Slovenske dežele in država

Večernji posreduje stališče, da je vprašanje meje RS – RH dvostransko vprašanje.

To je dano državljanom RS brati hip potem, ko je predsednik RS tvezil stare marnje o implementaciji nečesa, česar ni.

V zvezi z državno mejo RS:

TUL natančno pove, da je državna meja RS z Italijo, Avstrijo in Madžarsko državna meja omenjenih držav s SFRJ v delu, kjer te države mejijo na RS, ter “meja med republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ”.

V okviru dosedanje SFRJ je tu poudarjeno z razlogom. Tukajšnji strokovnjaki namreč v zboru berejo, kar ni zapisano – pa bi moralo biti, če bi sestavljalci TUL tako hoteli. “Strokovnjaki” berejo, kot da je zapisano “dosedanja meja med jugoslovanskima republikama RS in RH”. Pa tako niso in očitno niso hoteli zapisati pisci TUL. To pa zato, ker so dobro vedeli za vsaj nekaj relevantnih dejstev internacionalnega pravnega značaja.

– Vedeli so, da so južnoslovansko državo, nazadnje imenovano SFRJ, sestavile slovenske dežele, že združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, in Kraljevina Srbija.

– Vedeli so, da je to internacionalni pravni temelj osamosvojitve. (ostale YU republike so se morale ODCEPITI!!! Ker niso bili subjekti “ujedinjenja”!

– Vedeli so, da so slovenske dežele v času združevanja s Srbijo imele svoje natančno določene državne meje. V tistem delu, kjer so v trenutku osamosvojitve mejile na preostanek SFRJ, te državne meje slovenskih dežel (z Ogrsko) nikoli niso bile spremenjene. Nasprotno, sporazum v Trianonu je natančno zapisal, da meja med “Prekmurjem” (to sta slovenska dela župnije Zala in Železne županije) poteka po reki Dravi (nikoli ni bilo znotraj “Prekmurja” nobene meje na reki Muri!), z osamosvojitvijo pa so državne meje slovenskih dežel vse od morja pa do Drave znova same po sebi povrnile svoj meddržavni značaj – sedaj ne več med slovenskimi deželami in Ogrsko, marveč med Republiko Slovenijo in preostankom SFRJ.

– Niso pa vedeli sestavljalci TUL (spisali so TUL seveda pred razglasitvijo osamosvojitve!!!!), da bo Zagreb prekršil dogovor o hkratni razglasitvi osamosvojitve. Iz svojih separatnih razlogov je sogovornike prevaral in osamosvojitve ni razglasil. (Do tega je potem prišlo šele oktobra 1991). Ker pisci TUL niso pričakovali gnusne prevare (in celo napada na osamosvojeno državo – JLA je napadala z ozemlja SFRJ, katerega del so bile vse preostale republike in pokrajini!), niso upoštevali internacionalnega pravnega stanja, ki je nastalo z razglasitvijo osamosvojitve Slovenije brez osamosvojitve Hrvatske: Niso mogli upoštevati, da je državna meja osamosvojene Slovenije njena državna meja s preostankom SFRJ. Z nekim jugoslovanskim upravnim ozemljem pač država ne more imet državne meje. Ker Zagreb ni razglasil osamosvojitve hkrati, tudi besedilo TUL v delu, ko omenja Hrvatsko, ne velja. Besedilo TUL se pač nanaša na “preostanek SFRJ”. Z njim ima torej osamosvojena Republika Slovenija državno mejo (seveda “v okviru dosedanje SFRJ”!!!, kar pomeni “glede na vse relevantne okoliščine”).

Ni nobenega dvoma: Gre za državne meje slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko, ki so do dneva osamosvojitve ostale nespremenjene, in za tisti del meje na reki Dravi, ki je določen po Trianonskem sporazumu. Stranke v postopku določanja poteka državne meje so torej Republika Slovenija in preostanek SFRJ (“preostanek” je aktiven v sklopu pravnih aktivnosti v zvezi z “nasledstvom”!). Skladno s tem sta to tudi stranki v postopku, ki ga opredeljuje Sporazum o arbitraži – ne bilo pa bi odveč, ker očitno gre za stoletno državno mejo nekdanje Kraljevine Ogrske – sedaj Republike Madžarske – konzultirati v postopku tudi to državo. Zlasti, ker območje Reke v Trianonu ni dokončno razrešeno.

Sporazum o arbitraži, ki je odličen internacionani pravni dokument, torej ostaja. Vse, kar so zagrebški in ljubljanski mešetarji kracali v svoje Memorandume in zato tudi sama Final Award pa sodi na SMETIŠČE – smetišče kar tako, in na smetišče ZGODOVINE. Izdelovalci pa v arest (ali v ustrezen zavod!).

Teletekst danes na TVS3:

drugi del teksta:

al 29082018

Kopipejstam tekst objave na spletu DZ…

Ne morem, da ne pripomnim:

– Ne navedenega dne ne katerega drugega se niso “združili” prekmurski Slovenci (!) z “matičnim narodom”… S podpisom Sporazuma v Trianonu (!!!) sta bila večinsko s Slovenci poseljena dela Železne županije in Županije Zala dodeljena Kraljevini SHS. Blebetanje o “združevanju narodov” je več kot kričeč primer (resentiment) nacističnega in fašističnega tribalizma in rasizma – ko se blebet spremeni v AKCIJO (npr. “veličastno” nevihtno zmago – v resnici brezobziren izgon z rodne zemlje – nad četrt milijona civilistov brez vsake zaščite) pa gre za genocid nacističnih dimenzij.

– “Prekmurje” je poimenovanje teritorija znotraj Kraljevine Ogrske, kakor ga je bilo videti s štajerske (“SLOVENSKE”) strani državne meje. Izsek vojaške specialke natančno pove, da je meja po Muri do Drave pod Središčem (Karta !!!!) meja med Štajersko in PREKMURJEM – torej “Prekmurje” obsega ves teritorij severno od Drave !!! (Karta!!!). Ergo TUDI Medmurje:

Na žalost je so veličastne govorance v zvezi s tem navaden flanc in fantazije……………… Sporazum v Trianonu natančno opredeljuje mejo CELOVITEGA  ozemlja (OZEMLJA, NE “LJUDSTVA”), dodeljenega Kraljevini SHS (in mejo tega ozemlja na reki Dravi!!!). Da gre za celovito ozemlje (večinsko slovenskih delov obeh tu navedenih županij) je izven vsakega dvoma. “Hrvaška” se začenja na reki Dravi, kjer teče meja “hrvaške” (ogrske!!!) županije Varaždin. Zato je skladno z načeli in pravili internacionalnega prava dokončno vse ozemlje severno od reke Drave del Republike Slovenije. Mejo na Dravi so namreč brez zadržkov priznali tudi ustaši leta 1941, ko je Madžarska vrnila omenjene dele obeh županij v okvir Madžarske. NDH je takrat enako z meddržavno pogodbo z okupatorskimi oblastmi v slovenskih deželah Primorski, Krajnski in Štajerski VELJAVNO (!!!) priznala kot svojo zunanjo državno mejo državne meje omenjenih slovenskih dežel z Ogrsko! (s katerimi so te SLOVENSKE dežele kot “ZEMLJE države SHS” leta 1918 s Kraljevino Srbijo sestavile novo južnoslovansko državno tvorbo).

AL, 22082018

CITAT:

Novica:

V Državnem zboru razstava Znamke Prekmurskih in Medmurskih izdaj 1919

Datum objave: 17.08.2018

Razstava je na ogled do vključno petka, 24. avgusta 2018.

17. avgusta praznujemo praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na ta dan leta 1919 je bila na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predana v roke civilnemu upravitelju, Prekmurje pa se je vrnilo pod okrilje domovine.

V Državnem zboru smo se tega dogodka in državnega praznika spomnili z razstavo Pomurskega muzeja iz Murske Sobote z naslovom Znamke Prekmurskih in Medmurskih izdaj 1919. Odprtje razstave je bilo v petek, 17. avgusta 2018, ob 9. uri v preddverju velike dvorane Državnega zbora.

O razstavi

Poštne znamke nam, od kar obstajajo, govorijo o posebnih ljudeh, posebnih stvareh in o posebnih dogodkih, včasih kar o posebnih letih. Za Prekmurje in Medmurje (Medžimurje) je bilo takšno posebno leto 1919. Po končani prvi svetovni vojni in razpadu starodavne Avstro-Ogrske monarhije so se v tistih nemirnih mesecih, ko so številni narodi poskušali sami odločiti v kakšni državni in narodni skupnosti želijo živeti, odločali o svoji prihodnosti tudi Slovenci in Hrvati.

Vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je že pozimi 1918 zasedla Medmurje, Prekmurje pa po odobritvi mirovne konference 12. avgusta 1919. Jugoslovanske vojaške enote so pod poveljstvom generala Krste Smiljanića in podpolkovnika Vladimira Uzorinca zasedle območje med reko Muro in začasno mejo, ki je bila določena na razvodnici reke Rabe. Istega dne se je v družbi antante komisije v Mursko Soboto pripeljal mariborski okrajni glavar dr. Srečko Lajnšic, ki je bil imenovan za Civilnega komisarja za Prekmurje.

17. avgusta 1919 je bilo po maši pred cerkvijo v Beltincih veliko ljudsko zborovanje povezano z izročitvijo Prekmurja civilni oblasti. Med govorniki so bili:
    – Jožef Klekl (1874‒1948), katoliški duhovnik, politik, urednik. Bil je urednik in izdajatelj prvih slovenskih časopisov, ki so izhajali v Prekmurju ter v času prevrata in med svetovnima vojnama osrednja politična osebnost Slovencev v Prekmurju,
    – Jožef Godina (1898‒1986), Maistrov borec, pozneje katoliški duhovnik, publicist in urednik,
    – dr. Fran Kovačič (1867‒1939), katoliški teolog, profesor, zgodovinar, urednik. Bil je član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v vlogi izvedenca za slovensko etnično mejo na Štajerskem in
    – dr. Matija Slavič (1877‒1958), katoliški teolog, profesor, prevajalec. Bil je član delegacije na mirovni konferenci v vlogi izvedenca za slovensko etnično mejo v Prekmurju.

Od leta 2006 praznujemo  ta dan kot spominski dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Po Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji je 17. avgust državni praznik, ne pa tudi dela prost dan. Uveden je bil leta 2006, od leta 2009 se uradna državna proslava prireja vsakih pet let. Uvedbo omenjenega praznika so leta 2005 predlagali prekmurski poslanci Jožef Horvat (NSi) , Jožef Ficko (SDS), Feri Horvat (SD) ter Mitja Slavinec in Geza Džuban (oba LDS), saj so menili, da Slovenci zaradi izgube Koroške in Primorske po prvi svetovni vojni niso nikoli resnično dojeli izjemnega pomena pridobitve Prekmurja, ki je ena redkih svetlih točk naše zgodovine iz tistega obdobja. Vsi našteti poslanci so si bili edini, da bi lahko za prepoznavnost praznika storili še več, kot tudi, da je za slovensko gospodarstvo bolje, da praznik ni dela prost dan.

Oficirji jugoslovanske vojske so decembra 1918 v Prelogu in Murskem Središču ter avgusta 1919 v Beltincih in Dobrovniku, bodisi samoiniciativno bodisi po ukazu pristojnega poveljstva, takoj po prevzemu poštnih uradov ročno pretisnili zaloge ogrskih znamk z znakom ”SHS” ali v primero Dobrovnika z znakom ”Prekomurje SHS”. Nastala je zbirka znamk, ki zaradi majhne naklade in kratkega časa uporabe velja za izjemno, tako v filatelistični kakor splošni zgodovini obeh narodov.

Iz zasebne zbirke je zbirko 150 znamk ter posebnih izdaj, s posredovanjem Zmaga Jelinčiča Plemenitega, odkupilo podjetje Mobitel in jo leta 2001 predalo Pomurskemu muzeju Murska Sobota. Naslednje leto je bila zbirka z razstavo in preglednim katalogom prvič javno predstavljena.

Avtorja razstave sta Metka Fujs in Janko Štampfl.

V kopiji pisma bralca v Dnevniku 14082018 (Tvitarji za Možino) izstopa novota, da “je bila Republika Slovenija lahko ustanovljena samo zaradi sodelovanja v zavezniški koaliciji med drugo svetovno vojno.” V poplavi mnenj, blodenj, pesnikovanj in potvorb o naši (krvavi, mrličev polni) zgodbi dvajsetega stoletja je to presenetljiv odmik, ki po skrbnem preudarku pokaže svoj pravi pomen.

Če odmislimo pesniško svobodo – govorjenje o Sloveniji, ki je na internacionalni sceni do trenutka razglasitve dne 26.6.1991 ni bilo nikjer v vesolju – ostane nesporno dejstvo, zapisano v citiranem delu pisma bralca. Njegovo nespornost dokazujejo skozi prizmo časa natančno opredeljena, izčiščena dejstva in dogodki:

1) Ker so bile slovenske dežele docela vključene v boje proti fašizmu na strani zmagovite koalicije, še danes ne smejo uresničiti sicer razglašene osamosvojitve / odhoda iz združbe, v katero so vstopile 1.12.1918, potem ko so 31.10.1918 uresničile svojo združitev pod oblastjo vlade v Ljubljani (“Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” – razglašeno v stavbi parlamenta Vojvodine Krajnske, dne 31.10.1918, popoldne). Dovoljeno jim je bilo de facto le odcepiti jugoslovansko socialistično republiko pod imenom Republika Slovenija, ki je dejansko rešilni čoln s potapljajočega se (jugoslovanskega) Titanika, na katerega se je vkrcala še vsa balkanska realsocialistična sodrga.

2) Kakor piše bralec v Dnevniku, je tako le zato, ker je bila “Slovenija” (teritorij znotraj južnoslovanske države, poimenovan Dravska banovina in kasneje Socialistična republika Slovenija) v okviru “Jugoslavije” sodelavka zavezniške koalicije. Dokaz: Sosednji državi zvezna republika Avstrija in današnja Republika Hrvatska.

3) Avstrija: Avstrija je z velikanskim navdušenjem (primerljivim z navdušenjem Slovencev za Jugoslavijo) pozdravila priključitev nemškemu Hitlerjevemu Reichu (Anschluß, 1938) in z vsemi močmi sodelovala v nacistični agresiji in holokavstu. Za to svojo “dejavnost” je od zaveznikov dobila nagrado in so ji odobrili obnovo njene državnosti s Pogodbo o Avstriji (1955), ki je vrnila zvezno republiko v meje njenega nastanka (razglasitev 1918)

4) Republika Hrvatska: je dodatni dokaz, da pri Avstriji in Sloveniji ni šlo za slučaj, marveč za zavestno odločitev, kajti tudi Hrvatska je l. 1941 navdušeno pristopila k Trojnemu paktu sil Osi in sodelovala tako pri agresiji, kot holokavstu. Zato je bila (več kot očitno!) kljub vegavi razglasitvi nekakšne osamosvojitve (8.10.1991) in kljub dejstvu, da ni nadzorovala niti polovice svojega teritorija, nemudoma priznana s strani zmagovalcev iz zavezništva. Priznanja ji niso odtegnili niti potem, ko je z ogromno vojno silo in izdatno pomočjo zaveznikov okupirala do tedaj s Srbi poseljeno ozemlje in pri tem povzročila največje etnično čiščenje in eksodus domačega prebivalstva ter zločine proti človečnosti po drugi svetovni vojni v Evropi.

Sodelovanje s silami Osi in izvajanje etničnega čiščenja se po vsem sodeč še dandanašnji bogato obrestuje…

Navedeno potrjuje uvodno misel o pravilnosti citata iz pisma bralca v Dnevniku. Nesporno in v tu navedenih štirih točkah brez sence dvoma potrjeno je dejstvo, da je bila od zaveznikov priznana odcepitev jugoslovanske socialistične republike Slovenije, ne pa osamosvojitev slovenskih dežel, ki so leta 1918 legalno in veljavno s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo, ki je leta 1991/92 sramotno in v krvi razpadla. Pač niso dejavno in navdušeno sodelovale s silami Osi in Hitlerjevim nacističnim režimom.