Slovenske dežele in država

Po elektronski pošti 15072018

OPOMIN IN POBUDA ZA PRAZNOVANJE SPOMINA NA DAN RAZGLASITVE ZVEZE SLOVENSKIH DEŽE – nekaj povezanih besed

Dragi ….

Omenil si pred časom glede predloga uvedbe praznika 31. oktobra, v spomin na razglasitev zveze slovenskih dežel, ki se je na ta oktobrski dan leta 1918 zgodila v stavbi parlamenta slovenske dežele Vojvodine Krajnske.
Da je ta razglasitev ključnega pomena za afirmacijo moderne slovenske državnosti in v resnici pomeni vzpostavitev Zedinjene Slovenije, za kar so se državljani slovenskih dežel sto in več let krčevito prizadevali, je evidentno.

Dogajanje na dan 31. oktobra leta 1991 je notranji minister tiste vlade opisal v zborniku, ki je izšel ob deseti obletnici tega usodnega dogodka (Do leta 1928 so ga v Ljubljani še uradno praznovali !!!!):

Zapisano pove vse. Bistveno pa je, da je legitimna in legalna oblast v Ljubljani, ki je za svoje dejanje imela ustavno podlago v suverenovem Manifestu (16. oktober 1918), ni nasedla manevrom nelegitimne in nelegalne združbe kolaborantov v Zagrebu (prim. Manifest 1918 in Ausgleich 1867 in Ujedinjenje 1918) in odločno sledila zgledu dežel Cislajtanije z nemško govorečo večino, ki so teden dni pred tem enako in na isti podlagi razglasile republiko in svojo združitev (“Deutschösterreich), in za trenutek ustavila zaroto. (“Vidim, da prihajam prepozno” – Kramer!)

Takole je knezoškof Jeglič opisal dejansko situacijo tik pred pravno veljavno dokončno razglasitvijo združitve slovenskih dežel (Jeglič, Dnevnik, 29 Oktober 1918):

Dejansko pravno stanje v Cislajtaniji, potrjeno z ustavnim dokumentom suverena vsake dežele posebej, ki je omogočalo svobodno povezovanje teh dežel in (po Manifestu) preureditev meja z ozirom na etnično stanje (kar je bilo samo po sebi sprejeto: Meje Deutschösterreich do razgrajanja s Srboslavijo in posledično usodnega plebiscita, ko so tudi Slovenci, državljani Koroške, v večini glasovali za ohranitev svoje dežele/države, so bile daleč ugodnejše za Slovence od “plebiscitne! – prim. zemljevid iz publikacije Univerze v Gradcu, 1936) je torej očitno bilo uveljavljeno, in ni bilo nikoli odpravljeno. Začasno drugačno stanje se je ob prenehanju vrnilo v prvotno – enako, kot “avstrijsko” po Anschlussu – (nazadnje z osamovojitvijo!):

Nobenega dvoma ni, da je praznik in spominski dan največjega pomena za Slovence in Zvezno republiko Slovenijo dan 31. oktober 1918, ko je končno nastala država, zveza slovenskih dežel. Mednarodno je bila de facto priznana, ko je srbski regent v dokument o “ujedinjenju” dal zapisati besede, da se s Srbijo “ujedinjuju ZEMLJE države SHS” (in ne “Država SHS”, ki pravno ni obstajala! Subjekti mednarodnega prava so bile samo slovenske dežele!!!). Njena upravičenost in pravna utemeljenost je bila enako trdna, kot avstrijska, ki je – kot omenjeno – “zdržala” celo Anschluss”! – in je Slovenija previharila tudi “ujedninjenje 1918”, nasilje in diktaturo, okupacijo in jugosocializem, ter kljub nepopisni katastrofi slovenstva med “balkansko sužnostjo” in vojno ter revolucionarno morijo, ohranila dovolj energije za slovesno razglasitev osamosvojitve dne 26.6.1991.

Žal pa se je ponovila zgodba z začetka stoletja, ko so “narodovi voditelji” dejansko stanje preprosto prezrli. Enako ravnajo sedanji že več kot dve desetletji po “vrnitvi v prejšnje stanje”, ki ga nikakor nočejo prepoznati in pripoznati.
Razglasitev državnega praznika 31. oktobra bi utrla pot v normalno stanje….

lpAL
15072018

Cit. majl, na katerega se nanaša tekst….

Na seji odb za EU o kmetij. in
ribiš. je bilo slišati opozorilo, da je EU že zdavnaj naložila da RS vzpostavi regije.
TO NI NIČ DRUGEGA, KOT ODSOTNOST DRŽAVNE STRUKTURE KI JE SLOENIJI LASTNA IN NJE ORGANSKA PODLAGA ZA PROPULZIVEN OBSTOJ:
DEŽELE!!!
Pri “regionalizaciji”, ki je celo v naši ustavi, pa ni treba odkrivati MOKRE (ne “tople” – kot prije nekim bolj toplim ?) vode, marveč mora zakonodajni organ samo UGOTOVITI DEJANSKO STANJE, ki je z osamosvojitvijo znova samo po sebi obveljalo! OSAMOSVOJILO se je namreč lahko le tisto, kar je v združbo VSTOPILO (kot subjekt). To pa so slovenske dežele Primorska, Krajnska in slovenski del Koroške ter Štajerske. Slovensko krajino med Dravo in Rabo pa je med slovenske dežele prištel TRIANON !!!
OSAMOSVOJENA RS je torej internacionalno pravno zveza slovenskih dežel. VSE TEŽAVE, KI NAS TEŽIJO (delovanje države, identiteta – prepoznavnost, meja…) SO IZKLJUČNO POSLEDICA IGNORIRANJA TEGA OBSTOJEČEGA DEJSTVA.
Dokončati je torej najprej treba razglasitev dne 26.6.1991 s priznanjem obstoja zveze slovenskih dežel in vrniti državi strukturo, ki je doslej že več kot tosoč let zagotavlja varnost in prosperiteto! V teh strukturah smo slovenstvo ubranili – še več: bili smo ves čas v samem vrhu svetovnega razvoja – tako demokracije in človekovih pravic (USA, deklaracija!), kot kulture in znanosti.

AL

K: https://www.portalplus.si/2794/dob-in-brioni/

VOJNE OBLETNICE: MED DOBOM IN BRIONI

Namesto uvodnega stavka: Za trenutek ni bilo povsem jasno, kaj ima pri zadevi Brionska deklaracija opraviti Dob – no, megle so se hitro razkadile in pokazali so se povezave, od katerih sta dve v pisanju omenjeni: 1)Dob – morebitni zapor za udeležence takrat in 2) za nekatere dejansko, a malo kasneje. Umanjkala je pa tretja, današnja, aktualna povezava osamosvojitvenih dejavnosti z državnim arestom/Dobom: 3) Piudgemont je dobil prost prevoz v madridsko letovišče/Dob. (Koliko so temu katalonskemu debaklu botrovali “dobronamerni nasveti” nekaterih “specialistov”?)

K stvari.

Generalno in počez na prvo žogo je branje poživljajoče. Izpod kvalificiranega peresa je napisano pričevanje, ki odvrne še zadnji pomislek okoli Brionske konference in njenih udeležencev.
Zapisano v vsem potrdi sicer tao ali tako razvidno dejstvo, da se je na Brionih 7. julija 1991 zgodila TRIPARTITNA MEDNARODNA KONFERENCA, in to v režiji Evropske skupnosti (“Trojka”) kot sklicatelja, Republike Slovenije, kot 26.6.1991 osamosvojene, in še isti dan zaradi tega napadene države, in preostanka SFRJ, kot agresorja na osamosvojeno državo.

Nadaljnje prebiranje vešče zloženih besednih zidakov pa odkriva številne špranje in razpoke. Najprej in predvsem, da gospodi iz “Evrope” niti slučajno ni bilo jasno, kaj se je v SFRJ zgodilo in kaj se dogaja. Jim pa ne gre zameriti, saj niti neposredni udeleženi niso ves čas in vsak trenutek imeli jasnega pregleda nad zgodbo (to je mogoče razbrati iz zapisanega).

Po vrsti:

“..se je začela vojna.”
Na prvi pogled ni nič narobe, vendar tudi SSKJ pri tem pojmu ni površen: Vojna je spopad med državami. Za utemeljenost poimenovanja “vojna” v tem primeru umanjka vsaj en bistveni element: Vojna napoved. Napad ene države na drugo “brez vojne napovedi” (neizzvan) pa je v navadi poimenovati s tujko: agresija. In to poimenovanje natančno opredeli dogodek in dogajanje v nadaljevanju:
26. junija 1991 je jugoslovanska republika Slovenija po dolgoletnih pripravah in sistematičnem urejanju vseh pravnih – in seveda tudi drugih nujnih (!) – podlag, slovesno razglasila osamosvojitev in je tako nastala suverena država Republika Slovenija. Še isto noč je zagrmel vojaški stroj preostanka SFRJ.
Ta trenutek sta se pokazali dve bistveni značilnosti dogajanja. V prvi vrsti pripravljenost in odločnost vseh oboroženih sil osamosvojene republike in za resno vojaško silo sumljivo neuravnovešeno postopanje agresorja – JLA. Z odločno akcijo, brez vsakega omahovanja in z jasnim ciljem, so slovenske enote zaustavile premike agresorja in blokirale njegove vojašnice.

Osebno pričevanje udeleženega, ki odlikuje tu obravnavano pisanje, odkrije zelo pomembno “malenkost”, ki pripoveduje, da je takratni predsednik (osamosvojene) države natančno razumel, kaj se je zgodilo. To pripoveduje njegova citirana izjava: “Slovenija ni nikogar napadla in nima česa prekinjati.” Da gre za premišljeno izjavo, dokazuje kasnejše odločno nasprotovanje predsednika poskusom interpretirati dogodek 26. junija kot odcepitev. Dosledno je vztrajal, da je odcepitvi nasprotoval, ker je šlo za osamosvojitev.

Da jih ni bilo veliko (med samimi neposrednimi udeleženci!), ki so natančno razumeli zgodbo, pričajo nekateri citati v nadaljevanju (ki se verjetno nanaša na sestankovanje s “Trojko” dne 28. 6. 1991:
“Zataknilo se je pri nadaljnjih korakih pri uresničevanju deklaracije o neodvisnosti oz. temeljne ustavne listine. itd. Deklaracija (s TUL) je bila z dejanjem razglasitve v celoti konzumirana! Vsakršno “uresničevanje” je nonsens per se! Tudi to je prej citirani predsednik države natančno razumel: “V Sloveniji se ne bomo pogovarjali o ohranjanju Jugoslavije, ampak o postopnem prevzemanju državnih funkcij”! Nadaljevanje v istem odstavku postreže s še kakšnim “nonsensom”….

Seveda pa sestavek ponudi dragocene podrobnosti, ki odslikavajo resnično dogajanje, četudi je tu ali tam zavito v pomečkan pakpapir. Zlasti okoliščine pripravljenega totalnega letalskega napada 30. junija dopoldne, ki je “odpadel” (!!!) z opisi intervencij iz Beograda in neposredno v Ljubljani, pobudijo to ali ono misel, kdo vse je v ozadju nervozno “štrikal” in kuhal svojo godljo. Preveč je namreč znamenj, da je pripravljeno letalsko uničenje Slovenije (že marca istega leta za “umiritev napadalnosti JLA” velezaslužni član zveznega predsedstva je pred časom javno ponovil že prej zasebno informacijo, kakšne vse sile so bile tisti čas “v gibanju”) potrebovalo le še “sprožilec” – opravičilo pred z vseh strani oprezujočo evropsko in svetovno javnostjo in internacionalnimi gremiji.
Izostanek “sprožilca” (napad na blokirane vojašnice JLA) verjetno ni bila edina srečna okoliščina, da se je beg ljudi v zaklonišča pokazal kot nepotreben. Zelo verjetno je že takrat gospod Genscher kakšno rekel. In je morebiti prav zato ignoriral vabljenje iz soseščine in se srečal s predstavniki napadene države v Beljaku. Skrbno pisanje v obravnavanem prispevku udeleženega posredno o tem pove marsikaj.

Ker pri pričevalskih pisanjih, ki imajo dokumentarno ambicijo, ni v navadi uporabljati pesniške piruete, bi morebiti kazalo “vojni metež” izpustiti. Obupni in slabo koordinirani manevri okornega monstruma JLA (ki so hkrati razkrivali vso notranjo trhlost balkanskega nestvora – ne le vojaškega – ki se je potem manifestiral v zločinskem pobijanju in množični moriji na Hrvaškem in v BiH) so bili soočeni z učinkovito Teritorialno obrambo in milico, in si “meteža” niso niti mogli privoščiti. Če bi ne bilo tako, bi ne bilo nobene Brionske konference in nobenih dogovarjanj, kaj šele za vse nepričakovanega sporazuma Drnovška, da JLA zapusti teritorij osamosvojene države, Republike Slovenije.

O operativnih posameznostih nima smisla izgubljati čas. Zgodilo se je vse, in minilo je. Kot že povedano, prispevek je predragocen, ker dokončno razpihuje meglo: Slovenija je svojo osamosvojitev slovesno razglasila (in s tem udejanila!!) 26. 6. 1991, Brionska konferenca je bila tripartitna: ES, RS, SFRJ, in že s samo udeležbo je bila (skladno z Montevideo 1933) Slovenija mednarodno priznana. Dovolj v ospredje izstopajo sumljiva ozadja neizvedenega letalskega napada 30. 6. 1991.
Za študirajočo mladino, ki bi se rada vpletala v mednarodne pravne igrarije, pa je prav tako ta spis in seveda sama Deklaracija odlična vaja iz diplomatske teorije in prakse. Toliko bolj, ker mnogo hujša megla, kot je (vsaj do tega spisa) prekrivala čas Brionske, prekriva slovensko zgodbo – IN DEJANSKO INTERNACIONALNO PRAVNO RELEVANTNO STANJE – daleč pred junijem 1991. Izmed ključnih mejnikov je potrebno omeniti vsaj tele:
Ausgleich 1867
Manifest 16. 10. 1918
Razglasitev v parlamentu Vojvodine Krajnske 31. 10. 1918
Proklamacija o “ujedinjenju”, Beograd, 1. 12. 1918
In ne bilo bi odveč prebrati sicer na lažeh in grobih kršitvah pogodbe/sporazuma slonečo Dokončno odločitev arbitražnega tribunala, ki je ne le v eni točki odločno zbrisal z mize jugoslovansko notranje pravo ob soočenju z internacionalnimii pravnimi dejstvi.

Andrej Lenarčič
11072018

Celar, Dnevnik koment 13072018

V Dnevniku je objavljeno pismo vodje slovenske delegacije v mešani razmejitveni komisiji in člana slovenske delegacije v diplomatski komisiji 1991 – 1997

Lepo, da se krivci sami prijavijo.

V pismu je natančno navedeno, da so slovenski pooblaščenci zavestno lagali in potvarjali uradne dokumente in dejstva, ki jih je potreboval arbitražni tribunal za svoje delo.

Decidirano je v pismu navedeno, da je treba upoštevati: “dan osamosvojitve obeh držav 25. 6. 1991”, kar je notorična laž in blodnja. Hkrati navedba: “1. Slovenski predstavniki …. bi morali vnaprej vedeti, da bo arbitražno sodišče (verjetno gre za tribunal?)  odločalo samo na podlagi mednarodnega prava z uporabo zgolj kartografskih in dokumentarnih dokazov.” (Sic.!) in v nadaljevanju: “2. To pomeni, da bo arbitražna razsodba temeljila le na pravni postavitvi državne meje….”

Objavljeno pisanje razkriva vso težo krivde vpletenih, ki so kot rečeno zavestno lagali tribunalu in ignorirali prav tista dejstva, po katerih avtor pisma tokrat kliče: “zgolj kartografskih in dokumentarnih dokazov.”

Tribunal je v svoji Final Award z vso odločnostjo potrdil, da notranje jugoslovansko pravo (kaj šele AVNOJ in “partizansko”) za nalogo določitve poteka državne meje nima nobenega pomena – seveda v primeru, da so na mizi relevantna dejstva in dokumenti. In tam, kjer se je (Očitno slučajno!!! To razkriva tu objavljeno pismo odgovornega!) na mizi pojavilo internacionalno pravno relevantno dejstvo – “rapalska meja” med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS – je tribunal dobesedno z olajšanjem zavrgel argumentacijo, s katero so naši “strokovnjaki” nasmetili njegovo mizo, ki pa kot rečeno nima v zvezi z nalogo tribunala nobenega pomena, in je odločil na podlagi relevantnega dejstva.

Ker pa velja, da “v sili vol še muhe žre”, tudi tribunal ni mogel ravnati drugače, kot da je upošteval smetje, potvorbe in laži, ki so jih nasuli predenj, ker relevantnih dejstev naši pooblaščenci niso znali (ali niso hoteli) arbitrom posredovati – čeprav se police v državnem arhivu na Dunaju in v Budimpešti (pa še mnogokje) šibijo od zadevne dokumentacije.

Ni več nobenega dvoma, da so pooblaščenci lagali glede datuma osamosvojitve povsem preračunljivo, saj so s tem omogočili potvorbo vseh dejstev, ki odločilno vplivajo na določitev državne meje Republike Slovenije – in to izključno v korist sosednje države. Tribunalu niso povedali, kaj in kdaj in od česa (!!!) se je osamosvojilo, popolnoma so zamolčali državnost dežel (“ZEMALJA” piše v zadevnem dokumentu), ki so sestavile državo, katere začetek konca je pomenila osamosvojitev teh dežel / držav, nazadnje poimenovanih Republika Slovenija. Utajili so vsa obstoječa in veljavna internacionalna pravna dejstva – dokumente, ki kakor sam avtor posebej poudari, edina štejejo.

Pisanje verodostojne priče – pooblaščenca – to dokazuje.