Slovenske dežele in država

SLOVENSKI SINDROM

Sramotna (ne)udeležba na letošnjih osrednjih proslavah največjega slovenskega državnega praznika – polprazna dvorana parlamenta in dobesedno opusteli Trg Republike – kriči v svet neko resnico, šokantno in hudo neprijetno.

Včasih se sliši ali bere nekaj o tisočletnem hrepenenju in boju slovenskega naroda za lastno državnost, odmevajo vznesene besede govorcev o končno priborjeni samostojnosti. Potem pa pride na proslavljanje prav takega dogodka v svojo parlamentarno dvorano le peščica “predstavnikov vsega ljudstva”. No, vsaj v tem so še ostali zvesti ustavi, ki zahteva od njih, da predstavljajo vse ljudstvo. To ljudstvo se, kot je mogoče sklepati po zevajoči praznini osrednjega prizorišča, namreč tudi požvižga na proslavo dneva slovenske državnosti.

Pred dobrim desetletjem se je na istem trgu ljudstvo drenjalo v desettisočih, da bi slišalo besede svojih tribunov, pa četudi je cepetalo v snežni brozgi in mrazu. Kar “leze in gre” se je potrudilo do glasovalnih skrinjic, ko se je bilo treba odločiti za samostojnost in demokracijo. Ni ga bilo, ki bi se, četudi golorok, ustrašil tankov in nabitega orožja sovraga. Vsepovsod so vihrale zastave nove slovenske države in tujci so debelo zijali, kaj se neki to dogaja, prav pred njihovim pragom.

Odgovorov na vprašanje, kako je mogoče, da se v komaj desetih letih vse obrne na glavo, da dobi neka “zgodba o uspehu” tako klavrno resnično podobo, je zagotovo več. Najenostavnejši, pa za začetek kar pravšnji, je, da mora biti vzrok hudičevo tehten, in da mora imeti globoke korenine: vsaj do pekla. In ker o množici drugih na kratko ni mogoče spregovoriti, naj omenim le nekaj bistvenih značilnosti.

Zgodilo se je pač, da so se prigrebli do vzvodov oblasti večinoma ljudje, ki so “z materinim mlekom”, da povzamem razlago enega izmed njih, pili in se napili naukov faliranega učitelja, ki je “mestu in svetu” brez sramu vpil svojo resnico o “odmiranju države”. To anarhoidno destrukcijsko blodnjo so zaokrožili še z bisago realsocialističnih ekonomističnih modrosti, ki so mogle živeti le v terariju, ki ga je z debelo mošnjo v eksperimentalne namene vzdrževal globalni kapital. Krema in zabela povrh pa je bila floksula o proletarskem internacionalizmu in totalna odsotnost duhovnih vrednot.

No, in potem se najde, ki se čudi, odkod vse to, kar nas je doletelo. Je sicer res, da so piromani radi najbolj zagnani gasilci, vendar bi ne bil pri pravi, kdor bi jim zaupal v varstvo svojo hišo…

A Slovenci smo storili prav to. Komaj rojeno svojo državo, najdragocenejše, kar se nam je moglo zgoditi, smo očitno prepustili v upravljanje ljudem, ki o državi ne vedo, da, niti nočejo vedeti, prav ničesar, razen, da je to nekaj, kar odmira, ki v domoljubju vidijo le nacionalizem, ki jim je ustavnost in zakonitost le orodje za uresničitev lastnih parcialnih interesov, ki so pripravljeni vsak trenutek skrajno racionalno in poslovno utemeljeno prodati “nacionalni interes”, ki so proletarski internacionalizem z največjim navdušenjem zamenjali z nekakšno globalizacijo, ki o duhovnih dimenzijah nimajo pojma, saj se jih menda ne da izmeriti…

Pa vendar je to le del slovenske zgodbe, slovenskega sindroma.

Vzrok, da so se mogli prilepiti k oblasti take vrste osebki, tiči globoko v narodovi duši. Temu ljudstvu, Slovencem, so v zadnjih dveh stoletjih, ko so nastajale nacionalne države, njegovi lastni politični veljaki natikali zelena očala “vsezaverodomscesarjevstva” in jih futrali s slamo panslovanstva. Ni ga bilo, junaka, ki bi zakričal resnico slovenske samobitnosti. O! Eden je vstal, tam na Koroškem, in TERJAL združeno Slovenijo, pa so ga tisti izmed njegovih, ki so namesto “terjali”, raje poniglavo PROSILI, surovo pognali v tujino, kjer je poginil kot pes, brez imena in brez groba. In so potem sto let le moledovali za prostorček (in mogoče kakšen dinarček na računu…zase…). Osvobodili so nas na začetku dvajsetega stoletja tako, da smo čez noč izgubili več kot tretjino nacionalnega ozemlja, skoraj polovico ljudi in dve tretjini nacionalnega bogastva. Hkrati so zasejali črva, ki je na sredi stoletja, med kataklizmo druge svetovne vojne, požrl nadaljnje desettisoče rojakov in pahnil domovino v polstoletno boljševistično suženjstvo balkanskega tipa. In ker gre v tretje rado, so je izkazalo, da se narodovi voditelji niso prav nič bolje izkazali na koncu stoletja.

Ne daleč od te trojne tragike pravkar minulega stoletja so tudi druge, komaj verjetne slovenske posebnosti. Ena teh je, da ljudje, ki globoko zajemajo iz žepov slovenskih davkoplačevalcev, sejejo mednje ljulko zgodovinarskih pravljic o nekih prišlekih, in vse, kar bi spominjalo na Slovence in slovenstvo, pa četudi podkrepljeno z v kamen in v naravo vklesanimi dokazi, nesramno razglasijo za mit, seveda brez vsake strokovne utemeljitve. (Prepisovanje tujih šovinističnih izpadov ni stroka!) Brez kančka sramu prekrstijo naše prednike, katerih jezik je eden prvih zapisanih v Evropi, za alpske Slovane, samo zato, ker se je tako nalašč zapisalo pred nekaj leti tujemu zgodovinarju, ki ne prenese resnice. Prek vsake mere pa gre dosežek še enega takih, ki ga ni sram jemati plače od ljudi, katerih prednike je ozmerjal v ugledni publikaciji z debelo zapisano zmerljivko, da so se v te kraje pritepli kot KRDELA.

Kdo ve, česa vsega je posledica, da to ljudstvo vedno znova samo sebi navleče za vrat tako moro. Zagotovo pa ne bo drugače, dokler se bo Slovenka in Slovenec, ko bo prvič prestopil šolski prag, najprej srečal s stavkom, ki se začne: “Po naselitvi…” in kasneje na univerzi ne bo našel katedre za uradni jezik svoje države.

Nič, kar je zgrajeno na laži in prevari, ne more živeti samo od sebe.

28062002

Andrej Lenarčič