Divizije prihajajo:

Od leta 1408 so se naši predniki, državljani slovenskih dežel, dolga stoletja v neprestanih krvavih spopadih morali sami sebi prepuščeni braniti pred nenadnimi množičnimi vdori vsiljivcev prek južne meje. Sovrag je prihajal nadnje iznenada: pritihotapil se je “po partizansko” skozi hoste daleč v notranjost dežel in ob primerni priložnosti (kmetje sredi dela na polju in z živino na paši otroci) planil nadnje. Poklal vse moške in starejše, mlajše ženske pa odvlekel v Banjaluko na tržnico za sužnje in janičarje. To se je ponavljalo brez konca. Graščaki in meščani so se lahko ubranili izza trdnih obzidij (Ljubljane npr. “Turkom” – ki so govorili med seboj v znanem jeziku! Trubar se je pri njih – ujetih na ljubljanskem gradu – učil hrvaščine – nikoli ni uspelo zavzeti. So pa radi taborili v prostrani jami severno od mesta, danes imenovani Bežigrad. Tam so Ljubljančani kopali gramoz za zidanje. Bila je jama prostor, ki so ga vpadniki lahko zavarovali in je tam njihov beg varno prežvekoval. Zato so meščani ta turški vikend imenovali BEGOV GRAD – v žargonu: BEGJI (!!!) torej BEŽI-GRAD. In ni noben slučaj, da je danes tam turška ambasada in zraven džamija………………), kmetje pa so se “MORALI ZNAJTI” – Predvsem so utrdili svoje cerkvice na gričih, jim dodali kašče, kjer so hranili potrebne zaloge, in druge potrebne prostore, pa so tja lahko pobegnili na varno – če so seveda bili pravočasno opozorjeni. Ker so “turki” kot povedano planili med ljudi iznenada, že daleč v notranjosti, stran od meje, ker so se tihotapili po gozdovih, so umni Krajnci, Primorci in Štajerci (pa tudi Korošci, saj so tudi tja prihajale take trume) domislili sijajno sredstvo: GRMADE na gričih. Po vseh deželah so na izpostavljenih hribih pripravili kresove in zraven dežurali noč in dan. Prvi, ki je zaznal vpad migrantov (pardon…), je prižgal svoj kres, in ostale so sledile, pa je kmalu vsa dežela vedela: TURKI SO V DEŽELI – in so hitro pobegnili v tabore ali na druga varna mesta.  Tako so Slovenci – Krajnci, Primorci, Korošci in Štajerci reševali golo življenje. Imetje, vasi in obdelana polja pa so izginjala pod mečem pritepencev. V varnejše okolje so odšli tudi imoviteži, plemenitniki in sloviti samostani s knjižnicami in umetnijami. Dežele so medlele izropane in opustošene.

Potem je izbruhnila prva osvoboditev in meja, dotlej krvavo ubranjena, je postala široko odprta. Najprej so bile prepovedane vse pripovedi o strašnih izkušnjah, prihajajočih od juga. Potem so ondotne navade vse bolj prodirale v vsakdan domačinov. Nesreča Druge vojne je vrnila “partizanske nenadne vdore iz host, požgane vasi, šole, samostane, gradove, pomorjene…*” in zmaga je potem pomenila konec tudi za

slovenske dežele, ne le spomin na slavno zgodovino in hrabre prednike, ki so nam dežele ohranili.

Z “osamosvojitvijo” 1991 – tako je videti – je prišel tudi dejanski konec vsega slovenskega. “Divizij”, ki prihajajo, nihče ne bo ustavil. Ne, ker jih ni več sposoben, KER JIH NITI NOČE.

25102019

*) tudi tokratni so med seboj govorili znan (pa tudi domač) jezik, kot v Trubarjevih časih.

ob prazniku

25101991 = “z odhodom zadnjega vojaka JLA je Slovenija postala suverena država” – take slaboumnosti ( če niso tudi kaznivo sramotenje države) seje TVS (v poročilih ob 5h danes).

Slovenija je postala samostojna država z razglasitvijo 26061991, ko je tudi prevzela vsa ustavna pooblastila in oblast ter doseženo tudi zavarovala, ko je vojska preostanka SFRJ osamosvojeno državo napadla. To vprašanje je pravno uredila  Brionska konferenca, ki je z moratorijem na zatečenem stanju preprečila kakršnokoli nadaljevanje agresije, in JLA ni preostalo drugo, kot da je iz suverene države Republike Slovenije odšla. Da je tako, povedo dokumenti in razvoj dogodkov. Posebej veliko pove situacija jugoslovanske republike Hrvatske, ki jo je moratorij zalotil kot del preostanka SFRJ in s tem tudi agresorko na Slovenijo. Zato je smela svoj  “raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom” razglasiti (sicer iz neke kleti v Zagrebu, kar je svojevrsten dosežek!) šele po poteku moratorija.

Republika Slovenija je medtem že ves čas nemoteno izvrševala svoje državne funkcije in vlogo. Tkim. Badinterjeva komisija, ki je začela delovati konec avgusta 1991, se zato s Slovenijo sploh ni ukvarjala. Internacionalno pravno je bil položaj Republike Slovenije popolnoma jasen: kakor je leta 1918 prišla v okvir “Jugoslavije”, tako je (edino) lahko državo z razglasitvijo osamosvojitve zapustila. Badinter je imel problem z mejami med preostalimi republikami in Srbijo (ki je edina, tako kot slovenske dežele prišla v Jugoslavijo kot subjekt.) Zato je z mnenji odločil, da republiške meje teh republik postanejo meddržavne. To se seveda v ničemer ne tiče meje slovenskih dežel in o tem Badinter sploh ne govori (razen, da v Mnenju 7 odločno terja takojšnje priznanje Slovenije).

Katera psihiatrična institucija ali sanatorij pa bi mogel preiskati, kaj se je tisti čas pletlo v buticah vladajočih v Sloveniji in izdelkov pravne fakultete unidrek, da ničesar od tega niso ne opazile in še manj razumele – kdo ve?. Kako so reagirale, pa že dolgo vemo in občutimo.

AL

Iz sporočila tržaški Mladiki, 14. januarja 2010:

Spoštovani!

Mladika sicer ni specializirani politični časopis, verjamem pa, da uredništvo scela živi “Primorsko” – torej tudi njeno politično življenje – razpeto od sive davnine v današnji čas in pričakovnje prihodnjega. Zato si dovoljujem ad info poslati vam  odprto pismo profesorju Bučarju. Zadeva Primorsko in aktualno situacijo – posebej Sporazum o arbitraži, za katerega sem večkrat doslej javno opozoril, da je edina uresničljiva možnost in tudi ustrezna, a pod pogojem, da slovenska vlada v Memorandum (t.j. zahtevek) zapiše SAMO IN IZKLJUČNO mednarodnpravno relevantna dejstva/argumente, kakor zahteva 5. točka Sporazuma, to pa je dejansko mednarodnopravno dejstvo nastanka Jugoslavije, njene združitve in razdružitve (1918 – 1991).  Vse drugo so znotrajdržavni, upravni in lokalni fakti. Imeli bi veljavo, če bi drugega ne bilo. Seveda pa državnost in celovitost neke dežele daleč presega vsako lokalno ureditev, vsako pravno vsiljeno mnenje in tudi vsak mednarodni ukrep, ki sloni na zmoti ali na napačnih ali napačno uporabljenih dejstvih.

Precej tega vsebuje pismo profesorju Bučarju, ki seveda ni edino in sploh ne prvo na to temo….

Lepo Vas pozdravljam

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica

Odprto pismo:

Spoštovani gospod profesor!

Poslušal sem program TVS3 nocoj ob 20h. Slišal sem Vašo izjavo glede Istre, da to ozemlje ni bilo ne slovensko ne hrvaško, ker je bilo avstrijsko oz. beneško.

Seveda moram kljub zadovoljstvu, ker že marsikatera moja misel na to temo vendarle tako ali drugače najde  nekaj prostora na javni sceni, ugotoviti, da to, kar ste izjavili, ni prava resnica, predvsem pa je z vidika slovenske državnosti nedopustna.

Neizpodbitno dejstvo je državnost slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva (ustanovljeno 1804-1806 kot nadomestek cesarskega naslova Rimskega cesarja). Prav ustanovitev Avstrijskega cesarstva potem, ko je Habsburška dinastija izgubila zveneči cesarski naslov (ni prinašal vladarskih ingerenc!), razkriva državnost habsburških “Dednih dežel”, ki so dejansko vojvodine in krajine, nastale v zgodovinskem procesu na območju slovenske Karantanije in ki so prevzele izvorno karantansko državnost. Vladarsko legitimiteto je dinastija Habsburgovcev pridobila prav na državnosti vojvodin in krajin, ko jih je z vojaško akcijo leta 1278 prevzela v dedno posest. Izvorni vladarski naslov avstrijskih Habsburžanov je bil tako “le” vojvodstvo teh slovenskih karantanskih dežel. Posebej jih to ni motilo, dokler so to “skromno” vladarsko legitimiteto nadgrajevali z naslovom rimskega cesarja in s tega piedestala z dedovanjskimi in ženitbenimi manevri uspešno zaokroževali  svoje z vladarskimi – tudi kraljevskimi (Češka, Madžarska, Španija…) – naslovi povezane posesti. A izvorna vladarska legitimiteta je bila “samo” slovenska – karantanska. In Napoleonova ukinitev Rimskega cesarstva jih je pahnila nazaj na prvo stopnico vladarskih naslovov. Zato so se potrudili in nemudoma ustanovili fiktivno tvorbo Avstrijsko cesarstvo, ki je simbolno združevalo omenjene Dedne države in obe Avstriji, Gornjo in Dolnjo, v ničemer pa ni spreminjalo državnostnih atributov teh dežel. Je pa prinašalo cesarski naslov – sedaj Avstrijskega in ne več Rimskega cesarja.

O državnosti Dednih dežel habsburške dinastije (vojvodin in krajin, ki so kot rečeno nastale na temelju državnosti slovenske Karantanije) je dokumentov na izbiro. Navajam štiri, ki so najbolj pri roki (in hkrati nekoliko elaboriram zadevo):

1) ARTICLES PRÉLIMINAIRES DE PAIX Château d’Eggen-wald, près de Leoben,
29 germinal an V (18 avril 1797) – to je pripravljeni mirovni sporazum (podpis je bil predviden v Ogleju) med Napoleonom in cesarjem Francem, ki ga sporazum naslavlja: Sa Majesté l’Empereur, Roi de Hongrie et de Bohême, etc. etc. in našteva njegove Dedne DRŽAVE (ses états héréditaires): S(t)yrie (v originalu manjka črka t), la Carinthie, le Tyrol, la Carniole et le Frioul, ki jih bo vrnil cesarju. Istra je bila tisti čas zasedena od Napoleonovih zaveznikov Benečanov, pa je bila zaradi tega predmet posebnega protokola. Vsekakor dokument najvišjega ranga izpričuje državnost Dednih dežel.

2) Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918, ki decidirano dovoljuje “deželam Avstrijskega cesarstva”, da se svobodno razdružujejo in združujejo. Nedvoumno torej priznava njih državnost in suverenost. O političnem analfabetizmu slovenske “stroke” tedaj in še dandanašnji seveda glasno kriči nadaljevanje tega manifesta. Cesar namreč v nadaljevanju odločno pove, da pa Kraljevine Ogrske ni dovoljeno razkosati. Je torej Kraljevina Ogrska celovita, enotna država. Province/pokrajine nimajo lastne državnosti. Torej famozno “hrvatsko državno pravo” s katerim je Zagreb blefiral in zavajal (še danes), je bil navaden privid brez vsake vsebine. Pred njim so poklekali le državnostno nepismeni slovenski “narodni voditelji”! A resnica je, da so bile subjekt mednarodnega prava samo slovenske dežele, katerih upravljanje je legalno pridobila ljubljanska vlada z uradnim obvestilom dunajski centralni vladi, ki je dejstvo, da Narodni svet v Ljubljani prevzema v svojo suvereno upravo slovenske dežele Primorsko (seveda z Istro!), Krajnsko, slovenski (!) del Koroške in slovenski (!) del Štajerske, sprejela brez ugovora na znanje. To seveda dokazuje državnost in suverene pravice teh dežel oziroma vlade, ki je prevzela državne posle.

Da so v Zagrebu vedeli, da nimajo državnostne legitimacije za manipuliranje s svojimi “kraljevinami”, so se spretno “šlepali” na državnosti in suvereniteti slovenskih dežel. Na roko jim je šlo tudi Wilsonovo soglasje, da se hrvaški deli Ogrske priključijo novi državi (in seveda Slovaška Čehom, Sedmograško Romunom). Vendar državnopravno legitimiteto so lahko izvajali le iz državnosti slovenskih dežel (Dalmacija kot del Kraljestva Ilirija in Bosna in Hercegovina kot anketirana s strani Avstrijskega cesarstva, sta posebno poglavje) in zato tisti hip (še) niso (po)kazali svojih aspiracij do Istre (in Medmurja!).

3) Da se neka država ne more združiti z “nedržavo” – torej da se npr. Kraljevina Hrvatska in Kraljevina Slavonija ne bi mogle združiti s Kraljevino Srbijo, marveč bi si take pokrajine brez državnopravne subjektivitete Srbija lahko le priključila, se je izkazalo na sam dan “ujedinjenja” 1.12.1918 v Beogradu. Vodja delegacije Države SHS, Pribičević, je v svoji adresi izjavil, da se Država SHS združuje s Kraljevino Srbijo. Seveda ga je državnopravno razgledani, v Franciji šolani regent Aleksander v svojem odgovoru – sprejetju združitvenih želja – takoj popravil z izjavo, da se DEŽELE AVSTRIJSKEGA CESARSTVA  združujejo s Kraljevino Srbijo. Država SHS torej ni bila subjekt mednarodnega prava. To so bile le slovenske “dežele” (ki gredo – to menda opazi tudi slep in gluh – še dandanašnji krepko v nos ondotnim!).Več ni treba povedati. Neizprosno štrli v slovenske ignorantske pravniške in državniške butice resnica, ki jo je znal opaziti in (iz)povedati nek “bizantinec”!!! (Navsezadnje je bil Bizanc imperij/država prvega reda! Neposredno nadaljevanje civilnega dela Rimskega imperija z ambicijo biti tudi cerkveni, za razliko od Rima, cerkvenega nadaljevalca, z ambicijo biti tudi civilni – torej sta Rim in Bizanc zrcalni podobi istega vira.) V Jugoslavijo so se s Kraljevino Srbijo združile in jo ustvarile suverene slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, ki so imele natančno določene meje in državnostno osebnost. Kdo vse – Zagreb itd. – se je na ta proces “prišlepal”, ni pomembno. Pomembno je, da je 1991 Jugoslavija lahko razpadla SAMO in izključno na tiste suverene dele, iz katerih 1.12.1918 nastala. Kasneje nastale (samo)upravne enote – republike, ki jih v času nastanka države ni bilo oziroma niso bili subjekti mednarodnega prava (RH in Makedonija zagotovo ne) so se lahko le odcepile na podlagi ustave 1974, kar je seveda povezano s številnimi pogoji in seveda brez posebnega dogovora ni mogoče. Razdružitev suverenih (konstitutivnih) delov pa je samoumevna in brezpogojna v polnem obsegu, kar se je manifestiralo že pri avtomatičnem soglasju centralne dunajske vlade ob sporočilu ljubljanske vlade oktobra 1918. Torej vprašanja meje med RS in RH sploh ni. Meja – meddržavna – je od nekdaj bila in je še dandanašnji na terenu označena vse od Kantride do Zavrča.

4) O državnosti slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva govori tudi (vojaška) kartografija. V knjigi Miroslav Peterca et al., Kartografija, Vojnogeografski inštitut Beograd, 1974, beremo na strani 41:

Za nas su interesantne topografske karte sa šrafama koje je izdao bečki VGI u razmeru 1 : 144 000 (Specijalna karta vojvodstva Štajerske, Koruške i Kranjske, kneževine Gorice i Gradiške, grofije Istre, grada Trsta i Ma­darskog primorja publikovana 1842, zatim Specijalna karta Kraljevine Dal­macije izdata 1861-1863. god. i Specijalna karta Kraljevine Madarske izdata 1869-1879. god.) i 1 : 75 000 (Specijalna karta Austrougarske monarhije izdata 1873-1888).

Naslovi kart razkrivajo, da so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva (primerjaj tudi letnice izdaje!) države, dočim na območju Kraljevine Madžarske ni bilo nobenega drugega subjekta mednarodnega prava. Zato je karta obale med izlivom Rečine (oz. od 1867 naprej inkluzive mesto Reka) in Karlobagom karta “madžarskega Primorja” in ničesar “hrvaškega”, ker nič takega nikoli ni obstajalo!

Razen vojaških zadev in matičnih služb je kartografija eden bistvenih “državnih” resorjev. Ker so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva vedno samoposebiumevno države, je bila v njihovem okviru tudi kartografija – ki je itak bila tedaj izključno vojaška dejavnost. (Mimogrede: o državnosti priča tudi matična služba, ki so jo vodile “vojvodine” suvereno, ne “po pooblastilu”!).

Ker je bila kartografija tudi v Jugoslaviji v temelju vojaška domena, zato avtorji (večina visoki častniki geodetske službe) brez oklevanja povzamejo originalno naslavljanje kart. Naslovi vojaških specialk vojvodin in pokneženih grofij Avstrijskega cesarstva tako povedo, kako so se imenovale omenjene slovenske dežele/države: Vojvodina Štajerska, Koroška, Krajnska, ter Primorska (Küstenland), ki je bila iz zgodovinskih/dinastičnih razlogov sestavljena iz suverene kneževine Gorice in Gradiške, avtonomne guvernature Trst in poknežene grofije Istre s kvarnerskimi otoki.

Ker gre za uradno publikacijo vojaške uprave, namenjeno visokošolskemu pouku, je navedke jemati kot relevantni dokaz na nivoju internacionalnega prava.

Tako sem po nekoliko obsežnejšem elaboriranju štirih dokazov izvirne državnosti slovenskih dežel spet na začetku – pri Vaši nenatančni izjavi o tem, čigava je bila Istra.

Naj tudi to nekoliko elaboriram.

Zgodovinsko opredeljuje celovitost Primorske (z Istro) že v karlmanskem obdobju takratna švabska dinastija Andeksov, ki so kot suvereni tega “Vrta Evrope” (tako so ga takrat po Evropi severno od Alp imenovali) privzeli naslov “Meranski” (Meranija – Primorska).

Relevantno je predvsem obdobje, ki se je začelo z dinastijo Habsburg.

Rudolf je za pomoč pri zmagi nad Otokarjem 1278 moral tirolskemu grofu prepustiti Primorsko (in še nekatere posesti). Kasneje so “na krilih cerkvenega  Ogleja” svojo civilno oblast poskušali širiti Benečani (zlasti v istrskih mestih, silili so pa tudi v Trst in na Goriško), dokler v času našega Herberštajna ni krajnska vojska pod njegovim poveljstvom beneške ambicije z odločilno zmago pri Meranu – Pazinu dovolj umirila in so Habsburgi znova uveljavili svojo oblast tudi v Meraniji – to je v suvereni kneževini Gorice in Gradiške, avtonomnem mestu Trstu in pokneženi grofiji Istri z otoki. Na ta način se je znova vrnila celovitost Primorske znotraj habsburških Dednih dežel in je trajala vse do razpada habsburške monarhije – oziroma, ker je ni nikoli nihče ukinil – nasprotno, upoštevala sta jo celo oba okupatorja, tako italijanski kot nemški – dejansko še vedno traja… Velja torej enako, kot za ostale slovenske dežele Avstrijskega cesarstva (ker motrimo zadevo skozi državnostno, ne narodopisno ali etnološko ali folkloristično ali religijsko optiko), da je bila Primorska od Vršiča do vključno otokov v Kvarnerju slovenska dežela/država z lastno izvorno državno subjektiviteto, ki izvira iz časov slovenske Karantanije in so si jo z vojaško silo priborili Habsburžani.

Da so se torej 1.12.1918 združile s Kraljevino Srbijo slovenske dežele Primorska (celovita, torej inkluzive Istra), Krajnska, Koroška in Štajerska, je evidentno, kakor je evidentno, da je bila Istra predvsem “slovenska” in ne beneška ali avstrijska. Seveda pa je še bolj evidentno, da nikoli in nikdar, vse do 8. oktobra 1991, niti košček Istre in treh kvarnerskih otokov ni bil pod kakršnokoli upravo (kaj šele del!) kake hrvaške države ali državi podobne tvorbe.

Zločinska ravnanja samozvanih slovenskih oblastnikov, državnikov in strokovnjakov – ne le v času “Demosove vlade”, marveč vsaj zadnjih sto let – presegajo domet človekovega razuma. Zavedajoč se vsaj deloma resničnosti, ki seva iz tu naštetih nekaj dejstev, si ob prebiranju “dosežkov Burkina-Fasso tipa” naših dopisnikov Badinterjeve arbitražne komisije (nomen est omen…) in cele vrste drugih “udeleženih v postopku (postopkih)” ni mogoče misliti kaj drugega, kot da gre za še eno v neskončni vrsti “slovenskih blaznosti”! Moledujejo za “pravično mejo”, bežijo od mednarodnopravnih kriterijev in zahtevajo nekakšno zunanjo – ali kakšno že – pravičnost, ne opazijo pa, kar jim od vsepovsod štrli naravnost v nos – da ima le Slovenija argumente, ki povsem ustrezajo zahtevi iz točke 5 Sporazuma o arbitraži. Ta namreč predvideva upoštevanje načel mednarodnega prava.

Seveda je mednarodno pravo izvedeno pravo in ne more biti v nasprotju z nobenim načelom elementarnega prava – torej kljub zvenečemu poimenovanju se nobena odločitev v imenu tega ponosnega in zanosnega “mednarodnega prava” (tudi in še zlasti Badinterjevega tipa!), ki izhaja iz zmote ali se opira na fikcijo ali ignorira razvidna relevantna dejstva, ne sme upoštevati, je v celoti brez vsake veljave. Spričo gore drugačnih državnopravnorelevantnih dejstev in argumentov je dobesedno je nična. Samo popolni ignoranti ali dobro plačani manipulanti so mogli spregledati, da se je Slovenija tisti trenutek, ko je mednarodna javnost sprejela dejstvo, da Jugoslavija razpada, lahko v enakem obsegu in svojstvu, kot se je v Jugoslavijo združila, tudi razdružila. Hrvaška pa, ki v Jugoslavijo ni vstopila kot subjekt mednarodnega prava, marveč je pridobila z ustavo 1974 kot socialistična jugoslovanska republika le pravico do odcepitve, seveda ne. Lahko se je odcepila, a le na podlagi posebnega dogovora s prizadetimi. Vsekakor pa pod nobenim pogojem v obsegu znotrajjugoslovanske upravne razmejitve z republiko Slovenijo.

Ker je do secesije tistih delov nekdanje Jugoslavije, ki lastne izvorne državne subjektivitete niso imeli, v odsotnosti dogovora prišlo z vojno, je – če naj se secesijske vojne resnično končajo in nevarna žarišča (Hrvaška, BiH, Vojvodina, Kosovo, Makedonija – v oči bije, da subjekti mednarodnega prava, ki so vstopili v Jugoslavijo, niso žarišča!) pogasijo, je mirovna konferenca, do katere doslej še ni prišlo, neizogibna in nujna, očitno edina pot do miru in stabilnosti območja.

Andrej Lenarčič

PS: Naj dodam, da bi državotvorna politika nemudoma uveljavila regionalizacijo Slovenije z vrnitvijo zgodovinskih slovenskih dežel. Modri slovenski politiki pa ves čas skrbno vzdrževali “rešilni čoln” – edino pravo zatočišče slovenstva: Vojvodino Krajnsko v njenih zgodovinskih mejah – za primer, da bi nadaljevanje zgoraj omenjene “slovenske blaznosti” nedržavotvorno sestavljeno državi podobno tvorbo razgnalo.

In še nekaj besedovanj iz tistega časa:

Rupel: Arbitražni sporazum je kapitulacija

Slovenija – torek, 01.06.2010 20:09 Tekst: (sta)

Ptuj – Predlagani arbitražni sporazum je kapitulacija in popuščanje, ki si ga Slovenija ne bi smela dovoliti, je na današnji javni tribuni SDS pred nedeljskim referendumom dejal nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel in pozval k zavrnitvi sporazuma. Po njegovem se Hrvaški bolj mudi, za Slovenijo pa je nujno, da se o tem vprašanju poenoti.

o Ruplovih besedah je do predlaganega arbitražnega sporazuma prišlo potem, ko se državi 19 let nista mogli sami dogovoriti o meji. Kot je dejal, so bile ponudbe, kakršne so zapisane v sporazumu, s hrvaške strani Sloveniji dane že večkrat, a so bile doslej za slovensko stran nesprejemljive, sporazum pa je bolj po okusu Hrvaške kot Slovenije.

Ob tem je poudaril, da gre za dve enakopravni državi, ki imata obe pravico igrati vlogi pomorskih držav na Jadranu, za Slovenijo pa je to zelo pomembno vprašanje tudi zaradi nadaljnje usode edinega pristanišča v Kopru in si zato ne sme privoščiti, da bi kadarkoli postala pomorsko prikrajšana država.

Kot je dejal, v Sloveniji še vedno obstaja šola mednarodnih pravnikov, ki je že v preteklosti trdila prav to, da je Slovenija pomorsko prikrajšana država, in se pri tem sklicevala na resolucijo ZN, ki za teritorialno morje državi določa teritorij 12 milj od morske obale. A Rupel meni, da je to zgolj številka, resolucija pa ne prepoveduje, da se državi med seboj dogovorita tudi drugače, čemur pa Hrvaška ves čas nasprotuje.

Takšno razmišljanje dela slovenskih pravnikov je po njegovem zelo škodljivo. “Slovenija je bila v relativno dobrem položaju, saj smo vztrajali na tem, da se obmejno vprašanje reši pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo. Imeli smo dobrega aduta, ki pa ga je sedanja oblast odvrgla brez posebnega učinka,” je dejal Rupel in dodal, da je to storila tudi zaradi težkih razmer na drugih področjih, kar zdaj želi kompenzirati z morebitnim uspehom vsaj na zunanjepolitičnem področju.

Kot je še dejal, pri arbitražnem sporazumu ne gre več za pravno oz. strokovno vprašanje, pač pa predvsem za politično vprašanje oz. za odločanje med politiko slovenske drugorazrednosti in politiko slovenske enakopravnosti na Jadranu. Sporazum je zato po njegovem potrebno zavrniti, nato pa bo nastala nova, olajšana situacija, v kateri Sloveniji nihče ne bo mogel ničesar očitati, saj bo zgolj branila svoje nacionalne interese.

Žbogar: Na referendumu tudi, ali želimo radikalno Slovenijo

Odločitev proti arbitražnemu sporazumu na referendumu 6. junija bi pomenila ohranitev sedanjega stanja na meji s Hrvaško, pa tudi glas za “bolj radikalno Slovenijo, ki je doslej nismo poznali, za Slovenijo, ki bo izsiljevala drugo državo in ki odpira mejna vprašanja,” je danes v Ljubljani menil zunanji minister Samuel Žbogar.

Na strokovni razpravi Slovenskega društva za mednarodne odnose je zunanji minister izpostavil, da Slovenija v zadnjih 20 letih ni odpirala mejnih vprašanj in zahtevala meje južneje, kot jo je imela ob osamosvojitvi. S tem se je posredno odzval na trditve predsednika SDS Janeza Janša minuli konec tedna, da bi morala Slovenija od Hrvaške zahtevati tudi Savudrijo, saj glede na celovitost Piranskega zaliva lahko “nastane situacija, v kateri bi neka država imela obalo, druga država vodo”.

Da bi Slovenija lahko povsem upravičeno postavila to zahtevo, sta danes na razpravi izpostavili tudi Ana Kalc Hafner in Duša Krnel Umek iz Zavoda 25. junij, saj nobena skupščina, ne slovenska ne hrvaška, nista potrdili, da sta Savudrija in Kaštel na hrvaški strani.

Toda kot je pojasnil predsednik društva Jožef Kunič, je Badinterjeva komisija ob razpadu Jugoslavije potrdila načelo uti possidetis, torej, da imajo nove države tisto, kar so kot republike posedovale in da veljajo republiške meje. Slovenija pa je nato to tudi uzakonila, da je dobila mednarodno priznanje. In glede na načelo uti possidetis je Savudrija hrvaška, saj jo je 25. 6. 1991 nadzorovala Hrvaška, je menil Kunič.

Vasilka Sancin s katedre za mednarodno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti pa je izpostavila, da bi morala Slovenija to vsekakor uporabiti v svojem memorandumu, saj gre za pomembna zgodovinska dejstva. In arbitražno sodišče bo ob iskanju stanja na 25. 6. 1991 moralo upoštevati tudi zgodovinska dejstva.

Pri tem je Sancinova izpostavila še, da meje katastrskih občin niso in ne smejo biti edini kriterij za določanje meje. Ugotavljalo se bo dejansko izvajanje oblasti na določenem območju, je poudarila.

Žbogar je sicer v tej luči menil, da arbitražni sporazum omogoča, da bo Slovenija predstavila vse relevantne dokaze in da bo na ta način lahko dobila “vse, kar menimo, da je naše”. To bodo omogočila tudi vsa načela, ki so v arbitražnem sporazumu zapisana ob mednarodnem pravu, je poudaril Žbogar in dodal, da gre Slovenija lahko v arbitražo z vso samozavestjo.

Mednarodnopravna strokovnjakinja Metka Arah pa je pri tem izpostavila še pomen razlike med mednarodnim in notranjim pravom – država lahko v svoje notranje pravo zapiše marsikaj, a ko to pravo trči ob pravo druge države, to ureja mednarodno pravo. Vsaka država pa ima v mednarodni skupnosti le tiste pravice, ki ji jih v skladu z mednarodnim pravom priznajo druge države, je pojasnila in dodala, da se je Slovenija k spoštovanju mednarodnega prava zavezala že z vstopom v Združene narode.

Tako Arahova kot Sancinova sta izpostavili, da arbitražni sporazum omogoča Sloveniji uresničitev nacionalnih interesov v zvezi z mejo na morju. “Stik Slovenije z odprtim morjem” je lahko le teritorialni, saj se Slovenija “konča” na mejah teritorialnega morja, je poudarila Sancinova in znova spomnila tudi na mednarodno sodno prakso, da še nobena država ni bila odrezana od odprtega morja.

Arahova pa je dodala, da je zapis o stiku v arbitražnem sporazumu “priznanje pravnega dejstva s strani Hrvaške”, da Slovenija ta stik ima, ne glede na njeno enostransko izjavo. Stik je treba določiti le še v naravi, je dejala Arahova.

Sancinova pa se je odzvala še na trditve nasprotnikov arbitražnega sporazuma, češ da ga podpirajo samo tisti mednarodnopravni strokovnjaki, ki so “na plačilni listi vlade”. Kot je dejala, je strokovno sodelovala tudi s prejšnjo vlado in strokovno znanje daje vsem, ki ga potrebujejo.

Potujčevanje Narodnosti MMC TVS Saša Banjanac Lubej.doc

Na  MMC TVS, 28092019:

https://www.rtvslo.si/zunanje-vsebine/naglas/marina-luksic-hacin-spodbujanje-priseljevanja-je-pravilna-pot/500681

Saša BANJANAC Lubej, strokovnjakinja za migracije

Marina LUKŠIČ HACIN, PREDSTOJNICA Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC-ja SAZU-ja

V oddaji NaGlas o učenju slovenščine in vključevanju priseljencev v družbo .

Poudarek:  Pot spodbujanja  priseljevanja* zaradi staranja slovenske družbe, pa tudi zaradi gospodarskega stanja je pravilna… strategija znotraj samostojne Slovenije je sicer korak naprej, pa vendar še ne zadosten.

Poudarku je dodan bonbonček o “spoštljivem življenju za vse ljudi”….

Prebiranje ne le tega, marveč mnogih te vrste tekstov razgrinja celo paleto doživetij in asociacij, kakršne so znali pobuditi čopiči in slikarski pripomočki znamenitežev – Michelangela z njegovo sporočilno Poslednjo sodbo, ali posebneža z Iberije – El Greca – ki se ni ustražil razkriti srhljiva ozadja izza načičkanih družbenih pročelij. Pred bralcem, ki ima “zgodovinski spomin” in izkušnje zadnjega stoletja drugega tisočletja na slovenskih tleh niso mimo njega potonile v pozabo, vstanejo ne sicer naslikane, a še bolj grozljivo resnične izkušnje ljudi, ki so od nekdaj doma v teh krajih in ki jih je vedno manj. Nič simbolne, še manj naslikane, marveč grobo resnične in uničujoče zgodbe so jih velikansko število pregnale, razčlovečile in seveda pomorile v minulih stoletjih.

Da statistke kljub temu pokažejo skoraj enako – ali pač nekoliko povečano skupno število tod prebivajočih ves čas, gre nedvomno zasluga pojavu, ki ga avtor(ji) teksta brez sprenevedanja gromko hvalijo – celo spodbujajo: “pot spodbujanja… je pravilna… korak naprej…”

Nedvomno gre za “korak naprej”!

Zgodovina, kakršne – logično – v tukajšnjih učbenikih ni, pripoveduje o deželi, ki je iz razsula rimskega imperija vstala v vseh vrst razkošje. Ne le, da je širom znanega sveta odmevala demokratična družbena ureditev, državna opravila, ki so jih spremljala petje in ples in godba, deželo so umni kmetovalci naredili plodno in bogato pridelkov, zrasla so kulturna središča – cistercije in kartuzije, ki so varovale mogočne knjižnice in koder so se vzgajali tudi papeži.  Kulturno ozračje v deželi je rojevalo trubadurje in minesängerje – še dolgo po uničenju dežele so Evropo čudile parsifalske pesnitve, s katerimi si je slavo koval tudi skladatelj -dramatik Wagner.

In potem je bilo vsega konec. V deželo je pljusknil polmesec s handžarjem v rokah na konjih. Z nobeno vojsko, ki deluje urejena in na bojnem polju, se Zlu ni bilo mogoče upreti. V deželo je namreč prihajalo pritajeno, skozi gozdove, daleč v notranjost, in krvoločne trume so iznenada planile nad kmete, ki so delali na poljih. Hiše, pridelek, ljudi – starce in moške sta použila meč in ogenj. Za dekleti in otroki je ostajal oddaljujoči se jok. Ko so iz ukradenih otrok nastali janičarji, so se vračali, ne da bi prepoznali svoj dom…

A doma je bilo že zdavnaj vsega konec: Kulturna središča so postala požganine, gradovi utrdbe, kmetje pa so iskali zavetje in preživetje v utrjenih cerkvah na gričih ter v kraških votlinah. “Tehniki” roparskih napadalcev (po stoletjih se je ponovila z “juriši” iz host…) so se brambovci spretno zoperstavili: Ker prihoda morilskih tolp ni bilo mogoče napovedovati, niti pravočasno opaziti, so tam, kjer so najprej udarili, takoj zagorele na primernih vzpetinah v naprej pripravljene grmade in za njimi so se prižgale sosednje, pa je tako v trenutku vsa dežela vedela: “Turki so v deželi”. Nihče sicer ni mogel vedeti, kje bodo naslednjič poželi svoj krvavi lov, a lahko so se še pravočasno umaknili v pripravljene, z zalogami založene tabore okoli cerkva.

Ker nesreča le redko “pride sama”, so težke razmere, revščina in pomanjkanje rodile še spontane “kmečke upore”, ki so jih začinile protestantske verske homatije. To je bilo dovolj in preveč, pa ni ostal niti spomin na “dobre stare čase”, in novi časi so domorodce zalotili zdesetkane – tudi kultura, vrhunska knjižna bera v domačem jeziku – sočasna drugim v moderni Evropi – je padla na tnali verskega boja – tokrat ne polmeseca, marveč križa.

Odkritja in iznajdbe, industrijske revolucije, tržišča in imperializmi, ki so preplavili svet v naslednjih stoletjih, so prebivalce slovenskih dežel zalotili dobesedno na tleh in tujci so imeli s svojimi naklepi prosto pot. Prevzemali so oblast in ljudstvu, dediču pradavne “karantanske demokracije”, zavdali s svojim nacionalšovinizmom – orodjem novospočetega gospodarskega/tržnega imperializma.  Ker zlo rodi zlo, se nazadnje niti ni vedelo, kdo koga, kaj je pravi vzrok in kaj posledica. Shizofrenost stanja se je pokazala, ko so domoljubna prizadevanja, podžgana z obrambo pred potujčevanjem, rodila uresničitev davnih sanj o prevzemu oblasti v svojih deželah. To se je sicer zgodilo z razglasom vlade v Ljubljani (21.10.1918), da “prevzema vsa USTAVNA pooblastila v vseh slovenskih deželah”! To je bilo mogoče, ker je bil naslovni “cesar Avstrije”, sicer suveren vsake svoje dedne dežele/države (états héréditaires) v sklepni fazi vojne potisnjen v kot in je moral ravnati v skladu z Wilsonovimi točkami, da bi dosegel mir. Ker kot kralj enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske na Ogrskem ni mogel ničesar spremeniti, je z ustavnim dokumentom Manifestom z dne 16. 10. 1918 le v vseh svojih dednih deželah – v katerih je imel vsa pooblastila in proste roke – dovolil državno reorganizacijo v skladu z etnično strukturo – torej razdelitev in povezovanje dežel na novo po etničnem ključu, kar so “nemške” in slovenske dežele, odnosno njih večinski deli, takoj tudi storile. Slovenci so torej z razglasom vlade v Ljubljani uresničili v polnosti vsa svoja največja pričakovanja. TODA.

Sedaj smo pri TODA.

Ta čas, ob koncu prve vojne so domači izdajalci iz največjega dosežka naredili začetek totalne katastrofe. Namesto v zvezi slovenskih dežel, so se Slovenci nenadoma znašli kot nič, kot brezpravna masa, v svojih nekdanjih deželah, odslej razcefranih in podrejenih štirim tujim okupatorjem, v katerih se jim ni bilo več treba boriti za delež pri upravljanju, saj so z zadnjimi močmi, “balkanski, fašistični, nacistični in ogrski sužnji”, komaj zmagovali boj na življenje in smrt za borne ostanke lastne kulture in tradicije.

To je bilo prvo dejanje slovenske “Endlösung” v zadnjem stoletju drugega tisočletja. Vzeta nam je bila suvernost.

Drugo dejanje, ki se je dogajalo med Drugo vojno in posebej še po njenem koncu, je zaznamoval pomor večine mladih – režiserjem izbrisa nacionalne potence so prav prišle okoliščine: pomoriti ali pregnati kar največ mladih moških, ki jih je bilo dovolj na obeh nasprotujočih si straneh. A ta pošastna katastrofa se je dogajala v času in v imenu veličastne “zmage nad nacifašizmom. In kakor je na začetku stoletja ljudstvo, ki se je povzpelo na vrh Parnasa svoje državnosti, isti trenutek zgrmelo v ponor suženjstva, tako je ponos zmagovalcev v Drugi vojni umrl v krvavi sramoti protiletalskih jarkov, kraških jam in brezen.

In ker “gre v tretje rado”, so domači storilci na koncu stoletja vajo nadvse uspešno ponovili: Prav tako, kot obakrat dotlej, je hrabro in zmagovito slovensko ljudstvo končalo “balkansko suženjstvo” in razglasilo osamosvojitev Republike Slovenije, t.j. slovenskih dežel, ki so dvainsedemdeset let prej s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo. TODA: znova se je ponovila znana zgodba. Od osamosvojitve tistega, kar je sestavilo Jugoslavijo, ni ostalo nič. De facto so osamosvajači od SFRJ odcepili najslabše, kar je bilo mogoče, odrinili od potapljajočega se TITANIKA s čolnom, na katerega so vkrcali vso družbeno in politično nesnago propadle države. Čeprav so junaški miličniki in teritorialci ubranili s strani JLA napadeno državo, to ni pomagalo: Po treh desetletjih propadanja “zgodbe o uspehu” izginjajo še zadnja oprijemališča državne suverenitete. Prebiranje tekstov, kot je na začetku omenjeni, pove, da bodo kmalu uspešno in dokončno zamenjali tudi prebivalce. Zaključen bo zločinski, genocidni načrt: 4. točka programa OF (Kocbekova (!!!) točka) o “spremembi narodnega značaja Slovencev”. Da je bilo delovanje teh monstrumov v celoti genocidno, postane kristalno jasno, ko preberemo definicijo (magari v srbščini – da se na spletu pojavi tekst v srbščini in ne v slovenščini, pove več kot sto besed…):

U smislu ove Konvencije kao genocid se smatra bilo koje od navedenih dela učinjenih u nameri potpunog ili delimičnog uništenja jedne nacionalne, etničke, rasne ili verske grupe kao takve:

1. a) ubistvo članova grupe;
2. b) teška povreda fizičkog ili mentalnog integriteta članova grupe;
3. c) namerno podvrgavanje grupe životnim uslovima koji treba da dovedu do njenog potpunog ili delimičnog uništenja;
4. d) mere uperene na sprečavanje rađanja u okviru grupe;
5. e) prinudno premeštanje dece iz jedne grupe u drugu

Zgodovina slovenskega ljudstva v zadnjem stoletju drugega tisočletja je v vsem umeščena v vsako in v vse točke definicije.

Dejansko stanje stvari in marnje s slovenskim denarjem plačanih pisarjev, povedo, da je “program” dokončan.

al

28092019

Septembrska butalska kozerija.

Adria je shizofreno poimenovanje neke letalske družbe (nič čudnega, da je globoko pod vodo…..)
Nastalo je zaradi suženjskega položaja zveze slovenskih dežel znotraj balkanske sužnosti Slovencev, v katero so nas pognali vseh sort in barv (domači) osvobajači in osamosvajači, in ki – kljub sramotnemu totalnemu sesutju nosilcev – še vedno traja in vztraja predvsem v glavah sužnjev. Kakor sužnjem niso dovolili NJIHOVE (“slovenske”) univerze, marveč samo univerzo srbskega kralja, niti niso smeli nadaljevati svoje davne akademije znanosti (Accademia operosorum), ampak so jim podtaknili neko ljubljansko akademijo (in jim je šele okupator vrnil “slovensko” akademijo znanosti), enako tudi “jugorepublika sužnjev” ni smela imeti svoje – SLOVENSKE letalske družbe. Zato shizofreno poimenovanje in vztrajno spotikanje, ustavljanje in v poosamosvajaški “svobodi” ( evforiji anarhije polastitev) dokončno (roparsko) sesutje.

KONEC (?) TRIDESETLETNE VOJNE ali

TRIDESETLETNA VOJNA IN SLOVENTJE

Kratka reminiscenca

AL, 11092019

Kar nekaj skupnega in sličnega se prikaže, ko motrimo znamenito obdobje, znano pod imenom Tridesetletna vojna, če imamo hkrati v mislih “slovensko zgodbo”. Kot entiteta (slovenske dežele) smo bili ves čas – recimo “sodobne” – evropske preteklosti vpeti v krucialna dogajanja znotraj kontinenta. Mimo niso mogla niti obdobja pred izbruhom te “znamenite” vojne, ne sami bojni dogodki, niti osnabrück-münstrski mirovni dogovor in še najmanj dolgotrajna previranja, ki so sledila in nazadnje eskalirala v dokončni demontaži v znamenitem miru (“Westfalskem”) doseženega modusa vivendi avtonomij znotraj posesivnega imperialnega bohotenja. Ker je trideset let znotraj stoletij, ki so potekla od vzrokov do nedokončanega konca, nekako primerljivih z “desetimi dnevi” naše “Vojne” znotraj časa pred “izbruhom” in po navideznem njenem koncu, je mogoče postaviti skoraj enačaj vsaj v časovni dimenziji. A je več kot dovolj podobnosti tudi v mnogih drugih ozirih.

Nemogoče je spregledati, da je v večino evropskih zgodb po sesutju rimske imperialne strukture tako ali drugače – vedno pa v ključnih pogledih – vpletena rodovina švicarskih roparskih vitezov, ki so si v stoletjih sistematično pomnožili posest, bogastvo in oblast. Ker današnje “vladarske hiše” v Evropi niso niti podobne več suverenim monarhičnim dinastijam, ki so preminule s Karlovo – habsburško – odložitivijo vladnih opravil novembra 1918, je vsekakor mogoče zapisati, da od začetkov do konca te evropske družbeno-politične epopeje pred opazovalci stoji Habsburg. Nespregledljiva značilnost te rodovine je, da je pod svojimi perutmi negovala številne piščance. Vse izvorne avtonomije na kontinentu tako ali drugače nosijo njen pečat – dežele, najsi vojvodine, kneževine, kraljevine, priženjene, podedovane, še najmanjkrat priborjene, so vse do konca krasile grbovje dinastije. Dosti let so objemale večji del zemeljske oble in sonce v njih nikoli ni zašlo.

Odkod ta zanimiva ptevilčna jata? Viri povedo, da je s preselitvijo rimskega cesarskega dvora v Bizanc Cerkev – dotlej “rimska” in “katoliška” – torej vesojna, vsa za vse – ko je odšla z dvorom, postala sluga države. To je očitno še dandanašnji, ko so “pravoslavne” Cerkve  v bistvu državne. Ni vesoljne pravoslavne Cerkve, kakršna je ostala papeška, katoliška v opuščeni cesarski prestolnici, Rimu. “Vesoljnost” rimske Cerkve je po vsem sodeč temelj evropskih avtonomij, kar simbolizira papeška krona – tiara, ki s svojo trojnostjo govori o trojnosti oblasti: o duhovni, posvetni in “lokalni” – operativni, dejanski, in na ta način verificira dejansko strukturo upravljanja, ki izhaja iz osnovnih samoupravnih nukleusov – dežel, ki so po vrsti in obliki upravljanja ljudovlade ali monarhije ali pač anarhije, njih posvetno povezanost, ki avtonomije ne omejuje, simbolizira papeška posvetna oblastna dimenzija, nad vsem pa je duhovna, vesojna in večnostna razsežnost/danost. Od vseh dinastij je habsburška najbolj razumela sporočilo in v tesnem sobivanju z simrkim katolištvom ustvarila in širila svojo “dedno jato” dežel, vojvodin, kneževin in kraljestev, zgledno “rimsko katoliško” avtonomnih, da je le vlogo suverena igral kdo od dinastije. To so počeli razmeroma z lahkoto, saj so vse postavili na plemenito državno/družbeno dediščino slovenske Karantanije, s katere dediščino so svojo epopejo začeli (in jo po skoraj tisoč letih tudi končali…).

Kdor pa je dal slovo rimski katoliškosti, je svoj prostor odprl imperialnim težnjam proti avtonomijam nukleusov. Naj je šlo za pravoslavje ali za galikanizem ali protestantizem, zgodba je enaka: Imperialne težnje, podprte z “uporabo” (zlorabo?) vere so v območjih, kjer so prevladale navedene odtujitve rimski katoliški univerzalnosti, pohodile avtonomije. Da je bila habsburška dinastija nosilec avtonomij se vidi že na prvi pogled: Vse imperialne, na protestantizmu ali pravoslavju (in seveda islamu) nastale združbe, so v minulem tisočletju sistematično napadale habsburške avtonomije. Rušenje je obsegalo prav vse metode, vključno najhujše vojne. Islamske hegemonije so po porazu na zahodu Evrope svoj posel nadaljevale na jugovzhodu in prodirale v osrčje Evrope. Habsburška dinastija je bila in ostala steber obrambe, ki je slonela predvsem na samoobrambi dežel – zaradi geografske lege predvsem slovenskih – in sofisticiranega obrambnega sistema v obliki vojnih krajin kot predstraže, kjer so bili nosilci prebežniki, ki so v ta namen dobili posestva in različne ugodnosti.

Skupni imenovalec nekatoliških imperialnih združb je bil in ostal boj proti habsburškemu sistemu – v času “turške nevarnosti” še zlasti neprikrita podpora agresorju in spotikanje brambovcev, ki so omagovali v neenakem boju. Protestantsko okolje je izkoristilo situacijo in v znameniti Tridesetletni vojni jih je bilo več kot preveč, ki so vsak pristavili svojo golido. Glavni namen je seveda bil za fasado boja proti papežu odpraviti “habsburško” avtonomijo dežel, temeljnih samoupravnih nukleusov – kakršnih imperialne tendence drugod še niso uničile. Islam, pravoslavje in galikanizem  so svoje dosegli. Z Westfalskim mirom (Osnabrück – Münster) pa se ni posrečilo posla dokončati, enako urediti – beri: likvidirati avtonomni status vojvodin in kraljestev na “habsburškem” območju. Ostale so – pravzaprav obnovile so se z meddržavno mirovno pogodbo – avtonomije “nemških” kneževin in kraljestev in habsburških dednih dežel.

Proces imperializacije se je seveda nadaljeval. Spreminjale so se podrobnosti, oblike in predvsem vodilne osebnosti. Na Iberskem polotoku so galikanske sile plen – Katalonijo – prevzele leta 1714, ko so Bourboni premagali Habsburga, ukinili svoboščine in avtonomistično zakonje ter uvedli vojaško upravo. Napoleon, ki je razrvano galikansko Francijo pospešeno zapeljal v imperialne vode, v imenu «une grande nation» pometel z ostanki avtonomij – pri tem seveda trčil ob anglikanski in pravoslavni imperij, z nemškimi avtonomijami pa vojaško mešetaril, je svoje vizije smel domisliti v južnoatlantski svetohelenski osami. Z njegovim porazom se je nekako vrnil sicer močno pohabljeni westfalski status, a “habsburška” takšna in drugačna avtonomija dežel je bila tako zelo načeta, da je Pruski nekatoliški – protirimski imperialni gen odločno postavil Habsburge v njihov “dedni” in češko – galicijski – ogrski kot, nemškim kneževinam in kraljestvom pa prepustil zgolj nekaj formalne, papirnate avtonomije, ki je kaj hitro končala v železnem kanclerskem Bismarckovem objemu v carstvu vegastega pruskega  imperatorja.

Nazadnje je sama habsburška žrtev sistematične destrukcije kot nekakšen imperij, ki je pravno in dejansko (ustava) ohranjal vso avtonomistično tisočletno dediščino, zdrsnila – vede ali ponevedoma – v naročje “velikega pruskega brata”, ki je pravzaprav od nekdaj stregel po življenju prav njej. Ostala evropska “nekatoliška” imperialna središča – vsa tri pod oblastjo bližnjih sorodnikov (bratrancev) – so vehementno, ob asistenci prej ponižane, premagane imperialne Napoleonije, zvlekle preostanek westfalske avtonomije – habsburške dežele in kraljestva – v zaključni delirij – svetovno vojno, s katero naj bi se, po videzu sodeč, dokončno obračunalo z Nemčijo, v resnici pa je posel pokončal habsburške ostanke in tradicijo, od katere ni ostalo skoraj nič – skoraj nič! Ostale so namreč pozabljene v kotu najdragocenejše od habsburške dediščine: slovenske, izvorno karantanske dežele, prva pridobitev začetnikov habsburške epopeje, s katero so vstopili v svojo tisočletno AEIOU epoho.

Sesutje habsburške dediščine je  zaokrožilo uresničenje Manifesta zadnjega suverena Karla, vojvode in kralja, suverena vsake svojih dežel posebej in naslovnega cesarja.  Kraljevina Češka je na tej pravni podlagi lahko legitimirala svojo osamosvojitev. “Avstrijske” in slovenske dežele so razglasile vsaka svojo zvezo in prilagoditev meja po etničnem kriteriju. Sicer so “avstrijske” svoj dosežek odnesle v Pariz in brez težav dobile polno priznanje, toda takoj utonile v le formalni avotnomiji enovite, le po imenu zvezne države, ki je kmalu zdrknila v nacistično Hitlerjevo farso, skupaj z nemškimi, le še po imenu avtonomnimi deželami. Slovenske dežele pa so se po zaslugi svojih vseh sort osvobajačev, ujediniteljev in osamosvajačev tako dokončno prikrile pred vsemi – pred svetom in ljudmi – da jih celo lastni državljani niso opazili, četudi so sem pa tje jadikovali za njimi. Skrbno skrite, pozabljene (na srečo…) so prestale hude čase, tako da so zdržale do svoje dokončne “uresničitve” – seveda v maniri “bilo je nekoč”. Z “osamosvojitvijo” po sedmih desetletjih skrivanja v “balkanski sužnosti” so namreč tokratni osamosvajači poskrbeli, da so slovenske dežele, zadnji preostanek westfalske – habsburške Evrope avtonomij dokončno izginile tako dejansko, kot iz zavesti/spomina njih državljanov.

Tridesetletna vojna se je tako dejansko in do konca končala z “desetdnevno osamosvojitveno vojno” v jugoslovanski republiki Sloveniji. Čeprav so slovenske – karantanske – habsburške dedne dežele suvereno razglasile svojo zvezo z razglasom vlade v Ljubljani dne 31.10.1918 in potem kot ZEMLJE države SHS s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo, so domači mojstri državnosti, prava in demokracije svojo klavrno vajo iz leta 1918 po sedmih desetletjih strahovitih – popolnoma nepotrebnih – žrtev z vsem mogočim mojstrstvom ponovili: Kljub zapisanemu v TUL in veljavnem internacionalnem pravnem položaju so 26.6.1991 od propadajoče države odcepili najslabše, kar je bilo mogoče – in to z vso navlako vred – namesto da bi uresničili, kar so sami zapisali v TUL, in osamosvojili, kar je v južnoslovansko državo vstopilo.

PO UNIČENJU SLOVENSKIH DEŽEL V EVROPI TAKO NI VEČ AVTONOMIJ, SO LE ŠE ANAHRONISTIČNE KARIKATURE IMPERIJEV.

TRIDESETLETNA VOJNA SE JE KONČALA NA SLOVENSKIH TLEH SLABIH TRISTOPETDESET LET PO PODPISU MIROVNE POGODBE.

ZAKAJ SMO PONOSNI, DA SMO SLOVENSKI AMERIČANI?

(Demokracija , 22. 08. 2019. str. 38 – 39)

Članek pod navedneim naslovom v Demokraciji je dragocen prispevek k razumevanju odkod zaničevalen odnos sosedov do Slovenije in Slovencev. Kako se tak odnos rojeva, vemo tudi sami Slovenci, ki s polno paro in čez vsako mero zaničevalno opsujemo vsakogar, ki s svojo lasntino, premoženjem in dediščino ravna nemarno. Zaničujemo tudi take, ki živijo v nesnagi – čeprav je v teh primerih zadeva nekoliko zapletena, saj lastne največkrat ne opazimo…

Vsekakor ni dvoma, in pisanje v Demokraciji to razgalja, da imajo sosedje, ki živijo v spoštovanju lastnih vrednot, začenđi z državnostjo, zakonitostjo, pravnim redom, jezikom, tradicijo, spopsbnim naraščajem… itd. itd.  neskončno razlogov, da se jim neki “Slovenci” (vso znano zgodovino so bili to ponosni Krajnci, Primorci, Štajerci, Korošci…) dobesedno gravžajo. Ni pretiravanje trditi, da bi težko našli, česa od prej naštetega “Slovenci” nismo zapravili, razmetali, prezrli, pozabili, posvinjali, pomorili, razbili, požgali, zasrali, uničili, razgnali…. Vso to polomijo (svinjarijo) sedaj še prav sprevrženo prekrivamo s totalno shizofreno izmišljijo: cvetoberom / šopom nekakšnih “pokrajin”.

In to gnusobo počnemo vsak dan, vendo znova. Iz veličastne razglasitve zveze slovenskih dežel leta 1918 smo prav “slovensko perfektno” naredili nagravžno posranijo, ljudi pa pognali v balkansko sužnost, ki je kulminirala v grozljivi množični moriji. Ko smo to grozo nekako preživeli in zbrali celo toliko energije, da smo ostanke osamosvojili, smo ponovno tudi iz tega velikega dosežka slovenske nacije naredili “veliko posranijo” (prof. F. Bučar – Če bi revež živel dovolj dolgo, da bi dočakal še svinjarijo z arbitražo in Mercatorjem, kdo ve, kako bi to pošastno ogabnost poimenoval.)

Ni torej nobenega dvoma: Vsi, ki pridejo mimo ali ki imajo z nami opravka, ne morejo spregledati, da so ti podalpski primerki vredni vsega zaničevanja. Tako zradirati svojo lastno preteklost, nacionalno identiteto, državno, pravno, politično, vojaško, znanstveno, kulturno dediščino in dosežke – ne, tega ni sposoben noben primerek homo sapiens. Naštevati podrobno nima smisla, ker je vsega preveč. Je pa posebej indikativno, kar se opazi pri brebiranju prispevka v Demokraciji – katerega namen naj bi menda bil opozoriti na Gobčeve utemeljitve poemembnosti (“ameriških”) Slovencev:

V besedilu npr. zaman iščemo velikega arhitekta Jagra – Plečnikovega kompanjona in sodelavca slavnega Wrighta! Zanimivo je, da pri omembi senatorja Luscheja umanjka bistveno: V Senatu je prebral sloviti govor o odločilnem vplivu slovenskega koroškega ustoličevanja na nastanek Deklaracije o neodvisnosti.

Sedaj smo pri nekaj očitnih dejstvih, ki pričajo, da smo v celoti sami “krivi” za zaničevalni odnos sosedov do nas. Ne le, da smo z vsemi silami razdejali svojo hišo in državo, za nameček še trmasto zamolčujemo, kar je – po zaslugi tujcev – od našega preostalo…..

Tako je naša “zagnana slovenska manjšina” na Koroškem navdušeno molčala o dosežku koroških partizanov,  ki so kot edini dejavni borci proti nacizmu (v Avstriji) omogočili obnovitev avstrijske države leta 1955. Ni potrebno posebej razlagati, da so “avstrijski” Avstrijci vsa leta po propadu njihove nacistične anšlusarije krčevito iskali, kako bi obšli odločno zahtevo Moskovske konference, da je Avstrijo mogoče obnoviti v njenih predvojnih mejah pod pogojem, da dokaže dejaven prispevek v boju proti nacizmu. Ker so deset let zaman iskali – česar ni bilo mogoče najti – so se končno vdali in priznali “boj proti okupatorju v južnih deželah” – torej slovenske partizane na Koroškem, in dobili v podpis Pogodbo o Avstriji. (“Avstrijska državna pogodba” ne obstaja!).

Pa tudi to ni bilo dovolj, da bi Slovenceljni spremenili svojo bedno nrav. Še naprej so trmasto – tako na Koroškem, kot tudi vedno ropotajoči “BORCI” v “matičnjaku” – molčali o zaslugah Korošcev slovenskega jezika za obnovo države Avstrije. Nazadnje je morala v našo in njihovo sramoto to javno in glasno povedati tedanja (pod)predsednica dunajskega palramenta, gospa Prammerjeva, ob priliki proslave na Ljubelju.

A niza sramotnega zanikovanja / zaničevanja SVOJEGA s tem ni konec. Od množice naj bo omenjena likvidacija znamenitega mozaika prek celotne fasade Tomažičevega doma KOROTAN na Dunaju. SREDI (!!!) Dunaja je ta menih dal pročelje znanega poslopja okrasiti s prizorom SLOVENSKEGA USTOLIČEVANJA na Gosposvetskem polju. Pa tega ni zradiral “zlobni tujec” – kje pa. Slovenec (!) je obnovil poslopje, in mozaik je IZGINIL. Najden je bil slučajno SKRIT na dvoriščnem zidu za stavbo  MOHORJEVE-HERMAGORAS v Celovcu……

SEDAJ JE TU NA DVORIŠČNEM ZIDU (SKRIT) V CELOVCU:

Oboje – prikrivanje deleža koroških partizanov in gneocidna likvidacija mozaika na dunajskem Korotanu – nedvomno pričata o ogabni kolaboraciji “naših”, ki za (kdo upa uganiti za KAJ!!!???) brišejo slovenstvo iz javnosti. Podoben sklep se vsiljuje tudi ob svinjariji z DEŽELAMI (likvidirati SLOVENSKE DRŽAVE in jih nadomestiti z upravnimi zmazki), toliko bolj, ker se je pred časom v mariborskem časopisu pojavilo pismo bralke, ki pravi, da so “Avstrijci” (“našim”) prepovedali govoriti o DEŽELAH!!!!!

“Narodnih izdajalcev” pred, sedaj pa pol kolkor češ………………………………

Zato v Gobčevem pisanju (kolikor je mogoče sklepati iz povzetka v Demokraciji) ni ameriške “deklaracijske afere”, ni arhitekta Jagra… – če pa v “originalu” je, v Demokraciji pa je izpuščeno – hja, potem je pa nekaj še dosti bolj jasno……..

Lauschejev govor v Kongresu:

Govor senatorja Lauscheja (starši prišli v USA iz Velikih Lašč) dne 28. novembra 1967 v Senatu (Congressional Record – Senate, pages S 17195 and  S 17196) 

“THE GENESIS OF THE CONTRACTUAL THEORY AND THE INSTALLATION OF THE DUCHES OF CARINTHIA”-BOOK BY PROF. JOSEPH FELICIJAN

Mr. LAUSCHE. Mr. President, recently book entitled “The Genesis of the Contractual Theory and the Installation of the Dukes of Carinthia,” was published by Prof. Joseph Felicijan a member of the teaching staff of St. Johns College, Cleveland. In this work Dr. Felicijan explores the impact of Bodin’s famous “Republic” upon the formulation of the contractual theory of government in general and in particular, its impact upon Thomas Jefferson and the drafting of the Declaration of Independence.

In Jefferson’s copy of Bodin’s work Professor Felicijan discovered that Jefferson had initialed two pages. On one page was Bodin’s definition and characterization of a tyrant, which was quite similar in concept to phrases used in the Declaration of Independence. On the other initialed page was a description of the installation of the Dukes of Carinthia, a Slovenian ritual which may have contributed greatly to the founding of our own great country. According to Dr.  Feiicijan:

Jefferson evidently considered the ancient ritual of the Installatian of the Dukes of Carinthia a common law precedent and the confirmation of the Contractual Theory upon which he based his cIaim for the American Independence.

These remarkable conclusions of Dr. Felicijan, based upon his extensive study in the area, are worthy of note both because of their historical importance and the practical lessons which we can learn from them.

Now the contractual theory of government has been used by many philosophers as a conceptual tool by which they could explain the relation between the governing and those governed. The theory begins with severai assumptions, one being that all men are equal in a

political sense, and from this the conclusion that no one person has a natural right to rule another. But we all know that a society has to have some form of government.

Based upon these counterpoised assumptions-the denial of the natural right to govern and the need for government•-there deveoped the theory that there is a contract between those who are to rule and those who are to be ruled, and each party has rights and obligations under this contract. This, Mr. President, is the contractual theory stated in its most basic terms. It is a useful concept in that one can describe governmental problems and powers by describing the terms of the contract.

Many objected to the theory, including those who lived during the time of the American Revolution. They claimed that while the theory was interesting it was, nevertheless, a part of the philosophers’ dream world. No society ever made such a contract with those who ruled it, they contended. Indeed, Jefferson may have felt that way himself at one time. But he found historical evidence to the contrary.

When Jefferson read Bodin’s “Republic,” he learned of the ancient Slovenian ritual known as the installation of the Duke of Carinthia: This custom, which was still being practiced during the time of the American Revolution, was living proof that the social contract did, in fact, exist, at least among the Slovenians.

Mr. President, I shall read from Dr. Felicijan’s book where he quotes Bodin’s description of this unique Slovenian custom:

There is nothing to compare with this custom observed in Carinthia, where even today in the vicinity of the town of Saint Vitus one can see a stone of marble in a meadow. Surrounded by the people and holding a black cow wlth his right hand and an emaciated mare with his left, a peasant mounted this stone. This duty belonged to him by right of succession. He who was all garbed in red, with bannors carried in front of the duke.All were proper in dress except the duke who walked dressed as a poor shepherd with a shepherd’s crook in his hand. The peasant sitting on the stone cried out in Slovenlan: “Who comes forward so boldly?” The people answered that this was the prince. Then the peasant asked again; “Can he be a judge? Is he concerned with the well being of the country? Was he born a free man? Does he observe the true religion?” ‘I’hey answered: “He is and he will be.” Then the peasant slapped the duke gently. After having promised the peasant he would be exempt from public burdens, the duke mounted the stone and brandishing the sword he promised the people to be a righteous judge. He attended the mass still clad ln the same vestments. Then he donned the ducal vestments and returned to the stone, where homage and the oath of fealty were rendered him.

 Notice the strong elements of democracy and the American attitude toward government reflected in this custom of the Slovenian people living in Carinthia. The duke.to-be did not wear fancy clothes; he was dressed as a man of the people. The peasant on the stone assumed an indifferent attitude toward his future leader until the agreement between the parties had been reached.

Also notice, if you will, the questions asked of the duke. “Can he be a judge? Is he concerned with the well-being of the country?” He was not asked whether he was a nobleman, whether he wa: wealthy or fa mous, nor was he asked whether any interest group would receive special consideration. Notice also, Mr President, who promised first. It was the duke. He had to promise to be a righteous judge before the people swore allegiance

The Slovenians believed that. the power to govern rested with the people who are to be governed, not those who were governing. ‘I’hey believed that their ruler should be men of the people, of all the people. They believed that the true qualities of those in government should be competency and concern. They believed that their leaders had a solemn duty to the people to be righteous. And we Americans believe in these same principles today. So did Thomas Jefferson during the time of the Revolution.

Perhaps Jefferson’s convictions were confirmed when he read Bodin’s description of this beautiful Slovenian custom, a custom which lasted for over 1,000 years. May be the American form of government was reafirmed because of Jefferson’s reading about the installation of the Dukes of Carinthia. We are grateful, Mr. President, to Professor Felicijan of St: John College of Cleveland for his exploration into these possibilities.

_______________________________________________

Da imajo pri svinjarijah, zaradi katerih se – kot je tu razloženo – tujcem in sosedom gnusimo, največ opraviti “domači izdajalci” vseh vrst, dokazuje tudi epizoda “Clinton v Ljubljani”.  Diplomatski ekipi v Ljubjani so namreč bili predloženi dokumenti o slovenski DRŽAVNI zgodovini, vključno Lauscheje govor v Kongresu. Bilo je pravo presenečenje, ko je Clinton prebral dobesedno citate iz poročila ambasadi. A bolj kot avtor citatov je bil očitno šokiran prevajalec, ki JE UMOLKNIL !!!! Po nekaj dooolgih trenutkih molka, je nadaljevala (brez dotedanjega, zamolčanega besedila) neka prevajalka.

Na uradni spletni strani Foreign Dpt. je bil isti dan zvečer Clintonov govor dosegljiv. NASLEDNJI DAN JE IZGINIL. In ga ni več. Popoln idiotizem je pripisovati ta poseg ameriškim kadrom. Česa takega so sposobni le tukajšni “narodni izdajalci”!!!

KAKŠNO IN ČIGAVO ZNAMENJE JE MOGOČE VIDETI V DEJSTVU, DA SE JE NAD DOGAJANJEM TISTI DAN NA TRGU PRED ZAMOLČANIM (v unidrek zamaskiranim) PARLAMENTOM(!!!) SLOVENSKE DRŽAVE – VOJVODINE KRAJNSKE –  SILOVITO ZJOKALO CELO NEBO…..????

al

25082019

PS:

Tistemu, ki mu očitna dejstva niso dovolj, namig: Kaj prikazuje naslovna ilustracija k članku v Demokraciji – ki je hkrati ilustracija na ovitku obravnavane knjige? Folklora (pa še “balkanski bojevnik” vmes….)!!! Niti sledu o pravi in resnični slovenski zgodbi….. Nikjer DRŽAVE…  (vojak pa – kot rečeno – ni NAŠ!!! in še sumljivo podoben nekemu črnemu jurju).

Priloga Dela in Slovenskih novic PREKMURJE 100 je še eno v stoletni vrsti kramljanj, spominjanj, mnenj, interpretacij in reinterpretacij, kar je tod dobilo že zdavnaj domovinsko pravico. To ni nič posebnega, saj temelji na človekovi naravi, ki ima raje pestro aranžirane zgodbe namesto preprostih, suhoparnih in nazornih dejstev. Ni pa mogoče mimo prav iz takih razlogov porojenih pravil in načel meddržavnega prava. Dve sta ključni: Dokler ni vse dogovorjeno, ni nič dogovorjenega, in s sklenitvijo pogodbe velja pogodba, ostalo – vse, kar je vodilo do nje, gre ad acta – v nedotakljive mape. O razlogih in njih upravičenosti ne gre razpravljati.

(Tudi) zato so zgodbe morebiti všečne temu ali onemu (vsem zagotovo nikoli!), šteje pa le podpisani in ratificirani dokument. In zanimivo, v zborniku PREKMURJE 100 je objavljeno vse mogoče, veliko verjetno resničnega, še več pa čustvenega in deklarativnega, niti ene same besede pa o tistem, kar bistvenega določa podpisana in ratificirana meddržavna pogodba iz Trianona – ki je bila tako perfektno sestavljena, da je po Drugi vojni sploh niso odpirali, le soglasno (znova) potrdili. In v tej (sijajni?) pogodbi je silno zanimiv a povsem zamolčan (in le ugibati je mogoče, čemu!!!) člen, ki pove, da je meja Hrvatske na reki Dravi (od Zavrča dolvodno)!

Tej morbidnosti bi kot začimbo lahko dodali, da je uradni Zagreb to državno mejo – in hkrati državno mejo ostalih slovenskih dežel, na katere je mejila takrat država – brezpogojno priznal maja 1941. Do današnjega dne (niti “slavna” arbitražna odločba še vedno ni uveljavljena – torej je (še) ni!) noben pooblaščen ali upravičen gremij na ustrezni (internacionalni) ravni te in teh državnih meja ni v ničemer spreminjal. Pravno so torej tu in veljajo, ko se o njih pogovarjajo subjekti – države in ne neke upravne enote. Arbitražni tribunal je v svoji odločbi posebej poudaril, da ob trku z internacionalnim, jugoslovansko notranje pravo (in sploh nobeno notranje!) nima nikakega učinka. (Prim. Tomšičeve parcele ipd.)

In podalpska butalska tragikomedija (bolj tragika, kot komedija) gre veselo (to pa, ob vriskanju in p(i)tju) naprej v (vedno bolj) no(r)e čase….

AL

10082019

PS: Nobeno presenečenje ni sramotni katalonski kolaps – svetovalce poznamo….

KRIK RAZKLANEGA LJUDSTVA – BALANTIČ IN DESTOVNIK

France Balantič, * 29. novembra 1921, Kamnik, + 24. novembra 1943, Grahovo ob Cerkniškem jezeru

Karel Destovnik, * 19. decembra 1922, Šoštanj, + 22. februarja 1944, Šentvid pri Zavodnju

V nebo vpijoča absurdnost razmer, v kakršne je bilo v dvajsetem stoletju potisnjeno slovensko ljudstvo, se razkrije pred nami v vsej svoji grozoviti sprevrženosti ob pogledu na mrtva mladeniča “s poljubom muze na čelu”. Dva mladeniča, kot drget vulkana pred izbruhom nabita s poezijo, morata vzeti v roke meč namesto pisala, in sta z mečem pokončana. Ni jima bilo dano, da bi kot mogočna veletoka poganjala kolesje in s svojimi darovi kovala zaklade narodove kulturne identitete. Kaj je moglo biti tako neusmiljeno, tako brezobzirno in slepo, da sta morala presahniti, še preden sta se izvila iz prvih tesni, brzic in tolmunov? Kdo je bil tako zločest, da jima je, mladcema, namesto peresa, porinil v roke morilski meč?

Dva mlada mrliča kričita v nas resnico slovenskega dvajsetega stoletja: Resnico dolgega popotovanja v moderno državno samostojnost, njegovo najbolj tragično etapo.

Dvajseto stoletje je zalotilo Slovence sredi krčevitega prizadevanja za nacionalno uveljavitev znotraj črno-žoltega kadavra. Petstoletna avantura švicarskih roparskih vitezov, ki so – tudi – na ramenih karantanske slovenske državnostne tradicije skovali cesarstvo, “v katerem sonce ni zašlo”, se je na samem začetku zadnjega stoletja v drugem tisočletju zapletla v imperialistično vojno in se zamajala v temeljih. Nemški nacionalšovinizem je habsburško cesarsko rodovino smrtnonevarno okužil. Vdala se mu je in pozabila na resnično dediščino svojih “dednih dežel”. Narodi habsburškega avstrijskega cesarstva so potem eni skoraj panično, drugi bolj načrtno in sofisticirano iskali rešitve s potapljajoče se ladje.

Politična elita Slovencev je bila tisti čas večinoma cerkvena, laični pol pa je bil v svoji opozicijski drži hočeš nočeš v bistvenem pendant klerikalni politiki. Značilnost koncepta političnega odgovora obeh polov na dejstvo nezaustavljivega razpadanja poltisočletnega imperija je bila popolna odsotnost ideje o samostojni slovenski državi. Iz teorije in prakse slovenske findesieclovske politične elite je zlahka mogoče razbrati to resnico. Še več! Ne samo, da se je slovenskemu političnemu establišmentu očitno zdela vsaka misel na suvereno “zedinjeno” Slovenijo bolna fantazija, na oltar podrejanja Slovencev neki novi državi so bili pripravljeni žrtvovati slovensko nacionalno identiteto in so nazadnje v resnici svoj narod brez kančka slabe vesti zreducirali na raven “plemena” v “troedinem jugoslovanskem narodu”.

Emancipativni procesi v slovenskem narodovem telesu, ki so bili logična reakcija na imperialne šovinizme sosedov in so se razmahnili kot odgovor nanje zlasti v drugi polovici 19. stoletja, so imeli močne učinke. Razcvet kulturnih dejavnosti, gospodarski napredek, solidarnost in sodelovanje z drugimi slovanskimi narodi znotraj in zunaj monarhije so vračali Slovencem samozavest. Oživel je zgodovinski spomin na Karantanijo. Vendar vodilni slovenski politiki niso zaznali usodne povezanosti Slovencev s karantansko državnostjo. Mogoče jim je vpetost v klavrno realnost razpadajočega germanofilskega kolosa zameglila politično perspektivo. Dejstvo je, da niso opazili karantanskega vojvodskega temelja habsburške vladavine. Niso opazili, da so kraljestva, vojvodine in dežele, ki so si jih Habsburžani na tak ali drugačen način prisvojili, priženili, privojevali ali pribarantali, pravzaprav mlinski kamen za vratom dinastije, katere vladarska legitimiteta je stala na “dednih deželah”, na deželah, v katere se je preoblikovala v stoletjih habsburške družinske vladavine in dedovanjske kombinatorike nekdanja slovenska Karantanija, ki se je v obliki vojvodin (zanje so se, kot za babenberško dedovino, habsburški predniki krvavo, na življenje in smrt spopadli s češkim Otokarjem) razprostirala od Jadranskega morja prek jugovzodnega alpskega predgorja do Donave na severu. In ideja “Zedinjene Slovenije”, v eno državno skupnost združenih še slovenskih preostankov Karantanije, ki je dobesedno evforično zajela večino Slovencev v revolucionarnih časih sredine 19. stoletja, da jo je moral dunajski nemškutarski centralizem in absolutizem druge polovice istega stoletja grobo demontirati, je bila tako v času razsula ob koncu prve svetovne vojne že dokončno mrtva.

Ladja slovenske politike se je ob razsulu jeseni leta 1919 znašla na suhem. Dejavnost vodilnih politikov ni videla iz notranjega kroga monarhije, celo v Jugoslovanskem odboru so igrali podrejeno vlogo, kaj šele, da bi po zgledu npr. Čehov odkrili fenomen političnega lobiranja pri takratnih vodilnih silah antante. Zato ni bilo nobeno čudo, če se je, meglenim predstavam, mlačnim prizadevanjem in kapitulantskemu podrejanju drugim konceptom primerno, vse skupaj šfižilo prek epizodne Države SHS (država Slovencev, Hrvatov in Srbov iz razpadle monarhije) v velikosrbsko Kraljevino SHS (kraljevina Srbov – iz kraljevine Srbije –, Hrvatov in Slovencev), v kateri so Slovenci – in do neke mere tudi Hrvati – igrali vlogo poraženih, po Srbih “odrešenih” delov “troedinega” naroda. Čez noč je od nekdanjih sanj o “Zedinjeni Sloveniji” ostal komaj klavrn torzo. Italija, ki je verolomno zaigrala vlogo zmagovalca, si je vzela tretjino na zahodu s slovensko Istro, Trstom in Gorico vred, “poražena” nemška Avstrija je po milosti zaveznikov dobila Koroško na severu in velik del s Slovenci poseljene Štajerske, na Madžarskem so ostali porabski Slovenci. Da je bila katastrofa popolna, je s finančnimi in monetarnimi zvijačami srbske vlade za vedno poniknila več kot polovica slovenskega nacionalnega premoženja. Morebitna prizadevanja kakega osveščenega posameznika niso mogla biti kaj več od “glasu vpijočega v puščavi”.

Folklorna vznesenost ob “ujedinjenju” v južnoslovansko državo ni mogla prekriti grozne resnice, da je bilo prvič v novejši zgodovini, tristo let po razdejanju, ki ga stroka poimenuje “obdobje turških vpadov” in je v času svojega trajanja zdesetkalo Slovence in dodobra uničilo njih materialno bazo, slovensko ljudstvo brezobzirno razkosano, ločeno s težko prehodnimi meddržavnimi mejami, prepuščeno kot manjšinska etnija štirim različnim državam, od katerih nobena ni kazala niti najmanjše naklonjenosti do prastarega nebodigatreba, ki je motil njihove, četudi v bistvu napihnjene, klavrno komične, a za usodo maloštevilnega naroda smrtno tragične imperialno-šovinistične načrte. Še tista državna skupnost, ki je vsaj na videz, seveda brez kakršnegakoli demokratičnega instrumentarija, z nekakšnim vsiljenim soglasjem vsrkala večji del slovenskega ljudstva v državo troedinega jugoslovanskega naroda, je s Slovenci ravnala kot z vojnim plenom.

Slovenci, ki so prišli po rapalski pogodbi pod oblast Republike Italije, so bili takoj izpostavljeni surovemu državnemu nasilju, genocidnemu preganjanju. Kmalu niti v cerkvah ni bilo več dovoljeno govoriti slovensko. Raznarodovalna politika italijanske države je zajela vso slovensko skupnost, vse njene strukture na okupiranem ozemlju. Prepovedana so bila društva, politično in kulturno delo, upravni aparat je nasilno poitalijanil imena in priimke, sistematično uničevanje ekonomske baze je velikansko število Slovencev prisililo v emigracijo v čezoceanske dežele. Z nastopom fašizma so se razmere še poslabšale. Raznarodovalnemu instrumentariju se je pridružilo nasilje tajne policije, sodni in policijski umori. Kdor se je izpostavil kot Slovenec, je zelo kmalu izkusil primitivno surovost italijanskih črnosrajčnikov in je bil lahko srečen, če je preživel njihovo izživljanje z ricinusovim ali kar strojnim oljem. Slovenski narodni dom v Trstu so italijanski fašistični skvadristi nemudoma požgali. Ekonomskim emigrantskim tokovom so se pridružile množice beguncev, zlasti intelektualcev in političnih delavcev, ki so v strahu za življenje bežali v Jugoslavijo.

Slovenci na avstrijskem Koroškem, ki jih je izsiljeni in zmanipulirani plebiscit izročil na milost in nemilost fašistoidnim nemškutarskim lokalnim brambovskim organizacijam, so bili deležni podobne usode. Vsi, ki so se javno izpostavili kot zavedni Slovenci in so agitirali za Jugoslavijo, tudi in še zlasti duhovniki, so morali po zmagi nemške opcije na plebiscitu nemudoma, da si rešijo golo življenje, pobegniti v preostanek Slovenije v Jugoslaviji. Že po nekaj letih, ko je opcija nemške Avstrije dosegla svoj cilj, namreč združenje z nacistično Hitlerjevo Nemčijo, so se razmere za Slovence, ki so ostali, usodno poslabšale. Nacistični Avstrijci so jih razselili po svojem nemškem Tretjem Reichu, na njihove domačije pa po dogovoru z Mussolinijem naselili nemške optante, prebivalce Kanalske doline, ki je po prvi vojni prišla pod Italijo.

Na Madžarskem število Slovencev ni bilo veliko, zato je bilo delo madžarskih oblasti lažje, vsebinsko pa podobno kot v Italiji in Avstriji, saj je tudi Madžarska po njunem zgledu pospešeno korakala v nacifašizem.

Razmere v večjem delu nekdanjega skupnega slovenskega ozemlja, ki je postalo del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, Slovencem od vsega začetka niso bile prijazne. Sčasoma pa so se še slabšale, to se je navzven kazalo že pri imenu nove države. Kraljevino SHS so preimenovali v Jugoslavijo, že tako in tako oktroirano ustavo je kralj ukinil in vzpostavil policijsko diktaturo, Slovencem odvzel samoupravo in izginiti je moralo celo ime Slovenec: iz Slovenije je nastala Dravska banovina. Iz šolskih čitank so trgali strani z besedili, ki bi utegnile spodbujati slovensko narodno zavest. Ekonomski položaj prebivalstva se je poslabšal v primerjavi s stanjem v Avstro-Ogrski naravnost drastično. Zlasti podeželje je obvladovala splošna revščina. Služb ni bilo, organiziranost delavstva pa je znatno popustila, saj je bil preostali, večinski del nove države industrijsko slabše razvit. Menjava denarja je bila zastavljena tako, da so Slovenci izgubili več kot tri četrtine vrednosti. Z veliko težavo je uspela ustanovitev univerze v Ljubljani, ki pa je morala nositi ime srbskega kralja. Nekatera predavanja so bila kar v srbščini. Zlasti zgodovinska veda je bila popolnoma v službi negacije slovenstva, izkrivljanja slovenske zgodovine. Vse mogoče zvijače je bilo treba uporabiti, da so od beograjskih oblastnikov prišla soglasja za gradnjo nacionalne univerzitetne knjižnice. Znanstveno akademijo, ki so jo Slovenci imeli v Ljubljani že pred stoletji, je končno uspelo znova ustanoviti šele tik pred razpadom Jugoslavije, a le pod pogojem, da ni nosila slovenskega imena. Da se je javno življenje odvijalo še kolikor toliko in vsaj na videz svobodno, brez neposrednega grobega in očitnega vmešavanja, da se je administrativno nasilje zadovoljilo z nekaj sodnimi procesi, premestitvami intelektualcev v južne predele države in z začasno konfinacijo nekaterih vodilnih politikov, gre pripisati zlasti že običajnemu konformizmu vodilnih slovenskih politikov in dejstvu, da je bila usoda Slovencev za srbsko vladajočo kliko obrobnega pomena. Zanjo je bilo dovolj, da so lahko s slovenskim ozemljem trgovali in da so kasneje za svojo blagajno s preostalega območja Slovenije pokasirali dobro tretjino vseh, na območju celotne države izterjanih neposrednih davkov. Upravno so Slovenijo – Dravsko banovino obvladovali z ubogljivim uradništvom, politično s koruptivnimi položaji v glavnem mestu, kulturno z obvezno vojaščino v srbsko govorečem okolju, z obveznim učenjem srbščine v šolah in z intenzivnim priseljevanjem, duhovno pa jim je prav prišla koncentracija politične moči v cerkvenih krogih, s tem se je politično delo zreduciralo na versko-etnično dimenzijo, hkrati pa usodno razdelilo že tako razočarano in prizadeto ljudstvo na ideološki ravni, to pa je bilo kasneje voda na mlin komunistični revolucionarni zaroti.

Razočarano ljudstvo, kaotične razmere, nepotizem, korupcija, beda beguncev, še zlasti pa delavstva – vse to je bil humus, v katerem se je duh svetovne socialne revolucije dobro prijel. Komunistični partijski voditelji, šolani v Sovjetski zvezi, mladi in zagnani vojaki revolucije, preizkušeni v čistkah in s prakso zlasti v španski državljanski vojni, dobro finančno podprti, so imeli lahko delo. Prav so jim prišli tudi spori etabliranih strank, njihov boj za drobtine, in koketirali so z zatajevanim slovenskim nacionalizmom. Nenormalnost stanja kaže predvsem dejstvo, da je bilo med komunisti največ študirajoče mladine, intelektualcev in polintelektualcev, najmanj pa delavcev-proletarcev. Z gotovostjo je torej mogoče sklepati, da so bili cilji partije daleč od socialne revolucije v prid delavstva, da je šlo dejansko za boj za oblast vodilne partijske klike in za uveljavitev v Kominterni koncipirane “svetovne revolucije”.

Če bi ne prišlo do napada Italijanov, Nemcev, Madžarov in Bolgarov na Jugoslavijo med drugo svetovno vojno, bi si ga morali slovenski komunisti izmisliti, tako jim je šel na roko. Razpad Jugoslavije, zmeda in neodločnost slovenske politike, brezvladje, okupacija, okupatorjevo nasilje, vse je prišlo kot naročeno, da so svečeniki proletarskega internacionalizma lahko začeli s svojim revolucionarnim pohodom na oblast. Brezskrupulozno so udarili. Žrtve revolucionarnega terorja so skrbno izbirali. Nemudoma so obglavili vsako pobudo, ki bi jim utegnila stati na poti. Svoje deklarativne cilje so spretno prilagajali situaciji. Klice na boj proti zahodnim “imperialistom” so kmalu zamenjala gesla narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju, Slovenijo kot sovjetsko republiko znotraj Stalinovega carstva je potiho zamenjala federativna Jugoslavija. Na karto zahodnih zaveznikov so igrali le toliko in tako, da so dobili vojaško pomoč in mednarodno afirmacijo, voditelje zahodnih vojaških misij so držali na varnem pri štabih, raditoelegrafiste, ki so jih poslali zavezniki v okupirano Slovenijo, pa so dosledno likvidirali.

Potem ko so pomorili vse tiste rojake, ki bi utegnili združiti Slovence v odporu proti okupatorju, najprej pa tiste, ki so sanjarili o suvereni slovenski državi – takšen je bil dr. Lambert Ehrlich – so nemoteno začeli z oboroženim “narodnoosvobodilnim bojem”, pod katerega plaščem so skrili predvsem revolucionarni teror nad lastnim ljudstvom in brezobziren boj za oblast (že takrat je bilo vsakomur jasno, da je nacifašizem izgubil vojno!). Samo v italijanski okupacijski coni, Ljubljanski pokrajini, so že prvo leto okupacije pobili več kot tisoč Slovencev (od skupno 352 000 prebivalcev) in komaj kakega okupatorjevega vojaka. Poboje vidnejših Slovencev, njihovih otrok in celih družin, in napade partizanskih enot na take cilje, ki so kar najbolj razdražili okupatorja ter povzročili neusmiljene povračilne poboje, so razširili na vse okupirane predele Slovenije. Kasnejši razvoj je pokazal, da je bil glavni namen tega divjanja nad civilnim prebivalstvom sprožiti “državljansko” vojno in hkrati spodbuditi okupatorjeve represalije. Revolucionarji so namreč imeli izkušnje tako iz Mehike kot iz Španije. Uspelo jim je, in medsebojno pobijanje je odslej izdatno dopolnjevalo prizadevanje okupatorjev, da iztrebi trmasti narodič, ki jim je tisočletja stal na poti k uresničevanju njihovih imperialnih namenov. Hkrati so se revolucionarji znotraj svojih vrst znebili nepotrebnih sopotnikov s pošiljanjem le-teh ali kar celih oddelkov v brezizhodne akcije.

Ko se je sredi vojne konsolidiralo jugoslovansko revolucionarno vodstvo in doseglo priznanje s strani zaveznikov, je Titov glavni štab poslal tudi v Slovenijo svoje oficirje-agente, ki so prevzeli politično in vojaško vodstvo znotraj partizanskih enot. Proces srbizacije slovenske partizanske vojske in njena takojšnja ukinitev oziroma reorganizacija predvsem v enote KNOJa ob koncu vojne ter kasnejša sistematična likvidacija desettisočev Slovencev s strani teh enot in UDBe, zlasti mladih moških, prisilni beg nadaljnjih desettisočev v tujino, da si rešijo življenje, nato pa organizirano priseljevanje ljudi z juga – vse to daje slutiti, da je šlo za dobro premišljeno dejavnost, ki bi stabilizirala jugoslovanski mnogonacionalni federativni projekt in z genocidnim mešanjem različnih narodnosti za vedno onemogočila osamosvojitvene težnje. Zločin brez primere v znani zgodovini je bil tako obsežen, tako grozovit, da zagotovo ni bil plod le domačih ambicij. Ni dvoma, da so ga odobrili tisti, ki jim je bila stabilna državna tvorba na neobvladljivem Balkanu že od nekdaj cilj. Ne nazadnje so ga tudi sami omogočili, saj so praktično vse begunce, skupaj več stotisoč zlasti Hrvatov in Slovencev, ki so se pred prodirajočimi Titovimi partizani umaknili na Koroško in se vdali Angležem, ti zvijačno in s prevaro vrnili v gotovo smrt.

V ta strašni mrtvaški ples je že na samem začetku, podobno kot tisoče drugih mladih ljudi, usoda potegnila dva mlada pesnika.

Franceta Balantiča je neizogibno doletelo na protikomunistični strani. Zmeda, nesporazumi, nesposobnost, odsotnost kakršnegakoli koncepta so prisilili slovensko ljudstvo na ozemlju, ki ga je okupirala Italija, da se je branilo, kakor je vedelo in znalo, vse to je nazadnje, po kapitulaciji Italije, pripeljalo do vzpostavitve nekakšne domobranske vojske. Kakor politična, tako je bila tudi vojaška struktura anarhična – na konici noža med Nemci in partizani, drugače seveda ni moglo biti. Na ta način so lahko prišli do poveljniških položajev ljudje, ki vojaške obrti niso bili vešči. Priložnost se je ponudila tudi kulturniško in politično aktivnim zagnancem. To je bilo za Balantiča usodno. Njegov zaščitnik in mentor se je kot oficir vključil v domobranstvo in Balantič je šel z njim na postojanko, ki je bila po vseh pravilih vojskovanja popolnoma neuporabna za obrambo. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bodo partizani prišli in opravili posel. Čakati ni bilo treba dolgo. Na pomoč ni prišel nihče. Partizani, ki so bili v velikanski premoči, so zlomili odpor, zažgali postojanko, in kdor ni umrl v ognju ali padel v boju, je dočakal morilsko partizansko kroglo po vdaji. Pomorili so vse.

Karel Destovnik je šel prav tako kot Balantič skozi slavistični seminar na ljubljanski univerzi, le da je njega skozi Osvobodilno fronto vsrkala partizanska stran. Revolucionarji so potrebovali take, ki so kovali verze. Agitprop ni bil amaterska, kaj šele diletantska zadeva. Seveda je bil mladi Balantičev vrstnik precej več kot le agitator. Mogoče je v svojih verzih povedal kaj preveč ali premalo pravoverno? Mogoče se ga je na ta način dotaknila znana floskula: žrtve morajo biti… Vsekakor drži, da so ga popolnoma brez potrebe poslali na pohod, ki je bil vnaprej izgubljen, ki je bil zanesljiva smrt. Le malo prekaljenih borcev, ki jih je partizansko poveljstvo poslalo na zimski pohod na Štajersko, kjer so – drugače kot v Ljubljanski pokrajini – vladali Nemci in ni bilo partizanskega zaledja, je to, očitno politično-propagandistično utemeljeno avanturo, preživelo. V več napadih so nemške policijske sile popolnoma razbile partizane. Padlo jih je skoraj dve tretjini. Padel je tudi Destovnik-Kajuh.

Usoda, ki je doletela dva nadarjena mlada poeta, izrisuje na platnu slovenske zgodovine strašljivo sliko njune dobe, v kateri je proces nacionalne afirmacije – vanj so Slovenci stopili hkrati z drugimi evropskimi narodi sredi 19. stoletja – padel v še hujšo krizo, kot je bila “rešitev” iz razpadajoče Avstro-Ogrske na Balkan. Hujša pa je bila ta kriza zlasti iz razloga, ker je bilo balkansko okolje navajeno precej drugačnih, manj sofisticiranih, zato pa toliko bolj grobih in krvavo učinkovitih metod pri reševanju bistvenega problema, ki je tako kot propadlo avstrijsko stvar pestil tudi novokomponirano južnoslovansko monarhijo. Morija svetovne vojne, brezobziren in načrtno krvav boj komunistov za oblast – to je bil nadvse dobrodošel splet okoliščin za genocidno eksekucijo moške mladine, kulturne, gospodarske in politične elite narodov, ki so se trmoglavo upirali unitarističnemu, nedemokratičnemu jugoslovanskemu režimu. Res je sicer, da zločinsko pobijanje ujetnikov, civilistov, določenih skupin v deželah, kjer je divjala hkrati z vojno tudi komunistična revolucija, ni bilo nič neobičajnega. Vendar sistematično pobijanje že med vojno, po njej pa v dimenzijah, ki jih slovensko okolje ni videlo nikoli v znani zgodovini – niti v stoletjih vpadov roparjev prek mejnih rek Kolpe in Sotle, ni doletelo v takem obsegu nobenega drugega evropskega ljudstva, razen na “dokončno rešitev” obsojenih Judov. Po deležu človeških izgub v času svetovne morije so Slovenci takoj za Judi in državljani Rusije (če štejemo ruske narode posamič, potem so Slovenci na drugem mestu, pred njimi!).

Kakor v smrtnem krču se je prastari evropski narodič, ki je – paradoksalno – evropski civilizaciji dal s svojimi karantanskimi ustoličevanji temelj moderne demokracije, vzpel sredi fašistične in revolucionarne morije na sam vrh samoohranitvenih naporov. Na obeh straneh, na revolucionarni in na konservativni, so v polblaznih okoliščinah nastajali teoretični in praktični državnostni nastavki neke bodoče slovenske države – denar, znanstveni instituti, politični sistemi, vojska, sodstvo – in seveda nacionalna kultura. In to kljub usodni ukleščenosti konzervativnega tabora med zaščitniškega okupatorja na eni in agresivno revolucijo na drugi strani ter od internacionale in jugoslovanskega boljševistično-federativnega koncepta odvisnega revolucionarnega tabora. Šele konec vojne je pokazal, da je bilo vse to vnaprejšnje prizadevanje v smeri slovenske nacionalne suverenitete zaman. Pa vendar, potenca male slovenske nacije se je izkazala, vzdržala, in ostalo je upanje, ki se je proti koncu stoletja prevesilo v uresničenje davnih sanj z vzpostavitvijo suverene države Republike Slovenije.

Tudi sredi hruma vojne izkričana poezija dveh slovenskih mladeničev je rodila sad.

Andrej Lenarčič

26052009

PS 21072019: Danes je v vsej jasnosti in razvidnosti pred vso javnostjo neizbrisno dejstvo, da so dne 1. 12. 1918 z razglasitvijo “ujedinjenjea” v Beogradu s Kraljevino Srbijo sestavile kasnejšo Jugoslavijo slovenske dežele, ki so svojo zvezo razglasile 31. 10. 1918 v Ljubljani, in da so te dežele z razglasitvijo osamosvojitve Republike Slovenije dne 26. 6. 1991 v Ljubljani, na trgu pred poslopjem Skupščine, iz povezave izstopile takšne, kakršne so vanjo vstopile. Skladno s pravili in načeli internacionalnega prava drugače tudi biti ne more. Besedilo TUL, temeljni pravni dokument osamosvojitve, to tudi natančno zapiše (v drugem razdelku TUL). Vse “kričanje” in strahotne žrtve – ne le “dveh mladeničev s poljubom muze na čelu” – v minulem stoletju vojn in revolucije, pa očitno niso dovolj, da bi tako preprosta pravno relevantna dejstva, ki so ves čas vsem na očeh, obstajajo in veljajo, prepoznali in razumeli za taka opravila usposobljeni, šolani in z naslovi ter pooblastili okrašeni funkcionarji.

“Izkričana poezija dveh slovenskih mladeničev je rodila sad”, a nam, današnjim, ga očitno še ne bo dano uživati… in gomile žrtvovanih ostajajo brez haska!

Eno kratko čebljanje ob članku v Reporterju (Intervju, Reporter, 15072019)

Prav vseeno je, kateri časopis ali revijo odpreš – magari spletno stran – pa naletiš na isto vrsto problema:

Jadikovanje nad legitimnostjo (legitimnost: zakonitost – ustavnost), obenem pa prezrt izhodiščni problem – vzrok. Bi se lahko reklo: jadikovanje zaradi posledic/učinkov, o vzrokih pa malo ali nič.

Taka težava je npr. razpravljanje o legitimnosti izvolitve nekoga na funkcijo, hkrati pa ostaja popolnoma prezrt vzrok vsesplošne nelegitimnosti izvolitev in imenovanj: 7. člen ZVDZ! ki velja od 12. 9. 1992.

Podobno se dogaja ob pleskanju spomenikov iz revolucionarnih časov. Spotika/eksces je bližina teh ostankov propadlega režima in stavb parlamenta, predsedniške palače… A kaj je to v primeri z umestitivijo “svetišča parlamentarne demokracije” – parlamenta – v poslopje, zgrajeno v maniri in za potrebe najhujše sprevrženosti parlamentarizma: boljševistične delegatske skupščine!

O tem zadnjem velja povedati še nekaj stavkov.

Danes jih ni dosti, ki bi se postavljali z veličastnimi, napihnjenimi “palačami demokracije” v sovjetskih socialističnih republikah. Nekako so pozabljene. So pa zlovešč primer, kako se z zunanjim (poceni) kvazi demokratičnim bliščem prekrije surovo resničnost krvave komunistične diktature (ki temelji na ločevanju in spodbujanju sovraštva med različnim: “razredni boj”!!!)

Ljubljanski (skromni!) primerek iz tistih časov ima še nekaj drugih posebnosti. Izpostaviti velja vsaj dve:

Prva je, da so v to stavbo socialistične delegatske skupščine vselili demokratični izvoljeni parlament, čeprav ne daleč stran, kot dominantna točka znamenitega, zgodovinsko bogatega osrednjega mestnega trga, stoji na prelomu stoletij postavljena veličastna zgradba parlamenta slovenske države Vojvodine Krajnske, ki je tako po arhitekturi kot funkcionalno zgled modernega parlamentarizma.

Toda: V to zgradbo je že od prevrata po Prvi vojni vseljena ljubljanska univerza. V kratkem, a silovitem procesu ukinjanja slovenske pradavne državnosti prav v trenutku, ko je z razglasitvijo zveze slovenskih dežel (31.10.1918) doživela svoj vrhunec, so nje uničevalci spretno prekrili kamenite priče tako, da so v prostore parlamenta in vlade umestili “Univerzo” (sicer Kralja Aleksandra, ne slovenske) in v vladne prostore ubogljivo lokalno birokracijo. Učinki likvidacije državnosti so se pokazali – jih vidimo in vedno znova odkrivamo –  tako nad kot pod zemljo in v trumah, ki so se razbežale po svetu, kot tudi z arhitekturo boljševističnega “delegatskega sistema”!

Tu srečamo

Drugo posebnost (drugi razlog za vrnitev parlamenta v njegovo poslopje!).

Glede na zunanjost stavb, namenjenih parlamentom/skupščinam velike razlike ni mogoče ugotoviti – če zanemarimo že omenjeno nastopaško (a primitivno, grobo) razkošje boljševističnih “prividov” demokratičnosti! Notranja organiziranost prostora pa pokaže razlike. “Skupščnska” odseva naravo delovanja delegatske skupščine: V stavbi deluje birokratski aparat, ki po navodilih centrov moči (CK itd.) pripravlja dokumente, delegati pa potem na poziv pridejo in glasujejo (po pričakovanjih…)  Zato je v poslopju niz prostorov – pisarn, za vodje in administracijo, ter ena ali dve veliki dvorani za obredno pritiskanje (na gumbe) ali dvigovanje (rok!).

Posebej je potrebno opozoriti, da je svetla višina (pisarniških) prostorov zelo nizka – manj kot tri metre, saj ta višina za delo nekaj oseb v normalnem delovnem ritmu ustreza. Tu pa se pokaže bistvena razlika med “skupščino” in “parlamentom”.
Delo parlamenta pomeni nujno administracijo, kar se da racionalno, hkrati pa stalno delo poslancev/skupin, posvetovanja odborov, komisij… Plenarnim zasednjem velike dvorane (tudi v “skupščinskih” poslopjih) seveda ustrezajo. Težava pa so spremljajoči prostori. Ker poslanci, odbori, komisije večino časa prebijejo v poslopju, zasedajo, konferirajo, so temu delu namenjeni prostori v poslopju krajnskega parlamenta (“Univerza”) dovolj visoki, da more tudi večja skupina oseb zasedati dolge ure, in se nihče ne zaduši…. Kako neprimerni so temu namenjeni prostori v “Skupščini”, dobro vedo sedanji in bivši poslanci.

(Tudi) zato je bil predlog za zamenjavo poslopij ob demokratizaciji države, še kako utemeljen. Povrhu vsega notranja razporeditev v Skupščini (vključno višina prostorov) v vsem ustreza organizaciji in metodi dela v univerzitetni ustanovi. Pisarne vodij in dodani konferenčni prostori so primerni za seminarski način delovanja. Velike dvorane pa odpravijo na fakultetah sicer običajno stisko pri predavanjih.

LJB, 15072019

AL