Slovenske dežele in država

Ki imajo vlogo in pomen v zadevi osamosvojitve Slovenije in določanja poteka državne meje.

Iz uvoda v Ustavo RH

– u odluci Hrvatskoga sabora 29. listopada godine 1918. o raskidanju državnopravnih odnosa Hrvatske s Austro-Ugarskom te o istodobnu pristupanju samostalne Hrvatske, s pozivom na povijesno i prirodno nacionalno pravo, Državi Slovenaca, Hrvata i Srba, proglašenoj na dotadašnjem teritoriju Habsburške Monarhije;

 To besedilo priznava in dokazuje ustanovitev / razglasitev dne 31.10.1918 v Ljubljani (“Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.”) Na teritoriju enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske – na njeno celovitost je prisegel Karel ob kronanju in zato v Manifestu določil, da tega, kar imajo pravico storiti dežele Cislajtanije, ne more dovoliti na ozemlju Ogrske – ni bilo do 11.11.1918 mogoče razglasiti ničesar legalnega! Seveda je tudi kakršno koli “pridruževanje” v Ljubljani razglašeni državi pogrošna folklora.

– da gre za Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, razglašeno v Ljubljani, je razvidno:

                – iz vrstnega reda: “…Slovencev, Hrvatov in Srbov”, kajti šlo je za Slovence, Hrvate in Srbe v deželah Cislajtanije, skladno s suverenovim Manifestom (16.10.1918)

                – iz dejstva, da je bila med slovenskimi deželami in Kraljevino Ogrsko (enovito in nedeljivo) državna meja. V Manifestu je suveren odločno odrekel kakršno koli delitev na ozemlju Kraljevine Ogrske. Ker je bil to čas svetovne vojne, so bile državne meje strogo upoštevane.(Vojnega stanja je bilo konec šele 11.11.1918 ob 11h)

                – iz dejstva, da so poštne znamke Države SHS nastale v Ljubljani in bile tiskane v Ljubljani in na Dunaju. Zagreb z njimi ni imel ničesar!

                – Navsezadnje je vlada v Ljubljani o storjenem obvestila administracijo na Dunaju. Z Budimpešto ni imela nič, dogajanje v Zagrebu je bilo pa popolnoma ilegalno in brez vsakega internacionalnega pravnega učinka.

____________________________________________

Da jugoslovansko gibanje, ki ga je v Ljubljani vodil knezoškof A.B.Jeglič, ni imelo – in ni smelo imeti ničesar s komer koli onstran državne meje slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko (Zagrebom – kaj šele Beogradom, s katerim je bila monarhija v vojni!) je mogoče prebrati v Dnevniku knezoškofa, datum 11. avgust 1918 (Pogovor s predsednikom ministrstva, Husarekom. Husarek: “Aber Sie greifen  hinaus über unsere Grenzen nach Ungarn hinüber.””Warum haben Sie sich als Biscchof von Laibach, wo das Zentrum der Südslawischen Bewegung ist, dieser Bewegung an die Spitze gestellt?” Jeglič: “Durch meinen Beitritt habe ich die ganzen Bewegung die österreichische, patiotische Richtung bewart!”)

Da sta bili Hrvatska in Savonija le geografska pojava znotraj  enovite države Ogrske (za razliko od dežel/držav Cislajtnaije) povedo tudi članki, objavljeni v časopisju:

Slovenec, 02.11.1907

V ogrskem državnem zboru je pri debati o indemnitetni predlogi govoril grof Banffy jako ostro proti Hrvatom. Njegovo mnenje je. da je bil celo Khuen premil proti Hrvatom. Vlada se po njegovem mnenju premalo briga, kako se po hrvaških srednjih in ljudskih Šolah “uče nauki, ki so proti skupnosti države”. Bariffy pravi, da bi ne bila popustljivost proti Hrvatom in drugim narodom na Ogrskem v interesu države, češ. da je v interesu države le močna, enotna Ogrska, ki je največje proti- težje proti federalistiškemu gibanju v Avstriji. Ban na Hrvaškem mora kot zastopnik ogrske države, personificirati politiko ogrske države in ne sme delati samostojne politike pri Hrva­tih. Vlada naj prične odločnejšo politiko, sicer bodo na Hrvaškem ostala revolucijonarna tla.

Ako se izvrše Banffvjeve želje, tedaj nam je pričakovati res lepih razmer na Hrvaškem. Hrvaški resolucijonaši bodo svoje mažarske »prijatelje« kmalu do dobra izpoznali in takrat bo Avstrija tudi hrvaškim resolucijonašem edina pomoč.

SLOVENEC 19121907

OGRSKI DRŽAVNI ZBOR

Budimpešta. 19. dec. V današnji seji ogr­skega državnega zbora je imunitetni odsek po­ročal o zadevi poslanca Popoviča in Supila ter je predlagal Popoviča izključiti za 14 sej. Supilo pa da mora prositi oproščenja. Poročeva­lec manjšine Mazuranič je protestiral proti temu, češ, da so imunitetni odsek vodili poli­tični nagibi. Predsednik je dal Mazuraniču ukor. Nato je Supilo prosil oproščcnja v hrva­škem jeziku. Velik nemir. Klici: Mažarski naj govori! Nato je Supilo bavil se z razporom v predsedstvu in zahteval, naj se vendar že na­pravi red: predsednik pusti Hrvatom govoriti hrvatski, predsednika pa ne. Batthiany kli­če: Vi delate po ukazih z Dunaja! Weckerle je ostro govoril proti Hrvatom, češ, da iz ogr­skega hrvaškega zbora hočejo napraviti hr­vaški deželni zbor. (!!!)

(primerjaj Manifest, 16.10.1918 – zagrebški Sabor ni imel nobene suverenitete, bil je “občinska skupščina”, ban zastopnik Ogrske – torej upravitelj, za razliko od parlamentov dežel Cislajtanije, ki so imeli zakonodajno oblast in vsaka dežela lastnega suverena…)

Izjava “treh” brez podpisa – Trst, 19.12.2020

Na javni TV – in ker gre za javno hišo, ni dvoma, da so izjave usklajene z aktualno vlado – je bilo slišati “da Republika Slovenija, kot geografsko prikrajšana država – tudi po arbitražni odločbi – nima možnosti…”

Lepo. V kolikor gre za Republiko Slovenijo, ki je osamosvojitev razglasila dne 26.6.1991 in za južno sosedo, ki je (nekakšno) odcepitev razglasila na skrivaj – v neki kleti – dne 8. 10.1991, ni nobenega dvoma, da so prikrajšani predvsem tukajšnji vpleteni politiki in strokovnjaki, in to v prvi vrsti na strokovnem, državno pravnem, moralnem in državotvornem področju.

Kako “zelo” je država, Republika Slovenija dejansko – gledano skozi internacionalno pravno optiko – prikrajšana, je ob podpisu Sporazuma o arbitraži na ves glas razločno povedal vodja zagrebške skupine za mejo, ki je gromoglasno oznanil: “pa ovo znaći, da može Slovenija i do Dubrovnika…” in nemudoma odstopil. Skrb je bila seveda popolnoma odveč. Tukajšnji, javnosti dobro znani maherji, so zavozili – po nepregledni vrsti zadev še arbitražo o poteku državne meje, predvsem tako, da se je slovenska vlada, ki je poslala tribunalu zadevni memorandum, v njem zlagala, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati” – kar je notorična neresnica, ki bi bila smešna, če bi ne bila podla (in skrbno preračunana)! Namreč: zaradi te laži je tribunal svojo odločbo obrnil v prid južni sosedi – in se pri izreku na navedeno laž tudi skliceval: “Ker sta se…..” Svojo odklonilno držo do argumentacije s strani slovenske vlade je nazorno izpričal npr. pri zadevi Trdinov vrh, kjer posmehjivo navede, da je Slovenija kot argument vključila tudi  “pismo bralca” v časopisu (Janez Janša v Delu!).

Norost odločevalcev na slovenski strani, ki se ni ustavila pri vsem očitni laži glede “osamosvojitve hkrati”, ki bistveno spremeni položaj Republike Slovenije, je docela zbrisala dejansko, internacionalno pravno relevantno stanje, četudi so dejstva zapisana celo v Temeljni ustavni listini, in je javnosti znano, v sredstvih javnega obveščanja zapisano in dokumentirano zagrebško uradno mednarodno priznanje teh meja leta 1941. Prav tako je izven sence dvoma, kaj je državo, ki jo je Republika Slovenija leta 1991 zapustila, leta 1918 sestavilo. Zapisano je v zavesti, spominu in listinah, da “so se ZEMLJE (!!! – ne “ljudstva” = ljudstvo ni subjekt internacionalnega prava, ki obravnava/ureja odnose izključno med državami) države Slovenaca, Hrvata i Srba ujedinile sa Srbijom”. Te “ZEMLJE…” so seveda slovenske dežele, z razglasitvijo dne 31.10.1918 združene pod oblastjo vlade v Ljubljani. Samo te DRŽAVE (prim. suverenov Manifest, 16.101.1918) so imele internacionalno pravno legitimacijo, in le z njimi se je DRŽAVA Srbija lahko “ujedinila”. Ozemlja premagane Kraljevine Ogrske, ki jih je zmagovita antantna zaveznica Srbija okupirala, pač niso bili subjekti internacionalnega prava. Kakršno koli tovrstno subjektiviteto jim je suverenov Manifest odločno odrekel.

To dejansko stanje stvari – ki se (glede statusa in stanja slovenskih dežel znotraj južnoslovanske države) nikoli v času trajanja države, ki je končala svojo pot kot SFRJ, ni spremenilo – je torej pravno omogočilo slovensko osamosvojitev. Tako Hrvatska kot BiH, ki pa v državo nista prišli kot subjekt, sta se pač odcepili – in ker sporazuma ni bilo, je prišlo do secesijske vojne. Republika Črna gora je bila v slovenski podobni vlogi, in se je – kasneje – tudi osamosvojila. Odcepitev Makedonije pa se je zgodila v sporazumu s Srbijo – katere del je bila ta “Južna pokrajina” ob nastanku Jugoslavije.

Slovenska “stroka”, “politika” in “diplomacija” je vsa relevantna internacionalna pravna dejstva v praksi sistematično ignorirala – kljub temu, da je vse dokumentirano in zapisano tudi v slovenskih osamosvojitvenih dokumentih. Z lažjo v arbitražnem Memorandumu je iz sijajnega dokumenta, Sporazuma o arbitraži – ki ga je Zagreb moral (!!! s stisnjenimi zobmi) podpisati – istočasno pa je že pletel svoje mreže) – naredila totalno katastrofo. Druga stran je sicer spretno izigrala vse karte in – ob verjetno izdatni meri “sodelovanja” – Slovenijo diskvalificirala kot faktor v zadevi določanja poteka državne meje, je pa zaradi specifične kombinatorike, ki počasi prihaja na dan, a priori prečrtala arbitražni postopek in odločbo. Vztrajanje slovenske politike in stroke pri odločbi, ki temelji na očitni laži in je vsled tega nična, pa je zelo verjetno del umazane igre v škodo RS in v korist RH.

Glede državne meje Republike Slovenije (v delu znotraj nekdanje SFRJ) je ključnega pomena dejstvo, da je Republika Slovenija dne 26.6.1991 razglasila svojo osamosvojitev od države, v katero je vstopila (z “ujedinjenjem”) leta 1918 – in to s svojim državnim teritorijem, določenim z državno mejo. V publikaciji Arhiva Slovenije, Arhivi 26 (2003) št. 1 str. 119-128, je navedeno, da je imela Slovenija (po ujedinjenju 1. 12. 1918) dokončno določeno mejo le s Hrvaško, pokrivala se je z mejo Krajnske in Štajerske. Primorsko z Reko (plus Postojnski okraj “za nameček”???) je Italija pridobila z Rapallom in Rimom. Tako ali tako Primorska (od Vršiča do zadnjega otoka v Kvarnerju plus reški “Corpus separatum”) nikoli ni mejila na kako zagrebško državno tvorbo. V času NDH pa je Zagreb mejo z Reko – tako, kot s Krajnsko, Štajersko in Prekmurjem (NA DRAVI! NE NA MURI) – uradno priznal brez ugovora. Te državne meje, ki se – kot že povedano – znotraj skupne države niso nikoli spremenile (notranje upravne razmejitve ne štejejo!) so torej z osamosvojitvijo znova pridobile svojo relevanco. Meje slovenskih dežel so torej same po sebi postale znova meddržavne (kakor so to bile do dneva “ujedinjenja” 1918) in to s “preostankom SFRJ”, saj je jugoslovanska republika Hrvatska svojo odcepitev razglasila šele tri mesece potem, ko je bila Republika Slovenija že samostojna država, zmagovalka nad JLA, na tripartitni “Brionski konferenci” kot ena od treh udeležnih (Evropska skupnost, kot sklicatelj, SFRJ, kot agresor in Republika Slovenija, kot napadena država), tudi dejansko priznana. Temeljna ustavna listina to mejo ubesedi: “…v okviru dosedanje SFRJ.” Zato zadeva določanja poteka državne meje sploh ni in ne more biti stvar RS in RH, marveć RS in preostanka SFRJ.  To sledi tudi iz določb Sporazuma o arbitraži, ki zahteva internacionalne pravne kriterije, še posebej pa iz “Mnenj” Badinterjeve arbitraže, ki se s Slovenijo sploh ne ukvarjajo – razen, da jo je treba nemudoma priznati. Bila je pač že pol leta osamosvojena država z vsemi atributi. O “republiških” mejah RH in BiH pa je odločila – ker znotrajjugoslovanskih “medrepubliških” (upravnih) razmejitev internaconalna pravna optika sploh ne opazi – da postanejo državne meje.

Vlada Republike Slovenije, njen predsednik Janez Janša, je podpisal in 12. 2. 2013 poslal arbitražnemu tribunalu Memorandum, ki je uvedel v postopek laž, da sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati”, s čemer sta postali Republika Slovenija in Republika Hrvatska edini stranki v postopku – četudi je bila osamosvojitev Slovenije mednarodno pravno izključno stvar Republike Slovenije in SFRJ! Tribunal je navdušeno pograbil priložnost in se na to neresnico pri izreku oprl tako odločno, da je s to lažjo celo uvedel besedilo svoje odločbe (“Ker sta se ….”).

Tako je prišlo do katastrofalnih učinkov na škodo države Slovenije, ki pa bi jih bilo mogoče sanirati, saj je Zagreb s svojim (taktičnim, skrbno premišljenim) zavračanjem arbitražne odločbe odprl možnost, da se arbitražni postopek ponovi, tokrat na podlagi dejanskega relevantnega stanja. Seveda mora ničnost dosedanjega postopka/odločbe razglasiti vlada Republike Slovenije in hkrati zahtevati, da tribunal ponovno odloča – tokrat na podlagi resničnih dejstev. (Podpisani in pri OZN evidentirani Sporazum o arbitraži ni kontaminiran!)

Vlade (ne le ta zadnja) Republike Slovenije pa obratno, ravnajo dosledno v korist kombinatorike južne sosede, ki spretno, korak za korakom izvaja domišljeno politiko “izvršenih dejstev” – od “ribičev v Piranskem zalivu” do najnovejše finte z izključno ekonomsko cono.

Vse navedeno priča o totalni prikrajšanosti – moralni, strokovni, politični – vpletenih domačih maherjev, ostaja pa, in postaja vse silnejše, vprašanje, zakaj mora zaradi te prikrajšanosti biti prikrajšana država Slovenija in njeni prebivalci.