Še k “deseti obletnici”

November 10th, 2019

Obletnice povprašajo…. V zadevi arbitraža se že kažejo nekateri odgovori.

Najprej, da je Slovenija v svojem memorandumu lagala. Že uvodna laž, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati” (kar je moral tribunal skladno s pravili arbitriranja in določb v Sporazumu o arbitraži dosledno upoštevati!) docela derogira postopek odločanja in je arbitražna odločba na tej podlagi null and void – nična. Ne obstaja. Zato vse ostale neprimernosti v memorandumu sploh niso pomembne. Tudi ta papir je out!

Drugo: Dogajanje v zvezi z arbitražo in še posebej sedaj že javno objavljeni dokumenti pričajo, da vpleteni niso ločili med pravdo in arbitriranjem. Večina vpletenih se je vtikala v področje odločanja, kar je tako z načelom arbitriranja kot z natančnimi določili, zapisanimi v Sporazumu o arbitraži, v popolnem neskladju. Prav zato, ker se neposredno ni bilo mogoče o ničemer (razen – končno – o arbitraži !) dogovoriti, se odločanje prepušča tretji osebi, kateri vsaka stran da na mizo svoje maksimalne argumente – zahteve. Odloči torej tretji. Da je tako, potrjuje tudi člen Sporazuma, ki govori, da pa se – torej mimo arbitraže – stranki lahko v času trajanja postopka tudi sami dogovorita…

Tretje: S sklenitvijo Sporazuma o arbitraži so ad acta vsi poprejšnji (neuspešni!) postopki. Ostajajo le dejstva, veljavne pogodbe, ki se tičejo predmeta arbitriranja.

Upoštevaje Sporazum o arbitraži, je bila slovenska stran dolžna predočiti in z ustreznimi dokumenti utemeljiti zahtevo, ki grafično izgleda takole:

Shrani.si

Okoliščine in ostale podrobnosti so vsebovane v sočasno v Delu objavljenih člankih. Učinek teh objav je bil, da je Delo prenehalo objavljati tekste avtorja AL. V Haag je bil pa poslan memorandum, ki ni vseboval niti enega relevantnega dejstva in argumenta. Že začel pa se je – kot povedano – z usodno lažjo, ki je maksimalno koristila sosednji državi in nepopravljivo oškodovala Slovenijo.

MASAKER, GENOCID, ELIMINACIJA ?

November 6th, 2019

K USTANAVLJANJU POKRAJIN (november 2019)

 

ZANIMIVA SODBA O SLOVENCIH
“Świat Słowiański” piše (1907 str. 13-14) o Slovencih:

 

“Med Jugoslovani imajo Slovenci največ političnega zmisla; sicer so majhen narod, a bodo še igrali od-
ločilno ulogo… To je skrajno demokratičen narod, obenem pa  k a t o l i š k i  še bolj kakor  P o l j a k i. Ako bo poljski ‘ljudski centrum’ (centrum ludowe) pri novih volitvah pridobil znatno število mandatov – kakor se splošno pričakuje – bo našel v slovenskih poslancih najbližje zaveznike”… Zahteva narodne avtonomije je edina točka resnega nesoglasja med Poljaki in Slovenci. Poljaki zahtevajo deželno avtonomijo: ideja narodne avtonomije se je po mnenju poljske revije rodila pri Rusinih, ki so najslabši politki v Avstriji, ta ideja je neplodna in neizvedljiva. Slovenci naj bi skrbeli, da se Krajnska narodno okrepi; potem naj bi nastopili s programom, da se s Krajnsko združijo slovenski okraji sosednjih dežel.
Poljaki in Čehi bi tak program podpirali, in Slovenci bi gotovo imeli rajši tako deželno avtonomijo kakor pa fikcijo narodne avtonomije.

F.G. (Franc Grivec)
ČAS št. 2 / 1907

 

Izpostavljamo:

Zahteva narodne avtonomije je edina točka resnega nesoglasja med Poljaki in Slovenci.

–  Bolane tribalistične balkanske predstave o državi in narodu so civiliziranim ljudem odvratne (spomnimo se norega/zadrogiranega malarja – nacija). Imajo tudi grozovite krvave posledice: smo lahko opazili (nekateri tudi začutili na lastni koži…).

Poljaki zahtevajo deželno avtonomijo: ideja narodne avtonomije se je po mnenju poljske revije rodila pri Rusinih, ki so najslabši politki v Avstriji, ta ideja je neplodna in neizvedljiva.

“neplodnost” in “neizvedljivost” je na silno boleč način na hrbtih Slovencev (Krajncev, Primorcev, Korošcev, Štajercev, Prekmurcev) izpričana.

Slovenci naj bi skrbeli, da se Krajnska narodno okrepi; potem naj bi nastopili s programom, da se s Krajnsko združijo slovenski okraji sosednjih dežel.

Natančno to je vsebina suverenovega (Karlovega) Manifesta, ki sta ga uresničili vladi – tako dunajska, kot ljubljanska. Z edino razliko (plus evidentna razlika v nadaljnji usodi!!!), da je Dunaj s svojo Avstrijo šel v Pariz, slovenska klika (Izidor Cankar, Tavčar, Hribar, Kramer, Jeglič) pa je Pogačnikov dosežek (razglasitev, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa USTAVNA (!!!) pooblastila v VSEH (!!!) slovenskih deželah”) mirno briskirala in utajila pred lastnimi rojaki, ki jih je namesto tega zapeljala v morilsko balkansko sužnost. Dogajanje po osamosvojitvi (1991) opozarja, da katastrofe še ni konec, in je vprašanje, če se bomo Slovenci iz nje sploh še kdaj izvlekli.

 

Posebej velja opozoriti, da je zgodba s Slovenci v dvajsetem stoletju v resnici zgodba o totalnem genocidu. Če prej ne, je treba to dejstvo opaziti potem, ko je ameriški kongres sprejel izjavo o turškem genocidu nad Armenci (po Prvi vojni). Imeti je namreč treba pred seboj delež pomorjenih pripadnikov naroda: Armencev so Turki likvidirali 1,9 odstotka. In se nad tem genocidom zgraža ves Planet. Slovencev so znotraj “jugoprojekta” pomorili skoraj SEDEM (!!!) odstotkov (uradno štetje, ki se ni končano, in bo še kaj dodalo – pregnani / izseljeni pa sploh še niso upoštevani!!!). KAKŠEN GENOCID JE POTEM ŠELE TO? Če – kot rečeno – upoštevamo še pregnane in izseljene, je to preprosto ELIMINACIJA! In prav to – dokončanje genocida – je čaranje / norčevanje iz dosežka – osamosvojitve 1991 – ki je bilo zadnje upanje za obstanek nacije – (tudi) s finto “pokrajine”, namesto z dokončanjem osamosvojitve….

 

V Ljubljani, 06112019

 

ŠE K DESETI OBLETNICI

November 2nd, 2019

Iz kategorije Saj ni res pa je… “Prispevek HTV ob obletnici podpisa” – Zabok: posnetek s kolodvora Zabok ob ponovnem odprtju proge Zabok – Zagreb (glej sliko)
Shrani.si

Naj dodam, ker spomin ljudi je zelo kratek, podalpskih hominidov pa sploh neizmerljivo (tudi v dobi elektronskih mikroskopov):
Ker je bila vsa javna uprava in v prvi vrsti železnica v času KuK v rokah Budimpešte na vsem teritoriju enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske (prim. Ausgleich 1867 in Manifest 16.10.1918) se je ob porazu Centralnih sil in kolapsu KuK, ko so pred invazijo zmagovite antantne srbske vojske pobegnili (tudi) madžarski železničarji, sesul železniški promet na Hrvaškem in v Slavoniji. Ljubljanska vlada je nemudoma priskočila na pomoč in poslala slovensko osebje, da je pomagalo vzpostaviti za oskrbo nujno potrebne povezave. To je Ljubljana lahko storila predvsem zato, ker so Italijani tisti čas pregnali (fizično zbrcali !!!) z območja slovenske dežele Primorske vse slovenske železničarje (Trst, Gorica, Istra, Reka) in jih je ljubljanska vlada poslala reševati situacijo na Hrvaško in v Slavonijo.
Da se ve!
02112019
AL

OB DESETI OBLETNICI

November 1st, 2019

OB DESETI OBLETNICI (4. 11. 2009)

 

Na TVS Sobotni dnevnikov izbor ob deseti obletnici podpisa Sporazuma o arbitraži.

Shizofrenost politične scene v državi izpričuje že poimenovanje “Arbitration Agreement” (samo angleško besedilo je uradno!!!) v slovenščini: “Arbitražni sporazum”, kar je groba potvorba.. Originalni naslov se v slovenščini namreč glasi Sporazum o arbitraži! (Original namreč ni zapisan: Arbitral Agreement!!!! marveč Arbitration….!!!)

 

V oddaji je bilo tudi razločno povedano, da je vse v zvezi s slovenskim arbitražnim memorandumom vodil – usmerjal sedanji zunanji minister Miro Cerar. Torej uvodna laž: “Republika Slovenija in Republika Hrvatska sta se osamosvojili hkrati”, ima svojega odgovornega! Laži se seveda kar vrstijo. Navsezadnje je že sam datum osamosvojitve tako RS kot RH čista izmišljija. Republika Slovenija je RAZGLASILA svojo osamosvojitev (se je torej osamosvojila!) dne 26.6.1991. Sosednja RH pa je “raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom” (torej “osamosvojitev”) razglasila šele 8. oktobra 1991.

Laži so usodno učinkovale glede tribunalove odločitve, predvsem pa je zaradi njih ves postopek odločanja neveljaven in odločba nična. Postopek odločanja je torej nujno ponoviti in to skladno z natančnimi navodili Sporazuma o arbitraži in relevantnimi dejstvi. Sam Sporazum o arbitraži je podpisan, evidentiran v OZN in velja. Sosednja država je s svojim podpisom potrdila, da ni stranka v postopku odločanja o poteku meje, da pa je zavezana odločitev upoštevati in s svoje strani izvršiti.

 

O vlogi sosednje države je na svoj način zelo nazorno povedala resnico anekdota iz tokratne TV oddaje:

Župan Metlike je ilustrativno opisal nastajanje razmejitve na terenu v okolici Metlike: da so dunajske “študente” krajani povabili v kleti, in tam so nastajali dogovori o natančnem poteku meje – ali bodo pod Avstrijo ali pod Ogrsko.

Kje je tukaj Hrvatska???? Kraljevina Ogrska je bila enovita in nedeljiva država (kar posebej poudari tudi suverenov Manifest 16.10.1918). Na uradnih specialkah je na naši strani meje zapisano ali Küstenland ali Krain ali Steiermark, na oni strani pa UNGARN. Državna meja je torej bila med slovenskimi deželami in Kraljevino Ogrsko. S to mejo so 1.12.1918 slovenske dežele s Kraljevino Srbijo sklenilo zvezo – “ujedinjenje” – in nastala je južnoslovanska država, ki je z razglasitvijo slovenske osamosvojitve 26.6.1991 razpadla na Republiko Slovenijo in preostanek SFRJ. Državna meja med slovenskimi deželami in “preostankom” je ostala ves čas trajanja zvezne države nespremenjena. (Višji arhivski svetnik Peter Ribnikar v svojem znanstvenem delu o situaciji 1918/19 pokaže, da so bile te meje edine obstoječe državne meje znotraj novo nastale države). Edini relevantni meddržavni sporazumi o tej meji so bili sporazumi italijanskih in nemških in madžarskih okupacijskih oblasti s Pavelićevo NDH, ki so potrdili meje slovenskih dežel in Trianonsko mejo na reki Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo. Nobena mednarodna pogodba ali sporazum teh meja ni spreminijal.

V trenutni obstoječi a iz navedenih razlogov sicer nični arbitražni odločbi je tribunal odločno poudaril, da “jugoslovansko notranje pravo (incl. AVNOJ in podobno) na internacionalni ravni nima nikakega učinka”. Kjer koli obstaja neko relevantno internacionalno pravno dejstvo (npr. “rapalska meja” – v primeru “Tomšičevih parcel”, ali državna meja slovenskih dežel z Ogrsko – tega memorandum niti ne omeni!!!!), ga je tribunal dolžan upoštevati (seveda mora biti navedeno v memorandumu…..).

Velja tudi, kar je morala storiti Slovenija pred razglasitvijo osamosvojitve: priznanje obstoječih državnih meja s sosedami. V TUL je to natančno navedeno v drugem razdelku – meje:

“Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ”! Besedilo je popolnoma jasno in določno. Ne gre preprosto za znotrajjugoslovansko republiško (upravno!) razmejitev med jugoslovanskima socialističnima republikama, marveč za državno mejo “v okviru dosedanje SFRJ”, kar pomeni/terja upoštevanje vseh relevantnih okoliščin – gre torej za državno mejo slovenskih dežel s preostankom SFRJ. Samo preostanek SFRJ – Jugoslavija je ob slovenski osamovojitvi mejil na Slovenijo in z njim je imela osamosvojena država državno mejo. To, stoletja obstoječo in celo leta 1941 s strani Zagreba že uradno priznano državno mejo bi morala sosednja Hrvatska vnaprej priznati, preden so razglasili svojo osamosvojitev. Ker tega niso storili, njihov akt razglasitve sploh ne velja.

 

01102019

AL

DIVIZIJE PRIHAJAJO

October 25th, 2019

Divizije prihajajo:

Shrani.si

Shrani.si

Od leta 1408 so se naši predniki, državljani slovenskih dežel, dolga stoletja v neprestanih krvavih spopadih morali sami sebi prepuščeni braniti pred nenadnimi množičnimi vdori vsiljivcev prek južne meje. Sovrag je prihajal nadnje iznenada: pritihotapil se je “po partizansko” skozi hoste daleč v notranjost dežel in ob primerni priložnosti (kmetje sredi dela na polju in z živino na paši otroci) planil nadnje. Poklal vse moške in starejše, mlajše ženske pa odvlekel v Banjaluko na tržnico za sužnje in janičarje. To se je ponavljalo brez konca. Graščaki in meščani so se lahko ubranili izza trdnih obzidij (Ljubljane npr. “Turkom” – ki so govorili med seboj v znanem jeziku! Trubar se je pri njih – ujetih na ljubljanskem gradu – učil hrvaščine – nikoli ni uspelo zavzeti. So pa radi taborili v prostrani jami severno od mesta, danes imenovani Bežigrad. Tam so Ljubljančani kopali gramoz za zidanje. Bila je jama prostor, ki so ga vpadniki lahko zavarovali in je tam njihov beg varno prežvekoval. Zato so meščani ta turški vikend imenovali BEGOV GRAD – v žargonu: BEGJI (!!!) torej BEŽI-GRAD. In ni noben slučaj, da je danes tam turška ambasada in zraven džamija………………), kmetje pa so se “MORALI ZNAJTI” – Predvsem so utrdili svoje cerkvice na gričih, jim dodali kašče, kjer so hranili potrebne zaloge, in druge potrebne prostore, pa so tja lahko pobegnili na varno – če so seveda bili pravočasno opozorjeni. Ker so “turki” kot povedano planili med ljudi iznenada, že daleč v notranjosti, stran od meje, ker so se tihotapili po gozdovih, so umni Krajnci, Primorci in Štajerci (pa tudi Korošci, saj so tudi tja prihajale take trume) domislili sijajno sredstvo: GRMADE na gričih. Po vseh deželah so na izpostavljenih hribih pripravili kresove in zraven dežurali noč in dan. Prvi, ki je zaznal vpad migrantov (pardon…), je prižgal svoj kres, in ostale so sledile, pa je kmalu vsa dežela vedela: TURKI SO V DEŽELI – in so hitro pobegnili v tabore ali na druga varna mesta.  Tako so Slovenci – Krajnci, Primorci, Korošci in Štajerci reševali golo življenje. Imetje, vasi in obdelana polja pa so izginjala pod mečem pritepencev. V varnejše okolje so odšli tudi imoviteži, plemenitniki in sloviti samostani s knjižnicami in umetnijami. Dežele so medlele izropane in opustošene.

Potem je izbruhnila prva osvoboditev in meja, dotlej krvavo ubranjena, je postala široko odprta. Najprej so bile prepovedane vse pripovedi o strašnih izkušnjah, prihajajočih od juga. Potem so ondotne navade vse bolj prodirale v vsakdan domačinov. Nesreča Druge vojne je vrnila “partizanske nenadne vdore iz host, požgane vasi, šole, samostane, gradove, pomorjene…*” in zmaga je potem pomenila konec tudi za

Shrani.si

Shrani.si

slovenske dežele, ne le spomin na slavno zgodovino in hrabre prednike, ki so nam dežele ohranili.

Z “osamosvojitvijo” 1991 – tako je videti – je prišel tudi dejanski konec vsega slovenskega. “Divizij”, ki prihajajo, nihče ne bo ustavil. Ne, ker jih ni več sposoben, KER JIH NITI NOČE.

 

25102019

 

*) tudi tokratni so med seboj govorili znan (pa tudi domač) jezik, kot v Trubarjevih časih.

Ob DNEVU SUVERENOSTI

October 25th, 2019

ob prazniku

25101991 = “z odhodom zadnjega vojaka JLA je Slovenija postala suverena država” – take slaboumnosti ( če niso tudi kaznivo sramotenje države) seje TVS (v poročilih ob 5h danes).

Slovenija je postala samostojna država z razglasitvijo 26061991, ko je tudi prevzela vsa ustavna pooblastila in oblast ter doseženo tudi zavarovala, ko je vojska preostanka SFRJ osamosvojeno državo napadla. To vprašanje je pravno uredila  Brionska konferenca, ki je z moratorijem na zatečenem stanju preprečila kakršnokoli nadaljevanje agresije, in JLA ni preostalo drugo, kot da je iz suverene države Republike Slovenije odšla. Da je tako, povedo dokumenti in razvoj dogodkov. Posebej veliko pove situacija jugoslovanske republike Hrvatske, ki jo je moratorij zalotil kot del preostanka SFRJ in s tem tudi agresorko na Slovenijo. Zato je smela svoj  “raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom” razglasiti (sicer iz neke kleti v Zagrebu, kar je svojevrsten dosežek!) šele po poteku moratorija.

Republika Slovenija je medtem že ves čas nemoteno izvrševala svoje državne funkcije in vlogo. Tkim. Badinterjeva komisija, ki je začela delovati konec avgusta 1991, se zato s Slovenijo sploh ni ukvarjala. Internacionalno pravno je bil položaj Republike Slovenije popolnoma jasen: kakor je leta 1918 prišla v okvir “Jugoslavije”, tako je (edino) lahko državo z razglasitvijo osamosvojitve zapustila. Badinter je imel problem z mejami med preostalimi republikami in Srbijo (ki je edina, tako kot slovenske dežele prišla v Jugoslavijo kot subjekt.) Zato je z mnenji odločil, da republiške meje teh republik postanejo meddržavne. To se seveda v ničemer ne tiče meje slovenskih dežel in o tem Badinter sploh ne govori (razen, da v Mnenju 7 odločno terja takojšnje priznanje Slovenije).

Katera psihiatrična institucija ali sanatorij pa bi mogel preiskati, kaj se je tisti čas pletlo v buticah vladajočih v Sloveniji in izdelkov pravne fakultete unidrek, da ničesar od tega niso ne opazile in še manj razumele – kdo ve?. Kako so reagirale, pa že dolgo vemo in občutimo.

 

AL

Ni odveč en kup besed iz starih časov

October 2nd, 2019

Iz sporočila tržaški Mladiki, 14. januarja 2010:

Spoštovani!

Mladika sicer ni specializirani politični časopis, verjamem pa, da uredništvo scela živi “Primorsko” – torej tudi njeno politično življenje – razpeto od sive davnine v današnji čas in pričakovnje prihodnjega. Zato si dovoljujem ad info poslati vam  odprto pismo profesorju Bučarju. Zadeva Primorsko in aktualno situacijo – posebej Sporazum o arbitraži, za katerega sem večkrat doslej javno opozoril, da je edina uresničljiva možnost in tudi ustrezna, a pod pogojem, da slovenska vlada v Memorandum (t.j. zahtevek) zapiše SAMO IN IZKLJUČNO mednarodnpravno relevantna dejstva/argumente, kakor zahteva 5. točka Sporazuma, to pa je dejansko mednarodnopravno dejstvo nastanka Jugoslavije, njene združitve in razdružitve (1918 – 1991).  Vse drugo so znotrajdržavni, upravni in lokalni fakti. Imeli bi veljavo, če bi drugega ne bilo. Seveda pa državnost in celovitost neke dežele daleč presega vsako lokalno ureditev, vsako pravno vsiljeno mnenje in tudi vsak mednarodni ukrep, ki sloni na zmoti ali na napačnih ali napačno uporabljenih dejstvih.

Precej tega vsebuje pismo profesorju Bučarju, ki seveda ni edino in sploh ne prvo na to temo….

Lepo Vas pozdravljam

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica

 

Odprto pismo:

Spoštovani gospod profesor!

Poslušal sem program TVS3 nocoj ob 20h. Slišal sem Vašo izjavo glede Istre, da to ozemlje ni bilo ne slovensko ne hrvaško, ker je bilo avstrijsko oz. beneško.

Seveda moram kljub zadovoljstvu, ker že marsikatera moja misel na to temo vendarle tako ali drugače najde  nekaj prostora na javni sceni, ugotoviti, da to, kar ste izjavili, ni prava resnica, predvsem pa je z vidika slovenske državnosti nedopustna.

Neizpodbitno dejstvo je državnost slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva (ustanovljeno 1804-1806 kot nadomestek cesarskega naslova Rimskega cesarja). Prav ustanovitev Avstrijskega cesarstva potem, ko je Habsburška dinastija izgubila zveneči cesarski naslov (ni prinašal vladarskih ingerenc!), razkriva državnost habsburških “Dednih dežel”, ki so dejansko vojvodine in krajine, nastale v zgodovinskem procesu na območju slovenske Karantanije in ki so prevzele izvorno karantansko državnost. Vladarsko legitimiteto je dinastija Habsburgovcev pridobila prav na državnosti vojvodin in krajin, ko jih je z vojaško akcijo leta 1278 prevzela v dedno posest. Izvorni vladarski naslov avstrijskih Habsburžanov je bil tako “le” vojvodstvo teh slovenskih karantanskih dežel. Posebej jih to ni motilo, dokler so to “skromno” vladarsko legitimiteto nadgrajevali z naslovom rimskega cesarja in s tega piedestala z dedovanjskimi in ženitbenimi manevri uspešno zaokroževali  svoje z vladarskimi – tudi kraljevskimi (Češka, Madžarska, Španija…) – naslovi povezane posesti. A izvorna vladarska legitimiteta je bila “samo” slovenska – karantanska. In Napoleonova ukinitev Rimskega cesarstva jih je pahnila nazaj na prvo stopnico vladarskih naslovov. Zato so se potrudili in nemudoma ustanovili fiktivno tvorbo Avstrijsko cesarstvo, ki je simbolno združevalo omenjene Dedne države in obe Avstriji, Gornjo in Dolnjo, v ničemer pa ni spreminjalo državnostnih atributov teh dežel. Je pa prinašalo cesarski naslov – sedaj Avstrijskega in ne več Rimskega cesarja.

O državnosti Dednih dežel habsburške dinastije (vojvodin in krajin, ki so kot rečeno nastale na temelju državnosti slovenske Karantanije) je dokumentov na izbiro. Navajam štiri, ki so najbolj pri roki (in hkrati nekoliko elaboriram zadevo):

1) ARTICLES PRÉLIMINAIRES DE PAIX Château d’Eggen-wald, près de Leoben,
29 germinal an V (18 avril 1797) – to je pripravljeni mirovni sporazum (podpis je bil predviden v Ogleju) med Napoleonom in cesarjem Francem, ki ga sporazum naslavlja: Sa Majesté l’Empereur, Roi de Hongrie et de Bohême, etc. etc. in našteva njegove Dedne DRŽAVE (ses états héréditaires): S(t)yrie (v originalu manjka črka t), la Carinthie, le Tyrol, la Carniole et le Frioul, ki jih bo vrnil cesarju. Istra je bila tisti čas zasedena od Napoleonovih zaveznikov Benečanov, pa je bila zaradi tega predmet posebnega protokola. Vsekakor dokument najvišjega ranga izpričuje državnost Dednih dežel.

2) Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918, ki decidirano dovoljuje “deželam Avstrijskega cesarstva”, da se svobodno razdružujejo in združujejo. Nedvoumno torej priznava njih državnost in suverenost. O političnem analfabetizmu slovenske “stroke” tedaj in še dandanašnji seveda glasno kriči nadaljevanje tega manifesta. Cesar namreč v nadaljevanju odločno pove, da pa Kraljevine Ogrske ni dovoljeno razkosati. Je torej Kraljevina Ogrska celovita, enotna država. Province/pokrajine nimajo lastne državnosti. Torej famozno “hrvatsko državno pravo” s katerim je Zagreb blefiral in zavajal (še danes), je bil navaden privid brez vsake vsebine. Pred njim so poklekali le državnostno nepismeni slovenski “narodni voditelji”! A resnica je, da so bile subjekt mednarodnega prava samo slovenske dežele, katerih upravljanje je legalno pridobila ljubljanska vlada z uradnim obvestilom dunajski centralni vladi, ki je dejstvo, da Narodni svet v Ljubljani prevzema v svojo suvereno upravo slovenske dežele Primorsko (seveda z Istro!), Krajnsko, slovenski (!) del Koroške in slovenski (!) del Štajerske, sprejela brez ugovora na znanje. To seveda dokazuje državnost in suverene pravice teh dežel oziroma vlade, ki je prevzela državne posle.

Da so v Zagrebu vedeli, da nimajo državnostne legitimacije za manipuliranje s svojimi “kraljevinami”, so se spretno “šlepali” na državnosti in suvereniteti slovenskih dežel. Na roko jim je šlo tudi Wilsonovo soglasje, da se hrvaški deli Ogrske priključijo novi državi (in seveda Slovaška Čehom, Sedmograško Romunom). Vendar državnopravno legitimiteto so lahko izvajali le iz državnosti slovenskih dežel (Dalmacija kot del Kraljestva Ilirija in Bosna in Hercegovina kot anketirana s strani Avstrijskega cesarstva, sta posebno poglavje) in zato tisti hip (še) niso (po)kazali svojih aspiracij do Istre (in Medmurja!).

3) Da se neka država ne more združiti z “nedržavo” – torej da se npr. Kraljevina Hrvatska in Kraljevina Slavonija ne bi mogle združiti s Kraljevino Srbijo, marveč bi si take pokrajine brez državnopravne subjektivitete Srbija lahko le priključila, se je izkazalo na sam dan “ujedinjenja” 1.12.1918 v Beogradu. Vodja delegacije Države SHS, Pribičević, je v svoji adresi izjavil, da se Država SHS združuje s Kraljevino Srbijo. Seveda ga je državnopravno razgledani, v Franciji šolani regent Aleksander v svojem odgovoru – sprejetju združitvenih želja – takoj popravil z izjavo, da se DEŽELE AVSTRIJSKEGA CESARSTVA  združujejo s Kraljevino Srbijo. Država SHS torej ni bila subjekt mednarodnega prava. To so bile le slovenske “dežele” (ki gredo – to menda opazi tudi slep in gluh – še dandanašnji krepko v nos ondotnim!).Več ni treba povedati. Neizprosno štrli v slovenske ignorantske pravniške in državniške butice resnica, ki jo je znal opaziti in (iz)povedati nek “bizantinec”!!! (Navsezadnje je bil Bizanc imperij/država prvega reda! Neposredno nadaljevanje civilnega dela Rimskega imperija z ambicijo biti tudi cerkveni, za razliko od Rima, cerkvenega nadaljevalca, z ambicijo biti tudi civilni – torej sta Rim in Bizanc zrcalni podobi istega vira.) V Jugoslavijo so se s Kraljevino Srbijo združile in jo ustvarile suverene slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, ki so imele natančno določene meje in državnostno osebnost. Kdo vse – Zagreb itd. – se je na ta proces “prišlepal”, ni pomembno. Pomembno je, da je 1991 Jugoslavija lahko razpadla SAMO in izključno na tiste suverene dele, iz katerih 1.12.1918 nastala. Kasneje nastale (samo)upravne enote – republike, ki jih v času nastanka države ni bilo oziroma niso bili subjekti mednarodnega prava (RH in Makedonija zagotovo ne) so se lahko le odcepile na podlagi ustave 1974, kar je seveda povezano s številnimi pogoji in seveda brez posebnega dogovora ni mogoče. Razdružitev suverenih (konstitutivnih) delov pa je samoumevna in brezpogojna v polnem obsegu, kar se je manifestiralo že pri avtomatičnem soglasju centralne dunajske vlade ob sporočilu ljubljanske vlade oktobra 1918. Torej vprašanja meje med RS in RH sploh ni. Meja – meddržavna – je od nekdaj bila in je še dandanašnji na terenu označena vse od Kantride do Zavrča.

4) O državnosti slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva govori tudi (vojaška) kartografija. V knjigi Miroslav Peterca et al., Kartografija, Vojnogeografski inštitut Beograd, 1974, beremo na strani 41:

Za nas su interesantne topografske karte sa šrafama koje je izdao bečki VGI u razmeru 1 : 144 000 (Specijalna karta vojvodstva Štajerske, Koruške i Kranjske, kneževine Gorice i Gradiške, grofije Istre, grada Trsta i Ma­darskog primorja publikovana 1842, zatim Specijalna karta Kraljevine Dal­macije izdata 1861-1863. god. i Specijalna karta Kraljevine Madarske izdata 1869-1879. god.) i 1 : 75 000 (Specijalna karta Austrougarske monarhije izdata 1873-1888).

Naslovi kart razkrivajo, da so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva (primerjaj tudi letnice izdaje!) države, dočim na območju Kraljevine Madžarske ni bilo nobenega drugega subjekta mednarodnega prava. Zato je karta obale med izlivom Rečine (oz. od 1867 naprej inkluzive mesto Reka) in Karlobagom karta “madžarskega Primorja” in ničesar “hrvaškega”, ker nič takega nikoli ni obstajalo!

Razen vojaških zadev in matičnih služb je kartografija eden bistvenih “državnih” resorjev. Ker so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva vedno samoposebiumevno države, je bila v njihovem okviru tudi kartografija – ki je itak bila tedaj izključno vojaška dejavnost. (Mimogrede: o državnosti priča tudi matična služba, ki so jo vodile “vojvodine” suvereno, ne “po pooblastilu”!).

Ker je bila kartografija tudi v Jugoslaviji v temelju vojaška domena, zato avtorji (večina visoki častniki geodetske službe) brez oklevanja povzamejo originalno naslavljanje kart. Naslovi vojaških specialk vojvodin in pokneženih grofij Avstrijskega cesarstva tako povedo, kako so se imenovale omenjene slovenske dežele/države: Vojvodina Štajerska, Koroška, Krajnska, ter Primorska (Küstenland), ki je bila iz zgodovinskih/dinastičnih razlogov sestavljena iz suverene kneževine Gorice in Gradiške, avtonomne guvernature Trst in poknežene grofije Istre s kvarnerskimi otoki.

Ker gre za uradno publikacijo vojaške uprave, namenjeno visokošolskemu pouku, je navedke jemati kot relevantni dokaz na nivoju internacionalnega prava.

Tako sem po nekoliko obsežnejšem elaboriranju štirih dokazov izvirne državnosti slovenskih dežel spet na začetku – pri Vaši nenatančni izjavi o tem, čigava je bila Istra.

Naj tudi to nekoliko elaboriram.

Zgodovinsko opredeljuje celovitost Primorske (z Istro) že v karlmanskem obdobju takratna švabska dinastija Andeksov, ki so kot suvereni tega “Vrta Evrope” (tako so ga takrat po Evropi severno od Alp imenovali) privzeli naslov “Meranski” (Meranija – Primorska).

Relevantno je predvsem obdobje, ki se je začelo z dinastijo Habsburg.

Rudolf je za pomoč pri zmagi nad Otokarjem 1278 moral tirolskemu grofu prepustiti Primorsko (in še nekatere posesti). Kasneje so “na krilih cerkvenega  Ogleja” svojo civilno oblast poskušali širiti Benečani (zlasti v istrskih mestih, silili so pa tudi v Trst in na Goriško), dokler v času našega Herberštajna ni krajnska vojska pod njegovim poveljstvom beneške ambicije z odločilno zmago pri Meranu – Pazinu dovolj umirila in so Habsburgi znova uveljavili svojo oblast tudi v Meraniji – to je v suvereni kneževini Gorice in Gradiške, avtonomnem mestu Trstu in pokneženi grofiji Istri z otoki. Na ta način se je znova vrnila celovitost Primorske znotraj habsburških Dednih dežel in je trajala vse do razpada habsburške monarhije – oziroma, ker je ni nikoli nihče ukinil – nasprotno, upoštevala sta jo celo oba okupatorja, tako italijanski kot nemški – dejansko še vedno traja… Velja torej enako, kot za ostale slovenske dežele Avstrijskega cesarstva (ker motrimo zadevo skozi državnostno, ne narodopisno ali etnološko ali folkloristično ali religijsko optiko), da je bila Primorska od Vršiča do vključno otokov v Kvarnerju slovenska dežela/država z lastno izvorno državno subjektiviteto, ki izvira iz časov slovenske Karantanije in so si jo z vojaško silo priborili Habsburžani.

Da so se torej 1.12.1918 združile s Kraljevino Srbijo slovenske dežele Primorska (celovita, torej inkluzive Istra), Krajnska, Koroška in Štajerska, je evidentno, kakor je evidentno, da je bila Istra predvsem “slovenska” in ne beneška ali avstrijska. Seveda pa je še bolj evidentno, da nikoli in nikdar, vse do 8. oktobra 1991, niti košček Istre in treh kvarnerskih otokov ni bil pod kakršnokoli upravo (kaj šele del!) kake hrvaške države ali državi podobne tvorbe.

Zločinska ravnanja samozvanih slovenskih oblastnikov, državnikov in strokovnjakov – ne le v času “Demosove vlade”, marveč vsaj zadnjih sto let – presegajo domet človekovega razuma. Zavedajoč se vsaj deloma resničnosti, ki seva iz tu naštetih nekaj dejstev, si ob prebiranju “dosežkov Burkina-Fasso tipa” naših dopisnikov Badinterjeve arbitražne komisije (nomen est omen…) in cele vrste drugih “udeleženih v postopku (postopkih)” ni mogoče misliti kaj drugega, kot da gre za še eno v neskončni vrsti “slovenskih blaznosti”! Moledujejo za “pravično mejo”, bežijo od mednarodnopravnih kriterijev in zahtevajo nekakšno zunanjo – ali kakšno že – pravičnost, ne opazijo pa, kar jim od vsepovsod štrli naravnost v nos – da ima le Slovenija argumente, ki povsem ustrezajo zahtevi iz točke 5 Sporazuma o arbitraži. Ta namreč predvideva upoštevanje načel mednarodnega prava.

Seveda je mednarodno pravo izvedeno pravo in ne more biti v nasprotju z nobenim načelom elementarnega prava – torej kljub zvenečemu poimenovanju se nobena odločitev v imenu tega ponosnega in zanosnega “mednarodnega prava” (tudi in še zlasti Badinterjevega tipa!), ki izhaja iz zmote ali se opira na fikcijo ali ignorira razvidna relevantna dejstva, ne sme upoštevati, je v celoti brez vsake veljave. Spričo gore drugačnih državnopravnorelevantnih dejstev in argumentov je dobesedno je nična. Samo popolni ignoranti ali dobro plačani manipulanti so mogli spregledati, da se je Slovenija tisti trenutek, ko je mednarodna javnost sprejela dejstvo, da Jugoslavija razpada, lahko v enakem obsegu in svojstvu, kot se je v Jugoslavijo združila, tudi razdružila. Hrvaška pa, ki v Jugoslavijo ni vstopila kot subjekt mednarodnega prava, marveč je pridobila z ustavo 1974 kot socialistična jugoslovanska republika le pravico do odcepitve, seveda ne. Lahko se je odcepila, a le na podlagi posebnega dogovora s prizadetimi. Vsekakor pa pod nobenim pogojem v obsegu znotrajjugoslovanske upravne razmejitve z republiko Slovenijo.

Ker je do secesije tistih delov nekdanje Jugoslavije, ki lastne izvorne državne subjektivitete niso imeli, v odsotnosti dogovora prišlo z vojno, je – če naj se secesijske vojne resnično končajo in nevarna žarišča (Hrvaška, BiH, Vojvodina, Kosovo, Makedonija – v oči bije, da subjekti mednarodnega prava, ki so vstopili v Jugoslavijo, niso žarišča!) pogasijo, je mirovna konferenca, do katere doslej še ni prišlo, neizogibna in nujna, očitno edina pot do miru in stabilnosti območja.

 

Andrej Lenarčič

 

PS: Naj dodam, da bi državotvorna politika nemudoma uveljavila regionalizacijo Slovenije z vrnitvijo zgodovinskih slovenskih dežel. Modri slovenski politiki pa ves čas skrbno vzdrževali “rešilni čoln” – edino pravo zatočišče slovenstva: Vojvodino Krajnsko v njenih zgodovinskih mejah – za primer, da bi nadaljevanje zgoraj omenjene “slovenske blaznosti” nedržavotvorno sestavljeno državi podobno tvorbo razgnalo.

 

In še nekaj besedovanj iz tistega časa:

Rupel: Arbitražni sporazum je kapitulacija

Slovenija – torek, 01.06.2010 20:09 Tekst: (sta)

Ptuj – Predlagani arbitražni sporazum je kapitulacija in popuščanje, ki si ga Slovenija ne bi smela dovoliti, je na današnji javni tribuni SDS pred nedeljskim referendumom dejal nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel in pozval k zavrnitvi sporazuma. Po njegovem se Hrvaški bolj mudi, za Slovenijo pa je nujno, da se o tem vprašanju poenoti.

 

o Ruplovih besedah je do predlaganega arbitražnega sporazuma prišlo potem, ko se državi 19 let nista mogli sami dogovoriti o meji. Kot je dejal, so bile ponudbe, kakršne so zapisane v sporazumu, s hrvaške strani Sloveniji dane že večkrat, a so bile doslej za slovensko stran nesprejemljive, sporazum pa je bolj po okusu Hrvaške kot Slovenije.

Ob tem je poudaril, da gre za dve enakopravni državi, ki imata obe pravico igrati vlogi pomorskih držav na Jadranu, za Slovenijo pa je to zelo pomembno vprašanje tudi zaradi nadaljnje usode edinega pristanišča v Kopru in si zato ne sme privoščiti, da bi kadarkoli postala pomorsko prikrajšana država.

Kot je dejal, v Sloveniji še vedno obstaja šola mednarodnih pravnikov, ki je že v preteklosti trdila prav to, da je Slovenija pomorsko prikrajšana država, in se pri tem sklicevala na resolucijo ZN, ki za teritorialno morje državi določa teritorij 12 milj od morske obale. A Rupel meni, da je to zgolj številka, resolucija pa ne prepoveduje, da se državi med seboj dogovorita tudi drugače, čemur pa Hrvaška ves čas nasprotuje.

Takšno razmišljanje dela slovenskih pravnikov je po njegovem zelo škodljivo. “Slovenija je bila v relativno dobrem položaju, saj smo vztrajali na tem, da se obmejno vprašanje reši pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo. Imeli smo dobrega aduta, ki pa ga je sedanja oblast odvrgla brez posebnega učinka,” je dejal Rupel in dodal, da je to storila tudi zaradi težkih razmer na drugih področjih, kar zdaj želi kompenzirati z morebitnim uspehom vsaj na zunanjepolitičnem področju.

Kot je še dejal, pri arbitražnem sporazumu ne gre več za pravno oz. strokovno vprašanje, pač pa predvsem za politično vprašanje oz. za odločanje med politiko slovenske drugorazrednosti in politiko slovenske enakopravnosti na Jadranu. Sporazum je zato po njegovem potrebno zavrniti, nato pa bo nastala nova, olajšana situacija, v kateri Sloveniji nihče ne bo mogel ničesar očitati, saj bo zgolj branila svoje nacionalne interese.

Žbogar: Na referendumu tudi, ali želimo radikalno Slovenijo

Odločitev proti arbitražnemu sporazumu na referendumu 6. junija bi pomenila ohranitev sedanjega stanja na meji s Hrvaško, pa tudi glas za “bolj radikalno Slovenijo, ki je doslej nismo poznali, za Slovenijo, ki bo izsiljevala drugo državo in ki odpira mejna vprašanja,” je danes v Ljubljani menil zunanji minister Samuel Žbogar.

Na strokovni razpravi Slovenskega društva za mednarodne odnose je zunanji minister izpostavil, da Slovenija v zadnjih 20 letih ni odpirala mejnih vprašanj in zahtevala meje južneje, kot jo je imela ob osamosvojitvi. S tem se je posredno odzval na trditve predsednika SDS Janeza Janša minuli konec tedna, da bi morala Slovenija od Hrvaške zahtevati tudi Savudrijo, saj glede na celovitost Piranskega zaliva lahko “nastane situacija, v kateri bi neka država imela obalo, druga država vodo”.

Da bi Slovenija lahko povsem upravičeno postavila to zahtevo, sta danes na razpravi izpostavili tudi Ana Kalc Hafner in Duša Krnel Umek iz Zavoda 25. junij, saj nobena skupščina, ne slovenska ne hrvaška, nista potrdili, da sta Savudrija in Kaštel na hrvaški strani.

Toda kot je pojasnil predsednik društva Jožef Kunič, je Badinterjeva komisija ob razpadu Jugoslavije potrdila načelo uti possidetis, torej, da imajo nove države tisto, kar so kot republike posedovale in da veljajo republiške meje. Slovenija pa je nato to tudi uzakonila, da je dobila mednarodno priznanje. In glede na načelo uti possidetis je Savudrija hrvaška, saj jo je 25. 6. 1991 nadzorovala Hrvaška, je menil Kunič.

Vasilka Sancin s katedre za mednarodno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti pa je izpostavila, da bi morala Slovenija to vsekakor uporabiti v svojem memorandumu, saj gre za pomembna zgodovinska dejstva. In arbitražno sodišče bo ob iskanju stanja na 25. 6. 1991 moralo upoštevati tudi zgodovinska dejstva.

Pri tem je Sancinova izpostavila še, da meje katastrskih občin niso in ne smejo biti edini kriterij za določanje meje. Ugotavljalo se bo dejansko izvajanje oblasti na določenem območju, je poudarila.

Žbogar je sicer v tej luči menil, da arbitražni sporazum omogoča, da bo Slovenija predstavila vse relevantne dokaze in da bo na ta način lahko dobila “vse, kar menimo, da je naše”. To bodo omogočila tudi vsa načela, ki so v arbitražnem sporazumu zapisana ob mednarodnem pravu, je poudaril Žbogar in dodal, da gre Slovenija lahko v arbitražo z vso samozavestjo.

Mednarodnopravna strokovnjakinja Metka Arah pa je pri tem izpostavila še pomen razlike med mednarodnim in notranjim pravom – država lahko v svoje notranje pravo zapiše marsikaj, a ko to pravo trči ob pravo druge države, to ureja mednarodno pravo. Vsaka država pa ima v mednarodni skupnosti le tiste pravice, ki ji jih v skladu z mednarodnim pravom priznajo druge države, je pojasnila in dodala, da se je Slovenija k spoštovanju mednarodnega prava zavezala že z vstopom v Združene narode.

Tako Arahova kot Sancinova sta izpostavili, da arbitražni sporazum omogoča Sloveniji uresničitev nacionalnih interesov v zvezi z mejo na morju. “Stik Slovenije z odprtim morjem” je lahko le teritorialni, saj se Slovenija “konča” na mejah teritorialnega morja, je poudarila Sancinova in znova spomnila tudi na mednarodno sodno prakso, da še nobena država ni bila odrezana od odprtega morja.

Arahova pa je dodala, da je zapis o stiku v arbitražnem sporazumu “priznanje pravnega dejstva s strani Hrvaške”, da Slovenija ta stik ima, ne glede na njeno enostransko izjavo. Stik je treba določiti le še v naravi, je dejala Arahova.

Sancinova pa se je odzvala še na trditve nasprotnikov arbitražnega sporazuma, češ da ga podpirajo samo tisti mednarodnopravni strokovnjaki, ki so “na plačilni listi vlade”. Kot je dejala, je strokovno sodelovala tudi s prejšnjo vlado in strokovno znanje daje vsem, ki ga potrebujejo.

 

O edinem genocidu v Evropi, ki je v celoti uspel

September 29th, 2019

Potujčevanje Narodnosti MMC TVS Saša Banjanac Lubej.doc

 

Na  MMC TVS, 28092019:

https://www.rtvslo.si/zunanje-vsebine/naglas/marina-luksic-hacin-spodbujanje-priseljevanja-je-pravilna-pot/500681

 

Saša BANJANAC Lubej, strokovnjakinja za migracije

Marina LUKŠIČ HACIN, PREDSTOJNICA Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC-ja SAZU-ja

 

V oddaji NaGlas o učenju slovenščine in vključevanju priseljencev v družbo .

 

Poudarek:  Pot spodbujanja  priseljevanja* zaradi staranja slovenske družbe, pa tudi zaradi gospodarskega stanja je pravilna… strategija znotraj samostojne Slovenije je sicer korak naprej, pa vendar še ne zadosten.

Poudarku je dodan bonbonček o “spoštljivem življenju za vse ljudi”….

 

Prebiranje ne le tega, marveč mnogih te vrste tekstov razgrinja celo paleto doživetij in asociacij, kakršne so znali pobuditi čopiči in slikarski pripomočki znamenitežev – Michelangela z njegovo sporočilno Poslednjo sodbo, ali posebneža z Iberije – El Greca – ki se ni ustražil razkriti srhljiva ozadja izza načičkanih družbenih pročelij. Pred bralcem, ki ima “zgodovinski spomin” in izkušnje zadnjega stoletja drugega tisočletja na slovenskih tleh niso mimo njega potonile v pozabo, vstanejo ne sicer naslikane, a še bolj grozljivo resnične izkušnje ljudi, ki so od nekdaj doma v teh krajih in ki jih je vedno manj. Nič simbolne, še manj naslikane, marveč grobo resnične in uničujoče zgodbe so jih velikansko število pregnale, razčlovečile in seveda pomorile v minulih stoletjih.

Da statistke kljub temu pokažejo skoraj enako – ali pač nekoliko povečano skupno število tod prebivajočih ves čas, gre nedvomno zasluga pojavu, ki ga avtor(ji) teksta brez sprenevedanja gromko hvalijo – celo spodbujajo: “pot spodbujanja… je pravilna… korak naprej…”

 

Nedvomno gre za “korak naprej”!

 

Zgodovina, kakršne – logično – v tukajšnjih učbenikih ni, pripoveduje o deželi, ki je iz razsula rimskega imperija vstala v vseh vrst razkošje. Ne le, da je širom znanega sveta odmevala demokratična družbena ureditev, državna opravila, ki so jih spremljala petje in ples in godba, deželo so umni kmetovalci naredili plodno in bogato pridelkov, zrasla so kulturna središča – cistercije in kartuzije, ki so varovale mogočne knjižnice in koder so se vzgajali tudi papeži.  Kulturno ozračje v deželi je rojevalo trubadurje in minesängerje – še dolgo po uničenju dežele so Evropo čudile parsifalske pesnitve, s katerimi si je slavo koval tudi skladatelj -dramatik Wagner.

In potem je bilo vsega konec. V deželo je pljusknil polmesec s handžarjem v rokah na konjih. Z nobeno vojsko, ki deluje urejena in na bojnem polju, se Zlu ni bilo mogoče upreti. V deželo je namreč prihajalo pritajeno, skozi gozdove, daleč v notranjost, in krvoločne trume so iznenada planile nad kmete, ki so delali na poljih. Hiše, pridelek, ljudi – starce in moške sta použila meč in ogenj. Za dekleti in otroki je ostajal oddaljujoči se jok. Ko so iz ukradenih otrok nastali janičarji, so se vračali, ne da bi prepoznali svoj dom…

A doma je bilo že zdavnaj vsega konec: Kulturna središča so postala požganine, gradovi utrdbe, kmetje pa so iskali zavetje in preživetje v utrjenih cerkvah na gričih ter v kraških votlinah. “Tehniki” roparskih napadalcev (po stoletjih se je ponovila z “juriši” iz host…) so se brambovci spretno zoperstavili: Ker prihoda morilskih tolp ni bilo mogoče napovedovati, niti pravočasno opaziti, so tam, kjer so najprej udarili, takoj zagorele na primernih vzpetinah v naprej pripravljene grmade in za njimi so se prižgale sosednje, pa je tako v trenutku vsa dežela vedela: “Turki so v deželi”. Nihče sicer ni mogel vedeti, kje bodo naslednjič poželi svoj krvavi lov, a lahko so se še pravočasno umaknili v pripravljene, z zalogami založene tabore okoli cerkva.

Ker nesreča le redko “pride sama”, so težke razmere, revščina in pomanjkanje rodile še spontane “kmečke upore”, ki so jih začinile protestantske verske homatije. To je bilo dovolj in preveč, pa ni ostal niti spomin na “dobre stare čase”, in novi časi so domorodce zalotili zdesetkane – tudi kultura, vrhunska knjižna bera v domačem jeziku – sočasna drugim v moderni Evropi – je padla na tnali verskega boja – tokrat ne polmeseca, marveč križa.

 

Odkritja in iznajdbe, industrijske revolucije, tržišča in imperializmi, ki so preplavili svet v naslednjih stoletjih, so prebivalce slovenskih dežel zalotili dobesedno na tleh in tujci so imeli s svojimi naklepi prosto pot. Prevzemali so oblast in ljudstvu, dediču pradavne “karantanske demokracije”, zavdali s svojim nacionalšovinizmom – orodjem novospočetega gospodarskega/tržnega imperializma.  Ker zlo rodi zlo, se nazadnje niti ni vedelo, kdo koga, kaj je pravi vzrok in kaj posledica. Shizofrenost stanja se je pokazala, ko so domoljubna prizadevanja, podžgana z obrambo pred potujčevanjem, rodila uresničitev davnih sanj o prevzemu oblasti v svojih deželah. To se je sicer zgodilo z razglasom vlade v Ljubljani (21.10.1918), da “prevzema vsa USTAVNA pooblastila v vseh slovenskih deželah”! To je bilo mogoče, ker je bil naslovni “cesar Avstrije”, sicer suveren vsake svoje dedne dežele/države (états héréditaires) v sklepni fazi vojne potisnjen v kot in je moral ravnati v skladu z Wilsonovimi točkami, da bi dosegel mir. Ker kot kralj enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske na Ogrskem ni mogel ničesar spremeniti, je z ustavnim dokumentom Manifestom z dne 16. 10. 1918 le v vseh svojih dednih deželah – v katerih je imel vsa pooblastila in proste roke – dovolil državno reorganizacijo v skladu z etnično strukturo – torej razdelitev in povezovanje dežel na novo po etničnem ključu, kar so “nemške” in slovenske dežele, odnosno njih večinski deli, takoj tudi storile. Slovenci so torej z razglasom vlade v Ljubljani uresničili v polnosti vsa svoja največja pričakovanja. TODA.

 

Sedaj smo pri TODA.

Ta čas, ob koncu prve vojne so domači izdajalci iz največjega dosežka naredili začetek totalne katastrofe. Namesto v zvezi slovenskih dežel, so se Slovenci nenadoma znašli kot nič, kot brezpravna masa, v svojih nekdanjih deželah, odslej razcefranih in podrejenih štirim tujim okupatorjem, v katerih se jim ni bilo več treba boriti za delež pri upravljanju, saj so z zadnjimi močmi, “balkanski, fašistični, nacistični in ogrski sužnji”, komaj zmagovali boj na življenje in smrt za borne ostanke lastne kulture in tradicije.

To je bilo prvo dejanje slovenske “Endlösung” v zadnjem stoletju drugega tisočletja. Vzeta nam je bila suvernost.

Drugo dejanje, ki se je dogajalo med Drugo vojno in posebej še po njenem koncu, je zaznamoval pomor večine mladih – režiserjem izbrisa nacionalne potence so prav prišle okoliščine: pomoriti ali pregnati kar največ mladih moških, ki jih je bilo dovolj na obeh nasprotujočih si straneh. A ta pošastna katastrofa se je dogajala v času in v imenu veličastne “zmage nad nacifašizmom. In kakor je na začetku stoletja ljudstvo, ki se je povzpelo na vrh Parnasa svoje državnosti, isti trenutek zgrmelo v ponor suženjstva, tako je ponos zmagovalcev v Drugi vojni umrl v krvavi sramoti protiletalskih jarkov, kraških jam in brezen.

In ker “gre v tretje rado”, so domači storilci na koncu stoletja vajo nadvse uspešno ponovili: Prav tako, kot obakrat dotlej, je hrabro in zmagovito slovensko ljudstvo končalo “balkansko suženjstvo” in razglasilo osamosvojitev Republike Slovenije, t.j. slovenskih dežel, ki so dvainsedemdeset let prej s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo. TODA: znova se je ponovila znana zgodba. Od osamosvojitve tistega, kar je sestavilo Jugoslavijo, ni ostalo nič. De facto so osamosvajači od SFRJ odcepili najslabše, kar je bilo mogoče, odrinili od potapljajočega se TITANIKA s čolnom, na katerega so vkrcali vso družbeno in politično nesnago propadle države. Čeprav so junaški miličniki in teritorialci ubranili s strani JLA napadeno državo, to ni pomagalo: Po treh desetletjih propadanja “zgodbe o uspehu” izginjajo še zadnja oprijemališča državne suverenitete. Prebiranje tekstov, kot je na začetku omenjeni, pove, da bodo kmalu uspešno in dokončno zamenjali tudi prebivalce. Zaključen bo zločinski, genocidni načrt: 4. točka programa OF (Kocbekova (!!!) točka) o “spremembi narodnega značaja Slovencev”. Da je bilo delovanje teh monstrumov v celoti genocidno, postane kristalno jasno, ko preberemo definicijo (magari v srbščini – da se na spletu pojavi tekst v srbščini in ne v slovenščini, pove več kot sto besed…):

U smislu ove Konvencije kao genocid se smatra bilo koje od navedenih dela učinjenih u nameri potpunog ili delimičnog uništenja jedne nacionalne, etničke, rasne ili verske grupe kao takve:

  1. a) ubistvo članova grupe;
  2. b) teška povreda fizičkog ili mentalnog integriteta članova grupe;
  3. c) namerno podvrgavanje grupe životnim uslovima koji treba da dovedu do njenog potpunog ili delimičnog uništenja;
  4. d) mere uperene na sprečavanje rađanja u okviru grupe;
  5. e) prinudno premeštanje dece iz jedne grupe u drugu

 

Zgodovina slovenskega ljudstva v zadnjem stoletju drugega tisočletja je v vsem umeščena v vsako in v vse točke definicije.

Dejansko stanje stvari in marnje s slovenskim denarjem plačanih pisarjev, povedo, da je “program” dokončan.

 

al

28092019

kozerija

September 21st, 2019

Septembrska butalska kozerija.

Adria je shizofreno poimenovanje neke letalske družbe (nič čudnega, da je globoko pod vodo…..)
Nastalo je zaradi suženjskega položaja zveze slovenskih dežel znotraj balkanske sužnosti Slovencev, v katero so nas pognali vseh sort in barv (domači) osvobajači in osamosvajači, in ki – kljub sramotnemu totalnemu sesutju nosilcev – še vedno traja in vztraja predvsem v glavah sužnjev. Kakor sužnjem niso dovolili NJIHOVE (“slovenske”) univerze, marveč samo univerzo srbskega kralja, niti niso smeli nadaljevati svoje davne akademije znanosti (Accademia operosorum), ampak so jim podtaknili neko ljubljansko akademijo (in jim je šele okupator vrnil “slovensko” akademijo znanosti), enako tudi “jugorepublika sužnjev” ni smela imeti svoje – SLOVENSKE letalske družbe. Zato shizofreno poimenovanje in vztrajno spotikanje, ustavljanje in v poosamosvajaški “svobodi” ( evforiji anarhije polastitev) dokončno (roparsko) sesutje.

Nekje in nekega dne pa morajo sužnji začeti dvigovati svoje “kurje” glave. Zakaj “kurje”? Ne le zaradi zunanje (geografske) podobe njihove obsekane, le na pol osamosvojene “države”, marveč ker je za kokoši znano, da ko jim pritisneš vrat na pločnik in preko njega potegneš s kredo črto z ene na drugo stran ter popustiš prijem, kokoš še dolgo ne upa dvigniti glave – verjetno “misli”, da je še vedno “privezana”…
Morajo torej sužnji končno začeti dvigovati glave! Če si (še) ne upajo dokončati osamosvojitve – opaziti, da se je osamosvojilo tisto, kar je v balkansko sužnost pred stoletjem vstopilo – naj izkoristijo vsaj “letalsko priložnost” in propad jugoshizofrene tvorbe spremenijo v rojstvo AIR SLOVENIA – končno nek droben žarek nacionalne identitete, samozavesti in upanja……

AL 21092019

RESNIČNI KONEC TRIDESETLETNE VOJNE

September 11th, 2019

KONEC (?) TRIDESETLETNE VOJNE ali

TRIDESETLETNA VOJNA IN SLOVENTJE

Kratka reminiscenca

AL, 11092019

 

Kar nekaj skupnega in sličnega se prikaže, ko motrimo znamenito obdobje, znano pod imenom Tridesetletna vojna, če imamo hkrati v mislih “slovensko zgodbo”. Kot entiteta (slovenske dežele) smo bili ves čas – recimo “sodobne” – evropske preteklosti vpeti v krucialna dogajanja znotraj kontinenta. Mimo niso mogla niti obdobja pred izbruhom te “znamenite” vojne, ne sami bojni dogodki, niti osnabrück-münstrski mirovni dogovor in še najmanj dolgotrajna previranja, ki so sledila in nazadnje eskalirala v dokončni demontaži v znamenitem miru (“Westfalskem”) doseženega modusa vivendi avtonomij znotraj posesivnega imperialnega bohotenja. Ker je trideset let znotraj stoletij, ki so potekla od vzrokov do nedokončanega konca, nekako primerljivih z “desetimi dnevi” naše “Vojne” znotraj časa pred “izbruhom” in po navideznem njenem koncu, je mogoče postaviti skoraj enačaj vsaj v časovni dimenziji. A je več kot dovolj podobnosti tudi v mnogih drugih ozirih.

Nemogoče je spregledati, da je v večino evropskih zgodb po sesutju rimske imperialne strukture tako ali drugače – vedno pa v ključnih pogledih – vpletena rodovina švicarskih roparskih vitezov, ki so si v stoletjih sistematično pomnožili posest, bogastvo in oblast. Ker današnje “vladarske hiše” v Evropi niso niti podobne več suverenim monarhičnim dinastijam, ki so preminule s Karlovo – habsburško – odložitivijo vladnih opravil novembra 1918, je vsekakor mogoče zapisati, da od začetkov do konca te evropske družbeno-politične epopeje pred opazovalci stoji Habsburg. Nespregledljiva značilnost te rodovine je, da je pod svojimi perutmi negovala številne piščance. Vse izvorne avtonomije na kontinentu tako ali drugače nosijo njen pečat – dežele, najsi vojvodine, kneževine, kraljevine, priženjene, podedovane, še najmanjkrat priborjene, so vse do konca krasile grbovje dinastije. Dosti let so objemale večji del zemeljske oble in sonce v njih nikoli ni zašlo.

Odkod ta zanimiva ptevilčna jata? Viri povedo, da je s preselitvijo rimskega cesarskega dvora v Bizanc Cerkev – dotlej “rimska” in “katoliška” – torej vesojna, vsa za vse – ko je odšla z dvorom, postala sluga države. To je očitno še dandanašnji, ko so “pravoslavne” Cerkve  v bistvu državne. Ni vesoljne pravoslavne Cerkve, kakršna je ostala papeška, katoliška v opuščeni cesarski prestolnici, Rimu. “Vesoljnost” rimske Cerkve je po vsem sodeč temelj evropskih avtonomij, kar simbolizira papeška krona – tiara, ki s svojo trojnostjo govori o trojnosti oblasti: o duhovni, posvetni in “lokalni” – operativni, dejanski, in na ta način verificira dejansko strukturo upravljanja, ki izhaja iz osnovnih samoupravnih nukleusov – dežel, ki so po vrsti in obliki upravljanja ljudovlade ali monarhije ali pač anarhije, njih posvetno povezanost, ki avtonomije ne omejuje, simbolizira papeška posvetna oblastna dimenzija, nad vsem pa je duhovna, vesojna in večnostna razsežnost/danost. Od vseh dinastij je habsburška najbolj razumela sporočilo in v tesnem sobivanju z simrkim katolištvom ustvarila in širila svojo “dedno jato” dežel, vojvodin, kneževin in kraljestev, zgledno “rimsko katoliško” avtonomnih, da je le vlogo suverena igral kdo od dinastije. To so počeli razmeroma z lahkoto, saj so vse postavili na plemenito državno/družbeno dediščino slovenske Karantanije, s katere dediščino so svojo epopejo začeli (in jo po skoraj tisoč letih tudi končali…).

Kdor pa je dal slovo rimski katoliškosti, je svoj prostor odprl imperialnim težnjam proti avtonomijam nukleusov. Naj je šlo za pravoslavje ali za galikanizem ali protestantizem, zgodba je enaka: Imperialne težnje, podprte z “uporabo” (zlorabo?) vere so v območjih, kjer so prevladale navedene odtujitve rimski katoliški univerzalnosti, pohodile avtonomije. Da je bila habsburška dinastija nosilec avtonomij se vidi že na prvi pogled: Vse imperialne, na protestantizmu ali pravoslavju (in seveda islamu) nastale združbe, so v minulem tisočletju sistematično napadale habsburške avtonomije. Rušenje je obsegalo prav vse metode, vključno najhujše vojne. Islamske hegemonije so po porazu na zahodu Evrope svoj posel nadaljevale na jugovzhodu in prodirale v osrčje Evrope. Habsburška dinastija je bila in ostala steber obrambe, ki je slonela predvsem na samoobrambi dežel – zaradi geografske lege predvsem slovenskih – in sofisticiranega obrambnega sistema v obliki vojnih krajin kot predstraže, kjer so bili nosilci prebežniki, ki so v ta namen dobili posestva in različne ugodnosti.

Skupni imenovalec nekatoliških imperialnih združb je bil in ostal boj proti habsburškemu sistemu – v času “turške nevarnosti” še zlasti neprikrita podpora agresorju in spotikanje brambovcev, ki so omagovali v neenakem boju. Protestantsko okolje je izkoristilo situacijo in v znameniti Tridesetletni vojni jih je bilo več kot preveč, ki so vsak pristavili svojo golido. Glavni namen je seveda bil za fasado boja proti papežu odpraviti “habsburško” avtonomijo dežel, temeljnih samoupravnih nukleusov – kakršnih imperialne tendence drugod še niso uničile. Islam, pravoslavje in galikanizem  so svoje dosegli. Z Westfalskim mirom (Osnabrück – Münster) pa se ni posrečilo posla dokončati, enako urediti – beri: likvidirati avtonomni status vojvodin in kraljestev na “habsburškem” območju. Ostale so – pravzaprav obnovile so se z meddržavno mirovno pogodbo – avtonomije “nemških” kneževin in kraljestev in habsburških dednih dežel.

Proces imperializacije se je seveda nadaljeval. Spreminjale so se podrobnosti, oblike in predvsem vodilne osebnosti. Na Iberskem polotoku so galikanske sile plen – Katalonijo – prevzele leta 1714, ko so Bourboni premagali Habsburga, ukinili svoboščine in avtonomistično zakonje ter uvedli vojaško upravo. Napoleon, ki je razrvano galikansko Francijo pospešeno zapeljal v imperialne vode, v imenu «une grande nation» pometel z ostanki avtonomij – pri tem seveda trčil ob anglikanski in pravoslavni imperij, z nemškimi avtonomijami pa vojaško mešetaril, je svoje vizije smel domisliti v južnoatlantski svetohelenski osami. Z njegovim porazom se je nekako vrnil sicer močno pohabljeni westfalski status, a “habsburška” takšna in drugačna avtonomija dežel je bila tako zelo načeta, da je Pruski nekatoliški – protirimski imperialni gen odločno postavil Habsburge v njihov “dedni” in češko – galicijski – ogrski kot, nemškim kneževinam in kraljestvom pa prepustil zgolj nekaj formalne, papirnate avtonomije, ki je kaj hitro končala v železnem kanclerskem Bismarckovem objemu v carstvu vegastega pruskega  imperatorja.

Nazadnje je sama habsburška žrtev sistematične destrukcije kot nekakšen imperij, ki je pravno in dejansko (ustava) ohranjal vso avtonomistično tisočletno dediščino, zdrsnila – vede ali ponevedoma – v naročje “velikega pruskega brata”, ki je pravzaprav od nekdaj stregel po življenju prav njej. Ostala evropska “nekatoliška” imperialna središča – vsa tri pod oblastjo bližnjih sorodnikov (bratrancev) – so vehementno, ob asistenci prej ponižane, premagane imperialne Napoleonije, zvlekle preostanek westfalske avtonomije – habsburške dežele in kraljestva – v zaključni delirij – svetovno vojno, s katero naj bi se, po videzu sodeč, dokončno obračunalo z Nemčijo, v resnici pa je posel pokončal habsburške ostanke in tradicijo, od katere ni ostalo skoraj nič – skoraj nič! Ostale so namreč pozabljene v kotu najdragocenejše od habsburške dediščine: slovenske, izvorno karantanske dežele, prva pridobitev začetnikov habsburške epopeje, s katero so vstopili v svojo tisočletno AEIOU epoho.

Sesutje habsburške dediščine je  zaokrožilo uresničenje Manifesta zadnjega suverena Karla, vojvode in kralja, suverena vsake svojih dežel posebej in naslovnega cesarja.  Kraljevina Češka je na tej pravni podlagi lahko legitimirala svojo osamosvojitev. “Avstrijske” in slovenske dežele so razglasile vsaka svojo zvezo in prilagoditev meja po etničnem kriteriju. Sicer so “avstrijske” svoj dosežek odnesle v Pariz in brez težav dobile polno priznanje, toda takoj utonile v le formalni avotnomiji enovite, le po imenu zvezne države, ki je kmalu zdrknila v nacistično Hitlerjevo farso, skupaj z nemškimi, le še po imenu avtonomnimi deželami. Slovenske dežele pa so se po zaslugi svojih vseh sort osvobajačev, ujediniteljev in osamosvajačev tako dokončno prikrile pred vsemi – pred svetom in ljudmi – da jih celo lastni državljani niso opazili, četudi so sem pa tje jadikovali za njimi. Skrbno skrite, pozabljene (na srečo…) so prestale hude čase, tako da so zdržale do svoje dokončne “uresničitve” – seveda v maniri “bilo je nekoč”. Z “osamosvojitvijo” po sedmih desetletjih skrivanja v “balkanski sužnosti” so namreč tokratni osamosvajači poskrbeli, da so slovenske dežele, zadnji preostanek westfalske – habsburške Evrope avtonomij dokončno izginile tako dejansko, kot iz zavesti/spomina njih državljanov.

Tridesetletna vojna se je tako dejansko in do konca končala z “desetdnevno osamosvojitveno vojno” v jugoslovanski republiki Sloveniji. Čeprav so slovenske – karantanske – habsburške dedne dežele suvereno razglasile svojo zvezo z razglasom vlade v Ljubljani dne 31.10.1918 in potem kot ZEMLJE države SHS s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo, so domači mojstri državnosti, prava in demokracije svojo klavrno vajo iz leta 1918 po sedmih desetletjih strahovitih – popolnoma nepotrebnih – žrtev z vsem mogočim mojstrstvom ponovili: Kljub zapisanemu v TUL in veljavnem internacionalnem pravnem položaju so 26.6.1991 od propadajoče države odcepili najslabše, kar je bilo mogoče – in to z vso navlako vred – namesto da bi uresničili, kar so sami zapisali v TUL, in osamosvojili, kar je v južnoslovansko državo vstopilo.

PO UNIČENJU SLOVENSKIH DEŽEL V EVROPI TAKO NI VEČ AVTONOMIJ, SO LE ŠE ANAHRONISTIČNE KARIKATURE IMPERIJEV.

TRIDESETLETNA VOJNA SE JE KONČALA NA SLOVENSKIH TLEH SLABIH TRISTOPETDESET LET PO PODPISU MIROVNE POGODBE.