Archive for January, 2020

K objavi sodbe sodišča EU o pristojnosti

Friday, January 31st, 2020

Objavljeno celotno besedilo sodbe in politični ter strokovni odzivi v vsem pritrjujejo tu navedenemu mnenju/komentarju k sodbi:

Skladno z današnjim poudarkom ministra Cerarja (v odstopu) na tiskovni konferenci  glede odločitve sodišča o pristojnosti, je očitno, da je bistvo problema v arbitražni odločbi (Final Award) in ne v katerem koli drugem vidiku. Zato je potrebno znova opozoriti, da je vse, kar se dogaja v zvezi z arbitražno odločbo, brezpredmetno. Arbitražna odločba je izdelek arbitrov, ki so morali odločati na podlagi memorandumov. Slovenski memorandum je poln laži. Hrvaški pa je brezpredmeten, ker skladno s Sporazumom o arbitraži Republika Hrvatska ni in ne more biti stranka v postopku določanja poteka meje.

Prva in ključna laž v memorandumu slovenske vlade je, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati”, kar je vsej javnosti (tudi strokovni) znana, očitna neresnica in laž. Lažnivih navedb v slovenskem memorandumu tako ali tako mrgoli. Zaradi tega je arbitražna odločba nična. (Null and void)

Postopek je treba na podlagi še vedno veljavnega Sporazuma o arbitraži ponoviti na podlagi relevantnih dejstev.

Prvo in odločilno relevantno dejstvo je, da je ob razglasitvi svoje osamosvojitve (26. 6. 1991) država Republika Slovenija imela državno mejo s preostankom SFRJ in ne s socialistično jugoslovansko republiko Hrvatsko, ki tedaj sploh ni bila subjekt. Bila je integralni del SFRJ (in kot taka tudi agresor na osamosvojeno Slovenijo).

Tako ali tako pa bi morala sosednja jugoslovanska republika, ko je razglasila svojo odcepitev (RH se ni osamosvojila, ker v državo, ki jo je zapuščala, ni prišla kot subjekt internacionalnega prava, kar so slovenske dežele bile!), najprej in takoj priznati obstoječo, znano in od  trenutka vstopa slovenskih dežel v povezavo, ki jo je Republika Slovenija zapustila z razglasitvijo osamosovjitve dne 26. 6. 1991, tudi dokumentirano in uradnih zemljevidih zabeleženo državno mejo slovenskih dežel (ki je v Temeljni ustavni listini ubesedena s formulacijo o meji “v okviru dosedanje SFRJ”!)

Ker tega odcepljena jugoslovanska republika Hrvatska ni storila, je pravna subjektiviteta Republike Hrvatske pod velikim vprašajem.

 

V luči navedenih dejstev je torej vse v zvezi z obstoječo Final Award brezpredmetno in nepotrebno zapravljanje ne le denarja, marveč tudi časa, časti in ponosa, z ozirom na državni interes suverene države pa je vtis, da meji na kriminal. Da imajo odgovorni težave že z jezikom, dokazuje vztrajanje na napačni, potvorjeni dikciji ARBITRAŽNI SPORAZUM. Ta sporazum ne obstaja. (Edino) veljavno besedilo sporazuma  – v angleškem jeziku – namreč govori o SPORAZUMU O ARBITRAŽI. (Zapisano je ARBITRATION AGREEMENT in ne ARBITRAL AGREEMENT – ki je tako ali tako contradictio in adjecto! in ga angleško govoreči kolikor toliko pravnik niti prebrati ne upa, če govori o arbitriranju…) Niti osnov pravne abecede po vsem sodeč ni na spisku uradnikov na MZZ – v današnjem pogovoru na TVS je pooblaščenec MZZ vztrajno smetil eter z “arbitražno razsodbo”, ki je nekaj neobstoječega. Obstaja le arbitražna odločba (v angleščini “končna” : FINAL AWARD).

AL 31012020

O DRŽAVI IN AVTONOMIJI

Sunday, January 26th, 2020

DE CIVITATE

O “narodni” in “deželni” avtonomiji

 

26012020

 

Po sto letih uničevanja slovenske nacionalne, ekonomske in kulturne biti, po množičnem pomoru “cveta naroda” in stotisočih političnih in ekonomskih emigrantih, je menda že (verjetneje komaj “še”!) čas za besedo dve, ki naj izzovejo premislek in poskus poiskati odgovor  na vprašanje, zakaj in kako je bilo to mogoče.

 

Opomini Poljakov pred stoletjem glede “narodne avtonomije” (Šwiat SŁowiański, 1907, str. 13) pokaže na en vidiki problema, primerjava z zgodbo onkraj meje na Kolpi, Sotli in Dravi pa razkriva še preostanek.

 

Poljaki so tisti čas začudeni opazovali, kaj počno – po njihovem prepričanju (dotlej) politično pametni in nadarjeni – Slovenci, ki jih je nenadoma obsedlo “narodno besnilo”: zaničevati so pričeli svoje državne temelje – dežele in si začeli izmišljati neko novotvorbo – Slovenijo. V citiranem časopisu so zapisali mdr.: “Zahteva narodne avtonomije je edina točka resnega nesoglasja med Poljaki in Slovenci. Poljaki zahtevajo deželno avtonomijo; ideja narodne avtonomije se je po mnenju poljske revije rodila pri Rusinih, ki so najslabši politiki v Avstriji, ta ideja je neplodna in neizvedljiva. Slovenci naj bi skrbeli, da se Krajnska narodno okrepi; potem naj bi nastopili s programom, da se s Krajnsko združijo slovenski okraji sosednjih dežel. Poljaki in Čehi bi tak program podpirali, in Slovenci bi gotovo rajši imeli tako deželno avtonomijo kakor pa fikcijo narodne avtonomije.”

 

Kar so povedali Poljaki še pravi čas, so veljaki na Slovenskem trmasto in popolnoma ignorirali. Rinili so z glavo skozi zid in tirali ljudstvo v katastrofo, ki je sledila. Karlov Manifest 16. 10. 1918 je postavil ustavno pravno podlago za uresničitev tega, kar so deset let prej Slovencem svetovali Poljaki: DEŽELNA AVTONOMIJA KRAJNSKE S PRIDRUŽENIMI SLOVENSKIMI OKRAJI. A “jugovirus”, hujši od vsakega “korona virusa”, je nacionalnim voditeljem popolnoma zmedel še tisto malo razuma, kar so ga ohranili.  Trmasto so ignorirali uresničeno “Zedinjeno Slovenijo” v podobi Krajnske, združene s slovenskimi okraji preostalih slovenskih dežel (“vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” = razglas vlade viteza Pogačnika, 31. 10. 1918) in vztrajali pri primitivni “plemenski” (narodni) avtonomiji – ki ji niti imena Slovenija niso upali natakniti. Pod kiklo zagrebških manipulantov so zlezli pod knuto, na katero je opozarjal že Prešeren s svojo pesnitvijo Povodni mož!

 

Mizerija ravnanj slovenskih “voditeljev” se pokaže v še bolj razločni podobi, ko pogledamo, kaj so počeli sosedje v Zagrebu. Storili – pravzaprav že stoletja počeli – so natančno tisto, kar so Poljaki svetovali Slovencem: Neznatno “deželo” Hrvatsko (ki je imela celo le zgodovinski status subjekta) so nemudoma “kompletirali” še z drugimi “deželami” odn. deli dežel, ki so se jih lahko polastili: Slavonijo, Dalmacijo – in za nagrado kasneje pograbili še Medmurje in Istro z Reko in otoki!) Subjekt, ki je bil sicer znotraj Kraljevine Ogrske nepriznan, a je nekakšno subjektiviteto vendarle imel, Hrvatsko, so dopolnili “s sosednjimi deželami” in ustvarili pravno prepoznaven, v okolju znan (Slovenije – izmišljene tvorbe – ne pozna nihče. Zmanjkalo je že držav, s katerimi nas zamenjujejo…), na državnosti dežel utemeljen subjekt države Hrvatske. Enako so ravnali Čehi – ki so DEŽELO (!!!) Češko “dopolnili” z Moravsko (in za povrh dobili še madžarske Slovake!), in seveda “nemški Avstrijci”, ki so “nadgradili” (Zgornjo in Spodnjo) Avstrijo z ostalimi / deli / dežel z nemško govorečo večino. Vse to je delovalo – saj je temeljilo na DEŽELNI AVTONOMIJI, ne pa na nekem “narodnem” prividu, utopiji, fikciji. In ta privid, ki je postal okvir zgodovinske človeške, materialne in duhovne katastrofe slovenstva, so si namesto DEŽELNE AVTONOMIJE (“Velike Krajnske” – prim. poljska “navodila”) privoščili tisti, ki so jim – ne le Poljaki – pripisovali veliko državnostno potenco, posedovali pa so državno pravno temeljno legitimiteto svojih dežel – ki so bile zgodovinsko prepoznavne in osnova mogočne habsburške tisočletne vladavine (“Notranje avstrijske dežele” – dedna družinska dragotina dinastije! Karantanska dediščina, zanjo so bili pripravljeni umoriti celo kralja…).

 

Zmedeni um je zgodljal uresničenje “davne sanje” – Zedinjene Slovenije, ko so jo modri ljudje uresničili, bedaki, oplemeniteni z lopovi, pa nemudoma sesuli. In višek intelektualne bede je to, kar danes opazimo okoli sebe: namesto da bi uresničili, kar piše v Temeljni ustavni listini, in “česar polno je (bilo) srce” v zvezdnih trenutkih devetdesetih let prejšnjega stoletja, in vsaj tokrat opazili internacionalno pravno dejstvo, da s(m)o 26. 6. 1991 osamosvojili slovenske dežele, takšne, kot so se 1. 12. 1918 “ujedinile sa Srbijom” – z ozemljem (z določeno državno mejo), oblastjo in državljani, trmasto ponavljamo – v tretje v sto letih – zločin nad lastnim ljudstvom in državo, ko tajimo dejansko in veljavno pravno stanje stvari.

 

NI NAM REŠITVE. OB TAKŠNI GODLJI NE UMOLKNEJO LE JAGENJČKI…IN SRAMOTA “NE UMIRA POČASI” – PREKLETO HITRO NAS POBIRA.

 

LJB

26012020

Nekaj poigravanja s števili

Sunday, January 19th, 2020

Malo poigravanja s številkami, s posebnim ozirom na vreme in smer vetra…

Ta čas vreme v podtriglavskem raju mešajo različne motnje. Ker večino ciklonov gonijo na predsodkih in ideologijah temlječa mnenja in interpretacije – ki jim jasnina in uravnoteženi tlak ne ustreza – ni odveč premetati nekoliko številk.

Nemci !!! so v Der Grosse Brockhaus, letnik 1930, (gesla Italien, Österreich, Jugoslawien, Istrien, Kärnten) priznali obstoj Slovencev:

–    296 419    (Furlanija in Julijska Benečija v Italiji)

– 1 200 000   (v Kraljevini Jugoslaviji)

–      34 650    (Avstrijska Koroška)

___________________________________________

SKUPAJ

–  1 531 069 je bilo torej Slovencev na začetku minulega stoletja !

___________________________________________

V  RS statistika na začetku 21. stoletja navaja

– 2 080 980   (državljanov RS)

–      10 000   (avstrijska Koroška)

–      52 174   (Italija)

–      10 000   (Hrvatska)

___________________________________________

SKUPAJ

– 2 153 154  naj bi bilo Slovencev po sto letih !

Iz uradnih popisov je mogoče z veliko verjetnostjo sestaviti število v tem obdobju izseljenih in pomorjenih:  žrtev 100 000, izseljenih 300 000. Številke seveda niso natančne – toda za nedvoumno sliko fantastičnega, nikjer na Planetu še ne videnega genocida, vsekakor dovolj natančne.

Ker skupno število 2 153 154 zajema vse državljane, torej tudi priseljene, je mogoče opaziti, da je število Slovencev v obdobju sto let ostalo približno enako – cca 1 500 000.

V zadnjem stoletju se je prebivalstvo vseh evropskih držav vsaj podvojilo. To pomeni, da bi moralo biti državljanov RS brez priseljencev vsaj 3 milijone, jih je pa s priseljenci vred komaj 2 milijona, torej je število Slovencev v obdobju zadnjih sto let ostalo skoraj enako.  KAM JE IZGINILO MILIJON IN POL SLOVENCEV?

Ob takem genocidu tudi najbolj znani genocid (vključno Armenci!) obmolkne………… Pri čemer ni odveč povedati, da so Slovenci v minulem stoletju v vsaki od vojn imeli vsaj po 7 % žrtev, kar je nekajkrat več, kot so jih imeli “warlords”! (razen Nemčije in SSSR). Srhljivo je videti podatek, da so vsakokrat pomorili več kot eno generacijo mladih moških. Vse to so na Slovenskem – OČITNO – nadomestili priseljenci.

___________________________________________

Samo za primerjavo:

NORVEŠKA      1896      2.000.000            2019      5.328.000

DANSKA            1895      2.236.000            2013       5.603.000

HRVAŠKA         1851       1.708.490            1939        5.515.000     (vsak komentar “kdo je koga” je                                                                                                                                                  popolnoma odveč!!!)

 

LJB

19012020

SLOVENSKE DEŽELE IN SABOTERJI

Wednesday, January 15th, 2020

SLOVENSKE DEŽELE IN NJIH ZVEZA

 

Tokratni Dnevnikov Šepet odkriva, kdo so saboterji, ki blokirajo dokončanje osamosvojitve, kakor je zapisana v TUL (kar je prišlo v Jugo, gre ven). Po v Šepetu zapisanem so to ljudje, ki hočejo “odcepljeno jugorepubliko” podrediti severnim sosedom, namesto da bi njim popolnoma enakopravna in enakovredna osamosvojena zveza slovenskih dežel – Republika Slovenija – končno svobodno zadihala, taka in tako, kot ji gre in so nam priborili žrtvovani. Kdor blokira dokončanje osamosvojitve, pljuva po stotisočih žrtvovanih in tega ne more prikriti z nobenim flancanjem in šopirjenjem po njih grobiščih in krajih grozljivih tragedij.

Shrani.si

 

predstavitev predsedovanja RH

Tuesday, January 14th, 2020

Predstavitev predsedovanja RH

14012020

 

Predsednik hrvaške vlade Plenković je v prvih stavkih svojega nagovora povedal vso resnico:

“Šele pred tridesetimi leti so na Hrvaškem potekale prve svobodne volitve. Po devetih stoletjih je tako hrvaški narod ponovno dobil svojo suverenost, Hrvaška pa se je vrnila na politični zemljevid sveta.”

In slovenski “državniki”? Je kdo slišal koga, da bi povedal resnico o slovenski državnosti, o državnosti slovenskih dežel, ki so se na podlagi ustavnega dokumenta svojega suverena združile pod oblastjo vlade v Ljubljani – popolnoma enako, sočasno, legitimno in legalno, kot sosednje avstrijske – potem pa vstopile v novo južnoslovansko državo kot subjekt (“zemlje države SHS” piše v dokumentu o “ujedinjenju”, ne piše “Država SHS”!!!) z vsemi državnimi atributi: teritorijem, državljani, oblastjo, ki je pod imenom Republika Slovenija z razglasitvijo osamosvojitve dne 26. 6. 1991 iz povezave izstopil?

Je kdajkoli kdo od slovenskih politikov javno povedal to resnico? Pa je zapisana v vseh veljavnih dokumentih, pogodbah, sporazumih, ustavah? Ne le da molčijo o resnici. Pred tujci opravljajo in manipulirajo za svoje posebne, državno ignorantske, nedržavotvorne posebne (če so sploh njihovi) interese. Lažejo celo o samem datumu osamosvojitve. Potacali so ključni dokument, ki je omogočil samodejno uveljavitev državne meje slovenskih dežel s preostankom SFRJ, kakor so potekale na dan “ujedinjenja” – Sporazum o arbitraži.  Zlagali so se v memorandumu, da sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska “osamosvojili hkrati” dne 25. 6. 1991. Ta podla laž je bila potrebna. Z njo so prekrili resnico, da se je Republika Slovenija osamosvojila/izstopila/ od SFRJ dne 26. 6. 1991 tako, kot je 1. 12. 1918 vstopila: Kot slovenske DRŽAVE – DEŽELE, subjekti internacionalnega prava z vsemi atributi, predvsem pa z natančna določeno državno mejo s preostankom nove države (ki jo je kratkotrajna nacistična hrvaška država NDH nemudoma in brez rezerv priznala maja 1941).

Ni ga junaka, ki bi povedal resnico, da se Republika Slovenija ni osamosvojila od jugoslovanske republike Hrvatske. Kaj šele, da bi vsaj opazil, če si že ne upa izreči, da je bila jugoslovanska republika Hrvatska kot integralni del SFRJ skupaj z ostalimi republikami in pokrajinami agresor na osamosvojeno Slovenijo. Ali pa, da je bila osamosvojena in v vojni obranjena država Slovenija de facto mednarodno priznana kot eden od udeležencev tripartitne Brionske konference (Udeleženci: Evropska skupnost kot sklicatelj, Republika Slovenija kot napadena država in preostanek SFRJ kot agresor). In seveda, da je sosednja jugoslovanska republika Hrvatska svojo odcepitev (“raskid državnopravnih sveza” so zapisali) razglasilašele 8. oktobra 1991.

Tudi tu ni junaka, ki bi povprašal, zakaj je Slovenija (njen zuanji minister Rupel) 26. 6. 1991 priznala Republiko Hrvatsko, ki je ni bilo – bila pa je del agresorja na Slovenijo. No, pravzaprav se je zgodila sreča v nesreči. Nobenega dvoma namreč ni, da omenjeno “ruplovo priznanje” ne obstaja (na internacionalni ravni smešnic ne poznajo, jih sploh ne opazijo) in se je potemtakem zgodilo, kar je prav: Slovenija po 8. oktobru ni ponovila / pravilno priznala nove sosede. Prav je tako zato, ker ta soseda ni izpolnila (poleg mnogih drugih) za mednarodno priznanje bistvenih zahtev: Ni priznala državne meje z obstoječo sosednjo državo Republiko Slovenijo. Slovenija je namreč morala tisti trenutek, ko je razglasila svojo osamosvojitev, priznati brez vsake omejitve obstoječe državne meje s sosedami Italijo, Avstrijo in Madžarsko, ter s preostankom SFRJ (TUL, II. razdelek: “…ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ.” Ne piše “meja med RS in RH”, marveč “V OKVIRU dosedanje SFRJ.” kar pomeni, da je treba upoštevati vse relevantne okoliščine – tu pa je prva; kako in kakšne so slovenske dežele vstopile v državo, nazadnje imenovano SFRJ!)

Hrvatska torej ob razglasitvi svoje odcepitve od preostanka SFRJ obstoječe državne meje z Republiko Slovenijo ni priznala in razglasitve ni mogoče pravno uveljaviti, čeprav ji je Badinterjeva komisija z menji določila, da dotedanje njene znotraj jugoslovanske republiške meje z BiH, Srbijo in Črno goro postanejo državne meje. Državna meje s Slovenijo ostaja nepriznana – niti Badinter se z njo ni ukvarjal, saj je ob začetku delovanja njegove arbitražne komisije že pol leta obstajala kot državna meja suverene države Republike Slovenije, prej pa dolga stoletja kot državna meja slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko. Z vsakega dostojnega državnika in resnega pravnika problema slovenske meje s preostankom SFRJ ni bilo. Ni bilo mogoče spregledati očitnih dejstev. Republika Slovenija je prišla v okvir Jugoslavije kot subjekt in kot taka iz nje izstopila. Jugoslovanska republika Hrvatska pa se je znašla v okiru Jugoslavije kot s strani antantne zmagovalke Srbije okupirana madžarska pokrajina. Ob odcepitvi je torej bila njena edina obstoječa državna meja meja s “slovenskimi deželami” – z že obstoječo suvereno državo Republiko Slovenijo. Trianonska meja Kraljevine SHS z današnjo Madžarsko, kolikor zadeva Hrvatsko, ostaja nekoliko v zraku…(uradni dokumenti HU – CRO) Ostale meje pa je, kot že povedano, pavšalno določil Badinter s spremembo medrepubliških v meddržavne meje.

 

Res je zanimivo, kako predsednik sosednje države uradno prostodušno javno pove resnico in prizna vse, kar je zapisano v tem obsežnejšem zapisu – da do 1991 hrvaške države ni bilo, da ni nobenega dvoma, da so slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani kot subjekt mednarodnega prava vstopile v jugoslovansko državo, iz nje kot subjekt (Republika Slovenija poimenovan) izstopile. Da drži tudi vse ostalo tu zapisano. A to prizna predsednik sosednje države, naši “državniki” pa ali molčijo, ali pa lažejo – kot so se zlagali v Memorandumu za potrebe arbitražnega tribunala, kjer so zapisali, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati”. Ta laž je postavila južno sosedo – sopodpisnico Sporazuma o arbitraži – v skrajno a popolnoma neupravičeno ugoden položaj glede poteka državne meje. Zaradi te laži tribunal ni mogel (gre pač za arbitriranje!) upoštevati dejanskega in pravno relevantnega stanja, da se je Slovenija osamosvojila od SFRJ z obstoječo državno (ne medrepubliško administrativno !!!) mejo, obstoječo od davnine in s strani NDH tako ali tako že meddržavno priznano, ne pa od jugoslovanske republike Hrvatske.

In še posebej zanimivo (očitno je to eden glavnih razlogov za laži v Memorandumu) je, da nihče noče opaziti natančnega določila v 5. členu Sporazuma o arbitraži, po katerem Republika Hrvatska sploh ni in niti ne more biti stranka v postopku določanja poteka državne meje Republike Slovenije. Na dan 25. 6. 1991 je ni bilo. Nastala je šele z razglasitvijo dne 8. oktobra 1991. Peti člen Sporazuma pa določa, da nič, kar je nastalo po datumu 25. 6. 1991 in se tiče dela in nalog arbitražnega tribunala, nima nobenega pravnega pomena/učinka za delo arbitražnega sodišča.

 

Izstop sosednje države iz Sporazuma o arbitraži in vse s tem povezane homatije so nedostojna farsa brez vsakega pravnega pomena.  Tribunalova Final Award pa je nična – null and void – saj temelji na lažeh in grobo krši sama določila Sporazuma o arbitraži. Ker Sporazum o arbitraži velja kakršen je bil sprejet,  podpisan, ratificiran in pri OZN evidentiran, je dolžnost tribunala (sedanjega ali na novo izbranega), da postopek v celoti ponovi, tokrat na podlagi relevantnih dejstev in s pravimi strankami v postopku.

 

A to more zahtevati le vlada Republike Slovenije………………………………………….

 

 

DOLINAŠENTFLORJANSKA