MANIFEST ALPE ADRIA 1918 – 2018 KOMENTAR

October 31st, 2018

Na PORTAL+ je reklama za “zborovanje” treh dežel v Celovcu – častna pokrovitelja Van der Bellen in Borut Pahor.Skupina okoli Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, Univerze Alpe Adria in naše Nova Revija Institut so ustvarili:

Drei-Länder-Event und Manifest | Trinacionalno srečanje in manifest | Covegno trinazionale e manifesto (11.11.2018, Celovec)

“S trinacionalno pobudo #warisover in alpsko-jadranskim manifestom za mir se želimo postaviti zoper »veliko regresijo« v evropski politiki in za pozitivno bodočnost naše regije. Prosimo vas, da to pobudo podprete, manifest razširjate in diskutirate in se udeležite prireditve 11.11.2018 oz. jo podprete javno tudi kot organizacija”.

Manifest Wernerja Wintersteinerja mogoče prebrati na PORTAL+

V oči pade, da se uvodni povzetek (poudarki) nikakor ne ujema z vsebino Manifesta. Ta je odločno hujskaško uperjen proti vsakemu migljaju v smeri obrambe pred vdori tujega  in varovanju lastnega. Niti se ne trudi tendence prikriti za znanstvenim videzom. Iztočnice in gesla so natrosena brez vsake utemeljitve. Kar poprek. Po všečnostnem kriteriju. Sicer pa že stara lajna “civilnih apostolov”. Vse skupaj malo mešano klimatskih sprememb, azilantov in beguncev, nacionalistov rasistov in nasilnežev. Je vtis, da bodo kmalu obsojali gasilce, ki bodo pri gašenju zmočili knjižnico, predvsem pa bo prepovedano rjuti, če / ko boš predmet “carigrajskega postopka”….

Pod najvišjo državno marelo se bo v Celovcu pač dogajalo. Šlager na znano temo. VSE O VSEM, LE O VZROKIH BOLJ MALO.

A tu je skrit pravi problem.
Všečno govorjenje na obrabljene okoljske, priseljevalske, sovražnogovorne ipd. note niti ne vpraša po vzrokih – o njih nekaj spregovori omenjeni uvodni povzetek, ki je, kot rečeno, iz drugega filma kot Manifest. Pa vendar velja, da je nonsens razpravljati o posledicah, če vzroki in razlogi ostanejo zunaj.

Najprej je treba natančno opredeliti pojme, potem poiskati prave vzroke, odkriti povezave in ustrezne odgovore. Vsekakor pa se sprijazniti z neizprosno resnico, ki jo absolutno obvlada vsaka reševalna služba: Kdor hoče učinkovito posredovati pri katastrofi, mora najprej zavarovati sebe. Šele potem more uspešno pomagati drugim. Isto velja pri problemih, o katerih je govor v Manifestu. Govoričenje o rasizmu, sovraštvu, priseljevanju, azilantih, socialnih-ekoloških preobratih kar poprek in brez jasnih kriterijev in razločevanj, le še podžiga negotovost in nervozo.

Na to naložiti še pavšalno kritiko Evrope – “povzročiteljice” vsega mogočega – je pač res že preveč tudi za dober želodec.

Kar opazi že na prvi pogled tudi površno oko, je očitno dejstvo, da se v ogromnih prostranstvih na Zemlji brezobzirno in pospešeno uničuje življenjsko okolje, rušijo družbeni sistemi in upravne strukture ter seveda onemogoča preživetje ljudem. Glede na to, da je prostor na Planetu končen in da je za preživetje nujno potreben vsak njegov del(ček), je početje, ki ima omenjene posledice, največji možni zločin proti človeštvu. In kdor to dovoli oz. gleda stran, je še hujši zločinec. Vse pa posekajo tisti, ki posledico: beg prizadetih iz uničenih območij izkoriščajo v svoje zlobne separatne namene/programe, katerih posledica bo nazadnje, da bo preživetje na Planetu dokončno in kjerkoli nemogoče. In Evropa, ki je menda kriva za zgodbo, bo končala kot tisti neumni reševalec, ki ga utapljajoči potegne za seboj v globino. Tudi v Evropi bo preživetje onemogočeno… Kam bodo pa potem bežali “migranti” ? na katero Luno ???? Peš? Po čem in v čem bodo plavali???

Bistveno je, ustaviti uničevanje, ki se dogaja pred očmi vsega sveta, hkrati takoj preprečiti izganjanje ljudi iz njihovih domovin, z vsemi močmi pa sodelovati pri vračanju beguncev in funkcioniranju za obstoj nujnih resursov in struktur v entitetah, ki so predmet rušilne obsedenosti. Le čemu sicer služijo “Združeni narodi” in druge proslule – drago plačane asociacije in gremiji.

Seveda pa je iluzija pričakovati, da bo sistematično in sofisticirano napadana / rušena Evropa sposobna “drugim pomagati če sama sebi ne more…”

Tu trčimo ob temelj vsega: Tkim. povezovanje v Evropi na način, kot se kaže ta čas, da namreč posameznemu članu združbe jemlješ njegovo identiteto/posebnosti in potem vse skupaj pacaš v “brzoparilniku” Eurokolhoza, je zagotovljena ekspresna pot v zgoraj nakazano “končno rešitev” (Endlösung). Tako “Gleichschaltung” menda vendar še dobro pomnimo – tako rjavo, črno in rdečo! Vsak razumen homo sapiens ve, da je urejena osnovna skupnost, ki je skladna z naravnimi danostmi in drugimi okoliščinami sobivanja v določenem prostoru, predpogoj obstojnosti. Le taki trdni, obstojni in trajni “nukleusi” – osnovne samoupravne enote, se morejo smiselno in učinkovito povezovati, ter kot take sestavljati asociacije, v katerih ne bo mogoče samodestruktivno zarotniško početje in bodo hkrati dejavno – ne le s programi in čvekanji – promptno posredovale povsod tam, kjer bi ponovno kdo poskušal navrtati to našo planetarno Noetovo barko.

Ni dvoma: EU morajo sestavljati osnovni samoupravni državni nukleusi – ki v večjem delu Evrope obstajajo že tisoč in več let. Nastali niso kot muhe nekih klik ali ozkih interesov, pač pa so se izoblikovale znotraj naravnih pogojev in skladno z okoljem, ki jih obdaja, ter so ustvarile trdno upravno strukturo, ki je temelj blagostanja – predvsem pa zdravja družbe, da s svojo boleznijo ne okuži drugih. Evropa – če naj bo sposobna premagovati rizike in pomagati območjem v stiski – mora poskrbeti, da jo bodo sestavljali omenjeni “nukleusi” – to so pač vsem (razen slovenskim političnim in kulturnim voditeljem zadnjih sto let) znane evropske DEŽELE – ali kot samostojne države ali združene v zveze – federacije.

Trenutno sestavljajo EU najrazličnejši subjekti: od bolj ali manj definiranih zvez do umetnih/vsiljenih poenotenih konstruktov, ki nasilno dušijo svoje DEŽELE. V našem okolju sta prav Avstrija in Slovenija šolska primera; Avstrija zveza pradavnih DEŽEL, ki izvaja konstruktivno lastno politiko, Slovenija pa predstavlja nasilno poenotenje in ignoriranje enakih pradavnih DEŽEL, česar neposredni učinek je klavrna karikatura namesto “zgodbe o uspehu”! Zgledna sosednja zvezna republika je dobro zrcalo svoji južni sosedi… A EU morajo sestavljati prav DEŽELE – tako avstrijske kot nemške, španske, belgijske, in seveda slovenske. Z zatiranjem entitet, ki so se oblikovale skozi zgodovinske procese, ne bomo prišli do nobene zdrave, delujoče državne skupnosti, še manj pa bo mogoče odgovarjati na izzive – te in one !

Shrani.si

Zvezna republika Avstrija stoji na lastnih nogah in kot taka ostaja sposobna za primerne / učinkovite odzive na krizna dogajanja.

Ni dvoma: Začeti je treba pri sebi: namesto da se izgublja čas, energija in pripravljenost z raznimi prividi / utopijami, je treba najprej poskrbeti zase, za lastno zdravo državno strukturo – v primeru Slovenije za (pravno) obstoječo zvezo DEŽEL, ki bo kot delujoča in propulzivna zveza dežel ustrezno sodelovala v asociacijah in prispevala maksimalen delež pri ustvarjanju varnosti, napredka, obstojnosti in demokratičnosti družbene ureditve v bližnji in daljni okolici.

 

30102018

VERIGARJI

October 20th, 2018

MNENJA, INTERPRETACIJE IN FAKTI                           20102018

(k: http://www.rtvslo.si/kultura/novice/prve-slovenske-znamke-verigar-prodajo-tudi-za-5-000-evrov/469417  )

Odlomki:

“Mi smo bili mogoče malo bolj razviti in smo tiskali znamke za praktično celotno državo,” je poudaril Franco in dodal, da je gotovo ena glavnih zanimivosti Verigarja to, da je izšel v drugi državi, kot je zapisana na njem. Verigarji v kronah so se uporabljali nekje do aprila 1921, še več kot leto po uvedbi dinarja v deželah, ki so bile prej del Avstro-Ogrske in so prisegale na krone ter vinarje.

Verigarji so izšli še v valuti Avstro-Ogrske kroni z vinarjem

Tiskali so jih v Ljubljani in na Dunaju
_______________________________________________

OPOMNIK:

 

Versailles:

Besedilo pakta je bilo na 5. zasedanju pariške mirovne konference tudi sprejeto. Wilsonova ideja, da bo pakt vključen tudi v mirovne pogodbe, je bila realizirana 28. junija 1919, ko je bila sklenjena versajska mirovna pogodba z Nemčijo, katere prvi del je pakt Društva narodov. Pozneje je bil pakt tudi vnesen tudi v saintgermainsko mirovno pogodbo, sklenjeno 10. septembra 1919 z Avstrijo, neuillyjsko mirovno pogodbo z Bolgarijo z dne 27. novembra 1919 in trianonsko mirovno pogodbo, sklenjeno z Madžarsko 4. junija 1920.

Koroški plebiscit (nemško Kärntner Volksabstimmung), ki je potekal 10. oktobra 1920, je določil državno mejo med leta 1918 ustanovljeno Kraljevino Srbov, …

Rapalska pogodba je bila mirovna pogodba, ki sta jo 12. novembra 1920 v Rapallu podpisali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija

Rimski ugovor, potpisan 27. siječnja 1924. predstavlja dogovor između Italija i Kraljevine SHS

_______________________________________________

Nujne pripombe:

 

Citirani odlomki odražajo mnenja in interpretacije. Koliko ima le to opraviti z DEJSTVI /FAKTI, je razvidno iz niza navedb, ki sledijo.

“..mogoče malo bolj razviti in smo tiskali znamke praktično za celotno državo.”

Mnenje / interpretacija avtorja je dragocena, ker ponuja uvid v abotnost “uradnih” zgodovinopisij, ki so smetišče najrazličnejših mnenj in interpretacij, o DEJSTVIH  (posebej RELEVANTNIH) pa je mogoče le ugibati. Kakšen drobec morebiti najdeš z dobrim mikroskopom  (v potiskanem 500 strani obsegajočem bloku običajno odkriješ stavek ali dva…)

Kaj so DEJSTVA v zvezi s citiranim ejakulatom?  Mnenje o “razvitosti” je seveda abota, tudi če bi morebiti bilo “dejstvo”. Predvsem pa v citiranem ni laži! Resnica je: “smo tiskali praktično za celotno državo”. Seveda smo jih tiskali za celotno državo SHS. Težava je v tem, ker ljudje živijo v zmoti, ki so jim jo v glave vbile “šole” in “stroke”, in si predstavljajo, da je Država SHS” tista humoreska v državi Ogrski – v Zagrebu, kjer so se igrali nekaj skupaj z renegati iz Ljubljane.  Znotraj države Ogrske ni bil mogoč noben “narodni svet” in nič, kar se je tam dogajalo, ni imelo internacionalnega pravnega pomena.

To je urbi et orbi razglasil suverenov Manifest (16.10.1918), v katerem je suveren dežel Cislajtanije in kralj Ogrske čitljivo in razumljivo zapisal, da tega, kar morejo in smejo storiti vojvodine in kraljestva Cislajtanije, ne more dovoliti v Kraljevini Ogrski. Logično, saj je malo pred tem, ob kronanju v Budimu, pred vsem ljudstvom prisegel na celovito in nedeljivo Ogrsko.

To je po razglasitvi v Ljubljani, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” (31.10.1918), ko se je pred njim znašla delegacija in pledirala za “ujedinjenje”, dal Aleksander Karadjordjević zapisati (in razglasiti 1.12.1918), kako se “veoma raduje, što se ZEMLJE države SHS ujedinjuju sa Kraljevinom Srbijom”!

Vse jasno in razumljivo! Pred regentom Aleksandrom so se v frakih in cilindrih zvirali veljaki, ki jim je moral suveren države na papirju pokazati, da se njegova (in sploh nobena) DRŽAVA ne more na državni / internacionalni ravni z nekimi plemeni  (magari “troedinimi”) o ničemer  pogovarjati in dogovarjati . Pogodbe (o združevanju npr.) more sklepati le s subjekti internacionalnega prava.  V dvorani pa so bili tisti trenutek pred predstavnikom države Srbije predstavniki države/subjekta izključno predstavniki slovenskih dežel (31.10.1918 že združenih pod oblastjo vlade v Ljubljani). Karadjordjević  je mojstrsko izeskiviral diplomatski zaplet in v Proklamaciji je ostalo zapisano, kar je tisti trenutek bilo resnica in se je resnično zgodilo – ne da bi kdorkoli predstavnike “plemen” in nelegalnih tvorb kakorkoli provociral. Odlično ! 1A !

Zapisano je bilo po regentovi zaslugi, kar se je tistega prvega decembrskega dne v Beogradu tudi dejansko (formalno – pravno) zgodilo:

S Kraljevino Srbijo, ki je po Berlinskem kongresu obsegala tudi današnjo Makedonijo in del  Sandžaka, od novembra 1918 pa še Kraljevino Črno Goro in preostali del Sandžaka, so se “ujedinile” ZEMLJE države SHS – torej slovenske dežele. Basta.

Kaj je bil v tistem času – in še vse do dokončanja procesov po sklenitvi premirja – DRŽAVA, povedo tudi VERIGARJI. Izdala jih je DRŽAVA SHS v Ljubljani in tiskali so jih v Ljubljani in na Dunaju in valuta so bili AVSTRIJSKI (ne OGRSKI) vinarji.

Logično: Zagreb ni imel z deželami Cislajtanije nič opraviti! Bile so to različne DRŽAVE. Skupno so imele le DRŽAVNO MEJO (ki je doslej še nikoli nihče ni odpravil – hrvaška NDH pa jih je ob svojem nastanku nemudoma in brez pripomb uradno priznala – v vsej razdalji njih poteka: od Reke do Kotoribe!). Zato znamke Države SHS !!! (to so dežele Cislajtanije, ki so 31.10.1918 v Ljubljani razglasile svojo zvezo, v njej pa so prebivali tako Slovenci, kot Srbi in Hrvati. To pove tudi ime: Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je odraz številčnosti. Če bi to poimenovanje obsegalo tudi hrvaške pokrajine na Ogrskem, bi se kratica glasila HSS !!!)

Znamke VERIGAR so torej bile namenjene Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki jo je ob razglasitvi “ujedinjenja” v Beogradu regent poimenoval ZEMLJE države SHS. Da so slovenske dežele bile že takrat DRŽAVE, se je pokazalo tudi z izdajo / in tiskanjem znamk. Da so jih tiskali tudi na Dunaju, govori o polnem soglasju in povezovanju skladno s Karlovim Manifestom.

Kdaj je bila v Beogradu razglašena “ujedinitev” tudi konsumirana, pa povedo na začetku nanizani datumi ključnih dogodkov. Zato so tudi VERIGARJI bili v uporabi do tistega časa. (KO SE JE DOKONČNO IZKAZALO, DA SO SLOVENSKI SAMOZVANI “VODITELJI” IZDALI SVOJE DEŽELE (ne prvič, in na našo nesrečo tudi ne zadnjič – tokrat celo uradni, izvoljeni predstanviki!) IN NJIH DRŽAVLJANE, DRŽAVO SLOVENCEV, ZVEZO SLOVENSKIH DEŽEL, PA “PUSTILI ZA PLOTOM”, NAMESTO DA BI – TAKO KOT JE ŠLA AVSTRIJA – ŠLI Z NJO  V PARIZ ! NAMESTO TEGA SO SE ŠLI PODREPNIKE IN SO KRIVI VSEH NESREČ IN ŽRTEV, KI SO SLEDILE.

AL

20102018

INTERNACIONALNA PRAVNA SUBJEKTIVITETA

October 15th, 2018

OZIROMA PRAVNI UČINKI IN POLITIČNA VOLJA

 

Janez Janša je svojim zaslugam dodal še eno:

Na splet je dal trenutek glasovanja o TUL.

https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/clanek/video-janez-jansa-po-spletu-siri-sokantni-posnetek-100333

 

od 1.29 minute naprej predsednik Bučar ugotavlja rezultate glasovanja o TUL:

180 glasov za, 2 proti, 12 vzdržanih.

“Ugotavljam, da je Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije sprejeta s potrebno dvotretjinsko večino glasov.”

 

POZOR:

S tem je bil sprejet še zadnji potreben ustavni dokument, da se je lahko NASLEDNJI DAN, dne 26.6.1991, zgodila URADNA RAZGLASITEV OSAMOSVOJITVE REPUBLIKE SLOVENIJE na trgu pred Skupščino Republike Slovenije.

Za neuke: Država nastane z RAZGLASITVIJO (PROKLAMACIJO), in ne z DEKLARACIJO. Deklaracija je izraz politične volje, nima pa nobenih pravnih učinkov. Pravni učinek ima le PROKLAMACIJA, RAZGLASITEV. Enako, kot pri vsakem zakonu ali drugem pravno zavezujočem aktu: Izglasovanje v parlamentu in podpis predsednika še ne storijo akta veljavnega. Veljati začne z RAZGLASITVIJO – t.j. objavo v Uradnem listu.

 

Navedeno v celoti utemeljuje očitek premišljenega škodovanja državi tistih, ki so lagali o datumu OSAMOSVOJITVE RS in arbitražni tribunal prepričevali, da sta se tako RS kot RH osamosvojili HKRATI, na dan 25.6.1991. To je seveda očitna laž. RS se je osamosvojila 26.6.1991, RH pa 8.10.1991.

Laž je bila namerna in zavestna – čisti politični komplot – s katerim je slovenska KLIKA omogočila sosednji državi položaj stranke v postopku arbitriranja o poteku državne meje RS. Skladno s 5. členom Sporazuma o arbitraži ga namreč ni imela, saj na dan 25.6.1991 ni obstajala. Republika Slovenija pa je bila pred in po razglasitvi osamosvojitve subjekt, saj je v južnoslovansko državo vstopila z UJEDINJENEM dne 1.12.1918, ko se je kot ZEMLJE države SHS (piše v PROKLAMACIJI) “ujedinila sa Kraljevinom Srbijom”. Nič, kar se je dogajalo (ali govorilo) v Zagrebu ni imelo nobene internacionalne pravne subjektivitete niti pomena. Tako je določala Ustava KuK (Ausgleich 1867) in seveda tudi MANIFEST suverena Karla, v katerem je jasno zapisano, da tega, kar morejo storiti dežele Cislajtanije, ne more dovoliti znotraj ENOVITE IN NEDELJIVE KRALJEVINE OGRSKE. Zato je srbska vojska, zaveznica Antante, okupirala teritorije premagane Ogrske – Vojvodino in teritorije južno od Drave, na ozemlje slovenskih dežel pa je stopila šele po razglasitvi nove države, Kraljevine SHS, ko je že bila (tudi) vojska slovenskih dežel.

Lažnivci, ki so lagali o datumu osamosvojitve, so torej zavestno spravili državo Slovenijo v podrejen položaj (KZ 350. člen) napram sosedi, ki je leta 1941 že brez pripomb v celoti priznala vso državno mejo slovenskih dežel od morja pri Reki in po Dravi do sotočja z Muro pri Kotoribi. Stranka v postopku določanja poteka meje moreta biti po določbi Sporazuma o arbitraži samo Republika Slovenija in preostanek SFRJ. Država Slovenija je namreč po razglasitvi 26.6.1991 mejila na preostanek SFRJ, saj drugega subjekta internacionalnega prava onkraj njene južne državne meje ni bilo.

AL

Ena stara analiza osamosvojitvenega dogajanja

September 25th, 2018

Ni odveč ponoviti analize iz leta 2010:

Ljubljana, 29. novembra 2010

 

“Meje med republikami SFRJ postanejo meddržavne meje” je imperativ, saj bi sicer ne dobili mednarodnega priznanja, je ex cathedra izjava uglednega strokovnjaka.

Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ. (TUL 1991)

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee

the Presidency of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (SFRY) and by the ‘Assembly of the Serbian People of Bosnia-Herzegovina’.

  1. In its Opinion No. 1 of 29 November, published on 7 December, the Committee found that

‘the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’. Bearing in mind that the Republics of Croatia and Bosnia-Herzegovina, inter alia, have sought international recognition as independent states, the Committee is mindful of the fact that its answer to the question before it will necessarily be given in the context of a fluid and changing situation and must therefore be founded on the principles and rules of public international law.

  1. The Committee therefore takes the view that once the process in the SFRY leads to the

creation of one or more independent states, the issue of frontiers, in particular those of the

Republics referred to in the question before it, must be resolved in accordance with the following principles:

First-All external frontiers must be respected in line with the principles stated in the United

Nations Charter, in the Declaration on Principles of International Law concerning Friendly

Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations

(General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act, a principle which

also underlies Article 11 of the Vienna Convention of 23 August 1978 on the Succession of

States in Respect of Treaties.

Second – The boundaries between Croatia and Serbia, between Bosnia-Herzegovina and

Serbia, and possibly other adjacent independent states may not be altered except by agreement

freely arrived at.

Third- Except where otherwise agreed, the former boundaries become frontiers protected by

international law. This conclusion follows from the principle of respect for the territorial status quo and, in particular, from the principle ofutipossidetis. Utipossidetis, though initially applied in settling decolonisation issues in America and Africa, is today recognized as a general principle, as stated by the International Court of Justice in its Judgment of 22 December 1986 in the case between Burkina Fase and Hali (Frontier Dispute, (1986) Law Reports 554 at 565):  VSE TO – IN V NADALJEVANJU – SE NANAŠA NA NA NOVO NASTALE DRŽAVNE SUBJEKTE. NE PA NA RAZPAD SUBJEKTOV, KI SO SE NEKOČ ZDRUŽILI KOT SUBJEKTI !!!

Nevertheless the principle is not a special rule which pertains solely to one specific system of

international law. It is a general principle, which is logically connected with the phenomenon

of the obtaining of independence, wherever it occurs. Its obvious purpose is to prevent the

independence and stability of new states being endangered by fratricidal struggles…

The principle applies all the more readily to the Republic since the second and fourth

paragraphs of Article 5 of the Constitution of the SFRY stipulated that the Republics’

territories and boundaries could not be altered without their consent.

Fourth – According to a well-established principle of international law the alteration of

existing frontiers  MED SLO IN CRO JE EDINA OBSTOJEČA MEJA MEJA REKA KOTORIBA or boundaries by force is not capable of producing any legal effect. This

principle is to be found, for instance, in the Declaration on Principles of International Law

concerning Friendly Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter

of the United Nations (General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final

Act; it was cited by the Hague Conference on 7 September 1991 and is enshrined in the draft

Convention of 4 November 1991 drawn up by the Conference on Yugoslavia.

 

________________

The United Nations Charter extends the right of self-determination to all peoples. (Pellet) – Ja, če ni NACIJE – DRŽAVE….

 

__________________

 

O ničemer, kar bi zadevalo slovenske državnopravne subjekte in njihov položaj v južnoslovanski državi, doslej še ni bilo odločano ne na mednarodno ne na državnopravno korekten način. Vstopili so v južnoslovansko državo na odgovornost vlade Narodnega sveta v Ljubljani državnopravno legitimno in legalno, potem pa se z njimi nihče več ni posebej ukvarjal. Državnopravno je bila vzpostavljena enovita, centralizirana država in celo “narodnoosvobodilni” učinki NOB niso prinesli ničesar novega. Vsa oblast je bila centralizirana in “republiška državnost” je bila gola forma brez vsebine – nič drugačna od demokratičnosti in avtonomije “demokratičnega centralizma” (tudi znotraj sovjetskega bloka).

Ker nihče niti obravnaval ni državnosti in suverenitete slovenskih dežel, in tudi ne njihovih državnih meja med seboj in z ostalimi subjekti znotraj južnoslovanske države, kaj šele da bi jih kakorkoli ukinil – likvidiral, je vse to samo po sebi še vedno obstajalo, in je osamosvojitev – (iz)ločitev – od leta 1918 nastale južnoslovanske države dejansko le vrnitev državnopravnega stanja in teritorialnega obsega iz časa pred vstopom v skupno državo.

___________________

 

V temelju NAPAČNO IZHODIŠČE Badinterjeve komisije: Niso “republike” nastale iz/v južnoslovanske države – v nadaljevanju Jugoslavije – , marveč je Jugoslavija nastala iz “republik”.

Pri republikah je uporabljen narekovaj, ker je treba pojem jemati z rezervo in kritično. Tisto, iz česar je nastala Jugoslavija, namreč niso bile republike, ker je to upravno-politična, kvazi samoupravna forma komunistične centralistične diktature, znana v tkim. Vzhodnem bloku. Jugoslavija je nastala iz raznorodnih elementov – iz subjektov, ki so imeli lastno državnopravno subjektiviteto – to so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva in Srbija ter Črna gora, iz subjektov sui generis: s strani Avstrije anektiranega protektorata Bosne in Hercegovine in Dalmacije (znotraj Avstrijskega cesarstva, del formalno še obstoječega Kraljestva Ilirija), ter pokrajin Slavonije, Hrvaške in Vojvodine, sestavnih delov celovite in nedeljive Kraljevine Ogrske, ki jih je okupirala srbska vojska kot del zmagovite Antante.

 

Razpad z združevanjem nastale države ( ‘the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’ – Badinterjeva komisija) v načelu vzpostavi državnopravno stanje v trenutku združitve.

Ustava SFRJ je urejala status in pravico do odcepitve entitet, ki niso imele druge lastne subjektivitete, razen tiste, ki se je tako ali drugače vzpostavila znotraj Jugoslavije v času njenega obstoja.

V primeru razpada Jugoslavije gre torej za dogajanje, ki glede posameznih udeležencev ni enoznačno. V nekem primeru gre za odcepitev subjekta, ki so nastali znotraj Jugoslavije, ko je ta že obstajala, v drugem pa za izstop subjekta, ki (in kakor/kakršen) je suvereno vstopil vanjo.

_____________________

‘the right to self-determination must not involve changes to existing frontiers’.

The territorial integrity of States, this great principle of peace, indispensable to international

stability, which as noted by the Committee and the International Court of Justice,3 was invented in Latin America to deal with the problems of decolonialization, and then further applied in Africa has today acquired the character of a universal, and peremptory norm. The people of former colonial countries were wise to apply it; Europeans must not commit the folly of dispensing with it.

TO POVE, DA NI DOVOLJENO SPREMINJATI DRŽAVNIH !!! MEJA !!!! Meje slovenskih dežel, ki so vstopile v YU, so državne meje…………..sprememba znotraj zvezne države je le upravnega značaja in seveda začasna…….(dokler skupni interesi zveze to terjajo…) –  ‘the right to self-determination must not involve changes to existing frontiers’. “Existing frontiers”, ja, nič (razen ustreznega bi/multilateralnega dogovora ne more spremeniti DRŽAVNIH meja. Meje slovenskih dežel so se lahko imenovale kakorkoli, bile so meddržavne meje. Notranje administrativne meje so se lahko z njimi prekrivale ali so odstopale – zaradi njih se državna meja ni spremenila. Tisti subjekti, ki pa ob nastanku Jugoslavije niso imeli državnopravne subjektivitete in so nekakšno subjektiviteto pridobili v času obstoja federacije, in jim je ustava dovoljevala odcepitev na podlagi dogovora, so pa imeli možnost, da se meje njihovih NOVIH držav posebej določijo ali pa “republiške meje” postanejo državne.

 

 

____________

Mnenje Baditerjeve arbitražne komisije je nastajalo in nastalo potem, ko je bila Slovenija že de facto samostojna država, ki se je po zmagi nad JLA, vojsko preostale SFRJ, dokončno izločila iz skupne državne tvorbe, v katero so slovenske dežele, kot suvereni subjekti, vstopili leta 1918. Ni se namreč  ločila od sosednje jugoslovanske republike Hrvatske, ki je vsaj do uveljavitve sklepov Badinterjeve komisije ostajala znotraj preostanka SFRJ in njena samorazglasitev (ne uveljavitev! secesijska in etnična državljanska vojna se je s tem šele razmahnila!) odcepitve od SFRJ, 8. oktobra 1991, o tem dovolj zgovorno priča.

 

Nepreklicnost in dokončnost FA

September 23rd, 2018

 

Dokončnost in brezprizivnost Final Award??? KI JE EVIDENTNO NEIZVRŠLJIVA, in kot taka po vseh pravilih in načelih vsakega prava ne obstaja.

Pa še:

Iz Zakona o pravdnem postopku:

  1. člen

Arbitražna odločba se lahko na tožbo stranke izreče za neveljavno.

Za odločanje o tožbi je pristojno sodišče, določeno v tretjem odstavku 466. člena tega zakona.

ta pravi:

Za imenovanje arbitra oziroma predsednika arbitraže je pristojno okrožno sodišče, na območju katerega je sedež arbitraže.
Stranka, ki ne želi uporabiti pravice iz prvega ali drugega odstavka tega člena, lahko zahteva s tožbo, naj sodišče, ki je pristojno za imenovanje, izreče, da je pogodba o arbitraži nehala veljati.

 

  1. člen

Razveljavitev arbitražne odločbe se lahko zahteva:

1. če sploh ni bila sklenjena pogodba o arbitraži ali če ta pogodba ni bila veljavna (členi 460 do 462);
2. če je bila glede sestave arbitraže ali glede sprejema odločbe prekršena kakšna določba tega zakona ali pogodbe o arbitraži;
3. če je pri izdaji arbitražne odločbe sodeloval arbiter, ki bi moral biti po zakonu izločen oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen (468. člen);
4. če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred arbitražo;
5. če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena;
6. če arbitražna odločba ni obrazložena v smislu prvega odstavka 473. člena tega zakona ali če izvirnik in prepisi arbitražne odločbe niso podpisani tako, kot je to določeno v drugem odstavku 473. člena tega zakona;
7. če je arbitraža prekoračila meje svoje naloge;
8. če je izrek arbitražne odločbe nerazumljiv ali sam s seboj v nasprotju;
9. če je arbitražna odločba v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije;
10. če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je prišlo do arbitražne odločbe zaradi kaznivega dejanja priče ali izvedenca, arbitra, stranke, njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ali drugega udeleženca v postopku, ali če se arbitražna odločba opira na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina.

  1. člen

Tožba, da se arbitražna odločba izreče za neveljavno, se lahko vloži pri pristojnem sodišču v tridesetih dneh. Če se zahteva razveljavitev iz kakšnega od razlogov, ki so navedeni v 1. do 9. točki 477. člena tega zakona, se šteje ta rok od dneva, ko je bila razsodba vročena stranki, če je stranka za razlog zvedela pozneje, pa od dneva, ko je zanj zvedela. Če se zahteva razveljavitev iz razloga po 10. točki 477. člena tega zakona, pa teče ta rok od dneva, ko je stranka dobila možnost uporabiti pravnomočno sodbo pristojnega sodišča.

Po enem letu od pravnomočnosti arbitražne odločbe se ne more več zahtevati njena razveljavitev.

_____________________

V konkretnem primeru arbitraže:

Člen 477

točka 5: Po izrecnem določilu 5. člena Sporazuma o arbitraži RH ne more biti pravdna stranka. Zadeva za posebno kriminalistično preiskavo in kazenski postopek pa  je zapis v Memorandumu, da “sta se RS in RH osamosvojili hkrati”! To laž so vpleteni očitno zapisali zato, da bi prikrili, da RH ni stranka v postopku (pravdna stranka).

točka 7: Tribunal je prekoračil meje svoje naloge! Določal je NOVO MEJO, Sporazum mu pa nalaga “določiti potek meje” (ne “..mejo”!!) – torej potek določene meje. (Državne meje slovenskih dežel, s katerimi je današnja RS vstopila v YU, so znane vsemu vesolju).

točka 10: Več kot dovolj laži in kršitev ter kriminalnega delovanja udeleženih…

 

V zvezi s točkami o rokih za pritožbo in dogajanjem, je v ospredju vprašanje, kaj so imeli vpleteni “za bregom” (v žepih……) ves ta čas?

 

Še marsikaj bo treba o zadevi povedati. Za začetek pa povprašati!

Ena stara strnjena pomisel k aktualnim primitivnim izigravanjem DEŽEL/DRŽAV

September 19th, 2018

(Ali po domače rečeno, k norčevanju iz lastne državnosti)

REPUBLIKA SLOVENIJA IN “POKRAJINE”

 

Izkušnje kažejo, da se slabim posledicam napačne politike ni mogoče izogniti. Tako ali drugače, vedno, prej ali slej, se zgrnejo nad storilce. Slovenska politika minulega stoletja ima v svoji bilanci leksikalno izbiro tako napačnih odločitev kot celega spektra usodnih posledic.

Že sama kvazi rešitev iz ječe narodov, Dvojne monarhije, leta 1918 je bila porcija, ki bi jo težko prebavile nekajkrat številčnejše in materialno dosti bolj podprte nacije. Zaradi popolnoma zavožene nacionalne politike je slovenska etnija z Olimpa “deželnih nacij” (da so bile slovenske “dežele” vedno države, je te dni končno izjecljala celo etablirana proračunska zgodovinska stroka) ob razpadu KuK strmoglavila na poden razčetverjenih, na smrt obsojenih manjšin v štirih tujih fašistoidnih državah. Tudi strahoviti osvobodilni samoohranitveni napor v času Druge svetovne vojne se je iz povsem podobnih razlogov namesto v triumfu, končal v sramotni katastrofi brezen, protitankovskih jarkov, rudniških jaškov in fojb. Če se komu zdi drobiž, ki je bil zdesetkani etniji navržen nekako zviška, nek dosežek vreden vložka, naj mu bo, četudi bi bilo dobro, da zamenja optiko ali vsaj očisti lečje.

Prav nič drugače ni z novejšimi dosežki. Celo z z neba padlo osamosvojitvijo je videti, kot da bi pravzaprav ne vedeli kaj početi. Od začetka napačni koraki glede države, meja in družbene prakse vračajo udarce. Ignorantsko obnašanje glede lastne identitete, državnosti slovenskih dežel, vključevanja v skupno državo leta 1918, ignoranca na kvadrat s pokrajinami… vse očitno napačno prizadevanje prinaša le še nova vprašanja namesto rešitve. Drugega tudi ni mogoče pričakovati, če so že prvi koraki zgrešeni.

Poleg krucialnega in vsak dan od rešitve bolj oddaljenega vprašanja meje je pravzaprav najpomembnejše notranjepolitično vprašanje tkim. regionalizacija. Nenazadnje tudi zato, ker pravilen pristop k reševanju pomeni hkrati široko odprto pravo pot do rešitve vprašanja meje.

Že prav tragikomično opletanje s (pre)številnimi poljubnimi pokrajinami je še najmanj, kar onemogoča rešitev problema, problema, ki ga sploh ni, oziroma ki izgine tisti hip, ko opazimo resničnost. Ta resničnost je seveda skoraj stoletje dolgo zatajevana, nalašč prikrivana, da, zradirana.

Tisočletje in več s(m)o Slovenci živeli v svojih deželah, vojvodinah, ki so bile do konca, do razpada velike združbe držav in etnij leta 1918 tudi suverene države, z lastno zakonodajno in izvršno oblastjo, matičnimi službami, upravo, ozemljem in mejami. Slovenci so se seveda vedno zavedali svoje slovenskosti – to so izpričevali tako z govorjenim in pisanim jezikom kot vsakršno kulturo od nekdaj – a “družbenopolitično” primarno je bilo poistovetenje z deželo. Identifikacija je zanihala v smeri obrambnega ekskluzivnega slovenstva po izbruhu nacionalističnih šovinizmov, ki so bili posledica revolucionarnih sprememb – industrijske revolucije, boja za trge in imperializma velikih sil – in so se vse bolj polaščali slovenskih dežel. Agresiji nemštva in italijanstva se je slovenska politika poskušala upreti tako, da se je svojim deželam vse bolj odrekala, in na koncu celo slovenstvo podredila fantomskemu, shizofrenemu plemenskemu troedinstvu jugoslovanarskega tipa. Kako strašna je bila ta infekcija kriči trenutno stanje: Zdesetkana etnija – pokopana ali izgnana – totalna zgodovinska amnezija oziroma izložbe polne podtaknjenih ponaredkov, popolna odsotnost državljanske identitete in posledično nacionalne samozavesti.

Klavrno stanje po še ne preboleni infekciji razkriva tudi zmeda pri regionalizaciji. Namesto (raz)rešitve problema, ki problem sploh ni, in katerega rešitev štrli vsem dobesedno v nos, se politika zaletava v odprta vrata, povrh pa še meša ljudi. Nikjer v civiliziranem svetu namreč ne najdemo česa podobnega: da bi nacija zavrgla svoje temelje, imela pa polna usta nadomestkov (in državo polno nekakšnih izmišljenih pokrajin). Temelji slovenske identitete so namreč slovenske dežele, ki so vedno obstajale in še vedno so tu, saj jih nihče ni ukinil. Gledati stran je otročje. Resna politika z vsaj minimumom državotvornosti pa to temeljno nacionalno strukturo vidi, opazi in upošteva. Vrniti Slovencem njihovo tisočletno deželno identiteto Primorcev, Korošcev, Krajncev, Štajercev in Slovenske krajine ob Muri ne pomeni, da bo manj slovenskega, marveč ravno nasprotno, da bo slovensko trdnejše, državljanska zavest povrnjena, afirmacija, sobivanje različnih etnij in kultur nekaj zaželenega, ne pa grožnja. Še več! Obnovitev slovenskih zgodovinskih pokrajin sama po sebi vrne Slovence na raven evropske politične kuture in civilizacije, ter še posebej – za vedno določi in pokaže meje slovenskih dežel, tudi če ta hip ne potekajo tam, kjer so vedno in bi vedno morale.

 

Andrej Lenarčič

Ljubljana

23.11.2009

VEČERNJI LIST O MEJI

August 29th, 2018

Večernji posreduje stališče, da je vprašanje meje RS – RH dvostransko vprašanje.

To je dano državljanom RS brati hip potem, ko je predsednik RS tvezil stare marnje o implementaciji nečesa, česar ni.

V zvezi z državno mejo RS:

TUL natančno pove, da je državna meja RS z Italijo, Avstrijo in Madžarsko državna meja omenjenih držav s SFRJ v delu, kjer te države mejijo na RS, ter “meja med republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ”.

V okviru dosedanje SFRJ je tu poudarjeno z razlogom. Tukajšnji strokovnjaki namreč v zboru berejo, kar ni zapisano – pa bi moralo biti, če bi sestavljalci TUL tako hoteli. “Strokovnjaki” berejo, kot da je zapisano “dosedanja meja med jugoslovanskima republikama RS in RH”. Pa tako niso in očitno niso hoteli zapisati pisci TUL. To pa zato, ker so dobro vedeli za vsaj nekaj relevantnih dejstev internacionalnega pravnega značaja.

– Vedeli so, da so južnoslovansko državo, nazadnje imenovano SFRJ, sestavile slovenske dežele, že združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, in Kraljevina Srbija.

– Vedeli so, da je to internacionalni pravni temelj osamosvojitve. (ostale YU republike so se morale ODCEPITI!!! Ker niso bili subjekti “ujedinjenja”!

– Vedeli so, da so slovenske dežele v času združevanja s Srbijo imele svoje natančno določene državne meje. V tistem delu, kjer so v trenutku osamosvojitve mejile na preostanek SFRJ, te državne meje slovenskih dežel (z Ogrsko) nikoli niso bile spremenjene. Nasprotno, sporazum v Trianonu je natančno zapisal, da meja med “Prekmurjem” (to sta slovenska dela župnije Zala in Železne županije) poteka po reki Dravi (nikoli ni bilo znotraj “Prekmurja” nobene meje na reki Muri!), z osamosvojitvijo pa so državne meje slovenskih dežel vse od morja pa do Drave znova same po sebi povrnile svoj meddržavni značaj – sedaj ne več med slovenskimi deželami in Ogrsko, marveč med Republiko Slovenijo in preostankom SFRJ.

– Niso pa vedeli sestavljalci TUL (spisali so TUL seveda pred razglasitvijo osamosvojitve!!!!), da bo Zagreb prekršil dogovor o hkratni razglasitvi osamosvojitve. Iz svojih separatnih razlogov je sogovornike prevaral in osamosvojitve ni razglasil. (Do tega je potem prišlo šele oktobra 1991). Ker pisci TUL niso pričakovali gnusne prevare (in celo napada na osamosvojeno državo – JLA je napadala z ozemlja SFRJ, katerega del so bile vse preostale republike in pokrajini!), niso upoštevali internacionalnega pravnega stanja, ki je nastalo z razglasitvijo osamosvojitve Slovenije brez osamosvojitve Hrvatske: Niso mogli upoštevati, da je državna meja osamosvojene Slovenije njena državna meja s preostankom SFRJ. Z nekim jugoslovanskim upravnim ozemljem pač država ne more imet državne meje. Ker Zagreb ni razglasil osamosvojitve hkrati, tudi besedilo TUL v delu, ko omenja Hrvatsko, ne velja. Besedilo TUL se pač nanaša na “preostanek SFRJ”. Z njim ima torej osamosvojena Republika Slovenija državno mejo (seveda “v okviru dosedanje SFRJ”!!!, kar pomeni “glede na vse relevantne okoliščine”).

Ni nobenega dvoma: Gre za državne meje slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko, ki so do dneva osamosvojitve ostale nespremenjene, in za tisti del meje na reki Dravi, ki je določen po Trianonskem sporazumu. Stranke v postopku določanja poteka državne meje so torej Republika Slovenija in preostanek SFRJ (“preostanek” je aktiven v sklopu pravnih aktivnosti v zvezi z “nasledstvom”!). Skladno s tem sta to tudi stranki v postopku, ki ga opredeljuje Sporazum o arbitraži – ne bilo pa bi odveč, ker očitno gre za stoletno državno mejo nekdanje Kraljevine Ogrske – sedaj Republike Madžarske – konzultirati v postopku tudi to državo. Zlasti, ker območje Reke v Trianonu ni dokončno razrešeno.

Sporazum o arbitraži, ki je odličen internacionani pravni dokument, torej ostaja. Vse, kar so zagrebški in ljubljanski mešetarji kracali v svoje Memorandume in zato tudi sama Final Award pa sodi na SMETIŠČE – smetišče kar tako, in na smetišče ZGODOVINE. Izdelovalci pa v arest (ali v ustrezen zavod!).

 

Teletekst danes na TVS3:

Shrani.si

drugi del teksta:

Shrani.si

 

al 29082018

SPREMEMBE ZVDZ – KOMENTAR

August 24th, 2018
PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR
Predlog obsega dokončanje že pričete implementacije dveh odločb US (U-I-156/11 in U-I-7/07), dopolnitev proporcionalnega volilnega sistema in način volitev predstavnikov narodnih skupnosti.
Kdor začne brati veljavni zakon o volitvah v državni zbor (ZVDZ, UL RS, št. 44-2068/92), obstane že pri II. poglavju, 7. člen, prvi odstavek:
“Pravico voliti in biti voljen za poslanca  ima državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti.”
“…NA DAN GLASOVANJA…”!!!! torej ne kadarkoli. Na sam dan glasovanja dopolnil zahtevano starost. Zakon je izrecen in nedvoumen, jasno določa normo v uradnem jeziku RS. Samo kdor je NA DAN GLASOVANJA dopolnil osemnajst let ima pravico voliti in biti voljen. Ni zapisano npr.: “Pravico…ima… ki JE DOPOLNIL OSEMNAJST LET STAROSTI.” kar je enako nedvoumno in izrecno določilo, pove pa, da ima pravico voliti in biti voljen vsak, ki je do trenutka, ko prevzame glasovnico dopolnil zahtevano starost.
A PRAVNI MAHERJI SO ZAPISALI, KOT SO…
Navedeno pove, da odkar je bil sprejet ta zakon, državna volilna komisija nikoli ni pravilno IN V SKLADU Z ZAKONOM ugotovila volilnih rezultatov. Upoštevala je kot veljavne tudi glasovnice tistih volilk in volilcev, ki NA DAN GLASOVANJA NISO DOPOLNILI V ZAKONU PREDPISANE STAROSTI, MARVEČ NEKO DRUGO!!! Ker so zato vse volitve od septembra 1992 naprej poponoma nezakonite, neveljavne in nične, so posledično nezakonite in neveljavne vse z izvolitvijo poslancev DZ povezane druge (iz)volitve in imenovanja – od vlade, ministrstev pa vse do sodnikov in drugih voljenih ali imenovanih državnih organov/institucij. Stanje v državi je torej z ustavno pravnega vidika na nivoju totalnega kaosa in brezzakonja. Nihče v državi nima zakonitega veljavnega mandata.
Ker pa mandat izvoljenih (poslancev, vlade itd.) preneha s konstitutivno sejo novoizvoljenega DZ, te pa po volitvah leta 1992 ni bilo, niti je zaradi ZVDZ, 7. člen ni moglo biti, saj poslanci niso bili izvoljeni, mandat dotedanje vlade ni prenehal. Ker tudi volitve novega predsednika republike iz istega razloga (voli se po določilih zakona o volitvah poslancev) niso bile veljavne, je tudi dotedanji predsednik republike mandat ohranil. Vsi navedEni imajo torej še vedno veljaven mandat – in to edini v državi. Noben drugi organ/telo mandata nima. Zato je pred kakršnim koli poseganjem (kogarkoli!) v zakonodajno sfero nujno, da delegati “osamosvojitvene skupščine”, ki vsi še imajo mandat (in jih je dovolj za kvorum) nemudoma pristopijo k urgentni legalizaciji stanja. Ker ima tudi tedanja “Drnovškova” vlada še vedno poln mandat (in je razen predsednika in enega podpredsednika ter enega ministra polnoštevilna, torej opravilno sposobna!) more in mora nemudoma storiti potrebne korake s svoje strani. Takratni predsednik republike, ki mu mandat tudi ni prenehal, takoj potem, ko skupščina z mandatom stori nujne in potrebne korake legalizacije (potrdi – ali pač ne – doslej po organih in telesih nezakonito sprejete akte, zaveze/pogodbe, kar pod nujno pripravi vlada z mandatom, in spremeni 7. člen ZVDZ) razpiše nove volitve v DZ.
To je edino, kar je nujno potrebno – in se na srečo še vedno more – storiti, da se konča obsedno stanje brez primere v zgodovini, ki so ga zagrešili izdelki unidrEK, z izvolitvijo mandatarja iz področja zabaviščnih dejavnosti pa so poslanci (ki seveda nimajo mandata!) zapečatili resničnost: da je taka država pač en velik cirkus. V glavnem pa sramota za človeštvo.
Predlog sprememb volitev predstavnikov narodnih skupnosti pa tudi odpira ključno vprašanje legalnosti slovenske države. Sicer se je skladno s Temeljno ustavno listino (TUL, UL RS, št. 1-4/91 z dne 25.6.1991) in drugimi dokumenti in dejanji dne 26.6.1991 z javno slovesno razglasitvijo (PROKLAMACIJA) osamosvojilo pod imenom Republika Slovenija tisto, kar je triinsedemdeset let prej s Kraljevino Srbijo dotedanjo skupno državo sestavilo. Kaj to je, je zapisano v razglasitvi “Ujedinjenja” (1.12.1918).
Ni torej nobenega dvoma, da so se dne 26.6.1991 osamosvojile slovenske dežele, ki so veljavno in učinkovito razglasile svojo zvezo dne 31.10.1918 po celodnevnem zasedanju poslancev teh dežel v parlamentu države Vojvodine Krajnske v Ljubljani.
To je ustavno in internacionalno pravno veljavno dejansko stanje stvari, ki pa je bistveno povezano tudi s problemom volitev predstavnikov narodnih skupnosti. Namreč:
Slovenske dežele, ki so pravno veljavno sestavile državno zvezo, ki je vstopila v južnoslovansko državo, še vedno pravno obstajajo. Vsaka od njih je imela med svojimi državljani vedno različne etnične skupine – večinsko seveda Slovence (Zato so se pogovorno imenovale SLOVENSKE DEŽELE). Zato je skladno z modernimi načeli demokratične ureditve in s pravicami človeka in državljana, da imajo narodne skupnosti, ki prebivajo v posameznih DEŽELAH, svoje predstavnike v parlamentih teh dežel. (Primerjaj Avstrijo, ki je nastala na isti in enaki ustavni podlagi in istočasno, kot zveza slovenskih dežel!).
Tu se soočimo tako z veljavnim zakonom o volitvah predstavnikov narodnih skupnosti kot tudi z veljavnim dejanskim stanjem stvari v državi = sestavljajo jo avtonomne države – DEŽELE (kot v državi – dvojčici: Avstriji). To pomeni:
– če se še nadalje trpi nezakonito stanje, ki je v nasprotju z internacionalnim pravnim in veljavnim (da so se osamosvojile dežele, ki so “Jugoslavijo” /nazadnje SFRJ/ sestavile – saj drugo se sploh osamosvojiti ne more!!! Drugi se lahko le odcepijo: ali dogovorno, ali z nasiljem: prim. Katalonija), in je RS kljub uradnim dokumentom le odcepljeni del nekdanje jugokomunistične kvazi federacije, potem sodijo predstavniki narodnih skupnosti v državni svet, ki je skup predstavnikov posebnih interesov/skupin, ne pa v DZ, ki je predstavništvo vseh ljudi in vsakega človeka HKRATI.
– če pa se skladno z zgoraj elaborirano sanacijo zakonitosti hkrati tudi v praksi uveljavi dejansko stanje (zveza dežel!), potem z volitvami predstavnikov narodnih skupnosti ni težav: Svoje predstavnike volijo v parlamente tistih zveznih dežel, v katerih prebivajo. V deželi Primorski – ta veljavno (ker še ni sprejeta na internacionalni ravni nobena drugačna odločitev) obsega ves teritorij od Vršiča do vključno otoka Unije npr. Hrvati, Furlani, Italijani ipd. v Prekmurju (ki dejansko obsega vse večinsko s Slovenci poseljene dele županij Zala in Železne županije) Madžari in Hrvati, na Štajerskem, Koroškem in Krajnskem pa Nemci……(Tisti trenutek bodo še kako utemeljene – in v posledici izpolnjene – zahteve koroških in štajerskih Slovencev v Republiki Avstriji po svojih predstavnikih v parlamentih).
S sanacijo zakonitosti in internacionalne pravne situacije se šele dokonča proces osamosvojitve, ki se je začel 26.6.1991, potem pa se lahko pristopi k urejanju (tudi) predpisov o volitvah – in še marsičesa.
A TO NE BO VEČ V OKOLJU SVETOVNE SRAMOTE – CIRKUSA, MARVEČ V RESNI EVROPSKI DRŽAVI, ZVEZI DEŽEL, V KAKRŠNI SO NAŠI PREDNIKI DOLGA STOLETJA USPEŠNO ŽIVELI, SE RAZVIJALI NA VSEH PODROČJIH, IN JIH TUDI JUNAŠKO BRANILI PRED SOVRAGOM – IN KATERO SVET POZNA OD NEKDAJ.

Knjiga Carlosa G. Ville in datum osamosvojitve RS

August 23rd, 2018
Carlos G Villa – Un Nuevo Estado para un Nuevo Orden
*cf., Ljubljana, 2017
Knjiga je koncentrat relevantnega dogajanja, poveznega z osamosvojitvijo Slovenije. “Na prvo žogo” so pri roki poudarki, ki potrjujejo kot dan osamosvojitve 26. 6. 1991.
Generalno je opaziti občasno zamenjavanje “osamosvojitve” in “odcepitve”. Ni dvoma, da še tako skrbno evidentiranje dogajanja in dokumentacije z njim v zvezi, nekomu, ki ni “z dušo in telesom” del usodnih dogodkov, ne ponudi na krožniku jasne slike – toliko manj, če samim akterjem večina stvari niti slučajno ni bila jasna niti niso imeli pred očmi pravega bistva zgodbe (tako npr. niti slučajno niso razumeli vsebine niti ozadja pogostih poudarjenih izjav: Slovenija lahko gre… ipd.).
Glede datuma pa avtor naniza nekaj relevantnih dejstev:
Na str. 181 sicer trdi, da so petindvajsetega junija 1991 trije zbori slovenske skupščine RAZGLASILI Republiko Slovenijo za suvereno in neodvisno državo. A navedbe, ki sledijo, postavijo stvari glede pravega datuma osamosvojitve na njihovo mesto.
V nadaljevanju (na isti strani) namreč pove, da je “naslednji dan pred parlamentom potekala PROTOKOLARNA SLOVESNOST”***, na kateri so “ob zvokih nacionalne himne slovensko zastavo z rdečo zvezdo zamenjali z zastavo z novimi insignijam”.
Svoje je o zadevi povedala tudi zvezna oblast:
Na str. 215 avtor – zvest svoji natančnosti – pove, da je takoj po sprejetju DEKLARACIJE (TUL) dne 25.6.1991 “zvezna vlada” (v resnici zvezni izvršni svet!) odločno razglasila listino o neodvisnosti za nično. Zato – ker sama listina ne pomeni spremembe dejanskega stanja – JLA ni začela z vojaško akcijo po sprejetju omenjene listine, marveč v noči PO DEJANSKI RAZGLASITVI dne 26.6.1991, ko je “listina” (quasi “letter of intent”) postala NOVO PRAVNO DEJSTVO – Republika Slovenija pa subjekt internacionalnega prava.**** DEJANSKE javne in slovesne RAZGLASITVE, podprte z vsemi potrebnimi listinami in dokumenti, pač nihče, niti zvezna oblast, ne more ignorirati ali razglasiti za nično.
Natančno naveden tok dogodkov in citirane izjave tipa “Slovenija lahko gre”, pa kličejo po poglobljeni razlagi, zakaj je do napada JLA na osamosvojeno državo Slovenijo sploh prišlo. (To je sicer elaborirano na spletni strani www.domovinasospomini.eu/blog )
Toliko na prvo žogo…
Andrej Lenarčič
Op.:
***) Samovoljna prekvalifikacija dejanske RAZGLASITVE OSAMOSVOJITVE, ki je edina pravno relevantna in zavezujoča zgodba v nasprotju z za kaj takega potrebnimi “listinami”, “deklaracijami” in drugimi dokumenti, ki imajo politični pomen, v PROTOKOLARNO SLOVESNOST je pač spričevalo avtorja. V ta sklop sodi tudi površnost / zamenjavanje osamosvojitve in odcepitve.
****) Pomembno dejstvo: Obe skupščini – v Ljubljani in v Zagrebu – sta dne 25.6.1991 sprejeli neke LISTINE. Razglasila in udejanila pa je osamosvojitev samo Republika Slovenija. Hrvatska je ostala republika preostanka SFRJ in kot njegov integralni del tudi bila z vsemi ostalimi republikami in pokrajinama agresor na Slovenijo. To je internacionalno pravno opredelila tripartitna Brionska konferenca (7.7.1991): Udeleženci so bili: 1) Evropska Skupnost, kot sklicatelj, 2) Republika Slovenija, kot napadena država, in 3) preostanek SFRJ, kot agresor. Ker so sklepi te konference vzpostavili MORATORIJ na nadaljnje korake pri osamosvajanjih, je Slovenija nadaljevala z urejanjem svojih notranjih zadev in zagotavljanjem varnosti države (vključno odhod že blokirane / poražene vojske SFRJ), sosednjo Hrvatsko pa je moratorij doletel kot integralni del SFRJ, in je osamosvojitev smela razglasiti šele po poteku moratorija – 8. 10.1991.

PREKMURJE

August 22nd, 2018

Kopipejstam tekst objave na spletu DZ…

Ne morem, da ne pripomnim:

– Ne navedenega dne ne katerega drugega se niso “združili” prekmurski Slovenci (!) z “matičnim narodom”… S podpisom Sporazuma v Trianonu (!!!) sta bila večinsko s Slovenci poseljena dela Železne županije in Županije Zala dodeljena Kraljevini SHS. Blebetanje o “združevanju narodov” je več kot kričeč primer (resentiment) nacističnega in fašističnega tribalizma in rasizma – ko se blebet spremeni v AKCIJO (npr. “veličastno” nevihtno zmago – v resnici brezobziren izgon z rodne zemlje – nad četrt milijona civilistov brez vsake zaščite) pa gre za genocid nacističnih dimenzij.

Shrani.si

– “Prekmurje” je poimenovanje teritorija znotraj Kraljevine Ogrske, kakor ga je bilo videti s štajerske (“SLOVENSKE”) strani državne meje. Izsek vojaške specialke natančno pove, da je meja po Muri do Drave pod Središčem (Karta !!!!) meja med Štajersko in PREKMURJEM – torej “Prekmurje” obsega ves teritorij severno od Drave !!! (Karta!!!). Ergo TUDI Medmurje:

Na žalost je so veličastne govorance v zvezi s tem navaden flanc in fantazije……………… Sporazum v Trianonu natančno opredeljuje mejo CELOVITEGA  ozemlja (OZEMLJA, NE “LJUDSTVA”), dodeljenega Kraljevini SHS (in mejo tega ozemlja na reki Dravi!!!). Da gre za celovito ozemlje (večinsko slovenskih delov obeh tu navedenih županij) je izven vsakega dvoma. “Hrvaška” se začenja na reki Dravi, kjer teče meja “hrvaške” (ogrske!!!) županije Varaždin. Zato je skladno z načeli in pravili internacionalnega prava dokončno vse ozemlje severno od reke Drave del Republike Slovenije. Mejo na Dravi so namreč brez zadržkov priznali tudi ustaši leta 1941, ko je Madžarska vrnila omenjene dele obeh županij v okvir Madžarske. NDH je takrat enako z meddržavno pogodbo z okupatorskimi oblastmi v slovenskih deželah Primorski, Krajnski in Štajerski VELJAVNO (!!!) priznala kot svojo zunanjo državno mejo državne meje omenjenih slovenskih dežel z Ogrsko! (s katerimi so te SLOVENSKE dežele kot “ZEMLJE države SHS” leta 1918 s Kraljevino Srbijo sestavile novo južnoslovansko državno tvorbo).

AL, 22082018

CITAT:

Novica:

V Državnem zboru razstava Znamke Prekmurskih in Medmurskih izdaj 1919

Datum objave: 17.08.2018

Razstava je na ogled do vključno petka, 24. avgusta 2018.

  1. avgusta praznujemo praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na ta dan leta 1919 je bila na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predana v roke civilnemu upravitelju, Prekmurje pa se je vrnilo pod okrilje domovine.

V Državnem zboru smo se tega dogodka in državnega praznika spomnili z razstavo Pomurskega muzeja iz Murske Sobote z naslovom Znamke Prekmurskih in Medmurskih izdaj 1919. Odprtje razstave je bilo v petek, 17. avgusta 2018, ob 9. uri v preddverju velike dvorane Državnega zbora.

O razstavi

Poštne znamke nam, od kar obstajajo, govorijo o posebnih ljudeh, posebnih stvareh in o posebnih dogodkih, včasih kar o posebnih letih. Za Prekmurje in Medmurje (Medžimurje) je bilo takšno posebno leto 1919. Po končani prvi svetovni vojni in razpadu starodavne Avstro-Ogrske monarhije so se v tistih nemirnih mesecih, ko so številni narodi poskušali sami odločiti v kakšni državni in narodni skupnosti želijo živeti, odločali o svoji prihodnosti tudi Slovenci in Hrvati.

Vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je že pozimi 1918 zasedla Medmurje, Prekmurje pa po odobritvi mirovne konference 12. avgusta 1919. Jugoslovanske vojaške enote so pod poveljstvom generala Krste Smiljanića in podpolkovnika Vladimira Uzorinca zasedle območje med reko Muro in začasno mejo, ki je bila določena na razvodnici reke Rabe. Istega dne se je v družbi antante komisije v Mursko Soboto pripeljal mariborski okrajni glavar dr. Srečko Lajnšic, ki je bil imenovan za Civilnega komisarja za Prekmurje.

  1. avgusta 1919 je bilo po maši pred cerkvijo v Beltincih veliko ljudsko zborovanje povezano z izročitvijo Prekmurja civilni oblasti. Med govorniki so bili:
    – Jožef Klekl (1874‒1948), katoliški duhovnik, politik, urednik. Bil je urednik in izdajatelj prvih slovenskih časopisov, ki so izhajali v Prekmurju ter v času prevrata in med svetovnima vojnama osrednja politična osebnost Slovencev v Prekmurju,
    – Jožef Godina (1898‒1986), Maistrov borec, pozneje katoliški duhovnik, publicist in urednik,
    – dr. Fran Kovačič (1867‒1939), katoliški teolog, profesor, zgodovinar, urednik. Bil je član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v vlogi izvedenca za slovensko etnično mejo na Štajerskem in
    – dr. Matija Slavič (1877‒1958), katoliški teolog, profesor, prevajalec. Bil je član delegacije na mirovni konferenci v vlogi izvedenca za slovensko etnično mejo v Prekmurju.

Od leta 2006 praznujemo  ta dan kot spominski dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Po Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji je 17. avgust državni praznik, ne pa tudi dela prost dan. Uveden je bil leta 2006, od leta 2009 se uradna državna proslava prireja vsakih pet let. Uvedbo omenjenega praznika so leta 2005 predlagali prekmurski poslanci Jožef Horvat (NSi) , Jožef Ficko (SDS), Feri Horvat (SD) ter Mitja Slavinec in Geza Džuban (oba LDS), saj so menili, da Slovenci zaradi izgube Koroške in Primorske po prvi svetovni vojni niso nikoli resnično dojeli izjemnega pomena pridobitve Prekmurja, ki je ena redkih svetlih točk naše zgodovine iz tistega obdobja. Vsi našteti poslanci so si bili edini, da bi lahko za prepoznavnost praznika storili še več, kot tudi, da je za slovensko gospodarstvo bolje, da praznik ni dela prost dan.

Oficirji jugoslovanske vojske so decembra 1918 v Prelogu in Murskem Središču ter avgusta 1919 v Beltincih in Dobrovniku, bodisi samoiniciativno bodisi po ukazu pristojnega poveljstva, takoj po prevzemu poštnih uradov ročno pretisnili zaloge ogrskih znamk z znakom ”SHS” ali v primero Dobrovnika z znakom ”Prekomurje SHS”. Nastala je zbirka znamk, ki zaradi majhne naklade in kratkega časa uporabe velja za izjemno, tako v filatelistični kakor splošni zgodovini obeh narodov.

Iz zasebne zbirke je zbirko 150 znamk ter posebnih izdaj, s posredovanjem Zmaga Jelinčiča Plemenitega, odkupilo podjetje Mobitel in jo leta 2001 predalo Pomurskemu muzeju Murska Sobota. Naslednje leto je bila zbirka z razstavo in preglednim katalogom prvič javno predstavljena.

Avtorja razstave sta Metka Fujs in Janko Štampfl.