JEZIK IN POLITIKA

March 21st, 2019

AVSTRIJCI V TRSTU GRADIJO NA STARIH TEMELJIH (Delo, 19032019)   (komentar AL, 19032019)

Članek v Delu je v mnogih ozirih nad vse poučen. Ker je v naravi stvari, da se človek (moder človek!) uči na napakah (najraje drugih, četudi lastne bolj (na)učijo, saj bolijo…), je že v kratkem odlomku članka od samega naslova naprej dovolj “pouka”.

Najprej naslov: Kam smo prišli, kje smo in kam gremo, pove govorica/jezik. O mnogih stranpoteh tu ne bi, zadošča in ustreza namenu pisanja oblikovanje naslovne povedi: “Avstrijci v Trstu gradijo…”  Sporočilo je jasno in pove, da “tržaški Avstrijci” (Avstrijci v Trstu) nekaj gradijo. Seveda je mogoče, da je v Trstu dosti Avstrijcev – državljanov v Avstrije – a članek pripoveduje, da državljani Avstrije –  Avstrija – (Astrijci iz Avstrije) nekaj gradijo v Trstu. Težava je, zakaj to ni zapisano. Naslov bi se moral glasiti:

AVSTRIJCI GRADIJO V TRSTU NA STARIH TEMELJIH. A je napačno oblikovanje naslovov v slovenskih medijih tako ukoreninjeno, da je škoda časa za prepričevanje “strokovnjakov”.

Naslov je seveda primeren in z resničnostjo skladen uvod v še hujše napake, katerih eno – dve vsebuje tale odlomek:

Shrani.si

Cit.: ” “Mineva…od…ki se je zgodila pod Avstrijci.”

Prosta ekonomska cona v Trstu se ni zgodila pod nobenimi “Avstrijci”, ker je bil Trst kot samostojna gubernatura v deželi Primorski “pod seboj”. Poleg tega v tistih časih “Avstrijcev” ni bilo. Bili so državljani dežel, katerih suveren je bil vojvoda, nadvojvoda ali kralj, z osebnim naslovom “Rimski cesar”, praviloma šef Hiše Avstrije iz dinastije Habsburg.

Dežela, katere del je bil poleg Gorice z Gradiško in Istre z otoki tudi samostojno mesto Trst, je bila slovenska dežela. To so vedno vedeli vsi državljani različnih narodnosti – od Aromunov, Vlahov, Srbov, Hrvatov, Furlanov, Nemcev, Benečanov do Italijanov in seveda predvsem Slovencev. Da je bilo tako, je javnosti pokazal sam prestolonaslednik Ferdinand, ki je ob slovesnosti otvoritve znamenitega kamenitega železniškega mostu čez Sočo pri Solkanu, česar se je službeno udeležil kot zastopnik suverena dežele, Franca Jožefa I., dal razobesiti cesarski črno-žolti prapor z dvoglavim orlom, znamenje dinastije, zraven pa slovensko belo-modro-rdečo zastavo, simbol dežele. Tisti čas so bila trdna dinastična, vladarska in nacionalna pravila še živa in tkim. “enakost” državljanov dejanska, ne pa na papirju in v (praznih) glavah. Odražala se je v zvestobi deželi in vladarju, pravicah in dolžnostih državljana.

cIT.: “…se je slavja udeležila močna avstrijska delegacija…”

Ne le, da je sedaj očitno, da ne gradijo “tržaški Avstrijci” marveč “avstrijski Avstrijci”, saj so prišli proslavit obletnico in podpreti svoje delo za prihodnost. A je ta del sporočila še posebej opominjajoč za naše vodilne, ki trmasto prezirajo naš Trst, našo deželo, našo preteklost in naš delež. Vse naše dragotine zametujejo, puščajo ob strani, in pograbi jih lahko vsakdo, ki pride mimo, ima pet minut časa in vsaj nekaj pameti, za razliko od naših napihnjenih ignorantskih puhloglavcev, ki se za SLOVENSKE TEMELJE, ki so obstali tisoče let, ki smo zaradi njih še tu, in ki smo bili v vrhu evropske civilizacije vso zapisano zgodovino, sploh ne zmenijo. Kadar koli jih pritisne, nas osvobajajo, osamosvajajo, kulturirajo… posledice so pa v breznih, jamah in livadah, preživeli pa begunci/tujci na tujem in celo doma… (Naslov članka priča o “slovenskosti” jezika!)

Namesto da bi slovenske deleže bile to, kar internacionalno pravno so od 31. 10. 1918 in razglasitve 26. 6. 1991, se dušimo v prividih in umetnih podtaknjenih konstruktih. Tujci pa gospodarijo v naši hiši.

Cit.: “Trst je še vedno največje pristanišče v severnem delu Jadrana…”

Besedilo tega odstavka pripoveduje vso resnico, ki jo dejansko stanje v naravi tudi odraža: Reka, ki je bila vedno pristanišče Krajnske (dokler dinastični interesi niso odprli vrat Madžarom), Koper in Trst imajo edino naravno prometno povezavo z notranjostjo kontinenta vzdolž prelomnic. Prečkanje teh geografskih ovir je gospodarsko neracionalno – in tudi ne funkcionira: Reka, ki jo je prevzela Budimpešta in si zgradila železniško povezavo do nje, nima nobene realne perspektivne povezave poprek prelomnice. Naravna povezava (in prvotna železniška proga) poteka vzdolž prelomnice pod Kastavom do Pivke. Koper bo s svojim “drugim tirom”, ki prečka ne le prelomnico, marveč tudi vsako zdravo pamet, zadavil ne le državo, marveč tudi državljane, saj edina smotrna in rentabilna povezava poteka pod Kraškim robom preko Trsta in skupaj z njim  preko Divače/Pivke, Gorice/Bohinja in Vidma/Megvarje-Vrata v notranjost. Samo po sebi se pokaže, da so – kar se Slovencev tiče – vsa NAŠA PRISTANIŠČA (!!!!) smiselno in gospodarsko perspektivno povezana kot Pozejdonov trirog REKA – KOPER – TRST preko stičišča PIVKA in naprej preko Budimpešte do Kitajske in Vladivostoka.

Namesto da bi Slovenija, kot zveza slovenskih dežel (kar je po TUL !!!), gradila na “temeljih”, ki so SLOVENSKI, naši od nekdaj, gradijo, so gradili in bodo gradili na njih “Avstrijci” in “Italijani”. Ne prvi ne drugi s tem nimajo nič. Razen lastnih interesov, ki jih pa slovenski mojstri ekonomije in politike niti ne opazijo, kaj šele, da bi karkoli od tega dojeli in izkoristili v naš prid.

Nekaj močno gnilega je (že zelo dolgo časa) v deželi Krajnski…

ARBITRAŽERAJ VES ČAS, VEDNO ZNOVA IN KAR NAPREJ

March 11th, 2019

PRVI PODPREDSEDNIK Komisije EU in POOBLAŠČENEC ZA PRAVNA VPRAŠANJA (!!!! si moremo misliti !!!!!) je prišel podalpsko kokošjad poučiti, kako brezmejno je zavezan pravu in upoštevanju odločitev sodnih oblasti. A med kokošjadjo ni bilo zaznati ničesar podobnega vsaj vprašanju, kako je potemtakem mogoča tako totalna slepota za flagrantno kršenje temeljev vsakega prava, pogodbenega pa še posebej. Takšna pravna in (u)pravna elita, pa ne opazi grobega kršenja natančnih propozicij, zapisanih v Sporazumu o arbitraži, in grobih laži, zapisanih v memorandumu slovenskih pooblaščenih “strokovnjakov” v zvezi z relevantnim dejanskim stanjem, kar vse iz resnega pravnega postopka na internacionalnem nivoju dela farso in navadno svinjarijo, ter težko popravljivo škodo lastni državi, debelo plačano z denarjem davkoplačevalcev  svoje države…

Zato je bilo nujno spoštovanemu gospodu podpredsedniku in kandidatu povedati vsaj par besed:

Dear Mr. Frans Timmermans, First Vice President and Lead Candidates

You have presented to the Slovenian public Your opinion on the Arbitration and Final Award regarding
the course of the state border of the Republic of Slovenia where the neighbouring country is RH. As
the First Vice-President for Better Regulation, Interinstitutional Relations, the Rule of Law and
the Charter of Fundamental Rights, You are undoubtedly well aware of the significance of Your words
“Arbitration was just”, “Arbitration was duly completed”, “We do not want a border dispute,” “We
will insist on its solution” et al. and You will not have any difficulties in recognizing grave
misconstruing of facts and the violations of the precise provisions of the Arbitration Agreement
during the arbitration proceedings, which, according to any law, causes the Final Award to be void.
Thus, the Arbitration Agreement remains in force – and non-enforced – and requires the proceedings
in accordance with its provisions as well as taking into account the relevant facts and the actual
facts of the matter. Of these, it is most imperative to recognize that RH is not a party to the
decision-making process on the state border (in addition to which, it recognized this border as is
and without reservations as NDH in 1941).

(quote):

FINAL AWARD:

  1. Indépendance
  2. Les deux, la Croatie et la Slovénie ont declaré leur indépendance le 25 juin 1991. Ce jour là, le Parlament de la République de Croatie, the Sabor, a adopté la décision constitutionnelle sur la souverainété et l’indépendance de la République de Croatie et la déclaration sur l’établissement de la République souveraine et indépendante de Croatie.

40 Le même jour, l’Assemlée de la République de Slovénie a déclaré la Déclaration d’indépendance et la Charte (document de base) costitutionelle sur la souveraineté et l’indépendance de la République de Slovénie.

Comment:

sont indiquées les données, qui n’ont rien à voir à l’état actuel des choses. Les républiques yougoslaves: Slovénie et Croatie ont par ailleurs reçu les divers actes prévues déjà avant la date 25.6.1991, mais aussi plus tard. Toutefois L’ÉTAT EST FORMÉ EN DÉCLARANT (comparez la date de la formation d’Autriche rénovée: le moment quand le président Figl, du balcon du château de Belvedere, à Vienne, a déclaré à la foule rassemblée: “Österreich ist frei- L’Autriche est libre”, ou la déclaration du jugement de la Cour internationale de la Haye sur la souveraineté de l’État Kosovo!), est un fait de caractère juridique international, que la République Slovénie est formée avec la proclamation sur le marché de la République, devant le bâtiment du Parlament, le 26 juin 1991. La preuve: JLA a attaqué l’État souverain- la République de Slovénie dans la nuit de 26.6.1991 à 27.6.1991. Qu’elle n’a pas eu l’intention d’exercer l’agression. À L’INTÉRIEUR DE LA YOUGOSLAVIE, il ressort du fait, qu’elle n’a pas attaqué la République de Croatie – encore plus, la République de Croatie a, en tant que partie de la Yougoslavie, collaboré dans l’agression – à la fois avec le territoir (JLA a attaqué de son territoir) ainsi que avec les ressources, en particulier avec le commandement du président de la république de Croatie Tudjman, que l’action de JLA contre la Slovénie ne doit pas être entravée d’aucune façon.

Le 26.6.1991, la République de Slovénie a déclaré son indépendance et sa souverainité nationale, mais pas aussi la République voisine yougoslave- la Croatie, est, en plus, du mentionné précédamment, clair de la déclaration officielle du répresentant du président Tudjman dans la proclamation à Ljubljana, qui a été enregistré et dans son journal Guardian, publié par le journaliste de ce journal, Jan Traynor:

Ian Traynor à Ljubljana

The Guardian, mercredi, 26 juin 1991

Contrairement à la déclaration slovène, la déclaration croate semblait être plus de geste que de substance. Un conseiller principal du président Franjo Tudjman de Croatie a déclaré que la déclaration d’indépendance ne devrait pas être prise littéralement. ” C’est juste une déclaration. Tout reste identique.”

En outre:

  1. B) République yougoslave- la Croatie est définie comme une partie de la Yougoslavie jusqu’à 8. octobre 1991 aussi la loi croate sur “la prise” (ZOVO, Journal national nr. 53/91), qui prévoit la prise des règles de la Yougoslavie précédante et SRH avec le jour 8 octobre 1991. (jusqu’à cette date est RSFY!!!)

Et surtout (la règle et les principes de chaque loi – non seulement internationale – NON BIS IN IDEM !!!) prouve, que aucun état croate n’a pas été créé ni le 25 juin, ni le 26 juin, ce que, à Zagreb ont gravé dans la pierre, qui est placé devant le bâtiment, dans lequel ils ont executé la déclaration d’indépendance (le 8 octobre 1991).

Il n’y a pas de doute, que conformément à l’article 5 de L’Accord sur l’arbitrage la République de Crooatie n’est pas la partie à la procédure.

Rien, ce qui est au contraire à ce fait, enoncé dans la décision du tribunal d’arbitrage, n’est pas vrai. LA CROATIE N’EST PAS LA PARTIE A LA PROCÉDURE. Elle s’est, avec sa signature d’accord, publiquement et solonnellement engagée à respécter la décision du tribunal et de son côté, sans délai, la réaliser.

Même autrement, en ce qui concerne le parcours de la frontière avec le reste de la Yougoslavie, la Slovénie ne peut pas parler avec une de Républiques socialistes yougoslaves, car elle n’est pas entrée dans la fédération yougoslave avec elle, mais avec le Royaume de Serbie et n’a jamais eu de frontière avec la Croatie, mais à “l’unification” 1.12.1918, avec le Royaume de Hongrie, et après avec le reste de l’État yougoslave unitaire, qui s’est, à l’indépendance des provinces slovènes, (ce qui a formé qqch. peut devenir indépendant,! – alors les pays slovènes, cette fois, sous le nom de la République de Slovénie) nommé par la Yougoslavie qui a été composée d’unités de gestion administratives (sous bolchevique quasi juridique et quasi démocratique letton nommées “républiques” et dans leurs constitutions – qui étaient la farce de type bolchevique: comparez SSSR – nommées même “États”….!!!!) Croatie, Bosnie, Macedoine et Serbie avec les provinces de Voivodine et du Kosovo. Ainsi, il est possible de parler de la frontière des pays slovènes (République de Slovénie à partir de 26.6.1991) event. seulement avec la Yougoslavie, ou ses successeurs.

Les dispositions (AVIS), ainsi nommée la commission de Badinter (d’arbitrage), qui par ailleurs touchent la République de Slovénie seulement en deux points – et ça, lorsq’elle dénombre “les républiques yougoslaves” (Op. Nr. 3) et à son avis (Op. Nr. 7), dans lequel exige explicitement, que la Slovénie doit être immédiatement reconnue, les états émancipés ne se référent pas dans un autre sens, car la Slovénie était l’État souverain (en tant que tel elle a été “pris” – et aussi de facto reconnu – déjà l’accord de Brioni) pendant des mois avant que la commission de Badinter commençait même à se prononcer sur la réglementation de la GUERRE entre les autres républiques et provinces de la Yougoslavie.

Quoi qu’en soit, cette commission a décidé dans le cadre de la Slovénie, est autorisé à considérer qu’en accord du précédemment mentionné – ce que signifie principalement, la République de Slovénie a déclaré son indépendance et l’a mis en oeuvre toute seule (26.6.1991), surtout, en particulier, parce qu’elle avait toutes les bases et les droits constitutionnels et les droits, et qu’elle n’a pas fait cela (ET ENCORE EN MÊME TEMPS! comme l’attribue faussement le tribunal!) – et ne pouvait pas faire la république yougoslave- La Croatie, donc, n’a pas établi l’ État, finalement appellé Yougoslavie, pour cette raison elle a pu obtenir sa SÉPARATION que par la violence et la guerre, et précédemment comme république Yougoslave était l’agresseur sur la République indépendante- la Slovénie.

Sur la base de ce qui precède, il n’y a aucun doute, que les actes et positions/décisions du tribunal arbitral sont en contrast frappant au (concernant le) plus évident état actuel des choses- MAIS AUSSI AUX DISPOSITIONS CLAIRES, EXPLICITES ET SANS AMBIGUÏTÉS DE LA CONVENTION D’ARBITRAGE – et donc tout a fait inacceptables, sans pertinence juridique.

You can find out more in attached documents.

Kind regards

Andrej Lenarčič

MP 1992 – 1996

Member of Arbitration Group

utrinek iz zasebne korespondence 09032019

March 10th, 2019

Gre za zasebno korspondenco iz preprostega razloga, ker za take misli ne v javnosti, niti v strokah, kaj šele v politiki – četudi se police skladišč in arhivov šibijo od dokazov in učinki dejstev boleče bičajo premnoge zmečkane (ne le z bičem, mnoge tudi s cekini in sladkostmi…) hrbtenice – ni prostora…

 

…Spodbodlo me pa je, da “Slovenci nismo imeli svoje države”. Ne zaradi tega, ker bi bilo to daleč od resnice. Sploh ne in sploh ni! Vendar pa gre za neko “malenkost”. Malenkosti so pa vedno in vedno znova bistvena reč. V njih tiči hudič, so me učili.

In kaj je tisto “hudičevo” v tej “imeti državo” malenkosti?

Tu je, in štrli v nosove od vsepovsod.

Povezano je z družbeno shizofrenijo, ki je odzvanjala iz večine v Faktorju izrečenih misli. Skupaj s sklepno ugotovitvijo, da “nismo imeli svoje države” je sporočilo jasno povedno in celostno.

Le JEZIK – POMEN BESED moramo razčistiti. Verjamem, da modri ljudje, kadar uporabijo to svojedržavno sintagmo natančno vedo, kaj hočejo povedati – žal pa tega de facto ne povedo. Izreči bi namreč morali sosledje besed: “Slovenci nismo imeli oblasti v svoji državi”, pa bi v “besedah, mislih in dejanjih” jasno in razločno, predvsem pa ustrezno povedali resnico.

“Svojedržavna” sintagma ima veliko sorodstva. Čisto blizu je “pred zakonom vsi enaki”. Mene, ki nisem šolan človek, ki me ne varuje nobena diploma in/ali akademski naslov, niz teh štirih besed razdraži, da bi prijel za…..  NIHČE, noben primerek homo sapiensa ni pred/pod/nad ničemer z ničemer enak. Niti na videz brezmejno podobni listi ene lipe na enem deblu, niso enaki med seboj. Kaj šele človek. Je pa (in mora biti) ZAKON ZA VSE ENAK (“LA LEGGE E UQUALE PER TUTTI” – piše v sodnih dvoranah in v parlamentih v Iteliji!) Tudi ta shizofrenost ima svoje razloge, vzroke in učinke. Dokaj slična sorodstvena spaka je VSI DRUGAČNI VSI ENAKOPRAVNI. Napačni prevod angleškega originala nikogar ne moti. A je že citirani slogan v slovenščini sam zase potreben kritične presoje (če bi bil original podobno napačno formuliran, potem bi bilo treba tudi ondotne vprašati po zdravju!!! A oni so zapisali pravilno: “different”, le tukajšnji jezikoslovci o nobenem jeziku očitno nimajo osnovnega pojma!!!) Kritična presoje namreč pokaže vso perverzijo citata, ki naj bi različnosti vskladil, napravil sprejemljivejše. V slovenščini namreč citat, kakršen je v rabi (VSI DRUGAČNI, VSI ENAKOPRAVNI), sporoča skrajno fašistoidno sektaštvo (komunajzarsko): VSI, KI SMO DRUGAČNI (ne vsi različni) SMO MED SEBOJ ENAKOPRAVNI. (drugačni od koga/katerih… enakopravni le MED SEBOJ…).

In tega je še na izbiro. Izvira pa vse iz splošnega neznanja izražanja in seveda pojmovne in miselne zmede v glavah odločujočih.

“Nismo imeli svoje države” v kombinaciji s “državo smo ustvarili na kulturi” strni večji del vzrokov in stanja. ki nas davi več kot sto let. Misel, ki ste jo izpostavili, da ima “slovenski človek vgrajeno neko napako pri odločanju /volitvah za vodilne”, je neločljivo povezana s povedanim.

Zakaj je tako? O tem sem se izdatno razpisal v številnih svojih razpravah, dosti tega je v knjigi “Zapravljena nebesa pod Triglavom”! Geneza odsotnosti državotvornega razmisleka med kritično maso (etničnih) Slovencev je vsem na očeh: Delovanje RKC na Slovenskem je dokazano (Mahnič in Ušeničnik sta špici!!!) ustvarjalo med slovensko etnijo totalno praznino v političnih rečeh (ukvarjanje s politiko – kaj šele z nacionalnostjo – je grehota! To sta oba omenjena apostola imela napisano na svojih banderih! Jeglič je pa na šolo napisal: KRISTUSU KRALJU (niti pomotoma ne SLOVENSKEMU LJUDSTVU). Omenjeno popolno praznino izven območja “kulture”, vere, romanj in folklore, to je območje POLITIKE in OBLASTI pa je brez težav zapolnil Habsburg – nemška oblast. V slovenskih deželah se je torej po zaslugi stoletnega prizadevanja RKC molilo, prepevalo, romalo in folkloriralo PO SLOVENSKO, vladalo, upravljalo, policajalo pa PO NEMŠKO. (Uradni list ljubljanske škofije je še dolgo v dvajseta leta izhajal  v nemščini…) Ta humus popolne odsotnosti vsakega državotvornega razmisleka je bil torej plodna njiva za vsako TUJO OBLAST v NAŠIH DRŽAVAH, SLOVENSKIH DEŽELAH. Zato z njimi (z njo, z oblastjo) nismo vedeli kaj početi, ko je čisti slučaj in trenutek modrosti dveh – treh oseb leta 1918 spočel razglas, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” in je tako DEJANSKO, PRAVNO UČINKUJOČE IN VELJAVNO nastala država, zveza slovenskih dežel, v kateri smo Slovenci prevzeli oblast. Seveda – kot omenjeno – z njo večina razen onih dveh – treh ni vedela kaj početi. Stvari so šle svojo pot, ki jo poznamo. Vendar je treba vedeti, da pravno dejstvo, ki je razglašeno (“PROKLAMACIJA”), obstaja in ne mine samo po sebi. Države zveze slovenskih dežel (povsem enake današnji Avstriji) nikoli nihče ni odpravil, ukinil. Še vedno so tu. Kot “ZEMLJE države SHS” (Aleksandrovo besedilo “Ujedinjenja”) so 1.12.1918 s Srbijo sestavile kasnejšo Jugo, in z osamosvojitvijo (POZOR: “OSAMOSVOJITEV”!!!! osamosvoji se lahko le tisto, in tako, kar je nekaj sestavilo !!!!!) Republike Slovenije so te slovenske dežele iz združbe izstopile. TO SO RELEVANTNA IN OBSTOJEČA PRAVNA DEJSTVA. Vendar teh frekvenc (rules and principles of the internacional law) nihče od tistih, ki imajo teh besed polna usta, nikoli niti slučajno ni sposoben zaznati.

Razloge, ki so opisani na začetku (iz časov 19. stoletja), in ki so imeli mlade po predaji Balkanu, ter so crescendirali v vražji morilski ples Vojne in Revolucije, je ubesedil in finiširal šepavi učo v svojim plagiatom Razvoj slovenskega narodnega vprašanja in vesoljsko formulo o ODMIRANJU DRŽAVE….

Ne bodimo torej presenečeni, če smo, kjer smo (V DEBELI RITI NAMREČ !!!) In dokler nas MALENKOSTI, ob katerih eno sem se spotaknil na začetku (nismo imeli svoje države) ne motijo, dokler jih po nemarnem ponavljamo in zastrupljamo območje preostale zdrave pameti, NIMAMO NOBENE ŠANSE DA SE IZ RITI SPRAVIMO……………………….

Kratek sprehod po delu državne meje RS

March 4th, 2019

Vojaške specialne karte odražajo per definitonem veljavno dejansko stanje stvari. Državna meja med subjekti internacionalnega prava, ki so sestavljali habsburško monarhijo po sprejetju ustave (“Ausgleich”) leta 1867, je na kartah natančno zarisana. Tudi državna meja slovenskih dežel – subjektov, ki so sestavljali države Cislajtanije (ki so imele svoje predstavnike pri “cesarjevem svetu” na Dunaju – tako piše v ustavi) – in Kraljevine Ogrske (nobene hrvaške države ni bilo!) je izrisana v podrobnostih. Ta meja je po izvršenem “ujedinjenju” v Beogradu (“ujedinjuju se ZEMLJE države SHS sa Srbijom”!) postala meja slovenskih dežel s preostankom nove države (nazadnje imenovane SFRJ). To je na strokovni ravni potrdil višji arhivski svetnik v Arhivu Slovenije, Peter Ribnikar v svojem objavljenem znanstvenem delu, kjer ugotavlja, da so bile po “ujedinjenju” tu omenjene meje “edine državne meje znotraj nove države”!

Ker noben ukrep v času trajanja “Jugoslavije” teh državnih meja ni spreminjal (na državni ravni! Notranja (u)pravna ureditev na internacionalni ravni nima učinka!), so z osamosvojitvijo slovenske dežele (imenovane RS) izstopile iz povezave tako in takšne, kot so vstopile (Prim. besedilo TUL !!!). Glede razmejitve s sosednjo nekdanjo jugoslovansko republiko (ki je svojo ODCEPITEV! razglasila tri mesece kasneje, kot RS) pa problema sploh ni, saj je Hrvatska – kot država NDH – tu omenjene državne meje (incl. razmejitev na vzhodu po reki Dravi – ki jo določa Trianon) slovesno in brez pripomb priznala maja 1941 (in se je kljub temu “Poglavnik” Pavelič javno hvalil, da tako velika po obsegu Hrvatska še nikoli ni bila (torej so se tudi tedaj zavedali, da kradejo…).

Ker so slovenski pooblaščenci (strokovnjaki?) zlasti v zvezi z Gorjanci v Memorandumu “srali klamfe” in sramotili svojo državo pred sodiščem, je sprehod po odseku “Uskoken Gebirge” vojaške specialke prav poučen….

Shrani.si

Pismo bralca v Demokraciji 28022019

February 28th, 2019
“Kdo je v resnici Slovencem zapravil Trst” – Demokracija, 21. februar 2019
Spoštovani!
Največja civilizacija vseh časov od včeraj do pojutrišnjem – kitajska – ve povedati, da se najvišji hrib prične nasipavati s prvo lopato. Za skromne butalske prilike zadošča poduk, da je stvari dobro motriti od začetka, če naj jih razumemo in obvladujemo. Tako je tudi z “zapravljanjem Trsta”.
Trst oziroma vso slovensko deželo Primorsko in vse ostale slovenske dežele so zapravili kujoni, ki so se prigrebli k vzvodom odločanja v Butaliji pred več kot sto leti in njihovi duhovni in fizični nasledniki še dandanašnji visijo Butalcem za vratom, saj se ad infinitum reproducirajo v dresurnici, za potrebe katere so isti kujoni uzurpirali parlament slovenske države, Vojvodine Krajnske (in tako spretno prekrili dokaze in spomine o lastni državnosti…) Za začetek so množicam Butalije postregli z drobtinami folklore, kulture in pobožnosti v slovenščini, da so lahko oblastniki v miru vladali po nemško. Intelektualni preostanek, ki bi utegnil motiti blagodejni arrangement, pa so strokovno totalno sprli na “ideološki podlagi”. Uspešnejši pol je – da bi zagotovil zadostno stopnjo regeneracije “naših” ad infinitum – sesul že dogovorjeno slovensko univerzo v Trstu in denar cesarjevega sklada, namenjen temu vzvišenemu cilju, zlorabil za gradnjo cerkvene srednje šole.
Ker iz malega raste veliko (pravijo), je s časom šlo vse na bolje: Ves finančni višek je namesto za šolanje in vzgojo posameznikov, ki jih ljudstvo potrebuje v usodnih časih (stvari so “bile v zraku”!!!), šel za gradnjo arhitekturnih ponaredkov (v obliki cerkva) po vseh deželah. (Še dandanašnji mnoge “krasijo” pokrajino, od davnine sicer znano po vrhunskih arhitekturnih dosežkih…). “Pravi” so za nameček takoj, ko so dosegli večino v krajnskem parlamentu, ukinili slovensko gledališče! Da so usodno zavozili s politično ideologijo in se pajdašili s tujci, namesto da bi se borili za oblast v lastni hiši, so jih opozarjali celo oddaljeni Poljaki, ki so zapisali, naj se Slovenci raje potrudijo za prevzem oblasti v svojih deželah – v prvi vrsti v povsem slovenski Krajnski – namesto da sanjarijo o nekem (jugo)slovanarstvu.
Pomagalo ni dosti – celo manj kot nič. Ko so se Slovencem “dopolnili dnevi” in je razsulo v imperiju omogočilo nastanek cesarjevega ustavnega dokumenta Manifesta, ustavne podlage za preureditev dežel Cislajtanije v zveze dežel po svoji svobodni volji in etničnem kriteriju, so mojstri butalske nacionalne politike dosegli vrhunec svoje pokvarjene rabote: Mirno so ignorirali razglasitev enake države – zveze dežel – kakršna je nastala iz dežel oziroma delov dežel pretežno nemške etnije in je danes Republika Avstrija, in namesto da bi šli s sebi enakimi v Pariz (Sint Germain-en-Laye) , kamor so šli kolegi in prijatelji z Dunaja, so zavozili slovenski nacionalni voz na Balkan, v ponor, katastrofo in morijo dvajsetega stoletja, ki – bati se je – je še zdaleč ni konec.
Osamosvajaška in osvobajaška kamarila je torej zavozila ne le Trst, marveč vso Primorsko in tudi Slovensko krajino (napačno poimenovano Prekmurje, saj gre za vso deželo severno od Drave, kar je natančno ugotovil in zapisal Trianon!).
Takole je leta 1919 bila videti internacionalna pravna podoba slovenskih in “avstrijskih” dežel, in je do uveljavitve kakega novega relevantnega dokumenta še vedno taka, pri čemer velja opozoriti, da je Zagreb tu izrisane državne meje slovenskih dežel že zdavnaj uradno priznal (maja 1941 !):
Shrani.si(iz Vikipedije)
Spoštovanim borcem za boljševistično vsegaosvobojeno menda republiko Slovenijo in vrhunske ekološke pridobitve v nje kraških pojavih, rudniških jaških in širnih poljanah torej nikakor ne gre pripisovati dodatno še kakršne koli zasluge za “zapravljenje Trsta”. So to narodoljubno raboto v polnosti izvršili že zdavnaj prej drugi, očitno večji mojstri – saj so mojstrsko pripravili pot še večjim lumpom.
V isti številki Demokracije lahko kmalu po zadevnem članku preberemo na 37. strani v sklepnem delu članka zgodovinarja doktorja Štepca kar nekaj besed, ki potrjujejo resnično in relevantno stanje, le da pisec predmeta ne obravnava na državni oz. internacionalni pravni ravni.
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica in član Skupine za arbitražo

Po domače o državnih rečeh

February 23rd, 2019

https://www.portalplus.si/3097/slovensk-italijanski-odnosi/

 

23022019

 

Nekaj citatov iz prispevka nekdanjega zunanjega ministra:

Mimogrede: Mattarella govori, da so se poboji odvijali na italijanskem ozemlju, čeprav so 1. maja 1945 Trst, ki je še danes v določeni meri slovensko mesto, zasedli partizani. Njihovega robatega in v nekaterih primerih nečloveškega ravnanja v 40 dneh zasedbe seveda ni mogoče opravičevati.

Polemika me ne prizadeva samo zato, ker sem podpisnik omenjenega uravnovešenega poročila, ampak tudi zato, ker se je morala slovenska družina mojega očeta zaradi dogodkov po prvi svetovni vojni izseliti iz Trsta in ker mi je moj oče razlagal, da se je bil pridružil partizanom, da bi se lahko po drugi svetovni vojni vrnil v slovenski (jugoslovanski) Trst. 

Po drugi svetovni vojni so Slovence dokončno odslovili iz Trsta. Na neki način je bila nekoč Avstrija bolj prijazna do Slovencev kot Jugoslavija, da o Italiji ne govorim. Tako rekoč vsi Slovenci so živeli v eni državi in Trst je bil tudi slovensko mesto, pljuča Slovenije, kot bi rekla Tavčar in Cankar. Morda so se Slovenci v Trstu še bolje kot v Avstriji počutili v francoskih Ilirskih provincah (1809-1813), ki so bile seveda protiavstrijska oz. protinemška tvorba. Po prvi svetovni vojni so Slovenci pomagali Srbom ustanoviti Kraljevino, vendar so to plačali s tretjino etničnega ozemlja, predvsem z izgubo Trsta. Slovenija je imela dostop do morja le preko Hrvaške. Med drugo svetovno vojno so bili jugoslovanski (slovenski) komunisti najbolj navezani na Ruse, ki so osvobodili njihovo glavno mesto, sovražni pa so bili do Anglo-Američanov, ki so imeli v žepu tržaški ključ. Na pariški konferenci je Molotov (podpisnik pakta s Hitlerjem) Kardelju povedal, naj pozabi na Trst, pogajanja o Svobodnem tržaškem ozemlju pa so se godila v času Informbiroja, ko je Tito poskušal postati večji papež od Stalina. Churchillovo domislico s Trstom kot sedmo jugoslovansko republiko so menda odklonili slovenski revolucionarji. Z izgubo Trsta je Slovenija dobila zaprto morje med Ankaranom in Piranom, od koder je težko priti na odprto morje, česar se najbolj zavedajo Hrvati. Dostop do mednarodnih voda iz Trsta ne bi bil problem. Vprašanje je, kaj za Trst in Koper pomeni mečkanje z drugim tirom.

Konec citatov

_______________________________________

Komentar:

Človek lahko le strmi ob na tako malo stavkov stisnjeni tolikšni količini internacionalno pravne ignorance in ob prevračanju tako očitnih dejstev. Postavlja se kar trojno vprašanje: Gre za 1) prirojeno, 2) privzgojeno ali 3) namerno ignoranco?

Teritorij slovenskih dežel, ki so ga 1941 okupirale Italija, Nemčija, Madžarska in Hrvaška (NDH), torej ni (bilo) več slovensko ozemlje? Da je bilo ozemlje dežele Primorske s pogodbami v Rapallu in Rimu uradno prepuščeno Kraljevini Italiji in je bilo potemtakem italijansko ozemlje vse do pogodb po koncu Druge vojne, dokazujejo prav te pogodbe, ki so pripadnost teritorijev urejale celo še s pogodbo v Osimu.

Trst je (delno) zasedla Titova Jugoslovanska armada – že od marca 1945 so bile vse partizanske oborožene enote del JA, maršal Tito pa od zaveznikov priznan voditelj Jugoslavije. (Njegova oblast – v vojnih razmerah – je delovala v Beogradu že od oktobra 1944).

Pisec nedopustno meša/zamenjuje etnično z nacionalnim/državnim. (Kot “robato in v nekaterih primerih nečloveško…” opisovanje več desetletnega načrtnega in sistematičnega državnega nasilja in uničevanja etnične skupine iz obzirnosti prepuščam “sodbi zgodovine”).

V nadaljevanju se zmeda kopiči:

Nihče nikoli ni “odslovil”  Slovencev iz Trsta. Morebiti je literarni pirueti botrovalo dejstvo, da so zmagoviti zahodni zavezniki iz Trsta nagnali Titovo vojsko JA.

Slovenci nikoli niso “živeli v eni državi” – niti v času Svetega rimskega cesarstva ne v času habsburškega imperija. Živeli so v svojih deželah, vojvodinah, ki so seveda bile države z vsemi atributi in kot države (“vojvodine in kraljestva”, piše v ustavi 1867) Cislajtanje pridobile tudi moderno internacionalno pravno subjektiviteto (kakor jo definira Montevideo), saj so z drugimi enakimi avtonomnimi subjekti in Kraljevino Ogrsko tvorile Habsburško monarhijo.

Slovenci nikoli niso “Srbom pomagali ustanoviti kraljevino”! Resnica namreč s Kraljevino Srbijo od začetkov 19. stoletja štrli vsem v nos. Je pa res, da je Kranjec (Stibiel Janko) iz Kamnja v Vipavski dolini (Vipavska dolina je bila vedno del Vojvodine Krajnske!) konec 19. stoletja pomagal posodobiti in usposobiti srbsko armado. A to z “ustanovitvijo kraljevine” nima nobene zveze.

Je pa tudi res, da so Slovenci (vemo njih imena in priimke) ignorirali razglasitev (torej “ustanovitev” – nastanek) zveze slovenskih dežel, ki se je zgodila 31.10.1918, ko je bilo uradno razglašeno, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”! To dejanje je bilo ustavno pravno in zakonsko popolno utemeljeno in izvršeno – enako in sočasno, kot razglasitev zveze “nemških” dežel na Dunaju dober teden prej.  Kako trdne državne tvorbe so to dokazuje še danes uspešna zvezna republika Avstrija, ki je niti sramotni Anschluss ni podrl in je po vojni s sklicevanjem na protinacistični odpor koroških Slovencev lahko bila obnovljena.

Zveza slovenskih dežel pa leži pozabljena za plotom (Niti ukiniti se je nikomur ne zdi vredno – torej v našo veličastno sramoto še vedno obstaja!).  Zgoraj omenjeni kujoni so jo namreč popolnoma ignorirali in namesto da bi šli z njo v Pariz – kamor je šla “Nemška Avstrija” (in dobila vse – le prefiks “Nemška” so ji zradirali – “Anschlussa” pa s tem ne preprečili!!!) – so se spajdašili z Balkanom (in tako sprožili silovit odpor Štajercev in Korošcev – TUDI SLOVENCEV!- , ki so prijeli za orožje v obrambi svojih dežel pred dovčerajšnjim sovragom (s Srbijo je bila Avstrija še v vojni !!!). Tako so Slovenci (!!!) potisnili slovenske dežele namesto v svojo ponosno lastno zvezno državnost, na morišče “balkanskega tipa”. (BILANCA KRIČI IN BO KRIČALA!)

Folkora – kulturna sociologija – o komunističnih igrarijah okoli Trsta in STO naj ostane zainteresiranim bralcem. Pozornost pa zasluži  domislica, da “je Slovenija dobila zaprto morje …”. Kdor namreč prebere meddržavne pogodbe, ki se tičejo Primorske, ne more spregledati, da je Italija z Rapallom dobila Primorsko (in še kos Krajnske – zaradi železniške povezave Trst – Reka in idrijske živosrebrne bogatije) , po fašistični svinjariji in porazu v Drugi vojni pa je morala Primorsko (a brez Trsta in Gradiške z večjim delom mesta Gorica) vrniti tistemu, od kogar jo je dobila! (to je seveda država Jugoslavija, ki je nastala z združitvijo VSEH slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo 1.12.1918 – Primorsko je torej Italija dobila od Jugoslavije in njej jo je morala vrniti!)

Kratek – a še bolj efemeren, kot kratek – sklepni ekskurz kulturne sociologije v svet internacionalnega prava in državnopravnih reči postreže s “opstipacijo”, zaprtostjo “slovenskega morja”.

Z “izgubo Trsta” Slovenija ni ničesar izgubila in Slovenija ni dobila nobenega “zaprtega morja”. Sicer totalno zavožena arbitraža je namreč kljub lažem in neumnostim v slovenskem arbitražnem memorandumu postregla z izjemnim dosežkom: na visoki internacionalni profesionalni pravni ravni odločno zapisano izjavo, da “notranji pravni akti (našteti so posebej AVNOJ, pa “partizansko pravo” itd.) na internacionalni ravni nimajo nobenega učinka, ko se soočijo s pravnimi dejstvi internacionalnega pravnega značaja (npr. del rapalske državne meje pod Snežnikom – ki je sicer državna meja dežele Krajnske s Kraljevino Ogrsko – zradira vse AVNOJske in druge lokalne odločitve znotraj Jugoslavije).

Ker torej je tako, in ker do razglasitve osamosvojitve Republike Slovenije nobena “Slovenija” v nobenem meddržavnem pravnem dogajanju ni nastopala (niti neka Hrvatska – razen nacistične NDH, ki pa je meje slovenskih dežel tako ali tako priznala v celoti!) in tako ni dobila nobenega zaprtega morja med Ankaranom in Piranom  (Aja – nekdo že prepušča Piranski zaliv nekomu???), marveč je 26.6.1991 skladno s Temeljno ustavno listino (besedilo II. razdelka je natančno, izrecno in razumljivo) s slovesno razglasitvijo iz južnoslovanske države izstopilo tisto, kar je dobrih sedem desetletij prej z “ujedinjenjem” vanjo vstopilo. Ker je govor o “zaprtem slovenskem morju” velja spomniti, da obsega državni teritorij slovenske dežele Primorske, kakršna je prišla v Jugoslavijo, potem v Italijo, nato znova v Jugoslavijo in se kot slovenska dežela z ostalimi slovenskimi deželami vred osamosvojila, od nekdaj ozemlje od Vršiča do zadnjega kvarnerskega otoka, in da je dežela sestavljena iz avtonomnih regij: Poknežene grofije Gorice z Gradiško, samostojnega mesta Trsta in mejne grofije Istre z otoki. Ta dežela, katere integriteto je upoštevala in varovala tudi Kraljevina Italija (za razliko od anarhistoidnih boljševikov takraj meje, ki so cefrali tako ljudi kot dežele) in jo poimenovala Venzia Giulia – Julijska Benečija, ima še kako prost dostop do odprtega moraj – in to tisoč in več let. Je pa vprašanje, če ga ima Reka, ki so jo slovenski Primorski vzeli leta 1867 in jo prepustili v neposredno upravo Budimpešti. Zanjo pač veljajo tisti “koridorji”, ki so predvideni v Sporazumu o arbitraži!

Glede teh, doslej in dokler ne bo veljavna neka nova relevantna odločitev še vedno veljavnih dejstev, je po podpisu Sporazuma o arbitraži leta 2009 nastala situacija, ki je omogočala Republiki Sloveniji uveljaviti to dejansko stanje, saj se od SFRJ ni odcepila jugoslovanska socialistična republika (kot je primer z RH!), marveč se je osamosvojilo, kar je v združbo vstopilo s svojo polno državno pravno integriteto in subjektiviteto.  Potrebno je bilo le – na podlagi podpisanega, veljavnega in pri OZN registriranega Sporazuma o arbitraži – tu navedena pravna dejstva v memorandumu predstaviti tribunalu. Na vladni ravni je bila sicer taka odločitev sprejeta (prim. dopise april 2010) – vendar le za hip (kar spominja na podobno svinjarijo po 31. 10. 1918 !!!), kajti počakalo se je na novo vlado in novega ministra, pa so leta 2013 (vlada Janeza Janše) na naslov tribunala romale laži in neumnosti, kar je povzročilo totalen polom – ne le arbitraže, marveč tudi slovenske zunanje in državne sploh politike.

O humusu, ki rojeva katastrofalno usodo Slovencev, drugih državljanov in prebivalcev slovenskih dežel v zadnjih sto letih, dovolj nazorno govori tudi tu komentirani sestavek na Portalu+.

ŠENTFLORJANSKA HVALNICA NOROSTI NAŠEMLJENA V ODO RADOSTI

February 9th, 2019

KULTURNEMU PRAZNIKU 2019     08022019

ali država po kulturno…(Šentflorjanska varianta Hvalnice norosti)

 

Totalno shizofreno praznovanje DNEVA SMRTI (!!!!) nekega oboževanega pesnika (človek more le nemočno bolščati!) je le še poudarjeno izpostavilo primarno sprevrženost poblaznelega blebetanja o “državi, ustvarjeni na kulturi”. Ne gre verjeti, da je v katerem koli vesolju mogoče naleteti na kaj podobnega. Država je namreč povsod tam, kjer obstaja in deluje, STRUKTURA (BREZ BARVE, VONJA IN OKUSA), ki ima natančno opredeljene atribute, subjektiviteto, funkcije.

Atributi države – in le na njih stoji in pade / nastane in izgine država – so SAMO trije:

Teritorij, državljani in oblast. Med atributi – torej “konstitutivnimi elementi” države – zaman iščemo druge atribute, še najmanj pa je možnosti, da bi med njimi našli KULTURO. Kultura je področje uresničevanja človeka, ki je v vseh svojih razsežnostih najbolj oddaljeno in nezdružljivo z v principu omejujočimi tremi temeljnimi atributi države. Ne kaže spregledati, da etnična identiteta praviloma ne sodi na “identity card”!!! Združba, ki se je v teh ozirih nekdaj igrala z nekakšnimi “narodnostmi” (???), je ne dolgo tega sramotno in mestoma v krvi izginila v breznih preteklosti. Združljivost in sovisnost/bližina med KULTURO in DRŽAVO obstaja samo v nasprotni smeri: država spodbuja/ustvarja/gradi/ohranja – in (večinoma tudi) zlorablja kulturo.

Grozljivo pojmovno zmešnjavo morebiti dovolj nazorno pokaže pomisel:

Glavni smisel in naloga države je vsekakor blagostanje in varnost njenih državljanov. Na tem dejstvu postavljati trditev, da je država ustvarjena na blagostanju in varnosti državljanov je vsakomur na prvo žogo predstavljiva abota, saj je ustvarjanje/vzpostavljanje države običajno polno krvi in potu, bojev in naporov, daleč onkraj vsakega blagostanja, kaj šele varnosti. In nič manj zblojeno ni državo graditi na kulturi – četudi je v zvezi s podalpsko kokošijado v oči bijoča vzporednica dejanskega stanja: kultura – sranje, država – sranje, ki nekoliko zamegli obstoječe in prisotno globoko nasprotje med razumom in državo, postavljeno na kulturi….

 

Brezumje, ki krotoviči preizkušano podalpsko slovensko nacijo že več kot sto let, je s svojimi katastrofalnimi učinki – uničenjem in smrtmi brez primere v evidentirani tudi “svetopisemsko kataklizmični” preteklosti – uničujoča cokla, mlinski kamen okoli vratu slovenski državi.

Da opazimo genezo – začetke te nacionalne polipatije – ni treba v prazgodovino. Že obdobje pred prvo svetovno vojno, ki je kar izdatno dokumentirano in še živi v zgodovinski zavesti, postreže s ključnimi premiki vzvodov v družbi, ki so identitetno zavest slovenske etnije sinhronizirali s črednimi instinkti “vernih ovčic”, ki vdano in PO SLOVENSKO molijo in prepevajo, se zgrinjajo ob romarskih svetiščih, oblast pa medtem nemoteno (PO NEMŠKO) vlada. Ta fenomenalni družbeni manever je bil mogoč le na podlagi preproste formule: Sveta Rimska Cerkev skrbi za omenjene kulturne potrebe in instinkte,  za nagrado/nadomestilo/stimulacijo pa je deležna ugleda in časti, svile in brokata ob sožvenketanju cekinov… (Večno šumenje gozdov ob podivjanem zvonjenju konec pravkar minulega stoletja zmešnjav je le še spervertirana varianta že preigranih zgodb…)

Ko so tako zdresirano čredo po prvi vojni njeni voditelji odgnali v drugo ogrado, se je nekoliko adaptirana igra nadaljevala. Še vedno je čreda vzhičeno skakljala, telovadila, molila in prepevala po slovensko, vladali, policajali in vojakali pa so drugi z mehkim “ć” in krevljico. Idili upravljajočih so (še vedno in spet) šumljali gozdovi (in še kaj…).

Perverzna infinitezimalna godlja je po logiki inercije ob katastrofi nacifašistične okupacije kulminirala do neba v režiji moskovitarskih inženirjev duš, ki so svoje INTERNACIONALne cilje znali udejanjati v za to početje najugodnejših okoliščinah: KATASTROFI VOJNE IN OKUPACIJE (ne le pri nas in ne le tedaj!). Specifika podalpske “na kulturi postavljene države” pa se je skozi komunistično revolucionarno prakso pokazala z brezsramno šok-terpijo, adaptacijo: npr. poimenovanjem bojnih enot po znamenitih slovenskih pesnikih in pisateljih. Znanosti je treba prepustiti ekvilibristiko, kako “lepe umetnosti” (beaux arts) uporabiš za strelivo, topovska polnjenja in klanje, pri čemer je razločevanje pobijanja svojih in njih hkratnega osvobajamja misija “idi kuči, propalo”!!!

Adaptacijo kulture kot gradnika države na natezalnico Revolucije so voditelji nonšalantno (brez sramu?) nadgradili s povsem očitnim, zapisanim in razglašenim pozivom na genocid: 4. točka programa OF!!!! (primerjaj zadevne deklaracije!)

 

Vse navedeno je izcedek izhodišča: državo smo zgradili na kulturi. (Kot bi kuhali golaž brez lonca….)

Stanje državnega po osamosvojitvi je le še iz dneva v dan bolj oskubljena in tragikomična na “kulturi zgrajena” kokoš… čreda pa skaklja okoli teleta, ki niti zlato ni (če je sploh tele…..).

 

ŽAL.

 

K debaklu “Drugi tir” kot ga osvetli članek v današnji številki Delove priloge Svet kapitala

January 4th, 2019

Današnji Svet kapitala (št. 117, 04012019) prinaša na str. 6 – 8 dragocen prispevek M. Ilića o gradnji železniškega predora pod Semmeringom.

Avtor na začetku opiše obstoječo progo: “Proga je končno povezala pred tem zgrajene odseke avstrijske Južne železnice in je čez Štajersko povezovala Dunaj  s Slovenijo, čez Koroško pa z Italijo.”

Žal je to v nasprotju z dejstvi. Proga je povezovala Dunaj prek (Štajerske in) Koroške s Trstom. Drugi krak pa preko Štajerske, Krajnske in Primorske (tudi) s Trstom. Ne sme se pozabiti na ključno (vojaško) povezavo s pristaniščem Pulj in turistično pomembno povezavo z Opatijo (Matulji) – oboje na Primorskem. “Slovenije” tisti čas ni bilo nikjer.

Da preko Koroške ni šlo za povezavo z Italijo, dokazuje očitno dejstvo, da so po nesrečnem plebiscitu, ki je slovensko Rezijo odrezal od Primorske (s tem pa tudi  presekal železnico Pontebba – Videm – Trst), na hitro zgradili povezavo Trst – Beljak po Bohinjski železnici.

Odlomek (str. 7):

Shrani.si

pa na ves glas kriči o omejenosti podalpskih geopolitičnih sanjačev / fantastov, ki ignorirajo vsem očitne geopolitične danosti, z vso paro pa si izmišljajo neke nove kvazi resnice in dejstva, s čemer le še poglabljajo brezno, v katerega so nas leta 1918 pahnili s samega Parnasa slovenske državnosti – ko je bila uradno in veljavno razglašena zveza slovenskih dežel – tako silno zaželena “Zedinjena Slovenija”. Že dan potem so domači veljaki s svetlobno hitrostjo demontirali in demolirali epohalni dosežek in ga “vrgli zverem”! Odlomek pove, koliko je (NI!) “Slovenija” danes vpeta v Evropo in (NI!) prepoznana. Ob naštevanju prihrankov v časih potovanja se človek vpraša: A med Dunajem in Mariborom/Ljubljano pa bo potovanje trajalo še vedno enako dolgo? Bo meja sploh odprta? Bo tam sploh še meja slovenskih dežel?

Ni kaj. Prešeren je vedel in njegove slutnje lahko sestavimo današnjemu “dejanskemu stanju” primerno:

– Na tleh leže Slovenstva stebri stari

– le tujcem sreče svit se v Krajni žari

in to kljub:

– kri, po Krajni, Korotani prelita,

– napolnila bi jezero….

zaman:

– gnijo po poljih v bojih pokončani

– ko zor zasije na mrličev trope,

– leže, k’ ob ajde žetvi al pšenice

– po njivah tam leže snopovja kope….

GROZLJIVA CENA ZA DANAŠNJE SUŽNE DNOVE…..

 

Članek v Svet kapitala je zelo poveden!

MANIFEST ALPE ADRIA 1918 – 2018 KOMENTAR

October 31st, 2018

Na PORTAL+ je reklama za “zborovanje” treh dežel v Celovcu – častna pokrovitelja Van der Bellen in Borut Pahor.Skupina okoli Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, Univerze Alpe Adria in naše Nova Revija Institut so ustvarili:

Drei-Länder-Event und Manifest | Trinacionalno srečanje in manifest | Covegno trinazionale e manifesto (11.11.2018, Celovec)

“S trinacionalno pobudo #warisover in alpsko-jadranskim manifestom za mir se želimo postaviti zoper »veliko regresijo« v evropski politiki in za pozitivno bodočnost naše regije. Prosimo vas, da to pobudo podprete, manifest razširjate in diskutirate in se udeležite prireditve 11.11.2018 oz. jo podprete javno tudi kot organizacija”.

Manifest Wernerja Wintersteinerja mogoče prebrati na PORTAL+

V oči pade, da se uvodni povzetek (poudarki) nikakor ne ujema z vsebino Manifesta. Ta je odločno hujskaško uperjen proti vsakemu migljaju v smeri obrambe pred vdori tujega  in varovanju lastnega. Niti se ne trudi tendence prikriti za znanstvenim videzom. Iztočnice in gesla so natrosena brez vsake utemeljitve. Kar poprek. Po všečnostnem kriteriju. Sicer pa že stara lajna “civilnih apostolov”. Vse skupaj malo mešano klimatskih sprememb, azilantov in beguncev, nacionalistov rasistov in nasilnežev. Je vtis, da bodo kmalu obsojali gasilce, ki bodo pri gašenju zmočili knjižnico, predvsem pa bo prepovedano rjuti, če / ko boš predmet “carigrajskega postopka”….

Pod najvišjo državno marelo se bo v Celovcu pač dogajalo. Šlager na znano temo. VSE O VSEM, LE O VZROKIH BOLJ MALO.

A tu je skrit pravi problem.
Všečno govorjenje na obrabljene okoljske, priseljevalske, sovražnogovorne ipd. note niti ne vpraša po vzrokih – o njih nekaj spregovori omenjeni uvodni povzetek, ki je, kot rečeno, iz drugega filma kot Manifest. Pa vendar velja, da je nonsens razpravljati o posledicah, če vzroki in razlogi ostanejo zunaj.

Najprej je treba natančno opredeliti pojme, potem poiskati prave vzroke, odkriti povezave in ustrezne odgovore. Vsekakor pa se sprijazniti z neizprosno resnico, ki jo absolutno obvlada vsaka reševalna služba: Kdor hoče učinkovito posredovati pri katastrofi, mora najprej zavarovati sebe. Šele potem more uspešno pomagati drugim. Isto velja pri problemih, o katerih je govor v Manifestu. Govoričenje o rasizmu, sovraštvu, priseljevanju, azilantih, socialnih-ekoloških preobratih kar poprek in brez jasnih kriterijev in razločevanj, le še podžiga negotovost in nervozo.

Na to naložiti še pavšalno kritiko Evrope – “povzročiteljice” vsega mogočega – je pač res že preveč tudi za dober želodec.

Kar opazi že na prvi pogled tudi površno oko, je očitno dejstvo, da se v ogromnih prostranstvih na Zemlji brezobzirno in pospešeno uničuje življenjsko okolje, rušijo družbeni sistemi in upravne strukture ter seveda onemogoča preživetje ljudem. Glede na to, da je prostor na Planetu končen in da je za preživetje nujno potreben vsak njegov del(ček), je početje, ki ima omenjene posledice, največji možni zločin proti človeštvu. In kdor to dovoli oz. gleda stran, je še hujši zločinec. Vse pa posekajo tisti, ki posledico: beg prizadetih iz uničenih območij izkoriščajo v svoje zlobne separatne namene/programe, katerih posledica bo nazadnje, da bo preživetje na Planetu dokončno in kjerkoli nemogoče. In Evropa, ki je menda kriva za zgodbo, bo končala kot tisti neumni reševalec, ki ga utapljajoči potegne za seboj v globino. Tudi v Evropi bo preživetje onemogočeno… Kam bodo pa potem bežali “migranti” ? na katero Luno ???? Peš? Po čem in v čem bodo plavali???

Bistveno je, ustaviti uničevanje, ki se dogaja pred očmi vsega sveta, hkrati takoj preprečiti izganjanje ljudi iz njihovih domovin, z vsemi močmi pa sodelovati pri vračanju beguncev in funkcioniranju za obstoj nujnih resursov in struktur v entitetah, ki so predmet rušilne obsedenosti. Le čemu sicer služijo “Združeni narodi” in druge proslule – drago plačane asociacije in gremiji.

Seveda pa je iluzija pričakovati, da bo sistematično in sofisticirano napadana / rušena Evropa sposobna “drugim pomagati če sama sebi ne more…”

Tu trčimo ob temelj vsega: Tkim. povezovanje v Evropi na način, kot se kaže ta čas, da namreč posameznemu članu združbe jemlješ njegovo identiteto/posebnosti in potem vse skupaj pacaš v “brzoparilniku” Eurokolhoza, je zagotovljena ekspresna pot v zgoraj nakazano “končno rešitev” (Endlösung). Tako “Gleichschaltung” menda vendar še dobro pomnimo – tako rjavo, črno in rdečo! Vsak razumen homo sapiens ve, da je urejena osnovna skupnost, ki je skladna z naravnimi danostmi in drugimi okoliščinami sobivanja v določenem prostoru, predpogoj obstojnosti. Le taki trdni, obstojni in trajni “nukleusi” – osnovne samoupravne enote, se morejo smiselno in učinkovito povezovati, ter kot take sestavljati asociacije, v katerih ne bo mogoče samodestruktivno zarotniško početje in bodo hkrati dejavno – ne le s programi in čvekanji – promptno posredovale povsod tam, kjer bi ponovno kdo poskušal navrtati to našo planetarno Noetovo barko.

Ni dvoma: EU morajo sestavljati osnovni samoupravni državni nukleusi – ki v večjem delu Evrope obstajajo že tisoč in več let. Nastali niso kot muhe nekih klik ali ozkih interesov, pač pa so se izoblikovale znotraj naravnih pogojev in skladno z okoljem, ki jih obdaja, ter so ustvarile trdno upravno strukturo, ki je temelj blagostanja – predvsem pa zdravja družbe, da s svojo boleznijo ne okuži drugih. Evropa – če naj bo sposobna premagovati rizike in pomagati območjem v stiski – mora poskrbeti, da jo bodo sestavljali omenjeni “nukleusi” – to so pač vsem (razen slovenskim političnim in kulturnim voditeljem zadnjih sto let) znane evropske DEŽELE – ali kot samostojne države ali združene v zveze – federacije.

Trenutno sestavljajo EU najrazličnejši subjekti: od bolj ali manj definiranih zvez do umetnih/vsiljenih poenotenih konstruktov, ki nasilno dušijo svoje DEŽELE. V našem okolju sta prav Avstrija in Slovenija šolska primera; Avstrija zveza pradavnih DEŽEL, ki izvaja konstruktivno lastno politiko, Slovenija pa predstavlja nasilno poenotenje in ignoriranje enakih pradavnih DEŽEL, česar neposredni učinek je klavrna karikatura namesto “zgodbe o uspehu”! Zgledna sosednja zvezna republika je dobro zrcalo svoji južni sosedi… A EU morajo sestavljati prav DEŽELE – tako avstrijske kot nemške, španske, belgijske, in seveda slovenske. Z zatiranjem entitet, ki so se oblikovale skozi zgodovinske procese, ne bomo prišli do nobene zdrave, delujoče državne skupnosti, še manj pa bo mogoče odgovarjati na izzive – te in one !

Shrani.si

Zvezna republika Avstrija stoji na lastnih nogah in kot taka ostaja sposobna za primerne / učinkovite odzive na krizna dogajanja.

Ni dvoma: Začeti je treba pri sebi: namesto da se izgublja čas, energija in pripravljenost z raznimi prividi / utopijami, je treba najprej poskrbeti zase, za lastno zdravo državno strukturo – v primeru Slovenije za (pravno) obstoječo zvezo DEŽEL, ki bo kot delujoča in propulzivna zveza dežel ustrezno sodelovala v asociacijah in prispevala maksimalen delež pri ustvarjanju varnosti, napredka, obstojnosti in demokratičnosti družbene ureditve v bližnji in daljni okolici.

 

30102018

VERIGARJI

October 20th, 2018

MNENJA, INTERPRETACIJE IN FAKTI                           20102018

(k: http://www.rtvslo.si/kultura/novice/prve-slovenske-znamke-verigar-prodajo-tudi-za-5-000-evrov/469417  )

Odlomki:

“Mi smo bili mogoče malo bolj razviti in smo tiskali znamke za praktično celotno državo,” je poudaril Franco in dodal, da je gotovo ena glavnih zanimivosti Verigarja to, da je izšel v drugi državi, kot je zapisana na njem. Verigarji v kronah so se uporabljali nekje do aprila 1921, še več kot leto po uvedbi dinarja v deželah, ki so bile prej del Avstro-Ogrske in so prisegale na krone ter vinarje.

Verigarji so izšli še v valuti Avstro-Ogrske kroni z vinarjem

Tiskali so jih v Ljubljani in na Dunaju
_______________________________________________

OPOMNIK:

 

Versailles:

Besedilo pakta je bilo na 5. zasedanju pariške mirovne konference tudi sprejeto. Wilsonova ideja, da bo pakt vključen tudi v mirovne pogodbe, je bila realizirana 28. junija 1919, ko je bila sklenjena versajska mirovna pogodba z Nemčijo, katere prvi del je pakt Društva narodov. Pozneje je bil pakt tudi vnesen tudi v saintgermainsko mirovno pogodbo, sklenjeno 10. septembra 1919 z Avstrijo, neuillyjsko mirovno pogodbo z Bolgarijo z dne 27. novembra 1919 in trianonsko mirovno pogodbo, sklenjeno z Madžarsko 4. junija 1920.

Koroški plebiscit (nemško Kärntner Volksabstimmung), ki je potekal 10. oktobra 1920, je določil državno mejo med leta 1918 ustanovljeno Kraljevino Srbov, …

Rapalska pogodba je bila mirovna pogodba, ki sta jo 12. novembra 1920 v Rapallu podpisali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija

Rimski ugovor, potpisan 27. siječnja 1924. predstavlja dogovor između Italija i Kraljevine SHS

_______________________________________________

Nujne pripombe:

 

Citirani odlomki odražajo mnenja in interpretacije. Koliko ima le to opraviti z DEJSTVI /FAKTI, je razvidno iz niza navedb, ki sledijo.

“..mogoče malo bolj razviti in smo tiskali znamke praktično za celotno državo.”

Mnenje / interpretacija avtorja je dragocena, ker ponuja uvid v abotnost “uradnih” zgodovinopisij, ki so smetišče najrazličnejših mnenj in interpretacij, o DEJSTVIH  (posebej RELEVANTNIH) pa je mogoče le ugibati. Kakšen drobec morebiti najdeš z dobrim mikroskopom  (v potiskanem 500 strani obsegajočem bloku običajno odkriješ stavek ali dva…)

Kaj so DEJSTVA v zvezi s citiranim ejakulatom?  Mnenje o “razvitosti” je seveda abota, tudi če bi morebiti bilo “dejstvo”. Predvsem pa v citiranem ni laži! Resnica je: “smo tiskali praktično za celotno državo”. Seveda smo jih tiskali za celotno državo SHS. Težava je v tem, ker ljudje živijo v zmoti, ki so jim jo v glave vbile “šole” in “stroke”, in si predstavljajo, da je Država SHS” tista humoreska v državi Ogrski – v Zagrebu, kjer so se igrali nekaj skupaj z renegati iz Ljubljane.  Znotraj države Ogrske ni bil mogoč noben “narodni svet” in nič, kar se je tam dogajalo, ni imelo internacionalnega pravnega pomena.

To je urbi et orbi razglasil suverenov Manifest (16.10.1918), v katerem je suveren dežel Cislajtanije in kralj Ogrske čitljivo in razumljivo zapisal, da tega, kar morejo in smejo storiti vojvodine in kraljestva Cislajtanije, ne more dovoliti v Kraljevini Ogrski. Logično, saj je malo pred tem, ob kronanju v Budimu, pred vsem ljudstvom prisegel na celovito in nedeljivo Ogrsko.

To je po razglasitvi v Ljubljani, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” (31.10.1918), ko se je pred njim znašla delegacija in pledirala za “ujedinjenje”, dal Aleksander Karadjordjević zapisati (in razglasiti 1.12.1918), kako se “veoma raduje, što se ZEMLJE države SHS ujedinjuju sa Kraljevinom Srbijom”!

Vse jasno in razumljivo! Pred regentom Aleksandrom so se v frakih in cilindrih zvirali veljaki, ki jim je moral suveren države na papirju pokazati, da se njegova (in sploh nobena) DRŽAVA ne more na državni / internacionalni ravni z nekimi plemeni  (magari “troedinimi”) o ničemer  pogovarjati in dogovarjati . Pogodbe (o združevanju npr.) more sklepati le s subjekti internacionalnega prava.  V dvorani pa so bili tisti trenutek pred predstavnikom države Srbije predstavniki države/subjekta izključno predstavniki slovenskih dežel (31.10.1918 že združenih pod oblastjo vlade v Ljubljani). Karadjordjević  je mojstrsko izeskiviral diplomatski zaplet in v Proklamaciji je ostalo zapisano, kar je tisti trenutek bilo resnica in se je resnično zgodilo – ne da bi kdorkoli predstavnike “plemen” in nelegalnih tvorb kakorkoli provociral. Odlično ! 1A !

Zapisano je bilo po regentovi zaslugi, kar se je tistega prvega decembrskega dne v Beogradu tudi dejansko (formalno – pravno) zgodilo:

S Kraljevino Srbijo, ki je po Berlinskem kongresu obsegala tudi današnjo Makedonijo in del  Sandžaka, od novembra 1918 pa še Kraljevino Črno Goro in preostali del Sandžaka, so se “ujedinile” ZEMLJE države SHS – torej slovenske dežele. Basta.

Kaj je bil v tistem času – in še vse do dokončanja procesov po sklenitvi premirja – DRŽAVA, povedo tudi VERIGARJI. Izdala jih je DRŽAVA SHS v Ljubljani in tiskali so jih v Ljubljani in na Dunaju in valuta so bili AVSTRIJSKI (ne OGRSKI) vinarji.

Logično: Zagreb ni imel z deželami Cislajtanije nič opraviti! Bile so to različne DRŽAVE. Skupno so imele le DRŽAVNO MEJO (ki je doslej še nikoli nihče ni odpravil – hrvaška NDH pa jih je ob svojem nastanku nemudoma in brez pripomb uradno priznala – v vsej razdalji njih poteka: od Reke do Kotoribe!). Zato znamke Države SHS !!! (to so dežele Cislajtanije, ki so 31.10.1918 v Ljubljani razglasile svojo zvezo, v njej pa so prebivali tako Slovenci, kot Srbi in Hrvati. To pove tudi ime: Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je odraz številčnosti. Če bi to poimenovanje obsegalo tudi hrvaške pokrajine na Ogrskem, bi se kratica glasila HSS !!!)

Znamke VERIGAR so torej bile namenjene Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki jo je ob razglasitvi “ujedinjenja” v Beogradu regent poimenoval ZEMLJE države SHS. Da so slovenske dežele bile že takrat DRŽAVE, se je pokazalo tudi z izdajo / in tiskanjem znamk. Da so jih tiskali tudi na Dunaju, govori o polnem soglasju in povezovanju skladno s Karlovim Manifestom.

Kdaj je bila v Beogradu razglašena “ujedinitev” tudi konsumirana, pa povedo na začetku nanizani datumi ključnih dogodkov. Zato so tudi VERIGARJI bili v uporabi do tistega časa. (KO SE JE DOKONČNO IZKAZALO, DA SO SLOVENSKI SAMOZVANI “VODITELJI” IZDALI SVOJE DEŽELE (ne prvič, in na našo nesrečo tudi ne zadnjič – tokrat celo uradni, izvoljeni predstanviki!) IN NJIH DRŽAVLJANE, DRŽAVO SLOVENCEV, ZVEZO SLOVENSKIH DEŽEL, PA “PUSTILI ZA PLOTOM”, NAMESTO DA BI – TAKO KOT JE ŠLA AVSTRIJA – ŠLI Z NJO  V PARIZ ! NAMESTO TEGA SO SE ŠLI PODREPNIKE IN SO KRIVI VSEH NESREČ IN ŽRTEV, KI SO SLEDILE.

AL

20102018