“Ujednijenje 1918″ in Sporazum o arbitraži

May 11th, 2012

PROBLEM DRŽAVNE MEJE REPUBLIKE SLOVENIJE S PREOSTANKOM RAZPADLE JUŽNOSLOVANSKE DRŽAVE

 

Dve desetletji sporov in nasprotovanj glede državne meje Republike Slovenije s preostankom razpadle južnoslovanske države sta se končali s Sporazumom o arbitraži, ki je podpisan, ratificiran in registriran pri OZN. Je torej veljaven mednarodni pravni dokument, ki nalaga arbitražnemu tribunalu, da na natančno predpisani način, upoštevajoč natančno opredeljene dokumente in dejstva, dokončno in zavezujoče odloči o poteku državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko na kopnem in na morju. Po razglasitvi državne samostojnosti Republike Slovenije dne 25.6.1991 je ta dokument edino mednarodno pravno orodje, ki je na voljo za dokončno ureditev mejnega vprašanja, saj člen 5. Sporazuma derogira vsako dejstvo, dejanje ali dokument v zvezi s problemom meje, ki bi ali je nastal po dnevu razglasitve slovenske državne samostojnosti. Sporazum seveda dopušča možnost in daje glede poteka državne meje sprtima stranema pravico, da v kateremkoli trenutku sami, z neposrednim dogovorom, problem razrešita. Dve desetletji težav in brezplodnih poizkusov dovolj zgovorno pripovedujeta, da je kaj takega na meji mogočega.

 

Sporazum o arbitraži, ki v svojem 4. členu terja od arbitražnega tribunala, da pri odločanju uporablja pravila in načela internacionalnega prava, na ta način dokončno umešča problem državne meje v območje kamor sodi: v sfero mednarodnega prava. Državna meja Republike Slovenije s preostankom razpadle južnoslovanske države je seveda ves čas eminentno mednarodno pravno vprašanje, a ga je iz zmede predsodkov, ideologije in politike šele Sporazum o arbitraži umestil na trdna tla prava, in to mednarodnega, internacionalnega. Ker gre torej za pravno vprašanje, je bistveno ugotoviti dejansko stanje stvari in natančno določiti stranke v postopku.

 

MEDNARODNO PRAVNO RELEVANTNO DEJANSKO STANJE

 

Badinterjeva arbitražna komisija je ugotovila, da je SFRJ v stanju razdruževanja (“SFRY is in the process of dissolution”). Bistveno je, da je uporabljena beseda “dissolution”, ki pove, da gre za razdruževanje subjektov, pravnih oseb. Uporablja se npr. za razpust parlamenta, ko gredo narazen poslanci, suvereni subjekti, ali pri ločitvi zakoncev. Je torej dokončno sprejeto dejstvo, da je dne 25.6.1991 iz južnoslovanske države izstopila Republika Slovenija kot subjekt mednarodnega prava. To dejstvo dokazujejo dogodki:

-         Razglasitev suverene države Republike Slovenije dne 25.6.1991[1]

-         Napad države SFRJ v trenutku, ko je Republika Slovenija že bila suverena država.

-         Konferenca na Brionih, ki je de facto priznanje, da je Republika Slovenija subjekt mednarodnega prava, saj so bili udeleženci mednarodne konference trije: 1) EU, kot zainteresirani sklicatelj, 2) Republika Slovenija kot napadena država in 3) SFRJ kot agresor (Prim. Lojze Peterle, Z nasmehom zgodovine, str. 178-179).

Iz navedenega sledi, da je agresor na osamosvojeno državo Republiko Slovenijo preostanek SFRJ in s tem tudi Republika Hrvatska, ker kljub dogovoru ni razglasila državne samostojnosti hkrati z Republiko Slovenijo.[2] To dejansko stanje določa, kdo so v zadevi državne meje Republike Slovenije s preostankom južnoslovanske države

 

 

STRANKE V POSTOPKU

 

Stranki v postopku sta dve: Republika Slovenija in preostanek SFRJ, kratko Jugoslavije.

Sporazum o arbitraži namreč v 5. členu določa: “Noben enostranski dokument ali dejanje katerekoli strani po 25. juniju 1991 za naloge arbitražnega sodišča nima pravnega pomena in ne zavezuje nobene strani v sporu ter nikakor ne prejudicira razsodbe.” Republika Hrvatska je svojo državno samostojnost razglasila šele dne 8.oktobra in njen obstoj ne more imeti nobenega pravnega pomena za naloge arbitražnega sodišča. To dejstvo je s podpisom, ratifikacijo in registracijo Sporazuma o arbitraži pri OZN dokončno potrdila tudi sama Republika Hrvatska. Tako ali tako je svojo državno samostojnost razglasila in v oboroženem boju tudi uveljavila Republika Slovenija sama, z lastnimi močmi in na svoj račun, onkraj njene državne meje pa je bil agresor, preostanek SFRJ s svojimi republikami in pokrajinami – torej preostanek države, ki je nastala z “ujedinjenjem” dne 1.12.1918 in po dobrih sedmih desetletjih razpadla na tiste subjekte, ki so jo takrat sestavili. Vprašanje o katerem mora odločiti arbitražni tribunal, je torej potek državne meje Republike Slovenije s preostankom države, ki je nastala z “ujedinjenjem”.

 

MEDNARODNA PRAVNA SUBJEKTIVITETA REPUBLIKE SLOVENIJE

 

Južnoslovanska država, ki je z izstopom Republike Slovenije iz združbe razpadla, je nastala dne 1.12.1918 s slovesno Proklamacijo v Kraljevem dvoru v Beogradu. Regent Aleksander je v odgovoru na Adreso, ki jo je prebral podpredsednik zagrebškega narodnega vijeća, dr. Ante Pavelić, povedal, kdo so subjekti združevanja. Pavelić je prebral, “da proglašava ujednijenje Države Slovenaca, Hrvata i Srba sa Srbijom i Crnom Gorom…”, Aleksander pa je spremenil dikcijo v: “proglašavam ujedinjenje Srbije sa zemljama nezavisne države Slovenaca, Hrvata i Srba…”.[3] Na ta način je povedal, da se z državo more združiti le država, in ker “nezavisna država Slovenaca, Hrvata i Srba” ni bila niti zemljepisni pojem, kaj šele subjekt mednarodnega prava, so se lahko z njegovo kraljevino združile le “zemlje” te “nezavisne države”, to so pa bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, združene kot subjekti mednarodnega prava – sestavljale so namreč Dvojno monarhijo – na podlagi Karlovega Manifesta z dne 16.oktobra 1918 pod skupno vlado Narodnega sveta v Ljubljani.

Subjekta “ujedinjenja” sta bila torej dva:

-         Slovenske dežele, združene pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani

in

-         Kraljevina Srbija, ki je po Berlinskem kongresu in balkanskih vojnah obsegala poleg osrednje Srbije še današnjo Makedonijo in Kosovo, združila se je že s Kraljevino Črno Goro in kot zaveznica zmagovite Antante okupirala madžarske teritorije Banat, Bačko in Baranjo, Slavonijo in Hrvatsko ter Bosno in Hercegovino, ki je bila pod skupno upravo Budima in Dunaja. Dalmacija, ki je sicer sodila med dežele Avstrijskega cesarstva, pa se je sama svojevoljno podredila zagrebškemu narodnemu vijeću.

 

V novo južnoslovansko državo so torej kot subjekt mednarodnega prava vstopile slovenske dežele oziroma njih deli, kjer so bili državljani slovenskega jezika v večini.

Državnost pokrajin nekdanjega Noriškega kraljestva in Karantanije, na območju katere so se po razsulu rimskega imperija izoblikovale fevdalne vojvodine in mejne krajine karlmanskega Svetega rimskega cesarstva, ni bila nikoli vprašljiva. Od davnine so izpričana tudi državna in verska opravila v slovenskem jeziku. Monarhi iz habsburške dinastije, ki je od trinajstega stoletja naprej prevzela oblast v teh deželah in jih oblikovala v srčiko – v dedne države – svojega dinastičnega imperija, so v ustavnih listinah in dokumentih državnost ter suverene pravice teh vojvodin in krajin vedno znova potrjevali. Med taka pričevanja o državno pravni integriteti in suvereniteti dežel sodijo listine, kot je npr. cesarski patent Franca II, ki je ustanovil dinastično Avstrijsko cesarstvo, da je dinastiji kot dedno pravico vsakokratnega vodje Hiše Avstrije zagotovil cesarsko dostojanstvo. Naslov cesarja so namreč Habsburžani izgubili, ko je v Napoleonovem času Sveto rimsko cesarstvo prenehalo obstajati. Ostali so “samo” vojvode oz. nadvojvode svojih dednih dežel, in to je bilo v turbulentnih časih skrajno neugodno za položaj in vpliv Habsburgov. Zato je Franz II. zadnji cesar Svetega rimskega cesarstva po njegovi ukinitvi sam sebi – in dedičem – nadel naslov cesarja Avstrijskega cesarstva, in postal Franc I., pri čemer je v ustanovni listini posebej poudaril, da to v ničemer ne spreminja položaja in upravičenj avtonomnih dednih dežel/držav.[4]

Poravnava leta 1867, s katero je bilo ustanovljeno dvodržavje, habsburška Avstro-ogrska monarhija, je izpričala tudi mednarodno pravno subjektiviteto dednih dežel – seveda tudi “slovenskih”. Listina namreč pove, da Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju. To pomeni, da so vojvodine aktivno stopile v meddržavni odnos.

Tik pred koncem Prve vojne, 16. oktobra 1918, je suveren, cesar Karel I. izdal ustavnopravni akt, Manifest[5], s katerim je potrdil državnost in avtonomijo dežel in jim priznal, da se lahko svobodno združujejo. Hkrati je priznal deželam pravico, da si izberejo svoje državne zbore po etničnem ključu. V zadevi subjektov, ki so kmalu potem sestavili Jugoslavijo, pa je odločilnega pomena tisti del Manifesta, ki pove, da Slavonija in Hrvaška nimata lastne državnopravne subjektivitete. To dejstvo je Karl v Manifestu zapisal z besedami, “da nikakor ne more dopustiti razkosanja celovitega teritorija Kraljevine Ogrske”. Upoštevanje tega dejstva omogoča razumeti, zakaj se je zagrebška politika tako krčevito obešala na Narodni svet v Ljubljani in slovenske dežele/države potegnila v smrtni balkanski objem, namesto da bi ljubljanski Narodni svet ravnal enako, kot so ravnale dežele z nemško govorečo večino, ki so nemudoma razglasile svojo združitev v Deutschösterreich. Ljubljanska politika svojega dela ni dokončala, ni razglasila ustavno pravno opredeljene Združene Slovenije, marveč je svojo državnopravno dediščino nesla v Zagreb. Odgovor srbskega regenta na zagrebško Adreso je bil sicer za to zagrebško politiko hladen tuš, a pomagalo ni. Manipulacija z državnostjo slovenskih dežel je bil hkrati začetek, pa tudi klavrn konec južnoslovanskega “projekta”! Hrvaška nacionalistična politika je preko “slovenskih hrbtov” skušala na vsak način priplezati do lastne državnosti, a je po sramotni endehajevski epizodi le potopila tako Jugoslavijo kot Slovenijo. Republika Slovenija, ki bi morala iz združbe izstopiti tako, kot je vanjo vstopila, je predvsem zaradi spretnih zagrebških manevrov in pomagačev na tej strani ostala na ravni in v mejah odcepljene jugoslovanske socialistične republike, ki jo bremeni vsa jugoslovanska ideološka in politična navlaka, spretna in uspešna sosedska manipulacija ji pa še naprej trga zajetne kose nacionalnega teritorija.

V to brezupno situacijo je zasvetil kot Supernova žarek Sporazuma o arbitraži. Predsednik vlade, Borut Pahor, ni brez razloga govoril o “fantastičnem dnevu”. Sporazum namreč vrača totalno zavoženo situacijo na prav(n)i (internacionalno pravni) začetek.

 

POMEN SPORAZUMA O ABITRAŽI

 

Sporazum o arbitraži terja od arbitražnega tribunala da določi potek meddržavne meje. Ne piše, da določi to mejo, kar pomeni, da meddržavna meja obstaja, le določiti je treba nje potek. To more Republika Slovenija storiti z lahkoto, saj stoletja obstoječo mejo lahko pokaže vsak trenutek na dokumentih in v naravi v vsem njenem poteku od sotočja Mure in Drave do morja pri Reki.[6] Tem nespornim dejstvom, ki so v celoti mednarodno pravnega značaja, sosednja država niti ne more ugovarjati, saj v zadevi meje ni stranka v postopku. Stranka v postopku so kvečjemu vse preostale republike in pokrajine SFRJ. V teh ne ravno “podrobnostih” se skriva vsa resnica in vsi razlogi za še vedno kritično situacijo na območju “Zahodnega Balkana”.[7]

Da so meje slovenskih dežel, ki so leta 1918 vstopile v južnoslovansko državo, državne meje, pa je potrdil tudi regent v trenutku “ujedinjejna” z besedami, da se Kraljevina Srbija združuje z “zemljami”, ni rekel, da z “neodvisno državo SHS”.  Ta državna meja dežel s preostalo južnoslovansko državo ni bila nikoli ukinjena, v zvezi z njo se nikoli v času obstoja Jugoslavije ni zgodilo nič, kar bi imelo mednarodne pravne učinke. Njena veljavnost v vsem njenem poteku se je pokazala v trenutku, ko je na oni strani nastala Nezavisna džrava Hrvatska. O meji s strani Italije in Nemčije in Madžarske okupiranih slovenskih dežel in NDH sploh ni bilo razprave.[8] Veljala je sama po sebi, in tudi po končani Drugi vojni je nihče ni odpravil – le notrajne administrativne razmejitve so se dogajale. Ves čas obstoja Jugoslavije nihče ni odpravil niti državnosti slovenskih dežel, niti njih državnih meja. Mednarodno pravno postopkovno pravilno in veljavno so bili v določeni meri spremenjeni le tisti deli državnih meja slovenskih dežel, ki so predstavljale zunanjo mejo Jugoslavije.

Arbitražni tribunal je zavezan pravilom in načelom mednarodnega prava. Republika Slovenija je dolžna tribunalu predstaviti dejstva, in samo dejstva, ki tem kriterijem ustrezajo. To je vse. Ker gre za arbitražo, je tribunal v svojem preudarku in odločitvi popolnoma samosvoj. Vsa odgovornost – in to usodna odgovornost – slovenske politike in strok pa je v tem, da na njegovo mizo položi prave argumente. Še posebej pa, da pove, kdo so sploh stranke v postopku

 

                                                                        

MANIFEST                                                                                                                  Priloga 2

 

An Meine getreuen österreichischen Völker!

 

Seitdem Ich den Thron bestiegen habe, ist es Mein unentwegtes Bestreben, allen Meinen Völkern den ersehnten Frieden zu erringen, sowie den Völkern Österreichs die Bahnen zu weisen, auf denen sie die Kraft ihres Volkstums, unbehindert durch Hemmnisse und Reibungen, zur segensreichen Entfaltung bringen und für ihre geistige und wirtschaftliche Wohlfahrt erfolgreich verwerten können.

 

Das furchtbare Ringen des Weltkrieges hat das Friedenswerk bisher gehemmt. Heldenmut und Treue – opferwilliges Ertragen von Not und Entbehrungen haben in dieser schweren Zeit das Vaterland ruhmvoll verteidigt. Die harten Opfer des Krieges mussten uns den ehrenvollen Frieden sichern, an dessen Schwelle wir heute, mit Gottes Hilfe, stehen.

 

Nunmehr muss ohne Säumnis der Neuaufbau des Vaterlandes auf seinen natürlichen und daher zuverlässigsten Grundlagen in Angriff genommen werden. Die Wünsche der österreichischen Völker sind hierbei sorgfältig miteinander in Einklang zu bringen und der Erfüllung zuzuführen. Ich bin entschlossen, dieses Werk unter freier Mitwirkung Meiner Völker im Geiste jener Grundsätze durchzuführen, die sich die verbündeten Monarchen in ihrem Friedensangebote zu Eigen gemacht haben.

 

Österreich soll, dem Willen seiner Völker gemäß, zu einem Bundesstaate werden, in dem jeder Volksstamm auf seinem Siedlungsgebiete sein eigenes staatliches Gemeinwesen bildet. Der Vereinigung der polnischen Gebiete Österreichs mit dem unabhängigen polnischen Staate wird hiedurch in keiner Weise vorgegriffen. Die Stadt Triest samt ihrem Gebiete erhält, den Wünschen ihrer Bevölkerung entsprechend, eine Sonderstellung.

 

Diese Neugestaltung, durch die die Integrität der Länder der ungarischen heiligen Krone in keiner Weise berührt wird, soll jedem nationalen Einzelstaate seine Selbstständigkeit gewährleisten; sie wird aber auch gemeinsame Interessen wirksam schützen und überall dort zur Geltung bringen, wo die Gemeinsamkeit ein Lebensbedürfnis der einzelnen Staatswesen ist. Insbesondere wird die Vereinigung aller Kräfte geboten sein, um die großen Aufgaben, die sich aus den Rückwirkungen des Krieges ergeben, nach Recht und Billigkeit erfolgreich zu lösen.

 

Bis diese Umgestaltung auf gesetzlichem Wege vollendet ist, bleiben die bestehenden Einrichtungen zur Wahrung der allgemeinen Interessen unverändert aufrecht. Meine Regierung ist beauftragt, zum Neuaufbaue Österreichs ohne Verzug alle Arbeiten vorzubereiten.

 

An die Völker, auf deren Selbstbestimmung das neue Reich sich gründen wird, ergeht Mein Ruf, an dem großen Werke durch Nationalräte mitzuwirken, die – gebildet aus den Reichsratsabgeordneten jeder Nation – die Interessen der Völker zueinander sowie im Verkehre Meiner Regierung zur Geltung bringen sollen.

 

So möge unser Vaterland, gefestigt durch die Eintracht der Nationen, die es umschließt, als Bund der freien Völker aus den Stürmen des Krieges hervorgehen.

 

Der Segen des Allmächtigen sei über unserer Arbeit, damit das große Friedenswerk, das wir errichten, das Glück aller Meiner Völker bedeute.

 

Wien, am 16. Oktober 1918.

 

Karl m. p.

Hussarek m. p.


[1] Temeljna ustavna listina in sama ustava so unilateralni, notranje državni akti, katerih internacionalni značaj je omejen na golo sporočilo “urbi et orbi” o nekem pojavu – v danem primeru o razglasitvi samostojnosti, suverenitete neke države. Morebiti bi pravni strokovnjaki našli še marsikaj, kar ima v ustavi kaj več, kot notranjepolitični pomen, zagotovo pa v unilateralnem dokumentu, ko sta TUL in ustava, ni mogoče določiti meddržavne meje, ker je to stvar vsaj bilaterale, če ne multilaterale, do helsinških dokumentov pa večinoma če ne izključno stvar vojne. Kar torej piše glede državne meje v naših ustavnih dokumentih, ki so nastali prej ali na sam dan 25.6.1991, je morebiti izraz neke dobre ali slabe volje, hude ali bolj hude demence ali intelektualne insuficience, zagotovo pa nikakor, v nobenem primeru in na noben način ne določa meddržavne meje. Toliko manj jo določa, ko vendar desetletja trajajoči spor o meji, na koncu pa sam Sporazum o arbitraži, pričajo prav o tem, da potek meddržavne meje ni določen niti na kopnem niti na morju. Da pa medržavna meja obstaja, pove besedilo v sporazumu, ki pravi, da mora tribunal določiti potek (!) meje, ne mejo! Da meja obstaja, dobro ve tudi “ves svet”, a to nič ne pomaga, če o tem ni soglasja obeh strani.

TUL in slovenska ustava sta torej za potrebe arbitražnega tribunala brez pomena. Velikanski, usodni pomen pa ima za vse udeležene Sporazum o arbitraži, ki nadomešča soglasje glede obstoječe meje. Strani sta se zavezali, da bosta sprejeli tribunalovo odločitev glede poteka meje, pa kakršnakoli ta odločitev že bo.

[2] Za opredelitev stanja na dan 25.6.1991 je odločilnega pomena dejstvo, da se je osamosvojila samo Slovenija, Zagreb pa je igral svojo posebno igro. V saboru so sicer sprejeli namero, da se osamosvojijo, toda storili tega niso. To je na razglasitvi slovenske osamosvojitve v Ljubljani novinarju angleškega Guardiana povedal “senior adviser” predsednika Tudjmana: Ian Traynor in Ljubljana, The Guardian, Wednesday 26 June 1991:

By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’. Ker državnosti in samostojnosti Zagreb ni razglasil in uveljavil, se je znašel v nepredvideni situaciji, da tega koraka ni mogel storiti vse do konca moratorija, in je to, kar je Slovenija storila dne 25.6.1991, lahko storil šele po poteku moratorija, 8. oktobra istega leta. Da je bila do tega dneva Republika Hrvatska del SFRJ, je potrdila sama z Zakonom o preuzimanju (Nar. novine br. 53/91) in s pravno prakso – tako glede pravnih interesov oseb, kot pri sodnih procesih zaradi zločinov posameznikov v tistem obdobju.

[3] Glej prilogo 1

[4] Cesarski patent Franca II. z dne 11.8.1804.

Prva alinea: “…in Hinsicht des uralten Glanzes Ihres Erzhauses, als vermöge der Größe und Bevölkerung Ihrer so beträchtliche  Königreiche und UNABHÄNGIGE Fürstenthümer…”

in “…in Rücksicht auf dessen UNABHÄNGIGE Staaten…”

Druga alinea: “in den unzertrennlichen Besitze Unserer UNABHÄNGIGE Königreiche und Staaten…”

(v tej alinei je pomembno, kar pove o značaju naslova Cesar Avstrije: …den Titel und die Würde des erblichen Kaisers… gre torej za OSEBEN naslov, ne za državnopravno tvorbo)

Člen 3: “Gleichwie aber alle Unsere Königreiche und andere Staaten vorbesagtermassen in ihrer bisherigen Benennungen und Zustande  ungeschmälert zu verbleiben haben; so ist solches insonderheit von Unserem Königreiche Ungarn und den damit vereinigten Landen (torej Slavonija itd. NISO SAMOSTOJNI DRŽAVNI SUBJEKTI! So “sestavni del”, “integralni del”!), dann von denjenigen Unserer Erbstaaten zu verstehen, welche bisher mit dem Römisch Deutchen Reiche in unmittelbaren Werbande gestanden sind…” (!!!!)

Člen 5: Diese Unsere gegenwärtige Erklärung und Verordnung soll in allen Unseren Erbkönigreichen und Staaten … kundgemacht….”

 

Ni torej nobenega dvoma, da gre pri “DEŽELAH” za polnopravne, neodvisne in suverene DRŽAVE. Zato je uradni latinski naziv Krajnske: STATUS CARNIOLIAE !, kakor je npr. uradni naziv DRŽAVE Vatikan: STATUS CIVITATIS VATICANAE.

[5] Glej prilogo 2

[6] “Poleg tega so položaj narodne vlade SHS v Ljubljani oteževali neenotnost slovenske politike ter boji za slovensko severno mejo. V teh okoliščinah je upravna komisija hitela s pripravo naredbe o prehodni upravi, v kateri je oblikovala zaokrožitev slovenskega narodnostnega ozemlja, ki se je okvirno pokrival s programom

Združene Slovenije. V naredbi niso bile točno določene meje slovenskega narodnostnega ozemlja, izražene pa so bile okvirno po posameznih pokrajinah – deželah. Slovenija je tedaj imela le končno določeno mejo s Hrvaško – pokrivala se je z mejo Kranjske in Štajerske s Hrvaško”. (Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 119-128 Članki in razprave

UDK 340.130:342.5(497.4)”1918″ Naredba o prehodni upravi v Sloveniji iz leta 1918 in njen pomen za Slovenijo, PETER RIBNIKAR, arhivski svetnik v pokoju, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI-1127 Ljubljana

O meji na reki Dravi (od Zavrča do sotočja z Muro) govori Trianonski sporazum:

2 With the Serb-Croat-Slovene State:

From the point defined above in an easterly direction to point 313 about I0 kilometres south of Szt Gotthard, a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the basins of the Raba on the north and of the Mur on the south thence in a southerly direction to point 295 about 16 kilometres north-east of Muraszombat, a line to be fixed on the ground passing east of Nagydolany, Orihodos with its railway station, Kapornak, Domonkosfa and Kisszerdahely, and west of Kotormany and Szomorocz, and through points 319 and 29I; thence in a south-easterly direction to point 209 about 3 kilometres west of Nemesnep,

a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the Nemesnepi on the north and the Kebele on the south; thence in a south-south-easterly direction to a point to be chosen on the Lendva south of point 265, a line to be fixed on the ground passing to the east of Kebeleszentrnarton, Zsitkocz, Gonterhaza, Hidveg, Csente, Pincze and to the west of Lendva-jakabfa, Bodehaza, Gaborjanhaza, Dedes, Lendva-Ujfalu; thence in a south-easterly direction,the course of the Lendva downstream;

then the course of the Mur downstream; then to its junction with the old boundary between Hungary and Croatia-Slavonia, about I 1/2 kilometres above the Gyekenyes-Koproncza railway bridge,the course of the Drau (Drave) downstream;

thence south-eastwards to a point to be chosen about 9 kilometres east of Miholjacdolnji,

the old administrative boundary between Hungary and Croatia-Slavonia, modified, however, so as to leave the Gyekenyes-Barcs railway, together with the station of Gola, entirely in Hungarian territory;

[7] Tako bo ostalo, dokler ne bo sklicana in izvedena mednarodna mirovna konferenca o “Zahodnem Balkanu”. Preostanek leta 1918 nastale južnoslovanske države, ki je po odhodu drugega “ustanovnega člana” zabredel v secesijske in etnocidne vojne, mora problem razrešiti pod budnim očesom in ob sodelovanju mednarodnih organizacij, upoštevaje dejansko stanje in pravila in načela mednarodnega prava. Slovenski Sporazum o arbitraži je zgled, kako je treba stvari postaviti na njih pravo mesto. Pri Zahodnem Balkanu namreč ni šlo za razdružitev, marveč za secesijo, saj so republike in pokrajine nastale šele v času obstoja jugoslovanske države, v katero so prišle kot deli Kraljevine Srbije ali pa kot z njene strani okupirani teritoriji brez mednarodnopravne subjektivitete.

[8] Je pa hrvaška komunistična partija skrbno načrtovala ozemeljsko ekspanzijo. O tem je govorila vdova Andrije Hebranga, ki je v seriji oddaj HTV o Hebrangu (od 11. do 14.7.2011) citirala moža tik pred zasedanjem ZAVNOHA: NDH nam daje BiH, NOB nam daje Medmurje, Istro in otoke. Zato dovoliti Paveliču odstop, dovoliti odhod in prehod nemških čet z juga domov, oblast skupaj z Mačkom.” (Tudi to je verjetno eden od razlogov, da so ga jugoslovanski centralisti kmalu likvidirali – kar Sloveniji seveda ni prav nič pomagalo!)

 

 

 

 

 

Tags:
Posted in sporazum | No Comments »

Nastanek in razpad Jugoslavije

March 26th, 2012

Andrej Lenarčič

 

PRELIMINARNA ŠTUDIJA USTAVNE PREUREDITVE REPUBLIKE SLOVENIJE

V

ZVEZNO DRŽAVO – ZVEZO AVTONOMNIH DEŽEL -

ZVEZNO REPUBLIKO SLOVENIJO

 

UVOD

 

Država ni neka izmišljija. Je struktura in sistem, do katerega se je človeštvo mukoma dokopalo na podlagi težkih (pre)izkušenj.

Struktura v svojem temelju predstavlja geografsko in populacijsko najmanjšo celoto, ki skladno funkcionira in jo je mogoče optimalno upravljati. To so na območju, ki nas zadeva, avtonomne, svobodne, suverene dežele/krajine/marke/vojvodine/kneževine/kraljestva.

Avtonomne, samoupravne, temeljne državne enote se iz različnih razlogov (etnična skladnost, gospodarski – obrambni interesi – potrebe, dinastični ali drugi upravljalski razlogi) lahko združujejo v zveze bolj ali manj samostojnih subjektov/držav.

Sistem zadeva predvsem obliko, način upravljanja – vladavine. Spekter zajema vse mogoče oblike, od diktature različnih tipov, prek dednih dinastičnih oblik do moderne parlamentarne (bolj ali manj birokratske) demokracije.

 

Republika Slovenija je nastala, ko je 25.6.1991 Skupščina jugoslovanske republike Slovenije razglasila državnost in samostojnost. Tisti trenutek se je končala zgodba, ki se je začela 1.12.1918, ko so se slovenske dežele, na ustavni podlagi Karlovega Manifesta z dne 16. 10. 1918 združene pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, “ujedinile” s Kraljevino Srbijo in tako hkrati s pokrajinami pod upravo zagrebškega Narodnega vijeća soustvarile novonastalo južnoslovansko državo, kratko imenovano Jugoslavija. Mednarodni gremij, ki sta ga ustanovila OZN in EU – Badinterjeva arbitražna komisija – je ugotovil, da je ta združba razpadla.

 

Originalno, v angleškem jeziku, se ugotovitev glasi “…is in the process of dissolution…” To je pomembno, kajti v angleščini[1] se izraz “dissolution” uporablja izključno za razpad, razhod, razdružitev subjektov: npr. poslancev pri razpustu parlamenta, zakoncev pri ločitvi zakona in seveda pri razdružitvi subjektov ki so razpadajočo združbo – npr. skupno državo – ustvarili. Z uporabo besede “dissolution” je Badinterjeva komisija povedala, da je opazila in da razume, kaj se dogaja: Da razpada tisto, kar je leta 1918 sestavilo Jugoslavijo. Če odmislimo nacistično avanturo Zagreba med II. svetovno vojno, se razen poimenovanja in upravnih prilagoditev glede subjektov, ki so Jugoslavijo sestavili, od dneva “ujedinjenja” pa vse do “dissolution” 25.6.1991 ni zgodilo nič, kar bi državnopravno oz. mednarodnopravno vlogo “ustanovnih subjektov” v čemerkoli predrugačilo.

 

Ker gre definitivno za razpad “ustanovnih subjektov” je treba najprej opaziti in opredeliti subjekte, ki so razpadajočo združbo ustvarili. To razločno in natančno pove uradno besedilo akta “ujedinjenja”, ki je sestavljeno iz Adrese delegacije, ki jo je vodil podpredsednik zagrebškega Narodnega vijeća dr. Pavelić, in odgovora nanjo s strani regenta, prestolonaslednika Aleksandra, ki je nastopil v imenu suverena, kralja Srbije, Petra I. Karadjordjevića. Za potrebe te študije zadošča bistveno:

Na izjavo dr. Pavelića, da ga veseli, “ker se Država Slovencev, Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Srbijo…”, je regent odločno in jasno odgovoril drugače! Izrazil je svoje zadovoljstvo, “…što se ZEMLJE[2] države SHS ujedinjuju sa Kraljevinom Srbijom…” Na ta način je povedal vse:

-         da se z državo lahko združujejo le države

-         da “država SHS” ni država in se z državo Srbijo ne more združevati

-         da so države izključno ZEMLJE države SHS

-         da so torej države samo slovenske dežele Avstrijskega cesarstva

-         da so dežele Avstrijskega cesarstva države

-         da je bila njihova internacionalnopravna subjektiviteta uradno potrjena v ustanovitvenem aktu Dvojne monarhije (“Ausgleich” 1867)[3]

-         da so imele s Karlovim Manifestom (16.10.1918) ustavnopravno podlago za izbiro narodnih svetov po etničnem ključu in vso svobodo združevanja

-         da so Hrvatska, Slavonija in Vojvodina okupirani teritoriji Kraljevine Ogrske (katere celovitost in nedeljivost Manifest odločno potrjuje!)[4]

-         da se je Kraljevina Dalmacija, sicer avtonomna dežela Avstrijskega cesarstva, svojevoljno podredila zagrebškemu Narodnemu vijeću, ki ni imelo nobene mednarodnopravne legitimacije[5]

-         da je status Bosne in Hercegovine neopredeljen

-         da sta torej subjekta “ujedinjenja 1918″ le dva:

1)      Slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, združene pod suvereno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani

in

2)      Kraljevina Srbija (že združena s Kraljevino Črno goro) ki je obsegala tudi teritorije Kosova in Južne Srbije (danes Makedonije) in je okupirala kot antantna zaveznica ozemlja agresorja – Kraljevine Ogrske: Vojvodino, Slavonijo, Hrvatsko in vse druge teritorije, ki so se podredili Narodnemu vijeću v Zagrebu.

-         da slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, ki jih je regent poimenoval s pravim imenom: ZEMLJE DRŽAVE SHS, niso bile s strani Kraljevine Srbije okupirani teritoriji, se je izkazalo tako, da so prve vojaške enote Kraljevine Srbije prišle na njihovo ozemlje šele v drugi polovici decembra, po že izvršenem aktu združitve. Vse do prihoda srbske vojske je ljubljanski Narodni svet izvrševal polnopravno vsa ustavna in upravna pooblastila, vključno vojaška, v vseh deželah, poimensko naštetih.[6]

 

Vse do “dissolution” 25.6.1991 so se v zvezi z državnimi mejami in teritorijem slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva dogajale izključno mednarodne pogodbe, s katerimi so bile določene zunanje meje Jugoslavije. Od teh pogodb je glede meje slovenske dežele “Slovenske krajine”, kakor prebivalstvo dežele med Dravo Muro in Rabo svojo domovino imenuje od nekdaj, zelo pomembna Trianonska pogodba, ki je določila novo državno mejo med Kraljevino SHS in Kraljevino Ogrsko. Ta pogodba pove, da poteka meja ogrske province Hrvatske s Slovensko krajino po reki Dravi od Zavrča do sotočja Drave in Mure pod Kotoribo.[7] Ta meja je veljala tudi kot notranja upravna meja vse do preureditve Jugoslavije na banovine, sama po sebi pa je obveljala znova kot državna, ko je nastala nacistična tvorba NDH, in seveda Budimu ni na kraj pameti padlo, da bi kakorkoli spreminjal tisočletno mejo na reki Dravi. V SFRJ je Zagreb svojo notranjo upravo znova razširil prek Drave do Mure. Na meddržavni ravni se torej ne tu niti kje drugje glede državne meje slovenskih dežel vse od sotočja Mure in Drave pa do Kvarnerskega zaliva ni do 25.6.1991 in kasneje zgodilo nič, kar bi imelo internacioalnopravne konsekvence. Prav zato, ker se nič mednarodnopravno relevantnega ni zgodilo, Zagreb pa je imel svoje poglede/interese in noben medsebojni dogovor glede meje ni bil mogoč, je bil sprejet Sporazum o arbitraži, ki mora določiti potek državne meje na podlagi načel in pravil internacionalnega prava.

 

STANJE

 

25.6.1991 se je de facto od SFRJ odcepila jugoslovanska socialistična republika Slovenija. De iure (sklep Badinterjeve komisije) pa se je razdružilo, kar je Jugoslavijo (SFRJ) sestavilo. Če upoštevamo v uvodu navedena dejstva, bi se razdružitev (dissolution) Jugoslavije z odhodom slovenskih dežel, katerih teritorij in državne meje so jasno in mednarodnopravno veljavno določene, končala. Nobenega dvoma namreč ni, da so edino slovenske dežele imele mednarodnopravno relevantno podlago za razdružitev v istem in enakem obsegu, kot so v zvezo vstopile. Vsi ostali deli SFRJ – republike in avtonomne pokrajine pa so nastale v času trajanja Jugoslavije in so imeli -. tudi po ustavi – pravico do sporazumne odcepitve. Ker do sporazuma ni prišlo, so izbruhnile vojne.

Pravica Slovenskih dežel, da izstopijo, je očitno bila znana tudi ostalim političnim krogom v SFRJ, zato so po eni strani beograjski politiki Slovence naganjali, naj se iz SFRJ poberejo, zagrebška politika je pa imela druge načrte, ker se je prav tako zavedala dejanskega stanja. Pod nobenim pogojem namreč ni hotela dopustiti, da bi slovenske dežele odšle, kakor so prišle, saj bi s tem Zagreb izgubil veliko ozemlja, ki si ga je v času trajanja zveze, sicer na lokalni – notranjeupravni ravni, prilastil. Zagreb je zato izkoristil trenutek, ko so bile vse niti zvezne politiki v njegovih rokah: Predsednik SFRJ – Hrvat, predsednik zveznega IS – Hrvat, zvezni zunanji minister – Hrvat, obrambni minister – Hercegovec. Izigral je prek svoje naveze v Beogradu Miloševića in sprožil vojaški napad na Slovenijo v trenutku, ko se je dejansko osamosvojila. Zagreb je svojo preračunljivo prevarantsko politiko izpričal že s tem, da je vse do zadnjega zavajal in igral partnerja Ljubljani, osamosvojitve pa klub dogovoru in obljubi ni izvršil, nasprotno, svojim državljanom, ki so šli na ulice in so z lastnimi telesi hoteli preprečiti pohod JLA s hrvaškega ozemlja nad osamosvojeno državo Slovenijo, je ostro prepovedal vsak poskus oviranja napadalca, katerega del je bila seveda tudi Republika Hrvatska, kot integralni sestavni del SFRJ vse do 8. oktobra 1991.

Očitno je Zagreb računal, da bo Slovenija že ob prvem sunku klonila, potem pa bo v dogovoru z Miloševićem – s katerim je že skoraj dorekel delitev BiH – Zagreb odigral svojo “reševalno – zaščitniško” vlogo in svojim Alpskim Hrvatom omogočil bratovsko sobivanje v Hrvaški do Karavank in Soče. S to pridobitvijo[8] bi lahko umiril svoje lastne jastrebe, da bi ne komplicirali zaradi “izgube” večjega dela BiH, ki bi jo (jo je pravzaprav že) prepustil Miloševiću.

Hrabri boj slovenskih fantov in deklet – teritorijalcev – je nakane v kali zatrl. Po eni strani s svojo odločnostjo in hrabrostjo, po drugi strani pa, ker je bilo več kot očitno, da napad na Slovenijo ni bil v celoti “usklajen” s srbsko beograjsko politiko. Le tako se je moglo zgoditi, da je tretja največja armada v Evropi povsem nerazumljivo klavrno končala podjetje. Je bilo pa popolnoma logično in razumljivo, da se je zaradi šlamastike zagrebške separatistične-šovinistične-etnoekskluzivistične politike namesto razdelitve SFRJ med dva potentneža[9] zgodil najhujši spopad in pomor v Evropi po Hitlerjevem divjanju. Da so imele slovenske dežele naravno in pravno podlago za razdružitev v enakem svojstvu, kot so v združbo vstopile, se je izkazalo s tem, da je JLA nemudoma zapustila teritorij slovenskih dežel (tudi južne Primorske in Medmurja!). Zakaj je obrambni minister Republike Slovenije dovolil, da so zagrebške paravojske in ogromno orožja (tanki s šahovnico celo že v času Vojne za Slovenijo[10]) lahko prešle od Bregane in Kopra na območje južne Primorske – v Istro, na Reko in na otoke – je vprašanje, na katerega bo treba prej ali slej odgovoriti[11].

Očitno je dejansko mednarodnopravno relevantno stanje stvari dognala le Badinterjeva komisija. Politični voditelji v Sloveniji so morebiti govorili podobno, a so delovali popolnoma drugače: Odcepljali so jugoslovansko socialistično republiko tako “na terenu” kot v “glavah”. Namesto razdružitve so torej odcepili socialistično republiko z vso oblastno, pravno in ideološko navlako vred.

 

POSLEDICE

 

Socialistična republika v glavah vodilnih, ki je prekrila vsako zavedanje o dejanskem internacionalnopravno relevantnem stanju glede slovenskih dežel, Jugoslavije, SFRJ in Socialistične republike Slovenije (če ga je sploh kaj bilo!), je povzročila zaporedje nespametnih, nelogičnih in mednarodnopravno nerelevantnih odločitev.

Eno najusodnejših zablod je mogoče uokviriti v dvojici: “Imeli ste priložnost biti tiho” in “določanje meddržavnih dejstev z notranjedržavnimi akti”. Prvi del te vrste dosežkov predstavlja površno in na pamet besedovanje o državnosti, teritoriju, obveznostih, zavezah in podobno[12]. Drugi del pa krasi – poleg drugega – zlasti poskus določiti državno mejo z ustavo (tudi TUL). Ker je poskus določiti državno mejo z ustavo – ustavno listino – enostransko dejanje par ekscellence, je pač tako, da gre v primeru, da tak enostranski akt določa mejo v prid sosedu, za eklatanten primer kapitulacije/izdaje, če pa jo določa v lastno korist, pa dejanje v vsem nadomešča vojno napoved, oziroma v vsem in popolnoma (tako kadar določa v prid ene ali druge strani) krši vse helsinške dogovore, ki jasno in določno urejajo, kako se določajo meje – spremembe meja – med državami.

Že uradni in dokončni sklep Badinterjeve komisije, da so se subjekti, ki so sestavili Jugoslavijo, razšli, je do neke mere relativiziral negativne učinke napak. Najhujšo posledico – spodbujeno maksimalizacijo ekspanzionističnih in etnoekskluzivističnih apetitov Zagreba, ki se je manifestirala v dobesedno nedostojnem nadaljevanju prisvajanja teritorija – pa je učinkovito ustavil briljantni diplomatski in internacionalno pravni dosežek: Sporazum o arbitraži.

Glede Sporazuma sicer ni mogoče utrditi pričakovanj, da se bodo tragične zmote in napake, katerih žrtev so državljani in državljanke slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva, etnične Slovenke in Slovenci pa še posebej, v celoti ali celo zlahka popravile. Vse to je preveč odvisno od številnih drugih faktorjev, od razmerja moči in mednarodne konstelacije, pripravljenosti in razmisleka arbitrov, najprej in predvsem pa od tega, ali bo slovenska politika potem, ko je stoletje katastrofalnih odločitev kronala s kvaziosamosvojitveno šlamastiko, kar nenadoma sposobna razbrati in sprejeti, kar ponuja in odpira Sporazum o arbitraži. Je veliko vprašanje, ali v ustaljene vzorce razmišljanja ukleščena stroka zmore opaziti, kaj ponuja podpisani, ratificirani in pri OZN registrirani mednarodni sporazum. Na podlagi dosedanjih izjav in dejanj odgovornih in pooblaščenih ostaja to vprašanje še odprto. Ni opaziti kakega posebnega navdušenja ker Sporazum postavlja vprašanje določitve poteka meddržavne meje na internacionalnopravno raven. Niti ni zaznati, da bi strokovnjaki razumeli, da je od dveh možnih načinov opisa naloge arbitražnega tribunala izbran tisti, ki pove, da meddržavna meja obstaja, tribunal pa je upoštevajoč pravila in načela internacionalnega prava dolžan določiti njen potek tako na kopnem kot na morju – brez vsake omejitve. Bilo bi zelo slabo za slovenska upravičenja, če bi v Sporazumu pisalo, da mora tribunal določiti mejo – da torej meja ne obstaja, in jo morajo arbitri določiti na novo. Ustvarjalci Sporazuma o arbitraži so očitno razumeli, da meddržavna meja med Republiko Slovenijo in južno sosedo obstaja, ker pa o njenem poteku ni mogoče na noben način doseči soglasja, je to prepuščeno arbitražnemu tribunalu.

Da pa bo tribunal lahko določil potek (obstoječe) meddržavne meje na kopnem in na morju, ima skladno z določbami Sporazuma Republika Slovenija nalogo, da na obstoj te meddržavne meje tribunal opozori in mu jo predoči v vsem njenem poteku od sotočja Mure z Dravo do morja v Kvarnerskem zalivu, kjer je ta meja dosegla morje v trenutku združitve slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo v južnoslovansko državo dne 1.12.1918.

Ker je znano, s kakšno vehemenco in v brk pravu in pravičnosti in zgodovinskim dejstvom navkljub Zagreb forsira svoje posebne interese, za katere ne obstajajo nobene internacionalno pravno relevantne podlage,  ni nobenega dvoma, da naloga tribunala nikakor ni lahka. Je sicer pravno povsem preprosta, saj načela in pravila mednarodnega prava v vsem podpirajo pravo, dejansko stanje stvari vse od trenutka nastanka Jugoslavije pa do razdružitve 1991, a politični realizem pripoveduje tudi drugačne zgodbe. Tudi zaradi tega je še toliko bolj dolžnost slovenske politike in stroke, da z nepremišljenimi, nepotrebnimi izjavami ali dejanji tribunalu teže odločitve ne olajša s tem, da odpre arbitrom pot, da popustijo neargumentiranim, a zato tembolj nasilnim pritiskom Zagreba. V tem smislu je bilo do nedavnega občutiti neko olajšanje, saj je kazalo, da Slovenija ne bo predložila svojega podrobnejšega videnja predmeta spora. To je sicer določeno v Sporazumu, ni pa nujno potrebno, in ker je bil rok tako ali tako zamujen, je kazalo, da slovenska stran razume, da že sam Sporazum popolnoma natančno opredeljuje predmet spora. Po novem pa znova vstaja skrb, saj se ne govori le o pričakovanju, da bo prišlo do podrobenjše opredelitve predmeta spora, slišati je celo, da naj bi to bilo storjeno skupno z drugo stranjo (?). Kaj slabšega se pravzaprav sploh ne more zgoditi!  Obenem pa priča, da vpleteni ne razumejo ne Sporazuma ne arbitraže kot take.

 

NUJNI KORAKI

 

Tako zaradi “velike posranije”, kakor je eden glavnih akterjev osamosvojitve definiral dosežke osamosvojiteljev, in ki je do neke mere predstavljena v tukaj povedanem, kakor še predvsem zaradi teže naših upravičenj tudi pred arbitražnim tribunalom, mora slovenska politika takoj začeti s postopki, ki bodo omogočili ustavno preustrojstvo države v tisto, kar bi morala postati že zdavnaj, leta 1918 – v zvezno državo, zvezo slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva, v davno sanjo rodoljubov, Zedinjeno Slovenijo – v Zvezno republiko Slovenijo.

Stoletje, ki je pomenilo za državljanke in državljane slovenskih dežel neskončen niz katastrof, genocidnega raznarodovanja, kulturne, gospodarske, prebivalstvene stagnacije, kar je pospremilo skrbno radiranje vsakega spomina in zavesti o lastni državnosti in tisočletni pripadnosti evropskemu kulturnemu krogu od rimskega imperija in Svetega rimskega cesarstva naprej, se mora končati, preden izgine še zadnja sled slovenstva, ki je več kot tisoč let plemenitilo ne samo evropsko civilizacijo.

Nujni in neizogibni korak, da se destrukcija končno zaustavi, je ustavna preureditev Republike Slovenije v Zvezno republiko Slovenijo, ki jo morajo sestavljati slovenske dežele, obstoječe vso dokumentirano preteklost. Njihova državnopravna in internacionalnopravna subjektiviteta je bila vedno znova potrjena tako z dejanji kot z dokumenti, ki so jih izdali njihovi lastni suvereni. Slovenske dežele namreč nikoli niso bile del neke druge državne skupnosti, katere vladar bi bil tudi njihov suveren. Dokumenti in dejansko stanje, prisege, prošnje za potrditev in podobno so vedno znova pokazale, da gre za avtonomne, suverene države, ki imajo lastnega vladarja, ki pa je lahko hkrati – ker je šlo za dinastično obliko vladavine – suveren tudi drugih vojvodin ali kraljestev. Vsekakor pa Avstrijsko cesarstvo ni bilo država, marveč dinastična forma, ki naj bi nadomestila izgubljeni cesarski naslov: Habsburžani so namreč z odpravo Svetega rimskega cesarstva izgubili cesarski naslov in se znašli na mednarodni sceni kot “le” vojvode svojih vojvodin/dežel. Cesarski patent iz leta 1804 to natančno opredeli, hkrati pa ponovno potrdi vso avtonomijo in suverenost dežel-vojvodin in kraljestev[13]. Dobrega pol stoletja kasneje je Poravnava – ustanovni dokument Dvojne monarhije – personalne unije Habsburžanov z Ogrsko – natančno opredelila internacionalno pravno subjektiviteto dežel Avstrijskega cesarstva v besedilu, ki pove, da Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju. Na ta način je bila v polnosti opredeljena mednarodnopravna subjektiviteta (tudi) slovenskih dežel, saj le mednarodni subjekti morejo stopati v mednarodne odnose[14].

Ponovno in dokončno je bila subjektiviteta slovenskih dežel potrjena in opredeljena njih pravica, da izberejo svoje parlamente – narodne svete – po etničnem ključu ter se po lastni volji združujejo, z ustavnim dokumentom, ki ga je suveren Karl izdal 16. 10. 1918. Na tej ustavnopravni podlagi so se dežele Avstrijskega cesarstva z nemško etnično večino nemudoma – dne 21.10.1918 na Dunaju združile v DeutschÖsterreich. Tudi slovenske dežele (razen Slovenske krajine, ki je bila onkraj ogrske meje in ni sodila v okvir dežel Avstrijskega cesarstva) so sestavile svoje narodne svete in se združile pod skupno vlado Narodnega sveta v Ljubljani. Različne politične kombinacije, intrige in zmeda so preprečile, da bi slovenski politični voditelji ravnali enako, kot so to storili njihovi nemško govoreči kolegi. Namesto tega so zavozili pravkar Zedinjeno Slovenijo kot farsično – sramotno – žaljivo brezpravno “troedino pleme” v novonastalo južnoslovansko tvorbo.

Na našo srečo je pravo resnico videl in na glas povedal regent v svojem odgovoru na Adreso. 

Dodatno je pravo stanje stvari razglasila Badinterjeva komisija, pa ni nobenega dvoma, da so slovenske dežele “babilonsko balkansko sužnost” preživele državnopravno intaktne in slovenskim zakonodajnim in ustavodajnim telesom ne preostane drugo, kot da Bučarjevo “veliko posranijo” in stoletno tragično smrtonosno slovensko tavanje od brezen, fojb, hudih jam do jasenovcev in srebrenic odpravijo s preprosto odločitvijo – sklepom: Republika Slovenija je zveza avtonomnih dežel in se imenuje Zvezna republika Slovenija. Glavno mesto zvezne republike je Ljubljana, kjer je sedež zvezne administracije in rezidenca zveznega predsednika. Zvezne dežele imajo vsaka svoje glavno mesto, svoje neposredno izvoljene predstavnike vsega ljudstva – poslance, ki izvolijo svoje vladne odbore. Zvezno predstavništvo sestavljajo delegati, ki jih imenujejo deželni parlamenti, delegati pa izvolijo šefa zvezne administracije skupaj s šefi resorjev, ki jih predlaga. Razen zunanjih zadev, obrambe in zveznih financ, ki so domena zvezne administracije, urejajo vse ostale zadeve subsidiarno dežele same.

Kakor deželni parlamenti je le še predsednik zvezne države neposredno izvoljen. Zato ima posebna pooblastila in naloge s področij ustavnosti in zakonitosti, nacionalne obrambe in predstavljanja države.

 

Vsaka od zveznih dežel sama določi svoje glavno mesto. Glavno mesto dežele Krajnske pa je od nekdaj bilo in ostane Ljubljana, ki ima svoj lastni, najmodernejši parlament, zgrajen v najplemenitejši maniri suverenega ljudskega predstavništa.[15]

Zvezno predstavništvo delegatov dežel je v stavbi “socialistične” skupščine – ki je tako ali tako načrtovana za delegate. Zvezna administracija ima sedež v nekdanji palači Velikega županstva – v sedanji Vladni palači.

Rezidenca predsednika države se uredi v sklopu grajskega kompleksa na Ljubljanskem gradu, ki se tako ali tako obnavlja, predvidene kulturne, turistične in gostinske kapacitete pa bi z umestitvijo predsednikovega urada in stanovanja pridobile številne nove možnosti. Obenem bi predsedstvo s pridom po potrebi (protokol, sprejemi, srečanja, državniški obiski…) uporabljalo razpoložljive prostore in objekte – tako v grajskem objektu, notranjem dvorišču, na planoti pred grajsko stavbo, alejo do Šanc in seveda protokolarni spominski objekt OSARIJ na vzpetini pod Šancami onkraj Regalijevega gaja[16].


[1] Prim.: Webster, Chicago, 1977

[2] V diplomatskem kontekstu je “zemlja” vedno država. Primerjaj preds. RH Josipović: Hrvatska i susjedne zemlje…

[3] “Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju”

[4] Karlov Manifest:

An Meine getreuen österreichischen Völker!

 

Seitdem Ich den Thron bestiegen habe, ist es Mein unentwegtes Bestreben, allen Meinen Völkern den ersehnten Frieden zu erringen, sowie den Völkern Österreichs die Bahnen zu weisen, auf denen sie die Kraft ihres Volkstums, unbehindert durch Hemmnisse und Reibungen, zur segensreichen Entfaltung bringen und für ihre geistige und wirtschaftliche Wohlfahrt erfolgreich verwerten können.

 

Das furchtbare Ringen des Weltkrieges hat das Friedenswerk bisher gehemmt. Heldenmut und Treue – opferwilliges Ertragen von Not und Entbehrungen haben in dieser schweren Zeit das Vaterland ruhmvoll verteidigt. Die harten Opfer des Krieges mussten uns den ehrenvollen Frieden sichern, an dessen Schwelle wir heute, mit Gottes Hilfe, stehen.

 

Nunmehr muss ohne Säumnis der Neuaufbau des Vaterlandes auf seinen natürlichen und daher zuverlässigsten Grundlagen in Angriff genommen werden. Die Wünsche der österreichischen Völker sind hierbei sorgfältig miteinander in Einklang zu bringen und der Erfüllung zuzuführen. Ich bin entschlossen, dieses Werk unter freier Mitwirkung Meiner Völker im Geiste jener Grundsätze durchzuführen, die sich die verbündeten Monarchen in ihrem Friedensangebote zu Eigen gemacht haben.

 

Österreich soll, dem Willen seiner Völker gemäß, zu einem Bundesstaate werden, in dem jeder Volksstamm auf seinem Siedlungsgebiete sein eigenes staatliches Gemeinwesen bildet. Der Vereinigung der polnischen Gebiete Österreichs mit dem unabhängigen polnischen Staate wird hiedurch in keiner Weise vorgegriffen. Die Stadt Triest samt ihrem Gebiete erhält, den Wünschen ihrer Bevölkerung entsprechend, eine Sonderstellung.

 

Diese Neugestaltung, durch die die Integrität der Länder der ungarischen heiligen Krone in keiner Weise berührt wird, soll jedem nationalen Einzelstaate seine Selbstständigkeit gewährleisten; sie wird aber auch gemeinsame Interessen wirksam schützen und überall dort zur Geltung bringen, wo die Gemeinsamkeit ein Lebensbedürfnis der einzelnen Staatswesen ist. Insbesondere wird die Vereinigung aller Kräfte geboten sein, um die großen Aufgaben, die sich aus den Rückwirkungen des Krieges ergeben, nach Recht und Billigkeit erfolgreich zu lösen.

 

Bis diese Umgestaltung auf gesetzlichem Wege vollendet ist, bleiben die bestehenden Einrichtungen zur Wahrung der allgemeinen Interessen unverändert aufrecht. Meine Regierung ist beauftragt, zum Neuaufbaue Österreichs ohne Verzug alle Arbeiten vorzubereiten.

 

An die Völker, auf deren Selbstbestimmung das neue Reich sich gründen wird, ergeht Mein Ruf, an dem großen Werke durch Nationalräte mitzuwirken, die – gebildet aus den Reichsratsabgeordneten jeder Nation – die Interessen der Völker zueinander sowie im Verkehre Meiner Regierung zur Geltung bringen sollen.

 

So möge unser Vaterland, gefestigt durch die Eintracht der Nationen, die es umschließt, als Bund der freien Völker aus den Stürmen des Krieges hervorgehen.

 

Der Segen des Allmächtigen sei über unserer Arbeit, damit das große Friedenswerk, das wir errichten, das Glück aller Meiner Völker bedeute.

 

Wien, am 16. Oktober 1918.

 

Karl m. p.

Hussarek m. p.

 

[5] Skladno z Manifestom tudi srbska vlada ni priznavala nobenega državnega značaja ozemlju “države SHS” – saj ga niti ni mogla, ker je šlo za okupirano ozemlje premagane države. Mednarodno subjektiviteto so imele izključno slovenske dežele. (Prim.: Lončar, Politično življenje Slovencev, Ljubljana 1¸921, str. 122)

[6] Primorska je kot Venezia Giulia prišla celovita v okvir Kraljevine Italije šele z Rapallom, Slovenska krajina med Dravo in Rabo pa je bila mednarodnopravno opredeljena/razdeljena s sporazumom v Trianonu .

[7] Tekst sporazuma, zadevajoč omenjeni del meje:

Part II.

Frontiers of Hungary

Article 27

2) With the Serb-Croat-Slovene State:

the course of the Lendva downstream;

then the course of the Mur downstream;

then to its junction with the old boundary between Hungary and Croatia-Slavonia, about I 1/2 kilometres above the Gyekenyes-Koproncza railway bridge,

the course of the Drau (Drave) downstream;

[8] Hebrang svoji soprogi: “Z NDH smo dobili BiH, z NOB bomo dobili Reko in Istro” Glej serijo oddaj HRT o Andriji Hebrangu, 2010)

[9] Dokončanje projekta, ki v prvi fazi  l.1918 ni uspel.

[10] Osebno pričevanje

[11] Na OrožjeDnevnik.si številni podpisani dokumenti – dovolila za ta tranzit, ki ni imel nobene zakonite podlage. Predsedstvo RS je namreč dovolilo pomoč Zagrebu izključno za obrambo pred napadi krajiških Srbov. Med Muro in Dravo in v južni Primorski ni bilo ne JLA ne upora Srbov!

[12] Primerjaj Temeljna ustavna listina in Ustava 1991

[13] Cesarski patent Franca II. z dne 11.8.1804.

 

Prva alinea:

“…in Hinsicht des uralten Glanzes Ihres Erzhauses, als vermöge der Größe und Bevölkerung Ihrer so beträchtliche  Königreiche und UNABHÄNGIGE Fürstenthümer…”

in

“…in Rücksicht auf dessen UNABHÄNGIGE Staaten…”

 

Druga alinea:

“in den unzertrennlichen Besitze Unserer UNABHÄNGIGE Königreiche und Staaten…”

(v tej alinei je pomembno, kar pove o značaju naslova Cesar Avstrije: …den Titel und die Würde des erblichen Kaisers… gre torej za OSEBEN naslov, ne za državnopravno tvorbo)

 

Člen 3:

“Gleichwie aber alle Unsere Königreiche und andere Staaten vorbesagtermassen in ihrer bisherigen Benennungen und Zustande  ungeschmälert zu verbleiben haben; so ist solches insonderheit von Unserem Königreiche Ungarn und den damit vereinigten Landen (torej Slavonija itd. NISO SAMOSTOJNI DRŽAVNI SUBJEKTI! So “sestavni del”, “integralni del”!), dann von denjenigen Unserer Erbstaaten zu verstehen, welche bisher mit dem Römisch Deutchen Reiche in unmittelbaren Werbande gestanden sind…” (!!!!)

 

Člen 5:

Diese Unsere gegenwärtige Erklärung und Verordnung soll in allen Unseren Erbkönigreichen und Staaten … kundgemacht….”

 

[14] Primerjaj Adreso 1.12.1918 in odgovor nanjo

[15] Trenutno je v stavbi sedež Univerze, kar je svojevrsten presedan in manifestacija sprevrženega pojmovanja državnosti.

[16] To bi bil šolski primer varčevanja in racionalnosti ter smotrne uporabe razpoložljivih danosti. Grajski objekt in različni prostori na Gradu z rezidenco samo pridobijo, stroški ureditve in uporabe pa se le minimalno povečajo – enormno pa se poveča komercialni in promotivni učinek vsega kompleksa. Posebej pomembno je, da bi Slovenija s takšnim konceptom ureditve Gradu končno pridobila tisto, kar svet občuduje v Pragi na Hradčanih, in je Čehom ustvaril naš Plečnik, ker – žal, zaradi šlamastike slovenske politike – tega ni mogel uresničiti v svoji domovini, Zvezni republiki Sloveniji – Zedinjeni Sloveniji, ki mu je ni bilo dano dosanjati.

Tags: ,
Posted in sporazum | No Comments »

Dejansko stanje stvari

January 21st, 2012

Dejansko stanje stvari 21.1.2012

Seveda je mogoče, da se posamezniki in morebiti celo večji del javnosti navdušuje nad dejanji in dosežki vodstev in aparatov političnih strank, “stricev in tet” v ozadju in samih predstavnikov vsega ljudstva. Ampak to, kar so počeli in dosegli ta čas vsi po vrsti – vse do samega predsednika države – je ena sama mlakuža komaj pojmljivih kršitev zakonodaje in same ustave, najvišjega zakona v državi.
- predsednik države je na obvezna posvetovanja glede mandatarja za sestavo vlade sprejemal predsednike strank. Člen 111. Ustave jasno in določno terja, da se posvetuje z vodji poslanskih skupin!
- Državni zbor je o predlaganem kandidatu za predsednika vlade glasoval javno – velika večina poslancev ali sploh ni glasovala ali pa je pokazala, kako so glasovali. Ustava zahteva tajno, brezpogojno tajno glasovanje: Člen 111. Ustave, druga alinea “…Glasovanje je tajno.”
- večina predsednikov strank in vodij poslanskih skupin se je nad tem “dosežkom” -flagrantnim, grobim kršenjem najvišjega zakona – navduševala in ga postavljala za zgled demokratičnosti. Celo sam predsednik države, ki je kot rečeno namesto vodij poslanskih skupin vabil na posvetovanja predsednike strank, je naročal strankam(!), naj premislijo o njegovih predlogih. Ustava seveda terja, da svoje predloge posreduje poslanskim skupinam.
Po sto letih izkustev s prav posebnim pojmovanjem države in prava v stilu “kadija tuži, kadija sudi”, z grozovitostmi revolucionarne justice in bleščečimi dosežki socialističnega in samoupravljalskega dojemanja države in prava v njegovi sprevrženi balkanski varianti, je nemogoče biti presenečen nad dogajanjem in odzivom večjega dela vpletenih in javnosti. Kar se Janezek nauči, to pač Janez zna. Toliko bolj temeljito, če se mu uresničujejo sanje, da bi sistem, ki je medtem drugod sramotno propadel, deloval vse bolj uspešno ad infinitum. Bedna, tragikomična ustavnopravna farsa, ki smo ji priča in smo vsi njene žrtve, je nujna in neizogibna posledica dejstva, ki je naša usoda, četudi jih ni veliko, ki bi se ga zavedali. Namreč naši vrli osamosvojitelji po vsem sodeč niso osamosvojili slovenskih dežel/držav iz Jugoslavije, v katero so leta 1918 vstopile z vso svojo živo in mrtvo, materialno in duhovno tisočletno evropsko dediščino, marveč so izvršili odcepitev tvorbe, ki je iz tega nastala v času sobivanja v južnoslovanski združbi: Socialistično republiko Slovenijo, z vso ideološko navlako vred. Vse, kar se dogaja z nami in okoli nas, zadnji čas pospešeno in vse bolj kričavo – anahronistično, o tem priča. Rušenje temeljev parlamentarne demokracije, ustavnega reda in zakonitosti s strani najvišjih predstavnikov in izvoljenih poslank in poslancev je le še potrditev, kako tonemo.
Namesto žlahtne evropske demokratične ureditve, ki smo jo – naši predniki – tisoč let in več soustvarjali in ustvarili (čeprav nam je več kot pol stoletja ni bilo dano uživati), so dediči sprevrženega pojmovajna države in družbene ureditve, bojevniki in epigoni prizadevanj za boljšo – trajnejšo Partijo, ZSMS in Jugoslavijo, iz skrbno pripravljene večstrankarske parlamentarne ureditve naše države napravili ne eno, marveč kar večglavega partijskega zmaja. Razlika od komunistične enopartijske dikature je le v tem, da ima ta zmaj več glav – več partij. V tem je morebiti tudi izvirni dosežek omenjenih dedičev in epigonov.
Ni upanja, da se bo našel vitez, ki bi storil kaj z glavami – kajti to so pravljice, in glav je veliko, in vedno zraste nova.
Genijalno, ni kaj.

Andrej Lenarčič

Tags: , , ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

Aktualne starine

January 15th, 2012

Andrej Lenarčič

Proletarska 9

1110  Ljubljana                                                                                Ljubljana, 04.06.1997

 

 

Spoštovani gospod profesor!

Naneslo je, da sem se znašel na Vašem predavanju o EU, ki ste ga imeli včeraj, 03.06. t.l. na Poljanski. V mojo gospodinjsko osamo malokdaj pljuskne kaj iz “belega sveta”, pa mi je bilo dobrodošlo slišati, kar hoče povedati izobražen, razgledan in obveščen, ugleden in spoštovan glas. Seveda je bila bera bogata, in je beseda hvala mnogo premalo. Vendar nam, ki ne zmoremo bleščečih in odmevnih misli, ne preostane dosti več, kot da brž pograbimo, kar nam takega ali sličnega pride pod roko (“pod uho”), in za zahvalo niti ni časa.

Več bi se našlo razlogov, da si upam prihajati k Vam po predavanju s tem pisanjem. Dovolil si bom razgrniti samo dva.

Prvi tiči v stavku, ki so ga moja ušesa prestregla takole: Poslancem, ki so glasovali za zakon, katerega je potem ustavno sodišče razglasilo za neskladnega z ustavo, bi bilo treba znižati plače.

Pri teh besedah sem se zdrznil, prav neprijetno me je oplazilo, kot da bi se od nekod pritajeno tihotapil komsomolsko-boljševistični zadah. Kot da bi se hotele nenadoma zarisati pred očmi komaj zbledele silhuete bradača, plešca in brkača. Iz pozabe so vstali nekdaj tako malikovani kadri, pa šole samoupravljanja, pa kvalificirano odločanje in še kaj iz znane pervertirane ropotarnice ogabnih avantgardistov.[1]

Še v poslanski klopi sem se zgrozil, ko sem ugotovil, koliko poslancev, pa tudi drugih v parlamentarno odločanje vpletenih ljudi, ni prebralo edinega člena ustave, ki bi ga nujno morali prebrati. Ta člen je zelo kratek in jasen. Nedvoumno določa, da je poslanec predstavnik vsega ljudstva, da odloča po svoji vesti, in da mu nihče ne sme ukazovati, kako naj glasuje. Bilo bi pod nivojem in je povsem nepotrebno besedovati o temeljnih značilnostih sodobne demokratične orožarne, o prednostih in pomanjkljivostih, od tisočkrat prežvečene Churchillove floskule do simpatično pogumne Königove ugotovitve, da je monarhija najbolj moralna oblika vladavine. Zadošča vedeti, da konec koncev o skupnih zadevah odloča ljudstvo. V parlamentarni obliki vladavine, kot jo določa naša ustava, ki postavlja parlament na položaj suverena, izberejo državljani izmed sebe posameznike na tak način in v tolikšnem številu, da je upravičeno pričakovati, da bodo prišla na dan ključna vprašanja in bodo odločitve v okviru pričakovanj večine volilcev in v korist vse družbe. Zato podeli ljudstvo tem svojim predstavnikom po eni strani neomejen mandat (absolutno pravico odločanja), po drugi strani pa ta mandat ne more trajati brez ponovnega preverjanja dlje kot štiri leta. To dejstvo popolnoma diskvalificira misel v zgoraj citiranem stavku.

Državni zbor namreč ni nikakršno strokovno ali znanstveno telo. Je najpreprosteje rečeno politično zakonodajni organ, ki ima svojo tipiko delovanja, pravila igre, prednosti in pomanjkljivosti. Če drugega ne, upravičeno je pričakovati, da je kolikor toliko verodostojen presek družbe po kar največ kriterijih. Kdo more našteti, kaj vse vpliva na to, kako se poslanec pri glasovanju odloči! Seveda vplivajo tudi strokovni in vsi mogoči drugi kriteriji. Pa tudi slaba volja, nahod in sitna tašča… če pustimo zaradi ljubega miru manj simpatične vzgibe ob strani.[2] Nič pa ne more spremeniti dejstva, da ima poslanec mandat in je dolžan odločati: to more storiti tudi tako, da ne glasuje, ali z obstrukcijo, kar vse spada v brezmejen instrumentarij parlamentarizma. Poslančevih odločitev ni mogoče sankcionirati. Posledice napačnih ali norih odločitev se pokažejo na naslednjih volitvah ali pa že prej če pade vlada, če pride do množičnega revolta in mora predsednik razpustiti parlament. To jasno kaže, da nosi izključno odgovornost za odločitve poslancev v parlamentu ljudstvo, za katerega emancipacijo v političnem pogledu nosijo velik del odgovornosti prav ugledni misleci in teoretiki. Če učijo drugače, zavajajo volilce, jih begajo in jim jemljejo zavest odgovornosti. Posledica tega je apatija, neudeležba na volitvah ali pa – kar je značilno za komunistične in druge totalitarne režime – prav nasproten ekstrem: sto in več procentna udeležba z enoglasnimi odločitvami. Tudi ni potrebno pojasnjevati, da je prav parlament našim komsomolcem in prebarvancem najhujši trn v peti. Odtod vztrajni napadi nanj, ščuvanje, zavajanje sodržavljanov glede njegove vloge in dela, pa ne nazadnje tudi vdana uslugarska odločitev ustavnih sodnikov glede razvpitih privilegijev poslancev,[3] ki so bili privilegiji samo za zavedeno rajo. Za razumne in kolikor toliko trezne ljudi je bila to prepotrebna varovalka, ki bi zmanjšala šanse novokomponiranim politično mafijoznim klanom usmerjati odločanje poslancev. Višek perverznosti je, da so boljševiški priskledniki počakali, da so bili na podlagi določb tega zakona sami na varnem v penzijonih, potem so pa naščuvali pse in zmedene proletarske[4] samoupravljalce nad poslance (njihove “privilegije”) in jih tudi s pomočjo uglednih ljudi, ki bi jim pošten naivnež česa takega nikoli ne pripisal, detronirali v voljno glasovalno aparaturo, ki bo zdaj zdaj pripravljena glasovati tudi za lastno likvidacijo, če bo tako ukazal lepooki veliki brat. Vsak dan znova se moremo prepričati, v kakšno mizerijo so demotirali za našo državo, našo prihodnost, tako usodno pomembno politično telo.

Do kolikšne mere so naši ljudje zavedeni in vpeti v ostaline petdesetletne perverzne shizofrene socialistične demokracije, je pokazal aplavz, ki je sledil Vaši izjavi. Z vso ostrino se je pokazalo, kako rušilno delujejo ugledni intelektualci, še zlasti politologi, sociologi in drugi družboslovci, kadar speljujejo vodo na mlin prav tistim boljševističnim silam, proti katerim naj bi se borili. Mar se ne trudijo dovolj že pisuni in ideologi prebarvancev? Kaj ni tragično, da tudi tisti, ki bi jih demokracije lačno ljudstvo hlastno poslušalo (in jih tudi očitno posluša!), sejejo meglo in kumrovške floskule, namesto da bi ljudem pojasnjevali dejansko stanje stvari, razkrivali zapletene in prepletene mehanizme demokratičnega odločanja, predvsem pa jim vzbujali zavest lastne odgovornosti, jih učili, kako nujno je javno in dejavno posegati v urejanje skupnih zadev. Tudi če bi ne bila za našimi ljudmi tragična izkušnja s pobesnelimi moskovitarskimi samoupravljači, je že v človekovi naravi, da se nerad izpostavlja, da mu je ljubše za vogalom “šimfat”,[5] da se prepušča žgečkljivostim zavisti. Če niti boljši izmed ljudstva ne bodo storili, kar “jim veleva stan”, se nam resnično slabo piše.

 

Drugi razlog za to moje pisateljevanje je “večna” tema iz naše polpretekle zgodovine: NOB in kolaboracija.

V parlamentarnih delovnih telesih sem se večkrat srečal z zadevami, ki so povezane s to problematiko. Nekoliko zabavno je bilo npr, ko sem s proceduralnim predlogom, naj člani komisije za povojne poboje družno stopijo pred stavbo parlamenta do spomenika, in se na lastne oči prepričajo, za kaj je šlo v času NOB, povzročil buren razpad seje in izbruh znanega cerkvenega tata: A sedaj bomo tistemu verjeli, kar piše na spomenikih!…No, kakor tudi to ni samo zabavno, so bile stvari večinoma hudo resne. Predvsem me je motila neverjetna površnost, pomanjkanje distinkcije.[6]

Vsevprek se opleta s kvislinštvom, kolaboracijo izdajo itd. itd. Pa so to natančno opredeljeni pojmi in že površen premislek vzbudi vprašanje, mar zlasti zapadni sogovornik sploh ve, o čem se govori. Že zdavnaj, v začetku sedemdesetih let, je angleški lord Bethel napisal knjigo The last Secret of the Second World War, ki sem si jo uspel nabaviti takoj po izidu v Chicagu. V njej so popisana zavržna dejanja angloameriške politike v zvezi z ujetniki, repatriiranci, kolaboranti itd. Najhujši madež je za avtorja deportacija Vlasovcev in Hrvatov iz Dravske doline. Slovencev ne omenja nikjer. Kako to? Zato, ker je pač Anglež in nujno razmišlja v državotvorni maniri. In prav to je za nas poučno.

Lord Bethel, kakor tudi katerikoli politik ali državnik, vidi le tisto, kar ima državne atribute in korelacije, ko opazuje politične fenomene. Tako opazi srbske četnike, ker so bili legitimna srbska vojaška formacija, in zanimivo(!) jih niti ne uvršča med kvislinge (zato praviloma niso bili vrnjeni!), potem vidi hrvaške domobrane, prav tako legitimne formacije, pa ustaše iz istega razloga, saj je bila NDH kljub vsemu država, le s to razliko, da jih umesti med kvislinge in so bili seveda vsi po vrsti vrnjeni, kakor je določal dogovor med velikimi. Slovenci niso imeli nobenih legitimističnih atributov: kraljevi vojski v domovini se niso prištevali (razen maloštevilnih “plavogardistov”),[7] s Titoisti, ki so si pri zaveznikih pridobili legitimiteto in jugoslovansko kontinuiteto, pa so se tako ali tako borili na življenje in smrt. Zdrsnili so natančno tja, kamor so morali: pod razno, med ostale, nedoločljive Jugoslovane, civile -begunce, ubogo rajo. Domobranci so bili za zaveznike natančno tisto, kar so državnopravno tudi dejansko bili: Hilfspolizei. Kam z njimi?

Tu se pokaže, če nekoliko prehitim po desni, katastrofalna neodgovornost, indolenca in kar je še vse najslabšega tistih, ki so si vzeli pravico urejati stvari v tedanjih krutih razmerah, pa npr. niti angleško niso znali. V očeh zaveznikov niso predstavljali ničesar. Krek, Kuhar in drugi, ki so se napihovali kot predstavniki v Londonu ali Rimu ali Washingtonu, so bili povsem običajni zasebniki brez mandata, ali pa so šli k Titu – Snoj. Sogovornik zaveznikom je bil izključno Tito in njegova vlada. Ti so odločali, kaj bo s to rajo.

Vedno je pri roki obrabljena diskvalifikatorska pripomba “po bitki…” V naši “zadevi” je ni moč uporabiti. Naši etablirani politiki tistega časa nikoli, ponavljam nikoli, niso zmogli toliko politične razboritosti (kakor radi rečejo Hrvatje), da bi si drznili razmišljati o samostojni slovenski državi. Največ kar so si drznili karantanske konstitucionalne evropske državnostne dediščine nevredni dediči pomisliti, je bila nekakšna vegava avtonomija “unutar” česar koli. Da bi pomislili, da je avstrijska državnost, državnost notranjeavstrijskih habsburških dednih dežel, dejansko kontinuiteta slovenske karantanske državnosti, česar so se seveda Habsburžani dobro zavedali, joj, samo tega ne. Zato Habsburgovci niso teh dežel (zelo dolgo povsem slovenskih!) nikoli izpustili iz rok, kakor tudi niso dovolili, da bi se jim izmuznilo iz rok karantansko in kasneje koroško kneževstvo, ki jih je storilo “papabile” (Privilegium maius), suverene, kvalificirane za položaj cesarja rimskega imperija, saj je bila Karantanija konstitutivni člen karlmanske Evrope.[8] To se je nadaljevalo do leta 1806, ko je s tem pometel Napoleon. Pa tudi potem se, kar se tiče zgodovinskega slovenskega državnega prava Slovencev, ni nič spremenilo, le da je napredujoča industrijska revolucija in iz nje izvirajoči nacionalistični imperializem (nas zadeva nemški in italijanski) iz ekonomsko političnih razlogov dokončno učinkovito prikril slovenstvo avstrijske državnosti. Zato nas danes ne sme presenetiti izjava sedanjega rektorja božjepotnega svetišča v Marijinem selu (MariaZell), da je “severni Slovenec”,[9] kakor tudi ne pritrjevanje Ota Habsburškega takemu videnju teh zgodovinskih dejstev. Nekateri se tega pač zavedajo, ne ignorirajo zgodovinskih dejstev in ne nasedajo z akademskimi naslovi okrašenim naročenim pravljicam.

 

Škoda, da me je zaneslo v gornji ekskurz, vendar sem moral nekako poudariti vso mizerijo političnih odločitev naših “narodnih predstavnikov” v obeh ključnih trenutkih v prvi polovici dvajsetega stoletja. To so izvirni grehi, ki so pripeljali do tragedije spomladi 45. Če pustim Krekove, Koroščeve in Jegličeve politične piruete za kdaj drugič, ne morem mirno neodpustljive opustitve pravih korakov ob razsulu 1941.

Bistvena značilnost razmer med okupacijo pri nas je v tem, da ni bilo nobene državotvorne zavesti niti strukture. Vse legalne institucije z državnimi odn. suverenostnimi atributi je postavil ali vzdrževal okupator. Nihče ni po zgledu De Gaulla izkoristil priložnosti in se legitimiral pred zahodnimi zavezniki kot suveren subjekt, zaveznik atlantskih pogodbenic do končne zmage nad nacifašizmom in vzpostavitve suverene združene Slovenije. Imeli so ne le zgled pri De Gaullu, ampak so bili tudi dejansko legitimni predstavniki in tako ni mogoče govoriti, da je po bitki lahko soditi; morali bi se zavedati, da se je po razpadu vsiljene karadžordževičevske jugozablode iegitimiteta vrnila slovenskemu narodnemu odboru, ki je tako spet postal nosilec slovenske državne suverenitete. Nikakor niso bili dolžni čemeti v senci pobeglih srboidnih politikantov. Seveda ti ljudje tako daleč niso bili sposobni videti. Niso bili sposobni vizije, ostali so v svojih omejenih koritih. Namesto, da bi pobeglim politikom naložili, da podobno De Gaullejevemu nekajminutnemu radijskemu nastopu, a mnogo bolj upravičeno in učinkovito, saj so imeli legitimiteto, ki je francoski polkovnik ni imel, deklarativno sporočijo prej omenjeno dejstvo in odločitev slovenskega naroda, ki ga je sicer nesrečna okupacija pravzaprav osvobodila jugoslovanskega prisilnega jopiča. Tisti papirček bi v temelju predrugačil situacijo v okupirani Sloveniji, še posebej ob koncu vojne, in ljudje, ki bi bili take politične akrobacije sposobni, bi tudi znali parirati boljševiški zaroti.

Pač ni bilo tako, zmeda je bila popolna, vsak okupator je po svoje šahiral in izigraval amaterje v lasten profit, vse skupaj pa so začinili za lasten končni pir z azijatskim komunističnim aidsom podprti domači boljševiški zarotniki. In ker je zadnja napaka vedno še hujša od prve, domači mednarodnopolitično polpismeni koristolovci niso zmogli niti zadnje ne čisto brezupne rešilne akcije, da bi za nekaj dni zaustavili prodor z juga, s čemer bi postalo mogoče, da praznino zapolnijo zahodni zavezniki.[10] Seveda, če bi bili sposobni česa takega, potem tudi vse poprejšnje polomije ne bi bilo… pa smo v začaranem krogu in neizogibnih posledicah, ki se kažejo v strahotnem genocidnem povojnem pokolu, petdesetletnem zatiranju in še vedno nezaceljenih ranah na narodovem telesu. O, težka odgovornost zadene krivce, kljub temu, da je mogoče sprejeti misel, da so nam brezštevilne nedolžne žrtve zaslužile tisto, česar pooblaščeni in za to zavezani predstavniki ljudstva niso znali zagotoviti svojemu ljudstvu: samostojno državo. V luči te zavesti se človek tudi ne boji bedakov in pokvarjencev, ki ne zamudijo priložnosti, da rušijo in dušijo komaj doseženo svobodo in samostojnost.[11] Cena je bila previsoka!

 

Če se po teh ovinkih nekako vrnem na začetek, moram ponoviti, da je treba upoštevati temeljno razliko med kolaboracijo in kvislinštvom v Franciji, na Holandskem in v Belgiji, pa na Norveškem, na Danskem in drugje (Vlasov), ter v Sloveniji. Kolaboracija v Sloveniji ni imela nobenih institucionalnih, državnih nastavkov. Bila je povsem zasebna zadeva skupin državljanov, potentnejše politične skupine so skušale vegetirati tudi na plečih katoliške Cerkve (katere hoteno ali nehoteno vlogo v tragediji bo pravično osvetlil šele čas), vojaške formacije pa so imele državnopravni značaj pomožne policije okupatorskih oblasti, kar seveda ustrezno obravnavajo razne konvencije. Samozvani in dejanski reprezentanti slovenskega političnega telesa niso storili ničesar, da bi se pred zmagujočimi atlantskimi zavezniki pravočasno in učinkovito državotvorno legitimirali. Vse je ostajalo na državljanski ravni (močno obarvano z verskim bojem, kamor je mogoče umestiti tudi razgrajanje rdečih, saj so bili v revolucionarni razsežnosti svojega delovanja agenti Kominterne, ki so spretno jahali konja osvobodilnega boja). Zato je nedopustno odgovornost in konflikt povzemati na državni ravni.[12] Država mora vzpostaviti stanje zakonitosti, reda in pravičnosti, dejansko spoštovanje enakosti pred zakonom in spoštovanje človekovih pravic, kakor tudi kultiviran, spoštljiv odnos do vseh žrtev, Neznosno je, da so širom Slovenije razmetani zemeljski ostanki nesrečnih žrtev. Marsikje na planem. Če zaradi drugega ne, mora država iz sanitarnih in estetskih razlogov stanje sanirati, ostanke zbrati v primerno kostnico. Orlov vrh na Ljubljanskem Gradu čaka.

 

AL

 


[1] Beseda ni premočna! Grozljivo je, kako leninistična. avantgardna taktika perfektno funkcionira še dandanašnji. Učinkovanje moremo v živo spremljati v zvezi z vključevanjem v Evropo. Notorični smrtni sovražniki zahodne civilizacije in kulture so voz, ki je pospešeno peljal v smeri Evropskih integracij, zaustavili tako, da so se z geslom “Evropa zdaj!” na samem začetku postavili “na čelo kolone” in zavozili… Višek perverzije je, da so zadeve nastavili tako, da tudi če se ponesreči in kljub njihovemu prizadevanju pridemo “v Evropo”, bomo tja prišli na njihov način. Ali slutite, čigav denar stoji za hipotekami, s katerimi so obremenjene slovenske nepremičnine?

 

[2] Ugovor, da veže poslanca strankarska pripadnost, ni utemeljen, ker so strankarska organiziranost in volilna tehnologija le ogrodje, ki omogoča optimalno približanje osnovnemu smotru, to je da so izvoljene tiste osebe, ki najbolj ustrezno predstavljajo posamezne, delne in skupne težnje v družbi. Ko je kandidat izvoljen, ostane zavezan svojim predvolilnim obljubam in svoji vesti pri odločanju. Nikakor ni nujno, da se to vedno in povsod pokriva s politiko stranke, na katere listi je kandidiral. Zato morajo ostati stranke pred vrati parlamenta, kar se kaže v dejstvu, da se poslanske skupine organizirajo svobodno in ne obvezno po strankarskem ključu. Poslanec posebej, s podpisom, potrdi vključitev v kako poslansko skupino. To se seveda nanaša na dosedanjo našo ureditev, ni pa rečeno, da neoboljševizacija tudi tu ni že uspešno zasejala semena destrukcije.

 

[3] Uslugarsko navdahnjenim ustavnim sodnikom se je tako mudilo izpolniti zarotniško nalogo, da so brez sramu “spregledali”, da pobudnika nista izkazala pravnega interesa, kar je pogoj za obravnavo pobude pred ustavnim sodiščem.

 

[4]  Velja opomniti, da pa ti “delegati” prejšnje tridomne skupščine, ki so se upokojili po zakonu o poslancih, do tega dejansko niso bili upravičeni, saj jim delegatska funkcija ni onemogočala poklicne dejavnosti, nasprotno, prav zaradi delegatskega statusa so biti deležni posebnih prednosti v službi. Le malo jih je bilo poklicnih delegatov, nobeden pa ni bil žrtev določil o nezdružljivosti etc. ker tega prej ni bilo. Vse skupaj je le še en primer družbenopolitične nepismenosti, ki vlada pri nas, in ki jo “temne sile” tako spretno izkoriščajo.

 

 

[5] Tajni uradni listi, skrivnostnost sfere odločanja, potiskanje različnih mnenj v zasebnost z zastraševanjem, represalijami in izločanjem drugačnih, vse to in še marsikaj je instrumentarij totalitarizmov, diktatur vseh vrst. Zato je prav JAVNOST političnega udejstvovanja in odločanja osnovni predpogoj demokracije. Ni čudno, če so se ljudem v tolikih desetletjih totalitarizma razvili že vsajeni zamozaščitni refleksi prek vseh meja. Zato pa so vsi, ki morejo na tem polju kaj storiti, dolžni državljane osvobajati spon čarnega risa strahu pred javno artikulacijo mnenj in stališč. To pa ne na način, da vede ali nevede igrajo v orkestru komunističnih povzpetnikov, ki v paničnem strahu za svoje privilegije ne dovolijo, da bi jarka luč demokratičnega družbenega reda razgalila sramoto rijiliovih gnezdišč. Zato so tudi storili vse, da ni prodrla ideja, kako narediti visokonakladen alternativni dnevni časopis, saj poznajo Pulitzerjevo naročilo novinarjem: Osvetlite zlo, in izginilo bo!

 

[6] Zapletenost se pokaže pri že takih “malenkostih” kot je ime Zveze združenj BORCEV NOB. Ali gre samo za borce, ali smejo zraven tudi kuharji, krojači, kurirji in politiki? Zavezniški veterani so v pogovoru le skomigali z rameni. Verjamem, da sploh niso dojelivse surovosti po imenovanja.

[7] Majska farsa na Taboru v Ljubljani je le še pika na i. Ko je mednarodna vojaškopolitična situacija dokončno odpihnila Karadjordjeviče in intronirala komunistične Titove partizane, so se naši očetje naroda šli državotvornost pod sliko totalnega zgubaša. Odkod smo si te ljudem podobne kreature navlekli za vrat?

 

[8] Da so se Habsburžani zavedali pomena karantanske državnosti, in da jih je motila njena “slovenskost”, kaže njihovo stalno prizadevanje, da bi vzpostavili neko drugo legitimiteto svoji oblasti. Med take poizkuse sodi ponarejena listina o avstrijskem vojvodstvu, ki seje izkazala za izmišljijo in ponaredek. V osebnem pogovoru mi je Karl Habsburški potrdil pravilnost takega gledanja na znana dejstva.

 

[9]  Na programu TVS, maja letos, Klemenčičeva božjepotna oddaja.

 

[10] Da to niso prazne marnje dokazuje pričevanje narodnega heroja Petra Stanteta-Skale, ki je objavil v sobotni prilogi Dela in potem tudi meni osebno v pogovoru potrdil, kako je komandant Loehr prizadevno iskal partizane, da bi z njimi uredil tehnične plati vdaje. Vojne je bilo namreč že konec. Nekdanji partizan, mobilizirani banatski Nemec, tedaj še otrok, kije bil potem direktor Lekove tovarne na Prevaljah, mi je podrobno razložil, kako so tekle stvari v tistih dneh, saj je bil zraven. Partizani so se bili tam okoli sposobni spoprijeti le z neoboroženimi Nemci, ki so se že predali in neoboroženi v kotlu pri Poljani čakali nadaljnjo usodo. Ta jih je doletela v enournem svinčenem viharju z okoliških bregov v zgodnjih jutranjih urah. Toliko o borbeni moči JA tisti trenutek. (In o “epopeji” slavljene poslednje bitke…)

 

[11] ” Sem prištevam tudi tiste, ki venomer blebetajo, da “je pa potem bila osamosvojitev napaka…”

[12] Sprava je medčloveška. kategorija. Država nima instrumenta te vrste. More in mora pa zanjo ustvarjati pogoje, kar pa v ozračju zakonitosti, pravičnosti, spoštovanja človeka in državljana, njegovih pravic, integritete etc. etc. sploh ne more biti problem. Torej so vsi sirenasti klici k spravi, ki da jo naj naredi država, v resnici zlonameren poskus zamegliti zadevo.

 

 

Tags: , ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

ARBITRAŽA

September 20th, 2011

ODPRTO PISMO GOSPODU BORUTU PAHORJU, PREDSEDNIKU VLADE

Spoštovani gospod predsednik!

Pišem, ker na sestanku 16.9. t.l. niste dobili na nobeno svoje vprašanje v zvezi z arbitražo o meji pravega odgovora. V maniri odprtega pisma pa zato, ker morajo biti – in so – slovenski argumenti javni, povedati jih je treba "na ves glas", skrivati pa moramo le tisto, česar nas je lahko sram ali na kak drug način škoduje položaju in interesom države Slovenije. To pa so lahko v prvi vrsti razne brezbarvne /ali barvne/ knjige, nedržavotvorna strokovnjačenja in nekompetentni izpadi kakega visoko pozicioniranega posameznika. Upoštevati je namreč treba, da je pred nami arbitražni postopek in ne pravda pred sodiščem. Pri pravdanju pred sodiščem stranki taktično skrivata svoje adute in jih trenutku primerno za dosego želenega učinka v pravem času uporabita. Arbitraža pa nasprotno ni pravdanje strank pred tribunalom, marveč stranke v sporu, ki se nikakor niso mogle o ničemer sporazumeti (niti o tem ne, o čem se bodo prepirale!), predložijo vsaka svoje maksimalno učinkovite/utemeljene argumente, seveda skladno z določili sporazuma o arbitraži, določenemu tribunalu, ki mora potem na podlagi predloženih (maksimalnih) zahtev v skladu s tistim, kar od njega terjajo določbe sporazuma o arbitraži, sprejeti dokončno odločitev, ki je za stranke v sporu dokončna, brezprizivna in obvezna.

Bolj ko so torej slovenski argumenti trdni in tehtni, bolj morajo biti javni. Skrivati je treba – kot že prej povedano – le neumnosti in škodljive izpade. V tej optiki postane jasno, kdo ima največji interes, da se slovenski argumenti skrivajo (in morebiti celo zamolčijo!).

Najpomembnejši vprašanji, na katera, spoštovani gospod predsednik vlade, niste dobili pravega odgovora, sta

1) Kako določiti predmet spora

2) Kaj dejansko pomeni "presečni datum" …..(Critical date) 25.6.1991

ad 2):

V zvezi s "presečnim", "prelomnim", "odločilnim" (in kdo ve katere še vse izraze zna naplesti stroka) datumom 25.6.1991 pove vse in več kot dovolj originalno besedilo v sporazumu, ki je zapisano v angleškem jeziku in je ta angleška varianta sporazuma tudi edina veljavna.

Article 5: Critical date

No document or action undertaken unilaterally by either side after 25 June 1991 shall be accorded legal significance for the tasks of the Arbitral Tribunal or commit either side of the dispute and cannot, in any way, prejudge the award.

Če se mnenja morejo razhajati na etimološki ravni, sta pa vsebina in pomen člena 5 na dlani. Nič (ne dokument, ne dejanje), kar se zgodi/se je zgodilo enostransko po tem datumu in zadeva meddržavno mejo, nima v zvezi z nalogo arbitražnega tribunala nobenega pomena in na noben način ne more vplivati na končno odločitev.

Pripisovati v angleščini zapisanemu besedilu člena 5 še kak drug pomen – morebiti skrit ali utajen – je nesmisel, saj so časi tajnih protokolov in manipulacij v mednarodnih opravilih, odkar noben tajni akt ne more imeti uradne veljave, dokončno minili.

Tolmačiti vsebino tega člena, kot da določa mejo: "stanje na dan 25.6.1991", je seveda nesmisel. Če bi bilo to "stanje" določljivo in sprejemljivo za obe strani v sporu, potem bi ne bilo Sporazuma o arbitraži in tudi ne arbitraže.

V zelo bistveni zadevi pa je "stanje 25.6." v celoti in popolnoma določljivo. Niti sence dvoma ni, da na dan 25.6.1991, ko je Republika Slovenija uradno razglasila in uveljavila svojo državnost in samostojnost, onkraj slovenskega državnega teritorija znotraj SFRJ ni bilo nobenega drugega subjekta mednarodnega prava, razen SFRJ. To dejstvo je potrdil tudi napad JLA, vojske SFRJ – torej vseh republik in pokrajin, razen osamosvojene države Republike Slovenije – na samostojno državo Slovenijo, z očitnim namenom državo osamiti, zapreti njene meje s sosednjimi državami, in jo uničiti.

Ker so SFRJ prej, tedaj in kasneje sestavljale socialistične republike in pokrajine, so bile vse hkrati tudi agresor na Republiko Slovenijo – tudi Republika Hrvatska. Tudi to je v celoti in popolnoma določljivo in razvidno dejstvo.

Popolnoma določljivo in razvidno dejstvo, da na oni strani slovenske državne meje ni bilo nobene druge države razen SFRJ, dokazujejo različna dejstva. Dovolj pove že uradna razglasitev samostojnosti in odcepitve od SFRJ, kar je sprejel hrvaški sabor (šele) dne 8. oktobra 1991, četudi je res, da je tudi veljavnost te odločitve vprašljiva! Dejanje se je namreč zgodilo na skrivnem kraju (klet upravne stavbe INA na Savski cesti in ne v prostorih Sabora) in v izrednih razmerah, ko je na ozemlju SFRJ divjala državljanska vojna med hrvaškimi in srbskimi nacionalističnimi silami. Državno in internacionalno pravo sicer dopušča sprejemanje odločitev, ki zadevajo državo in meddržavne odnose, tudi v izrednih okoliščinah. Terja pa od zakonodajalca, da te vrste "invalidne" odločitve v določenem roku, potem ko izredne okoliščine minejo, ustrezno verificira, potrdi – ali tudi odpravi. Ni znano, da bi hrvaški sabor tako ravnal.

Ker torej ne 25.6.1991 ne kasneje – vsaj do 8. oktobra 1991- na drugi strani slovenske državne meje ni bilo nobene hrvaške države, je popolnoma brezpredmetno (in še kaj hujšega!) priznanje Hrvaške s strani Demosove vlade, in še posebej nesmisel sprejem zagrebškega priznanja države Slovenije. (Posebno oceno zahteva trgovanje in sodelovanje s privatnimi osebami – država ne more poslovati s privatnimi tujimi osebami – na oni strani meje, posebej pa še omogočanje prehoda in transporta paravojaških hrvaških enot – v času agresije na Slovenijo – z orožjem vred v Istro).

Da 25.6. 1991 ni nastala nobena država Republika Hrvatska, je potrdil svetovalec predsednika jugoslovanske socialistične republike Hrvatske v svoji izjavi v Ljubljani na večer razglasitve in uveljavitve državnosti in samostojnosti Republike Slovenije. Izjavo je povzel in objavil časopis The Guardian (London):

Ian Traynor in Ljubljana

The Guardian, Wednesday 26 June 1991

By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’

Jugoslovansko republiko Hrvatsko opredeljuje kot del SFRJ vse do 8. oktobra 1991 tudi hrvaški Zakon o preuzimanju (ZOVO, Narodne novine br. 53/91), ki določa prevzem predpisov bivše SFRJ in SRH z dnem 8. listopada (v hrv. jez. oktober) 1991.

Dokončno in z mednarodnopravno veljavo pa je to dejstvo potrdila sama Republika Hrvatska, saj je podpisala Sporazum o arbitraži, ki v 5. členu določa, da nobeno enostransko dejanje ali dokument, ki zadeva nalogo arbitražnega tribunala – torej potem državne meje med RS in RH – storjeno ali ustvarjeno po 25.6.1991 nima v zvezi z določitvijo poteka meddržavne meje nobenega pomena. Ni bolj enostranskega in bolj državno mejo zadevajočega dejanja in dokumenta od razglasitve državnosti in samostojnosti. Člen 5 Sporazuma o arbitraži torej razveljavlja tudi razglasitev državnosti in odcepitve Socialistične republike Hrvatske od SFRJ dne 8. oktobra 1991. Premierka Republike Hrvatske je dokument podpisala in Sabor ga je ratificiral, ker bi težko našli koga, ki bi se bolj od njiju zavedal dejstva, da 25.6.1991 ni bilo nikjer nobene države Hrvatske, in da državna meja Slovenije s preostankom Jugoslavije obstaja od trenutka združitve slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo 1.12.1918. Določiti je potrebno le znova njen potek na terenu. S tem dejanjem bo šele dejansko nastala država Republika Hrvatska, saj država brez določenega teritorija – državne meje – ne more obstajati. Edina hrvaška država doslej, ki je imela državno mejo s slovenskimi deželami, je bila nacistična tvorba NDH, in je njena državna meja potekala od Bakarskega zaliva po reki Kolpi in reki Sotli do Drave pri Zavrču in naprej po reki Dravi do njenega sotočja z Muro.

Na podlagi teh nespornih dejstev, ki določajo stanje na dan 25.6.1991, je mogoče ugotoviti sledeče:

- Država Republika Hrvatska internacionalno polnopravno ne obstaja, saj nima določenega državnega ozemlja niti državne meje z Republiko Slovenijo. Slovenija pa je vedno imela in ima državno mejo s preostalim teritorijem Jugoslavije (meje med teritorialnimi enotami ali socialističnimi republikami in pokrajinami, ki so nastale znotraj in v času obstoja Jugoslavije, niso meddržavne meje in niso predmet obravnave Helsinške listine) v katero se je združila kot "dežele Avstrijskega cesarstva" pod suvereno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani (Manifest 16.10.1918 in uradno obvestilo predsednika Pogačnika zvezni administraciji na Dunaju 1.11.1918 – Ur.l.št.1) skupaj z Dalmacijo, BiH in Kraljevino Srbijo, takrat že združeno s Kraljevino Črno goro, ki je okupirala ozemlja Kraljevine Ogrske, in to: Vojvodino, Slavonijo in Hrvatsko. Mejo z Republiko Hrvatsko bo Slovenija imela, ko bo potek državne meje slovenskih dežel določen in ko bo ta mejna črta razglašena za državno mejo med RS in RH. To se bo zgodilo, ko bo arbitražni tribunal v skladu z določili Sporazuma o arbitraži o tem dokončno odločil. Takrat bo tudi nastala država Republika Hrvatska, s katero mora Republika Slovenija najprej skleniti mirovni sporazum – ker:

- Socialistična Republika Hrvatska je (bila? – ni znan noben mirovni sporazum…) kot del SFRJ agresor na samostojno državo Republiko Slovenijo.

- Medsebojna priznanja Republike Slovenije in Socialistične republike Hrvatske 26.6.1991 nimajo nobene veljave ne pomena, saj ni mogoče niti priznati, niti sprejeti priznanja s strani subjekta, ki ni država in je celo del države agresorja.

- Kar zadeva državno mejo države Slovenije, ki je po 25.6.1991 ni mogoče na noben način enostransko kakorkoli spremeniti (čl. 5 Sporazuma), je sogovornik Republike Slovenije samo SFRJ (5. člen ustave SFRJ: Ozemlje Socialistične federativne republike Jugoslavije je enotno… V postopkovni alinei pa predpostavlja soglasje prizadetih pri spreminjanju administrativne razmejitve znotraj SFRJ), kar pomeni, da je treba upoštevati dejstva, ki ustrezajo kriterijem in običajem internacionalnega prava (Sporazum o arbitraži, čl. 4, Badinter: Dissolution) in ugotoviti, kaj se je 25.6.1991 dejansko zgodilo, če sta subjekta dogodka Republika Slovenija in SFRJ. (Da sta, je potrdila organizacija in udeležba na Brionski konferenci. Udeleženci so bili EU, napadena država RS in napadalec SFRJ. To je tudi prvo in popolno mednarodno priznanje države Republike Slovenije!) Večino zapletov, ki so zaznamovali dogajanje ob osamosvojitvi in pobudili napačne predstave in temu sledeče napačne odločitve, moramo iskati v popolnoma napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Še dvajset let po dogodkih lahko slišimo uradne izjave, da je leta 1991 slovenski narod "izkoristil pravico, ki jo ima vsak narod, in se je odločil za lastno državo" (Predsednik države, TV Dnevnik TVS, 18.9.2011), ter se to postavlja kot opravičilo palestinske odločitve za neodvisnost (od Izraela). Seveda ni nobene, niti približne primerjave! Slovenci s(m)o kot državljani svojih (prastarih) dežel – držav z njimi vred vstopili v Jugoslavijo, in smo iz nje enaki in na enak način izstopili. Palestinci pa se lahko odločijo in odcepijo od Izraela – a o tem odloča (tudi) Izrael, ne le Palestinci in mednarodna telesa. Za razliko od "slovenskega" primera palestinski brez dogovora ni mogoč. Vprašanja "nasledstva" sodijo drugam.

- SFRJ, ki je 25.6.1991 napadla osamosvojeno Republiko Slovenijo, je bila subjekt internacionalnega prava, polnopravni naslednik tiste države, ki je nastala 1.12.1918 z združitvijo "dežel Države Slovencev Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo", kakor je v Beogradu uradno povedal regent Aleksander v odgovoru na adreso zastopstva Narodnega vijeća. Prestolonaslednik, bodoči suveren, je v svojem odgovoru spremenil dikcijo adrese, ki se je glasila, da se Država Slovencev Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Srbijo. S spremembo je odločno povedal, da se z državo lahko združujejo le enakovredni subjekti – to pa so bile le dežele Države SHS, namreč slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, Kraljevina Dalmacija (oboji so imeli svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju, in so kot subjekti internacionalnega prava sestavljali avstroogrsko dvodržavje po določbah Poravnave 1867) in sui generis subjekt, anektirana Bosna s Hercegovino. Ozemlja Kraljevine Ogrske, ki jih je okupirala vojska antantne zaveznice Kraljevine Srbije, to pa so Vojvodina, Slavonija in Hrvatska, niso bili subjekti internacionalnega prava, in se niso mogli združiti z državo, Kraljevino Srbijo. Ta jih je pač okupirala.

Da so slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, ki so se pod suvereno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani združile s Kraljevino Srbijo, bili subjekti internacionalnega prava, je torej povedal in s tem priznal regent Aleksander. O državnopravni subjektiviteti in avtonomiji slovenskih dežel – vojvodin pa govorijo še mnoga druga dejstva.

ZGODOVINA DRŽAVNOSTI SLOVENSKIH DEŽEL.

- Državnost noriškega kraljestva (Regnum Noricum, 2. stoletje pr.n.š.) v vzhodnoalpskem prostoru. Denar, industrija in rudarstvo, državna moč tolikšna, da ga Rim nikoli ni dokončno in docela vključil v svoj imperij. O slovenski govorici prebivalstva pričajo toponimi npr. SauAlpe – Svinja planina, rudogorje svinčeve rude, in Eberstein – Svinec, rudarsko središče. Da je slovensko poimenovanje prvotno, nemško in druga pa drugotno in kasnejše, vemo, ker slovenska poimenovanja povsem ustrezajo in celo izvirajo iz naravnih danosti in jih ubesedujejo – svinec! – nemško poimenovanje pa je bebav prevod slovenskega imena: Eberstein – MERJAŠČEVO (!), ker so nemško govoreči prišleki "Svinec" razumeli kot nekaj v zvezi s svinjo. A ker MESTO poimenovati z ženskim imenom po nemški "možati"(!) tradiciji ne gre, so namesto Svinje uporabili moško obliko: Merjasca. Enako oz. podobno je z svinčevim rudogorjem, planino Svinjo – "Sau". Antična najdba – kip božanstva iz svinca – priča, da so s "svincem" in slovensko govorico "onesnažili" deželo ljudje že v sivi davnini.

- O Karantancih – Slovencih in njihovi državni organiziranosti in vojaški moči, pripoveduje znameniti Conversio (najbolj upoštevani zgodovinski vir iz prvega tisočletja) v svojem 3. poglavju, kjer pravi:

3. Hactenus praenotatum est, qualiter Bagoarii facti sunt christiani, seu numerus episcoporum et abbatum conscriptus in sede Iuvavensi. Nunc adiciendum est, qualiter Sclavi, qui dicuntur Quarantani, et confines eorum fide sancta instructi christianique effecti sunt, seu quomodo Huni Romanos et Gothos atque Gepidos de inferiori Pannonia expulerunt et illam possederunt regionem, quousque Franci ac Bagoarii cum Quarantanis continuis affligendo bellis eos superaverunt. Eos autem, qui obediebant fidei et baptismum sunt consecuti, tributarios fecerunt regum, et terram, quam possident residui, adhuc pro tributo retinent regis usque in hodiernum diem.

Citirani odlomek pripoveduje, da so Slovenci (Sclavi ne morejo biti Slovani, ker je beseda Slovan češkega izvora iz 19. stoletja), ki "sebe imenujejo Karantanci", skupaj z Bavarci priskočili na pomoč Rimljanom, Gotom in Gepidom v Spodnji Panoniji, ki so jih napadli Huni, ter napadalce premagali. Za našo rabo ni treba razpravljati kdaj natančno se je to zgodilo – ali prvič, ko so prek Karpatov pridrli Huni (3. – 4. stoletje n.š.) – ali kdaj kasneje, vsekakor takrat, ko so Karantanci-Slovenci premagali Hune, v Spodnji Panoniji, torej v deželah jugovzhodno od današnje Slovenije, ni bilo sledu o kakih Hrvatih ali Srbih. Če bi bili tam, bi jih Conversio zagotovo omenil. Prebivalci vzhodnega alpskega obrobja so bili Slovenci, ki "so sebe imenovali Karantanci". Da so deželo oblikovali in poimenovali "po slovensko", dokazujejo govorica, toponimi in krajina še dandanašnji. Niti tisočletno uničevanje in zanikovanje, niti pospešeni stampedo po osamosvojitvi, teh značilnosti niso uspeli docela zradirati.

- Novi fevdalni red Svetega rimskega cesarstva je dotedanje državne oblike po razpadu Rimskega imperija spremenil v avtonomne fevdalne vojvodine in kneževine pod dinastično oblastjo zemljiških gospodov. Državnost vojvodin in mejnih krajin na vzhodnoalpskem območju izpričujejo poročila o (slovenskem) ustoličevanju vojvod (obredno na kraju ustoličevanja do leta 1414) kasneje le formalno. Slovenske vojvodine, ki so po zmagi Rudolfa Habsburga 1278 pri Dürnkrutu blizu Dunaja nad češkim kraljem Otokarjem II., dotedanjim vojvodo, prišle pod neposredno oblast dinastije Habsburg, in jih je rodovina organizirala kot svoje Dedne dežele, matico svoje tisočletne dinastične vladavine, so postale branik Svetega rimskega cesarstva na vzhodnem alpskem robu, kjer so se vdori divjih plemen iz Zakarpatja ustalili konec prvega tisočletja, ko so Madžari pod papeževim okriljem ustanovili madžarsko kraljestvo, ki je obsegalo ozemlje od Karpatov do Jadrana. Ustanovitveni akt posebej poudarja, da je Madžarska enovita in celovita kraljevina z absolutno kraljevo oblastjo, in da so upravniki posameznih dežel navadni kraljevi uradniki, za razliko od organiziranosti Rimskega cesarstva, kjer so vojvodine avtonomne in njih vladarji suvereni.

- Avtonomijo vojvodin in kneževin Svetega rimskega cesarstva je ustavno pravno in mednarodno pravno opredelil Vestfalski mir (Osnabrück – Münster, 24.10.1648), ki je poudaril suverenost dežel in deželnih gospodov, ter zmanjšal pomen kraljestva ter moč in vpliv kraljev. Tako je v glavnem ostalo do Napoleonovih vojn in še kasneje, do konca Prve svetovne vojne.

- Da so habsburške Dedne dežele – to pomeni slovenske dežele – dejansko države, je zapisano tudi v Leobenskih preliminarijah iz leta 1797: "… états héréditaires de la Maison d’Autriche…"

- Avtonomijo slovenskih dežel je leta 1804 potrdil v svojem Cesarskem patentu cesar Franc I. Ker je Napoleon odpravil Sveto rimsko cesarstvo, so Habsburgi izgubili zveneči naslov cesarjev, ter (p)ostali "le" to, kar so vedno bili: Vojvode slovenskih dežel. Da bi si povečal ugled in moč v pričakovanih usodnih evropskih pogajanjih med kralji in cesarji, je Franc I. na hitro sestavil ustavni akt, v katerem je ustanovil dinastično "cesarstvo" – Avstrijsko cesarstvo – ki, kakor posebej določa Patent 1804, v ničemer ne zadeva ali celo zmanjšuje avtonomijo in druge izvirne pravice vojvodin. Gre izključno za naslov, ki ga nosi vsakokratni suveren teh avtonomnih dežel – vojvodin in kraljestev Avstrijskega cesarstva, kakor so se poslej imenovale.

- Internacionalno pravna subjektiviteta slovenskih dežel – in vojvodin in kraljestev Avstrijskega cesarstva – je prišla znova do izraza leta 1867, ko je Franc Jožef uveljavil tkim. Ausgleich – Poravnano, s katero je bilo ustanovljeno avstroogrsko dvodržavje, personalna unija. V dokumentu piše, da "Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v Cesarskem svetu na Dunaju". To pove, da so tudi slovenske dežel bile in so subjekti internacionalnega prava, saj stopajo v neposredne odnose z drugimi državami. Hkrati Poravnava pove, da Hrvaška, Slavonija in Vojvodina te subjektivitete niso imele. Ogrska je bila od začetkov enovita in centralizirana monarhija. Bani so bili kraljevi uslužbenci. Kako odločno in silovito je Budimpešta varovala to enovitost in celovitost, se je pokazalo pri poizkusih Kuk monarhijo preurediti v trialistično skupnost, a so Madžari odločno nastopili proti delovanju prestolonaslednika Ferdinanda, ki je skupaj z nemškim cesarjem pripravljal "slovansko os" proti Vzhodu – Turčiji. Nikakor niso dovolili, da bi se Hrvaška in Slavonija ter Vojvodina odcepile. Zelo verjetno se politiki v Budimu, pa tudi sam cesar Franc Jožef, niso zelo iskreno zgražali ob usodnih sarajevskih strelih, ki so te načrte zaustavili. (Cesar, ki je tedaj bival v poletni rezidenci Bad Ischl, je ob prejemu telegrama zavzdihnil: Bog vedno prav uredi zadeve…)

- Državno pravna in internacionalno pravna subjektiviteta slovenskih dežel je še enkrat – in to tik preden so jo slovenski politični voditelji potopili v balkansko blodnjavo – vstala "v vsej svoji lepoti", ko je cesar Karl I. izdal Manifest dne 16. oktobra 1918, v katerem je potrdil avtonomijo dežel Avstrijskega cesarstva in določil, da si izberejo svoje državne zbore po etničnem ključu in se svobodno združujejo oz. razdružujejo. V istem ustavnem aktu je posebej podčrtal, da pa o čem takem ne more biti govora v ogrski polovici dvodržavja, ker "ne more dovoliti razkosanja enovitega ogrskega kraljestva"! Na to celovitost je namreč slabi dve leti poprej v Budimu prisegel! Dežele Avstrijskega cesarstva z večinsko nemško govorečim prebivalstvom so nemudoma sestavile svoje državne zbore in 21. oktobra 1918 na Dunaju razglasile združitev v Nemško Avstrijo. Kasnejši ustavni akti so le dokončno oblikovali državo v republiko in po določbah pariške mirovne konference odpravile ime "Nemška". Kako trden državnopravni in ustavnopravni akt je Manifest, in kako trdna je država, ki se je vzpostavila na njegovi podlagi, pokaže prav primer Avstrije, ki ji niti sramotno kolaboriranje z nemškim nacizmom in utopitev v Tretji rajh ni odvzelo upravičenj do lastne državnosti, ki ji je bila s strani zmagovitih zaveznikov vrnjena z Državno pogodbo o Avstriji 1954.

- Dežele Avstrijskega cesarstva z večinsko slovensko govorečim prebivalstvom (oz. dotični deli Koroške in Štajerske) pa niso razglasile svoje združitve v Zvezno republiko Slovenijo (dejansko uresničitev Zedinjene Slovenije, tako silno zaželena…), ko so se pojavile vse ustavne in zakonske podlage za ta namen, marveč so dovolile (po kdo ve čigavem diktatu…), da jih je zlorabil zagrebški nemanič, brez vsake državnosti in državnopravnega upravičenja, in popeljal sebe s "plakatom slovenske državnosti" pred seboj v Beograd, kar je diplomat in državnik Aleksander, regent in prestolonaslednik, nezmotljivo opazil in s svojo vrhunsko diplomatsko intervencijo – spremembo dikcije Adrese – tudi razgalil, postavil stvari na svoje mesto: Države, ki se združujejo v Kraljevino Srbijo so slovenske dežele, Dalmacija in BiH. Hrvaška, Slavonija in Vojvodina so pa s strani zmagovite srbske vojske okupirana ozemlja Kraljevine Ogrske. Da ima zgodba svojo temačno ZAROTNIŠKO ozadje (protislovensko!), je mogoče sklepati po tem, da je pri tako usodnem dejanju umanjkal PREDSEDNIK, prvi človek zagrebškega Narodnega vijeća, Slovenec dr.Anton Korošec.

Ni pa nobenega dvoma, da se je Zagreb tudi tokrat "šlepal" na Slovencih.

Pregled zgodovine državnosti slovenskih dežel pokaže kontinuiteto dejanske suverenitete. Moderno internacionalno pravo hkrati pove, da državnost ne more izginiti sama po sebi. Ne odpravi je niti okupacija, kaj šele "združitev". V ustavi Zvezne republike Nemčije npr. piše, da so meje ZRN "zunanje meje zveznih dežel" (Pa se je že Hitler trudil izničiti državnost nemških dežel)! Odpraviti je mogoče državnost le, če izgine subjekt-nosilec (torej ozemlje, prebivalstvo…), ali pa je to decidirano storjeno z ustreznim mednarodnim aktom.

Ker so torej v južnoslovansko državno tvorbo vstopile slovenske dežele kot subjekti internacionalnega prava, nihče pa nikoli v času trajanja te južnoslovanske države te subjektivitete na veljaven način ni odpravil, so dežele kot take ostale države, pa naj so se pojavljale kot banovina ali kot republika ali okupirani teritoriji. O tem zgovorno priča zavest ljudi, ki sebe še vedno vidijo kot Krajnce, Štajerce, Primorce, (Prekmurci so tudi Vendi). Še bolj pa razkriva to resničnost slabo prikrito zavistno "zmerjanje" z one strani južne meje z "deželo" in "Krajnci" – ni kaj, resnica bode!!! Tam "dežele" – kar je slovenska in kajkavska beseda za državo – nikoli niso imeli. Ostale so torej do današnjih dni tudi državne meje slovenskih dežel – v kolikor se z meddržavnimi sporazumi niso spremenile – npr. napram Italiji, Avstriji in Madžarski. Znotraj Jugoslavije so meje slovenskih dežel v največjem delu obveljale kot notranje upravne meje, so pa tisti hip, ko se je na drugi strani pojavil državnopravni subjekt (NDH 1941) znova obveljale kot meddržavne. Brez vsakega problema, tudi del od Zavrča po Dravi do sotočja z Muro, čeprav si je Zagreb z etničnim čiščenjem in nasiljem del Prekmurja med Dravo in Muro že prisvojil.

KAJ SE JE TOREJ DEJANSKO ZGODILO DNE 25.6.1991 ?

Upoštevati je treba ugotovitev Badinterjeve arbitražne komisije, ki je povedala, da je "SFRJ v procesu DISSOLUTION" – da torej razpada na tiste dele, iz katerih je nastala.

Pri tem pa je bistveno, da prihaja do zelo povednih razlik:

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee

the Presidency of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (SFRY) and by the ‘Assembly of the Serbian People of Bosnia-Herzegovina’.

1. In its Opinion No. 1 of 29 November, published on 7 December, the Committee found that

‘the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’.

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee these two questions, as well as the queries addressed in its first Opinion, delivered on the 29th of November 1991, were closely related to each other. In its November Opinion, although the Committee displayed little originality in observing that Yugoslavia was ‘engaged in a process of dissolution’, it made interesting considerations.

ki razkrivajo dvoje:

1) Glede Slovenije, ki je prva izstopila iz Jugoslavije, so zadeve na internacionalni ravni enostavne in razvidne: Jugoslavija je v procesu "dissolution" (beseda opredeljuje razhod tistih subjektov, ki so skupnost sestavili).

2) Ko se začne razprava o nadaljevanju procesov, pa pojem "dissolution" ni več tisto pravo. Pojavijo se pojmi od "breaking up" do "secession".

Oboje je razumljivo in logično. Slovenija se je lahko od SFRJ samo razdružila, saj je vanjo vstopila kot suvereni subjekt. Ves ostali del SFRJ pa je bil – razen Dalmacije, ki se ni "počutila" kot subjekt, in BiH, ki ji tega nihče ni bil pripravljen priznati – sestavni del Kraljevine Srbije, ki je vse kasneje v Jugoslaviji nastale subjekte prinesla ali kot dele svoje države ali kot okupirano ozemlje v Jugoslavijo. Slovenija – slovenske dežele so torej kot "Republika Slovenija" brez problema lahko izstopile iz SFRJ (in se s tem razdružile s "Kraljevino Srbijo"!), in je to na nek poseben način bilo tudi prisotno v beograjski politiki. Do izraza je npr. prišlo v zahtevah, naj "Slovenija gre" in podobno. Vse ostalo, "odcepitev republik in pokrajin", ki so nastale na ozemlju Kraljevine Srbije in z njene strani okupiranih ozemljih Kraljevine Ogrske v času "trajanja" Jugoslavije, pa je stvar posebnih pogajanj o odcepitvi med njimi in Beogradom.

Razumljivo in logično je tudi, da so republike in pokrajine, ki lastne državnosti niso imele, na vso moč vztrajale, da Jugoslavija razpada ("dissolution"), da se one od nje ne odcepljajo, da bi se namreč (zopet ?) "šlepale" na Sloveniji – slovenskih deželah – in se izognile zelo verjetno neprijetnim in zanje neugodnim pogajanjem z Beogradom. Zvijačna politika Zagreba je zapletla Miloševića v spletko delitve BiH in s Srbi poseljenih delov Socialistične republike Hrvatske. Zagrebu je šla na roko kompozicija: predsednik zvezne vlade Marković, zvezni predsednik Mesić, zunanji minister Lončar in minister za obrambo in vrhovni poveljnik Kadijević – vsi s hrvaškega vplivnega območja. Na ta način je Zagrebu uspelo sprožiti napad JLA na Slovenijo, namesto da bi JLA zavarovala mejo med odcepljeno republiko – suvereno državo Slovenijo – in preostankom SFRJ, ter tako zagotovila, če že ne obstoj preostanka države, pa vsaj pravilne, zakonite postopke odcepitve, s čemer bi preprečili izbruh vojne, ki pa se je zgodila, ker ne slovenska, ne jugoslovanska – še manj pa mednarodna – politika niso prepoznale dejanskega stanja in so ravnale popolnoma napačno. Sprovocirani, nesmiselni, vojaško totalno diletantski, do zločinstva zmanipulirani napad JLA na osamosvojeno Republiko Slovenijo je dogajanje namesto v razrešitev napačnih odločitev leta 1918, in še kdaj kasneje, usmeril v katastrofo, kakršne Evropa ni doživela od konca Druge svetovne vojne. Vse samo zaradi neupravičenih, etnično izključevalnih in ekspanzionističnih apetitov določene politike, ki sicer s svojim temeljnim naklepom, da bi v navezi z izigranim Miloševićem ("kazen" je sledila – Haag) izkoristila pričakovani totalni poraz Slovenije in uresničila svoje sanje o neposredni meji z Avstrijo in Italijo, ni uspela. Hrabrost in državljanska samozavest državljanov Republike Slovenije, brez ozira na etnično ali katero drugo poreklo, je ustavila pohod JLA in s tem tudi podle naklepe, skrite v ozadju. So pa postale žrtve te politike stotisoči, ko je na krilih besnila zaradi neuresničenega naklepa bratomorna vojna zajela preostale dele SFRJ.

Dne 25.6.1991 je torej ponovno uveljavila svojo državnost in se osamosvojila Republika Slovenija. To dejanje je storila sama, na podlagi plebiscitarne odločitve državljank in državljanov. Storjeno je zadevalo Republiko Slovenijo in preostanek Jugoslavije, države SFRJ, nobene druge republike in pokrajine, saj so vse nastale šele potem, ko je nastala Jugoslavija. Badinterjeva arbitražna komisija je dogodek opredelila kot "dissolution", torej kot razhod subjektov, ki so državo Jugoslavijo z združitvijo leta 1918 sestavili. Na ta način je Badinterjeva komisija, ki je imela mandat odločati o mednarodni subjektiviteti, ugotovila, da je pod imenom Republika Slovenija izstopil iz Jugoslavije subjekt, ki je vanjo l.12.1918 vstopil. To pa so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva s svojimi državljani, oblastjo, ozemljem in mejami.

Kmalu po vstopu je sicer sporazum v Rapallu prisodil celovito deželo Primorsko, ki je sodila pod oblast Narodnega sveta v Ljubljani, Italiji, Trianonski sporazum pa je leta 1922 (ponovno 1947) dodelil večji del Slovenske krajine – Prekmurja Kraljevini SHS, in v sporazumu ugotovil mejo med Žalsko županijo in Hrvatsko na reki Dravi do sotočja z Muro. Določbe v zvezi s Prekmurjem so ostale tudi po Drugi vojni vse do osamosvojitve Slovenije na mednarodni ravni nespremenjene (meje na Dravi ni razveljavil noben mednarodni akt), Primorska pa je bila s Pariškim mirovnim sporazumom leta 1947 v drugo, drugič, kot celovita dežela z nekaterimi spremembami meje vključena v Jugoslavijo, s tem, da je komunistična Jugoslavija ohranila fašistično odločitev, ki je železniško progo med Trstom in Reko prek Postojne vključila v teritorij Primorske, in to ozemlje odvzela Krajnski. Seveda le na upravni ravni, ne na državnopravni. (Take so bile tudi vse druge odločitve v zvezi z razmejitvami znotraj SFRJ. Imajo relevanco, če dejstev na višji, državni ali internacionalni ravni ni!)

Ker sta bili torej dne 25.6.1991 "stranki v postopku" Republika Slovenija in preostanek Jugoslavije, ni dvoma, da je potrebno upoštevati in uveljaviti tisto državno mejo, s katero je Slovenija, slovenske dežele, vstopila v novo skupno državo dne 1.12.1918.

Odločitev Badinterjeve komisije in določbe temeljne ustavne listine RS v zadevi meje torej nimajo nobenega pomena, saj Badinterjeva odločitev ni konsistentna, ko po eni strani govori o "dissolution", po drugi pa o secesiji. Dikcija o "republiških mejah ki postanejo državne" zadeva tiste subjekte, ki državne meje niso imeli, Temeljna ustavna listina pa je v delu, ko govori o državni meji in jo poskuša določiti, navadna farsa, saj tako eklatantno dvo- ali večstranskega dejstva, kot je državna meja, v nobenem primeru ne more določati ena sama stran in to z eminentno notranje političnim aktom, kar ustava ali kakršnakoli ustavna listina je. Končno pa je vse stranpoti, neumnosti in nekompetentnosti v zvezi z državno mejo spravil dokonočno z mize Sporazum o arbitraži, ki zahteva od arbitražnega tribunala, da določi potek meje tako na kopnem kot na morju (brez vsake omejitve). Potek meje torej ni določen, nihče – ne Badinter ne obe državi med seboj, ne kakšno drugo kompetentno telo tega ni določilo. Sporazum s svojo natančno dikcijo sicer pove, da republika Slovenija svojo državno mejo na jugu ima, treba pa je določiti nje potek. To v vsem ustreza dejstvom. Slovenija, slovenske dežele so imele in imajo meddržavno mejo na jugu, Republika Hrvatska pa svoje državne meje nikoli, razen med Drugo svetovno vojno kot nacistična tvorba, ni imela. S podpisom Sporazuma o arbitraži je to dejstvo dokončno priznala, saj je potrdila, da niti razglasitev osamosvojitve in odcepitve dne 8. oktobra 1919 ni veljavna. Ker torej republika Hrvatska nima določenega teritorija in državne meje (vsaj z Republiko Slovenijo), ne izpolnjuje osnovnih pogojev za svoj obstoj.

Glavna naloga Republike Slovenije, preden soseda postane polnopravna članica EU, je da stori vse potrebne korake s svoje strani, da se bo arbitražni tribunal lahko hitro odločil na podlagi relevantnih dejstev internacionalnega značaja ter določil potek državne meje, ki je meja slovenskih dežel in Kraljevine Srbije (oz. z njene strani okupiranih teritorijev Kraljevine Ogrske) v trenutku združitve obeh subjektov dne 1.12.1918. To mejno črto potem razglasi kot meddržavno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko, ter na ta način zagotovi obstoj države Hrvatske. Na mirovni konferenci, ki mora slediti odločitvi, se razrešijo vsa vprašanja odprave posledic nasilnega etničnega čiščenja, ozemeljskega ekspanzionizma, vojne škode zaradi agresije v času NDH in v času Vojne za Slovenijo, ter drugih škodljivih dejanj.

PREDMET SPORA

ad 1) Predmet spora je s tem določen. Gre za mejo slovenskih dežel, ki so leta 1918 skupaj s Kraljevino Dalmacijo, BiH in Kraljevino Srbijo sestavile Kraljevino SHS.

Naloga različnih strok je, da argumentirano potrdijo ali zavržejo to dejstvo, ne pa da rišejo mejo, kar je naloga arbitražnega tribunala. Namesto tega morajo predložiti dokaze za tako ali drugačno trditev. Če kateremukoli dejstvu, navedenem v tem sestavku, oporekajo, morajo to vsestransko utemeljiti. Za to opravilo so stroke kvalificirane in pooblaščene. O vsem pa bo nazadnje odločila politika, kajti državna meja in s tem Sporazum o arbitraži in dejanja v zvezi z njim so politikum non plus ultra. Država Slovenija sicer obstaja, saj je svojo državnost in samostojnost razglasila, ima tudi vse potrebne atribute, vključno teritorij in državno mejo. Ker pa meja nikoli ni stvar le ene države in ker Evropejci hočemo živeti v okolju medsebojnega razumevanja in tvornega sožitja, pa mora arbitražni tribunal določiti potek te meje tako na kopnem kot na morju in v duhu razumevanja in pravičnosti določiti tudi plovne režime in druge parametre tako na področju pomorskega prava kot prava morja, ki zadevajo obe državi.

Slovenija bo predmet spora, če bo tako oblikovan, kot je navedeno v začetku te točke, zlahka obrazložila in utemeljila v Memorandumu, tribunal pa je zavezan načelom in pravilom internacionalnega prava, in soočen z relevantnimi pravnimi dejstvi ne bo imel posebnih težav pri sprejemanju dokončne odločitve.

Tako sem, spoštovani gospod predsednik vlade, poskusil kolikor zmorem natančno odgovoriti na obe vprašanji, na kateri na sestanku niste dobili odgovora.

V Ljubljani, 18.9.2011

Andrej Lenarčič

poslanec DZRS 1992-1996

Tags: , ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

Pomisel k trenutku

August 21st, 2011

Accelerando furioso

Kopičijo se razmišljanja, pobude in komentarji, katerih ost je vseobča kriza upravljanja države in politike sploh. V množici pojmov in sugestij pa zaman iščemo bistveno. Vsi – seveda dobronamerni in kvalificirani – se namreč ukvarjajo s pojavi in posledicami, pravega vzroka pa kot da nihče niti noče opaziti. Po domače in zaradi nazornosti bi bilo problem mogoče opisati s primero: receptov mrgoli, lonec je pa počen.

Ta lonec je seveda naša država Slovenija.

Kdor hoče motriti fenomen "država Slovenija", mora poleg prave optike uporabiti vsaj malo širši zorni kot in s kritičnim očesom seči nekoliko dlje v preteklost. Vse z namenom, da prepozna, kaj se je pravzaprav zgodilo slovečega dne leta 1991.

In ko bo ta "lonec" zasijal ves lep in nov – potem na delo, kuharji!

Kaj se je torej zgodilo 25. junija 1991?

Tega dne je slovenska skupščina razglasila in uveljavila samostojnost države Republike Slovenije. To se je zgodilo, ker so se v državi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, katere socialistična republika je bila Slovenija, hudo kršile človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin (po TUL, Ur.l.RS, št. 1-4/91-1, 25.7.1991), in so prebivalci Republike Slovenije na plebiscitu izpovedali svojo odločenost, da se Republika Slovenija, kot suverena država, osamosvoji. Da se je vse to tudi dejansko zgodilo, so se državljani Republike Slovenije in ves svet z njimi lahko prepričali že nekaj ur po izvršenem dejanju, saj je Jugoslovanska ljudska armada, vojska SFRJ, torej vojska vseh ostalih republik in pokrajin, napadla osamosvojeno državo. Kar se je dogajalo kasneje, je dovolj znano.

A doslej zapisano ne pove vse resnice. Slovenija ni "padla z neba", Slovenci niso "prišli z Marsa" (čeprav krčevita prizadevanja nekaterih priseljevalskih obsedencev kažejo v to smer!), in Slovenija prav gotovo ni izum neke Jugoslavije, še najmanj kake socialistične. Njena zgodovina – in posebej še državna – sega precej dlje v preteklost.

Kdor hoče prepoznati, kaj natančno se je zgodilo 25.6.1991, mora najprej prebrati bistveno ugotovitev arbitražne komisije, ki jo je ustanovila EU, in jo je vodil predsednik Ustavnega sveta Francije, Robert Badinter. Ta ugotovitev je merodajna, ker je bila komisija telo, ki je vzpostavljalo nova internacionalno pravna stanja, in je njena odločitev tudi dokončna, pove pa, da je država SFRJ razpadla. Da je tako, pripovedujejo dogajanja v nadaljevanju, saj postopki razreševanja nasledstva razpadle države potekajo na tej podlagi. Od vseh vprašanj najbolj zanimivo – in vsaj za Republiko Slovenijo tudi najbolj usodno – vprašanje pa doslej še ni bilo na dnevnem redu. Glasi se: Kaj je razpadlo? In odgovor je na očeh vseh: Razpadlo je tisto, iz česar je država, ki je razpadla, nastala. Tudi ta dejstva so dokumentirana, splošno znana in so konsekvence vsem na očeh.

1. decembra 1918 je v Beogradu pred regentom Aleksandrom, sinom srbskega kralja Petra I, delegacija Narodnega vijeća iz Zagreba z besedami njegovega podpredsednika (predsednika Korošca ni bilo!) izpovedala svoje zadovoljstvo, ker "se Država Slovencev, Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Jugoslavijo". Regent Aleksander je v svojem diplomatskem odgovoru, s katerim je uradno sprejel voljo Narodnega vijeća, spremenil predmet združevanja in je izrazil svoje veselje, da "se dežele Države SHS združujejo s kraljevino Jugoslavijo". To je v vsem toku dogodkov, ki so pripeljali do nastanka južnoslovanske državne tvorbe, najbolj pomembna "podrobnost" (bistvo se običajno skriva v podrobnostih!). Pripoveduje pa ta podrobnost veliko zgodb. Najprej, da je prestolonaslednik s francosko in rusko diplomatsko šolo vedel, kako se stvari streže. Potem, da mu je bilo kristalno jasno, da se z državo more in sme združiti samo enakovreden subjekt. In seveda na koncu je s spremenjeno izjavo povedal, da ve, kdo v Državi SHS je subjekt mednarodnega prava. To so bile dežele. In edine "dežele" v Državi SHS so bile slovenske dežele, ki so bile države od davnine, in jim je zadnji ustavnopravni akt takratnega cesarja Avstrijskega cesarstva, suverena vojvodin in kraljestev tega dinastičnega združenja suverenih "dežel" (dežela je slovenska beseda za državo!), Manifest z dne 16. oktobra 1918, priznaval pravico do svobodnega združevanja odn. razdruževanja. To pravico je izkoristil Narodni svet v Ljubljani, in predsednik Pogačnik je takoj obvestil dunajsko administracijo, da prevzema vsa ustavna pooblastila v slovenskih deželah – Primorski z Istro, Krajnski, slovenskem delu Koroške in slovenskem delu Štajerske. To so bili subjekti internacionalnega prava, saj so z drugimi suverenimi državami stopali v medsebojne odnose. Leta 1867. so npr. s Poravnavo (Ausgleich) sestavili Avstroogrsko dvodržavje oz. kakor je zapisano v dokumentu: Avstro-ogrsko monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva Avstrijskega cesarstva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju.

Kakor vsi in vsak subjekt internacionalnega prava so tudi slovenske dežele imele vse atribute – poleg državljanov in oblasti, tudi ozemlje in njegovo (državno) mejo. Dežele, katerih združitev je predsednik vitez Pogačnik postopkovno pravilno sporočil osrednji administraciji na Dunaju, so seveda imele skupno zunanjo mejo – kakor npr. v ustavi Zvezne republike Nemčije piše: Meje ZRN so zunanje meje dežel, ki jo sestavljajo.

Zunanje meje slovenskih dežel so bile po združitvi v južnoslovansko državo urejevane z mednarodnimi pogodbami te nove skupne države in ostalimi prizadetimi subjekti. Tudi danes, po osamosvojitvi, so vsi ti dokumenti in stanje na mednarodni ravni sprejeti in veljajo.

Meja slovenskih dežel znotraj skupne države, kasneje poimenovane Jugoslavija, pa je dobila funkcijo notranje upravne meje. A njen značaj državne meje ni bil nikoli odpravljen, saj je brez vsake formalnosti na celi črti znova postala meddržavna meja, ko je na oni strani nastala Nezavisna država Hrvatska. Da mednarodne zadeve niso gostilniška debata, se je pokazalo na ta način, da so sosede te nove države takoj odpravile "jugoslovanske" samovoljne notranje spremembe upravnih razmejitev: Tako je Madžarska nemudoma ponovno združila vse prekmursko ozemlje severno od reke Drave, po kateri je vedno potekala meja, in jo je zapisal tudi sporazum v Trianonu (1920, ponovno potrjen 1947) in Italija, ki je varovala celovitost dežele Primorske, niti slučajno ni dovolila Paveliću, da končno uresniči zagrebške ekspanzionistične apetite na račun slovenskih dežel in zasede Reko in preostali južni del Primorske.

Ves čas obstoja Jugoslavije ni bilo nobenega drugega dogodka oziroma spremembe, ki bi na mednarodni ravni spremenilo stanje, kakršno je bilo ob vstopu slovenskih dežel vanjo, in kakor ga je decidirano opredelil regent Aleksander 1.12.1918. Republika Slovenija je torej razglasila in uveljavila osamosvojitev v trenutku, ko je onkraj (državnih!) meja, s katerimi so slovenske dežele vstopile v skupno državo, bila država SFRJ. Badinterjeva komisija je odločila, da je ta skupna država razpadla, torej je lahko iz nje izstopila le tista in taka Slovenija, ki združuje dežele, ki so to skupno državo Jugoslavijo s svojim vstopom 1. decembra 1918 ustvarile.

Usoda, ki je Slovenijo in njene državljane, državljane dežel, spremljala (bodimo iskreni: strahovito tepla!) ves čas obstoja skupne države, je po eni strani povzročila njen izstop, hkrati pa terja, da se napaka in nje posledice nemudoma odpravijo. Takoj moramo svoje domovanje – svojo državo – ki smo ga z gašenjem nacional-šovinističnega požara skoraj odplavili, vrniti in sestaviti v življenja sposobno stanje, v kakršnem smo tisočletja uspešno gradili svojo in evropsko identiteto.

Neprecenljiva zasluga aktualne vlade je, da je s Sporazumom o arbitraži odpravila vse negativne posledice oz. učinke po svoje razumljivih napak pri osamosvojitvenih ukrepih. Sporazum namreč odpravlja relevantnost stanj, ki niso internacionalno pravnega značaja, razveljavlja pa tudi vse, kar se je zgodilo na meddržavni ravni po 25. juniju 1991, in zadeva meddržavno mejo med Slovenijo in preostankom SFRJ. S sporazumom o arbitraži smo Slovenci končno zapustili folkloro in brezglavo mešetarjenje z državnostjo, ter se po sto letih preizkušenj vrnili v orbito lastne državnosti in mednarodnega prava. Potemtakem ni noben slučaj, marveč naravna posledica pravilne politike, da je prvi minister slovenske vlade te dni po 498 letih izvršil državno opravilo pred vso avstrijsko deželno in zvezno elito, v slovenščini in to v neposredni soseščini slovenskega karantanskega knežjega kamna.

Le malo je še potrebno, da v naši javnosti prevlada zavest, zakaj in kako je potrebno preurediti naš "lonec" v Zvezno republiko Slovenijo in na ta način uveljaviti mednarodne pravne podlage, ki popolnoma iste in enake že od leta 1918 živijo svoje uspešno življenje v sosednji državi, Zvezni republiki Avstriji, da bomo namesto v pokveki, ki je iz slovenskih dežel nastala v sto letih strahovitih preizkušenj v nenaravni in zato od začetka zavoženi povezavi, zaživeli svoj uspešen danes in jutri v več kot sto let srčno zaželeni "Zedinjeni Sloveniji" – te ni brez zveze slovenskih suverenih dežel.

Tags: , ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

Ravnikarjev Trg Revolucije

July 30th, 2011

Objavljeno v delovi Sobotni prilog 30.7.2011

 

22.7.2011

Ime je tisto, kar človeka določa. In človek določa okolje, v katerem biva, tako da stvari in pojave poimenuje. S tem določa tudi sebe v njem.

Cankarjev dom se je v slovensko zasebno in javno zavest trdo usidral. Z vsemi svojimi mnogoterimi danostmi in učinki. Je mogočen zbir snovnega in duhovnega slovenskega polstoletja. Tudi s svojo današnjo vlogo, ki kaže v smer Prešernovega verza: Na tleh leže Slovenstva stebri stari (Krst).

Se zgodovina ponavlja? Ne znamo – ne zmoremo Slovenci drugače?

Cankarjev dom je besedna zveza, ki povezuje ves Ravnikarjev ansambel na nekdanjem Nunskem vrtu med ulico Nedamorabit (tako je današnjo Šubičevo poimenoval Plečnik na enem svojih načrtov) in Erjavčevo. Že rojstvo je bilo pričevanjsko: Porodne muke in spotikanja so nemudoma odrezale stolpnicam nekaj nadstropij in podrle sozvočje razmerij. In še preden so odzveneli zgodovinski dogodki, je zaostal nekje "za vogalom", kot improvizirano parkirišče, preimenovano iz Revolucije v Republiko. Preroško? Bo z Republiko tako, kot z Revolucijo?

Dvajseto stoletje smo Slovenci začeli, živeli in končali v svojem slogu. V maniri ignorance in samodestrukcije. Sprevrženo s(m)o to poimenovali uresničevanje sanj, osvoboditev, resničnost pa kaže podobo in usodo Ravnikarjeve stvaritve na Nunskem vrtu.

Začeli smo, stoletje, z izgonom iz svoje domovine in postali njen "prehlajeni predmet" – če je dovoljena zloraba citata – v štirih tujih državah, lastne štiri pa smo zavrgli.

Sredi stoletja se je svetovni vihar razbesnel nad materialnim in fizičnim preostankom nacije. Zavržene dežele – države so postale množično morišče, ljudi pa je vrtinec premešal in raznesel prek vsega Planeta.

Konec stoletja, ko naj bi se na Ravnikarjevem Trgu Revolucije udejanjile narodove davne sanje, je prinesel še tretje, zadnje dejanje "slovenske sage" dvajsetega stoletja: Na tem, da izdihne, je še duhovna dimenzija, ne le nesrečna lipa s svojo srhljivo zgovorno usodo, saj svojega nismo odnesli s seboj, ko smo se izvili iz stoletne utopije. Breme navlake, ki se je nismo znebili, nam pa ne da dihati.

Po svoje je tragikomedija zmešnjav, da tako trmasto nosimo s seboj – prenašamo dediščino, ki ni naša in ki nas davi, navdušeno pa zametavamo svoje. Čas bi bil, in je, da preden nas dokončno pobere, nehamo s tem. Da nehamo oboževati laž in prevaro, da nehamo uničevati svojo podobo, svoje ime. Kakor smo zavrgli svojo tisočletno zgodovino, zavračamo polpreteklo, zaničujemo sedanjost. S preimenovanji trgov, rušenjem in spreminjanjem spomenikov, s prikrivanjem svoje okamenele zgodovine postajamo le še bolj "prehlajeni", vredni zaničevalnega posmeha – dokler zadnji ne bo "ugasnil luči"!

Zgodba Ravnikarjeve stvaritve, je živa slika. Tudi vsemu drugemu se vsevprek odpovedujemo, onesnažujemo in rušimo. Kako je mogoče, da nam radirajo našo identiteto, mi pa še naprej nastavljamo in zadovoljno predemo. Ni slišati ugovora, ko iz naših prednikov, katerih govorica ni zapisana le v najstarejšem znanem zapisu kakega danes živega evropskega jezika, marveč odmeva v imenih alpskih vršacev, domače dežele in njenih krasot, življenjskih navad in starih običajev, delajo "alpskoslovansko" smešnico. Nihče niti ne trzne, ko v kot potisnejo pol stoletja – ne, kar celo in še več -našega življenja, ki nas je usodno zaznamovalo. Z vsakim porušenim ali zanemarjenim spomenikom, z vsakim preimenovanjem in vsako pozabo nas je manj. In še tisto, kar ostane, kljub novim kamnom, nam je vse manj podobno.

Naša preteklost nam daje ime in nas določa. Brez tega smo nič, oziroma bi bilo bolje biti nič, saj bi ne bilo nikogar treba biti sram. Ustavimo vprego, ne desnice, ne levice, ustavimo vprego, ki nas žene v izginotje. Vrnimo v življenje svoje spomine, svoje dežele-države, vrnimo trge in spomenike, da se bomo korenin zavedali, da se bomo iz zmot in viharjev učili in napak ne ponavljali.

Veliko se govori o novem spomeniku žrtvam. Sprevrženo je že govoriti, kaj šele delati kaj takega, če hkrati te iste žrtve prikrivamo, ali se jim celo posmehujemo. Zapuščeni Spomenik Revolucije v kotu Trga Revolucije (danes Trg Republike…) sicer sameva, a je več kot dostojen spomin in opomin. Priča svojega časa, ki nas določa in nam daje vsem ime. Je ne(iz)ločljiv del sijajnega Ravnikarjevega velemestnega ansambla, ansambla, ki več kot opazno sozveni z našo zgodovinsko identiteto, v katerem vejejo etrusko-venetske in beneške sape. Tršarjeva skulptura z umestitvijo in opremo je zagotovo najbolj primeren kraj spominjanja na našo tragično zgodbo minulega stoletja. Spodbuda in obet srečnejše prihodnosti ljudstva in nacije pa bo postal tisti trenutek, ko ga bomo sprejeli in razumeli tudi kot spomin na vse žrtve in izgube. Te bodo zaman, če bomo tudi s tem spomenikom ravnali tako, kot z lastno zgodovino, identiteto, Cankarjevim domom, Trgom Revolucije, celo s palačo Državnega (deželnega) zbora, ki je živa priča naše neprekinjene državnosti, pa smo (svojo lastno) državo iz nje izgnali.

Edina novost, ki jo terja naša strašljivo tragična pot vrnitve k samim sebi, v vedno našo državnost, je ureditev prostora, kamor bi dostojno, kakor se med civiliziranimi ljudmi spodobi, (po)spravili po vsej deželi razmetane ostanke pomorjenih in deželi vrnili čast in lepoto. V Evropi, katere ustvarjalni del smo bili tisočletja, je v navadi, in je posebno znamenje državnosti, spomenik Neznanemu junaku. Slovenska posebnost je, da je teh naših junakov ogromno, da jih je kruta usoda, v glavnem posledica nerazumne politike, razmetala na različne bregove in njih ostanke po vsej deželi. Ne povečujmo tragedije in lastne sramote z ločevanjem ostankov pomorjenih, ne ustvarjajmo iz svojega podtriglavskega raja videza množičnega morišča vsemu človeštvu na očeh. Zberimo, kar se najde, ustvarimo dostojen prostor – kraj, kamor bomo vsuli pepel tistih ostankov, katerih sorodstva ne bo mogoče najti ali bo njihova želja, da gre tudi pepel z ostalimi. Da je sredi glavnega mesta, na grajskem griču, za ta namen nadvse primeren prostor, je bilo že dovolj napisanega.

A dokler bomo tako, kot s Trgom Revolucije, ravnali s Cankarjevim domom, s svojo preteklostjo, ni upanja, ni naše "svetle bodočnosti", marveč bo tretje dejanje naše tragedije dvajsetega stoletja tudi zadnje.

Andrej Lenarčič

Posted in Uncategorized | No Comments »

ZGODBA JE KONČANA

July 12th, 2011

Namesto In memoriam

Dne 4. julija letos je v 98 letu življenja po daljšem bolehanju zaradi padca na svojem domu v vili Austria v kraju Pöcking na Bavarskem umrl Oton Habsburški, sin zadnjega suverena slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva, cesarja in kralja Kraljevine Ogrske, Karla I., ki je po koncu I. svetovne vojne, po skoraj osemsto letih od prihoda grofov s švicarskega Habihtsburga v dežele nekdanje Karantanije, moral zapustiti svojo domovino in položaj, ter umrl 1. aprila 1922 v izgnanstvu na portugalskem otoku Madeiri, kjer so ga 5. aprila pokopali v cerkvi Naše Gospe na Gori, kjer je še vedno pokopan. Na njemu namenjeni prostor v dunajski habsburški kapucinski grobnici ga niso prenesli na željo družine zaradi spoštovanja do prebivalcev Madeire, ki so pokojniku izkazali veliko dobrega v času bolezni in v njegovem uboštvu, ter mu ob smrti izkazali izjemno spoštovanje.

Oton Habsburški je o svoji usodi povedal nekaj bistvenega: Kdor se je rodil kot cesar, je s tem usodno zavezan. Rekel je tudi, da je zadovoljen, ker mu je bilo namenjeno politično delovanje v demokratičnih telesih, in ne kot suverena, ker je to nepopisno naporen poklic, hkrati pa je bilo politično delo njegova prava strast. Kot evropski poslanec dežele Bavarske in kot voditelj in na koncu častni predsednik Paneuropske unije se je močno udejstvoval v političnem življenju "posthabsburške" Evrope. Opazni sledovi so ostajali za njegovimi protinacističnimi prizadevanji, za obnovo Avstrije po Anschlussu, za povezovanje evropskih narodov, ob rušenju Berlinskega zidu in v času balkanskih vojn.

V ponedeljek 11. julija se je od pokojnika poslovila Bavarska s slovesnim requiemom v Münchnu, ki ga je koncelebriral münchensko-freisinški nadškof, kardinal Marx. Udeležili so se ga poleg številnega sorodstva še sedanji in bivši vodilni bavarski politiki, nekateri zvezni ministri, nekdanji avstrijski kancler Schüssel , predsednica Slovaške vlade Radičova in mnogi drugi iz vrst politike, člani različnih združenj in viteških redov, domovinskih organizacij, in pripadnikov starih plemiških rodbin.

Med prapori, ki so popestrili prizorišče pred Theatinersko dvorno cerkvijo v samem središču mesta Münchna, je najbolj izstopala zastava Republike Hrvatske. To dejstvo zasluži nekoliko poglobljen pogled in oceno.

Pokojni sin monarha je sicer odložil vsa dinastična bremena in zadolžitve praktičnega značaja na teritoriju habsburške Dvojne monarhije. Simbolne konotacije seveda ostajajo, ostaja pa tudi dejstvo, da se ne njegov oče, zadnji cesar in kralj, niti Oton, njegov pravni naslednik, nikoli nista odpovedala vojvodskim položajem v Dednih deželah Notranje Avstrije, ki so dejansko vojvodine – dežele (države), na katerih je dinastija zgradila svojo skoraj tisočletno dinastično vladavino, potem ko je njihov prednik Rudolf najprej v prvi vojni premagal vojvodo teh dežel, češkega kralja Otokarja, potem ga pa v drugi vojni po zmagi pri Dürnkrutu leta 1278 dal umoriti in na ta način dokončno postal vojvoda Otokarjeve "Karantanije".

SLIKA: Otokarjeva Karantanija (iz Vikipedije)

clip_image001

Na ta način je bil uresničen načrt prevzema karantanskih dežel iz rok Čeha, ki jih je združil pod svojo oblastjo in ustvaril ogromno "slovansko" državo od Šlezije do Benetk. Nemški volilni knezi so ta dogajanja opazovali s skrajno nezaupljivostjo in namesto Otokarja, ki je to čast pričakoval kot samoposebiumevno, za "rimskega kralja" izvolili manj pomembnega Habsburžana, švabskega grofa, katerega naloga je bila ustaviti "širitev slovanstva" na vzhodu. Po zmagi in uničenju Otokarja je Rudolf dodelil svojim kumanskim pomagačem (Ukrajina) mnoga posestva v karantanskih deželah, odkoder so izgnali Otokarju lojalne stare rodovine. Leta 1282 pa je Rudolf stanje v osvojenih deželah uredil tako, da je oblast v njih razdelil med svoja dva sinova. Tako se je začela habsburška cesarska avantura, ki jo po 723 letih dokončno zaključuje pogrebno obredje te dni na Bavarskem in konec tedna v Avstriji in na Madžarskem.

Dogodki ob prvem velikem prevratu na območju nekdanjih karantanskih dežel, kar pravzaprav v resnici je prevzem (dedne) oblasti s strani potentne habsburške rodovine, so odločilno zaznamovali potek zgodovine Slovencev, ki so prebivali v deželah Štajerski, Koroški, Krajnski, Furlaniji in Slovenski marki. Že Otokar je v dinastičnih previranjih z Madžari trgoval in prepustil del Štajerske (Slovensko krajino – Totszag, današnje Pomurje in Porabje) prek Mure Madžarom. Dinastična matematika je s časom izoblikovala dežele, kakršne so dočakale razpad habsburške vladavine pod njihovo neposredno oblastjo (Slovenski krajini so vladali kot kralji Ogrske). S Slovenci poseljene so bile do novejše dobe vojvodine Štajerska, Krajnska in Koroška, ter Primorje, ki je bilo sestavljeno iz poknežene grofije Goriške, mesta Trsta in mejne grofije Istre z otoki. Onkraj južnih meja Primorja, Krajnske in Štajerske je bila enovita in celovita kraljevina Ogrska, katere fantazijsko srednjeveško hrvaško državo sta v svojih političnooblastniških igrarijah vešče zlorabljala tako habsburška kot papeška politika z namenom omejevati moč Madžarov, za poskuse prodora v smeri Bospora preko Srbije in hkrati slabljenje slovanskega bloka. A to ne more spremeniti temeljnih dejstev:

Madžarska država je bila od samega začetka zasnovana drugače kot Rimsko cesarstvo. Ustavni akti kraljevine poudarjajo to drugačnost, ki se kaže v tem, da država ni sestavljena iz bolj ali manj avtonomnih vojvodin, kaj šele iz suverenih, kakor so bile vojvodine in kraljestva v Rimskem cesarstvu. Vsa oblast na Madžarskem je bila v rokah kralja. Bani različnih "kraljevin" in podobnih teritorialnih enot so bili navadni državni uslužbenci. Habsburgi pa so svoje napore, da bi oslabili Budim in se polastili absolutne oblasti v Ogrski, spretno preigravali na relaciji Zagreb – Budim in parali živce Madžarom s ščuvanjem Hrvatov. No, temu so Madžari napravili konec s Poravnavo 1867. Povrh so od Franza Jožefa izsilili še primorsko Reko, ki so jo kot gubernijo podredili neposredno Budimu. Celovitost – nedeljivost kraljevine Ogrske je vedno znova prihajala na dan. Tako je bila nepremostljiva ovira pri poskusih uvedbe trializma ("slovanska stran" – Slovenci, Hrvati, Srbi znotraj KuK – se ni mogla združiti, ker Budim ni dovolil cepitve svojega državnega teritorija) in tudi Karl je moral nedeljivost Ogrske upoštevati pri svojem oktobrskem manifestu – zadnjem veljavnem ustavnopravnem aktu, ki priznava deželam/vojvodinam njegovega "cesarstva" vse dotlej obstoječe atribute: Suvereniteto in pravico svobodnega združevanja, nikakor pa ni mogoče deliti enovite Ogrske.

Več kot sedemstoletno dinastično-politično epopejo Habsburgov je doletelo zadnje dejanje v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko so se spopadli imperialni globalni interesi in je okostenela dinastična strutura pokazala, da se ni sposobna adaptirati. Nemško nacionalistične sile in južnoslovanski projekt so državo ob koncu prve svetovne vojne sesuli. To dejstvo je bilo prava katastrofa za Slovence, ki so tik pred koncem Dvojne monarhije dobili "na mizo" ustavni akt, ki je predvideval ustanovitev Zedinjene Slovenije. A slovenska politika – zlasti njeno klerikalno vodstvo – je bila popolnoma vkleščena v program Jugoslavije, kar je takoj povzročilo popolno razkosanje slovenskega nacionalnega teritorija v štiri tuje države in so Slovenci postali v njih zatirana manjšina. Nasprotno pa so dežele – odnosno tisti deli dežel, ki so imeli nemškogovorečo večino – takoj vzpostavili zvezo teh dežel v skladu z Manifestom – "DeutschÖsterreich", danes Zvezno republiko Avstrijo. Slovenska državnost – državnost dežel – je ostala zapuščena v jarku, stoletno suženjstvo v balkanski tvorbi pa je uničilo vsaj polovico nacionalnega bogastva, tradicijo, tisočletno vpetost v evropsko kulturo, znanost in politiko, in pomenilo pomor in begunstvo stotisočev Slovencev.

Stanje, ki v leta 1991 razglašeni osamosvojeni republiki Sloveniji vlada dandanes, priča, da 25. 6. 1991 "osamosvojitelji" niso osamosvajali dežel, slovenske državnosti in identitete, ki je leta 1918 vstopila v Jugoslavijo, marveč socialistično republiko Slovenijo, kakršna je nastala znotraj SFRJ. Zanemarili so osamosvojitelji državnost, ki ne mine. Pozabili so na državnostne atribute slovenskih dežel, ki smo jih kot slovenske koroške pesmi Nemcem, prepustili zlasti Hrvatom, ki jih niso imeli. Niso naši osamosvojitelji omogočili vrnitve Slovencev k starim evropskim koreninam. Dogajanje na politični sceni, javni dogodki, dogodki v DZ in še vse drugo, vpije, da smo še vedno trdno v kleščah balkanske, z ideologijo kontaminirane umetne tvorbe. Pomagalo ni niti članstvo v EU. Vse ostale republike SFRJ imajo več od našega članstva, kot mi sami. Prišlo ni do nobene civilizacijske diskontinuitete in vsaj do poskusa vrnitve stare domače, evropske, srednjeevropske naše stvarnosti. Stanje je farsično. Bežali smo iz umetne balkanske tvorbe, ker je bilo življenje v tujem okolju neznosno. Dejstva povedo, da ne le neznosno, marveč tudi uničujoče. A smo vzeli s seboj vse, kar nas je bremenilo. Ničesar se nismo otresli, nobenega našega lastnega, trajnega upravičenja nismo uveljavili. Vse svoje državnostne in kulturne potenciale še vedno prepuščamo tujcem. Svojo bogato obloženo mizo smo prepustili v požrtijo drugim, sami pa se beraško plazimo pod njo in skrivoma pobiramo drobtinice s tal.

4. julija je torej umrl sin zadnjega slovenskega suverena, vojvode naših dežel in cesarja svojega dinastičnega Avstrijskega cesarstva, vojvode, ki je v zadnjem uničujočem vrtincu Prve vojne storil svojo patriotično dolžnost in z Manifestom svojim deželam/državam končno prepustil suvereno odločitev o bodočem združevanju. Naši voditelji – Korošec – so na to izjemno okoliščino in priložnost, da se končno uresničijo sanje Majarja-Ziljskega, Prešerna, Cankarja in mnogih drugih rodoljubov, enostavno prezirljivo pljunili in Slovence pognali na balkanska morišča, v zatiranje pod tujimi oblastniki in v emigracijo po vsem Planetu. Če upoštevamo, da se je praviloma število prebivalstva osamosvojenih držav v našem okolju v sto letih podvojilo, ter primerjamo število prebivalstva na teritoriju RS (ne da bi upoštevali strahovito etnično "injekcijo"!!!) po sto letih, opazimo da se število praktično ni spremenilo. Je torej slovenska etnija plačala vsaj milijon življenj (polovico!) zaradi pokvarjene politike?

Pogled na našo današnjo situacijo, dvajset let po osamosvojitvi, pokaže vsaj dvoje:

1) Nismo osamosvojili slovenskih dežel, ki so pred nasiljem bežale v novo državno skupnost, marveč nedržavno, defektno, državi le podobno, ozemeljsko osiromašeno, nedemokratično Socialistično republiko znotraj SFRJ

in

2) Odsotnost vsake zgodovinske (samo)zavesti med nami, ki jo izpričuje tudi odsotnost naših predstavnikov v Münchnu, razkriva, da je stari poslednji monarh umrl zaman. Vsaj kar se demokratične Zvezne republike Slovenije tiče. On in ona izginjata v zgodovinsko pozabo. Tokrat dokončno.

11.7.2011

Posted in Uncategorized | No Comments »

KOT GRADIVO ZA PREPOTREBNO ŠOLANJE

July 9th, 2011

Odmev na pismo bralca 28.6.2011/DELO, ki je dodano v nadaljevanju, kakor je tudi dodan zadevni odmev, zaslužita (skupaj, kot primerjava) umestitev v šolski program, tiste šole, ki bi poskusila vsaj nekoliko popraviti totalno zmedo, ki vlada pri nas v razumevanju državnih reči, državnosti, posebej naše, slovenske. Da je stanje še hujše od tega, ki bije na plan v primerjavi teh dveh pisanj, pripoveduje klavrna resnica, da so pri nas med tistimi, ki so osamosvajali in ki naj bi naredili končno slovensko državo, kakor se spodobi pradavni naciji, v usodni večini taki, ki so se o državi navzeli edinozveličavnih naukov vrste "odmiranje države" (Kardelj). Taki naj ustvarijo državo? Kako absurdno je pričakovati kaj takega, vpije resnica okoli nas in skrušeno priznanje enega vodilnih, da so "potem napravili veliko posranijo"! Tako.

Tukaj dodani pismi razkrivata, kako z mnenji ni mogoče ugovarjati dejstvom. Z njih nategovanjem po umišljenem kopitu bo slika le še bolj "Grayevska"! Pri motrenju zgodovinskih dogajanj ni dobro imeti zmedene predstave o času in prostoru – vsaj ne pri časovnem sosledju. V državnih rečeh je – tako kot pri sodbah – pomemben že trenutek. Sploh pa bi kazalo vprašati generala Čada, ki je na Reki zaman čakal slovensko vojsko, general katere vojske – katere države – je bil. Da so po razsulu JLA prišli na vrsto drugi programi, je jasno. In tudi, da je že konferenca na Brionih, ki je ipso facto priznala državnost in suvereniteto Slovenije, pomenila začetek dokončnega razpada južnoslovanske umetne tvorbe, ki je v trenutku napada na osamosvojeno republiko, samostojno in suvereno državo Republiko Slovenijo brez sence dvoma še vedno obstajala z vsemi atributi. Obstajala je vsaj še do 8. oktobra 1991! To je namreč datum, vklesan v kamen, ki je zabetoniran pred zgradbo, v kateri je hrvaški sabor sprejel "zgodovinsko odločitev, da pretrga vse stike z zvezno državo". Toliko o "dejstvih", na kar se sklicuje pisec odmeva. Gotovo se hrvaški in srbski REPUBLIŠKI predsednik nista šele tedaj začela dogovarjati o razkosavanju, ki je rodilo "Srebrenice", a neizprosno dejstvo v optiki mednarodnega prava je, da sta bila do razglasitve samostojnosti svojih republik, človeka SFRJ. Zasebna mnenja, magari državnikov, folklorni elementi, načrti, tendence … vse to nima nič opraviti z državnimi rečmi. Kdo je imel formalno oblast v SFRJ – in to šteje v mednarodnem pravu – je znano. Pri komu je bil na obisku takratni zunanji minister ZDA – in temu obisku je takoj sledil napad na Slovenijo – je tudi znano. A o tem nima smisla še naprej izgubljati besed. Prebrati in primerjati je treba le tukaj dodani pisanji.

Pismo 28.6.2011

Spoštovani!

Hudič tiči v podrobnostih je rek, ki vedno znova opozori na svoj pomen. Navsezadnje tudi današnja aktualna vsesplošna kriza, o kateri govori mnenje pod naslovom Kak dan potem (Delo, 28.06.2011, str. 5), korenini v “podrobnostih”. Tudi take vrste, kot je ta v objavljenem besedilu, da je (bila) napadalec JLA.

Marsikaj je, kot rečeno, narobe zaradi nenatančnosti v podrobnostih. Vedeti, zavedati se in ravnati glede na to, kar se je zgodilo, pomeni upoštevati dejstvo, da je takoj po razglasitvi, suvereno državo Republiko Slovenijo napadla Socialistična federativna republika Jugoslavija, torej država, iz katere je osamosvojena Republika Slovenija tik pred tem izstopila. Seveda že otrok ve in razume, da je orodje za oborožen napad vojska, v tem primeru Jugoslovanska ljudska armada. Ni pa treba biti dosti bolj izobražen in razgledan od otroka, da razumeš, da je bil napadalec država SFRJ in seveda republike, ki so jo (še) sestavljale. Med drugim tudi Hrvaška (celo predsednik zvezne vlade, ki je napad ukazal, je bil Hrvat), ki se je iz SFRJ izločila šele 8. oktobra 1991 in to dejstvo nadvse slovesno razglasila in vklesala v kamen. Da svoje sodelovanje v agresiji taji – je morebiti naraven pojav. Ni pa naravno, da o tem molči žrtev, posebej če je žrtev zelo boleče občutila prevaro, ko nič od dogovorjenega glede osamosvojitve in obrambe samostojnosti sosedje niso uresničili. So se pa močno potrudili – in je pravzaprav najbolj grozljivo, da so nekateri izmed nas temu z vsemi močmi asistirali – da so vojaško, s paravojaškimi enotami, zasedli kar polovico dežele Primorske, ki nikoli ni bila del teritorija kakšne hrvaške države.

Najbolj boleča dejstva so v resnici največkrat “obrobna” in dobro prikrita.

ODGOVOR (brez navedbe na katerega avtorja pisanja se nanaša: odpade zakonsko zagotovljena pravica do odgovora!!!):

Kak dan potem – Sobotna 9.7.2011

Očitno smo še vedno pred vprašanjem, kdo je leta 1991 napadel Slovenijo. JLA za federalne cilje? Poskušajmo z dejstvi.

Na pogajanjih na Brionih je takratni predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan dejal (7. julija 1991): »Danes v tej armadi ni več Slovencev, ne Hrvatov ne Makedoncev; to je srbska armada in koga naj (na slovenski meji) varuje srbska armada?« Kakšna je bila tedaj njena identiteta? JLA je bila srbizirana in prosrbska, v celotnem Miloševičevem obdobju instrumentalizirana za velikosrbske imperialistične cilje. Kdo jo je vodil? V spominih Hansa-Dietricha Genscherja (objavljenih v Der Spieglu) je šlo za »srbsko poveljstvo zunaj JLA. Zakaj? Bil je to Miloševičev načrt Srboslavije, ki jo je imenoval »moderna federacija«, in ker mu v Sloveniji ni uspelo, ga je nadaljeval na Hrvaškem in naprej kot načrt Velike Srbije. Napadalec je bila res v vseh primerih JLA, toda presodimo, ali za federalne ali srbske cilje? Namen je bil vseskozi jasen. Janez Janša navaja v svojih spominih, da so v Srbiji po brionskih pogajanjih pripravljali »drugo fazo« napada na Slovenijo z »enonacionalno armado«. Iz srbskega rezervnega sestava predvsem v Srbiji, Vojvodini in Črni gori so vpoklicali »približno 200.000 rezervistov, ki so (bili) v veliki večini srbske narodnosti« izvedli pa so »tudi mobilizacijo TO Srbije«.

Odgovorna mednarodna skupnost je natanko vedela za napadalca na Slovenijo. Francoski predsednik Jacques Chirac je leta 1999 v nagovoru francoskemu narodu eksplicitno navedel, da je Miloševič svoj pohod po Jugoslaviji začel z vojno v Sloveniji. Češki predsednik Vaclav Havel je v pariškem Mondu navajal kot žrtve Miloševičevega režima na srbskem imperialističnem pohodu znane štiri narode oziroma narodne entitete, spet začenši s Slovenijo. Junija istega leta je ameriški predsednik Bill Clinton v osrčju slovenske prestolnice pohvalno dejal: »Tudi sami ste se pred osmimi leti uprli Miloševiču, ko je vojaško napadel vašo državo.« Tri leta prej je nekdanji član zveznega predsedstva Janez Drnovšek v svojih spominih pisal o načrtu z neopravičljivo »federalno-srbsko odločitvijo za vojaški poseg v Sloveniji« potem ko je pomladi 1989 »srbski nacionalizem začel svoj agresivni pohod«. In napovedani srbski miting v Ljubljani za nasilno zamenjavo oblasti? Kdo se je odzval, ko je bil preprečen? Srbska SZDL z gospodarsko blokado Slovenije.

Za sklep navedimo uradni akt, obtožnico mednarodnega haaškega sodišča proti Slobodanu Miloševiču za zločine proti človečnosti. Maja 1999 je bil obdolžen, da je začel štiri vojne, prvo eksplicitno proti Sloveniji. V obrazložitvi obtožnice piše, da je bil, čeprav predsednik Srbije, dominantna osebnost, ki je imela nadzor nad zvezno oblastjo.

So potrebni še kakšni dokazi? Navedimo le še nekaj o priročnem grešnem kozlu, jugoslovanskem premieru Anteju Markoviču (za konstrukt o federalnem napadu na Slovenijo). Odlok zvezne vlade z dne 25. 6. 1991 govori o tem, da se slovenska meja sama brani s tam stacioniranimi policijskimi enotami in le v skrajni sili z vojsko obmejnega zelenega pasu. V svojih spominih je nekdanji jugoslovanski premier natanko pojasnil, da v tem odloku ni bilo ne tankovskih kolon ne letalski bombnih napadov, »nikakršne vojne in prelivanja krvi«. Za verodostojno pisanje zadošča vedeti, da Markovič kot nekdanji premier ni bil pristojen za armado, to je bilo zvezno predsedstvo. Na haaškem sodišču je tudi pojasnil, da so ukaz za mobilizacijo enot JLA za napad na Slovenijo izdali brez njegove privolitve. Sprejeli so ga na zahtevo sekretarja za obrambo Veljka Kadijeviča in srbskega člana predsedstva SFRJ Borisava Joviča, ki je po Markovičevem pričanju delal v navezi z Miloševičem, za katerim je stal srbski narod.

To so dejstva. Pametnemu dovolj. Je komentar potreben?

Posted in Uncategorized | No Comments »

K PREDLOGOM ZA SPREMEMBO USTAVE

July 9th, 2011

Predlogi SDS – 6.7.2011

Iz besedila / povabila k dodatnim predlogom oz. komentarjem vzpodbudno izstopa zlasti stavek: "Slovenska demokratska stranka zaupa podjetnikom in bo storila vse za razmah njihove ustvarjalnosti in uspeha na trgu." saj obeta, da utegnejo v slovenskem političnem prostoru počasi odmreti ostaline zavožene ideologije in režima, katerega usodno premoč v naši sedanjosti razkriva ugotovitev ameriškega ambasadorja ob državnem prazniku Združenih držav, da je v Sloveniji mnogo preveč socializma. Izjava ne preseneča, preseneča pa, da ljudje pri nas v nasprotju z zdravo pametjo pričakujejo, da bodo moderno državo vodili in za propulzivne družbene okoliščine skrbeli ljudje, ki so se "kalili" v "kumrovcih". Kako naj – za božjo voljo – dedič kardeljanskega "odmiranja države" ali "komunalnega sistema" ustvari in vodi državo!!! Stvar je še bolj zapletena tudi zaradi tega, ker take sorte "kadri" zelo radi oblečejo nov kožuh, oziroma obrnejo plašč po vetru – saj so tudi v propadlem režimu rinili v ospredje največkrat zaradi osebnih ambicij – a potem ni povsem jasno, ali bi bilo bolj škodljivo njihovo vztrajanje v preživelih vzorcih od hlapčevanja novim "modelom" (gospodarjem?). A vendar omenjeni stavek vnaša optimizem in pričakovanje, da država ne bo več gospodarila namesto ljudi, mislila namesto njih, upravljala z njimi in kar je še biserov iz zakladnice dosežkov proslule ideologije Edine Resnice in propadlih inženirjev duš, da bo morebiti vendarle nekoč iz našega besednjaka izginila raba "republiški", kadar gre za državni, ali pa naših ušes ne bodo mučili komentatorji s TV zaslonov s svojimi "družbenimi proizvodi", katerim se je zadnji čas – neka nova podvarianta? – pridružil celo "bruto državni proizvod"! Kot da bi vse prišlo prav, da le ni tisto res pravo. Tako nekako so v neki zgodbi oslu natikali zelena očala, da je bil zadovoljen z oblanci. To in ono, vsekakor pa preveč vsega, pripoveduje, kako globoko tičimo v nekih preživelih, propadlih vzorcih. In vsaj rahlo komično, če ne zaskrbljujoče tragično je, da s svetilniki in napotki za "izhod iz Egiptovske sužnosti" v znatni meri opletajo sotrudniki propadlega suženjstva in njih "izdelki".

Ni dvoma in kriza kriči in tu navedeni predlogi sprememb ustave razkrivajo, da problemi so. Je pa vprašanje, ali je v počenem loncu mogoče skuhati karkoli užitnega. Še tako dobro premišljeni posamezni ukrepi – recepti – ne pomagajo, če je lonec neuporaben. Zgodovina in realno življenje okoli nas pripoveduje, da so lahko recepti različni, jedi pa vseeno dobre. Da pa pri nas nikakor ni mogoče skuhati okusnega obroka že dvajset let, čeprav receptov mrgoli, kaže na to, da je po vsej verjetnosti nekaj narobe z loncem. Ker je v tukaj obravnavanem primeru lonec država, je očitno ta napačno sestavljena. Jo je treba "resetirati" – kakor smo pred časom lahko slišali – če naj stvari delujejo.

Kar je mogoče prebrati v predloženem predlogu ustavnih sprememb ne pušča dvoma, da je ljudi, ki vedo in znajo s posameznimi področji upravljanja države, prej citirani stavek o zaupanju podjetnikom pa obeta da bo konec zlorabljanja države za klikarske interese, se torej z recepti – dodajanjem količin in začimb – ne gre zamujati. Predvsem zaradi lonca, ki je glavni problem, ki ga je treba urediti preden se prične s kuho.

Najprej je torej na vrsti država. Razumevanje nje vloge. Njena strukturiranost. Funkcioniranje. Sprejetost. Odzivnost. In smo pri začetku Zgodbe.

Stanje, ki ga danes živimo v Republiki Sloveniji, je derivat vložkov in procesov, ki so kulminirali na začetku 20. stoletja, in se potem kataklizmično sproščali ter nazadnje sprostili leta 1991 v razpadu umetne balkanske tvorbe. Vmes je bilo vsega dovolj in preveč, največ pa uničenja in mrličev. Zadeva bi ne bila tragična, če bi svojo državo zgradili na njenih realnih temeljih, ne pa na gomili razvalin, na ideoloških predsodkih in na izmišljijah. Vsebina te gomile in ostalih naplavin nas tare in teži že dve desetletji, in je torej tako vsebina kot nje količina vsem znana. Ni pa znano dovolj oz. je skrito za ideološkimi podtaknjenimi predsodki, kar je skrito pod to navlako. Če naj država odraža dejansko prepletenost danosti in vzpostavlja idealno součinkovanje dejavnikov, služi torej dobremu počutju, identiteti, poslovni uspešnosti, varnosti, prihodnosti, sožitju prebivalcev, državljank in državljanov, potem so prizadevanja brez smisla, dokler ne odkrijemo temeljev, ki so skriti pod navlako, a hkrati tudi nalašč zanikovani. To zanikovanje bi lahko strnili v nekaj uveljavljenih obrazcev: Hlapci, za hlapce rojeni. Nikoli nismo imeli svoje države. Nikoli nismo imeli svojih vladarjev. Nikoli nismo imeli svojega plemstva. Naša država stoji na kulturi. Nismo vojaki.(Višek sprevrženosti je, da imamo v najimpozantnejši zgradbi, namenjeni parlamentu, sedež univerze!) Že teh nekaj primerov pove, da so temelji sicer skriti pod omenjeno gomilo in navlako, a hujše od tega je sistematična indoktrinacija, katere namen je pozaba lastne preteklosti, odrekanje lastni identiteti. Dokler to počne tujec zaradi lastnih koristi, je mogoče razumeti, in je odpor mogoč. A opravka imamo s katastrofo, ko postanejo taka gesla naša, uničevanje in zanikovanje lastnih temeljev pa politični in znanstveni progam pod zastavo domoljubja in osvoboditve.

Ključno dejanje, ki je določilo, kaj bo z nami danes, se je zgodilo ob koncu prve svetovne vojne. Do tistega trenutka smo bili Slovenci tisoč let in več, pač vso znano, dokumentirano zgodovino, sestavni del razvijajoče se evropske civilizacije. Živeli smo svoje življenje v obliki in na način, kakor je bilo to v različnih dobah v navadi. Vsekakor pa smo živeli v svoji domovini, v svojih deželah, ki smo nje in njih pojave z lastnim delom oblikovali, jih poimenovali v svojem jeziku in v tem jeziku tudi uresničevali vse svoje družbene potrebe. Z jezikom in kulturo smo se seveda predstavili sebi podobnim v sosedstvu. "Zraven" smo bili pri vseh ključnih atributih državnosti in javnega udejstvovanja – od diplomacije do vojske in državne uprave. V korak smo stopili z najpomembnejšo zgodbo moderne zgodovine – izumom tiska in s knjigo. Velikansko (za tiste čase) število knjig v jeziku "hlapcev in dekel" bi bil popoln nonsens, če bi jih ne brali tisti, ki so jih plačali – to pa je bil parlament dežele Krajnske. Je torej bila slovenščina nekaj takega, kot tisto, kar dandanašnji birokracija stlači pod kategorijo "jezik v javni rabi"! "Zraven" smo bili v znanosti in tehniki. In imeli smo svojo državo – celo več njih – in seveda tudi svoje vladarje.

Krik, da nismo nikoli imeli svojih vladarjev, postane smešnica takoj, ko pogledamo čez planke. Veliki Rusi so imeli zelo malo "svojih" carjev/caric. Večina so bili Nemci. Nemec je bil celo prejšnji moskovski patriarh! Pa ni zaznati, da bi Rusi vsled tega imeli kak problem. Čehi so imeli za kralja Habsburžana. Madžari tudi. Bolgari so imeli Nemca, Sakskoburggotskega, Romuni prav tako Nemca. Angleški kralji so hannoverskega rodu in so si le "zaradi lepšega" (ko so se igrali vojne z bratranci) izmislili kamuflažni naslov "Vindsorski"! Švedom je kraljevsko dinastijo dostavil Napoleon – čistokrvnega Francoza. Španci so "prenašali" ali Habsburžana ali kakega Bourbona. Še danes ga imajo čisto za svojega. Fraza "lastni vladarji" in lamentiranje s tem v zvezi je torej napaka v razumevanju sistema. "Lasten" je tisti vladar, ki ga ljudstvo izbere ali potrdi "na krajevno običajen način"! (Kakor danes predsednika ali parlament). Slovenci smo že v pradavnih časih svoje vladarje potrjevali na celo posebej zanimiv/odmeven način. In Habsburžani – vladarji do časa prej omenjenega "ključnega dejanja" – so bili tolikokrat potrjeni kot vojvode v deželah, v katerih smo živeli, in so živeli tudi oni(!), da so v stoletjih pač dobili dedno pravico in je bilo potrjevanje zgolj formalnost. A bilo je!

Krik, da nikoli nismo imeli svoje države je nič manj smešnica, kot ono z vladarji. Še hujša, do neke mere zaradi posledic tudi tragična, smešnica je manipulacija "proračunskih zgodovinarjev", ki zavzeto razlagajo, da ne gre zamenjavati države danes z državo nekoč, v isti sapi pa odrekajo Slovencem lastno državo, ker nekoč nismo imeli takšne, kot je v navadi danes. Kakršnakoli že je bila država nekoč, pa preje pa kasneje, dejstvo je, da so bile to naše dežele, v katerih smo živeli in zanje počeli marsikaj, tudi umirali, ko smo jih branili. Da so bile te naše dežele države, pove že etimologija, saj beseda dežela pomeni v slovenščini državo. Beseda država je prišla v naš jezik od drugod. In so imele te naše dežele/države tudi vse atribute, ki določajo državo. Imele so ozemlje, mejo, državljane in oblast. Vedno znova so se pojavljala dejanja in dokumenti, ki so izpostavili to državnost. Francoske vojne v času Napoleona so prinesle mirovne sporazume (torej dokumente internacionalnega prava), v katerih so naše dežele v francoščini poimenovane états héréditaires (dedne države!). Cesarski patent iz leta 1804, s katerim je Habsburg z uvedbo dinastičnega naslova "cesar Avstrijskega cesarstva" nadomestil izgubljeni cesarski naslov Rimskega cesarja, ki ga je ukinil Napoleon, natančno zapiše, da ta naslov v ničemer ne zadeva zgodovinske avtonomije dednih držav/vojvodin. Ob znameniti Poravnavi leta 1867, s katero se je začelo zadnje dejanje habsburške vladavine na ozemlju Avstrijskega cesarstva in kraljevine Ogrske, se je odrazila tudi internacionalnopravna subjektiviteta naših dežel/držav. Zapisano je namreč v tem dokumentu, da Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju. Državni subjekti, ki stopajo v odnose z drugimi državnimi subjekti, so brez dvoma subjekti mednarodnega prava.

Slovenci smo torej od nekdaj in vedno imeli svoje države in svoje vladarje. To dejstvo toliko bolj izstopa, če – le kot ekskurz – pogledamo k južnim sosedom, s katerih državnostjo se mnogi postavljajo, in so na tistem prividu tudi naši politiki, ki so lastno državnost navdušeno ignorirali, gradili neko bodočo usodo Slovencem.

Južni sosedje so morebiti imeli neko državo v nekem davnem času nekje bolj južno. Kar je dovolj natančno dokumentirano, je dejstvo, da so oblast, in to absolutno, "na madžarski način", ki ni dovoljeval suverenih vojvodin, kakršne so bile v navadi v Rimskem cesarstvu, prevzeli v dobi, ki je zgodovinsko dokumentirana, madžarski kralji, ki za svojo vladavino nad temi ozemlji niso potrebovali nobenega soglasja/potrditve. In so obravnavali svojo kraljevino kot celovito in enovito. Tako celovito in nedeljivo je bilo ozemlje kraljevine Ogrske do konca KuK. Zaradi te celovitosti ni uspel poskus trializma nadvojvode Ferdinanda, in to celovitost je zapisal v svoj Manifest zadnji cesar Avstrije in kralj Ogrske, Karl I., kjer je posebej poudaril, da razkosanja celovite kraljevine Ogrske ne more dopustiti. Na celovitost je namreč prisegel, ko je prevzel madžarsko krono. Od neke lastne državnosti onkraj mejnih rek v neki sivi davnini torej ni ostalo dosti. Nasprotno pa je državnost slovenskih dežel trajno in dokumentirano dejstvo od začetkov zapisane zgodovine do vključitve dežel v južnoslovansko tvorbo decembra 1918.

Slovenske dežele z lastno oblastjo in vsemi drugimi državnostnimi atributi so se na podlagi obstoječih dejstev, ki jih je evidentiral Karlov Manifest z dne 16. oktobra, lahko legalno in legitimno združile svobodno med seboj in z drugimi subjekti mednarodnega prava. Tiste dežele Avstrijskega cesarstva, v katerih so bili državljani nemškega jezika v večini, so se že 21. oktobra združile v Nemško Avstrijo. Tudi slovenske dežele in večinsko slovenski del Štajerske in Koroške so se združile pod oblastjo ljubljanskega Narodnega sveta, a ne z namenom sestaviti – končno (!) – samostojno Združeno Slovenijo, marveč so domači politični voditelji s sumljivim mandatom (dejansko ga niso imeli) skupaj z zagrebškim Narodnim vijećem 1. decembra 1918 v Beogradu razglasili združitev s Kraljevino Srbijo. Srbski regent Aleksander je na Pavelićevo adreso, v kateri je ta naglasil, da se država SHS združuje s kraljevino Srbijo, odgovoril, da ga veseli, da se DEŽELE DRŽAVE SHS združujejo s Kraljevino Srbijo. S tem je na diplomatsko običajen način dezavuiral Pavelićevo izjavo, saj država SHS ni bila nobena država, slovenske dežele v njej pa so bile, in le z njimi se je, kot enaka z enakimi, smela združiti Kraljevina – država Srbija. Hrvaško in Slavonijo pa je obravnavala tako, kakor jima je dejansko šlo – kot okupirano madžarsko ozemlje (enako Vojvodino in Slovensko krajino), katerega usodo je kasneje določil sporazum v Trianonu.

Državnost in avtonomija slovenskih dežel v trenutku vstopa v leta 1991 razpadlo balkansko tvorbo je torej na dlani. Razlogi, da so se voditelji Slovencev odločili, kakor so se, in Slovencem odrekli državno samostojnost v Združeni Sloveniji, ki je bila po stoletju krčevitega boja končno na mizi in utemeljena na isti ustavnopravni podlagi, kot so jo imele "nemške", ki so ustanovile Nemško Avstrijo, pa so dosti manj jasni. ("Maiestät, zu spät" – Korošec – "posel" je bil očitno že sklenjen in usoda Slovencev zapečatena z genocidno-idiotsko farso "troedinega plemena".)

Notranjo logiko oz. mehanizme, ki so na delu v tej zvezi lepo ponazarja najnovejša iznajdba vodilnega nacionalnega zgodovinarja, specialista za to obdobje, ki jo je zapisal v obliki: Če bi ne ustvarili Jugoslavije, bi nas razkosali. Ta dosežek človeškega (?) uma je fenomenalen. Izpovedba je namreč nastala na tako popolnoma in vsestransko razkosanem "slovenskem truplu", da si popolnejše razkosanosti ni mogoče niti misliti. In to razkosavanje se je začelo in razdivjalo šele po iznajdbi in uresničenju balkanske tvorbe. Do zadnjega trenutka je bil Trst največje slovensko mesto in središče slovenskega delavstva, Gorica pa kulturno, cerkveno in slovensko politično središče vse Primorske z izdatnim učinkovanjem v vseh ostalih slovenskih deželah. Celovec je bil srčika slovenske knjige in založništva brez primere. Krajnska in južna Štajerska sta bili nemudoma okupirani s tujo vojsko, vojsko tujega jezika in tuje pisave, ki je preplavila deželo nič manj, kot italijanska okupirano Primorsko. Razlika je bila le v tem, da so se Primorci smeli upirati, Krajnci in Štajerci pa ne, saj so bili "osvobojeni"! Česa? Lastne državnosti in identitete! Ne univerza, ne akademija znanosti nista smeli nositi slovenskega imena. "Nepodobni učitelji" so se čez noč znašli globoko na Balkanu, občutljivo področje zgodovine pa so na univerzi itak prevzeli tuji profesorji. Bilanca pobojev in usmrtitev v seštevku po skoraj sto letih nasilja in destrukcije nacionalne samobitnosti skoraj ne pokaže razlike glede na "cono": ali italijanske ali jugoslovanske okupacije. Koroška in madžarska "okupacija" in stanje ondod je sui generis! Dežela Koroška in del Slovenske krajine sta namreč ostala v okviru svojega dotedanjega širšega državnega okolja. S tem, da se je vsaj na Koroškem silovito razmahnil protislovenski sentiment, prisoten seveda že oddavna, le da je tokrat dobil krila na podlagi nespornega dejstva, da so nekateri sodržavljani slovenskega jezika pomenili tistim nemškega jezika in ostalim "koroško razpoloženim" očitno "nevarnost za enotnost in celovitost tisočletne države/dežele", ki so jo hoteli "Slovenci – Čuši" poriniti pod tujo balkansko monarhijo. Najprej štajerska (Maistrova) in krajnska, potem pa še srbska vojska so bile za Koroško vsekakor tuj agresor in "jugoslovanska" grožnja. Da to drži, dokazuje Maistrov "uspeh" na Štajerskem, kjer sta bila Maribor in Ptuj prav toliko "nemška", kot Celovec na Koroškem, pa je vseeno prišlo do razdelitve dežele brez vojaških spopadov, saj so bili akterji "domači", znotraj ene države. "Umiritev" mariborskih nemškutarjev ni bila vojna, niti ni bila podobna silovitim spopadom, ki so izbruhnili na Koroškem, ko so tja prišle Maistrove enote in kasneje, ko je intervenirala srbska vojska in povzročila "dokončno izgubo Koroške" – ki je bila dejansko in dokončno izgubljena že tisti hip, ko je Korošec zavrnil Manifest in Slovenci na Koroškem niso bili vključeni v državne organe, ne pa šele s plebiscitom, katerega izid je bil logična in neizogibna posledica ravnanj odgovornih udeležencev. O usodi, ki je doletela koroške "domorodce" v "zibelki slovenstva" zaradi tako zavozlane konstelacije takoj po razpadu KuK, pa v času Anschlussa, in še po vojni, in ki je storila obupni "poslednji boj" Slovencev na Koroškem popolnoma brezupen, pa dovolj nazorno pripoveduje najnovejši "dosežek" na Koroškem, ko se je nosilna nacija dežele končno, po komaj stoletju, znašla na ravni nekaj kvadratnih metrov "Ortstafelnov". Slutnja, da situacija na Koroškem čaka Slovence tudi drugod v njihovih deželah, ni ravno popolnoma brez vsake osnove, če le pogledamo okoli sebe. Že na državnih proslavah je kaj slovenskega odveč ali pa se kot slovensko podtika "tuja učenost".

Raznarodovalno nasilje, spremljajoče usodo Slovencev, ki so od nekdaj živeli v svojem okolju, še danes odzvanjajočem njihovo sobivanje z naravo in svojimi deželami tako v zunanji podobi le teh kot v imenih naravnih pojavov in govorici, ki odzvanja še dandanašnji marsikje, se je stopnjevalo hkrati z imperialistično in rasistično obsedenostjo, ki je zajela Evropo in svet v devetnajstem stoletju. "Sovražni prevzem" je sistematično radiral narodov zgodovinski spomin, istovetenje z deželo/državo, njenimi atributi, z vojsko, oblastjo, z dosežki od političnih prek znanstvenih in kulturnih do državniških, in hkrati imputiral občutek tujosti, prihajaštva, odvisnosti od "bratovske ljubezni"! Na ta način je slovansko sosedstvo vsaj enako učinkovito, če ne morebiti celo bolj, kot nemški, italijanski in madžarski šovinizem, "spreminjalo narodni značaj Slovencev" (Kocbek je take vrste nasilje nad entiteto institucionaliziral v svoji znameniti točki programa OF).

Bilo je tako, da se je obramba Slovencev pred plazom nemškega šovinizma in italijanskega iredentizma sprevrgla v popolno podreditev tretji strani, ki je stisko Slovencev izrabila za lastni dobiček. Projekt Jugoslavija je bil vsekakor izpeljan na račun življenjskih interesov Slovencev in v največjo korist prvega soseda, ki se ja račun slovenske državnosti zavihtel s položaja teritorija ogrske kraljevine v subjekt državnega prava kot nekakšna republika znotraj Jugoslavije in si zvijačno ter z etničnim čiščenjem prisvojil ogromno ozemlja slovenskih dežel, ki so jih zvabili v zlokobni projekt ("Grobovi tulijo"). Namesto "narodne rešitve" smo se Slovenci znašli razkosani, zatirani, osiromašeni, pobiti, pregnani v tujem svetu, prikrili so nam državnost in usodno načeli nacionalno (samo)zavest in identiteto. Zato ni bilo nobeno presenečenje, da nosilci osamosvajanja prejkone niso imeli pojma, kaj osamosvajajo. Različni dokumenti, celo ustavni, razkrivajo, da niso dosti vedeli niti o tem, kako. V tej luči je pravzaprav še dobro, da je danes tako, kot je. Bilo bi lahko še slabše, saj so imeli interesi prvega soseda očitno prosto pot in predane sodelavce med vodilnimi tostran. A to je do neke mere razrešil Sporazum o arbitraži.

Ta premislek, izzvan s pozivom h komentiranju Predloga SDS, se mora omejiti na "lonec", omenjen na začetku. Vsak dan znova namreč lahko poslušamo vprašanja, kako razrešiti gordijski vozel, v katerem tiči naša država. Kot že rečeno, ni rešitve v nobenem receptu ali kuharju, dokler lonec ni v redu, dokler se v njem kuhati ne more. Skuhati se pa v naši državi ne more nič užitnega za državljanke in državljane in druge prebivalce, dokler bo Republika Slovenija s seboj vlačila vso navlako, zaradi katere se je morala osamosvojiti. Dejansko stanje je podobno zgodbi človeka, ki se je znašel v kloaki, se po čudežu nekako izvlekel, potem pa pustil na sebi vso nesnago, namesto da bi se opral.

Iz dosedaj povedanega je razvidno, kaj in zakaj je leta 1918 na slovenski strani vstopilo v novonastalo južnoslovansko državno tvorbo. Da so to bile slovenske dežele/države pod vladavino Narodnega sveta v Ljubljani, ki je skladno z ustavnim aktom in na njem utemeljenim uradnim naznanilom zvezni administraciji na Dunaju prevzel vsa ustavna in zakonska pooblastila v slovenskih deželah Primorju (Goriška, Trst, Istra z otoki), Krajnski, povsem slovenskem delu Koroške, in na južnem delu Štajerske – po dogovoru z Gradcem. Naknadni sporazum v Trianonu je priznal Kraljevini SHS še večji del Slovenske krajine prek Mure do Drave in določil mejo na Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo, ki je bila vedno meja med Slovensko krajino in Hrvatsko znotraj Kraljevine Ogrske. Nobena hrvaška lokalna uprava – državne nobene ni bilo, razen ustaške med Drugo vojno in potem od 8. oktobra 1991 naprej – nikoli ni segala preko Drave na teritorij Slovenske krajine. Prevzem državne oblasti na tem ozemlju – kakor seveda tudi na ozemlju Primorske (Istre in otokov) – po razglasitvi hrvaške samostojnosti 8. oktobra 1991 je šolski primer okupacije. Obnašanje slovenske politike takrat pa, upoštevajoč nekatere pikantne posebnosti, zasluži precej grobo, neprijetno oceno.

Danes je oddaljenost od dogodkov že tolikšna, da je slika dokaj jasna. Pokazalo se je, da je v nasprotju z vsakim pravom, mednarodnim pa še posebej, slovenska osamosvojitev potekala ob popolni ignoranci dejanskega državnopravnega in internacionalnopravnega položaja. V nobeni obliki ni bilo upoštevano, kaj je v Jugoslavijo vstopilo, in da mora to isto tudi izstopiti iz nje ob osamosvojitvi. Predmet eventuelnih pogovorov so lahko le tista dejstva, zaveze in koristi, ki so nastale v času sobivanja znotraj skupne države. Posebno poglavje, ki neposredno zadeva aktualno krizo in vprašanje, kako iz nje, je strukturiranost osamosvojene države, pri kateri zaradi ignoriranja zgodovinskih dejstev in danosti prevladuje vse tisto nezdravo, slovenski državnosti in identiteti nasprotno, kar se je nagrmadilo na slovenske hrbte znotraj Jugoslavije in je povzročilo splošno soglasje, da je treba ven. Ja, ven je šel spak, ki je nastal znotraj Jugoslavije, ne pa tisto, kar je šlo leta 1918 vanjo.

Če je tisto, kar je nastalo iz slovenskih dežel znotraj Jugoslavije, pognalo Slovence v rešilni beg, potem se je treba predvsem tega bremena znebiti! Treba je vrniti državnost slovenskim deželam, seveda tudi državnostne atribute in identiteto njih državljanom ter drugim prebivalcem različnih etnij, ki od nekdaj tam prebivajo, ter vzpostaviti zvezno republiko, kot uresničitev pradavne želje Slovencev, ki so jo njihovi voditelji leta 1918, ko je bila "Zedinjena Slovenija" že na mizi, po nemarnem zapravili za skoraj sto let, in povzročili nepopisno škodo ljudstvu. Osamosvojitev je omogočila postaviti državnostno strukturo Slovenije na njene prave, zdrave temelje. Ker to ni bilo storjeno, nas tepejo krize in težave, ki jih sicer ne bi bilo. Vsaka dežela zase zna dosti bolje prisluhniti svojim potrebam in jih vskladiti z možnostmi. Zvezna administracija lahko dosti bolj racionalno a hkrati učinkovito izvršuje klasična "zvezna" pooblastila in naloge na zunanjem in notranjem področju. Zvezna strukturiranost države hkrati odgovarja v celoti zahtevam EU po regionalizaciji, brez dvoma pa tudi sama po sebi pomeni neposredno pomoč, možnost učinkovitega sodelovanja pri reševanju življenjsko pomembnih vprašanj Slovencev v deželah onkraj državne meje. Usodnost stanja, ko vlade dežel v sosedstvu pri reševanju problemov "svojih" Slovencev nimajo pravega sogovornika na tej strani, se je v vseh svojih dimenzijah razkrila prav ta čas v deželi Koroški. Stanje na italijanski strani tudi pripoveduje o tem. In seveda na Madžarskem – vprašanje trenutno zasedenih delov slovenskih dežel pa glasno vpije svojo resnico. Prekinitev ignorantskega obnašanja in upoštevanje dejanskega stanja – torej ustavna preureditev države v zvezno republiko dežel – bo vzpostavilo tudi ugodno ozračje, da bodo pozitivne možnosti, ki jih ponuja Sporazum o arbitraži glede južne državne meje, prišle do izraza, in jih bo slovenska vlada s predstavitvijo internacionalnopravno relevantnih dejstev, kakršna terja Sporazum o arbitraži in z njimi razpolaga le Slovenija, tudi v celoti izkoristila.

Popravilo "lonca", ali "resetiranje države" – če tako bolj všečno zveni – v zvezo dežel, s katerimi se prebivalci še danes, kljub skoraj stoletni destrukciji še vedno identificirajo, bi v trenutku omogočilo kuharjem, da bi končno skuhali Slovencem in ostalim državljankam in državljanom ter prebivalcem Zvezne republike Slovenije za zdravo sobivanje potrebno, tečno "hrano".

Vsa sprevrženost stanja vsak dan znova bruhne na plano – celo na državnih proslavah…

Andrej Lenarčič

Posted in Uncategorized | No Comments »

« Older Entries