Slovenske dežele in država

KRIK RAZKLANEGA LJUDSTVA – BALANTIČ IN DESTOVNIK

France Balantič, * 29. novembra 1921, Kamnik, + 24. novembra 1943, Grahovo ob Cerkniškem jezeru

Karel Destovnik, * 19. decembra 1922, Šoštanj, + 22. februarja 1944, Šentvid pri Zavodnju

V nebo vpijoča absurdnost razmer, v kakršne je bilo v dvajsetem stoletju potisnjeno slovensko ljudstvo, se razkrije pred nami v vsej svoji grozoviti sprevrženosti ob pogledu na mrtva mladeniča “s poljubom muze na čelu”. Dva mladeniča, kot drget vulkana pred izbruhom nabita s poezijo, morata vzeti v roke meč namesto pisala, in sta z mečem pokončana. Ni jima bilo dano, da bi kot mogočna veletoka poganjala kolesje in s svojimi darovi kovala zaklade narodove kulturne identitete. Kaj je moglo biti tako neusmiljeno, tako brezobzirno in slepo, da sta morala presahniti, še preden sta se izvila iz prvih tesni, brzic in tolmunov? Kdo je bil tako zločest, da jima je, mladcema, namesto peresa, porinil v roke morilski meč?

Dva mlada mrliča kričita v nas resnico slovenskega dvajsetega stoletja: Resnico dolgega popotovanja v moderno državno samostojnost, njegovo najbolj tragično etapo.

Dvajseto stoletje je zalotilo Slovence sredi krčevitega prizadevanja za nacionalno uveljavitev znotraj črno-žoltega kadavra. Petstoletna avantura švicarskih roparskih vitezov, ki so – tudi – na ramenih karantanske slovenske državnostne tradicije skovali cesarstvo, “v katerem sonce ni zašlo”, se je na samem začetku zadnjega stoletja v drugem tisočletju zapletla v imperialistično vojno in se zamajala v temeljih. Nemški nacionalšovinizem je habsburško cesarsko rodovino smrtnonevarno okužil. Vdala se mu je in pozabila na resnično dediščino svojih “dednih dežel”. Narodi habsburškega avstrijskega cesarstva so potem eni skoraj panično, drugi bolj načrtno in sofisticirano iskali rešitve s potapljajoče se ladje.

Politična elita Slovencev je bila tisti čas večinoma cerkvena, laični pol pa je bil v svoji opozicijski drži hočeš nočeš v bistvenem pendant klerikalni politiki. Značilnost koncepta političnega odgovora obeh polov na dejstvo nezaustavljivega razpadanja poltisočletnega imperija je bila popolna odsotnost ideje o samostojni slovenski državi. Iz teorije in prakse slovenske findesieclovske politične elite je zlahka mogoče razbrati to resnico. Še več! Ne samo, da se je slovenskemu političnemu establišmentu očitno zdela vsaka misel na suvereno “zedinjeno” Slovenijo bolna fantazija, na oltar podrejanja Slovencev neki novi državi so bili pripravljeni žrtvovati slovensko nacionalno identiteto in so nazadnje v resnici svoj narod brez kančka slabe vesti zreducirali na raven “plemena” v “troedinem jugoslovanskem narodu”.

Emancipativni procesi v slovenskem narodovem telesu, ki so bili logična reakcija na imperialne šovinizme sosedov in so se razmahnili kot odgovor nanje zlasti v drugi polovici 19. stoletja, so imeli močne učinke. Razcvet kulturnih dejavnosti, gospodarski napredek, solidarnost in sodelovanje z drugimi slovanskimi narodi znotraj in zunaj monarhije so vračali Slovencem samozavest. Oživel je zgodovinski spomin na Karantanijo. Vendar vodilni slovenski politiki niso zaznali usodne povezanosti Slovencev s karantansko državnostjo. Mogoče jim je vpetost v klavrno realnost razpadajočega germanofilskega kolosa zameglila politično perspektivo. Dejstvo je, da niso opazili karantanskega vojvodskega temelja habsburške vladavine. Niso opazili, da so kraljestva, vojvodine in dežele, ki so si jih Habsburžani na tak ali drugačen način prisvojili, priženili, privojevali ali pribarantali, pravzaprav mlinski kamen za vratom dinastije, katere vladarska legitimiteta je stala na “dednih deželah”, na deželah, v katere se je preoblikovala v stoletjih habsburške družinske vladavine in dedovanjske kombinatorike nekdanja slovenska Karantanija, ki se je v obliki vojvodin (zanje so se, kot za babenberško dedovino, habsburški predniki krvavo, na življenje in smrt spopadli s češkim Otokarjem) razprostirala od Jadranskega morja prek jugovzodnega alpskega predgorja do Donave na severu. In ideja “Zedinjene Slovenije”, v eno državno skupnost združenih še slovenskih preostankov Karantanije, ki je dobesedno evforično zajela večino Slovencev v revolucionarnih časih sredine 19. stoletja, da jo je moral dunajski nemškutarski centralizem in absolutizem druge polovice istega stoletja grobo demontirati, je bila tako v času razsula ob koncu prve svetovne vojne že dokončno mrtva.

Ladja slovenske politike se je ob razsulu jeseni leta 1919 znašla na suhem. Dejavnost vodilnih politikov ni videla iz notranjega kroga monarhije, celo v Jugoslovanskem odboru so igrali podrejeno vlogo, kaj šele, da bi po zgledu npr. Čehov odkrili fenomen političnega lobiranja pri takratnih vodilnih silah antante. Zato ni bilo nobeno čudo, če se je, meglenim predstavam, mlačnim prizadevanjem in kapitulantskemu podrejanju drugim konceptom primerno, vse skupaj šfižilo prek epizodne Države SHS (država Slovencev, Hrvatov in Srbov iz razpadle monarhije) v velikosrbsko Kraljevino SHS (kraljevina Srbov – iz kraljevine Srbije –, Hrvatov in Slovencev), v kateri so Slovenci – in do neke mere tudi Hrvati – igrali vlogo poraženih, po Srbih “odrešenih” delov “troedinega” naroda. Čez noč je od nekdanjih sanj o “Zedinjeni Sloveniji” ostal komaj klavrn torzo. Italija, ki je verolomno zaigrala vlogo zmagovalca, si je vzela tretjino na zahodu s slovensko Istro, Trstom in Gorico vred, “poražena” nemška Avstrija je po milosti zaveznikov dobila Koroško na severu in velik del s Slovenci poseljene Štajerske, na Madžarskem so ostali porabski Slovenci. Da je bila katastrofa popolna, je s finančnimi in monetarnimi zvijačami srbske vlade za vedno poniknila več kot polovica slovenskega nacionalnega premoženja. Morebitna prizadevanja kakega osveščenega posameznika niso mogla biti kaj več od “glasu vpijočega v puščavi”.

Folklorna vznesenost ob “ujedinjenju” v južnoslovansko državo ni mogla prekriti grozne resnice, da je bilo prvič v novejši zgodovini, tristo let po razdejanju, ki ga stroka poimenuje “obdobje turških vpadov” in je v času svojega trajanja zdesetkalo Slovence in dodobra uničilo njih materialno bazo, slovensko ljudstvo brezobzirno razkosano, ločeno s težko prehodnimi meddržavnimi mejami, prepuščeno kot manjšinska etnija štirim različnim državam, od katerih nobena ni kazala niti najmanjše naklonjenosti do prastarega nebodigatreba, ki je motil njihove, četudi v bistvu napihnjene, klavrno komične, a za usodo maloštevilnega naroda smrtno tragične imperialno-šovinistične načrte. Še tista državna skupnost, ki je vsaj na videz, seveda brez kakršnegakoli demokratičnega instrumentarija, z nekakšnim vsiljenim soglasjem vsrkala večji del slovenskega ljudstva v državo troedinega jugoslovanskega naroda, je s Slovenci ravnala kot z vojnim plenom.

Slovenci, ki so prišli po rapalski pogodbi pod oblast Republike Italije, so bili takoj izpostavljeni surovemu državnemu nasilju, genocidnemu preganjanju. Kmalu niti v cerkvah ni bilo več dovoljeno govoriti slovensko. Raznarodovalna politika italijanske države je zajela vso slovensko skupnost, vse njene strukture na okupiranem ozemlju. Prepovedana so bila društva, politično in kulturno delo, upravni aparat je nasilno poitalijanil imena in priimke, sistematično uničevanje ekonomske baze je velikansko število Slovencev prisililo v emigracijo v čezoceanske dežele. Z nastopom fašizma so se razmere še poslabšale. Raznarodovalnemu instrumentariju se je pridružilo nasilje tajne policije, sodni in policijski umori. Kdor se je izpostavil kot Slovenec, je zelo kmalu izkusil primitivno surovost italijanskih črnosrajčnikov in je bil lahko srečen, če je preživel njihovo izživljanje z ricinusovim ali kar strojnim oljem. Slovenski narodni dom v Trstu so italijanski fašistični skvadristi nemudoma požgali. Ekonomskim emigrantskim tokovom so se pridružile množice beguncev, zlasti intelektualcev in političnih delavcev, ki so v strahu za življenje bežali v Jugoslavijo.

Slovenci na avstrijskem Koroškem, ki jih je izsiljeni in zmanipulirani plebiscit izročil na milost in nemilost fašistoidnim nemškutarskim lokalnim brambovskim organizacijam, so bili deležni podobne usode. Vsi, ki so se javno izpostavili kot zavedni Slovenci in so agitirali za Jugoslavijo, tudi in še zlasti duhovniki, so morali po zmagi nemške opcije na plebiscitu nemudoma, da si rešijo golo življenje, pobegniti v preostanek Slovenije v Jugoslaviji. Že po nekaj letih, ko je opcija nemške Avstrije dosegla svoj cilj, namreč združenje z nacistično Hitlerjevo Nemčijo, so se razmere za Slovence, ki so ostali, usodno poslabšale. Nacistični Avstrijci so jih razselili po svojem nemškem Tretjem Reichu, na njihove domačije pa po dogovoru z Mussolinijem naselili nemške optante, prebivalce Kanalske doline, ki je po prvi vojni prišla pod Italijo.

Na Madžarskem število Slovencev ni bilo veliko, zato je bilo delo madžarskih oblasti lažje, vsebinsko pa podobno kot v Italiji in Avstriji, saj je tudi Madžarska po njunem zgledu pospešeno korakala v nacifašizem.

Razmere v večjem delu nekdanjega skupnega slovenskega ozemlja, ki je postalo del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, Slovencem od vsega začetka niso bile prijazne. Sčasoma pa so se še slabšale, to se je navzven kazalo že pri imenu nove države. Kraljevino SHS so preimenovali v Jugoslavijo, že tako in tako oktroirano ustavo je kralj ukinil in vzpostavil policijsko diktaturo, Slovencem odvzel samoupravo in izginiti je moralo celo ime Slovenec: iz Slovenije je nastala Dravska banovina. Iz šolskih čitank so trgali strani z besedili, ki bi utegnile spodbujati slovensko narodno zavest. Ekonomski položaj prebivalstva se je poslabšal v primerjavi s stanjem v Avstro-Ogrski naravnost drastično. Zlasti podeželje je obvladovala splošna revščina. Služb ni bilo, organiziranost delavstva pa je znatno popustila, saj je bil preostali, večinski del nove države industrijsko slabše razvit. Menjava denarja je bila zastavljena tako, da so Slovenci izgubili več kot tri četrtine vrednosti. Z veliko težavo je uspela ustanovitev univerze v Ljubljani, ki pa je morala nositi ime srbskega kralja. Nekatera predavanja so bila kar v srbščini. Zlasti zgodovinska veda je bila popolnoma v službi negacije slovenstva, izkrivljanja slovenske zgodovine. Vse mogoče zvijače je bilo treba uporabiti, da so od beograjskih oblastnikov prišla soglasja za gradnjo nacionalne univerzitetne knjižnice. Znanstveno akademijo, ki so jo Slovenci imeli v Ljubljani že pred stoletji, je končno uspelo znova ustanoviti šele tik pred razpadom Jugoslavije, a le pod pogojem, da ni nosila slovenskega imena. Da se je javno življenje odvijalo še kolikor toliko in vsaj na videz svobodno, brez neposrednega grobega in očitnega vmešavanja, da se je administrativno nasilje zadovoljilo z nekaj sodnimi procesi, premestitvami intelektualcev v južne predele države in z začasno konfinacijo nekaterih vodilnih politikov, gre pripisati zlasti že običajnemu konformizmu vodilnih slovenskih politikov in dejstvu, da je bila usoda Slovencev za srbsko vladajočo kliko obrobnega pomena. Zanjo je bilo dovolj, da so lahko s slovenskim ozemljem trgovali in da so kasneje za svojo blagajno s preostalega območja Slovenije pokasirali dobro tretjino vseh, na območju celotne države izterjanih neposrednih davkov. Upravno so Slovenijo – Dravsko banovino obvladovali z ubogljivim uradništvom, politično s koruptivnimi položaji v glavnem mestu, kulturno z obvezno vojaščino v srbsko govorečem okolju, z obveznim učenjem srbščine v šolah in z intenzivnim priseljevanjem, duhovno pa jim je prav prišla koncentracija politične moči v cerkvenih krogih, s tem se je politično delo zreduciralo na versko-etnično dimenzijo, hkrati pa usodno razdelilo že tako razočarano in prizadeto ljudstvo na ideološki ravni, to pa je bilo kasneje voda na mlin komunistični revolucionarni zaroti.

Razočarano ljudstvo, kaotične razmere, nepotizem, korupcija, beda beguncev, še zlasti pa delavstva – vse to je bil humus, v katerem se je duh svetovne socialne revolucije dobro prijel. Komunistični partijski voditelji, šolani v Sovjetski zvezi, mladi in zagnani vojaki revolucije, preizkušeni v čistkah in s prakso zlasti v španski državljanski vojni, dobro finančno podprti, so imeli lahko delo. Prav so jim prišli tudi spori etabliranih strank, njihov boj za drobtine, in koketirali so z zatajevanim slovenskim nacionalizmom. Nenormalnost stanja kaže predvsem dejstvo, da je bilo med komunisti največ študirajoče mladine, intelektualcev in polintelektualcev, najmanj pa delavcev-proletarcev. Z gotovostjo je torej mogoče sklepati, da so bili cilji partije daleč od socialne revolucije v prid delavstva, da je šlo dejansko za boj za oblast vodilne partijske klike in za uveljavitev v Kominterni koncipirane “svetovne revolucije”.

Če bi ne prišlo do napada Italijanov, Nemcev, Madžarov in Bolgarov na Jugoslavijo med drugo svetovno vojno, bi si ga morali slovenski komunisti izmisliti, tako jim je šel na roko. Razpad Jugoslavije, zmeda in neodločnost slovenske politike, brezvladje, okupacija, okupatorjevo nasilje, vse je prišlo kot naročeno, da so svečeniki proletarskega internacionalizma lahko začeli s svojim revolucionarnim pohodom na oblast. Brezskrupulozno so udarili. Žrtve revolucionarnega terorja so skrbno izbirali. Nemudoma so obglavili vsako pobudo, ki bi jim utegnila stati na poti. Svoje deklarativne cilje so spretno prilagajali situaciji. Klice na boj proti zahodnim “imperialistom” so kmalu zamenjala gesla narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju, Slovenijo kot sovjetsko republiko znotraj Stalinovega carstva je potiho zamenjala federativna Jugoslavija. Na karto zahodnih zaveznikov so igrali le toliko in tako, da so dobili vojaško pomoč in mednarodno afirmacijo, voditelje zahodnih vojaških misij so držali na varnem pri štabih, raditoelegrafiste, ki so jih poslali zavezniki v okupirano Slovenijo, pa so dosledno likvidirali.

Potem ko so pomorili vse tiste rojake, ki bi utegnili združiti Slovence v odporu proti okupatorju, najprej pa tiste, ki so sanjarili o suvereni slovenski državi – takšen je bil dr. Lambert Ehrlich – so nemoteno začeli z oboroženim “narodnoosvobodilnim bojem”, pod katerega plaščem so skrili predvsem revolucionarni teror nad lastnim ljudstvom in brezobziren boj za oblast (že takrat je bilo vsakomur jasno, da je nacifašizem izgubil vojno!). Samo v italijanski okupacijski coni, Ljubljanski pokrajini, so že prvo leto okupacije pobili več kot tisoč Slovencev (od skupno 352 000 prebivalcev) in komaj kakega okupatorjevega vojaka. Poboje vidnejših Slovencev, njihovih otrok in celih družin, in napade partizanskih enot na take cilje, ki so kar najbolj razdražili okupatorja ter povzročili neusmiljene povračilne poboje, so razširili na vse okupirane predele Slovenije. Kasnejši razvoj je pokazal, da je bil glavni namen tega divjanja nad civilnim prebivalstvom sprožiti “državljansko” vojno in hkrati spodbuditi okupatorjeve represalije. Revolucionarji so namreč imeli izkušnje tako iz Mehike kot iz Španije. Uspelo jim je, in medsebojno pobijanje je odslej izdatno dopolnjevalo prizadevanje okupatorjev, da iztrebi trmasti narodič, ki jim je tisočletja stal na poti k uresničevanju njihovih imperialnih namenov. Hkrati so se revolucionarji znotraj svojih vrst znebili nepotrebnih sopotnikov s pošiljanjem le-teh ali kar celih oddelkov v brezizhodne akcije.

Ko se je sredi vojne konsolidiralo jugoslovansko revolucionarno vodstvo in doseglo priznanje s strani zaveznikov, je Titov glavni štab poslal tudi v Slovenijo svoje oficirje-agente, ki so prevzeli politično in vojaško vodstvo znotraj partizanskih enot. Proces srbizacije slovenske partizanske vojske in njena takojšnja ukinitev oziroma reorganizacija predvsem v enote KNOJa ob koncu vojne ter kasnejša sistematična likvidacija desettisočev Slovencev s strani teh enot in UDBe, zlasti mladih moških, prisilni beg nadaljnjih desettisočev v tujino, da si rešijo življenje, nato pa organizirano priseljevanje ljudi z juga – vse to daje slutiti, da je šlo za dobro premišljeno dejavnost, ki bi stabilizirala jugoslovanski mnogonacionalni federativni projekt in z genocidnim mešanjem različnih narodnosti za vedno onemogočila osamosvojitvene težnje. Zločin brez primere v znani zgodovini je bil tako obsežen, tako grozovit, da zagotovo ni bil plod le domačih ambicij. Ni dvoma, da so ga odobrili tisti, ki jim je bila stabilna državna tvorba na neobvladljivem Balkanu že od nekdaj cilj. Ne nazadnje so ga tudi sami omogočili, saj so praktično vse begunce, skupaj več stotisoč zlasti Hrvatov in Slovencev, ki so se pred prodirajočimi Titovimi partizani umaknili na Koroško in se vdali Angležem, ti zvijačno in s prevaro vrnili v gotovo smrt.

V ta strašni mrtvaški ples je že na samem začetku, podobno kot tisoče drugih mladih ljudi, usoda potegnila dva mlada pesnika.

Franceta Balantiča je neizogibno doletelo na protikomunistični strani. Zmeda, nesporazumi, nesposobnost, odsotnost kakršnegakoli koncepta so prisilili slovensko ljudstvo na ozemlju, ki ga je okupirala Italija, da se je branilo, kakor je vedelo in znalo, vse to je nazadnje, po kapitulaciji Italije, pripeljalo do vzpostavitve nekakšne domobranske vojske. Kakor politična, tako je bila tudi vojaška struktura anarhična – na konici noža med Nemci in partizani, drugače seveda ni moglo biti. Na ta način so lahko prišli do poveljniških položajev ljudje, ki vojaške obrti niso bili vešči. Priložnost se je ponudila tudi kulturniško in politično aktivnim zagnancem. To je bilo za Balantiča usodno. Njegov zaščitnik in mentor se je kot oficir vključil v domobranstvo in Balantič je šel z njim na postojanko, ki je bila po vseh pravilih vojskovanja popolnoma neuporabna za obrambo. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bodo partizani prišli in opravili posel. Čakati ni bilo treba dolgo. Na pomoč ni prišel nihče. Partizani, ki so bili v velikanski premoči, so zlomili odpor, zažgali postojanko, in kdor ni umrl v ognju ali padel v boju, je dočakal morilsko partizansko kroglo po vdaji. Pomorili so vse.

Karel Destovnik je šel prav tako kot Balantič skozi slavistični seminar na ljubljanski univerzi, le da je njega skozi Osvobodilno fronto vsrkala partizanska stran. Revolucionarji so potrebovali take, ki so kovali verze. Agitprop ni bil amaterska, kaj šele diletantska zadeva. Seveda je bil mladi Balantičev vrstnik precej več kot le agitator. Mogoče je v svojih verzih povedal kaj preveč ali premalo pravoverno? Mogoče se ga je na ta način dotaknila znana floskula: žrtve morajo biti… Vsekakor drži, da so ga popolnoma brez potrebe poslali na pohod, ki je bil vnaprej izgubljen, ki je bil zanesljiva smrt. Le malo prekaljenih borcev, ki jih je partizansko poveljstvo poslalo na zimski pohod na Štajersko, kjer so – drugače kot v Ljubljanski pokrajini – vladali Nemci in ni bilo partizanskega zaledja, je to, očitno politično-propagandistično utemeljeno avanturo, preživelo. V več napadih so nemške policijske sile popolnoma razbile partizane. Padlo jih je skoraj dve tretjini. Padel je tudi Destovnik-Kajuh.

Usoda, ki je doletela dva nadarjena mlada poeta, izrisuje na platnu slovenske zgodovine strašljivo sliko njune dobe, v kateri je proces nacionalne afirmacije – vanj so Slovenci stopili hkrati z drugimi evropskimi narodi sredi 19. stoletja – padel v še hujšo krizo, kot je bila “rešitev” iz razpadajoče Avstro-Ogrske na Balkan. Hujša pa je bila ta kriza zlasti iz razloga, ker je bilo balkansko okolje navajeno precej drugačnih, manj sofisticiranih, zato pa toliko bolj grobih in krvavo učinkovitih metod pri reševanju bistvenega problema, ki je tako kot propadlo avstrijsko stvar pestil tudi novokomponirano južnoslovansko monarhijo. Morija svetovne vojne, brezobziren in načrtno krvav boj komunistov za oblast – to je bil nadvse dobrodošel splet okoliščin za genocidno eksekucijo moške mladine, kulturne, gospodarske in politične elite narodov, ki so se trmoglavo upirali unitarističnemu, nedemokratičnemu jugoslovanskemu režimu. Res je sicer, da zločinsko pobijanje ujetnikov, civilistov, določenih skupin v deželah, kjer je divjala hkrati z vojno tudi komunistična revolucija, ni bilo nič neobičajnega. Vendar sistematično pobijanje že med vojno, po njej pa v dimenzijah, ki jih slovensko okolje ni videlo nikoli v znani zgodovini – niti v stoletjih vpadov roparjev prek mejnih rek Kolpe in Sotle, ni doletelo v takem obsegu nobenega drugega evropskega ljudstva, razen na “dokončno rešitev” obsojenih Judov. Po deležu človeških izgub v času svetovne morije so Slovenci takoj za Judi in državljani Rusije (če štejemo ruske narode posamič, potem so Slovenci na drugem mestu, pred njimi!).

Kakor v smrtnem krču se je prastari evropski narodič, ki je – paradoksalno – evropski civilizaciji dal s svojimi karantanskimi ustoličevanji temelj moderne demokracije, vzpel sredi fašistične in revolucionarne morije na sam vrh samoohranitvenih naporov. Na obeh straneh, na revolucionarni in na konservativni, so v polblaznih okoliščinah nastajali teoretični in praktični državnostni nastavki neke bodoče slovenske države – denar, znanstveni instituti, politični sistemi, vojska, sodstvo – in seveda nacionalna kultura. In to kljub usodni ukleščenosti konzervativnega tabora med zaščitniškega okupatorja na eni in agresivno revolucijo na drugi strani ter od internacionale in jugoslovanskega boljševistično-federativnega koncepta odvisnega revolucionarnega tabora. Šele konec vojne je pokazal, da je bilo vse to vnaprejšnje prizadevanje v smeri slovenske nacionalne suverenitete zaman. Pa vendar, potenca male slovenske nacije se je izkazala, vzdržala, in ostalo je upanje, ki se je proti koncu stoletja prevesilo v uresničenje davnih sanj z vzpostavitvijo suverene države Republike Slovenije.

Tudi sredi hruma vojne izkričana poezija dveh slovenskih mladeničev je rodila sad.

Andrej Lenarčič

26. 05. 2009

15. 12. 2017, 14:39

Jugogeneral Bajić potrdil, da je osebno ukazal napad na Banske dvore v središču Zagreba

Nekdanji poveljnik vojaškega letalstva v 5. vojaškem območju JLA Ljubomir Bajić je za hrvaške medije potrdil, da je osebno ukazal napad na poslopje Banskih dvorov v središču Zagreba 7. oktobra 1991. Zaradi tega letalskega napada je hrvaška policija generala Bajića in še pet visokih vojaških častnikov nekdanje JLA v sredo kazensko ovadila. V letalskem napadu na nekdanji hrvaški in jugoslovanski državni vrh leta 1991 je bil ubit civilist, štirje so bili ranjeni. Rakete so zadele tudi objekte pri Banskih dvorih. Gmotno škodo so ocenili na več kot pet milijonov evrov. Dan po napadu je hrvaški sabor na seji v kleti poslopja naftne družbe Ina v Zagrebu razglasil samostojnost Hrvaške. Od leta 2001 na Hrvaškem praznujejo 8. oktober kot dan neodvisnosti.

( Naši velepravniki pa so arbitražni tribunal servisirali z lažnivim podatkom, da sta se RS in RH osamosvojili HKRATI !!!! Čeprav so bili opozorjeni! To v BISTVENEM vpliva na odločanje (tudi) glede meje!!!! moja op.)

Bajić je v četrtek v pogovoru za televizijo N1 povedal, da je kot vojak prisegel državi SFRJ, da bo ščitil njeno ozemeljsko celovitost in ustavni red, ter ocenil, da je bila upravičena njegova odločitev o napadu na Banske dvore, kjer so bili takrat hrvaški predsednik Franjo Tuđman ter predsednika predsedstva in vlade SFRJ Stipe Mesić in Ante Marković. Upokojeni 78-letni general je povedal, da je bila Hrvaška takrat del SFRJ, ki se ji je pod vodstvom Tuđmana uprla z orožjem. Na vprašanje, ali se bo odzval hrvaškemu pravosodju, je odgovoril, da lahko odgovarja samo “svoji domovini in svojemu narodu”.

Božična zgodba

Vedel je, da bo kmalu sneg in z njim Miklavž in potem jaslice. Z zunanjih okenskih okvirov so namreč izginila lesena polkna, ki so ohranjala stanovanje hladno kljub sončni pripeki. Sedaj so jih zamenjali okviri s šipami in še zadnjič pred zimskim mrakom je že pojemajoča novembrska svetloba vse krajših dnevov sproščeno razsvetlila sobo. Kmalu je noč padla že pred večerjo. Mati ga je spremila v spalnico. Kleče pred posteljo sta skupaj zmolila Sveti angel, potem ga je mati pokrila z odejo in, dokler ni blažen zaspal, tiho prepevala čudovite pesmi – Kaj bi sinku sen prineslo, Stoji učilna zidana, o kiti rožmarina in še mnoge druge, ki jih je uglasbil njen stric.

Da se bližata Miklavž in božič je vedel tudi zato, ker je bilo v teh novembrskih večerih pozno v noč iz očetove sobe slišati ropot orodja. Na Miklavževo je zjutraj lahko prvič videl, kaj je nastajalo v tistih večerih: Čudoviti gradovi iz starih škatel in lepenkastih tulcev, zlepljenih v fantastične srednjeveške gradove in utrdbe, dodelani z mešanico mavca in grundkrede in papirmašeja. Vse skupaj čudovitih barv, postavljeno sredi daril. Že prej nekoč je oče v tisti kot sobe pod strop obesil tanko letev. Na enem koncu je bil velik Märklinov model Zeppelina, na drugem pa potniškega letala Junkers, čigar propeler je poganjal vse skupaj, da je krožilo nad Miklavževimi darili, a tudi nad jaslicami, ki so se kmalu po Miklavžu pojavile na kredenci ob zidu.

Najzgodnejši spomin na božični večer je bil poln tajinstvenega. Mrak in tišina. Tam ob steni čudovita bleščava večernega neba nad Betlehemom. Zvezde migljajo na nebu, ki je prozorni tansparent papir, izza njega pa se nad toploto sveče vrti prav tako prozoren, pobarvan valj z vetrnico na vrhu in seva migljajoče sence na nebo nad Betlehemom kot sliko oblakov, ki hitijo v neznano. Pod to živo sliko se na vse strani kredence razteza sanjska pokrajina, polna skal, grmičja in drevja. Sredi pod Betlehemom pa sije hlevček. Pa Marija, pa Jožef, pa Jezušček sredi, in kravica in osliček zadaj. Po pokrajini so razkropljeni tropi ovac, pred pastirskimi ognji, ki rdeče plapolajo, so gruče pastirjev. Nekateri že vstajajo in hitijo k hlevcu. Po sobi je dišalo po kadilu kakor v cerkvi. In peli so Glej zvezdice božje, Poslušajte vsi ljudje, Tam stoji pa hlevček – in še druge pesmi je naprej pela mama. Dišalo je po piškotih in na pladnju je bila potica.

Tisti prvi božični večer, ki se ga spominja, je bil prav poseben. Čar jaslic je popolnjevalo razkošje okrašenih daril pod božičnim drevescem. In obiski. Bila je vojna. Sosedje iz nadstropja so bili Nemci, cesarski uradniki v ilirskem Dubrovniku, ki so po prvi svetovni vojni pribežali v svojo – tako so menili – Ljubljano. No, v hiši in na vrtu je bilo tako, da so bili kot doma. Nikoli ni srečal bolj prijaznih in vljudnih ljudi. Postali in ostali so mu zgled. A sedaj je prišla vojna. Najprej je videl njihovega sina v uniformi. Na ganku je čistil puško. Pokazal mu je, kako je sestavljena in kako se uporablja.

Potem pa so se nekega jutra spodaj na ulici ustavili veliki vozovi. Delavci so ves dan nosili stvari iz sosednjega stanovanja. Potem so vozovi odpeljali. Doma so mu povedali, da gredo sosedje na Tirolsko, ker bo tu Banditengebiet in se boje za življenje. Zato je bilo tistega božiča, ki se ga prvega spomni, toliko daril pod drevescem. Za slovo. Tudi nekaj dragocenosti še iz Dubrovnika je ostalo. A bilo je konec družbe na vrtu, ki se je imela toliko pogovoriti, on je pa skrbno vlekel na ušesa neznano govorico. Tudi v nadstropju je zevala praznina – a ne za dolgo. Kmalu so dan za dnevom spodaj po ulici ropotali kmečki vozovi z vsake sorte ropotijo, zraven so sedeli ljudje – stari, ženske in otroci, in čudna, mrka kolona je počasi gomazela proti severu. Tisto noč, ko je zvečer odropotal poslednji voz za ovinek, so z Gradu zagrmele silne eksplozije in po strehah je šklopotalo. Tudi kakšna šipa je odžvenketala na pločnik. Vojaki, ki so z Gradu ves teden neprestano streljali tja nekam na Barje, so razstreliti topove. In zjutraj so prazne ulice nenadoma oživele. V sončni dan so se odpirala okna, po ulici so s karlovške strani korakali vojaki, hrup vozil je prekrival glas harmonike, vzdignila se je tudi pesem, iz množice radovednežev na pločnikih so roke ponujale vojakom cigarete, od nekod so se prikazale polne steklenice, in z oken so se vsipale rože. Že drugi dan so v hišo prihrumeli čudni, surovi ljudje s puškami, razlezli so se po vseh prostorih in tudi po stopnišču. Nekaj dni je bilo tako, potem je pa mama od nekod prinesla petrolej in tak zelo fin glavnik, da mu je očistila lasišče uši.

Nedolgo po tistem prvem in hkrati zadnjem takem božiču, ki se ga spominja, je minilo ali postalo drugačno tudi vse drugo. Najprej so bila vhodna vrata v vežo razbita in se niso več zapirala. Luči med vojno ponoči ni bilo dovoljeno prižigati zaradi ukazane zatemnitve, potem, po vojni, pa je nikakor nisi mogel prižgati, četudi si jo hotel – ali ni bilo elektrike ali pa ni bilo žarnice – ne v svetilki, še manj v trgovini. Tudi lesenih polken poleti skoraj ni bilo vredno nameščati na zunanje okenske podboje, saj je bilo veliko stekel zamenjanih z lepenko – po strašni eksploziji, ki jim niti medvojni letalski napadi niti nekajdnevno bobnenje topov z Gradu tik pred koncem vojne ni bilo primerljivo, pa večina. V trgovini čez cesto, kamor ga je mati pošiljala v dolgo vrsto čakajočih po moko ali sol, je največkrat, tik preden se je vzpel prek pulta in prodajalki pomolil živilsko karto, že vsega zmanjkalo. Tudi živilske karte so se namreč spremenile. Niti kupon ni več pomagal. Zmanjkalo…

Pomaranč, fig, rožičev in drugih prej znanih dobrot pa ni moglo zmanjkati. O čem takem namreč police v trgovini sploh niso več ničesar vedele. Tudi on seveda ne, saj je od božičev z razkošno okrašenim drevescem in darili pod njo, ostal le spomin. Otožen. Jaslice so še bile, a so se postarale. Mati mu ni več prepevala s svojim čudovitim glasom. Ni razumel, zakaj nenadoma ni šla več iz hiše. Nikoli več ni šel z njo po ulici, na sprehode ob Ljubljanici, prek Šuštarskega mostu in med stare hiše pod hribom. Ni razumel in bolelo ga je. Ni imel komu več podati roke. A bil je tako sam, ko se je znašel na cesti. In svet, ki ga je obdajal, je bil sedaj čisto drugačen.

Še so bili božiči. Oče ga je vsako leto ta čas vodil po mestu daleč naokoli gledat jaslice. Cerkve so bile prazne, tihotne in odprte vse dneve. Bilo je neskončno lepo – posebej v Štepanji vasi, kjer so bile jaslice postavljene prek celega stranskega oltarja, in s figurami skoraj v naravni velikosti. Take velike figure so imele tudi jaslice pri Srcu Jezusovemu na Taboru, le da so bile bolj obrtniške, lesene – prav tako, kot materijal, iz katerega so bile izdelane. Stolnica je bila resnobna in take so bile jaslice. Na Rakovniku so bile figure narejene iz plošč, take, kot jih je sam doma, iz predlog Bare Remčeve, izrezoval in lepil na trši papir. Na Rakovniku je bilo posebej lepo zato, ker je v prazni in tihi cerkvi skoraj vedno nekdo igral na orgle. Zvoki tega glasbila so ga silno privlačevali. Kar otrpnil je, kadar so iz male cerkvice, ki je stala tik ob njihovem stanovanju, zadonele orgle. Cerkveno okno je bilo tik kuhinjskega okna, in dokler so orgle igrale, je nepremično slonel na njem in zamaknjen poslušal. Bilo je to le dvakrat v letu: za žegnanje na god sv. Florijana in septembra na praznik Marije sedem žalosti.

Velika farna cerkev je bila blizu – na trgu za vogalom. Tja se je začel umikati. Brezmejna lepota notranjosti, bogastvo beneške kiparske in kamnoseške umetnosti, štukature in slikarije, tihota in blaženi mir, tako nepopisno drugačen od hrupa zunaj, kjer je pogosto prek trga rohnela harmonika in se je razlegalo vreščanje pijane množice, mu je bilo zavetje. Neredko je v cerkveno okno priletel kamen. Tudi pot od doma do cerkve, kratka sicer, je bila pogosto huda preizkušnja. Neredko se je s skrajnim naporom izognil uličnim pobalinom, ki jih je motil malo zaradi cilja svoje poti, še bolj pa zato, ker je bil drugačen, opran in zlikan, četudi dosti bolj ubog od njih. Radi so ga pričakali za vogalom. A nič ni moglo zmotiti blaženosti, ko so zadonele orgle, ko je odkrival lepoto koralnega petja, listal po starih knjigah v arhivu nad zakristijo, iskal prave tipke in sozvočja na harmoniju v pevski sobi. Kmalu ga je stari organist začel učiti svoje umetnosti, kar je v glavnem določilo njegovo poznejšo življenjsko pot. Vodila ga je v svet cerkvene glasbe. In ta svet mu je pripeljal naproti dekle.

Srečal jo je, pravzaprav so se srečale njune oči, ko je tistega adventnega nedeljskega večera kot ponavadi pel na frančiškanskem koru pri večerni nedeljski maši. Bilo je to nedeljsko petje dragoceno zanj in je tja redno prihajal od svoje domače fare. Zbor je vodil znani skladatelj, ki mu je praktično in z besedo razstiral tenčice imenovane interpretacija, organist, frater Kanizij pa se je potrudil in ga učil igranja na orgle. Tako je tistega nedeljskega večera v adventu tam na koru na drugi strani, kjer so bile pevke, med znanimi obrazi nenadoma ugledal dve očesi. In se zdrznil. Tudi oni dve očesi sta zrli vanj. Noben ni umaknil pogleda. Po maši je pohitel skozi samostan – moški pevci so namreč prihajali na kor skozi samostan, ženske pa naravnost iz cerkve – in pred cerkvijo iskal to dekle. Kot bi se udrla v tla. Nikjer je ni bilo. In nikoli več tistih oči ni bilo na kor. Ni jih mogel pozabiti.

Tri leta kasneje je kot vsak nedeljski večer šel prek Tromostovja k frančiškanom. In nenadoma otrpnil: Prek drugega mostu so šle v nasprotno smer tiste oči! V trenutku je pozabil na kor in petje. Zdaj ali nikoli. Podvizal se je in videl, da je šla v stolnico. Ko je stopil v cerkev, jo je zaman iskal med ljudmi. Maša je bila s petjem, pa je vedel: na koru je. Že naslednji dan je šel na škofijo k stolniškemu regensu chori, s katerim sta se poznala, saj se je dosti ukvarjal s stvarmi, povezanimi s cerkveno glasbo in je imel opravke tudi na škofiji. Povprašal je, ali lahko prihaja peti na kor. Seveda. Pevcev je povsod manjkalo. In tako so že prvo nedeljo pri glavni deseti maši njegove oči ujele tiste begunske. In sta se tudi pogleda ujela – tokrat za vedno. V žepu je imel dve karti za večerno Franzlovo gostovanje v LaBoheme. Stopila sta skupaj v Opero in po predstavi ven v skupno življenje.

Trajalo je še veliko let in zgodilo se je mnogokaj, a pot je bila le ena. In vodila je v le njun božič. Ne naravnost. Življenje ima očitno svoja pota. Že to, kar mu je povedala, kako je pobegnila tistega adventnega večera, ko sta se njuna pogleda prvič ujela, je bilo zgovorno. Vedela je, da bo tu šlo zares in je vse storila, da bi ušla. A usoda je že napisala svoj scenarij.

Najprej ji je naredil majhne jaslice, s katerimi se je posebej potrudil in mu  je zanje znana kiparka, dahavska obsojenka, naredila prekrasno drobno skulpturo svete Družine po njegovi skici. Ko je videla, kakšen prostor je  pripravil za njeno umetnijo, mu izdelka ni hotela zaračunati. Jaslice so bile res nekaj posebnega in primerno darilo za dekle, ki mu je usodno prekrižalo pot. Vedel, čutil je, da razume, doživlja, kar je vanje vložil. In vložil je vse – svoj božič iz otroštva, svoje spomine in svoje upanje. Razumela je, sprejela vlogo, igro in zgodbo. Naredila sta svoj veliki božič in s petimi Jezuščki dala pet novih možnosti stvarstvu.

A kot vsega, kot njegovega prvega božiča, ki je že zdavnaj utonil v spomin, je bilo tudi tega velikega, neponovljivega in samo njunega božiča prekmalu konec. Odšla je za vedno, ko je vse razdala. Verjel je, da je prav zato bogata stopila pred svojega Stvarnika. Njemu pa je prepustila otroke in tiste jaslice. Dal jih je sinu, soimenjaku, ki si jih je zaželel. In ostal je znova sam. Kot že nekoč davno, tudi tokrat ni bilo dragocene roke, po kateri je zaman segal.

Naredil je še ene jaslice. Zadnje. Prvič zase, za svoj zadnji božič, kadarkoli že bo prišel. Saj božič ni nič drugega, kot konec dolgega hrepenečega pričakovanja in skrivnosten začetek neznanega novega.

Večna zgodba. Božična zgodba.

Andrej Lenarčič, 11.12.2009

Novica 10.10.2022: Preganjani, zaprti in veleizdaje obtoženi pisatelj je prejel nagrado Vaclav Havel

Predgovor k slovenski izdaji njegovega dela Oblast manipulacije (2009):

Kara-Murza, Oblast Manipulacije

12.04.2022: aretiran (zaprt, obtožen veleizdaje)

10.10.2022: prejemnik nagrade Vaclav Havel

Spremna beseda

Že ob uvodnih taktih zajetne kompozicije znakov, sestavljenih v pojme in domislice, morebiti dotlej spešni korak zastane. Ne toliko zaradi množine. Najprej in zlasti, ker so že prvi odstavki polni zapažanj, ki niso ravno običajna in vsakdanja. Vsakdan namreč ni popolnjen z zavestjo navideznosti, minljivosti, neznatnosti in krhkosti na prvi pogled mogočnega in stabilnega okolja, ki nas obdaja in na katerem se gremo svoje samopašne igrarije homo-sapiensa. Kara-Murza vrže pred bralca surovo resnico o najbolj nestabilnem sestavu, kar si jih je mogoče predstavljati, o popolni nezavarovanosti vsakega trenutnega stanja. Le kaj je bolj negotovega, kot krogla, plavajoča v etru – le kdo zagotavlja, da bo naslednji trenutek os vrtenja in krožnica okoli Sonca tam, kjer je ta hip? Kdo more biti gotov, da se do neznosnosti tenka trdna opna, ki nas ločuje od žareče vsebine Planeta, ne bo naslednji trenutek razmaknila, vzvalovala, razbesnela v fantazmičen ognjeni kolaps? Solfatare, ognjeniki, gejziri, potresi, zdrsi večjih ploskev ob prelomih so le mrmrajoče opozorilo, ki Zemljane, vezane na svoj čas, ki je od kozmičnega neskončno drugačen, morebiti celo bolj zabava, kot opominja. A vendar so vsepovsod na očeh znamenja, ki razkrivajo kataklizme, ki so se dogajale in so oblikovale materialno okolje na Zemlji.

Trmasto izmikanje resničnosti, ki nas obdaja in od katere smo eksistenčno absolutno odvisni, je zagotovo mati vseh manipulacij. Samomanipulacija.

Kar so vedeli že v antiki, in so zapisali v rek: “Človeštvo hoče biti varano, torej varajmo ga!” torej drži kot pribito. In ker je vse bitje in žitje človeka neločljivo vezano na prevaro – tako ali drugačno, hoteno ali vsiljeno, je avtor Kara-Murza imel kaj početi, ko se je potrudil pogledati v drobovje pojava in ga analizirati v vseh njegovih komponentah, posebej pa še njega skrajno sofisticirane moderne aplikacije – tudi povsem konkretne.

Pravzaprav ne gre za nič novega. Znamenita najdenina iz kraja Nebra na Saškem v Nemčiji, bronasta plošča, ki so jo našli leta 1999, je dokaz, kako površno ljudje razmišljamo o minulih časih in kako pozabljamo na vsakdanje manipulacije, ki so jim bili izpostavljeni ljudje v različnih obdobjih. Ta bronasta plošča/krožnik z določenimi znamenji, je brez dvoma neke vrste koledar, kvazi sončna ura, s pomočjo katere je bilo mogoče določati letne čase. Dandanašnji namreč pozabljamo, kakšen problem je bilo določanje časa in letnih dob v pretekloti. Že prižgati ogenj je bilo na meji čudeža. Kdor je znal določiti uro dneva, pa morebiti celo letni čas in predvideti nebesne pojave, povedati poljedelcu, kdaj orati in kdaj sejati, je imel v rokah ljudske možice. Plošča iz Nebre, in spoznanje (morebiti tudi na njeni podlagi) da so razni “Stonehengi”, ki jih za razliko od britanskega kamnitega, najdemo v Nemčiji v lesenih variantah, nekaj podobnega,  razkrivajo ta orodja posvečenih, ki so z njimi obvladovali ljudstvo. Ne dosti drugače, kot konkvistadorji, ki so z napovedjo nebesnih pojavov krotili domorodce v novem svetu.

Moderni časi, ko si večina že domišlja, da razume atom in vesolje, so metode in področja manipulacije pognali do skrajnosti. Kara-Murza se ne izogiba ničemur. Loteva se z zamahom manipulacij “inženirjev duš”, režiserjev, ki ustvarjajo navidezne svetove, ki človekovi lastni presoji zoperstavljajo vabljive surogate in ki si pospešeno prizadevajo podrediti množice na Planetu.

Velik korak k samo-zavesti nam je pripravil Kara-Murza.

AL, 2009

3. Pogibel Poljske.

Anglija in Francija sta se zaradi češkoslovaških do­godkov zelo razburili. Anglija, ki se je temu ves čas ote­pala, se je končno odločila, da bo sprejela obveznost vo­jaške pomoči vsaj za obrambo Poljske, ki je od januarja 1939 dalje govorila zahodnima velesilama na srce, da bo sedaj ona na vrsti. Dne 6. aprila 1939 res angleški mini­strski predsednik objavlja v spodnjem domu, da je Anglija dala Poljski jamstvo oborožene pomoči, če bi bila napa­dena. V Nemčiji so angleško jamstvo Poljski sprejeli za izzivanje, kar je dne 28. aprila Hitler v svojem govoru v državnem zboru tudi povedal. Pri tej priliki je Hitler tudi dal odgovor na angleško-poljsko zvezo s tem, da je ukinil prijateljsko nenapadalno pogodbo s Poljsko z dne 24. apri­la 1934, kakor tudi pogodbo z Anglijo o omejitvi oboro­ževanja na morju. To je bil samo prvi del odgovora. Drugi je sledil v začetku majnika, ko sta se dne 8. majnika v Milanu sestala grof Ciano, italijanski zunanji minister, in Ribbentrop, zunanji minister Nemčije. Dne 22. majnika sta prišla oba državnika v Berlin, kjer je bila slovesno pod­pisana in objavljena nemško-italijanska politična in vo­jaška zveza. Pri tej priložnosti je bilo tudi razčiščeno za­držanje Italije pri reševanju nemško-poljskega spora, ki ga je nemška vlada hotela v kratkem likvidirati. V juniju in v juliju je zavladala velikanska napetost med Nemčijo in Poljsko, ki je prišla do izraza v strupenem pisanju časopisja, bojevitih govorih državnikov in politikov ter tudi v neredih med Poljaki in nemško manjšino. Napetost se je osredotočila okrog vprašanja Gdanska in so sle­dila številna posredovanja zahodnih velesil, dokler se grof Ciano in Ribbentrop nista spet sestala v Salzburgu dne 11. avgusta, ko so bili od obeh zaveznikov sprejeti dokonč- ni sklepi glede, neizprosne izvedbe nemških zahtev o vrni­tvi Gdanska nemški državi.

Dne 20. avgusta pride velikansko presenečenje, ki pa je naznanjevalo bližajočo se burjo. V Berlinu in v Moskvi so objavili, da bodo podpisali nemško-sovjetsko nenapa­dalno pogodbo. Presenečenje je bilo tem večje in tem bolj boleče za zahodni velesili, ker sta imeli v Moskvi že dva dolga meseca politična in vojaška odposlanstva, ki so se pogajala za zavezniško pogodbo. Angleško in francosko odposlanstvo se je še nahajalo v Moskvi in z okroglimi očmi gledalo Ribbentropa, ki se je dne 24. avgusta z le­talom pripeljal v Moskvo ter še istega dne podpisal s So­vjeti nenapadalni pakt ter prisrčno stiskal Stalinovo roko. Nemčija si je zavarovala hrbet… Anglija in Francija sta izgubili možnost, da bi s pomočjo Sovjetov Nemčijo vzeli v precep po zgledu 1. 1914…

Nemčija je sedaj smela hitro nastopiti. Oprta na zvezo z Italijo in na nenapadalno pogodbo s Sovjeti, s po­močjo zaščitene Slovaške na južnih mejah Poljske, je dne 51. avgusta Poljski predložila svoje predloge glede Gdan­ska in Pomorja. Ce primerjamo takratne nemške predloge in današnji položaj Poljske, bomo rekli, da so bili nemški predlogi naravnost malenkostni. Po nemških predlogih je nastalo razburkano diplomatično delovanje med Poljsko, Anglijo in Francijo na eni, Nemčijo in zahodnima vele­silama na drugi strani. Diplomati so v letalih prihajali in odhajali, toda Hitler je dne 1. septembra presekal vsa ugibanja in pogajanja s svojim govorom v državnem zboru, ko je izjavil, da Poljska na nemške predloge ni odgovo­rila in da je dal povelje nemški armadi, da »doseže nemške pravice z orožjem«. Takoj po njegovem govoru je bil tudi objavljen zakon, s katerim je bil Gdansk slovesno priklju­čen Nemčiji. Istega jutra so nemške čete tudi že preko­račile poljsko mejo.

Na dan 2. septembra pade še italijansko mirovno po­sredovanje, ki je imelo za cilj, da omogoči novo mpnakovsko konferenco, ki bi se tokrat pečala s Poljsko. Toda ta predlog ni bil sprejet. Naslednjega dne, torej 3. septembra ob 9h dopoldne je Anglija poslala Nemčiji ultimat, naj svo­je čete umakne iz Poljske. Ultimat je potekel opoldne. Opoldne je poslala ultimat tudi Francija in je njen rok potekel ob 5h popoldne. Nemška vlada je v službeni objavi odgovorila, da si prepove, da bi ji kdo pošiljal ultimate. Med Anglijo in Francijo na eni in Nemčijo na drugi strani je nastopilo vojno stanje…

Potek vojnih operacij je trajal tri tedne. Poljska voj­ska se je hrabro branila. Zahodni velesili sta Poljakom očiiali, da so bili prehitro zlomljeni. Dogodki v Franciji osem mesecev pozneje so pokazali, da je bila obramba polj­skega vojaka junaška in da bi imela Poljska pravico očit­ke. ki jih je od svojih zaveznikov sprejela v septembru, vrniti v juniju 1940. Dne 17. septembra je poljska vlada že zbežala čez mejo v Romunijo, kajti istega dne zjutraj so prišli Sovjeti in Poljakom vpadli v hrbet. Odpor je bil zlomljen. Poljske države je bilo konec. Dne 22. septembra sta Nemčija in Sovjetska Rusija potegnili skozi sredino Poljske prvo ločilno črto, ki je bila z nekaterimi spre­membami v posebni pogodbi dne 29. septembra v Moskvi, kamor je Ribbentrop prišel v teku dveh mesecev že tretjič, potrjena kot bodoča državna meja med obema državama. Nemčija si je priključila zahodne dele Poljske, srednji del pa spremenila pod imenom »generalni guvernement« v zaščiteno ozemlje pod njenim nadzorstvom. V juliju 1940 je generalni guverner izjavil, da »guvernement« sicer še ostane, a je trajno postavljen pod okrilje nemške države. Sovjetska Rusija pa je na bivšem poljskem ozemlju izvedla dne 31. oktobra 1959 »prostovoljno priključitev« severnega dela k svoji beloruski sovjetski republiki, medtem ko je bil južni del priključen sovjetski ukrajinski republiki.

Hitler je imel dne 5. oktobra svoj veliki »poljski go­vor«, v katerem je poročal o rešitvi poljskega vprašanja, nakar je stavil zahodnima velesilama mirovno ponudbo.

Molotov je govoril dne 31. oktobra, kjer je poročal o pri­dobitvah na Poljskem. Poljska vlada se je preselila v Fran­cijo, kamor ji je sledilo okrog 100.000 vojakov. Poljske države ni bilo več.

      4. Smrt Albanije.

V začetku aprila 1959 se je zvedelo o težkih pogaja­njih denarnega značaja med Albanijo in Italijo. Pogajanja niso nikamor dovedla. Dne 7. aprila zjutraj pa so se na albanskih tleh izkrcali italijanski vojaki in italijanska letala. Odpor albanske vojske je bil hitro strt. Kralj Zogu je s svojo ženo kraljico Geraldino, ki je bila nekaj dni po porodu, zbežal v Grčijo, Albanija pa je bila, pro­glašena kot kraljevina pod italijanskim protektoratom in pod italijanskim vladarjem, ki k svojemu naslovu cesarja Abesinije doda še naslov kralja Albanije. Albanija je kot samostojna država izginila tako rekoč v enem samem dnevu.

5. Potop baltiških držav.

Sovjetska Rusija je v svojih pogodbah z Nemčijo do­segla, da je Nemčija vse svoje manjšine po baltiških drža­vah, to je v Litvi, Letonski in Estoniji poklicala nazaj v nemško državo. Isti sporazum je bil dosežen tudi glede poljskih pokrajin, ki so prišle pod Sovjete. Nemčija je svoje manjšine zelo hitro izseljevala, kar je bil dokaz za to, da Sovjeti nekaj na Baltiku nameravajo. In res, že dne 24. septembra 1939 so dobile vlade v Estoniji, Letonski in Litvi poziv iz Moskve, naj takoj zaporedno pošljejo svoje zunanje ministre na posvetovanja v Moskvo. Ministri so prihajali v razdobju nekaj dni. 20 sovjetskih divizij se je premikalo od meje do meje lepo po vrstnem redu, kakor so si pač baltiški državniki sledili na Kremlju. Sovjeti so predlagali nenapadalno pogodbo, a so zahtevali, da jim baltiške države priznajo nekatera oporišča na svojih ozem­ljih. Baltiške državice so to s krvavečim srcem z ozirom na 20 sovjetskih divizij, katerih sence so se odražale en­krat na tej, drugič na drugi meji, sprejele in so v raz­dobju 14 dni pogodbe podpisale, uveljavile in izvedle. Konec oktobra 1959 so bile sovjetske čete že povsod na baltiški obali in po vseh večjih mestih baltiških držav. Sovjetska propaganda se je potem bohotno razpasla po vsem Baltiku. Prišlo je do novih državnozborskih »volitev«, ki so dale seveda veliko večino sovjetom prijazni stranki, tako da so dne 51. julija 1940 vse tri baltiške države »prostovoljno prosile« sovjetsko vlado, naj jih sprejme v okvir Sovjetske zveze, kar je sovjetska vlada blagohotno sprejela in jih dne 1. avgusta 1940 na seji vseruskega so vjeta tudi slovesno sprejela v svoje naročje, kar je potrdil zunanji komisar Molotov z velikim govorom. Tako so izgi­nile tri baltiške državice, ki so sedaj utonile še pod kul­turno navlako boljševizma.

6. Žrtve male Finske.

Sovjetska Rusija je hotela v isti sapi, ko je pogoltnila baltiške države, sprejeti vase tudi Finsko in — če bi bilo mogoče — tudi Turčijo. Finska vlada je istočasno, kakor baltiške države, dobila povabilo, naj se predstavi na Krem­lju in podpiše podobno pogodbo, kakor njene tri nesrečne posestrime. Toda finska vlada je pogodbo odklonila in se je v septembru in v oktobru razvila vedno večja napetost, ki je dosegla svoj višek v prvem ultimatu Sovjetov, po­slanem Fincem dne 26. novembra 1959, ki mu je dne 4. de­cembra že sledilo vkorakanje sovjetskih čet čez mejo v Karelijsko ožino. Toda Finska je bila trd oreh za sovjet­sko vojsko. Ves december, ves januar, ves februar se je krepko držala, odbijala sovjetske napade in prizadejala rdeči vojski boleče izgube. Končno pa je, ker je bil brez pomoči in je od zahodnih velesil dobivala le ustmene iz­jave sočutja in občudovanja, omagala ter po sovjetskem predoru Mannerheimove črte dne 10. marca 1940 sama za­prosila za mirovna pogajanja in dne 12. marca že sprejela hude sovjetske pogoje, s katerimi je morala odstopiti na jugu in na severu dragocene predele svoje zemlje Sovje­tom, ki jim je morala poleg tega prepustiti še važno po­morsko oporišče Hango ter nadzorstvo nad Aalandskimi otoki, na severu pa važne prehode čez njeno ozemlje v Botniški zaliv. Tudi na Fin­skem so Sovjeti začeli s sovjet­sko propagando, da bi oslab­ljeno deželo spravili najprej v sovjetski režim, potem pa v Sovjetsko zvezo, toda, kakor se je zvedelo, je Finska pra­vočasno sklenila tajen dogo­vor z Nemčijo, ki je ob času največjih komunističnih de­monstracij na Finskem spo­mladi 1940 poslala na finsko mejo štiri oklopne divizije, v juliju pa zasedla finsko mesto Vaaso kot oporišče za prehod svojih vojakov na Finsko. Ta­ko je bila Finski prihranjena usoda baltiških držav.

V času, ko si – ne brez težav – gradimo lastno pravno državo, ni odveč spomniti bralcev, da je naša “pravna država” že kar precej stara zadeva.

Karantansko pravo

V zvezi s pismi bralcev, ki se nanašajo na prvo slovensko državo Karantanijo, je treba omeniti tudi karantansko pravo (institutio Sclavenica), ki ga je v obdobju pred drugo svetovno vojno omenjal tudi ugledni slovenski zgodovinar Josip Mal. V zgodovinskih učbenikih pa ga pisci sploh niso omenjali.

Izpuščali so njegovo navajanje nedvomno zaradi tega, ker je v tistem času lastno pravo pomenilo imeti  lastno državo, ki so jo Slovencem nosilci bodisi pangermanske kot tudi panslovanske in jugoslovanske ideologije vztrajno odrekali. Slovencem so nadevali zgodovinski jarem hlapčevstva, kar se je po drugi vojni tako zelo prilegalo tudi ideologiji zgodovinskega materijalizma.

Ta ideologija je danes sicer ovržena ali pa se kot zgolj akademska tvorba preprosto ne omenja več. Toda domnevno zgodovinski jarem hlapčevstva nad Slovenci je kljub temu ostal.

Znamenita “institutio Sclavenica” je bila isto kot razne “leges” pri zahodnih narodih v zgodnjem srednjem veku (pri Bavarcih, Švabih, Frankih, Langobardih…). Očitno je potemtakem, da gre pri prikazovanju Slovencev kot hlapcev v zgodovini samo za akademsko domislico.

Ljubljana, 14.02.1995

Andrej Lenarčič

Nekaj resnega v poplavi butalske blaznosti:

Ker se je 24.02.2021, pod nerazglašeno/zlorabljeno plahto “izrednih razmer” zgodilo:

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

          U K A Z 

o razglasitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ-D) 

Razglašam Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ-D), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 16. februarja 2021.

Št. 003-02-2/2021-9

Ljubljana, dne 24. februarja 2021

Borut Pahor predsednik Republike Slovenije 

Z A K O N 

O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR (ZVDZ-D) 

1. člen

V Zakonu o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 54/07 – odl. US in 23/17) se v 7. členu v prvem odstavku pred besedo »dopolnil« doda beseda »že«…

nihče po uveljavitvi navedenega zakona (12.09.1992)  “izvoljenih” in po njih imenovanih/postavljenih državnih funkcionarjev/sodnikov/uslužbencev sedaj torej dejansko in dokončno nima zakonitega pooblastila. Od oseb, ki še imajo veljaven mandat in ki morejo in morajo katastrofalno izvedeno osamosvojitev tisočletne slovenske države (dežele /976 “windisch sprach”/ združene od 31.10.1918, vstopile v YU 1.12.1818, izstopile 26.6.1991) končno legalizirati, so delegati “osamosvojitvene skupščine”, predsednik republike MK, in “Drnovškova vlada”, sestavljena 14.05.1992:

https://www.gov.si/drzavni-organi/vlada/o-vladi/pretekle-vlade/2-vlada-republike-slovenije-od-14-maja-1992-do-25-januarja-1993/

Vsi trije subjekti – skupščina, vlada in predsednik – ki jim mandat (po zakonu !!!) ni prenehal, so še vedno (številčno) opravilno sposobni in morejo in morajo izvršiti za legalizacijo potrebna dejanja: Udejaniti TUL, legalizirati (izbrane, ne vseh!!!) sprejete a nelegalne (zato neveljavne) zakone, predpise, sporazume, imenovanja itd., zakonito popraviti 7. člen ZVDZ, predsednik Kučan pa potem razpiše volitve v DZ.

Vsi “nelegalni” so takoj na dopustu.

ČE/KER SE TO NE BO ZGODILO, JE SEVEDA (po 24.02.2021 dokončno) NA DOPUSTU DRŽAVA SLOVENIJA. MOŽNOST ORGANIZIRANIH OGLEDOV BO UREJENA V DOGLEDNEM ČASU. PLINSKE MASKE OBVEZNE. (Vstopnine ne bo, zdravstvena oskrba obiskovalcev – ob potrjenem plačilu vstopnine – zagotovljena).

K poplavi MNENJ velja k tokratnim objavam v Sobotni nanizati nekaj relevantnih DEJSTEV:

Še nikoli nismo bili tako politično osamljeni in šibki.

Na področju internacionalnega prava se z mnenji ni vredno zamujati. Pa vendar bi bilo treba k nizu mnenj, ki so objavljena pod navedenim naslovom, pritakniki nekaj relevantnih dejstev.

Prvo in ključnega pomena je, da se je Slovenija osamosvojila in ne odcepila, kakor so se nekatere druge YU republike, ki v (razpadajočo) povezavo niso “prinesle” lastne državnosti, in jim je zato morala Badinterjeva arbitražna komisija podeliti državni status in atribute (njihove “republiške meje” so postale državne – seveda tiste in tam, kjer ni bilo obstoječe državne meje sosed…). Zato je brez sence dvoma na dlani, da se je Slovenija smela in se je lahko osamosvojila takšna in tako, kot se je v povezavo vključila: S svojimi državnimi atributi (deželami – ZEMLJAMI piše v dokumentu!), ki so ozemlje (državna meja), državljani in oblast. S tem, da se omenjena komisija s Slovenijo sploh ni ukvarjala, je to očitno dejstvo tudi potrjeno.

Drugo dejstvo je, da znotraj YU ni nastalo nič, kar bi imelo učinke na internacionalni ravni (“Notranji pravni akti na internacionalni ravni nimajo nikakega učinka” – izjava vodje katedre za mednarodno pravo na TVS!). V času trajanja južnoslovanske zvezne države so bila uveljavljene le nekatere meddržavne pogodbe s sosedami, ki so spremenile – določile meddržavno mejo. Temeljna ustavna listina RS te spremembe v celoti potrjuje.

Tretje dejstvo glede meje RS s preostankom SFRJ (Slovenija se je osamosvojila od SFRJ!) pa je, da potek meje še vedno ni določen. Arbitražna odločba, sprejeta na podlagi veljavnega, pri Združenih narodih evidentiranega Sporazuma o arbitraži, je ad acta, null and void. In to iz vsaj dveh razlogov:

– 1) Arbitražni memorandum, ki ga je podpisal in tribunalu v Haag poslal PV JJ, je lažniv. Navaja neresnico, da “sta se RS in RH osamosvojili hkrati”. Da je to navadna laž in potvorba (v korist južne sosede!), ni razprave.

– 2) Južna soseda, ki po točki 5. Sporazuma o arbitraži ni stranka v postopku določanja poteka meje (se je pa dobrega pol leta po osamosvojitvi Slovenije pojavila kot soseda), se je s podpisom Sporazuma zavezala, da bo odločbo arbitražnega tribunala upoštevala, ves postopek in samo odločbo zavrača in ignorira.

Ni torej nobenega dvoma, da potek meje med Republiko Slovenijo in sosednjo Republiko Hrvatsko ni določen. Edina določena državna meja je torej še vedno (skladno s Helsinškimi dokumenti) tista, s katero so se slovenske dežele (t.j. države – ZEMLJE) 1.12.1918 “ujedinile sa Srbijom”! Te meje so javno znane, objavljene na vseh relevantnih zemljevidih, dokumenti shranjeni v arhivih na Dunaju, v Budimpešti in v Rimu itd. (Predsednik Republike Avstrije v dopisu pove, da so pooblaščenim vsi dokumenti in karte vsak trenutek na voljo…).

Za nameček: Mejo, o kateri je tu govor in ki obstaja, in je dokumentirana, so oblasti Nezavisne države Hrvatske v celoti in brez rezerve priznale že maja 1941. (Hkrati z mejo na Dravi od Zavrča do sotočja Drave in Mure pod Kotoribo!)

Do morebitnega meddržavnega dogovora z južno sosedo na podlagi veljavnega/zavezujočega Sporazuma o arbitraži torej obstajajo in so mednarodno pravno dejstvo edine obstoječe meddržavne meje Republike Slovenije s preostankom SFRJ, kakor so opisane zgoraj.

Ljubljana, 24. 04. 20221

Strašljive “balkanske zgodbe” minulih stolet(ij) se vračajo na sceno – kot da pandemija ni dovolj…

In znova so nas vpletli.

Varovalni mehanizmi ves čas niso delovali iz preprostega razloga, ker dobro plačani strokovnjaki (za katero “stroko” gre, bo vsak sam uganil!) pravljičarijo in umetelno zaokrožajo naročene zgodbe. In tako bo ostalo in vedno znova nas bodo vpleteni zvlekli zraven kot poceni prikritje svojih lopovščin. Tako je bilo na začetku modernih prekucij v Evropi, ko je Budimpešta “učinkovito”(!) ustavljala Josipove prestolonaslednike in po njegovi smrti Karlu ni dovolila slediti Wilsonovim “točkam”. Ker Zagreb zaradi budimpeštanskega centralizma ni imel nobenih državnih pravnih upravičenj, mu je državnost slovenskih dežel prišla prav v pričakovanem “jugoslovanskem” spopadu z Beogradom. Zgodba je znana in razkriva vse scenarije, ki so tudi v času razpadanja balkanske tvorbe spet prišli prav Zagrebu. Slovenci pa znova paravan za obračunavanja drugih.

Je vtis – in bati se je, da ne vara – da še v tretje bebavo bolščimo v dogajanje, ki ga ne razumemo, se nas pa še kako tiče! In je vanj poleg Zagreba in Beograda seveda vpletena Budimpešta. Slovenci pa (znova) tragikomični paravan…

Nil nove su sole!