Archive for September, 2018

Ena stara analiza osamosvojitvenega dogajanja

Tuesday, September 25th, 2018

Ni odveč ponoviti analize iz leta 2010:

Ljubljana, 29. novembra 2010

 

“Meje med republikami SFRJ postanejo meddržavne meje” je imperativ, saj bi sicer ne dobili mednarodnega priznanja, je ex cathedra izjava uglednega strokovnjaka.

Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ. (TUL 1991)

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee

the Presidency of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (SFRY) and by the ‘Assembly of the Serbian People of Bosnia-Herzegovina’.

  1. In its Opinion No. 1 of 29 November, published on 7 December, the Committee found that

‘the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’. Bearing in mind that the Republics of Croatia and Bosnia-Herzegovina, inter alia, have sought international recognition as independent states, the Committee is mindful of the fact that its answer to the question before it will necessarily be given in the context of a fluid and changing situation and must therefore be founded on the principles and rules of public international law.

  1. The Committee therefore takes the view that once the process in the SFRY leads to the

creation of one or more independent states, the issue of frontiers, in particular those of the

Republics referred to in the question before it, must be resolved in accordance with the following principles:

First-All external frontiers must be respected in line with the principles stated in the United

Nations Charter, in the Declaration on Principles of International Law concerning Friendly

Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations

(General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act, a principle which

also underlies Article 11 of the Vienna Convention of 23 August 1978 on the Succession of

States in Respect of Treaties.

Second – The boundaries between Croatia and Serbia, between Bosnia-Herzegovina and

Serbia, and possibly other adjacent independent states may not be altered except by agreement

freely arrived at.

Third- Except where otherwise agreed, the former boundaries become frontiers protected by

international law. This conclusion follows from the principle of respect for the territorial status quo and, in particular, from the principle ofutipossidetis. Utipossidetis, though initially applied in settling decolonisation issues in America and Africa, is today recognized as a general principle, as stated by the International Court of Justice in its Judgment of 22 December 1986 in the case between Burkina Fase and Hali (Frontier Dispute, (1986) Law Reports 554 at 565):  VSE TO – IN V NADALJEVANJU – SE NANAŠA NA NA NOVO NASTALE DRŽAVNE SUBJEKTE. NE PA NA RAZPAD SUBJEKTOV, KI SO SE NEKOČ ZDRUŽILI KOT SUBJEKTI !!!

Nevertheless the principle is not a special rule which pertains solely to one specific system of

international law. It is a general principle, which is logically connected with the phenomenon

of the obtaining of independence, wherever it occurs. Its obvious purpose is to prevent the

independence and stability of new states being endangered by fratricidal struggles…

The principle applies all the more readily to the Republic since the second and fourth

paragraphs of Article 5 of the Constitution of the SFRY stipulated that the Republics’

territories and boundaries could not be altered without their consent.

Fourth – According to a well-established principle of international law the alteration of

existing frontiers  MED SLO IN CRO JE EDINA OBSTOJEČA MEJA MEJA REKA KOTORIBA or boundaries by force is not capable of producing any legal effect. This

principle is to be found, for instance, in the Declaration on Principles of International Law

concerning Friendly Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter

of the United Nations (General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final

Act; it was cited by the Hague Conference on 7 September 1991 and is enshrined in the draft

Convention of 4 November 1991 drawn up by the Conference on Yugoslavia.

 

________________

The United Nations Charter extends the right of self-determination to all peoples. (Pellet) – Ja, če ni NACIJE – DRŽAVE….

 

__________________

 

O ničemer, kar bi zadevalo slovenske državnopravne subjekte in njihov položaj v južnoslovanski državi, doslej še ni bilo odločano ne na mednarodno ne na državnopravno korekten način. Vstopili so v južnoslovansko državo na odgovornost vlade Narodnega sveta v Ljubljani državnopravno legitimno in legalno, potem pa se z njimi nihče več ni posebej ukvarjal. Državnopravno je bila vzpostavljena enovita, centralizirana država in celo “narodnoosvobodilni” učinki NOB niso prinesli ničesar novega. Vsa oblast je bila centralizirana in “republiška državnost” je bila gola forma brez vsebine – nič drugačna od demokratičnosti in avtonomije “demokratičnega centralizma” (tudi znotraj sovjetskega bloka).

Ker nihče niti obravnaval ni državnosti in suverenitete slovenskih dežel, in tudi ne njihovih državnih meja med seboj in z ostalimi subjekti znotraj južnoslovanske države, kaj šele da bi jih kakorkoli ukinil – likvidiral, je vse to samo po sebi še vedno obstajalo, in je osamosvojitev – (iz)ločitev – od leta 1918 nastale južnoslovanske države dejansko le vrnitev državnopravnega stanja in teritorialnega obsega iz časa pred vstopom v skupno državo.

___________________

 

V temelju NAPAČNO IZHODIŠČE Badinterjeve komisije: Niso “republike” nastale iz/v južnoslovanske države – v nadaljevanju Jugoslavije – , marveč je Jugoslavija nastala iz “republik”.

Pri republikah je uporabljen narekovaj, ker je treba pojem jemati z rezervo in kritično. Tisto, iz česar je nastala Jugoslavija, namreč niso bile republike, ker je to upravno-politična, kvazi samoupravna forma komunistične centralistične diktature, znana v tkim. Vzhodnem bloku. Jugoslavija je nastala iz raznorodnih elementov – iz subjektov, ki so imeli lastno državnopravno subjektiviteto – to so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva in Srbija ter Črna gora, iz subjektov sui generis: s strani Avstrije anektiranega protektorata Bosne in Hercegovine in Dalmacije (znotraj Avstrijskega cesarstva, del formalno še obstoječega Kraljestva Ilirija), ter pokrajin Slavonije, Hrvaške in Vojvodine, sestavnih delov celovite in nedeljive Kraljevine Ogrske, ki jih je okupirala srbska vojska kot del zmagovite Antante.

 

Razpad z združevanjem nastale države ( ‘the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’ – Badinterjeva komisija) v načelu vzpostavi državnopravno stanje v trenutku združitve.

Ustava SFRJ je urejala status in pravico do odcepitve entitet, ki niso imele druge lastne subjektivitete, razen tiste, ki se je tako ali drugače vzpostavila znotraj Jugoslavije v času njenega obstoja.

V primeru razpada Jugoslavije gre torej za dogajanje, ki glede posameznih udeležencev ni enoznačno. V nekem primeru gre za odcepitev subjekta, ki so nastali znotraj Jugoslavije, ko je ta že obstajala, v drugem pa za izstop subjekta, ki (in kakor/kakršen) je suvereno vstopil vanjo.

_____________________

‘the right to self-determination must not involve changes to existing frontiers’.

The territorial integrity of States, this great principle of peace, indispensable to international

stability, which as noted by the Committee and the International Court of Justice,3 was invented in Latin America to deal with the problems of decolonialization, and then further applied in Africa has today acquired the character of a universal, and peremptory norm. The people of former colonial countries were wise to apply it; Europeans must not commit the folly of dispensing with it.

TO POVE, DA NI DOVOLJENO SPREMINJATI DRŽAVNIH !!! MEJA !!!! Meje slovenskih dežel, ki so vstopile v YU, so državne meje…………..sprememba znotraj zvezne države je le upravnega značaja in seveda začasna…….(dokler skupni interesi zveze to terjajo…) –  ‘the right to self-determination must not involve changes to existing frontiers’. “Existing frontiers”, ja, nič (razen ustreznega bi/multilateralnega dogovora ne more spremeniti DRŽAVNIH meja. Meje slovenskih dežel so se lahko imenovale kakorkoli, bile so meddržavne meje. Notranje administrativne meje so se lahko z njimi prekrivale ali so odstopale – zaradi njih se državna meja ni spremenila. Tisti subjekti, ki pa ob nastanku Jugoslavije niso imeli državnopravne subjektivitete in so nekakšno subjektiviteto pridobili v času obstoja federacije, in jim je ustava dovoljevala odcepitev na podlagi dogovora, so pa imeli možnost, da se meje njihovih NOVIH držav posebej določijo ali pa “republiške meje” postanejo državne.

 

 

____________

Mnenje Baditerjeve arbitražne komisije je nastajalo in nastalo potem, ko je bila Slovenija že de facto samostojna država, ki se je po zmagi nad JLA, vojsko preostale SFRJ, dokončno izločila iz skupne državne tvorbe, v katero so slovenske dežele, kot suvereni subjekti, vstopili leta 1918. Ni se namreč  ločila od sosednje jugoslovanske republike Hrvatske, ki je vsaj do uveljavitve sklepov Badinterjeve komisije ostajala znotraj preostanka SFRJ in njena samorazglasitev (ne uveljavitev! secesijska in etnična državljanska vojna se je s tem šele razmahnila!) odcepitve od SFRJ, 8. oktobra 1991, o tem dovolj zgovorno priča.

 

Nepreklicnost in dokončnost FA

Sunday, September 23rd, 2018

 

Dokončnost in brezprizivnost Final Award??? KI JE EVIDENTNO NEIZVRŠLJIVA, in kot taka po vseh pravilih in načelih vsakega prava ne obstaja.

Pa še:

Iz Zakona o pravdnem postopku:

  1. člen

Arbitražna odločba se lahko na tožbo stranke izreče za neveljavno.

Za odločanje o tožbi je pristojno sodišče, določeno v tretjem odstavku 466. člena tega zakona.

ta pravi:

Za imenovanje arbitra oziroma predsednika arbitraže je pristojno okrožno sodišče, na območju katerega je sedež arbitraže.
Stranka, ki ne želi uporabiti pravice iz prvega ali drugega odstavka tega člena, lahko zahteva s tožbo, naj sodišče, ki je pristojno za imenovanje, izreče, da je pogodba o arbitraži nehala veljati.

 

  1. člen

Razveljavitev arbitražne odločbe se lahko zahteva:

1. če sploh ni bila sklenjena pogodba o arbitraži ali če ta pogodba ni bila veljavna (členi 460 do 462);
2. če je bila glede sestave arbitraže ali glede sprejema odločbe prekršena kakšna določba tega zakona ali pogodbe o arbitraži;
3. če je pri izdaji arbitražne odločbe sodeloval arbiter, ki bi moral biti po zakonu izločen oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen (468. člen);
4. če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred arbitražo;
5. če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena;
6. če arbitražna odločba ni obrazložena v smislu prvega odstavka 473. člena tega zakona ali če izvirnik in prepisi arbitražne odločbe niso podpisani tako, kot je to določeno v drugem odstavku 473. člena tega zakona;
7. če je arbitraža prekoračila meje svoje naloge;
8. če je izrek arbitražne odločbe nerazumljiv ali sam s seboj v nasprotju;
9. če je arbitražna odločba v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije;
10. če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je prišlo do arbitražne odločbe zaradi kaznivega dejanja priče ali izvedenca, arbitra, stranke, njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ali drugega udeleženca v postopku, ali če se arbitražna odločba opira na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina.

  1. člen

Tožba, da se arbitražna odločba izreče za neveljavno, se lahko vloži pri pristojnem sodišču v tridesetih dneh. Če se zahteva razveljavitev iz kakšnega od razlogov, ki so navedeni v 1. do 9. točki 477. člena tega zakona, se šteje ta rok od dneva, ko je bila razsodba vročena stranki, če je stranka za razlog zvedela pozneje, pa od dneva, ko je zanj zvedela. Če se zahteva razveljavitev iz razloga po 10. točki 477. člena tega zakona, pa teče ta rok od dneva, ko je stranka dobila možnost uporabiti pravnomočno sodbo pristojnega sodišča.

Po enem letu od pravnomočnosti arbitražne odločbe se ne more več zahtevati njena razveljavitev.

_____________________

V konkretnem primeru arbitraže:

Člen 477

točka 5: Po izrecnem določilu 5. člena Sporazuma o arbitraži RH ne more biti pravdna stranka. Zadeva za posebno kriminalistično preiskavo in kazenski postopek pa  je zapis v Memorandumu, da “sta se RS in RH osamosvojili hkrati”! To laž so vpleteni očitno zapisali zato, da bi prikrili, da RH ni stranka v postopku (pravdna stranka).

točka 7: Tribunal je prekoračil meje svoje naloge! Določal je NOVO MEJO, Sporazum mu pa nalaga “določiti potek meje” (ne “..mejo”!!) – torej potek določene meje. (Državne meje slovenskih dežel, s katerimi je današnja RS vstopila v YU, so znane vsemu vesolju).

točka 10: Več kot dovolj laži in kršitev ter kriminalnega delovanja udeleženih…

 

V zvezi s točkami o rokih za pritožbo in dogajanjem, je v ospredju vprašanje, kaj so imeli vpleteni “za bregom” (v žepih……) ves ta čas?

 

Še marsikaj bo treba o zadevi povedati. Za začetek pa povprašati!

Ena stara strnjena pomisel k aktualnim primitivnim izigravanjem DEŽEL/DRŽAV

Wednesday, September 19th, 2018

(Ali po domače rečeno, k norčevanju iz lastne državnosti)

REPUBLIKA SLOVENIJA IN “POKRAJINE”

 

Izkušnje kažejo, da se slabim posledicam napačne politike ni mogoče izogniti. Tako ali drugače, vedno, prej ali slej, se zgrnejo nad storilce. Slovenska politika minulega stoletja ima v svoji bilanci leksikalno izbiro tako napačnih odločitev kot celega spektra usodnih posledic.

Že sama kvazi rešitev iz ječe narodov, Dvojne monarhije, leta 1918 je bila porcija, ki bi jo težko prebavile nekajkrat številčnejše in materialno dosti bolj podprte nacije. Zaradi popolnoma zavožene nacionalne politike je slovenska etnija z Olimpa “deželnih nacij” (da so bile slovenske “dežele” vedno države, je te dni končno izjecljala celo etablirana proračunska zgodovinska stroka) ob razpadu KuK strmoglavila na poden razčetverjenih, na smrt obsojenih manjšin v štirih tujih fašistoidnih državah. Tudi strahoviti osvobodilni samoohranitveni napor v času Druge svetovne vojne se je iz povsem podobnih razlogov namesto v triumfu, končal v sramotni katastrofi brezen, protitankovskih jarkov, rudniških jaškov in fojb. Če se komu zdi drobiž, ki je bil zdesetkani etniji navržen nekako zviška, nek dosežek vreden vložka, naj mu bo, četudi bi bilo dobro, da zamenja optiko ali vsaj očisti lečje.

Prav nič drugače ni z novejšimi dosežki. Celo z z neba padlo osamosvojitvijo je videti, kot da bi pravzaprav ne vedeli kaj početi. Od začetka napačni koraki glede države, meja in družbene prakse vračajo udarce. Ignorantsko obnašanje glede lastne identitete, državnosti slovenskih dežel, vključevanja v skupno državo leta 1918, ignoranca na kvadrat s pokrajinami… vse očitno napačno prizadevanje prinaša le še nova vprašanja namesto rešitve. Drugega tudi ni mogoče pričakovati, če so že prvi koraki zgrešeni.

Poleg krucialnega in vsak dan od rešitve bolj oddaljenega vprašanja meje je pravzaprav najpomembnejše notranjepolitično vprašanje tkim. regionalizacija. Nenazadnje tudi zato, ker pravilen pristop k reševanju pomeni hkrati široko odprto pravo pot do rešitve vprašanja meje.

Že prav tragikomično opletanje s (pre)številnimi poljubnimi pokrajinami je še najmanj, kar onemogoča rešitev problema, problema, ki ga sploh ni, oziroma ki izgine tisti hip, ko opazimo resničnost. Ta resničnost je seveda skoraj stoletje dolgo zatajevana, nalašč prikrivana, da, zradirana.

Tisočletje in več s(m)o Slovenci živeli v svojih deželah, vojvodinah, ki so bile do konca, do razpada velike združbe držav in etnij leta 1918 tudi suverene države, z lastno zakonodajno in izvršno oblastjo, matičnimi službami, upravo, ozemljem in mejami. Slovenci so se seveda vedno zavedali svoje slovenskosti – to so izpričevali tako z govorjenim in pisanim jezikom kot vsakršno kulturo od nekdaj – a “družbenopolitično” primarno je bilo poistovetenje z deželo. Identifikacija je zanihala v smeri obrambnega ekskluzivnega slovenstva po izbruhu nacionalističnih šovinizmov, ki so bili posledica revolucionarnih sprememb – industrijske revolucije, boja za trge in imperializma velikih sil – in so se vse bolj polaščali slovenskih dežel. Agresiji nemštva in italijanstva se je slovenska politika poskušala upreti tako, da se je svojim deželam vse bolj odrekala, in na koncu celo slovenstvo podredila fantomskemu, shizofrenemu plemenskemu troedinstvu jugoslovanarskega tipa. Kako strašna je bila ta infekcija kriči trenutno stanje: Zdesetkana etnija – pokopana ali izgnana – totalna zgodovinska amnezija oziroma izložbe polne podtaknjenih ponaredkov, popolna odsotnost državljanske identitete in posledično nacionalne samozavesti.

Klavrno stanje po še ne preboleni infekciji razkriva tudi zmeda pri regionalizaciji. Namesto (raz)rešitve problema, ki problem sploh ni, in katerega rešitev štrli vsem dobesedno v nos, se politika zaletava v odprta vrata, povrh pa še meša ljudi. Nikjer v civiliziranem svetu namreč ne najdemo česa podobnega: da bi nacija zavrgla svoje temelje, imela pa polna usta nadomestkov (in državo polno nekakšnih izmišljenih pokrajin). Temelji slovenske identitete so namreč slovenske dežele, ki so vedno obstajale in še vedno so tu, saj jih nihče ni ukinil. Gledati stran je otročje. Resna politika z vsaj minimumom državotvornosti pa to temeljno nacionalno strukturo vidi, opazi in upošteva. Vrniti Slovencem njihovo tisočletno deželno identiteto Primorcev, Korošcev, Krajncev, Štajercev in Slovenske krajine ob Muri ne pomeni, da bo manj slovenskega, marveč ravno nasprotno, da bo slovensko trdnejše, državljanska zavest povrnjena, afirmacija, sobivanje različnih etnij in kultur nekaj zaželenega, ne pa grožnja. Še več! Obnovitev slovenskih zgodovinskih pokrajin sama po sebi vrne Slovence na raven evropske politične kuture in civilizacije, ter še posebej – za vedno določi in pokaže meje slovenskih dežel, tudi če ta hip ne potekajo tam, kjer so vedno in bi vedno morale.

 

Andrej Lenarčič

Ljubljana

23.11.2009