UTRINEK OB MAJSKI SEJI DZ

May 22nd, 2019

K nedostojnim govorancam v svetišču parlamentarne demokracije:

Tajiti ljudstvu njegovo “zgodovino” je odvratna sprevrženost. Prikrivati, potvarjati relevantna pravna dejstva, je predmet kazenskega zakonja. Jemati ljudem pravico govora, jezik pa spreminjati v nerazumljivo babilonščino, je GENOCID.

21052019

K AKTUALNI EPIDEMIJI BORBENOSTI

May 22nd, 2019

Če sledimo tisočletnim zgledom, vemo, da pojave prepoznamo po njih učinkih. Ko ležijo pred preživelimi učinki “bojev” in “uporov”, bi bilo zanimivo vedeti, kaj si o zadevi mislijo…

O tisočletnem suženjstvu, zatiranju Slovencev si je tudi mogoče misliti marsikaj. Ob grmadah – pa ne trupel, marveč znanstvenikov, umetnikov, dobrotnikov …  prav gotovo. Veličastne zmage  v stoletjih bojev za svojo domovino – deželo/državo – so prinašale marsikatero žrtev, a vojaški uspehi in ugled so daleč presegali vložek. Očitno so šli zelo v nos marsikomu  – pa ne tistim, ki so postavili obeležja in spomenike, kot npr. vojskovodja Valvasor ob slavni zmagi njegovih krajnskih konjenikov v bitki pri Monoštru, ali spominski cerkvici sv. Ahaca, spominu in opominu ob bojih in zmagah nad “Turki” z one strani Kolpe in vsakoletne slovesnosti ob obletnici veličastne zmage Ravbarjevih in Turjačanovih vitezov nad banjaluškim Predojevićem pri Sisku. Vse to je šlo v pozabo, prekrili so s pajčevino stotine obrambnih taborov, s pomočjo katerih so hrabri Slovenci preživeli stoletja more, prihajajoče pritajeno, hajduško, skozi hoste daleč v notranjost. Prvi iznenadni napad na pridne roke po poljih je bil seveda zato neizogiben. Vendar so razumni kmetje znali odgovoriti: Takoj so se prižgale po hribih / Grmadah v naprej pripravljene grmade, opozorilni kresovi: “Turki so v deželi”! “So v deželi” pove vso resnico. Ni namreč šlo za turško redno vojsko, katere premike opazijo branilci, sporočijo kurirji in obramba se lahko organizira. Ne! Morilske tolpe so se premikale v varstvu noči in gozdov, ob primerni priložnosti pa planile nad kmečko revo, moške pobile, ženske in otroke pa odvlekle v prodajo prek meje. Seveda niso zamudile prilike za rop in požig. Edina rešitev za sosednje kraje in vasi je bila takojšen beg v bližnje tabore ali kraške jame, dokler se svojat ni nagoltala krvi in imetja. (Prim. Izvestja, Realka v Ljubljani, Fr. Levec 1890)

“Grmade” znanstvenikov, umetnikov, polihistorjev, državnikov torej pripovedujejo svojo zgodbo o tisočletnem zatiranju…Tudi v Marijin  steber spremenjeni Valvazorjev spomenik v spomin zmage pri Monoštru. Vsakoletne slovesnosti v ljubljanski stolnici v spomin slavne zmage pri Sisku so menda potihnile… Od nekod se potiho pritihotapi pomisel, kaj pa, če so zgodbe o hlapcih, potrebnih osvoboditve, bile le priročen izgovor za – ve se kaj. Nekaj spomina menda imamo?! Ker v nam sosednji državi /dvojčici (nastali hkrati, na isti ustavni podlagi leta 1918) pravkar slovesno praznujejo obletnico otvoritve dunajske Državne opere (1955), ni odveč (v luči zatiranja Slovencev) opaziti, kdo je takrat odpel naslovno vlogo v Beethovnovi operi Fidelio:

Shrani.si

To je seveda “Kamersänger” te Opere, svetovno slavni tenor Anton Dermota, Kranjec iz Krope, zavedni Slovenec.

STEBRI DRŽAVE

May 13th, 2019

Pripombe k članku v časopisu

Stebri države (Dimitrij Rupel)

Delo, Sobotna, 11052019

 

Teh nekaj vrstic k tekstu v tokratni Sobotni pod naslovom Stebri države ni in ne more biti polemika, saj z mnenji in spominjanji ni kaj polemizirati. Povrhu zase trdim, da mnenj sploh nimam, ker mnenje imaš lahko o nečem, kar ni popolnoma jasno, razvidno in  dokumentirano. Ker je glede “stebrov (slovenske) države” vse na dlani, internacionalno in nacionalno pravno definirano in dokumentirano, naj le navedem nekaj bistvenih dejstev.

O zmedi v glavah tukajšnjih odločevalcev so opozarjali že pred več kot sto desetimi leti Poljaki, katerim menda ne gre oporekati, da o državi (de civitate) nekaj vedo. Celo ena od Celjank jim je bistrila poglede in izkušnje. O opozorilih s strani Poljakov  je pisal v reviji Čas (letnik 1907, št. 2, str. 94) že znameniti slovenski znanstvenik, filozof, prof. dr. F. Grivec. Mešanje “stebrov države” z vrsto režima, upravljanjem, etnijo, ideologijami… torej ni nekaj novega. Stara pesem.

Ker v kratkem pismu bralca ni prostora za širšo obravnavo problematike, naj samo nanizam nekaj resničnih “temeljev” (slovenske) države:

1) Vestfalski mir (24. 10. 1638), ki je potrdil državnost in avtonomijo vojvodin in kraljestev Svetega rimskega cesarstva, še posebej tistih, v (fevdalni) posesti dinastije Habsburžanov.

2) Cesarski patent 1804 (11. 08. 1804), odgovor Habsburške dinastije na razpustitev Svetega rimskega cesarstva, ko je dinastija izgubila cesarski naslov, pa so ga s pravno ekshibicijo nadeli – kot osebni naslov, ne kot “službo” – vsakokratnemu “Šefu Hiše Avstrije”, pri čemer so decidirano izpostavili, da v zvezi z državnostjo in avtonomijo “habsburških dežel” ostane vse, kot je bilo.

3) Ustava habsburške monarhije (Ausgleich) 1867, s katero so v moderni državno pravni maniri potrjeni atributi internacionalne pravne subjektivitete (seveda tudi “slovenskih”) dežel, in to celo zdavnaj pred znamenito Montevideo Covention (26. 12. 1933), ki je opredelila te atribute. (V tej ustavi pride do izraza, da imajo od habsburških “južnoslovanskih posesti” vse državno pravne atribute – vključno internacionalno pravno subjektiviteto – le slovenske dežele in Dalmacija.)

4) Manifest 16. 10. 1918 – Ustavno pravni dokument suverena vsake od dežel Cislajtanije (prim. Ausgleich 1867), ki omogoča državno pravno preureditev teh dežel – državne zbore, izvoljene po etničnem ključu in svobodno odločitev o razmejitvi in bodočem povezovanju. Na tej ustavni podlagi so poslanci dežel z nemško govorečo večino dne 21. 10. 1918 na Dunaju razglasili zvezo teh dežel (oz. njih večinsko nemških delov!), dne 31. 10. 1918 pa je vlada v Ljubljani, pod predsedovanjem viteza Pogačnika slovesno razglasila, da “prevzema vsa ustavna (!!!) pooblastila v vseh (!!!) slovenskih deželah” in o tem obvestila administracijo (Lammasch) na Dunaju. Tako sta na zakonitih temeljih (!!!) nastali dve novi zvezni državi/republiki. Danes je ena že sto let ponosna in suverena država, imenovana Avstrija (po zaslugi Slovencev na Koroškem, borcev proti nacizmu, je preživela celo sramotni Anschluss), drugo zvezo, ki je nastala sočasno in na enak ustaven in zakonit način, pa so tukajšnji veljaki zavozili v katastrofo, brezna, polna trupel in v sramoto.

Ta katastrofa ljudstev slovenskih dežel je tako silna, da niti v Temeljni ustavni listini zapisani peti (5) temelj slovenske države ne pomaga. Čeprav je natančno zapisano, da so meje RS (meja določa enega bistvenih atributov države: teritorij!!!) s Hrvatsko “meje med (jugoslovansko) republiko Slovenijo in (jugoslovansko) republiko Hrvatsko v okviru (!!!! poglej SSKJ) dosedanje SFRJ!” (več o tem: Zapravljena nebesa pod Triglavom, Ljubljana, 2013, posebej strani 109 in naslednje, pa 134 in 135 …)

Vse jasno. Razen “ustanoviteljem slovenske države” (katere obstoj so ugotovili že zdavnaj celo Poljaki) in piscem lažnivega arbitražnega Memoranduma. Edina mogoča pripomba: nobeni “ustanovitelji”, marveč uničevalci (brez narekovajev!).

 

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica in

član Skupine za arbitražo

OB OBISKU PUIGDEMONTA V LJUBLJANI

May 11th, 2019

Segment iz članka: https://www.rtvslo.si/slovenija/puigdemont-v-ljubljani-zelimo-zgraditi-drugacno-demokraticno-drzavo/487719

10052019 ob obisku Puigdemonta:

 

Puigdemontu sta med drugimi prisluhnila tudi filozof Tine Hribar in filozofinja, sociologinja in publicistka Spomenka Hribar. Na vprašanje, kako Puigdemontov nastop, v katerem je zelo malo govoril o katalonskem vprašanju in konkretnih korakih naprej, vidi ob tem dogajanju, je Hribar ocenil, da zastopa edino stališče, ki ga v tem trenutku edinega lahko, glede na situacijo v Španiji. “Tam ne razumejo srednjeevropskega koncepta naroda, ne ločijo med nacijo in narodom. A priori izhajajo iz nacije in narodi so v tem primeru takoj podrejeni. Ta formula demokracije en človek, en glas je zelo lepa, toda če si v manjšini, te ta formula privede v popolno podrejenost. To se zdaj dogaja v Španiji, to je bila pa sicer tradicija od francoske revolucije tudi v Franciji. V Franciji je recimo izginil cel kup narodov, recimo Bretonci. To še danes velja, Macron recimo forsira, da bi imeli centralne organe, to bo Jugoslavija v klasičnem pomenu. Španija to že je. To zdaj grozi Evropi: Evropi grozi, da bo postala Španija, ne pa srednjeevropska konstitucija, v kateri bi prevladalo srednjeevropsko razumevanje ustavnosti in demokracije, predvsem pa odnosa do narodov. Če želimo, da je v Evropi demokracija in če ne more dobiti vsak narod svoje države in s tem postati nacija ter s tem član OZN-a, s čimer je imela Slovenija veliko srečo, in če Evropa ne bo znala razločiti, da bi tem narodom dala avtonomijo, če že ne samostojnosti, potem ne bo obstala skupaj. Teh narodov je več, kot si mislimo, mislim, da jih je več kot 20. Da ne govorim o Aziji. Smo šele na začetku nove faze, ko se bo to vprašanje moralo eksplicirati. Komunikacija s sodobnimi komunikacijami je zelo učinkovita, informacije se pretakajo in se bo kmalu izkazalo, da obstajajo velika trenja. Vidite, kaj počnejo Kitajci s svojimi “narodi”. Dejansko enako kot Španci, mogoče se ti sicer lepše obnašajo, pa vendar. Človeka lahko ubiješ na več načinov. Evropska unija je pred tem, da se odloči: ali podpre srednjeevropsko razumevanje nacije ali pa tradicionalno, modernistično, subjektivistično, ki izhaja iz Renanove formule, kako biti narodno zaveden: naroda praktično ni, ampak ga moramo vsak dan znova postaviti. To je čisti subjektivizem.”

 

Koment:

 

Zanimivo, da ljudje VIDIJO, a žal ne OPAZIJO! Kaj hočem povedati: Govorijo o strukturi Svetega rimskega cesarstva in habsburške monarhije posebej. Vojvodine in kraljestva izven habsburških posesti so imele tako kot habsburške “dežele” tudi vsaka svojega suverena, le da je bil v okivru habsburškega “imperija” to ena in ista oseba iz “Haus Österreich” (definicija po Cesarski Patent 1804). Torej v duhu Hribarjevega razmišljanja je bila ureditev znotraj habsburškem onarhije vrhunski dosežek, saj so meje “dežel” izvirale iz geopolitičnih/zgodovinskih/gospodarskih/okoljskih DANOSTI, pri tem pa je bila enako trdna tudi NARODNA (??? – kakorkoli že definiramo ta pojem) – torej etnično/kulturna identiteta ljudstev, državljanov svojih DEŽEL.

 

Hribar govori o idealu, a ne OPAZI, da smo Slovenci ne le dediči, marveč kot moderna nacija tudi REZULTAT/IZDELEK habsburškega nacionalnega arboretuma, ki je lahko zgled za organiziranost (tudi) EU.

 

“Optični kiks” (videti, pa ne OPAZITI) je očiten tudi v aktualnem splošnem ignoriranju dejanskega, internacionalnega pravnega stanja Republike Slovenije, ki je celo po dikciji TUL[1] kontinuiteta subjekta – zveze slovenskih dežel[2] –  ki je nastal z razglasitvijo[3] dne 31.10.1918, se je kot “ZEMLJE države SHS” združila s Srbijo v kasnejšo Jugoslavijo in nazadnje kot Republika Slovenija iz zveze izstopila z razglasitvijo osamosvojitve (NE “ODCEPITVE”!!![4]) dne 26.6.1991.[5]

 

Tipična slovenska podalpska nacionalna shizofrenija, ki so jo opazili že Poljaki davnega leta 1907[6], in katere bistvo je popolna ignoranca dejanske identitete ljudi – deželne identitete – in sledenje fašistoidnim nacionalno imperialističnim zastranitvam tipa italijanske fašistične, nemške nacistične in komunistične “Internacionale”, je učinkovala. Rezultat trmastega vztrajanja v tej brozgi (kot repetenti, ki se nočejo niti na svojih lastnih tragičnih izkušnjah ničesarn naučiti) je zavožena (nedokončana) osamosvojitev in razpad nacionalne (samo)zavesti, preden je bila sploh zgrajena. [7]

 

Tisočletja sobivanja z danostmi, ki so jasno izražena v geopolitični kontinuiteti “Svetega cesarstva”[8] in nacionalni(h) identiteti(ah) v njem bivajočih državljanov, so poučna izkušnja Evropejcev in hkrati dobesedno zavezujoča, saj naravnost kliče k takšni ureditvi “Unije”. Sedaj je EU organizirana kot zveza različnih subjektov – od bolj ali manj suverenih entitet do velikih sestavov – “federacij” a la Združeno kraljestvo, Francija, ZRN, pa tudi Avstrija npr. kar opozarja, da je tudi Slovenija v resnici enaka zveza dežel. Struktura Svetega rimskega cesarstva, ki je prestala celo tridesetletno vojno in jo je Westfalski mir dokončno potrdil, kaže tudi na uspešno organiziranost EU, ki mora na enak način, preizkušeno uspešen, povezovati “osnovne nukleuse”, suverene/avtonomne subjekte, torej “dežele”, ne pa njihovih “vmesnih členov” = zvez, federacij. Svojega predstavnika v Bruslju bi torej moral imeti vsak tak subjekt. Tako, kot je uredila habsburška ustava (Ausgleich 1867): “…vojvodine in kraljestva, ki imajo svojega predstavnika pri cesarjevem svetu na Dunaju!” To je način, ki dejansko afirmira “srednjeevropski koncept naroda”, kot se s tem muči Hribar v navedenem tekstu. In ne le afirmira. Eklatanten dokaz uspešnosti, demokratičnosti in funkcionalnosti sistema dokazuje prav obstoj Slovencev kot nacije. V tej “rimskocesarski” habsburški “posodi” so Slovenci, državljani svojih dežel obstali, se razvili maksimalno vse nacionalne atribute in bili dejaven subjekt kulturne, politične in gospodarske Evrope. V tem “inkubatorju” smo preživeli vse šovinizme, “turške” vpade, ujedinjavanja, okupacije, osvobajaštva in osamosvajaštva vseh sort, in obstali smo celo kljub “osamosvojitvi” na pamet! Tolikšna je inercija – sicer nezavedne, predvsem pa sistematično ignorirane – zdrave tisočletne podlage.

 

Žal pa je inercija prisotna tudi na drugi strani. Sem ne sodi pisanje obeh – filozofa in publicistke, ki s svojega gledišča korektno opazujeta in četudi ne opazita marsičesa, ostajata na “varni strani” modrih misli. Je pa ekstremen primer trmarjenja na strani manipuliranja z dejstvi – mešanja jabolk in hrušk, naštevanja “temeljev slovenske države” s stvarmi, ki z državo nimajo ničesar, ki so ideologija ali stvar vrste režima[9]. Celo tistih nekaj (izbranih ?) dogodkov in dejstev, ki so po kriterijih internacionalnega in državnega prava relevantni, v “slabi” družbi izgubi svoj “sijaj”.  Kontinuiteta relevantnih državno pravnih dejstev, ki opredeljujejo zgodbo slovenskih držav – dežel – v minulih stoletjih je dokumentirana in v svojih učinkih prepoznavna vsak trenutek. Resnično se je treba potruditi in uporabiti ves akademski lišp/kič, da se stvari učinkovito premešajo, zapacajo in prekrijejo. Čemu neki to služi? Tragikomično je, da se celo v tako – beseda zaradi akutnih težav s tem v zvezi ni ravno prava – banalni stvari, kot je “ljubljanizacija”, centralizacija in s tem v zvezi neznosne prometne in druge težave, kažejo posledice ignoriranja dejanskega pravno veljavnega, od nekdaj legalnega stanja v organiziranju države: slovenskih dežel in njih zveze, ki je bila veljavno vzpostavljena in nikoli odpravljena. Priznanje zvezne oblike organiziranosti države v trenutku odpravi (prometni in še kateri) pritisk na “Ljubljano”, saj zvezne dejavnosti (zunanja politika, vojska, finance) predstavljajo kvečjemu 10% siceršnje dejavnosti organov države. Vse ostalo – 90% obremenitev –  je na ravni zveznih dežel in njihovih glavnih mest/vozlišč. V trenutku se odpre razvojna perspektiva vsake dežele posebej, razbremeni se Ljubljana, in tudi oprijemališč za izgovarjanje ne drugega ni več.

 

 

 

OPOMBE

[1]  TUL, 25.6.1991: “meja … v okviru dosedanje SFRJ…”

[2]  oz. večinsko slovenskih delov – glej Manifest 16.10.1918)

[3]  Sam Badinter je moral tukajšnje pravne ignorante posebej opozoriti, da “država ne nastane z deklaracijo, marveč z RAZGLASITVIJO”!!! – a sodeč po vsem, kar se je zgodilo in se še dogaja – posebej arbitraža o poteku državne meje – haska ni bilo in ga ni. Je videti, kot da tukajšnji visoko dekorirani pravniki o internacionalnem pravu nočejo imeti pojma!

[4]  Cuius est instituere, eius est abrogare – pravno načelo “razveže lahko le, kdor je zvezal” – z njim se sreča, kdor se ločuje: Zakonca se lahko ločita le pred organom, pred katerim sta zakon sklenila. In tudi: ni se mogoče ločiti od druge / ali drugačne osebe… (Iz “Jugoslavije” more izstopiti – se “osamosvojiti” – le tisto in tako, kar je vanjo vstopilo. 1. 12. 1918 so se v Kraljevino SHS s Kraljevino Srbijo “ujedinile ZEMLJE države SHS” (tako je zapisano, podpisano in razglašeno!). Potrebno je le prevesti besede “ZEMLJE države SHS”. Očitno ne gre za neobstoječo “Državo SHS” (zato MALA začetnica!), marveč za tisto, kar je pred srbskim regentom v dvorani kraljevega dvora v Beogradu takrat stalo pod “firmo” zagrebške delegacije z “delovnim poimenovanjem” Država Slovencev hrvatov in Srbov, a je bilo hkrati dejansko država, subjekt internacionalnega prava, s katerim edino morejo potekati tovrstna meddržavna opravila. Srbija se pod nobenim pogojem in nobenimi okoliščinami ni mogla “ujediniti z neko fantomsko (zagrebško) tvorbo, še najmanj pa z nekimi “plemeni”. Lahko se je “ujedinila” z drugimi enakimi subjekti internacionalnega prava –  to pa so bile tisti trenutek pred Aleksandrom v Beogradu edino slovenske dežele (ZEMLJE  = države po srbsko, in kot države definirane tudi v Ausgleich 1867), dne 31.10.1918 uradno in veljavno združene pod oblastjo vlade v Ljubljani. (Sočasno, na enak način in z enako veljavo kot na Dunaju razglašena zveza dežel, danes znana kot Republika Avstrija!). Jugoslavija je torej nastala 1.12.1918 iz Kraljevine Srbije (ki je že vključevala Črno goro in ozemlja Kosova ter današnje Severne Makedonije) in slovenskih dežel – danes Republika Slovenija imenovanih. Ozemlje Vojvodine, BiH in današnje RH pa je bilo z njene strani, kot antantske zaveznice/zmagovalke, zasedeno ozemlje Kraljevine Ogrske. Zato se je Slovenija imela pravico osamosvojiti / izstopiti po svoji lastni volji, ostale jugorepublike pa so lahko dobile status samostojne države le po “milosti” in z dogovorom s Srbijo, ali seveda z (secesionistično) vojno…V vojaški konflikt v preostanku SFRJ so – ko je bila Slovenija že zdavnaj osamosvojena suverena država in kot udeleženka meddržavne konference na Brionih de fakto priznana – posegli internacionalni gremiji (Evropska skupnost in OZN) z “Badinterjevo komisijo”, ki je legitimirala zahteve preostlaih jugorepublik po lastni državnosti. Značilno in povedno je, da se Komisija s Slovenijo ni ukvarjala, le omenila jo je v točki, kjer našteva republike in v 7. priporočilu, kjer predlaga takojšnje priznanje Slovenije, ki izpolnjuje vse pogoje.

[5]  Ignoranca relevantnega prava se kaže tudi v datiranju osamosvojitve. “Uradna politika” govori o datumu 25.6.1991 in ne 26.6.1991, četudi je dejstvo, da je DEMOSova skupščina izglasovala zadnje potrebne dokumente (vključno TUL) dne 25.6., javna RAZGLASITEV OSAMOSVOJITVE – torej udejanjenje deklaraci, dokumentov in zakonov – pa se je zgodila dan kasneje (26.6.) na trgu pred stavbo skupščine. Tukajšnji pravni “stroki” očitno niti jasna beseda velikega strokovnjaka Badinterja ne pomaga… BREZSRAMNO (!!!) so slovenski pooblaščenci lagali v Memorandumu za potrebe arbitriranja in usodno škodovali interesom lastne države v korist tuje. To je prišlo na dan z objavo razsodbe.

[6]  Revija ČAS št. 2 / 1907, str. 94

[7]  Komaj pojmljivi ekscesi: Problem je celo poimenovanje SLOVENEC za državljana RS, kar je sicer nekaj popolnoma normalnega in je splošno uveljavljeno. Tribalistični in fašistoidni miselni vzorci, ki obvladujejo upravljalce v državi, so pošastni. Da gre za nek komaj razumljiv sindrom “Slovencev” (?) se je pokazalo v nekem soočenju kandidatov za EU poslance, ko je kandidatka iz avstrijske Koroške, po rodu (etnično) Slovenka, ugovarjala in vztrajala, da je “slovenska poslanka v EU parlamentu”, čeprav je bila v EU parlament izvoljena v Avstriji kot državljanka Avstrije v “avstrijski” kvoti. Razumi, kdor more….

[8]  Tudi to – nazadnje posvinjano s primitivnim tribalističnim dodatkom “nemške nacije” – je mutatis mutandis evidentna kontinuiteta z “antičnim Rimom”. Navsezadnje je besedilo na uradnem pečatu vsakokratnega novoveškega imperatorja dovolj zgovorno. Ne piše namreč “rimski cesar” (kakor potvarja “stroka”!!!) ali morebiti celo “rimsko-nemški(!!!) cesar” (kakor trobijo nemški nacionalisti), marveč priše natančno in popolnoma pravilno: “imp(erator) rom(anorum)”, torej “cesar Rimljanov” = državljanov državno pravnih subjektov (dežel, vojvodin, kneževin, kraljestev…), ki Sveto rimsko cesarstvo sestavljajo.

[9]  Delo, Sobotna, 11. 05. 2019

VRH DRŽAV ZAHODNEGA BALKANA, BERLIN, 29042019

April 30th, 2019

VRH DRŽAV ZAHODNEGA BALKANA, BERLIN, 29042019

 

Tiskovka Merkel – Macron pred večerjo po obrednem berlinskem zakolu slovenske ovce:

Macron je odločno izpostavil, da na vrhu ne gre za proces približevanja EU, marveč za TESNEJŠE POVEZOVANJE “DRŽAV REGIJE”!!!!

Bolj nazorno ni mogoče izraziti uresničevanja načrta!!!!!

Tisoč let so naši predniki krvaveli v boju na meji z Balkanom, v Prvi vojni ZMAGALI – pognali do Piave laškega agresorja, v dogovoru z ostalimi državami Cislajtanije razglasili sosednji Avstriji v vsem – legalnosti, legitimnosti, strukturi, tradiciji enako državo – zvezo  slovenskih dežel, potem so pa DOMAČI IZDAJALCI zmago spremenili v totalni poraz in goro mrličev, beguncev.

Razglasitev 26.6.1991 je pomenila konec sedem desetletij “balkanske sužnosti” (in po besedah dr. Bučarja, predsednika osamosvojitvene skupščine, “konec državljanske vojne”) – a “svoboda” je trajala komaj polovico toliko, in naveza rdečih in črnih nas je že vrnila v sužnost (hkrati poskrbela za sramotno skreganje z vsemi evropskimi sosedami – Italijo, Avstrijo, Madžarsko! – NAČRTNO!!!).

_________________________________

Domačim (izdajalcem – kleroliberalcem) je 1.12.1918 uspelo 31.10.1918 razglašeno zvezo slovenskih dežel poriniti na Balkan.

Njim podobni (vladavina Cerar – Šarec) po sto letih ponavljajo vajo! (26.6.1991 osamosvojeno RS uspešno vračajo v Jugo):

leta 2015 Slovenija v Srednji Evropi:

Shrani.si

Učinkovitost delovanja slovenskih politikov in EU poslancev:

EU leta 2018 že ve, kam sodi Slovenija:

Shrani.si

Naveza Cerar – Šarec dokončuje posel (uradna karta Vrha v Berlinu 29042019) V slovenskih poročilih nesramno potvarjajo uradna poročila (ki govorijo o “voditeljih držav Zahodnega Balkana” in mednje seveda uvrstijo Šarca), tako da navedejo “voditelji Zahodnega Balkana in predsednik Šarec” – poceni in prozorno! (Da bo žrtev lažje prenesla grozo resničnosti, ji je treba dati narkozo/prirejeno dikcijo poročila!).

Shrani.si

Poročila TV Phoenix iz Berlina:

Shrani.si

(Macron: Gre za TESNEJŠE POVEZOVANJE “DRŽAV REGIJE”!!!!)

Requiescat in pace, Slovenia!

K UTEMELJITVI PREDLOGA VETA V DS

April 29th, 2019

Celotna utemeljitev za veto je bila takšna:

“Leta 2005 je bil uzakonjen praznik, namenjen spominu na vrnitev Primorske v sestavo matične domovine[1]. 0 imenu in datumu se je tedaj v strokovnih krogih veliko razpravljalo, odločitev o poimenovanju pa je bila sprejeta brez nasprotovanj. Datum (začetek veljave Pariške mirovne pogodbe) in naziv sta bila usklajena. V vseh letih po sprejetju zakona poimenovanje ni bilo problematizirano, vse do lanskega leta, ko je (enako kot letos) bil vložen predlog spremembe s predvolilnim motivom. Med Primorci ni bil izveden noben referendum[2] ali raziskava, nekateri zgodovinarji, ki spremembo zagovarjajo, pa to počnejo predvsem zaradi ideoloških vzrokov.

Primorska je bila vedno večinsko poseljena s slovenskim prebivalstvom, tako kot ostalo slovensko ozemlje, ki je bilo pred 1. svetovno vojno del Avstro-Ogrske[3]. Po 1. svetovni vojni je bila priključena k Republiki Italiji, s Pariško mirovno pogodbo leta 1947 pa vrnjena Sloveniji[4]. Že samo dejstvo, da je bila vrnitev utemeljena na mirovni pogodbi, govori proti formulaciji, da je slo za enostranski akt priključitve. Mirovno pogodbo je podpisalo več držav; šlo je torej za soglasje oziroma dogovor – večstranski akt, da se Primorska integrira v takratno Socialistično Republiko Slovenijo v okviru Jugoslavije.[5]

Primorska je bila vedno del slovenskega narodnostnega ozemlja, zato ne moremo govoriti o priključitvi, temveč vrnitvi v sestavo slovenskega matičnega ozemlja. Tako so odločili tudi vsi podpisniki Pariške mirovne pogodbe, vključno z Republiko Italijo.[6] Odločitev je bila sprejeta s soglasjem in ne z enostranskim aktom – priključitvijo. lz uvodne obrazložitve zakona je razvidno, da predlagatelji zakon spreminjajo iz ideoloških razlogov, saj se sklicujejo na odlok Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte z dne 16. 9. 1943, kjer je uporabljen termin »priključitev« in glede na obrazložitev zakona je to edini dejanski razlog, zaradi katerega je bil praznik poimenovan kot priključitev Primorske k matični domovini. Dejansko omenjeni odlok Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte nikoli ni imel nikakršne veljave v mednarodnem pravu, kot ga nasprotno ima mirovna pogodba iz leta 1947.

Dvom o upravičenosti preimenovanja praznika je implicitno izrazil tudi predsednik vlade, čeprav je vlada sprejela načelno pozitivno mnenje na predlog zakona. V odgovoru na poslansko vprašanje v zvezi s stališčem vlade je odgovoril, da ne vidi nobene potrebe po preimenovanju ravno v predvolilnem času. Z uzakonitvijo poimenovanja zgodovinskega dogodka s terminom »priključitev«, zakonodajalec implicitno dopušča možnost, da slovensko primorsko ozemlje pred združitvijo ni bilo del slovenskega narodnega prostora[7].

Uveljavitvi zakona v taksni obliki lahko sledijo neugodne mednarodnopravne in politične posledice, ker nasprotnikom z italijanske strani omogočajo sklicevanje na stališče, da tudi Slovenija na Primorsko gleda kot na priključeno in ne vrnjeno ozemlje. Sprejeti zakon s takšno opredelitvijo zgodovinskega dogodka implicitno argumentira sporne izjave o italijanski Istri in italijanski Primorski (npr. izjave predsednika Evropskega parlamenta Antonija Tajanija). Predlog odložilnega veta utemeljujemo z dejstvom, da termin »vrnitev« potrjuje implicitno trditev, utemeljeno na zgodovinsko primerljivih dejstvih, da je bila Primorska skozi zgodovino večinsko poseljena s slovenskim prebivalstvom in je bila zato del slovenskega narodnostnega ozemlja. Termin »priključitev« pa nakazuje, da priključeni del ni bil povezan z matično domovino Slovencev[8].

Če je ključni argument zagovornikov spremembe imena praznika, da smo si Primorsko priborili sami, da nam nič ni bilo vrnjeno in da smo si jo sami priključili, je naš glavni protiargument dejstvo, da je bila Primorska vedno del slovenskega narodnega ozemlja in da je bila vrnjena s soglasjem vseh podpisnic zavezujoče mednarodne mirovne pogodbe. Ta formulacija je pomembna tudi zaradi dejstva, da je Italija že leta 1943 kapitulirala in prešla na stran zaveznikov. Primorska ji torej ni bila odvzeta kot vojna kazen, temveč je bila tudi z italijanskim soglasjem vrnjena matični domovini. Preimenovanje konkretnega praznika je treba obravnavati tudi v luči vpliva na slovenske narodne interese v Prekmurju, se posebej v korelaciji z aktualnim dogajanjem. Prekmurci izrazito javno nasprotujejo terminu »priključitev Prekmurja k matični domovini« in odločno zagovarjajo dejstvo, da je tudi Prekmurje prišlo pod okrilje Slovenije z mednarodno pogodbo s trajno veljavo. Tudi ta pogodba je bila sklenjena z mednarodnim soglasjem, zato 17. avgusta ne praznujemo priključitve Prekmurja Sloveniji, ampak združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom[9]

OPOMBE:

[1]  V javnosti ni vedno enoznačno opredeljeno, kaj je “matična domovina” (isto velja za “narod”). Poleg tega “domovina” ni internacionalna pravna kategorija.

[2]  Dokler na državni ravni ni priznano internacionalno pravno dejansko stanje stvari – država, zveza avtonomnih dežel – more pojem “Primorci” zajemati le etnični vidik, ki pa ni temeljni kriterij za državno pravno regulativo. (Etnija ni temeljni atribut države!)

[3]  Primorska je bila (in še vedno je!) subjekt internacionalnega prava, saj je z drugimi enakimi subjekti Cislajtanije in Kraljevino Ogrsko sestavljala Habsburško monarhijo. (prim. Ausgleich 1867 in Montevideo 1933) (Tudi) tu prihaja do izraza mešanje geografskih, etničnih in državno pravnih vidikov – tako, kot prej in nato v nadaljevanju.

[4]  Kako more biti nekaj vrnjeno tistemu, kateremu ni bilo odvzeto? Slovenske dežele (“ZEMLJE države SHS”, pišev dokumentu) so bile od 1.12.1918 naprej del nove države Kraljevine SHS. (takšne, kakršne so vanjo vstopile!)

[5]  Nesprejemljiva poljubnost. Popolnoma netočno in v nasprotju z dokumentiranim dejanskim stanjem.

[6]  Cf. Op.2

[7]  “Narodni prostor” (ni jasno, kaj naj bi to to pomenilo!) ni med atributi države in ga državne meje ne opredeljujejo.

[8]  Nevzdržna zmeda in popolnoma irelevantno glede problema. Cf. prejšnje opombe.

[9]  Prekmurje je bilo PRIKLJUČENO Kraljevini SHS (Trianon, 1920) Škodljivost poljubnega obravnavanja različnih in nepovezanih pojmov in predmetov je brezmejna.

_______________________________

GENERALNO:

V nekaj opombah ni mogoče celovito komentirati. Več je mogoče prebrati na avtorjevi spletni strani domovinasospomini.eu/blog, v knjigi Zapravljena nebesa pod Triglavom? (AL, Ljubljana, 2013), v člankih v časopisih in na spletu. Bistvena napaka “utemeljitve” je parcialno povzemanje virov, vključno mešanje nezdružljivega, kar je neizogibna posledica istega. Kritike zakona ni mogoče utemeljiti z enakimi/podobnimi napakami (npr. očitati ideološke razloge, potem pa z enakimi opletati…). Netočnosti, pravljičarstvo itd. so pa itak nekaj posebnega, po vsem sodeč (in še posebej v času določenih praznovanj) “specifika” slovenskega “narodnega prostora”, katerega značilnost je popolna odsotnost državnopravnega (samo)zavedanja ter razmisleka, in nas umešča v očeh drugih na neko prav posebno območje… Ob to našo “posebnost” so se že pred davnimi sto in desetimi leti spotaknili celo Poljaki (Revija Čas, 1907 ŠT. 2, str. 94)

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica in član Skupine za arbitražo

V Ljubljani, 28042019

DOLGEGA DNE POTOVANJE V NOČ

April 25th, 2019

DOLGO POPOTOVANJE BRIŽINSKEGA ŠKOFA PREK IZVOLJENEGA KRISTUSOVEGA NAMESTNIKA DO ZAPORNIKA V VATIKANU.

 

Spomin ohranja mnogotere dogodke in zgodbe. Če v to skladišče vnesemo časovni kriterij, podobe presegajo Michelangelovo Sikstino ali Dantejeve kroge! Ko je od vsepovsod grmelo: svoboda, enakost, bratstvo – PLUS: ALI SMRT ( Liberté, Égalité, Fraternité ou mort! kar je SLovencem dobro znano v neki drugi zložbi), je ta smrt kosila glave (človeške) kot še nikoli. Svoboda je bila brezmejna – za nekatere. Enakost je še dandanašji živo geslo: “Vsi drugačni, vsi enakopravni”, ki pove (SSKJ) vsem razumljivo, da so vsi ENAKI (torej drugačni od drugih!)  med seboj (torej KLIKA, le med seboj, vsi drugačni!) enakopravni, saj se geslo ne glasi: “vsi različni…”.!

Vrsta veličastnih dogodkov ima praviloma posebno odliko, da je prava resnica precej drugačna od zapovedane pravljice ali videza. Svoboda enih je rado pomenila smrt drugih, enakost in sivina revščine je tlačila ljudstva v socialističnih vrtnarijah, kjer pa so imeli čuvaji svoje magacine in račune v Švici… Prav in narobe se ves čas lovita okoli okrogle mize in ostaja neodgovorjeno vprašanje, kdo je prvi, kdo drugi, kdo ima prav in kdo ne. Resnico razkrije lahko poplava ali potres – ki očisti, zasuje, odplavi sceno z igralci vred in lahko se začne (z)nova epizoda – Jovo na novo.

 

Pa vendar človeku, ki naj bi bil razumno bitje, godi vsaj nekoliko pogledati v zaodrje, da morebiti bolj razume kaj in zakaj se (mu) dogaja. Prizadevanja te vrste pa so Sizifovega značaja, če najprej ne sestavimo “slovarja” – če fenomene in pojave ne poimenujemo s pravim imenom in jih ne razvrstimo v pravem časovnem vzročno posledičnem sosledju, pri čemer še bolj zanesljivo drži, da je tisti, ki mu to “rata”, na vprašanja in dileme že odgovoril.

Vrtiljak se prej ali slej odkotali v relativnost, in dosti več kot opaziti vsaj bistvene prelomne dogodke presega običajne človekove kapacitete. Zato, še posebej pa zaradi moderne vpetosti v nekajstavčno – tviteraško – komunikacijo, se velja omejiti na le nekaj bistvenih sunkov, ki so potisnili napredujočo in (za Resnico) bojujočo Cerkev v defenzivo in razsutost v sekte.

 

Evangeljsko sporočilo je za izpolnitev Učenikovega ukaza: “pojdite in učite vse narode” terjalo  tak sistem in okoliščine, da je bilo to mogoče. Ključna je bila enotnost, nedvoumnost in izrecnost sporočila, ki je bila KATOLIŠKOST  – VESOLJNOST Cerkve od začetka. “Vsem narodom” je bilo “veselo oznanilo” ponujeno in posredovano enako, iz enega edinega, enakega vira. Vse to je bilo mogoče na podlagi “priprav”, ki so nosilce in sporočilo napravile prepoznavne in aktualne: preganjanje, mučenje, križanja. V danem času je najbolj razviti, funkcionirajoči in teritorialno razsežni upravni sistem na Planetu – Rimski – predstavljal podlago za najširšo popularizacijo širom znanega dela Planeta. Le vprašanje časa je bilo, kdaj in kako bo krščanska katoliškost nadomestila propadajočo pogansko strukturo.

Kakorkoli pogledamo, katoliško (vesoljno, za vse enako!) oznanilo je v danih okoliščinah zasedlo praznino v sicer izdelanem družbenem sistemu: jeziku, upravi, filozofiji, morali. Katoliška Cerkev je dosledno, praktično v celoti prevzela vse delujoče “državne” strukture: Pravo, jezik, organiziranost (benediktinski samostan: popolnoma identično sestavljen, kot sedež rimske legije! Obredna oblačila …) obredje/liturgija, s tem, da jo je njena lastna KATOLIŠKOST reševala pred “podržavljenjem”, saj je morala biti sama  vsem ljudem, brez ozira na poreklo, državljanstvo, barvo kože… enaka – VESOLJNA, torej KATOLIŠKA (“naddržavna”). Rimska Cerkev je dejansko prevzela vse strukturne elemente Rimskega imperija in je zato lahko veselo oznanilo učinkovito plasirala med “vse narode”, vsem različnim iz ENEGA – ENAKEGA – SVOJEGA vira. To ji je dajalo zanesljivost, gotovost, zvestobo in seveda nezamenjljivo prepoznavnost.

Kdor je hotel to “novotvorbo” rušiti, je moral začeti pri ključni točki: pri njeni KATOLIŠKOSTI. Kar pa dobesedno presune opazovalca toka dogajanja, je neizprosno dejstvo, znano in na očeh vsem, da je RKC, ki je zdržala in preživela močnejša vsa preganjanja vključno sistematično satansko (Satanovo) destrukcijo, je nazadnje storila odločilno (zadnje?) dejanje sama sebi. Sama, njeni ljudje: škofje na II. vatikanskem koncilu so z eno potezo odpravili njeno ključno identiteto, zapisano v imenu: KATOLIŠKA.

S čim so to storili?

Preprosto, z nekaj usodnimi ukrepi: z ukinitvijo latinščine, kot edinega relevantnega jezika oznanjevanja in bogoslužnih opravil, in odpravo rimskega obredja, vključno odločni posegi v kanonsko pravo.

Navzven je potek koncila kazal soglasje z “znamenji časa” ! Toda ta “znamenja” so bila znamenja Zlega. Brižinski škof je kot znotraj zidov zaprti “samoodstopljeni” papež, prej pa vrhunski cerkveni pravnik in kot strokovnjak odločujoč dejavnik pri koncilu, ne dolgo tega izpel svojo lamentacijo, odkod izvira aktualna srhljiva situacija znotraj RKC. Naštel je – v znotraj cerkveni verski dikciji –  precej razlogov, vendar pa tistega glavnega, ki ga je po svojih ukrepih, ko je zasedel Petrov prestol, poskušal nekako relativizirati, med naštetimi ne najdemo. A je od vseh najbolj usoden in ne gre dvomiti – po bežno omenjenem doslej – da velikemu Brižincu (Münchenska škofija je v bistvu Brižinska škofija, z našimi predniki tesno povezana…) osebno dobro poznan, saj je sodeloval pri njega oblikovanju, je prej omenjeni “triptih”: JEZIK LJUDSTVA, NAMESTO LATINŠČINE, OBREDJE “OLTAR PROTI LJUDSTVU” (SESTANEK KLUBA…SEANSA) NAMESTO TRADICIONALNEGA RITUSA, POSEGI V PRAVNE OKVIRE CERKVE.

Bavarec iz Marktla, ki ždi znotraj Vatikana, je torej ne le ugotovil marveč tudi izpovedal, da je RKC v globoki krizi in kot rečeno naštel številne okoliščine, dogajanja, ki so botrovala destrukciji Edine, Večne, Katoliške…. Kot rečeno v tej tragični zgodbi po vsem sodeč (morda ugibamo…) ne prepozna neposrednih učinkov omenjenih usodnih odločitev Drugega Vatikanskega koncila.

V času odločanja se je del škofov pod vodstvo Marcela Lefebvra odločil in zoperstavil ukinitvi “tridentinskega ritusa” in jezikovni parcelaciji RKC z  “ljudskim bogoslužnim jezikom”. Sprva ostrim ukrepom vrha Cerkve je s papežem Benediktom XVI. sledila pripravljenost za dogovarjanje. Vendar so se – verjetno po logiki: “kuj železo, dokler je vroče” – kampanje proti “tradiconalistom”, ki so prisegali na KATOLIŠKOST Cerkve – torej na enem jeziku ohranjanja Oznanila in enem obredju za vse –  nadaljevale zlasti na cvilnopravnem področju: Tožbe Lefebvristov zaradi spolnih ekscesov! Videti je kot generalka za danes splošno gonjo. Celo v “prostovoljnem” umiku papeža, ki je očitno nevarno krenil v smeri vrnitve KATOLIŠKE dentitete in vesoljne moči Cerkve ter se zoperstavil kampanji obtožb vsepovprek, je mogoče videti tudi del koncertirane akcije, da “pozitivni” (!!!) učinki dekatolizacije Rimske Cerkve ne bi umanjkali.

Danes, ko aktualni Frančišek sicer tudi ne nastopa ostro proti tradicionalistom, o rekatolizaciji pa ni niti sledu, Vatikan ubogljivo sledi trendom, ki jih kurijo “sile iz ozadja” – od okoljskega besnila pa do multikulti uničevanja civilizacij. Napetosti, ki so neizogibna posledica trka nezdružljivih kultur in tradicij, se kopičijo v nevarnih spiralah nasilja, ki ga sploh ni več težko stimulirati – mehanizem pospešuje iz notranje, lastne energije, EDINE, KATOLIŠKE, zanesljive, za vse enake Vodnice in prek državnih struktur segajoče Zaščitnice ubogih / vernih pa niti po imenu ni več. Druge sile, ki so stoletja od strani opazovale Močno Cerkev (Ecclesia militans), se učile in čakale svoj trenutek, so že v akciji! Enotne, silne, spojene z lastnimi državnimi strukturami (Boljševizem, Islam…) rušijo kulture in civilizacije prav s sredstvi / metodami, ki se jim je Rim na II. koncilu v Vatikanu odpovedal…

Družbeni sistemi, kulture, ki jih je omogočila KATOLIŠKA vesoljna Cerkev, so neposredna žrtev same RKC, ki je z odpovedjo ENEMU JEZIKU NAUKA, ENEMU, UNIVERZALNEMU, ZA VSE ENAKEMU OBREDJU IN PRAVU, KI JE NAD DRŽAVNIM,  iz KATHOLICOS postala “krajevna Cerkev”, dobesedno sekta – vsaka skupina s svojim lastnim jezikom in “aplikacijo” načelno sicer še enotnega obredja, a zaradi različnih jezikov daleč od sprejemanja s strani različnih.

Nekoč je bil (rimski) kristjan pri enaki/isti maši kjerkoli na Planetu, slišal je iste, znane molitve in spremljal povsem identično obredje vključno s petjem in (orglesko) glasbo (svetovnih vrhunskih dosežkov!). Nauk je bil zaradi istega jezikovnega vira zagotovo za vse enak, posvečeni služabniki z odličnim obvladovanjem klasičnih jezikov in prava intelektualno na vrhuncu, prostor za šarlatane in prevarante odločno zaprt – službe v vrhovih Cerkve so bile dostopne resnično verodostojnim pričevalcem.

A namesto tega je prevladala navidezna “primitivna” pobožnost kot kvalifikacija. Čustvena sfera (tipa množične histerije “rdečih knjižic” in “kulturne revolucije”) je zavladala nad BESEDO, ki kliče po znanju, vedenju in sledenju zapovedi – ne le pojdite in učite…. marveč tudi PODVRGEL SI BO ZEMLJO (“naj bo gospodar nad vsem, da bo rodoviten in napolnil Zemljo”), kar pomeni, da je intelekt in obvladovanje naravnih danosti in družbenih razmer ena bistvenih zapovedi.

Tako pa smrtno zadeto RKC – in z njo vse nas, ki smo hočeš nočeš (deklarirani nasprotovalci še najbolj) dediči njenega Oznanila – rušijo z orodjem, ki se mu je sama odpovedala, sovražniki, ki ne bodo odnehali, dokler bo “kamen na kamnu”….

In naj bo videti še tako eksaltirano: tudi EU izven koncepta “Svetega Rimskega cesarstva” prihodnosti nima!!!

 

BENEDIKT, KI JE ODNEHAL PREDEN JE ZAČEL, PA ŽDI ZA ZIDOVI VATIKANA IN ČAKA…. SVOJ IN NAŠ KONEC.

POMISEL

April 4th, 2019

V seriji TERRA X je televizija PHOENIX posredovala zgodbo o krčeviteih prizadevanjih v velikih evropskih prestolnicah za rešitev/obnovo v Siriji uničene kulturne dediščine – Palmire.

Kaj ima to z nami?

Veliko!

V bližnjevzhodni Siriji so blazneži minirali občudovane ostanke neke davne arhitekture, kakršnih najdemo na območju nekdanjega rimskega imperija veliko. Tudi arhitektura javnih zgradb in prostora v Evropi je v videzu in sporočilu nasledek iste kulture. Pa kljub vsemu tako zavzeta skrb za ohranitev – obnovo nekega uničenega spomeniškega objekta “in the middle of nowhere”…

Na “sončni strani Alp” pa so zločinci uničili vso kulturno, politično in gospodarsko dediščino, identiteto, zavest ljudstva, in rabota gre naprej, ko uničujejo še zadnje ostanke ostankov. Sprevrženost zgodbe in brezup je tolikšen, da se – po naravni logiki stvari – navzven kaže že kot farsa – komedija.

Pojav, znan že iz davnih časov, ko so se svetovi rušili, plebs pa je medtem divje veseljačil…….. A razsežnost in dokončnost podalpskega razdejanja je enkratna, neprimerljiva in šokantna.

TODA ZARADI “SLOVENSKE PALMIRE” (ki je enkratna, neponovljiva in samo naša) GA NI, KI BI VSAJ KIHNIL. SAMI IN VSAK KI PRIDE MIMO IN UTEGNE, LE ŠE BRCAMO ŽALOSTNE OSTANKE.

al 040402019

VZKLIK OB NEKI SPLETNI OBJAVI

March 28th, 2019

Saj ne bo nihče niti opazil, še manj verjel – toda tole:

https://siol.net/avtomoto/promet/vsedrzavni-projekt-tako-bi-lahko-resili-promet-v-sloveniji-493697  (objavljeno 27032019)

kar se dogaja/in še bo še bolj/ in rešujejo, kakor rešujejo v LJUBLJANI, ni nič drugega, kot posledica in zunanja slika “dejanskega stanja” na polju sistema in struktur. To se začne, stoji in pade z DEŽELO – DRŽAVO. Ta pa se začne z definicijo: Dežela/država/status/state/der Staat/gosudarstvo: osnovni, naravni, obstojni, delujoči družbeni nukleus neločljivega sklopa teritorija, državljanov in oblasti.

Fenomen Ljubljane je, da se duši v posledicah stoletne ignorance naravnih danosti, na čemer spretno jahajo različne klike in kujejo vsaka svoje lastne, parcialne – celoti smrtno nevarne – omejene koristi. Najbolj očitna je županska klika, katere podžupan, arhitekt z doktoratom, univerzitetni profesor, urbanist, je odkrito javno povedal, da povzroča prometno (avtomobilsko) stisko na območju mesta nalašč, da bi spodbudil “mesto brez avtomobila”. To spominja na perverzijo petletk, ko je šlo le za roke in število (magari samo levih ženskih čevljev…) ali Stalinovo “njet čelovjeka, njet problema” (oziroma “mrtev člove ni bolan” – atomska verzija: V Nagasakiju ni bilo nobenih družbenih nemirov…)

A so še številne druge (klike).  Od teh je najbolj prikrita/skrita očem, a glavna, najpomembnejša, vzrok vse nesreče celega minulega stoletja, tista klika, ki je v trenutku najvišjega vzpona družbenega političnega in gospodarskega razvoja sesula državno/deželno strukturo slovenskih DRŽAV (DEŽEL), v parlament osrednje od petih – dežele Krajnske – umestila dresurnico zanesljivih nadaljevalcev destrukcije (ki se seveda začne in konča s pravom, posebej še internacionalnim) in ruši osnove preživetja slovenske nacije. Država / dežela je pač nekaj takega, kot brajda za trto, ki je brez nje le kup plevela… Rak, ki ga je povzročila ta klika, in katerega novotvorbe razpihuje, je med drugim kopičenje metastaz na ljubljanskem območju, ki seveda tolikšnega pritiska ne prenese. Ostalim deželam je odvzeta za obstoj nujna strukturna podlaga in zato crkavajo (prebivalstvo beži), središče Krajnske pa bo zgnilo v nefunkcionirajoči gomili nakopičenega balasta.

Sistematično permanentno rušenje obstoječe (31.10.1918 razglašene) države, zveze slovenskih dežel, ki se je pod imenom Republika Slovenija z razglasitvijo dne 26.6.1991 vrnila iz “balkanskega suženjstva” (na bregovih balkanskega Evfrata – Donave in Save) v samostojnost združenih slovenskih dežel z lastno oblastjo, ki se odraža v popolni neprepoznavnosti in sesedanju vase države kot celote – zlasti na internacionalnem parketu – so najbolj očitno odraža prav v problemu melanoma glavnega mesta le napol osamosvojene zveze slovenskih dežel, in se bo na tem pogorišču neke tisočletne zgodbe vse tudi bedno končalo.

Delo 27032019 o incidentu pred Piranom

March 27th, 2019
HRVATI PRED PIRANOM
Novica v Delu o demonstrativnem vplutju hrvaškega policijskega plovila pred Piran

Leta 2011, 15. 11. mi je Delo objavilo celostranski članek ARBITRAŽA PREDMET SPORA IN BALONI. V tem članku – in še treh podobnih, tisti čas objavljenih – sem odločno opozoril, kaj se bo zgodilo, če slo vlada ne bo upoštevala že sprejetih (prim. dopis šefa pogajalske skupine!!!) mojih opozoril in argumentov v svojem memorandumu. Opozoril sem, da se bo sicer sijajna priložnost s Sporazumom o arbitraži, spremenila v katastrofo:

1. Zagreb bo s FA dobil veljavno novo izhodišče (namesto še danes obstoječe in veljavne meje slovenskih dežel z Ogrsko) za nadaljevanje ekspanzije,
in
2. zaradi pravil arbitriranja bo tribunal prisiljen iskati “sredino” med zahtevo ene in druge strani – ker je JJ kot PREDSEDNIK VLADE (Dunajska konvencija!!!) uradno izjavil, de “je bila Istra vrnjena Hrvatski”(očitno celotna…), v svojem memorandumu pa tribunalu lagal o osamosvojitvi in “meji v Piranskem zalivu”, bo torej tako ali drugače zadnja posledica FA meja nekje v sredi med Debelim rtičem in Piranskim zalivom….
(ni bilo treba dolgo čakati….!!! detajl ilustracije k članku v Delu je zgovoren!):
Shrani.si
V nadaljevanju ponavljam citirani članek v Delu. So pa članki in drugi teksti zbrani na tem spletnem naslovu.

Arbitraža, predmet spora in baloni.

(Delo, Mnenja, 15.11.2011)

Seveda. Poljubno se lahko igramo samopostrežbo in iz množice izbiramo trenutno všečna zgodovinska, pravna, politična, družbena, kulturna ali katera druga, našemu namenu prijazna dejstva. Razprava o državni meji in arbitraži je vsaj zgodovinska dejstva obšla skoraj s prezirom. To ni bilo posebej težavno, saj podalpski deželni vsakdan odmeva od “pustimo preteklost, glejmo naprej”. Zmota se skriva v predmetu: Pravilno je, da zavožena preteklost ni mlinski kamen okoli vratu nujnih sprememb, ki vodijo naprej, na bolje. Kadar pa gre za zadeve, ki jih je pesniška govorica oblikovala v sintagmo “ko se svojih korenin zavedo…” je pa drugače. So stvari, ki ne morejo viseti v zraku, ki jih brez “od kdaj”, “zakaj”, “kdo” in “kako” preprosto ni, ali jih odnese prvi piš. So stvari, ki brez preteklosti nimajo prihodnosti in je njih sedanjost kvečjemu napihnjeni balon utvar in izmišljij kratkega daha.

Zmote niso drago stale samo “dijaka Tjaža” (Florjan, oprosti!). Več kot sto let družbeno-politične zgodbe slovenskih dežel je ena sama, prekleto draga zmota in zabloda. Manipulacija, in po samopostrežni metodi sestavljeni konstrukti. In poleg nas samih jih je bilo v soseščini – ne le bližnji – kar nekaj, ki so prizadevno gnali (še počno?) veter v jadra barke, da je plula v zanje pravo, za nas pa pogubno smer.

Arbitražna temperatura se bliža vrelišču, kajti dogovorjeni roki začno teči z dnem hrvaškega podpisa na evropski pristopni pogodbi. Prav na vrhu pod pokrovko je seveda tisto, kar mora vsaka stran v sporu predložiti tribunalu v roku enega meseca po podpisu: kaj je zanjo predmet spora.

V tej zadevi je težava huda. Z “jutri” si ni mogoče pomagati, niti ni mogoče vanj pobegniti pred usodno dolžnostjo. Zagotovo so državne reči nekaj, kar je v osnovi zasidrano globoko v zgodovini. Ljudem tukaj pa, kar diši po državi, že dolga desetletja pomeni travmo. Ali je bila (država) osovražena tuja stvar, ali je grdo mrcvarila lastne ljudi, ali so jo geniji družbenih ved in upravljanja z množicami odmirali, ali pa kar ukinjali. Ne preseneča zato, da ga ni pri nas – vsaj med javno izpostavljenimi – ki bi se mu slovenska zgodba začela prej, preden so mu prvič zamenjali plenice. Le poredko – pa še to pretežno iz politično-interpretativnih in manipulativnih razlogov – pridejo na dan epopeje izpred dobrega pol stoletja. Pred tem pa je za številne naše politične in družbene modrece le “duh božji vel nad vodami”! (Genesis 1,2)

V državnih rečeh torej “jutri” ne pomaga. Toliko manj, ker Sporazum o arbitraži odločno terja argumente, ki ustrezajo kriterijem in pravilom internacionalnega prava. Ne sprejema nobenih domačnostnih štosov, nobenih samoupraviteljstev ali oštarijskih dogovarjanj. Tega imperativa ne relativizira niti omemba pravičnosti in dobrososedstva, ki tudi sicer zadeva le obrobni problem plovnih območij.

V tisku – in to iz ust uglednih strokovnjakov – odločno preveč odmeva prej omenjena pravičnost. Celo do te mere, da jo postavljajo za temelj odločanja, kar seveda kar tiče Slovenije niti slučajno ni res – ne zaradi dikcije Sporazuma, še manj zaradi množice tehtnih argumentov/dejstev internacionalno pravnega značaja, ki govorijo nam v prid.

In teh argumentov ni brez zgodovine. V državnih rečeh velja podobno kot za vino, starejši in zrelejši so, večja je njihova kvaliteta, teža, pomen. Kako je s temi rečmi, je zelo glasno zavpilo iz pripovedovanja bivšega poveljnika Severnojadranskega sektorja v Puli, kontraadmirala Marjana Pogačnika. V časopisu je bilo mogoče prebrati njegovo izjavo, da “Savudrija ni bila ne slovenska ne hrvaška, marveč posest JLA, ki jo je podedovala od prvotnega posestnika, vojske Avtro-Ogrske”. Zavozlana usoda Primorske je znana, upoštevati pa je očitno treba tudi, da državnopravna dejstva niti ne nastanejo, še manj pa minejo na “samopostrežni način”, kakor se komu zdi ali mu je všeč!

Sporazum o arbitraži terja od obeh strank v postopku, da položita na tribunalovo mizo trdne argumente, dejstva, ki imajo internacionalno pravni značaj. Zato mora Slovenija pogledati okoli sebe in kolikor daleč v preteklost pogled seže, da slučajno ne spregleda kakega pomembnega dejstva. In bilo bi kaj videti! Iz zanikovanja vstaja državnost slovenskih dežel, njih identiteta, državljani, ozemlje, oblast in državne meje. Iz mraka pozabe izstopajo državnopravna upravičenja, deželna avtonomija, vedno znova potrjena, pa internacionalna subjketiviteta, ki se izkaže v ustvarjanju novega skupnega državja – Dvojne monarhije – leta 1867, v katerega usta(no)vni listini piše: “Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju!” Kdo ima v rokah tehtnejši dokaz svoje mednarodnopravne osebnosti kot ga imajo slovenske – in seveda tudi “nemške” – dežele Avstrijskega cesarstva, ker – to kot potrebno pojasnilo – države so bile dežele, Avstrijsko cesarstvo pa ni bilo država, marveč dinastični kontrukt, da so se habsburški dinasti, ki so bili “samo” vojvode odn. nadvojvode dežel, ki so nastale na območju nekdanje slovenske Karantanije, kljub ukinitvi Svetega rimskega cesarstva lahko še naprej kitili s cesarskim naslovom!

Katastrofa habsburške dinastične tvorbe leta 1918 je botrovala obupnemu poskusu zadnjega suverena, cesarja Karla I., ki je svojim dednim deželam ponovno potrdil avtonomijo in priznal njih svobodo združevanja po etničnem ključu. Dežele z nemško govorečo večino so takoj, 21. oktobra, na Dunaju ustanovile zvezo Deutsch Österreich, ki kot zvezna Republika Avstrija trdno stoji še danes. Dežele s slovensko govorečo večino – oziroma slovensko govoreči deli Štajerske in Koroške – s povsem istimi/enakimi ustavnopravnimi upravičenji, pa tega niso storile. Sicer so se združile pod skupno vlado v Ljubljani in to uradno sporočile zvezni administraciji na Dunaj, a namesto v Zvezno republiko Slovenijo (davna sanja Zedinjena Slovenija) so s Koroščevim “Maiestät, zu spät!” svoje ljudi zavozili kot “troedino pleme” (kako sprevrženo!) v balkansko novotvorbo. Tu ni prostora za elaboracijo vseh neumnosti, zarot, tragedij, ki “odlikujejo” to skoraj stoletno slovensko zgodbo. A zaradi aktualnega problema arbitraže o državni meji in nujnosti določitve predmeta spora, je treba povedati:

V jugoslovansko državo so leta 1918 vstopile slovenske dežele kot subjekti mednarodnega prava z vsemi atributi. Ves čas trajanja južnoslovanske države se ni zgodilo glede te subjektivitete in atributov nič, kar bi jih ali spremenilo, ali morebiti odpravilo. Torej še vedno obstajajo (kdor temu dejstvu oporeka, mora pokazati in dokazati nasprotno), in ni nobenega dvoma, da so smele in morale iz združbe, v katero so leta 1918 vstopile, leta 1991, ko so imele eksperimentiranja vrh glave, enake tudi izstopiti. Zagotovo tudi s svojimi državnimi mejami, s katerimi so prišle v Jugoslavijo. 25.6.1991, ko je Slovenija razglasila in udejanila svojo osamosvojitev, je bila na oni strani teh deželnih državnih meja država SFRJ. Ni torej nobenega problema glede državne meje, če bi temu dejstvu ne oporekala dne 8. oktobra 1991 na novo nastala Republika Hrvatska. To je torej v smislu podpisanega, ratificiranega in v OZN registriranega Sporazuma o arbitraži pravi in edini predmet spora. Državnim mejam slovenskih dežel (“zemalja Države SHS”, kakor je uradno povedal kralj Aleksander v trenutku “ujedinjenja), ki jih kot državne nikoli ni nihče ukinil (tudi v trenutku nastanka fašistične-nacistične hrvaške države leta 1941 so avtomatično znova obveljale!) pač oporeka južna soseda.

In to je predmet spora. Prav nič drugega.

Kako bo na podlagi relevantnih dejstev odločil tribunal, pa je njegova stvar. Neumno si je domišljati, da to vemo, kakor izzvenijo različna strokovnjačenja na to temo. Če pa dotični vedo, kako bo tribunal odločil, pa naj za božjo voljo to povedo! Prihranili bomo čas in denar.

Lenarčič Andrej

poslanec DZRS 1992-96