Slovenske dežele in država

Majl SNS, 30042018

Dama – priimek pove, da je potomka poturic – v Zagrebu pooblaščena za zadeve EU, je v zvezi z “ujete Slovenije tožbo” glede izvrševanja arbitražne Final Award povedala, da “državna meja 25. 6. 1991” velja.

Pa poglejmo dejstva:

25. 6. 1991 sta bili tako Slovenija kot Hrvatska integrirani v SFRJ. Ker tudi Sporazum o arbitraži postavlja kot Critical date ta datum, velja stanje na ta dan. Slovenija in Hrvatska sta torej bili znotraj SFRJ. Med njima – socialističnima republikama – je bila v veljavi in rabi administrativna razmejitev enotnega jugoslovanskega prostora:

– čl. 5 ustave SFRJ, prva alinea: “Ozemlje Socialistične federativne republike Jugoslavije je enotno in ga sestavljajo ozemlja socialističnih republik.” O enotnosti – teritorialni, gospodarski in politični torej ni nobenega dvoma. Nadaljnje določbe v tem členu o event. spremembah razmejitve zadevajo izključno administrativni značaj razmejitve. V nobenem primeru dve administrativni enoti znotraj SFRJ niti na podlagi zveznega odloka niti z lastnim soglasjem ne moreta odločati o DRŽAVNI MEJI  – če obstaja, a znotraj SFRJ ne velja.

– čl. 208 ustave SFRJ, druga alinea: “Republiški in pokrajinski zakon ter drugi predpisi in splošni akti organov družbenopolitičnih skupnosti in samoupravni splošni akti ne smejo biti v nasprotju z zveznim zakonom.” Republike so bile torej popolnoma podrejene zveznim oblastem. Na svojem  –  administrativno razmejenem – ozemlju so lahko izvajale le zvezna pooblastila. Tako npr. slovenska milica (mejna, pomorska) tako kot hrvaška –  sta vsaka na svojem administrativno določenem delu ENOTNEGA JUGOSLOVANSKEGA prostora bili le IZVAJALKI ZVEZNIH POOBLASTIL. Toliko v vednost glede tako oboževane mantre UTI POSSIDETIS – noben organ ni izvajal SVOJIH LASTNIH POOBLASTIL !!!!!

Vse navedeno pove, da sta se jugoslovanski republiki Slovenija in Hrvatska dne 25.6.1991 znašli v popolnoma različnih situacijah. Jugoslovanska republika Hrvatska je bila del teritorija enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske, ki ga je ob koncu Prve vojne okupirala zmagovita antantna sila, vojska Srbije. Jugoslovanska republika Slovenija pa je bila teritorij slovenskih dežel, subjektov internacionalnega prava (Ausgleich 1867, Manifest 16.10.1918, Razglasitev 31.10.1918, Ujedinjenje 1.12.1918), ki so na podlagi dokumenta o Ujedinjenju 1. 12. 1918 kot ZEMLJE države SHS s Kraljevino Srbijo sestavile državo, nazadnje imenovano SFRJ.

Hrvatska torej v Jugoslavijo ni prišla kot subjekt. Postala je ena od administrativnih socialističnih jugoslovanskih republik brez vsake lastne državnosti (Prim. ustavo SFRJ)

Slovenija je prišla v Jugoslavijo kot subjekt internacionalnega prava: Razglasitev dne 31.10.1918 na podlagi suverenovega akta Manifesta, da “vlada v ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” pove, da je bila regentova sprememba zagrebškega besedila “Država SHS sa Srbijom” v “ZEMLJE države SHS” utemeljena in nujna – saj se neka država more o čemerkoli dogovarjati le s sebi enakim subjektom, ne pa z nekim teritorijem ali ljudstvom (plemenom)…..

Na dan 25.6.1991 je torej imela jugoslovanska republika Slovenija poleg administrativne razmejitve s sosednjo republiko (zaradi urejenega poslovanja in izvrševanja zveznih pooblastil!) tudi svoje stoletja obstoječe, veljavne in priznane državne meje svojih dežel (ZEMALJA)*** s katerimi je vstopila v Jugoslavijo. Ni imela ne prej ne kasneje nobene državne meje z neko hrvaško državo, ker te ni bilo. Imela je državne meje svojih dežel s kraljevino Ogrsko do trenutka, ko je s Srbijo sestavila Jugoslavijo – in ponovno od trenutka, ko je razglasila osamosvojitev (26.6.1991) – torej izstop iz združbe, ki jo je s Srbijo sestavila 1.12.1918.

Na osnovi povedanega je jasno, da ima poturica prav: Državna meja Republike Slovenije ob osamosvojitvi je znana.
Pri tem je potrebno upoštevati, da se Republika Slovenija ni osamosvojila od Hrvatske, marveč od SFRJ – in v trenutku osamosvojitve je imela natančno določeno državno mejo s preostankom SFRJ (ki jo je prav zaradi osamosvojitve – skupaj s Hrvatsko jugoslovansko republiko, seveda – napadel!!!)

Kot kurioziteto velja dodati, da je nacistična Nezavisna država Hrvatska nemudoma in brez ugovorov priznala državno mejo slovenskih dežel, o katerih je tu govor.

lpAL

Op.:

Predsednik Republike Avstrije je promptno odgovoril na vprašanje glede zemljevidov državnih meja slovenskih dežel, da te karte in papirji obstajajo v državnem arhivu in so vsak trenutek za strokovno rabo na voljo…

PRAZNIK USTANOVITVE OF?

Reporter, 23042018, str. 50 – 51

Kratek opomnik k članku:

Proslavljanje, ki je predmet članka, sodi po vsem sodeč v območje mednarodno pravnega. Ko se gibljemo v tem prostoru, so pravila neizprosno natančna, upoštevana in splošno v rabi. Mednarodni pravni značaj česarkoli mora biti brez sence dvoma. V zgodovini Slovencev je kar nekaj, za jasno predstavo o dejanskem stanju stvari več kot dovolj, tega “česarkoli”!

Da smo Slovenci in drugi prebivalci slovenskih dežel (Krajnska, Primorska, južni del Koroške, južni del Štajerske, Slovenska krajina onkraj Mure) državljani teh držav (“dežela” je slovenska beseda za državo!), je znano dejstvo že dolga stoletja. Da je vsaka teh držav (vojvodin) imela svojega lastnega suverena, je tudi dokumentirano. Cesarski patent iz leta 1804 poudarja, da se določbe o “Cesarju Avstrije kot dednemu naslovu (!!!) vsakokratnega šefa Hiše Avstrije” v ničemer ne doktikajo, kaj šele spreminjajo, suverenitete in avtonomije vojvodin. Brez sence dvoma je torej vsaka vojvodina imela svojega lastnega suverena, ki je bil večinoma ista oseba, če je bil hkrati “Šef Hiše Avstrije” pa je nosil še OSEBNI naslov “Cesar Avstrije”!

Državnost in mednarodna pravna subjektiviteta slovenskih (in drugih) dežel Cislajtanije je bila potem dokumentirana v ustavi (Ausgleich 1867) Dvojne monarhije, kjer je določeno, da monarhijo sestavljajo subjekti: Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu na Dunaju. Da je šlo za “konstitutivne” suverene subjekte (suvereniteta skladna z danes splošno uveljavljeno Montevideo Convention) ni bilo le zapisano, marveč se je ponovno izkazalo, ko je 16. oktobra 1918 suveren Karel objavil svoj

Manifest: V tem ustavnem dokumentu, ki ga je sestavil na podlagi zahtev “Wilsonovih točk” in v želji, da se ustavi vojna in preuredi monarhija, jasno pove, da imajo njegove “cislajtanske” dežele pravico izbrati svoje državne zbore po etničnem ključu (torej ne več z dotlej običajno prevlado manjšinskega nemškega prebivalstva) in se svobodno odločiti o nadaljnjem sobivanju. Posebej pa je izpostavil, da “tega ne morem dovoliti na območju Kraljevine Ogrske”! To je moral povedati, ker je bila Kraljevina Ogrska enovita in celovita, nedeljiva kraljevina. Na to pravno dejstvo je tudi prisegel ob kronanju. Če bi dovolil karkoli s tem v zvezi (samoodločba Slovaške ali Hrvaške in Slavonije ter Vojvodine), bi bil dokument brezvreden papir, saj bi s krštvijo prisege takoj izgubil kraljevska pooblastila. A to je za nas pravno manj pomemben ekskurz.

Doslej našteti dokumenti torej neizpodbitno izpričujejo državnost slovenskih dežel, ki so povsem enako in na isti pravni (ustavni) podlagi kot sosednje avstrijske (večinsko nemške dežele odn. njih deli) dne 21. oktobra, razglasile dne 31. oktobra 1918 svojo zvezo. Sklep vlade pod predsedovanjem viteza Pogačnika, sprejet po celodnevnem zasedanju poslancev slovenskih dežel v zgradbi parlamenta Vojvodine Krajnske (danes zasedena s strani univerze) se je glasil: “Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” Tako je v skladu s suverenovim ustavnim dokumentom nastala nova država, zveza slovenskih dežel. Popolnoma enaka sosednji zvezi “nemških” dežel. “Kdor oporeka pravici slovenskih dežel, da se po sto letih končno združijo na tej podlagi (op. za to rabo: na podlagi veljavne razglasitve 31.10.1918) v “davno sanjo” – Zedinjenjo Slovenijo, torej v Zvezno republiko Slovenijo, oporeka pravico do obstoja tudi sosednji državi Avstriji..” je zapisano v članku, objavljenem v Delu dne 15. 6. 2011 v rubritki Gostujoče pero . Kako močno in trajno je to pravno dejstvo, se je izkazalo v primeru avstrijskega Anschlussa, ki državnosti Avstriji ni odvzel. Zavezniki so jo brez težav (seveda na podlagi junaškega oboroženega boja Slovencev na Koroškem proti nacizmu) znova priznali in ji dali v podpis Državno pogodbo o obnovi Avstrije.

Državnost slovenskih dežel, združenih pod oblastjo vlade v Ljubljani, pa je “spala svojo vlogo Sneguljčice” – zanjo (kljub vsej lepoti in dragocenosti) niso hoteli slišati niti tisti, ki so se trkali po prsih in venomer nekaj osvobajali… (za njihovimi prizadevanji so se v glavnem kopičila trupla..). Vendar je zadnji dan oktobra 1918 razglašena država (Badinter slovenskim “strokovnjakom”: Država nastane z razglasitvijo – proklamacijo, ne deklaracijo! in ne s priznanjem!) dobila že po le mesecu dni svoje mednarodno priznanje, ko je srbski regent besedilo, da se s Srbijo ujedinjuje “Država SHS” spremenil v ” ZEMLJE države SHS”, kar pove, da Država SHS ni bila subjekt in se država Srbija z njo ni smela o ničemer dogovarjati. Subjekti (mednarodnega prava) pa so seveda bile slovenske dežele – torej ZEMLJE države SHS, ki so stale pred regentom v kraljevem dvoru v Beogradu.

Na ta način so slovenske dežele bile mednarodno priznane in so postale poleg Srbije edini konstitutivni element nove južnoslovanske države, kasneje Jugoslavije in nazadnje SFRJ.

Ta niz dejstev in dogajanj pove, zakaj je Beograd dobesedno izganjal Slovenijo iz Jugoslavije in zakaj je bila osamosvojitev Republike Slovenije pravno neproblematična. (Edini – usodni – problem za Slovenijo so njeni večni osvobajači in osamosvajači!). In ne le to. Zanimiva je podobnost z dogajanjem leta 1918: Tudi leta 1991 je (od SFRJ !!! ne od sosednje jugorepublike!) osamosvojena država Republika Slovenija dočakala mednarodno priznanje že mesec dni kasneje: Z uradno udeležbo na Brionski konferenci. Udeleženci na Brionih so bili: Evropska skupnost kot sklicatelj, Republika Slovenija kot napadena država in SFRJ kot agresor! To je pravno popolno priznanje internacionalne pravne subjektivitete države – tako govori konvencija iz Montevidea.

Ker je torej na dlani, da se je 26. 6. 1991 (ne 25. !!!!) z razglasitvijo osamosvojilo, kar je 1.12.1918 kot ZEMLJE države SHS sestavilo državo, nazadnje imenovano SFRJ, ni torej nobenega razloga, da se državljani in vsi prebivalci Republike Slovenije, ki je pravno veljavno zveza slovenskih dežel, tega ne zavedajo in da se to popolnoma legalno stanje dejansko uveljavi. Tisti trenutek ni več nobene dileme! Ni več dvomov o teritoriju države, o državnih mejah dežel, o kontinuiteti državnosti in še posebej: ni več težav s proslavljanjem česarkoli. “Česarkoli” – namreč dogodkov, ki imajo državni in mednarodni pomen. Tu je bilo nanizanih kar nekaj relevantnih datumov.

Koliko pa “tehtajo” in so vredne slavljenja zgodbe znotraj balkanske tvorbe, vpijejo zlasti mrliči in druge izgube. O pravni relevanci dokumentov, ki jih je sproducirala komunistična Revolucija med vojno in po njej, pa je na ves glas zavpil arbitražni tribunal, ki je v točki 684 svoje dokončne razsodbe (Final Award) Avnojske papirje in jugosocialistične predpise veselo pometel z mize, čim se je na njej pojavilo internacionalno pravno relevantno dejstvo. Naši kontributorji dokumentacije za potrebe aribtriranja sicer niso prakticirali navajanja tovrstnih dejstev, a pri tu omenjeni točki – “Tomšičevih parcelah” – se je vendarle pritihotapila na mizo arbitrov državna “Rapallska” meja… Ta drobec o pomenu nekajletne “Rapallske” meje pove, koliko bi šele pomenile DRŽAVNE MEJE SLOVENSKIH DEŽEL s Kraljevino Ogrsko, ki so veljale stoletja, tudi ob “ujedinjenju 1918”, ki jih je leta 1941 brez pripomb priznala hrvaška država NDH in s katerimi je Republika Slovenija izstopila iz združbe, kakor je z njimi vanjo vstopila.

A vsega tega se moramo zavedati najprej mi sami, se pomembnih dogodkov iz svoje preteklosti spominjati, se po njih ravnati in jih proslavljati, ne pa capljati za okrvavljenimi prapori/cunjami Sramote, Zla, Laži in ZMOT!