Archive for October, 2017

Ob pisanju o žici na “hrvaški” meji

Sunday, October 29th, 2017
Point:
Imajo novinarji prav! Meja, o kateri se govori, o kateri noč in dan razmišljajo in sanjajo tukajšnji politiki in strokovnjaki, je v resnici HRVAŠKA MEJA. To ni nobena “SLOVENSKA” MEJA.
Zadeva je preprosta:
Tribunal, ki je arbitriral o poteku meje, je od obeh strani (ena je stranka v postopku, druga pač ni – čl. 5 sporazuma!) dobil na mizo papirje in mnenja o  NOTRANJI JUGOSLOVANSKI ADMINISTRATIVNI RAZMEJITVI MED UPRAVNIMA ENOTAMA, IMENOVANIMA “SOCIALISTIČNA REPUBLIKA”. Sam tribunal je v točki 684 (Tomšič) ODLOČNO(!!!) zapisal (o AVNOJU in socialistični samoupravni “zakonodaji”): “…those domestic laws could not have mullified the iternational boundary…” – kar je lahko storil SAMO v tej točki, ker sta obe strani tu (in samo tu) omenili internationalno pravno dejstvo (Rapallo).
Nobena stran tribunalu ni predočila DRŽAVNE MEJE SLOVENSKIH DEŽEL, KI SO URADNO DOLOČENE, ZABELEŽENE NA DOKUMENTIH IN NA TERENU, V ARHIVIH NA DUNAJU (odg. Van der Bellena A Lenarčiču) IN V BUDIMPEŠTI, pa teh RELEVANTNIH DEJSTEV tribunal ni mogel upoštevati. Ni jih pa niti obravnaval in o njih zato ni odločal.
DOLOČIL JE POTEK MEDREPUBLIŠKE MEJE.
Kar pa je v nasprotju tako s TUL, kot s Sporazumom o arbtrž in seveda z vsemi dejstvi. Da je manipulacija bila izvedljiva, so tako LJB kot ZGB spremenili datum dejanske osamosvojitve in napačno brali TUL in Sporazum.
Ni sence dvoma: Tribunal o poteku DRŽAVNE meje ”med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko V OKVIRU (!!!!) dosedanje SFRJ” NI ODLOČAL! Odločal je o poteku državne meje med jugoslovanskima republikama S in H znotraj dosedanje SFRJ.
Tribunal – kot citirano – sam pove, da internacionalnih dejstev NOTRANJI AKTI NE ANULIRAJO, in torej ni dvoma, da DRŽAVNA MEJA SLOVENSKIH DEŽEL, s katerimi je Slovenija vstopila v združbo, OBSTAJAJO, dokler jih pooblaščeni gremij postopkovno ustrezno ne odpravi. DOSLEJ JIH NI ŠE NOBEDEN, TOREJ OBSTAJAJO.  O njih je slovenski državni arhiv objavil znanstveno študijo v reviji Arhivi 26 (2003) št.  1, str. 119-128 (“Slovenija je tedaj imela le končno določeno mejo s Hrvaško – pokrivala se je z mejo Krajnske in Štajerske s (z ogrsko pokrajino) Hrvaško”. Dodajam: Mejo na Dravi je zabeležil Trianon, mejo celovite dežele Primorske pa Rapallo in povojni sporazumi. Nihče nikoli ni razdelil enovite dežele in njenih avtonomij ločil z državno mejo, razen mirovni sporazum po II. vojni, ki je Italiji prepustil samostojno mesto Trst in Gradiško z večjim delom Gorice. Te meje je v državne spremenil (določil potek) OSIMO (ki ničesar nikoli ni “vrnil” neki Hrvatski. “ Vrnil je SFRJ, kamor je prišlo kot Slovenija – slovenske dežele vključno Primorsko: TIGR: Trst, Istra, Gorica, Reka)
Ker pa se RS ni odcepila od Hrvatske, marveč se je razdružila od SRBIJE (plus okupirani teritoriji premagane Ogrske – oboje skupaj v trenutku odhoda RS imenovano “preostanek SFRJ”), je v trenutku razglasitve imela DRŽAVNO MEJO (zgoraj navedeno) s preostankom SFRJ. Nobenega drugega subjekta internacionalnega prava – poleg Italije, Avstrije, Madžarske – na njenih mejah ni bilo.
Ko se je RH odcepila (na silo in z vojno), je njena soseda na zahodu IMELA DRŽAVNO MEJO. Priznanje odcepljenega dela SFRJ – RH – sploh ni mogoče, dokler ne prizna TE OBSTOJEČE MEJE, ki je obstajala PREDEN JE NASTALA (“raskid” 08101991). Povrhu jo je pa nacifaši NDH itak že priznala………
Demarkacijska črta, katere potek je očitno določil arbitražni tribunal, se v ničemer ne tiče DEJANSKE, OBSTOJEČE DRŽAVNE MEJE REPUBLIKE SLOVENIJE. Zaradi kršitev postopka, prava, Sporazuma in zaradi potvarjanja dejanskega stanja stvari je pa tako ali tako izdelek NIČEN.
AL, član Skupine za arbitražo

SLOVENSKI SINDROM – pometnina iz zaprašenega kota skladišča…

Tuesday, October 24th, 2017

SLOVENSKI SINDROM

 

Sramotna (ne)udeležba na letošnjih osrednjih proslavah največjega slovenskega državnega praznika – polprazna dvorana parlamenta in dobesedno opusteli Trg Republike – kriči v svet neko resnico, šokantno in hudo neprijetno.

Včasih se sliši ali bere nekaj o tisočletnem hrepenenju in boju slovenskega naroda za lastno državnost, odmevajo vznesene besede govorcev o končno priborjeni samostojnosti. Potem pa pride na proslavljanje prav takega dogodka v svojo parlamentarno dvorano le peščica “predstavnikov vsega ljudstva”. No, vsaj v tem so še ostali zvesti ustavi, ki zahteva od njih, da predstavljajo vse ljudstvo. To ljudstvo se, kot je mogoče sklepati po zevajoči praznini osrednjega prizorišča, namreč tudi požvižga na proslavo dneva slovenske državnosti.

Pred dobrim desetletjem se je na istem trgu ljudstvo drenjalo v desettisočih, da bi slišalo besede svojih tribunov, pa četudi je cepetalo v snežni brozgi in mrazu. Kar “leze in gre” se je potrudilo do glasovalnih skrinjic, ko se je bilo treba odločiti za samostojnost in demokracijo. Ni ga bilo, ki bi se, četudi golorok, ustrašil tankov in nabitega orožja sovraga. Vsepovsod so vihrale zastave nove slovenske države in tujci so debelo zijali, kaj se neki to dogaja, prav pred njihovim pragom.

Odgovorov na vprašanje, kako je mogoče, da se v komaj desetih letih vse obrne na glavo, da dobi neka “zgodba o uspehu” tako klavrno resnično podobo, je zagotovo več. Najenostavnejši, pa za začetek kar pravšnji, je, da mora biti vzrok hudičevo tehten, in da mora imeti globoke korenine: vsaj do pekla. In ker o množici drugih na kratko ni mogoče spregovoriti, naj omenim le nekaj bistvenih značilnosti.

Zgodilo se je pač, da so se prigrebli do vzvodov oblasti večinoma ljudje, ki so “z materinim mlekom”, da povzamem razlago enega izmed njih, pili in se napili naukov faliranega učitelja, ki je “mestu in svetu” brez sramu vpil svojo resnico o “odmiranju države”. To anarhoidno destrukcijsko blodnjo so zaokrožili še z bisago realsocialističnih ekonomističnih modrosti, ki so mogle živeti le v terariju, ki ga je z debelo mošnjo v eksperimentalne namene vzdrževal globalni kapital. Krema in zabela povrh pa je bila floksula o proletarskem internacionalizmu in totalna odsotnost duhovnih vrednot.

No, in potem se najde, ki se čudi, odkod vse to, kar nas je doletelo. Je sicer res, da so piromani radi najbolj zagnani gasilci, vendar bi ne bil pri pravi, kdor bi jim zaupal v varstvo svojo hišo…

A Slovenci smo storili prav to. Komaj rojeno svojo državo, najdragocenejše, kar se nam je moglo zgoditi, smo očitno prepustili v upravljanje ljudem, ki o državi ne vedo, da, niti nočejo vedeti, prav ničesar, razen, da je to nekaj, kar odmira, ki v domoljubju vidijo le nacionalizem, ki jim je ustavnost in zakonitost le orodje za uresničitev lastnih parcialnih interesov, ki so pripravljeni vsak trenutek skrajno racionalno in poslovno utemeljeno prodati “nacionalni interes”, ki so proletarski internacionalizem z največjim navdušenjem zamenjali z nekakšno globalizacijo, ki o duhovnih dimenzijah nimajo pojma, saj se jih menda ne da izmeriti…

Pa vendar je to le del slovenske zgodbe, slovenskega sindroma.

Vzrok, da so se mogli prilepiti k oblasti take vrste osebki, tiči globoko v narodovi duši. Temu ljudstvu, Slovencem, so v zadnjih dveh stoletjih, ko so nastajale nacionalne države, njegovi lastni politični veljaki natikali zelena očala “vsezaverodomscesarjevstva” in jih futrali s slamo panslovanstva. Ni ga bilo, junaka, ki bi zakričal resnico slovenske samobitnosti. O! Eden je vstal, tam na Koroškem, in TERJAL združeno Slovenijo, pa so ga tisti izmed njegovih, ki so namesto “terjali”, raje poniglavo PROSILI, surovo pognali v tujino, kjer je poginil kot pes, brez imena in brez groba. In so potem sto let le moledovali za prostorček (in mogoče kakšen dinarček na računu…zase…). Osvobodili so nas na začetku dvajsetega stoletja tako, da smo čez noč izgubili več kot tretjino nacionalnega ozemlja, skoraj polovico ljudi in dve tretjini nacionalnega bogastva. Hkrati so zasejali črva, ki je na sredi stoletja, med kataklizmo druge svetovne vojne, požrl nadaljnje desettisoče rojakov in pahnil domovino v polstoletno boljševistično suženjstvo balkanskega tipa. In ker gre v tretje rado, so je izkazalo, da se narodovi voditelji niso prav nič bolje izkazali na koncu stoletja.

Ne daleč od te trojne tragike pravkar minulega stoletja so tudi druge, komaj verjetne slovenske posebnosti. Ena teh je, da ljudje, ki globoko zajemajo iz žepov slovenskih davkoplačevalcev, sejejo mednje ljulko zgodovinarskih pravljic o nekih prišlekih, in vse, kar bi spominjalo na Slovence in slovenstvo, pa četudi podkrepljeno z v kamen in v naravo vklesanimi dokazi, nesramno razglasijo za mit, seveda brez vsake strokovne utemeljitve. (Prepisovanje tujih šovinističnih izpadov ni stroka!) Brez kančka sramu prekrstijo naše prednike, katerih jezik je eden prvih zapisanih v Evropi, za alpske Slovane, samo zato, ker se je tako nalašč zapisalo pred nekaj leti tujemu zgodovinarju, ki ne prenese resnice. Prek vsake mere pa gre dosežek še enega takih, ki ga ni sram jemati plače od ljudi, katerih prednike je ozmerjal v ugledni publikaciji z debelo zapisano zmerljivko, da so se v te kraje pritepli kot KRDELA.

Kdo ve, česa vsega je posledica, da to ljudstvo vedno znova samo sebi navleče za vrat tako moro. Zagotovo pa ne bo drugače, dokler se bo Slovenka in Slovenec, ko bo prvič prestopil šolski prag, najprej srečal s stavkom, ki se začne: “Po naselitvi…” in kasneje na univerzi ne bo našel katedre za uradni jezik svoje države.

Nič, kar je zgrajeno na laži in prevari, ne more živeti samo od sebe.

 

28062002

 

Andrej Lenarčič

PRIMERJAVA OBSTOJEČE MEDDRŽAVNE MEJE IN Z ARBITRAŽO NA NOVO DOLOČENE

Tuesday, October 17th, 2017

Shrani.si