Archive for May, 2012

Zedinjena Slovenija

Sunday, May 27th, 2012

DRUGO MNENJE       Ljubljana, 24.05.2012

Drugo mnenje se je udomačilo. Zaskrbljeni bolniki, njih svojci ali drugi njim bližnji najdejo s tem drugim mnenjem ali potrditev dotedanje diagnoze ali pa se jim odpre še druga možnost na običajno zapleteni poti do ozdravitve.

Ker je tako, je “drugo mnenje” toliko bolj dragoceno, kar nujno in neizogibno, če bolezen, mnenja in terapije trajajo desetletja, pacient pa tone iz ene tragične zgodbe v še globljo, namesto ozdravitve pa se mu boljši jutri vse hitreje izmika.

Za znamenitega pacienta Slovenijo velja, da se je za njega zdravje v pravkar minulem stoletju dogajalo marsikaj – od nujne prve pomoči do številnih prvih mnenj. Vsaka procedura, katerakoli akcija, zdravilo ali terapija pa je brezobzirno razmesarila pacientovo skoraj že truplo. Izmed strokovnjačenj na ravni prvega mnenja slovi dovolj na široko tisto o kravi, ki da ni razumela genijalne metode zdravljenja in je kar poginila. Genijalnosti, s kakršnimi so se eden genijalnejši ranocelnik od drugega motali okoli slovenskega bolnika, so presegale tiste, ki so se dogajale v zvezi z obolelim krajnskim vojvodom zvenečega imena, ki je bil hkrati tudi rimski cesar in kralj Španije povrh – a kljub vsemu hudo bolan. Vendarle ne toliko, da bi ne prebolel tako bolezni kot domislic medicinskih veleumov. Ko so ga za nameček še obesili z glavo navzdol, je imel bolezni dovolj, in je menda ozdravel.

Mojstri medicin vseh sort so nič manj strokovno razgrajali po slovenskih deželah, zdravili, obešali, streljali in žive pokopavali. Veljak kidričevega imena se je pridušal, da bodo to svojat ozdravili, pa če postopek pokoplje vse do zadnjega. Oni bolj pesniško navdahnjeni med njimi se je ustavil pri temeljiti spremembi narodovega značaja – kar je duhovni genocid, ne daleč stran od genocida z metodo fizične eliminacije – ki pa se je zdravilci tudi niso pretirano izogibali. Domačim specialistom v korak je stopil prav vsak, ki je prišel mimo in imel minuto časa – eden je rjul, da je treba deželo napraviti spet nemško, napihnjeni uniformirani pajaci rimske volkulje pa so bentili: “Si ammazza troppo poco”…njihov šef pa kar sredi slovenske Gorice: “Pobijte vse moške te preklete rase!” pri čemer je vtis – in ga vzbujajo kasnejši  dogodki širom slovenskih dežel – da jih je bilo dosti tudi med domačimi zdravilci, ki so odlično razumeli italijansko…

Glede zdravilcev, opletajočih s to podalpsko rajo, ki naj bi obvezno bila neozdravljivo bolna, pa je nujno omeniti, da so dosledno in najprej, preden so sploh pričeli s svojimi strokovnjačenji, pacientom – Slovencem – zradirali “lični opis” in jih v evidenco uvedli kot neke zombije, ki so se priklatili v te kraje vsake toliko časa znova kdo ve odkod.  Ta obsedenost s prihajaštvom/tujstvom slovenskih pacientov je postala že neznosna.  Da so zdravilci v resnici mazači, so poleg učinkov njihovega truda že prej, na samem začetku “zdravljenja”, razkrivala prav ta zanikovanja istovetnosti. Prvo, kar pravi zdravnik pogleda, so namreč osebne značilnosti in anamneza.

Že če bi le samozvani ali morebiti povabljeni ranocelniki uničevalno rovarili po slovenskem nacionalnem telesu, bi bila pot do skorajšnjega slovenskega nacionalnega trupla nedvomno zagotovljena. A izdatno smo jo skrajšali še sami, saj jih je bilo med nami od nekdaj dovolj in preveč, ki so pri raboti medicusov izdatno in učinkovito pomagačili – v prvi vrsti z obsedenim radiranjem zavedanja, kakšno je originalno, zdravo in popolno slovensko nacionalno telo.

Je krožil obešenjaški vic, zelo verjetno spodbujen s strani kakega občudovalca tu opisovanih mojstrarij: Se je njega Janez odločil navleči novo obleko in zato odšel do krojača. Že na prvi probi je bilo skoraj vse v najlepšem redu. Le tam nekje za desno ramo je kos blaga rinil v nepravo smer. Pa je krojač poskušal to in ono, nazadnje sta uganila, da naj se Janez le nekoliko vstran nosi, pa guba izgine. Pri naslednji probi je bilo torej s tem v redu, a glej ga, hlačnico je – sicer neznatno, pa vendar – vleklo nekam vstran. Nobeno paranje in novi šivi niso pomagali. Ostalo je pri tem, da naj Janez nosi levo nogo nekoliko v polkrogu, in vse je bilo odlično. Še nekaj prob je minilo, pa dodatnih šivov, obrez in likanja, in obleka je padla prek Janezovega telesa kot ulita, res brezhibno. Bil je le manjši problem: Da mu je obleka sijajno pristajala, je moral biti Janez zvit kot dva prepletena paragrafa.  In tak je klamal v sijajni novi obleki brezhibnega kroja. Vsi, ki prihajali mimo, so marnjali, kaj neki strašnega je ubogega Janeza doletelo. “A krojača ima pa vrhunskega…” so vsi v eno občudovaje ugotavljali.

Tako nekako so domači in tuji medicusi razvijali slovensko narodno vprašanje in bolnika pod Triglavom s trikom, delovno poimenovanim  “Osamosvojitev”, dokončno ozdravili:  iz zdravega in popolnega slovenskega nacionalnega telesa, ki je tisoč in več let krasilo več kot le evropsko nacionalno oranžerijo, so uspeli  v tretje tisočletje planetarne zgodbe pripeljati klavrno jugoslovansko spako z zradirano preteklostjo, brez prepoznavne identitete  in brez prihodnosti – a našemljeno v “zgodbo o uspehu”!  Sicer pa, le kako bi bilo drugače, saj medicinsko osebje – njih oblačila –  iz krajev, kamor so bili sto in več let uprti hrepenenja polni pogledi tukajšnjih odrešenikov, še dandanašnji daje videz nečesa med kuharji in mesarji. Pri “zdravljenju” slovenskega nacionalnega trupla je šlo tako ali tako za oboje – za veliko kuharijo neužitne godlje in za od te še dosti večjo morijo – duhovno in telesno.

“Kdo zdiha tam, jemlje od sonca slovo,
med trupli sovražnikov vmira?” (Licovovi strelci, prevod: Prešeren)
“Na tleh leže slovenstva stebri stari” (Krst, Prešeren)

Domači in tuji zdravilci, odtod in odondod, kdor je le prišel mimo in je imel minutko časa, vsi so od nekdaj in vedno znova lomastili in čofotali po podtriglavskem raju. Sedaj po poljih “v Krajni, Korotani…” leži, kar je ostalo. Pod polji, tratami, gozdovi in v brezen teminah okostnjaki, na planem pa bežna sled nekdanje slave in ustvarjalne energije. Še so na jeziku Korošci, Krajnci, Štajerci, Primorci – Goričani, Tržačani in Istrani – celo oni od Slovenske krajine onkraj Mure med Dravo in Rabo. A ne bo ga skoraj nikogar, ki bi mu ta imena povedala kaj več. Ta čas prikoriteni zdravilci mlatijo po truplu s pokrajinskimi in drugimi izmišljijami, za katere ni mogoče povedati, ali so bolj nore ali bolj pokvarjene. Zagotovo pa temeljito prekrijejo resničnost in preglasijo vsak domovinski spomin.

O tem, kaj je gnalo silne množice vseh stanov in vseh etnij, da so se tako enodušno, odločno, z brezmejnim zaupanjem in pričakovanjem odločile, da slovenske dežele zapustijo združbo, v katero so jih samovoljno in brezobzirno porinile zle sile, pa prisluhnimo “drugemu mnenju”. Podrtija kriči!*

Andrej Lenarčič
poslanec DZRS 1992-96

*)Luka 6,49

“Ujednijenje 1918” in Sporazum o arbitraži

Friday, May 11th, 2012

PROBLEM DRŽAVNE MEJE REPUBLIKE SLOVENIJE S PREOSTANKOM RAZPADLE JUŽNOSLOVANSKE DRŽAVE

 

Dve desetletji sporov in nasprotovanj glede državne meje Republike Slovenije s preostankom razpadle južnoslovanske države sta se končali s Sporazumom o arbitraži, ki je podpisan, ratificiran in registriran pri OZN. Je torej veljaven mednarodni pravni dokument, ki nalaga arbitražnemu tribunalu, da na natančno predpisani način, upoštevajoč natančno opredeljene dokumente in dejstva, dokončno in zavezujoče odloči o poteku državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko na kopnem in na morju. Po razglasitvi državne samostojnosti Republike Slovenije dne 25.6.1991 je ta dokument edino mednarodno pravno orodje, ki je na voljo za dokončno ureditev mejnega vprašanja, saj člen 5. Sporazuma derogira vsako dejstvo, dejanje ali dokument v zvezi s problemom meje, ki bi ali je nastal po dnevu razglasitve slovenske državne samostojnosti. Sporazum seveda dopušča možnost in daje glede poteka državne meje sprtima stranema pravico, da v kateremkoli trenutku sami, z neposrednim dogovorom, problem razrešita. Dve desetletji težav in brezplodnih poizkusov dovolj zgovorno pripovedujeta, da je kaj takega na meji mogočega.

 

Sporazum o arbitraži, ki v svojem 4. členu terja od arbitražnega tribunala, da pri odločanju uporablja pravila in načela internacionalnega prava, na ta način dokončno umešča problem državne meje v območje kamor sodi: v sfero mednarodnega prava. Državna meja Republike Slovenije s preostankom razpadle južnoslovanske države je seveda ves čas eminentno mednarodno pravno vprašanje, a ga je iz zmede predsodkov, ideologije in politike šele Sporazum o arbitraži umestil na trdna tla prava, in to mednarodnega, internacionalnega. Ker gre torej za pravno vprašanje, je bistveno ugotoviti dejansko stanje stvari in natančno določiti stranke v postopku.

 

MEDNARODNO PRAVNO RELEVANTNO DEJANSKO STANJE

 

Badinterjeva arbitražna komisija je ugotovila, da je SFRJ v stanju razdruževanja (“SFRY is in the process of dissolution”). Bistveno je, da je uporabljena beseda “dissolution”, ki pove, da gre za razdruževanje subjektov, pravnih oseb. Uporablja se npr. za razpust parlamenta, ko gredo narazen poslanci, suvereni subjekti, ali pri ločitvi zakoncev. Je torej dokončno sprejeto dejstvo, da je dne 25.6.1991 iz južnoslovanske države izstopila Republika Slovenija kot subjekt mednarodnega prava. To dejstvo dokazujejo dogodki:

         Razglasitev suverene države Republike Slovenije dne 25.6.1991[1]

         Napad države SFRJ v trenutku, ko je Republika Slovenija že bila suverena država.

         Konferenca na Brionih, ki je de facto priznanje, da je Republika Slovenija subjekt mednarodnega prava, saj so bili udeleženci mednarodne konference trije: 1) EU, kot zainteresirani sklicatelj, 2) Republika Slovenija kot napadena država in 3) SFRJ kot agresor (Prim. Lojze Peterle, Z nasmehom zgodovine, str. 178-179).

Iz navedenega sledi, da je agresor na osamosvojeno državo Republiko Slovenijo preostanek SFRJ in s tem tudi Republika Hrvatska, ker kljub dogovoru ni razglasila državne samostojnosti hkrati z Republiko Slovenijo.[2] To dejansko stanje določa, kdo so v zadevi državne meje Republike Slovenije s preostankom južnoslovanske države

 

 

STRANKE V POSTOPKU

 

Stranki v postopku sta dve: Republika Slovenija in preostanek SFRJ, kratko Jugoslavije.

Sporazum o arbitraži namreč v 5. členu določa: “Noben enostranski dokument ali dejanje katerekoli strani po 25. juniju 1991 za naloge arbitražnega sodišča nima pravnega pomena in ne zavezuje nobene strani v sporu ter nikakor ne prejudicira razsodbe.” Republika Hrvatska je svojo državno samostojnost razglasila šele dne 8.oktobra in njen obstoj ne more imeti nobenega pravnega pomena za naloge arbitražnega sodišča. To dejstvo je s podpisom, ratifikacijo in registracijo Sporazuma o arbitraži pri OZN dokončno potrdila tudi sama Republika Hrvatska. Tako ali tako je svojo državno samostojnost razglasila in v oboroženem boju tudi uveljavila Republika Slovenija sama, z lastnimi močmi in na svoj račun, onkraj njene državne meje pa je bil agresor, preostanek SFRJ s svojimi republikami in pokrajinami – torej preostanek države, ki je nastala z “ujedinjenjem” dne 1.12.1918 in po dobrih sedmih desetletjih razpadla na tiste subjekte, ki so jo takrat sestavili. Vprašanje o katerem mora odločiti arbitražni tribunal, je torej potek državne meje Republike Slovenije s preostankom države, ki je nastala z “ujedinjenjem”.

 

MEDNARODNA PRAVNA SUBJEKTIVITETA REPUBLIKE SLOVENIJE

 

Južnoslovanska država, ki je z izstopom Republike Slovenije iz združbe razpadla, je nastala dne 1.12.1918 s slovesno Proklamacijo v Kraljevem dvoru v Beogradu. Regent Aleksander je v odgovoru na Adreso, ki jo je prebral podpredsednik zagrebškega narodnega vijeća, dr. Ante Pavelić, povedal, kdo so subjekti združevanja. Pavelić je prebral, “da proglašava ujednijenje Države Slovenaca, Hrvata i Srba sa Srbijom i Crnom Gorom…”, Aleksander pa je spremenil dikcijo v: “proglašavam ujedinjenje Srbije sa zemljama nezavisne države Slovenaca, Hrvata i Srba…”.[3] Na ta način je povedal, da se z državo more združiti le država, in ker “nezavisna država Slovenaca, Hrvata i Srba” ni bila niti zemljepisni pojem, kaj šele subjekt mednarodnega prava, so se lahko z njegovo kraljevino združile le “zemlje” te “nezavisne države”, to so pa bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, združene kot subjekti mednarodnega prava – sestavljale so namreč Dvojno monarhijo – na podlagi Karlovega Manifesta z dne 16.oktobra 1918 pod skupno vlado Narodnega sveta v Ljubljani.

Subjekta “ujedinjenja” sta bila torej dva:

         Slovenske dežele, združene pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani

in

         Kraljevina Srbija, ki je po Berlinskem kongresu in balkanskih vojnah obsegala poleg osrednje Srbije še današnjo Makedonijo in Kosovo, združila se je že s Kraljevino Črno Goro in kot zaveznica zmagovite Antante okupirala madžarske teritorije Banat, Bačko in Baranjo, Slavonijo in Hrvatsko ter Bosno in Hercegovino, ki je bila pod skupno upravo Budima in Dunaja. Dalmacija, ki je sicer sodila med dežele Avstrijskega cesarstva, pa se je sama svojevoljno podredila zagrebškemu narodnemu vijeću.

 

V novo južnoslovansko državo so torej kot subjekt mednarodnega prava vstopile slovenske dežele oziroma njih deli, kjer so bili državljani slovenskega jezika v večini.

Državnost pokrajin nekdanjega Noriškega kraljestva in Karantanije, na območju katere so se po razsulu rimskega imperija izoblikovale fevdalne vojvodine in mejne krajine karlmanskega Svetega rimskega cesarstva, ni bila nikoli vprašljiva. Od davnine so izpričana tudi državna in verska opravila v slovenskem jeziku. Monarhi iz habsburške dinastije, ki je od trinajstega stoletja naprej prevzela oblast v teh deželah in jih oblikovala v srčiko – v dedne države – svojega dinastičnega imperija, so v ustavnih listinah in dokumentih državnost ter suverene pravice teh vojvodin in krajin vedno znova potrjevali. Med taka pričevanja o državno pravni integriteti in suvereniteti dežel sodijo listine, kot je npr. cesarski patent Franca II, ki je ustanovil dinastično Avstrijsko cesarstvo, da je dinastiji kot dedno pravico vsakokratnega vodje Hiše Avstrije zagotovil cesarsko dostojanstvo. Naslov cesarja so namreč Habsburžani izgubili, ko je v Napoleonovem času Sveto rimsko cesarstvo prenehalo obstajati. Ostali so “samo” vojvode oz. nadvojvode svojih dednih dežel, in to je bilo v turbulentnih časih skrajno neugodno za položaj in vpliv Habsburgov. Zato je Franz II. zadnji cesar Svetega rimskega cesarstva po njegovi ukinitvi sam sebi – in dedičem – nadel naslov cesarja Avstrijskega cesarstva, in postal Franc I., pri čemer je v ustanovni listini posebej poudaril, da to v ničemer ne spreminja položaja in upravičenj avtonomnih dednih dežel/držav.[4]

Poravnava leta 1867, s katero je bilo ustanovljeno dvodržavje, habsburška Avstro-ogrska monarhija, je izpričala tudi mednarodno pravno subjektiviteto dednih dežel – seveda tudi “slovenskih”. Listina namreč pove, da Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju. To pomeni, da so vojvodine aktivno stopile v meddržavni odnos.

Tik pred koncem Prve vojne, 16. oktobra 1918, je suveren, cesar Karel I. izdal ustavnopravni akt, Manifest[5], s katerim je potrdil državnost in avtonomijo dežel in jim priznal, da se lahko svobodno združujejo. Hkrati je priznal deželam pravico, da si izberejo svoje državne zbore po etničnem ključu. V zadevi subjektov, ki so kmalu potem sestavili Jugoslavijo, pa je odločilnega pomena tisti del Manifesta, ki pove, da Slavonija in Hrvaška nimata lastne državnopravne subjektivitete. To dejstvo je Karl v Manifestu zapisal z besedami, “da nikakor ne more dopustiti razkosanja celovitega teritorija Kraljevine Ogrske”. Upoštevanje tega dejstva omogoča razumeti, zakaj se je zagrebška politika tako krčevito obešala na Narodni svet v Ljubljani in slovenske dežele/države potegnila v smrtni balkanski objem, namesto da bi ljubljanski Narodni svet ravnal enako, kot so ravnale dežele z nemško govorečo večino, ki so nemudoma razglasile svojo združitev v Deutschösterreich. Ljubljanska politika svojega dela ni dokončala, ni razglasila ustavno pravno opredeljene Združene Slovenije, marveč je svojo državnopravno dediščino nesla v Zagreb. Odgovor srbskega regenta na zagrebško Adreso je bil sicer za to zagrebško politiko hladen tuš, a pomagalo ni. Manipulacija z državnostjo slovenskih dežel je bil hkrati začetek, pa tudi klavrn konec južnoslovanskega “projekta”! Hrvaška nacionalistična politika je preko “slovenskih hrbtov” skušala na vsak način priplezati do lastne državnosti, a je po sramotni endehajevski epizodi le potopila tako Jugoslavijo kot Slovenijo. Republika Slovenija, ki bi morala iz združbe izstopiti tako, kot je vanjo vstopila, je predvsem zaradi spretnih zagrebških manevrov in pomagačev na tej strani ostala na ravni in v mejah odcepljene jugoslovanske socialistične republike, ki jo bremeni vsa jugoslovanska ideološka in politična navlaka, spretna in uspešna sosedska manipulacija ji pa še naprej trga zajetne kose nacionalnega teritorija.

V to brezupno situacijo je zasvetil kot Supernova žarek Sporazuma o arbitraži. Predsednik vlade, Borut Pahor, ni brez razloga govoril o “fantastičnem dnevu”. Sporazum namreč vrača totalno zavoženo situacijo na prav(n)i (internacionalno pravni) začetek.

 

POMEN SPORAZUMA O ABITRAŽI

 

Sporazum o arbitraži terja od arbitražnega tribunala da določi potek meddržavne meje. Ne piše, da določi to mejo, kar pomeni, da meddržavna meja obstaja, le določiti je treba nje potek. To more Republika Slovenija storiti z lahkoto, saj stoletja obstoječo mejo lahko pokaže vsak trenutek na dokumentih in v naravi v vsem njenem poteku od sotočja Mure in Drave do morja pri Reki.[6] Tem nespornim dejstvom, ki so v celoti mednarodno pravnega značaja, sosednja država niti ne more ugovarjati, saj v zadevi meje ni stranka v postopku. Stranka v postopku so kvečjemu vse preostale republike in pokrajine SFRJ. V teh ne ravno “podrobnostih” se skriva vsa resnica in vsi razlogi za še vedno kritično situacijo na območju “Zahodnega Balkana”.[7]

Da so meje slovenskih dežel, ki so leta 1918 vstopile v južnoslovansko državo, državne meje, pa je potrdil tudi regent v trenutku “ujedinjejna” z besedami, da se Kraljevina Srbija združuje z “zemljami”, ni rekel, da z “neodvisno državo SHS”.  Ta državna meja dežel s preostalo južnoslovansko državo ni bila nikoli ukinjena, v zvezi z njo se nikoli v času obstoja Jugoslavije ni zgodilo nič, kar bi imelo mednarodne pravne učinke. Njena veljavnost v vsem njenem poteku se je pokazala v trenutku, ko je na oni strani nastala Nezavisna džrava Hrvatska. O meji s strani Italije in Nemčije in Madžarske okupiranih slovenskih dežel in NDH sploh ni bilo razprave.[8] Veljala je sama po sebi, in tudi po končani Drugi vojni je nihče ni odpravil – le notrajne administrativne razmejitve so se dogajale. Ves čas obstoja Jugoslavije nihče ni odpravil niti državnosti slovenskih dežel, niti njih državnih meja. Mednarodno pravno postopkovno pravilno in veljavno so bili v določeni meri spremenjeni le tisti deli državnih meja slovenskih dežel, ki so predstavljale zunanjo mejo Jugoslavije.

Arbitražni tribunal je zavezan pravilom in načelom mednarodnega prava. Republika Slovenija je dolžna tribunalu predstaviti dejstva, in samo dejstva, ki tem kriterijem ustrezajo. To je vse. Ker gre za arbitražo, je tribunal v svojem preudarku in odločitvi popolnoma samosvoj. Vsa odgovornost – in to usodna odgovornost – slovenske politike in strok pa je v tem, da na njegovo mizo položi prave argumente. Še posebej pa, da pove, kdo so sploh stranke v postopku

 

                                                                        

MANIFEST                                                                                                                  Priloga 2

 

An Meine getreuen österreichischen Völker!

 

Seitdem Ich den Thron bestiegen habe, ist es Mein unentwegtes Bestreben, allen Meinen Völkern den ersehnten Frieden zu erringen, sowie den Völkern Österreichs die Bahnen zu weisen, auf denen sie die Kraft ihres Volkstums, unbehindert durch Hemmnisse und Reibungen, zur segensreichen Entfaltung bringen und für ihre geistige und wirtschaftliche Wohlfahrt erfolgreich verwerten können.

 

Das furchtbare Ringen des Weltkrieges hat das Friedenswerk bisher gehemmt. Heldenmut und Treue – opferwilliges Ertragen von Not und Entbehrungen haben in dieser schweren Zeit das Vaterland ruhmvoll verteidigt. Die harten Opfer des Krieges mussten uns den ehrenvollen Frieden sichern, an dessen Schwelle wir heute, mit Gottes Hilfe, stehen.

 

Nunmehr muss ohne Säumnis der Neuaufbau des Vaterlandes auf seinen natürlichen und daher zuverlässigsten Grundlagen in Angriff genommen werden. Die Wünsche der österreichischen Völker sind hierbei sorgfältig miteinander in Einklang zu bringen und der Erfüllung zuzuführen. Ich bin entschlossen, dieses Werk unter freier Mitwirkung Meiner Völker im Geiste jener Grundsätze durchzuführen, die sich die verbündeten Monarchen in ihrem Friedensangebote zu Eigen gemacht haben.

 

Österreich soll, dem Willen seiner Völker gemäß, zu einem Bundesstaate werden, in dem jeder Volksstamm auf seinem Siedlungsgebiete sein eigenes staatliches Gemeinwesen bildet. Der Vereinigung der polnischen Gebiete Österreichs mit dem unabhängigen polnischen Staate wird hiedurch in keiner Weise vorgegriffen. Die Stadt Triest samt ihrem Gebiete erhält, den Wünschen ihrer Bevölkerung entsprechend, eine Sonderstellung.

 

Diese Neugestaltung, durch die die Integrität der Länder der ungarischen heiligen Krone in keiner Weise berührt wird, soll jedem nationalen Einzelstaate seine Selbstständigkeit gewährleisten; sie wird aber auch gemeinsame Interessen wirksam schützen und überall dort zur Geltung bringen, wo die Gemeinsamkeit ein Lebensbedürfnis der einzelnen Staatswesen ist. Insbesondere wird die Vereinigung aller Kräfte geboten sein, um die großen Aufgaben, die sich aus den Rückwirkungen des Krieges ergeben, nach Recht und Billigkeit erfolgreich zu lösen.

 

Bis diese Umgestaltung auf gesetzlichem Wege vollendet ist, bleiben die bestehenden Einrichtungen zur Wahrung der allgemeinen Interessen unverändert aufrecht. Meine Regierung ist beauftragt, zum Neuaufbaue Österreichs ohne Verzug alle Arbeiten vorzubereiten.

 

An die Völker, auf deren Selbstbestimmung das neue Reich sich gründen wird, ergeht Mein Ruf, an dem großen Werke durch Nationalräte mitzuwirken, die – gebildet aus den Reichsratsabgeordneten jeder Nation – die Interessen der Völker zueinander sowie im Verkehre Meiner Regierung zur Geltung bringen sollen.

 

So möge unser Vaterland, gefestigt durch die Eintracht der Nationen, die es umschließt, als Bund der freien Völker aus den Stürmen des Krieges hervorgehen.

 

Der Segen des Allmächtigen sei über unserer Arbeit, damit das große Friedenswerk, das wir errichten, das Glück aller Meiner Völker bedeute.

 

Wien, am 16. Oktober 1918.

 

Karl m. p.

Hussarek m. p.



[1] Temeljna ustavna listina in sama ustava so unilateralni, notranje državni akti, katerih internacionalni značaj je omejen na golo sporočilo “urbi et orbi” o nekem pojavu – v danem primeru o razglasitvi samostojnosti, suverenitete neke države. Morebiti bi pravni strokovnjaki našli še marsikaj, kar ima v ustavi kaj več, kot notranjepolitični pomen, zagotovo pa v unilateralnem dokumentu, ko sta TUL in ustava, ni mogoče določiti meddržavne meje, ker je to stvar vsaj bilaterale, če ne multilaterale, do helsinških dokumentov pa večinoma če ne izključno stvar vojne. Kar torej piše glede državne meje v naših ustavnih dokumentih, ki so nastali prej ali na sam dan 25.6.1991, je morebiti izraz neke dobre ali slabe volje, hude ali bolj hude demence ali intelektualne insuficience, zagotovo pa nikakor, v nobenem primeru in na noben način ne določa meddržavne meje. Toliko manj jo določa, ko vendar desetletja trajajoči spor o meji, na koncu pa sam Sporazum o arbitraži, pričajo prav o tem, da potek meddržavne meje ni določen niti na kopnem niti na morju. Da pa medržavna meja obstaja, pove besedilo v sporazumu, ki pravi, da mora tribunal določiti potek (!) meje, ne mejo! Da meja obstaja, dobro ve tudi “ves svet”, a to nič ne pomaga, če o tem ni soglasja obeh strani.

TUL in slovenska ustava sta torej za potrebe arbitražnega tribunala brez pomena. Velikanski, usodni pomen pa ima za vse udeležene Sporazum o arbitraži, ki nadomešča soglasje glede obstoječe meje. Strani sta se zavezali, da bosta sprejeli tribunalovo odločitev glede poteka meje, pa kakršnakoli ta odločitev že bo.

[2] Za opredelitev stanja na dan 25.6.1991 je odločilnega pomena dejstvo, da se je osamosvojila samo Slovenija, Zagreb pa je igral svojo posebno igro. V saboru so sicer sprejeli namero, da se osamosvojijo, toda storili tega niso. To je na razglasitvi slovenske osamosvojitve v Ljubljani novinarju angleškega Guardiana povedal “senior adviser” predsednika Tudjmana: Ian Traynor in Ljubljana, The Guardian, Wednesday 26 June 1991:

By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’. Ker državnosti in samostojnosti Zagreb ni razglasil in uveljavil, se je znašel v nepredvideni situaciji, da tega koraka ni mogel storiti vse do konca moratorija, in je to, kar je Slovenija storila dne 25.6.1991, lahko storil šele po poteku moratorija, 8. oktobra istega leta. Da je bila do tega dneva Republika Hrvatska del SFRJ, je potrdila sama z Zakonom o preuzimanju (Nar. novine br. 53/91) in s pravno prakso – tako glede pravnih interesov oseb, kot pri sodnih procesih zaradi zločinov posameznikov v tistem obdobju.

[3] Glej prilogo 1

[4] Cesarski patent Franca II. z dne 11.8.1804.

Prva alinea: “…in Hinsicht des uralten Glanzes Ihres Erzhauses, als vermöge der Größe und Bevölkerung Ihrer so beträchtliche  Königreiche und UNABHÄNGIGE Fürstenthümer…”

in “…in Rücksicht auf dessen UNABHÄNGIGE Staaten…”

Druga alinea: “in den unzertrennlichen Besitze Unserer UNABHÄNGIGE Königreiche und Staaten…”

(v tej alinei je pomembno, kar pove o značaju naslova Cesar Avstrije: …den Titel und die Würde des erblichen Kaisers… gre torej za OSEBEN naslov, ne za državnopravno tvorbo)

Člen 3: “Gleichwie aber alle Unsere Königreiche und andere Staaten vorbesagtermassen in ihrer bisherigen Benennungen und Zustande  ungeschmälert zu verbleiben haben; so ist solches insonderheit von Unserem Königreiche Ungarn und den damit vereinigten Landen (torej Slavonija itd. NISO SAMOSTOJNI DRŽAVNI SUBJEKTI! So “sestavni del”, “integralni del”!), dann von denjenigen Unserer Erbstaaten zu verstehen, welche bisher mit dem Römisch Deutchen Reiche in unmittelbaren Werbande gestanden sind…” (!!!!)

Člen 5: Diese Unsere gegenwärtige Erklärung und Verordnung soll in allen Unseren Erbkönigreichen und Staaten … kundgemacht….”

 

Ni torej nobenega dvoma, da gre pri “DEŽELAH” za polnopravne, neodvisne in suverene DRŽAVE. Zato je uradni latinski naziv Krajnske: STATUS CARNIOLIAE !, kakor je npr. uradni naziv DRŽAVE Vatikan: STATUS CIVITATIS VATICANAE.

[5] Glej prilogo 2

[6] “Poleg tega so položaj narodne vlade SHS v Ljubljani oteževali neenotnost slovenske politike ter boji za slovensko severno mejo. V teh okoliščinah je upravna komisija hitela s pripravo naredbe o prehodni upravi, v kateri je oblikovala zaokrožitev slovenskega narodnostnega ozemlja, ki se je okvirno pokrival s programom

Združene Slovenije. V naredbi niso bile točno določene meje slovenskega narodnostnega ozemlja, izražene pa so bile okvirno po posameznih pokrajinah – deželah. Slovenija je tedaj imela le končno določeno mejo s Hrvaško – pokrivala se je z mejo Kranjske in Štajerske s Hrvaško”. (Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 119-128 Članki in razprave

UDK 340.130:342.5(497.4)”1918″ Naredba o prehodni upravi v Sloveniji iz leta 1918 in njen pomen za Slovenijo, PETER RIBNIKAR, arhivski svetnik v pokoju, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI-1127 Ljubljana

O meji na reki Dravi (od Zavrča do sotočja z Muro) govori Trianonski sporazum:

2 With the Serb-Croat-Slovene State:

From the point defined above in an easterly direction to point 313 about I0 kilometres south of Szt Gotthard, a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the basins of the Raba on the north and of the Mur on the south thence in a southerly direction to point 295 about 16 kilometres north-east of Muraszombat, a line to be fixed on the ground passing east of Nagydolany, Orihodos with its railway station, Kapornak, Domonkosfa and Kisszerdahely, and west of Kotormany and Szomorocz, and through points 319 and 29I; thence in a south-easterly direction to point 209 about 3 kilometres west of Nemesnep,

a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the Nemesnepi on the north and the Kebele on the south; thence in a south-south-easterly direction to a point to be chosen on the Lendva south of point 265, a line to be fixed on the ground passing to the east of Kebeleszentrnarton, Zsitkocz, Gonterhaza, Hidveg, Csente, Pincze and to the west of Lendva-jakabfa, Bodehaza, Gaborjanhaza, Dedes, Lendva-Ujfalu; thence in a south-easterly direction,the course of the Lendva downstream;

then the course of the Mur downstream; then to its junction with the old boundary between Hungary and Croatia-Slavonia, about I 1/2 kilometres above the Gyekenyes-Koproncza railway bridge,the course of the Drau (Drave) downstream;

thence south-eastwards to a point to be chosen about 9 kilometres east of Miholjacdolnji,

the old administrative boundary between Hungary and Croatia-Slavonia, modified, however, so as to leave the Gyekenyes-Barcs railway, together with the station of Gola, entirely in Hungarian territory;

[7] Tako bo ostalo, dokler ne bo sklicana in izvedena mednarodna mirovna konferenca o “Zahodnem Balkanu”. Preostanek leta 1918 nastale južnoslovanske države, ki je po odhodu drugega “ustanovnega člana” zabredel v secesijske in etnocidne vojne, mora problem razrešiti pod budnim očesom in ob sodelovanju mednarodnih organizacij, upoštevaje dejansko stanje in pravila in načela mednarodnega prava. Slovenski Sporazum o arbitraži je zgled, kako je treba stvari postaviti na njih pravo mesto. Pri Zahodnem Balkanu namreč ni šlo za razdružitev, marveč za secesijo, saj so republike in pokrajine nastale šele v času obstoja jugoslovanske države, v katero so prišle kot deli Kraljevine Srbije ali pa kot z njene strani okupirani teritoriji brez mednarodnopravne subjektivitete.

[8] Je pa hrvaška komunistična partija skrbno načrtovala ozemeljsko ekspanzijo. O tem je govorila vdova Andrije Hebranga, ki je v seriji oddaj HTV o Hebrangu (od 11. do 14.7.2011) citirala moža tik pred zasedanjem ZAVNOHA: NDH nam daje BiH, NOB nam daje Medmurje, Istro in otoke. Zato dovoliti Paveliču odstop, dovoliti odhod in prehod nemških čet z juga domov, oblast skupaj z Mačkom.” (Tudi to je verjetno eden od razlogov, da so ga jugoslovanski centralisti kmalu likvidirali – kar Sloveniji seveda ni prav nič pomagalo!)