Zadeva Non-Paper

July 29th, 2021
Non-Paper ist eine nicht sanktionierte und daher offiziell nicht zitierfähige Veröffentlichung.
Ni torej nobene možnosti uradne seznanitve z vsebino proslulega “Nonpaperja”! Vsakomur na očeh in razumljiv pa je namen vpletenih v tkim. “slovenski Nonpaper”! Razviden je – in še bo v učinkih. S problematiziranjem “spreminjanja meja” in “dokončanja razpada SFRJ” je klika dosegla učinke, kakor jo zavezujejo “aranžmaji” iz turbulentnih časov osamosvajanja in vojaških obračunavanj (povezanih “vojnim dobičkarstvom”). Ker je Badinterjeva arbitražna komisija s svojimi “Mnenji”, ki so jih udejanili pooblaščeni gremiji – z OZN vred! – definitivno “dokončala” razpad SFRJ, se v zvezi z “Nonpaperjem” razglaševanim “dokončanjem” more opaziti le dejansko nedonkončani proces osamosvajanja Slovenija in odcepitve Hrvatske.
Kako to?
1) Badinterjeva komisija je bila ustanovljena skoraj pol leta potem, ko je Slovenija razglasila in ubranila svojo osamosvojitev, in je bila kot enakopravna udeleženka tripartitne Brionske konference de fakto mednarodno priznana. Ker se je osamosvojila skladno z ustavnimi dokumenti in mednarodnim pravom, tako kot se je 1918 “ujedinila sa Srbijom”, je priznala in imela vse dejanske meddržavne meje, ki so opredeljevale njeno državno ozemlje. Badinterjeva komisija se torej s Slovenijo ni imela kaj ukvarjati. V 7. Mnenju je le zapisala, da jo je (zato!!!) treba nemudoma priznati.
2) Jugoslovanska republika Hrvatska, ki v razpadajočo SFRJ ni prišla kot državni subjekt z vsemi atributi – torej tudi brez določene državne meje – se je od SFRJ zato lahko le odcepila. To svojo odcepitev (“raskid državnopravnih sveza”) je razglasila tri mesece potem, ko je Slovenija že bila osamosvojena država. Zagreb je bil zato dolžan hkrati in takoj, in to brezpogojno, priznati že obstoječoDRŽAVNO (!!!) mejo Republike Slovenije. (Zanimivo: To mejo je v celoti – od Reke do Kotoribe – Zagreb uradno priznal že davnega leta 1941!) Tega Zagreb 8.10.1991 ni storil. Torej je razglasitev odcepitve Hrvatske od (preostanka SFRJ – brez Slovenije) nedokončana – neudejanjena. (Suverena) država mednarodno pravno ne obstaja.
3) Badinterjeva komisija je dejansko relevantno stanje v preostanku SFRJ seveda upoštevala in je problem dotlej nedoločene in neobstoječe državne meje preostalih republik (razen Srbije in Črne gore) rešila “salomonsko” (in seveda dokončno!) tako, da je odločila: Medrepubliške meje (teh republik – t.j. Hrvatske in BiH in Makedonije) postanejo meddržavne.
4) Ker torej Zagreb tisoč let in več obstoječe državne meje slovenskih dežel, ki napram preostanku SFRJ predstavljajo državno mejo osamosvojene Republike Slovenije, do danes (kljub priznanju maja 1941) ni priznal, osamosvojitev RS in odcepitev RH ni “dokončana”. Dokončana bo, ko bo Zagreb brezpogojno, nemudoma, takoj in v celoti priznal obstoječo državno mejo Republike Slovenije s preostankom SFRJ! (Slovenija se NI osamosovjila od Hrvatske, marveč od SFRJ! Hrvatska je bila celo skupaj s preostankom SFRJ, kot njega integralni del, agresor v izsiljenem napadu na osamosvojeno Slovenijo!)
Nobenega dvoma torej ni, da zahteva (neizogibna zakonita potreba) po “dokončanju” osamosvojitve/odcepitve Slovenije/Hrvatske sodi v osnove internacinalnega prava in predvsem Helsinške listine o NESPREMENLJIVOSTI (OBSTOJEČIH) DRŽAVNIH MEJA. Klike, ki jim zakonita in mednarodno pravno relevantna razrešitev še vedno aktualnega problema ne ustreza, po svojih boljševističnih načelih “nadomestne vojne” in sistematične zlorabe plemenitih ciljev, v svoje zle nakane vpletajo edino nedokončano vprašanje razpada SFRJ (priznanje državne meje RS s strani Zagreba) v skrajno nevralgični (“NEDOTAKLJIVI”!) “balkanski sod smodnika” – razmerja med preostalimi YU republikami, ki so sicer pravno relevantno in dokončno razrešena s postopki Badinterjeve komisije.
29072021

SAJ NI RES PA JE

May 23rd, 2021

Nekaj resnega v poplavi butalske blaznosti:

Ker se je 24.02.2021, pod nerazglašeno/zlorabljeno plahto “izrednih razmer” zgodilo:

 

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

          U K A Z 

o razglasitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ-D) 

Razglašam Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ-D), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 16. februarja 2021.

Št. 003-02-2/2021-9

Ljubljana, dne 24. februarja 2021

Borut Pahor predsednik Republike Slovenije 

Z A K O N 

O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR (ZVDZ-D) 

  1. člen

V Zakonu o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 54/07 – odl. US in 23/17) se v 7. členu v prvem odstavku pred besedo »dopolnil« doda beseda »že«…

 

nihče po uveljavitvi navedenega zakona (12.09.1992)  “izvoljenih” in po njih imenovanih/postavljenih državnih funkcionarjev/sodnikov/uslužbencev sedaj torej dejansko in dokončno nima zakonitega pooblastila. Od oseb, ki še imajo veljaven mandat in ki morejo in morajo katastrofalno izvedeno osamosvojitev tisočletne slovenske države (dežele /976 “windisch sprach”/ združene od 31.10.1918, vstopile v YU 1.12.1818, izstopile 26.6.1991) končno legalizirati, so delegati “osamosvojitvene skupščine”, predsednik republike MK, in “Drnovškova vlada”, sestavljena 14.05.1992:

https://www.gov.si/drzavni-organi/vlada/o-vladi/pretekle-vlade/2-vlada-republike-slovenije-od-14-maja-1992-do-25-januarja-1993/

Vsi trije subjekti – skupščina, vlada in predsednik – ki jim mandat (po zakonu !!!) ni prenehal, so še vedno (številčno) opravilno sposobni in morejo in morajo izvršiti za legalizacijo potrebna dejanja: Udejaniti TUL, legalizirati (izbrane, ne vseh!!!) sprejete a nelegalne (zato neveljavne) zakone, predpise, sporazume, imenovanja itd., zakonito popraviti 7. člen ZVDZ, predsednik Kučan pa potem razpiše volitve v DZ.

Vsi “nelegalni” so takoj na dopustu.

ČE/KER SE TO NE BO ZGODILO, JE SEVEDA (po 24.02.2021 dokončno) NA DOPUSTU DRŽAVA SLOVENIJA. MOŽNOST ORGANIZIRANIH OGLEDOV BO UREJENA V DOGLEDNEM ČASU. PLINSKE MASKE OBVEZNE. (Vstopnine ne bo, zdravstvena oskrba obiskovalcev – ob potrjenem plačilu vstopnine – zagotovljena).

MNENJA in DEJSTVA

April 26th, 2021

K poplavi MNENJ velja k tokratnim objavam v Sobotni nanizati nekaj relevantnih DEJSTEV:

 

 

Še nikoli nismo bili tako politično osamljeni in šibki.

 

Na področju internacionalnega prava se z mnenji ni vredno zamujati. Pa vendar bi bilo treba k nizu mnenj, ki so objavljena pod navedenim naslovom, pritakniki nekaj relevantnih dejstev.

Prvo in ključnega pomena je, da se je Slovenija osamosvojila in ne odcepila, kakor so se nekatere druge YU republike, ki v (razpadajočo) povezavo niso “prinesle” lastne državnosti, in jim je zato morala Badinterjeva arbitražna komisija podeliti državni status in atribute (njihove “republiške meje” so postale državne – seveda tiste in tam, kjer ni bilo obstoječe državne meje sosed…). Zato je brez sence dvoma na dlani, da se je Slovenija smela in se je lahko osamosvojila takšna in tako, kot se je v povezavo vključila: S svojimi državnimi atributi (deželami – ZEMLJAMI piše v dokumentu!), ki so ozemlje (državna meja), državljani in oblast. S tem, da se omenjena komisija s Slovenijo sploh ni ukvarjala, je to očitno dejstvo tudi potrjeno.

Drugo dejstvo je, da znotraj YU ni nastalo nič, kar bi imelo učinke na internacionalni ravni (“Notranji pravni akti na internacionalni ravni nimajo nikakega učinka” – izjava vodje katedre za mednarodno pravo na TVS!). V času trajanja južnoslovanske zvezne države so bila uveljavljene le nekatere meddržavne pogodbe s sosedami, ki so spremenile – določile meddržavno mejo. Temeljna ustavna listina RS te spremembe v celoti potrjuje.

Tretje dejstvo glede meje RS s preostankom SFRJ (Slovenija se je osamosvojila od SFRJ!) pa je, da potek meje še vedno ni določen. Arbitražna odločba, sprejeta na podlagi veljavnega, pri Združenih narodih evidentiranega Sporazuma o arbitraži, je ad acta, null and void. In to iz vsaj dveh razlogov:

– 1) Arbitražni memorandum, ki ga je podpisal in tribunalu v Haag poslal PV JJ, je lažniv. Navaja neresnico, da “sta se RS in RH osamosvojili hkrati”. Da je to navadna laž in potvorba (v korist južne sosede!), ni razprave.

– 2) Južna soseda, ki po točki 5. Sporazuma o arbitraži ni stranka v postopku določanja poteka meje (se je pa dobrega pol leta po osamosvojitvi Slovenije pojavila kot soseda), se je s podpisom Sporazuma zavezala, da bo odločbo arbitražnega tribunala upoštevala, ves postopek in samo odločbo zavrača in ignorira.

Ni torej nobenega dvoma, da potek meje med Republiko Slovenijo in sosednjo Republiko Hrvatsko ni določen. Edina določena državna meja je torej še vedno (skladno s Helsinškimi dokumenti) tista, s katero so se slovenske dežele (t.j. države – ZEMLJE) 1.12.1918 “ujedinile sa Srbijom”! Te meje so javno znane, objavljene na vseh relevantnih zemljevidih, dokumenti shranjeni v arhivih na Dunaju, v Budimpešti in v Rimu itd. (Predsednik Republike Avstrije v dopisu pove, da so pooblaščenim vsi dokumenti in karte vsak trenutek na voljo…).

Za nameček: Mejo, o kateri je tu govor in ki obstaja, in je dokumentirana, so oblasti Nezavisne države Hrvatske v celoti in brez rezerve priznale že maja 1941. (Hkrati z mejo na Dravi od Zavrča do sotočja Drave in Mure pod Kotoribo!)

Do morebitnega meddržavnega dogovora z južno sosedo na podlagi veljavnega/zavezujočega Sporazuma o arbitraži torej obstajajo in so mednarodno pravno dejstvo edine obstoječe meddržavne meje Republike Slovenije s preostankom SFRJ, kakor so opisane zgoraj.

 

Ljubljana, 24. 04. 20221

V TRETJE GRE RADO

April 16th, 2021

Strašljive “balkanske zgodbe” minulih stolet(ij) se vračajo na sceno – kot da pandemija ni dovolj…

In znova so nas vpletli.

Varovalni mehanizmi ves čas niso delovali iz preprostega razloga, ker dobro plačani strokovnjaki (za katero “stroko” gre, bo vsak sam uganil!) pravljičarijo in umetelno zaokrožajo naročene zgodbe. In tako bo ostalo in vedno znova nas bodo vpleteni zvlekli zraven kot poceni prikritje svojih lopovščin. Tako je bilo na začetku modernih prekucij v Evropi, ko je Budimpešta “učinkovito”(!) ustavljala Josipove prestolonaslednike in po njegovi smrti Karlu ni dovolila slediti Wilsonovim “točkam”. Ker Zagreb zaradi budimpeštanskega centralizma ni imel nobenih državnih pravnih upravičenj, mu je državnost slovenskih dežel prišla prav v pričakovanem “jugoslovanskem” spopadu z Beogradom. Zgodba je znana in razkriva vse scenarije, ki so tudi v času razpadanja balkanske tvorbe spet prišli prav Zagrebu. Slovenci pa znova paravan za obračunavanja drugih.

Je vtis – in bati se je, da ne vara – da še v tretje bebavo bolščimo v dogajanje, ki ga ne razumemo, se nas pa še kako tiče! In je vanj poleg Zagreba in Beograda seveda vpletena Budimpešta. Slovenci pa (znova) tragikomični paravan…

Nil nove su sole!

Nekaj ob spravaški kampanji in mračnih tonih iz ozadja…

April 12th, 2021

OD VSEPOVSOD ODMEVA – NE PESEM, NEKAKŠNO SPRAVAŠTVO OB TRIDESETI OBLETNICI OSAMOSVOJITVE (pomisel k prispevkom o “spravi”)

A še najbolj bi se spodobil kakšen slovesen requiem – maša za mrtve (še najbolj državotvorno ob Spomeniku neznanemu junaku – OSARIJU. O desetletja starem predlogu je že dovolj povedanega!). Zgodba ljudstva, ki so ga zadnjih sto let pospešeno osvobajali in osamosvajali,  povzročili pa nespregledljiv kup mrličev in kataklizmo brez primere. Kako sicer poimenovati kruto resnico, da nas je danes kljub številnim priseljenim (komaj) toliko, kot pred sto leti? Druge nacije so v tem času svojo številčnost vsak podvojile! Gospodarsko in okoljsko škodo pa raje prepustimo za to plačanim.

Je pa treba spregovoriti o praznovanju tridesetletnice razglasitve osamosvojitve Slovenije. Množica besed doslej se v ničemer ne dotakne resnice, ki od vsepovsod štrli vsakomur v nos. V vsej preprostosti in povednosti pa vstane pred nami vsemi, ko se vprašamo: Kaj se je osamosvojilo dne 26.6.1991? Odgovor najprej počaka na dodatno vprašanje: Kaj se sploh more osamosvojiti, in na odgovor: Kar je prej nekaj sestavilo. In smo tu – pri omenjeni resnici:

Dne 26.6.1991 se je z javno razglasitvijo (prim. Pravni terminološki slovar, Ljubljana, 2018) osamosvojilo, kar se je v državo, ki je s tem razpadla, združilo. O tem združevanju je bilo v  javno objavljenem razglasu 1.12. leta 1918 razglašeno, da so se “ZEMLJE (v srbščini to pomeni države) države ( države z malo začetnico!!!)  Slovencev Hrvatov in Srbov ujedinile sa Kraljevinom Srbijom”! In kakor sta se leta 1918 “ujedinila” (sklenila “posel”) le dva subjekta – slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani in Kraljevina Srbija, sta udeleženca “posla” leta 1991 tudi le dva: slovenske dežele imenovane Republika Slovenija in SFRJ. Vse ostalo, kar sodi v proces razpadanja južnoslovanske tvorbe, se je dogajalo kasneje, ko sta bila “na trgu dva subjekta: Republika Slovenija, ki je svojo osamosvojitev in status zavarovala z oboroženo silo, in preostanek SFRJ = SFRJ brez Slovenije. Načela in pravila internacionalnega prava (kasneje – Montevideo Convention, 1933 – ubesedena glede internacionalne pravne subjektivitete države) povedo, da morejo medsebojno “poslovati” le subjekti enakega značaja – torej država z državo. Nikakor ne neka “grupa gradjana” ali “etnična skupina”! Torej pravilno zapisano besedilo v omenjenem razglasu je povedalo, da so se 1.12.1918 v Beogradu z razglasitvijo združile s Srbijo DRŽAVE (imenovane: država SHS). Te države pa so bile tedaj izključno slovenske dežele cislajtanskega dela habsburškega državja, ki so imele vse atribute subjekta internacionalnega prava (z drugimi državami so enakopravno stopale v medsebojne odnose…) in samo z njimi je DRŽAVA Kraljevina Srbija smela sklepati veljavne in učinkovite meddržavne pogodbe/dogovore – tokrat o “ujedinjenju”! S tem, da je do tedaj Srbija že obsegala takratno Južno Srbijo, Sandžak in priključeno Črno goro. S pomočjo sil Antante, kot zmagovalna zaveznica,  pa je tedaj že okupirala dele teritorija premagane Kraljevine Ogrske (Hrvatsko, Slavonijo, Vojvodino) in ozemlje Bosne in Hercegovine (v soupravi Budimpešta – Dunaj!).

Z “ujedinjenjem” nastala država (Jugoslavija) je delovala bolj ali manj enovito. Vsekakor pa nič, kar se je upravnega dogodilo znotraj nje v burnih časih njenega sedemdesetletnega obstoja, ni imelo na internacionalni ravni nikakega učinka, še manj pa je kakor koli prizadelo – spremenilo internacionalno pravno subjektiviteto slovenskih dežel, kakršne so v zvezo prišle. Na to so vplivale le meddržavne pogodbe – npr. Kraljevine SHS z Italijo o prevzemu Primorske in Reke, pa v času Druge vojne pogodba med Italijo, Nemčijo, Madžarsko in Nezavisno državo Hrvatsko o medsebojnem priznanju meja slovenskih dežel in trianonske meje na Dravi (od Zavrča do sotočja s pritokom Muro pod Kotoribo) in seveda vse druge mirovne in meddržavne pogodbe (npr. vrnitev Primorske Jugoslaviji, Državna pogodba o Avstriji…Trianon), ki so določale meje slovenskih dežel znotraj Južnoslovanske države in s sosedami: Italijo, Avstrijo in Madžarsko.

Dejansko internacionaln o pravno relevantno stanje stvari, ki je dotlej znotraj južnoslovanske države “mirovalo”, je prišlo na dan, ko se je ta država znašla v stanju razpadanja. Glasno in najvišji ravni se je pokazalo v izjavi srbskega vožda Miloševiča, s katero je pozival Slovenijo naj vendar že odide. Od vseh jugorepublik sta namreč samo Slovenija in Črna gora prišli v zvezo kot subjekta z vsemi atributi države (seveda tudi ozemljem in državno mejo!). Zato pri kasnejšem “ločevanju” Srbije in Črne gore in dokončni odpravi “Jugoslavije” ni bilo trenj. Prav tako tudi osamosvojitev Slovenije (vsaj za Srbijo) ni bila težava (bila pa je – prim. 1918! – znova hud problem Zagreba, ker jo je hotel zlorabiti v svojem obračunavanju s Srbi. “Da nisam htio, rata ne bi bilo…” je Tudjmanove besede objavil v knjigi njegov general Špegelj). Nasprotno: beograjska politika je ves čas obstoja razumela Slovenijo kot motnjo pri njenih “poslih” z Zagrebom, saj je Zagreb spretno vijugal v tem trikotniku. Še najbolj leta 1918, ko se je izza fasade državnosti slovenskih dežel skušal pritihotapiti v Beograd kot subjekt ujedinjenja. Aleksander ga je seveda “prizemljil” z zgoraj citirano formulacijo v dokumentu o ujedinjenju.

“Mnenja” znamenite Badinterjeve arbitražne komisije so tudi potrdila, da se je Republika Slovenija lahko brez težav osamosvojila, saj je imela za to vse pravne in materialne pogoje. Z njo se “Komisija” sploh ni ukvarjala. Tako ali tako je bila Slovenija v trenutku, ko je “Komisija” nastala in začela delovati, že pol leta suvereni subjekt internacionalnega prava – kot udeleženka tripartitne Brionske konference (Evropska skupnost, kot sklicateljica, Republika Slovenija kot napadena država in preostanek SFRJ kot agresor) tudi de fakto priznana.

Razlog nastanka in delovanja Badinterjeve arbitražne komisije je bilo urejanje statusa delov razpadajoče države. Kot rečeno, s Slovenijo težav ni imela, saj je dotedanja jugoslovanska republika prišla v zvezo z vsemi atributi – tudi državnim teritorijem in določeno državno mejo. “Jugorepublike” Hrvatska, BiH in Makedonija pa so nastale znotraj in v času obstoja SFRJ in niso imele internacionalnih državnopravnih atributov in tako niti svojih državnih meja (medrepubliške so bile administrativne!). Zato je Komisija v svojih “mnenjih” določila, da “republiške meje (teh republik – torej tiste, ki doslej niso bile meddržavne!) postanejo državne” – sicer tem republikam  ne bi bilo mogoče priznati državne pravne subjektivitete.

Osamosvojitveni dokumenti Republike Slovenije – še zlasti Temeljna ustavna listina, drugi razdelek = meje – v celoti upoštevajo relevantno internacionalno pravno stanje stvari. Ni sicer jasno, če so se avtorji zavedali, kaj /kako so zapisali, a to dejstev ne spremeni. In zapisano je = npr. poglavje meje v Drugem razdelku TUL.

Kakor je samozvana “narodnovoditeljska” klika (ves spekter – od desne do leve) leta 1918 pred ljudstvom utajila, kaj se je dejansko zgodilo, da je nastala nova država, zveza slovenskih dežel (razglasitev 31.10.1918 na podlagi suverenovega Manifesta; enako kot Češka in “nemške” dežele Cislajtanije), in nove države ni predstavila ter zahtevala udeležbo ob boku “posestrime” Nemške Avstrije v St. Germaine, marveč državo in državljane kot brezpravno rajo, podrejeno nekemu Zagrebu (ki kot provinca centralizirane Ogrske ni imel nobene legalne podlage), pognala v plen Srbiji, s katero so bili državljani slovenskih dežel do včeraj (11.11.1918 ob 11h) v vojni (Posledice/učinke tega manevra vidimo, vonjamo, štejemo… še dandanašnji), je “osamosvajaška” klika (ponovno vseh barv) tudi resnico o razglasitvi osamosvojitve 1991 pred ljudstvom utajila: Dokumenti in veljavno internacionalno pravno stanje sicer pripovedujejo dejstva OSAMOSVOJITVE (!!!) klika pa ves čas ravna, kot da se je od propadle balkanske umetne tvorbe odcepil “rešilni čoln”, imenovan Republika Slovenija, na katerega je vkrcan ves moralni, idejni, politični in gospodarski šoder propadle države in režima. Čeprav ni nobenega dvoma, da se je 1991 lahko osamosvojilo le tisto, kar je zvezno državo sestavilo, je to dosledno “prepovedana tema!. In še huje: Pojem “Slovenec” kot državljan osamosvojene države Slovenije sploh ne sme obstajati in ni zapisan niti v ustavi. Državljani Slovenije ne obstajajo, saj nimajo niti svojega imena. Se pa toliko bolj vse utaplja v nacionalistični, plemenski, šovinistični, ideološki in “gospodarski” brezpravni greznici. Enako, kot je klika zlorabila leto 1918 in debelo profitirala, se je ponovilo leta 1991.

Česa “tridesetletnico” naj praznuje ogoljufano ljudstvo, prebivalci in državljani slovenskih dežel, pobiti, padli, pomorjeni, pregnani, pobegli, razseljeni, izbrisani, okradeni, ogoljufani, zanikani, osramočeni – raja, ki si niti svojega lastnega imena “ne zasluži”?

 

Ljubljana,  12. 4. 2021

Op.:

(besedilo je v luči vtikanja naših “mojstrov” v “balkanske posle” še bolj aktualno – velja pa ponoviti, da je Badinterjeva komisija imela vsa pooblastila da vzpostavi nova internacionalna pravna stanja – to pomeni še zlasti, vzpostaviti državnost (teritorij, meje, obblast…) tistim jugorepublikam, ki niso imele svoje lastne državnosti – kot so jo “prinesle” v YU Slovenija (slovenske dežele), Srbija in Črna gora. KOmisija je posebej poudarila, da so po hlesinških dokumentih DRŽAVNE meje nespremenljive. To v prvi vrsti velja z državne meje tistih držav, ki so – kot rečeno – s temi atributi v Jugoslavijo prišle. Zato se je Slovneija smela osamosvojiti takšna, kot je v YU prišla (s tistimi državnimi mejami slovensih dežel!) Srbija in Črna gora pa sta ohranili svoje. “Republiške” meje Hrvatske, BiH in Makedonije, pa so postale državne – in enako kot prej omenjene slovenske, srbske in črnogorske – postale nespremenjljive. Ker je bila Badinterjeva komisija arbitraža, vzpostavljena pod patronatom UN in Evropske skupnosti, teh meja, ki jim je komisija podelila statis državnih meja pod nobenim izgovorom ni mogoče spreminjati. (Samo medklic: še zlati pa ne državnih meja slovenskih dežel, s katerimi so te dežele eta 1918 s Srbijo sestavile državo, ki je SFRJ imenovana leta 1991 razpadla. Kruto dejstvo je, da slovenski politični vrh tega noče razumeti in sprejeti.)

VSTAJENJSKO, 2021

April 3rd, 2021
Dic Maria! Quid vidisti in via! Očitno je na vstajenjsko soboto v vrtu mrtvih videla “luč na koncu tunela” – morebiti se bo tudi ljudstvo končno zgledovalo po vstalemu Odrešeniku… Čas je morebiti še, da se po stoletju grozovitih zablod dvignemo iz brozge, v katero so nas potlačili “voditelji” že pred sto leti, njihovo raboto pa vestno (in učinkovito) nadaljevali vseh sort sledilci.
V današnjem Dnevniku sem prebral tole pismo bralca:
Danes bi Milčinski pisal Butale 2.0
(objavljeno: Dnevnik, 03042021)
Glede na ustavnopravno greznico, v kateri se je znašla Slovenija, si človek upravičeno zaželi, da bi bil Fran Milčinski še z nami. Kake Butale 2.0 izpod njegovega peresa bi bile zanesljivo zanimivo branje med vnovičnim zaprtjem države.
Že lep čas lahko spremljamo prerekanje okrog kaznovanja in predlagane amnestije mariborskih dijakov. Toda predlagana amnestija je v resnici povsem nepotrebna, saj je vladna prepoved zbiranja več kot očitno neustavna.
Ustavno sodišče je sicer avgusta lani s sramotno (in s strani večine medijev prezrto) odločitvijo ugotovilo, da se vladi za dosego svojih ciljev ni treba držati pravnega reda, vendar pa s tem ustave ni odpravilo oziroma zadevno dopolnilo, saj za kaj takega nima pristojnosti, državnemu zboru pa kaj takega (še) ni padlo na njegovo kratko pamet. Ustava tako še vedno velja, kot je zapisana, in v 16. členu jasno določa, da je »s to ustavo določene človekove pravice in svoboščine izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali ome¬jiti v vojnem in izrednem stanju«. Ker izrednega stanja državni zbor oziroma predsednik republike nista razglasila, je tako vsakršna prepoved  (razveljavitev pravice do) zbiranja očitno protiustavna.
Pri tem ne gre prezreti, da je pravico do zbiranja in združevanja prepovedala vlada. Ustava v 42. členu še vedno natančno določa, da so dopustne zgolj zakonske omejitve te pravice. Torej lahko omenjeno pravico omeji samo zakonodajalec, kar je še vedno državni zbor, ki pa tega ni storil. Nobenega zakona ni, ki bi ta trenutek prebivalcem RS v točno določenem času izrecno omejeval ali celo prepovedoval zbiranje in združevanje na javnih mestih, da o prehajanju takšnih in drugačnih meja ne govorim. Omenjeno omejitev oziroma prepoved je sprejela in uveljavila vlada z odlokom na podlagi ZNB. Da pa pri »zakonski omejitvi« in »omejitvi na podlagi zakona« ne gre za en in isti koncept, jasno izhaja iz 32. Člena ustave, ki za različne okoliščine predpisuje enega ali drugega.
Odvetniki dijakov morajo tako od pristojnega sodišča zahtevati, da v skladu s 156. členom ustave zahteva presojo ustavnosti zadevnih odlokov in ustreznih členov ZNB, ustavno sodišče pa naj se končno zresni in tej stihiji naredi konec.
Dne 16. februarja je državni zbor na izredni seji na daljavo sprejel spremembe zakona o volitvah v državni zbor. Mediji so takrat opazili samo spremembe glede volilnih okrajev, niso pa opazili, da je bil spremenjen tudi 7. člen, v katerega prvo alinejo je državni zbor vstavil besedico »že«. S tem je pomen te alineje povsem spremenil in tako dejansko priznal, da nobene volitve od sprejetja izvirnega zakona niso bile zakonite. Izvirna dikcija brez besede »že« je namreč jasno določala, da bi na volitvah smeli kandidirati in glasovati samo tisti državljani, ki so na dan glasovanja dopolnili natančno in nič več in nič manj kot 18 let starosti (po SSKJ »dopolniti« namreč pomeni »živeti do določene dobe«), DVK pa si Je to alinejo samovoljno razlagala po svoje (to pristojnost ima samo zakonodajalec!) in kandidiranje in glasovanje protizakonito omogočila vsem po spisku. Če to ne bi bilo res, državni zbor ne bi videl potrebe po spreminjanju te določbe. Določeni pravniki pa so pozornim bralcem zakonodaje, ki s(m)o opozarjali na to skrpucalo, zgolj očitali črkobralstvo, in se po stari navadi delali nezmotljive, hkrati pa nas učili, da zakoni veljajo, kot so zapisani. Le kaj bodo zdaj očitali državnemu zboru, ki je očitno dal prav omenjenim bralcem, hkrati pa odločil, da sam sploh ni legitimen?
Če že govorimo o legitimnosti, je bila zadevna seja sama sploh legitimna? Ustava v 86. členu določa, do državni zbor sklepa, če je »navzoča večina poslancev«. Po SSKJ to pomeni, da so »v določenem času na določenem mestu«, to pa so lahko samo v dvorani državnega zbora, ki je edini domicil državnega zbora. Če takšne In drugačne razmere državnemu zboru ne omogočajo, da bi se normalno sestal, zakaj predsednik republike ne razglasi izrednih razmer In prevzame zakonodajnih pooblastil (92. člen ustave)? Se česa/koga boji?
Ob poskusu odstavitve predsednika DZ smo lahko brali razmišljanje poslancev manjšin, da ne želita biti jeziček na tehtnici. Omenjena poslanca bi spomnil, da sta po 82. Členu ustave predstavnika vsega ljudstva in ne samo svojih narodnostnih skupnosti, kar je tudi logično, saj njun glas šteje enako kot glasovi preostalih poslancev. To pa tudi pomeni, da je 8. člen ZVDZ skrajno protiustaven, saj velikanski večini zadevnega ljudstva, ki naj bi po 3. členu ustave imelo oblast v tej deželi (ampak o porabi svojega denarja in pravicah, ki se ga tičejo, ne sme odločati…), izrecno odreka pravico voliti ta dva njegova predstavnika.
PETER LENARČIČ, Ljubljana
Kasneje je avtor opozoril, da je v objavljenem tekstu “čudežno izginil” tale del besedila:
31.3. smo lahko znova poslušali vladne govorce, da težave s cepljenjem povzroča predvsem pomanjkanje
cepiv. A kljub temu na Šubičevi ni junaka, ki bi predsednika vlade pobaral, zakaj vlada lani ni
našla sredstev za Kemijski inštitut, da bi le-ta lahko dokončal razvoj lastnega cepiva, je pa takoj,
če noč in brez najmanjših težav našla neslutene milijone za vojsko. Če se ozrem po svetu, vojska
nikjer ne strelja na viruse, strelja pa prav te dni zelo rada po takšnih in drugačnih protestnikih.
Zgledi vlečejo?

K ESKAPADI NEIZŽIVETIH KOMSOMOLSKIH AMBICIJ – SRAMOTI V BRUSLJU

March 27th, 2021

Sramoten teater v Bruslju. Neizogiben, kadar gre za dediče gozda in leninističnega-stalinističnega agitpropovskega “parlamentarizma”. Dopolnjen s “sten-časom”, plakati in performansi, če gre za podalpsko izpeljanko znanega fenomena. Fenomena, ki nevarno odpira pot do uporabe še katerega “sredstva” oz. “orodja” v PARLARE (!!!) posvečenem prostoru PARLAMENTA! Obsedenci španske izpeljanke kooperativnega boljševizma so nekoč že “PARLALI” v parlamentu s pištolo. Pred časom ni bilo daleč do ponovitve v Kataloniji. (Morebiti se bo komu posvetilo, kaj o nas pripovedujejo svetu EDINI spomeniki in “Dom” “španskih borcev”?)
Parlament je že po svojem imenu prostor POGOVORA, RAZPRAVLJANJA, uokvirjenega v stroga pravila/poslovnik. V njem ni prostora za agitpropovski sprevrženi teater s plakati, prezentacijami, filmskimi spektakli. Edino “orožje” (orodje) parlamentarcev v parlamentu je moč besede in upoštevanje pravil-poslovnika:

PARLAMENT
ang. parliament
stfr. parlement
pogovor – iz parler = govoriti.

PARLAMENTIRATI
fr. parlementer
pogajati se, razpravljati, pregovarjati (se).

PARLIAMENT
A meeting or assembly for conference on public or national affairs.

CONFERENCE
The act of conferring or consulting together.

PARLIAMENTARIAN
One skilled in parliamentarian procedure or debate.

STO LET MUČENO ZAVEDENO LJUDSTVO SI ČESA TAKEGA NI ZASLUŽILO!

KOMENTAR K NEKEMU ČLANKU

March 25th, 2021
Snovalci ustave so imeli pred očmi TUDI izredne razmere. Ker izredne razmere niso le vojna (danes vidimo, da še najmanj!) marveč imajo različne vzroke in pojavnosti, je v ustavo zapisano, kako je treba ravnati/ukrepati v razmerah, ko državni zbor ne more normalno delovati. Razmislek je upošteval še zlasti nujnost, da se prepreči zlorabo razmer v kateri koli obliki ali namenu. Zato je določeno, da se mora izredne razmere razglasiti, in predsednik vlade prepustiti izvršna pooblastila predsedniku države – razen poslancev edini osebi, izvoljeni od vsega ljudstva. Predsednik države prevzame OSEBNO vso odgovornost in strokovne odločitve (ustreznih organov, teles, vladnih služb…) razglaša kot uredbe z zakonsko močjo in s takojšnjo veljavo, ko pa izredne razmere minejo, se vrnejo pooblastila nemudoma nazaj parlamentu in vladi, izredni ukrepi prenehajo veljati in državni zbor oceni, kar je bilo storjeno.
Niti enega zapleta, težave, podtaknjenih političnih zlorab in podobnega bi ne bilo, ča bi odgovorni ukrepali, kakor zahteva ustava/zakon. Sedaj – še preden je kriza mimo – je že jasno, da bo škode od epidemije še najmanj, v primerjavi s katastrofalnimi posledicami delovanja izvoljenih in pooblaščenih za družbo in prihodnost nacije. ODGOVORNOST pa je izginila v živem pesku neustavnega – nezakonitega ravnanja, prikritega izza fasade navidezne demokratičnosti (dobesedno “zamaskirane”!!).

DOLGA DESETLETJA BOJA Z MLINI NA VETER

February 23rd, 2021

Po desetletjih intervencij, protestov, zahtev, obupa – znova “razveseli” sramotenje v osrednjem časopisu:

Shrani.si

Vsemu navkljub je bilo potrebno spet poslati pismo uredništvu:

protest                                                                                               23022021

“Plečnikova posojilnica od zdaj Minisova”  (Delo, 23.2.2021, str.4).

Protestiram zaradi lažne in žaljive navedbe v članku. Zahtevam popravek! Moj pokojni oče, zvesti Plečnikov učenec, sodelavec in življenjepisec, ni bil noben “tehnični risar” (kakor utegne bralec sklepati iz navedbe v članku), marveč arhitekt in ljubljanski urbanist. Projekt Posojilnice je DIPLOMSKO DELO diplomiranega inženirja arhitekture, Vinka Lenarčiča. Z lažjo se sramoti tudi Univerzo v Ljubljani, ki naj bi diplomo inženirja arhitekture podeljevala “navadnim” tehničnim risarjem.

Andrej Lenarčič

Takih pisem je bilo še pa še.

Shrani.siShrani.siShrani.si

_____________________

To je Plečnikov učenec, dipl. ing. arch. Vinko Lenarčič (pred Tivolijem v Ljubljani)

Shrani.si

Skupaj s kolegom/prijateljem/soimenjakom dipl. ing. arch. Vinkom Glanzem, po vojni ustvarjalcu številnih državnih objektov – tudi Skupščine v Ljubljani

Shrani.si

Diploma:

Shrani.si

O njegovi poklicni poti iz publikacije Plečnikova šola
Shrani.si

in zasebno:

Shrani.si

Diplomsko delo:

Shrani.si

O “Plečniku” pri diplomski nalogi Vinka Lenarčiča:

Npr. Sri Lanka ali Madrid
Shrani.siShrani.si
O grozljivosti vpletanj mediokritet v njegovo stvaritev priča predvsem to, da se je od svoje stvaritve popolnoma oddaljil.

Dogajalo se je marsikaj okoli gradnje/investicije:

Shrani.si

nasilno spreminjanje z nesramnimi izgovori

Shrani.si

Zaradi tega je pri Plečniku zahteval, da prevzame vodenje izvedbe – Plečnik, ki je vedel, kaj bi ga doletelo, mu ni ustregel. Usmeril ga je na druga dela:

Shrani.si

Polno je bil zato zaposlen z velikimi projekti od Slovenije do Prage.

Za svojo stvaritev v Celju se ni več zmenil. Tudi njegov lokostrelec na vrhu stavbe, ki je simboliziral namen Posojilnice: natančno opredeljene (poslovne) cilje in popolni zadetki, je izginil, in zamenjal ga je Kristus na križu(???!!! Hinavci?).

Takole je sam preizkušal lik lokostrelca in primerjavo z znanim v Berlinu:

Shrani.siShrani.si

Medtem je izdelal še urbanistični program za zdravilišče Rogaška Slatina (iz publikacije Tine Bratuš) in vilo v Ljubljani:

Shrani.siShrani.si

Intrige vplivnih so prisilile Plečnika, da je svojega učenca umaknil zaradi “drugega upravičenca”. Mu je pa kot (žaltavo) nadomestilo uredil službo urbanista na mestni občini. Da to Mojstru ni bilo preveč težko, je mogoče slutiti iz drobne omembe v Spominih, kako sta z Mojstrom trčila zaradi predavanja o “razvoju arhitekture”, kjer je VL šokiral Plečnika s svojimi modenimi, tehnično-inženirskimi pogledi. Šok je bil hud. Celo drug Plečnikov študent (Mušič) je o tem pisal (VL sam v svojih spominih pove, da so vsi kolegi močali, ko ga je Plečnik grobo napadel zaradi predavanja…):

Shrani.si

Še hujši “trk” je bil soočenje z Mojstrovimi močnimi zaščitniki, ko je šlo za ureditev Tržnice. VL je odločno oporekal monstruozni gradnji Novega Magistrata in zabetoniranju struge Ljubljanice v – tako je rekel – “Cloaco Maximo” – ki je hkrati uničila najlepšo mestno veduto. S projektom ureditve Tržnice tako ni bilo nič… Čas je po sebi prinesel le, da se gradnja mostu ni uresničila. Magistrat pa sploh ne. V rokopisu urbanističnega programa Ljubljane se bere tele vrstice:

Shrani.siShrani.siShrani.si

Kot mestni urbanist je sodeloval tudi pri pripravah zakonov in predpisov:

Shrani.si

Vse do konca vojne je ves prosti čas posvetil slikanju – predvsem v svoji posebni tempera tehniki in sijajnimi velikimi akvareli. Med drugim je njegov tudi edini barvni portret mojstra Plečnika, ki krasi naslovnico Lenarčičevih spominov na učitelja, različni portreti in kopije slavnega Michelangela:

Shrani.siShrani.siShrani.siShrani.si

Z Michelangelovim motivom Stvarjenja se je poigral tako, da je kot angele naslikal (takrat šele) tri svoje otroke, Zemljo pa v podobi njemu tako dragega pogleda na Triglav s Krvavca:

Shrani.si

Preden je konec vojne popolnoma spremenil življenje, je še naslikal prizor z domačega vrta…

Shrani.si

Mlad – dvainšestdesetleten – je odrešen razočaranj potonil v spominu svoje žene in svojih otrok.

POTRDITEV ZLIH OBETOV V PREJŠNJIH OBJAVAH

February 23rd, 2021

Najprej letalska družba ni smela vsebovati besede Slovenija v imenu, je pa vsaj o “slovenskosti” Jadrana pričala z imenom Adria. Po zmagi od potopljenega Titanika v rešilni barkasi odplule sodrge je seveda morala izginiti tudi “slovenskost” Jadrana. Zadnji žebelj v krsto vsega slovenskega pa zabijajo z dokončanjem “posla”, z novo (“PRAVO” ?) letalsko družbo, z “jugoslavizacijo” (balkanizacijo) Slovenije, zveze slovenskih dežel tisočletnega Svetega rimskega cesarstva, s slabo prikrito “novo”? YU:

Shrani.si

Seveda SLOVENIJE očitno dokončno ni (več) – ne sme se pojavljati niti v imenu, kot je običaj: Air France, British Airways, Swiss, Alitalia, Air Serbia…

V skladu z enim prejšnjih postov se očitno dogaja še ČETRTA (zadnja, dokončna?) okupacija.