21.5.2011

MISLI ZA MINISTRA (Žbogarja, ki me je imenoval v Skupino za arbtražo  – tu dodani majl pove, da nisem iz skupine izstopil, le sej se ne bom več udeleževal (zahvala za sodelovanje v priponki) :

Spoštovana gospa magistra Drenikova!

Prek spleta poročajo, da je tudi Zmago Jelinčič izstopil iz Skupine. Pišejo:
Poslanca ne čudi, da je sodelovanje v skupini – obeh sestankov, ki sta bila, se Jelinčič ni udeležil – že na začetku odklonil France Bučar, kasneje pa še Andrej Lenarčič, v sredo pa še Marko Pavliha.
Seveda sem medijem poslal pojasnilo, da se AL nikoli ni odpovedal članstvu v Skupini, da pa je sporočil odgovornim, da se skupnih sej ne bo udeleževal, saj narava problema meje in potrebna dejavnost v zvezi s pripravo dokumentov terja neposredno sodelovanje s pooblaščenimi in s strokovnjaki.

Tukaj seveda še enkrat poudarjam svojo zavzetost in stalno pripravljenost po svojih najboljših močeh sodelovati pri prizadevanjih za uspešno delo tako ministrstva kot vseh, ki so k tej nalogi poklicani in hkrati ponavljam svoje trdno prepričanje, da je podpisani in ratificirani Sporazum o arbitraži sijajen dosežek in izjemna priložnost za dokončno ureditev tako statusa kot problema državne meje z južno sosedo. To resnico nenazadje dokazuje prav to, kar se v zadnjem času pospešeno dogaja na tem področju.

Lepo pozdravljam
Andrej Lenarčič

________
v vednost gospodu ministru

______________________________________________________________________________

Point je opozoriti na NAPAČNO UGOTOVLJENA DEJANSKA STANJA.

Odločitev ICTYja v zadevi Oluja – “udruženi zločinački poduhvat” – etnično čiščenje brez primere v Evropi doslej. Etnična čiščenja že prej – Medmurje, Istra… Intervencije v BiH. NDH. Centralizem Zagreba. Pokrajine izginile.

Evropa ne sme tolerirati te vrste zločinskega ravnanja. Pridobitve je treba takoj izničiti.

Zagreb je edini, ki je v minulem stoletju na račun “projekta Jugoslavija” profitiral. In to komaj pojmljivo prebrisano, zvajajoče in fraudolentno.  Vidni konflikti so se nizali na relaciji Hr – Srb, dejanska ekspanzija pa se je dogajala na račun Slovenije in slovenskih dežel. Skoraj neopaženo – sicer z izdatno pomočjo slovenske politike in politikov (tudi RKC) je Zagreb segel globoko na teritorij Slovenske krajine in Primorske. Pridobitve so se nizale od nastanka južnoslovanske tvorbe leta 1918 pa vse do osamosvojitve 1991, ko je Zagrebu s pomočjo vladajočega Demosa uspelo mimogrede vzpostaviti svojo državno oblast v več kot polovici dežele Primorske – v skoraj vsej Istri in na otokih. Nikdar nobena “hrvaška” država ni imela v posesti teh teritorijev.

Sporazum o arbitraži je orodje, ki omogoča zaustavitev zagrebškega ekspanzionizma na račun slovenskih dežel. Če tribunal iz kateregakoli razloga ne bi upošteval edinega relevantnega dejstva, kakršnega terja Sporazum – meje 1918 – potem bi morala Slovenija zahtevati referendum na “okupiranem” delu Primorske (Istra z  otoki), da prebivalstvo pove, ali hoče živeti v avtonomni, federalni deželi/državi Primorski v okviru Zvezne republike Slovenije, ali pa kot administrativna pokrajina v drugi državi….

Če Slovenija ne vztraja na ustavno- in državnopravnih temeljih (dežele, manifest, teritorij, državna meja…), potem odpira možnost, da Italija in še kdo postavi zahteve po spreminjanju meja. Samo obstoječa državna meja (1918) je “zaščitena” s Helsinško listino.

Tudi po pol stoletja so relevantne državne meje, ne pa enostransko /vojna uzurpirane…

Ameriški predsednik je med govorom o arabski pomladi presenetil s pozivom Izraelu, naj se umakne za meje po šestdnevni vojni leta 1967, ko je zasedel Zahodni Breg, vzhodni Jeruzalem in Gazo.

21.5.2011

K izraelskem utemeljevanju umetnih meja umetno ustvarjene etnične države (obisk Netanjahuja pri Obami – Obama zahteval umik Izraela na meje pred osvajalskim pohodom)

Slovencem so bile levantinsko-balkanske manire etnično (predvsem versko) čistih držav odn. držav, v katerih vodilna etnična in religijska skupina zatira ostale, podtaknjene. Upor Slovencev proti surovemu potujčevanju s strani tako Nemcev, kot Italijanov, Madžarov in Hrvatov izvorno nikoli ni bil usmerjen v etnično čiščenje. Slovenci so živeli v svojih zgodovinskih avtonomnih državah habsburških Dednih dežel (Notranje Avstrije, Avstrijskega cesarstva – to niso državnopravne kategorije, marveč so habsburške “interne”, dinastične!). Z njimi so se identificirali tako, kot so sami njim dajali identiteto. Nikogar nikoli niso nameravali iz njih izgnati, upirali so se le nasilnim prihajačem in zahtevali svobodno kulturno, politično in gospodarsko samouresničevanje in napredek v deželah, ki so jim dali v tisočletjih imena in podobo.

Program Zedinjene Slovenije nikoli ni predvideval uničenja zgodovinskih danosti. Pravzaprav je predvideval natančno tisto, kar je Karl I. sicer skrajno pozno, a vendar, dal na mizo 16. oktobra 1918 – Manifest, katerega učinek je bila združitev vojvodin z nemško govorečo večino v Deutschösterreich, slovenske vojvodine/dežele, oz. njih deli s slovensko govorečo večino, pa se niso združile na enak način na isti ustavnopravni podlagi. Manifest ni predvideval etnično čistih vojvodin. Predvidel je le tisto, kar so Slovenci vedno zahtevali: Volitve v narodne svete (pravilno po slovensko države zbore – očitno so tudi prevajali državne akte že pod diktatom bodočih zatiralcev!) po etničnem ključu; torej parlament z ustreznim deležem/vplivom Slovencev v njihovih tako ali tako samoupravnih, avtonomnih, suverenih državah/deželah, in svobodno združevanje teh dežel.

Zakaj Anton Korošec in klerikalni voditelji Slovencev tega niso storili, mora povedati stroka. Jeglič, veliki pospeševalec usodne odločitve, je kmalu skrušeno zapisal v svoj dnevnik: Potem smo pa storili napako. Za Slovence je naravnost groteskno tragično, da o ponovni, nič manjši napaki dobrih osemdeset let pozneje, eden odločujočih ponavlja in tarna podobno: Smo napravili veliko posranijo. (Tudi Gorenjec).

Zaradi katastrofalne napake smo se Slovenci na vratih Združene Slovenije obrnili in zatavali v bizantinsko-levantinsko zvijačno zablodo. Že na samem začetku smo se morali odpovedati svojemu imenu in nacionalnosti – poklonili smo se gnusnemu rasističnemu poniževanju s “plemenom” (podobna perverznost je le še napoved nasilnega “spreminjanja narodovega značaja” nekaj deset let kasneje) – vnemar smo pustili svojo “deželno” državnost, tesno soustvarjalno povezanost z Evropo, prislovično tolerantnost do drugih in drugačnih, sobivanje z državljani druge etnije, izgubili smo polovico teritorija, polovico ljudi (skoraj toliko so nam jih kasneje še pomorili ali pregnali), in skoraj za pol stoletja so nas zaprli v boljševistično ječo ekskluzivizma, Ene in Edine primitivne ideologije. Katastrofa bi ne bila popolna, oziroma bi zlobni načrt ne uspel popolnoma, če bi vsaj v ugodnem trenutku 1990. leta imeli voditelje, ki bi vedeli in bi si upali, a tudi tu smo zgrešili. Dvajset let osamosvojenosti kaže etnično, kulturno, jezikovno, gospodarsko, politično, strukturno in državno razsulo. Vsi kazalci padajo k dnu.  Program, ki se je začel že pred koncem prve svetovne vojne, plenja in obeta svojim avtorjem, da bodo vsak hip lahko imeli likof. Kdo so ti avtorji, je lahko opaziti: Tisti, ki so od projekta profitirali in tisti, ki stoje za njimi. Kdor jih ne opazi, potrebuje okulista.

___________________

08052010  majl Žbogarju

Spoštovani gospod minister!

Gre za usodne stvari, in tisočkrat bom ponovil, kako sem zadovoljen zaradi ekipe, ki je v vrhu odločanja o zadevah. To (in Vaše osebne odlike!) mi daje tudi dovolj korajže, da si upam nadlegovati Vas v zvezi z pravkar minulim srečanjem.

Tudi sedaj je izstopal analfabetizem glede državnih reči – kruto je spoznanje, da niti najvišji vrh zadevnih strok ni imun pred tem zlom – kar je dobilo svojo piko na i z ejakulatom spoštovanega nekdanjega ministra med soočenjem v oddaji Odmevi na TVS. Navajen marsičesa, sem odrevenel, ko je gospod “napadel” z argumentom naše razglasitve epikontinentalnega pasu. Jasno, da ste mu nadvse spoštljivo in tolerantno poskušali dopovedati, kako kriminalno strelja mimo, toda škoda se v javnosti povečuje, kaj nas bo s strani stroke in “specialistov” še doletelo, pa je strašljivo pričakovanje. Že sedaj je tu resnica, da nosilcem ugovorov nikakor ni bilo mogoče razložiti, naj za božjo voljo svojo energijo vložijo v to, da bo vlada v memorandum zapisala državotvorne argumente, skladne z zahtevo iz člena 4 Sporazuma, in samo te – vso ostalo “samoupravno” in “republiško solato” in videnje stanja 25. junij (je le videnje, kajti niti to ni določeno!) pa le kot opis/ilustracijo/informacijo.

Če na kratko sklenem tale odstavek: “Nogavico argumentov” kakršno slutim glede na informacije, ki jih imam, bi pač morali preprosto “obrniti” – Tisto, kar se opisuje kot “zgodovinski argumenti” postaviti na prvo mesto, ker so prav ti argumenti (vsaj 1918) edini, ki izpolnjujejo določila Sporazuma o arbitraži.

A naj poskusim razložiti svoj pogled širše.

Kar sem imel priložnost – zlasti iz ljubeznivih besed uglednih oseb – slišati, je kot rečeno le še dokaz več, da ostaja razumevanje državnega trdno v (pre)minulih vzorcih, ki so našli svoj vrhunce v kardeljanskem komunalstvu in “odmiranju države”. Zdi se, da je tu iskati vzrok, zakaj tuji diplomati bojda ne razumejo, kaj sploh hočemo. Če jim naši strokovnjaki razlagajo, kar slišim, in na tak način, potem je stvar jasna.

To stanje ni od včeraj. V svoji brošurici “Slovenci – žrtve nacifašistinega nasilja sosedov” sem se dotaknil sistematičnega rušenja državotvorne (samo)zavesti Slovencev v zadnjih stoletjih s strani slovenske RKC, ki je sistematično preusmerjala narodovo energijo v območje religioznega, folklornega in etničnega, v tem smislu prevzela vlogo “zaščitnice naroda”, in zato, ker je na ta način ustvarjala prostor tujcem, da so nemoteno prevzemali področje državnega (ljudstvo se je šlo “kulturo”, pelo, plesalo in molilo po slovensko, vladanje so se šli pa tujci po nemško – kasneje po srbsko),  dobila “svoje plačilo”. Eno takih plačil se je zgodilo še tik pred drugo vojno, ko so ob sporazumu Cvetković-Maček (Hrvati so mdr. dokončno zasedli del ozemlja Slovenske krajine – Totszag – ne levem bregu Drave do Mure!) prevzeli nalogo miriti ljudi s prižnic in za protiuslugo dobili nikdar cerkvene gozdove (Ti gozdovi so bili vso znano zgodovino FEVDALNA posest – torej po definiciji niso bili last “fevdalca”, marveč “le” v upravljanju, lastnik je bil pa cesar/država!). Podlo obnašanje danes v zvezi s Sporazumom je v popolnem soglasju z doslej povedanim.

Kot rečeno sem tovrstna dejstva nanizal v omenjeni brošurici. Zato si goli tekst dovoljujem pripeti k temu majlu.

Sadove tega prizadevanja vrha RKC v slovenskih deželah Avstrijskega cesarstva, ki se je nadaljevalo s služenjem novemu gospodarju/kolaborantu “na jugoslovanski način” torej moremo opazovati v današnjem odnosu do vsega državnega – tudi do ključnih zadev: meje in obrambe. Morebiti je manj opažena enako usodna katastrofa, ki jo predstavlja (samo)morilska floskula, da smo Slovenci svojo državo utemlejili na kulturi. Ta abotnost se je utelesila tudi materijalno z zasedbo DRŽAVNEGA PARLAMENTA za potrebe univerze (“kulture”). Peklenski krohot se je moral razlegati ob takih dogodkih v protislovenskem podzemlju… In se zgodba ponavlja ad infinitum – tudi ideologiziranje in psevdoromantiziranje raznih “zborov” in “vlad”, ki so nastajale v izjemnih razmerah, svoje legitimitete pa v miru niso verificirale na običajen način. So potemtakem povsem brez pomena na državnopravni ravni, in tudi njih sestava ter način dela jih ni dvignil nad nivo rajonskih odborov, saj so za nekatera “ministrstva” še posebej navajali, da se morajo ravnati po neposrednih ukazih iz Beograda – da niti slučajno ni obstaja obrambni resor in še manj za zunanje zadeve, je seveda logično.

Na ta način sesuta državna misel med Slovenci se odraža tudi v arzenalu argumentov za arbitražo. V gori papirjev – naj bom malo sarkastičen, saj gre za zadeve vojne in miru! – očitno manjka le še kakšen kuharski recept…

Da nihče ne razume kaj je uveljavljena in obstoječa meddržavna meja, je logično. Da državnost sama po sebi ne mine. Kako se spreminja ali določa meje… O hierarhiji argumentov prepričevati – iluzorno. Že po “Petrovih načelih” in zlasti “Parkinsonovem zakonu” so stvari take, kaj šele v skupnosti, ki je žrtev dogajanja in razmer, opisanih v omenjeni moji brošurici. Kakor krojač ob ornatu vladarja vidi le vrsto blaga in šivov, se bojim, da naša internacionalna pravna stroka kot mednarodnopravno relevantna dejstva najbolj strokovno opazi krajevno skupnost. Poskušam se izogniti strašljivi misli, da venomer ponavljajočo floskulo o “pravični meji” pa o “pravičnosti”, ki jo mora terjati Slovenija, naši strani inputirajo prav sosedje oz. od njih plačani “sodelavci” tukaj. Šokantno je, da Slovenija, ki ima edina v tem sporu trdne državnopravne argumente, ki docela ustrezajo zahtevi iz Sporazuma, od tega beži in ustvarja vtis, da mora moledovati za “pravičnost”!!! Verjamem, da je v politiki vse mogoče. Prakse namreč nimam. A naravno je, da je morebiti – tudi v zvezi z našim ravnanjem – zadaj nek skrit razlog, da Slovenija priložnosti, ki jo ponuja Sporazum, da končno popravi katastrofo, ki so nam jo “narodovi voditelji” povzročili leta 1918 in ponovili njihovi nalsedniki 1991, kolikor mogoče popravi, ne bo izkoristila. Če upoštevam mojstrstvo zagrebških političnih krojačev, ki se je kalilo v izigravanju Budima proti Dunaju (in obratno), v balkanskih preigravanjih, in je doseglo vrhunec danes, ko so nepojmljivi genocid v svojih krajinah plasirali kot “vojnoredarstveno akcijo”, bi bilo otročje naivno misliti, da bodo od svojega akspanzionizma sami od sebe odstopili – prav sedaj, ko so v največjem “zanosu”, saj so se z “vaške ravni” izigravanja balkanskih interesov dvignili na šahiranje z evropskimi in vatikansko-ameriškimi.

Gospod minister! Besedujem brez konca, a občutek krivde zmanjšuje zavest, da je potrebno in vredno! Predvsem da ne govorim gluhim ušesom!

Poleg besedila že omenjene brošurice pripenjam še daljši tekst o nujni regionalizaciji Slovenije. Napisal sem ga za potrebe gospoda Jelinčiča spomladi 2009, ko še sanjati nisem mogel, da ste skoraj na koncu dela za Sporazum. Vse, kar sem razpredal v razpravici o “deželah”, je dobilo s podpisom Sporazuma o arbitraži le še dodatno težo. Zato upam, da boste utegnili prebrati. Iz teksta sem zato, da zmanjšam obseg, zbrisal slike, manjkajo pa tudi navedbe dejstev od državnosti slvoenskih dežel, kakor tudi citat iz besedila Trinanoskega sporazuma, iz katerega izhaja, da je meja med Hrvaško in Prekmurjem po mednarodni pogodbi na Dravi – kot je vso zgodovino bila.

Sporazum in prava argumentacija na tribunalovi mizi je neponovljiva priložnost, da se končno ustavi totalna nacionalna destrukcija Slovencev, ki bi jo v zadnjih sto letih lahko opisali tako-le:

Ob ob koncu prve svetovne vojne smo svojo državnost in nacionalno identiteto položili na oltar neke primitivne plemenske fikcije (“Troedino pleme”!!!). Vajo smo ponovili ob koncu druge vojne, ko smo preostanek tega in onega utopili v ideologijo (“bratstvo in edinstvo” in “proletarski internacionalizem”), da bo konec triumfalen, pa – bojim se – sijajne priložnosti, da se maksimalno vrnemo v “naročje svoje državnosti in identitete”, kar dejansko predstavlja Sporazum o arbitraži, ne bomo izkoristili………….

Lepo pozdravljam

Andrej Lenarčič

Dodano pismu:

A)

NEKAJ BISTVENIH RAZLOGOV ZA REGIONALIZACIJO RS NA TEMELJU ZGODOVINSKIH SLOVENSKIH DEŽEL

Andrej Lenarčič

Minister Žekš je pravkar v oddaji Studio ob 17h na Radiu Slovenija[1] med drugim poudaril: “Mediji bi morali Slovence v zamejstvu obravnavati enako, kot pokrajine znotraj Slovenije.” Ta misel se povsem sklada z okoliščinami, ki govorijo o nujnosti razmisleka o taki regionalizaciji RS, ki bi bila organsko izvedena iz globoko v zavest Slovencev ukoreninjenih zgodovinskih slovenskih dežel. Toliko bolj, ker je vse vrenje v zvezi z “južno mejo” (žal) v znamenju etnoloških, folklornih in zgodovinarskih razpravljanj – gre pa za eklatantno državnopolitično in državotvorno vprašanje, razpeto med skrajno omejeni razmislek, ki ne opazi razmer in stanja pred osamosvojitvijo 1991, in široko razumevanje zgodovinskih okoliščin, ki upošteva zgodovinske in politične danosti.

Navidezna zapletenost mejnega vprašanja izvira prav iz zmede v izhodiščih, ki ne morejo biti neka etnična ali lokalna ali vojaška ali strankarska mnenja oz. stališča, ali občasne administrativne, znotrajdržavne/deželne razmejitve. Meddržavne meje, meje dežel, vojvodin ali regij so eklatantna zadeva meddržavnih dogovorov, mirovnih konferenc po končanih vojnah, ali na plebiscitu preizkušene volje ljudstev. Etnična struktura, upravno administrativni ukrepi lokalnih ali katerihkoli drugih krajevno pristojnih organov so drugotnega pomena in jih je mogoče le pogojno upoštevati pri pogajanjih, pri katerih pa ne morejo imeti izhodiščne vloge. Te vloge vsekakor ne morejo imeti niti katerikoli drugi sklepi odn. ukrepi s strani nepooblaščenih gremijev, oseb ali organov.

Vso znano zgodovino s(m)o Slovenci sicer živeli v geografsko in politično-upravno natančno določenih in celovitih pokrajinskih enotah – deželah, a smo kljub razvidni in deklarirani “deželni identiteti” ohranjali skupno, kulturno in etnično dejansko stanje in zavest “slovenstva”, ki se je nazadnje odrazilo v geslu “Združena Slovenija”, ki ga je nosil skupni jezik, kulturna in zgodovinska izkušnja in usoda. Ta slovenska zavest je vedno obstajala in obstaja tako prek deželnih meja kot tudi ne glede na širše regionalne-državne okvire, v katere so bile v nekem zgodovinskem razdobju za daljši ali krajši čas posamezne dežele vključene.

Dežele Koroška, Krajnska in Štajerska so v skoraj nespremenjenih oz. le malokdaj nekoliko prilagajanih mejah ves čas sodile v okvir habsburške karantanske dediščine, ki jo poznamo pod imenom Dedne dežele[2]. Do razpada Dvojne monarhije leta 1918 so v celoti sodile v okvir habsburške države, potem pa so – razen Krajnske, ki je nekaj izgubila (npr. Vipavsko), nekaj pridobila (npr. Jezersko) – brez večjega dela, ki je bilo večinsko poseljeno z nemško govorečim prebivalstvom, prišle v okvir novonastale države SHS odn. Jugoslavije.[3] Koroška je po znanem plebiscitu večjidel pripadla novonastali Republiki (Nemški)Avstriji in le majhen del državi SHS odn. Jugoslaviji, Štajerska pa je bila razdeljena na avstrijski in jugoslovanski del na črti Kozjak – Mura.

Dežela Primorska[4] je bila že od časov dinastije Andechs-Meranskih (Meranija – Primorska, Meran – Pazin) celovita od Vršiča prek Gorice in Gradiške mimo Trsta in preko Istre do Kvarnerja z otoki in reke Rečine. Poizkuse Benetk, da si prilasti večji del Istre, je odbil Herberštajn s krajnsko vojsko. V času razpada Dvojne monarhije je Primorska bila povsem enotna-celovita, katere predstavniki, brez ozira na etnično poreklo, so sedeli skupaj v dunajskem parlamentu[5]. Le mesto-pristanišče Reka je po volji Dunaja zaradi habsburških interesov v zvezi z madžarskim prestolom po letu 1867 pripadlo kot svobodno pristanišče Budimu.

Razpad KuK l. 1918 je pomenil vstop nove in ekspanzionistične državne tvorbe Italije (nastala leta 1866) na ozemlje slovenskih dežel. Sporazum med Italijo in Jugoslavijo v Rapallu (12.11.1920) je dodelil vso deželo Primorsko in še nekaj delov Krajnske in Koroške Italiji. Seveda je Italija dobila tudi Reko, ki je bila vedno sestavni del dežele Primorske.[6] Ni pa dobila Kastava in Klane. A ker je ostala vsa infrastrukturna povezava teh okrajev s Primorsko in Krajnsko pod Italijo, in je bila zgodovinska povezava s Krajnsko nasilno prekinjena, je območje z uredbo prešlo v okvir hrvaške Primorsko-krajiške oblasti[7]. Ker je bil ukrep pogojen z nastankom konkretnih razmer, je logično, da prenehanje teh razmer samo po sebi odpravi tudi tovrstno uredbo. To se seveda ni zgodilo in “slovenskost” teh krajev (V Kastavu je bila ustanovljena prva čitalnica na slovenskem ozemlju – zadevno spominsko ploščo so hrvaške oblasti nemudoma, leta 1992 zamenjale s “hrvaško” – a “čitalnica” je ostala tudi na novi plošči!) je danes že močno okrnjena.

Dežela Primorska je torej ohranila svojo celovitost skoraj natančno po zgodovinskih mejnih črtah tudi pod začasno italijansko okupacijo. Tudi nemška vojaška oblast je po kapitulaciji svoje zaveznice to celovitost ohranila in vzpostavila na območju celovite Primorske vojno območje Küstenland – kakor se je Primorska vedno imenovala v nemščini.

Po drugi vojni je bila po nekaj zapletih, ki niso dolgo trajali, z Londonskim memorandumom in Osimskimi sporazumi celovita Primorska dežela dodeljena Jugoslaviji. Že itak vedno samostojno obravnavano območje mesta Trsta in del Gorice z Gradiško pa so ostali v Italiji.

Območje slovenskega Prekmurja in Medmurja od Drave do Rabe je bilo vso znano in pisno dokumentirano zgodovino pod Kraljevino Madžarsko. Dobršen del območja je cerkveno sodil pod zagrebško škofijo – škofijo, ki je bila madžarska ustanova in je bil njen zavetnik madžarski kralj sv. Štefan – tudi patron katedrale. Do razpada KuK se je slovensko prebivalstvo odločno upiralo nasilni madžarizaciji in je mdr. budimska oblast od učiteljišča v Čakovcu zahtevala odgovor glede slovenskih učbenikov. Razpad KuK je pobudil zagrebške ozemeljske in nacionalistične apetite. Tako je Zagreb s pomočjo madžaronov in s podporo promadžarskih sil poskušal prevzeti nadzor nad celotnim Prekmurjem.[8] Vendar je potem, ko je jugoslovanska vojska na podlagi dogovora v Trianonu (4.6.1920) območje zasedla (razen Porabja), vseeno prišlo vse slovensko Prekmurje z Medmurjem do meje na Dravi od Varaždina do sotočja z Muro pod Kotoribo, v slovenske roke[9]. A Zagreb ni odnehal. S prislovično zvijačnostjo in brezobzirnostjo si je kmalu prilastil Medmurje, ki pa ga je ob ustanovitvi fašistične Nezavisne države Hrvatske Madžarska znova vrnila celovitemu Prekmurju. Po propadu ustaške genocidne tvorbe je Socialistična republika Hrvatska v okviru Federativne Jugoslavije znova pridobila oblast nad Medmurjem in s sistematičnim genocidnim raznarodovanjem (sem sodijo tudi množični pomori Slovencev na območju Štrigove[10]) etnično očistila območje. Tako je ostalo do osamosvojitve 1991, a Zagreb še vedno sili naprej na preostalo slovensko ozemlje – sedaj celo še preko reke Mure.

Kratki shematični pregled dogajanja, ki ima pomen glede vprašanja meja Republike Slovenije, meja dežel, iz katerih je nastala, in določitve meddržavne meje med nekdanjima republikama SFRJ, pokaže nekaj zelo relevantnih dejstev:

1) V novonastalo državo SHS je Narodna vlada v Ljubljani prinesla zgodovinske slovenske dežele.[11] Kakor tega dejstva ne spremeni kasnejša odločitev na pariški mirovni konferenci glede Primorske, ga tudi ne spreminja postopkovno drugačna pot Prekmurja z Medmurjem.

2) Slovensko nacionalnoafirmativno gibanje, ki je stremelo k rešitvi nacionalnega vprašanja izven dotedanje državne skupnosti, ni izvajalo nasilja nad deželno identiteto obstoječih slovenskih dežel, in je dežele združilo pod novim skupnim imenom Slovenija – kar v ničemer ni spremenilo dotedanje zgodovinske identitete zadevnih dežel niti njih poimenovanj. To je pomembno v primerjavi s sočasnim postopanjem hrvaškega centralizma, kjer je majhna dežela-kraljevina Hrvatska (Zagreb z okolico) zradirala dotedanje celovite dežele-kraljevine Slavonijo in Dalmacijo in jih vključila v enovito, centralistično, etnično ekskluzivistično  Hrvatsko. Ta primerjava pokaže, da Slovenija niti kasneje, ob osamosvojitvi 1991, ni nastala kot etnično čista nacional(istič)na država, marveč kot združitev suverenih zgodovinskih slovenskih dežel. Upravni posegi tako v času obstoja kraljevine Jugoslavije, kot federativne republike Jugoslavije, v ničemer niso spremenili teh temeljnih dejstev ali nanje kakorkoli vplivali, saj niso imeli državnopravnih konotacij.

3) Kar zadeva Republiko Slovenijo in njeno državno mejo z južno sosedo, igrajo navedene slovenske dežele zelo pomembno vlogo. Meddržavne meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko so določene z veljavnimi mednarodnopravno relevantnimi akti. S hrvaško južno sosedo pa so imele določeno državno mejo doslej izključno slovenske dežele, ki so na tej črti mejile s Kraljevino Madžarsko od izliva reke Rečine do Drave pri Varaždinu, od tam naprej pa je mejilo Prekmurje znotraj Kraljevine Madžarske z madžarsko provinco-kraljevino Hrvatsko na Dravi od Varaždina do sotočja Mure in Drave pri Kotoribi. Ta meja, ki je leta 1918 izgubila svoj meddržavni pomen, je za štiri leta znova postala meddržavna meja leta 1941, ko je nastala hrvaška marionetna nacistična država NDH[12]. In to je zadnja meddržavna meja, ki je obstajala med slovenskimi deželami – Republiko Slovenijo – in sedanjo Republiko Hrvaško. Vsi posegi na tem polju v času od poraza nacistične in genocidne Nezavisne države Hrvatske in ustanovitve socialistične Jugoslavije vse do razpada zvezne države, so v pogledu meddržavne razmejitve brez pomena.

Ob razpadu Jugoslavije in ustanovitvi novih suverenih držav Republike Slovenije in Republike Hrvaške pa se je situacija nenadoma spremenila. Meddržavna meja naj bi bila brez vsakega vidnega razloga določena drugače. Celovitost slovenskih zgodovinskih dežel naj ne bi bila več spoštovana. (Še manj vsakomur razvidno dejstvo, da je leta 1918 v “jugoslovanski zakon”, ki je leta 1991 dokončno razpadel, ljubljanska Narodna vlada prinesla slovenske dežele v celoti, razen območij, ki so bila dogovorjeno prepuščena Avstriji.) Za tako ravnanje ni bilo nobene niti legitimne ne legalne podlage. Preprosto so ignorirali državnopravno in mednarodnopravno merodajna dejstva in so hoteli problem meddržavne mejne črte rešiti arbitrarno, z nejasnimi in nedoločljivimi odločitvami, ki so bile vse po vrsti – nenazadnje tudi iz teh razlogov –  nemudoma prekršene ali razglašene za neveljavne in so sedaj ipso facto neobstoječe. Tako je razmejitev med državama na območju Primorske, na nekaterih delih Krajnske, Štajerske in celotnega Prekmurja/Medmurja provizorična, ad hoc, sloneča na upravnih določbah in praksi lokalnih, republiških organov nekdanjih jugoslovanskih republik. Ne more veljati niti Temeljna ustavna listina, niti Badinterjev arbitrarni sklep, niti pozabljeni sporazum Drnovšek-Račan in še manj posamični parcialni sporazumi – dogovori. Tudi formulacija “republiška meja postane meddržavna meja” se na vsakem koraku in vedno znova izkaže za povsem neuporabno in vir nesporazumov, zlasti pa hudih problemov za prebivalstvo, ki plačuje visoko ceno za nedržavotvorno, diletantsko in ignorantsko ravnanje tistih, ki so v času razpada Jugoslavije imeli odgovornost opaziti mejo, ki jim je štrlela v nos.

Hitenje, površnost, neargumentiranost pri odločanju glede meddržavne meje je sicer mogoče razumeti ob upoštevanju nujne potrebe po izpolnitvi osnovnih pogojev za hitro mednarodno priznanje obeh novih držav. Seveda so cenjeni mednarodni strokovnjaki, pooblaščenci EU in OZN, kljub ugledu in zvenečim karakteristikam, spregledali bistvene pomanjkljivosti – mdr. tudi to, da Hrvaška ni nadzirala več kot tretjine svojega ozemlja, meje na mnogih mestih pa še dandanašnji ne nadzira. Slovenija je torej v celoti izpolnjevala vse pogoje, posebej glede državne meje, saj je bila državna meja napram nekdanji madžarski provinci stoletja znana, vrisana v vseh mogočih kartah in zemljevidih in na terenu določena. Zakaj so pooblaščeni strokovnjaki, njih domači pendanti in politiki namesto državnopravno relevantnih danosti raje sledili nacionalističnim, drugim etnijam sovražnim tendencam južne sosede in so se odločili vsiliti umišljeno etnično mejo, ki je bila morebiti sprejemljiva za krajevne razmejitve znotraj razpadle zvezne države, kot državno mejo med novima državama – in to na koncu stoletja svetovnih vojn, ki so izbruhnile zaradi etnoimperializma in holokavstov – je mogoče le ugibati. Brez ugibanja pa je evidentno, da je bila to groba napaka in anahronizem na pragu tretjega tisočletja, ko je multikulturnost in država državljanov imperativ, saj so grozote, ki so jih spočeli nacionalsocialisti, fašisti in drugi, tudi hrvaški etnoekskluzivisti, še živo prisotne v zavesti naših ljudi. Mogoče je tudi razumeti, da se je nesreča slovenskih dežel in njih prebivalstva začela na začetku omenjenega stoletja zaradi nasilja etnoimperialistov, pred katerimi se slovenska vodilna politika ni znala ubraniti drugače, kot z begom iz lastnega doma. Kljub zmagovitemu zaključku bojev z Italijo in naklonjenosti svetovne politike novim demokratičnim državam, je prav po samsonovsko razrušila naš pradavni dom, namesto da bi vsaj poskusila pregnati šovinistično in imperialistično plesen, ki se ga je surovo polaščala, in vzpostavila suvereno državo na območju zgodovinskih slovenskih dežel. Če je bilo na Slovenskem še po stoletju, polnem katastrof, strahotnih pomorov in eksodusa velikega dela prebivalstva, po izgubi skoraj polovice ozemlja, potem, ko smo bili prvič v zgodovini razčetverjeni kot manjšina v štirih tujih državah, dovolj moči in potenciala za vzpostavitev lastne suverene države, koliko več možnosti za kaj takega je bilo torej po prvi vojni, ko je bila celovitost slovenskih dežel dejstvo in smo bili scela vključeni v evropsko gospodarsko, politično in civilizacijsko okolje, ki smo ga učinkovito tisoč in več let soustvarjali.

V perspektivi tega dogajanja je evidentno, da je osamosvojitev konec stoletja le še ena  – zadnja –  možnost, da se napaka slovenskih politikov iz začetka stoletja popravi.

Ker je vprašanje meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško očitno povsem odprto vprašanje in v celoti odvisno od upoštevanja obstoja slovenskih dežel, in ker kljub mednarodnopravno relevantnim podlagam za razmejitev med Slovenijo in ostalimi sosedami (I, A, H) še vedno obstaja bolj ali manj prikrit iredentizem, je torej potrebno storiti nujne korake:

1) Slediti intencam EU in kar najhitreje izvršiti zahtevano regionalizacijo Slovenije na podlagi zgodovinskih dežel.

2) Dežele/regije v Republiki Sloveniji so:

Primorska

Krajnska

Koroška

Štajerska

Prekmurje

3) Meje naštetih dežel so znane.

4) Dežele so razdeljene na upravne okraje, ki so stičišče lokalnega in državnega nivoja.

5) Dežele so zgodovinsko utemeljene s svojo lastno suvereniteto, ki ni nikoli ugasnila, imajo lastne zgodovinske državne simbole in znamenja.

6) Dežele imajo svojo samoupravo, katere obseg in področja so določena z ustavo RS (do določene mere nadomestilo sedanji vlogi DS)

7) Dežele imajo vsaka enako število svojih predstavnikov v Državnem svetu RS (Poslanci DZ, ki so predstavniki vsega ljudstva, se volijo na sedaj običajen način. Primerno je le prilagoditi meje volilnih okrajev)

8) Ljubljana je glavno mesto države – lahko je pa tudi glavno mesto dežele Krajnske, če se ne odloči drugače (npr. Kamnik, kot zgodovinsko pogojena varianta).

9) Deželne meje so decidirano določene znotraj države Slovenije in z južno sosedo, kjer nikoli doslej niso bile na državni ravni spremenjene. Če in kjer zgodovinska razmejitev ne ustreza, morata državi sprejeti ustrezen sporazum na zakonitih podlagah, dotlej pa velja zgodovinska razmejitev.

10) Meja, ki jih je v teritorij dežel zarisala meddržavna meja med Jugoslavijo in njenimi sosedami, je določena z mednarodnimi dogovori ali mirovnimi sporazumi in ni predmet posebnih določil v zvezi regionalizacijo države.

NI DVOMA, DA “DEŽELNI” KONCEPT REGIONALIZACIJE RS SAM PO SEBI VZPOSTAVLJA “PRAVIČNO” MEJO Z RH, HKRATI PA OHRANJA AKTUALNOST CELOVITOSTI VSEH SLOVENSKIH DEŽEL V NJIHOVEM ZGODOVINSKEM OBSEGU – ZGODOVINA SE NAMREČ NI ZAČELA DANES IN SE DANES TUDI NE KONČUJE! ZATO JE DOLŽNOST POLITIKE, DA RAVNA V SMERI, TU NAKAZANI.

Andrej Lenarčič

Ljubljana, 22. aprila 2009

B)

SLOVENCI – ŽRTVE NACIFAŠISTIČNEGA[13] EKSPANZIONIZMA SOSEDOV

Nacifašistično nasilje nad Slovenci je bilo totalno in stalno. Zajema tako geopolitični, kot duhovni vidik. Nosile so ga oblastne, državne in cerkvene, strukture, ki so – dejansko absurdno – bile od pamtiveka slovenske, trdno vcepljene v dušo ljudi vzhodnoalpskega območja med Donavo in Jadranom, ki so med seboj občevali v brižinski slovenščini in se šli svojo unikatno ljudsko demokracijo odkar zgodovina pomni in še daleč tja na prag novega veka, četudi v že sprevrženi formi in s tujimi glavnimi igralci.

Da se odstrani vsak sum v objektivnost, ponovimo, kar je trdila najkompetentnejša nemška stroka konec 19. stoletja, ko je bil nemški nacionalistični ekspanzionizem na vrhuncu:

Spočetka je bilo prebivalstvo vzhodnoalpskega prostora največji del retijskega porekla. V času rimske vladavine je bilo delno romanizirano. Nekako od 5. stoletja naprej so od vzhoda začeli prodirati Slovani (Slovenci), ki so se razširili vse do okolice Insbrucka. Nekaj pozneje so s severa prišli Nemci (Bavarci)[14], ki so germanizirali velik del romaniziranega prebivalstva in Slovencev. V novejšem času so se z juga razširili Italijani. Ocenjuje se, da je v Vzhodno-alpskem prostoru  77% Nemcev, 16% Slovencev, 6% Italijanov in Retoromanov/Ladinov.

Od protireformacije naprej je prebivalstvo strogo katoliško. Velika etnijska raznolikost prebivalstva je posledica izoliranosti posameznih dežel zaradi geografskih razlogov, zapletenega reliefa in visokogorja.[15]

Duhovno nasilje

O intenzivnosti in učinkih duhovnega nacifašističnega ekspanzionizma priča že podrobnost, da nacionalistično razpoloženemu Nemcu konec 19. stol. niti na misel ni prišlo, da bi na vzhodnoalpskem prostoru omenil katerokoli drugo »slovansko« ljudstvo razen Slovencev. Danes je intelektualni nacifašizem že povsem prežel celo slovensko proračunsko »znanost«. Obsedenost z naselitvenimi pravljicami je kulminirala v popolno izločitev pojma »Slovenec«, ki ga nadomešča s smešnico, nedostojno vsake strokovnosti, »Alpski Slovani«, potem v odrekanje slovenstva Karantaniji in za povrh še vpletanje Hrvatov. Kako globoko do dna dantejevskega pekla sovraštva do lastne etnije more pasti etablirana »znanost«, priča uvodnik znanega slovenskega zgodovinarja, ki je v uvodu tujcem namenjene reprezentativne in razkošne publikacije zapisal, da s(m)o Slovenci pridrli v te kraje v krdelih.[16]

Duhovni nacifašizem se je razodeval tudi v vlogi Cerkve na Slovenskem kot institucije, ki se ji pripisuje zaščitništvo nad Slovenci. S tem slovesom je sicer težko vskladiti nekatera dejstva. Začeli bi lahko že pred letom 1000, ko cerkvena oblast v sufraganskih karantanskih škofijah ni dovolila semenišč na območjih, poseljenih s Slovenci, ker »bi na ta način duhovščina bila preveč vindišarska«.[17] Če se omejimo na novejše čase, je tu znano uničenje slovenske književnosti, ki je vzniknila sočasno z nastankom drugih nacionalnih književnosti v Evropi, po zaslugi cerkvene skrbi za Slovence pa potem potonila za skoraj dvesto let. Postaviti velja tudi vprašanje, kako to, da se pri nas nikakor ni mogla izoblikovati dovolj močna plast »civilne« – laične inteligence. Vsekakor je res, da je bilo »kandidatov« v izobilju,[18] le do kruha so težko prišli drugače, kot da so pokleknili. Vsak, ki se mu je uspelo zavihteti v državno službo, je zasvetil kot supernova – pa če ostanemo le pri Vegi. Po protireformacijskem deslovenizacijskem dosežku ni dolgo trajalo, da je Cerkev razobličila »zahtevo« za Zedinjeno Slovenijo v medlo »prošnjo« dunajskemu dvoru, pobudnika, svojega duhovnika, pa najprej izgnala na svetohelenske Višarje, potem pa, ker se ji ni zdelo dovolj varno, še v daljno Prago, kjer je umrl kot pes za vogalom.[19]

Posebnost tega cerkvenega »narodnega zaščitništva« nad Slovenci je prišla najbolj do izraza na prelomu stoletij, ko so šla v klasje narodnobuditeljska prizadevanja mnogih evropskih etnij. Slovenci smo se takrat znašli goli in bosi, brez vsake najmanjše državotvorne misli in pobude. Nacionalni naboj, kolikor ga je še ostalo izven etničnih in religioznih, kvazi »kulturnih« sprostitvenih ejakulacij, se je manifestiral kvečjemu v poniglavem medsebojnem spotikanju, obtoževanju in zmerjanju dveh nasprotujočih si polov – neprimerljivo močnejšega, klerikalnega, in šibkejšega, pretežno laičnega, svobodnjaškega. Največ, česar so bili bolj ali manj samozvani »narodni voditelji« sposobni v za Slovence usodnem trenutku ob koncu prve vojne, je bilo panično iskanje novega tutorja, namesto čez noč izginulega dunajskega. Katastrofa Slovencev konec prve vojne je bila zato popolna in mnogo hujša od tiste, ki je zadela poražene začetnike svetovne morije. Razblinila se je nacionalna skupnost, izgubili smo dve tretjini nacionalnega bogastva, polovico prebivalstva in skoraj toliko ozemlja, če na štiri države razkosane krpice sploh moremo poimenovati ozemlje. Nenadoma smo bili izpostavljeni uničujočmu prepihu. Iz zgodovinsko priznane etnije smo padli na položaj manjšin. Če namreč privzamemo, da je manjšina etnija, ki se proti svoji volji znajde v neki državni skupnosti, ki je ne občuti kot svojo, potem s(m)o Slovenci leta 1918 postali manjšina tako v Italiji, na Madžarskem, kot tudi v Jugoslaviji (!)[20]. V smislu definicije manjšine edino Korošci niso bili manjšina – ostali so v »svoji« državi in to po svoji volji, pa naj se sliši še tako groteskno ali shizofreno.[21]

Kot v resnici shizofreno se je namreč izkazalo slovito cerkveno tutorstvo/zaščitništvo tudi tokrat. Konec 19. stoletja je mimo jožefinskega cerkvenega intervencionizma v gospodarski sferi na Slovenskem počasi a vendarle nastajala plast delavstva. Selitev železarstva z Jesenic na Tržaško – in gospodarski razvoj Trsta nasploh – je pripeljala tja nove delavce, od tega veliko Slovencev. Trst je postal največje slovensko mesto. Svobodnjaške struje med Slovenci so zahtevale slovensko univerzo. Slovenci so bili prisotni v javnem življenju. Nastale so mnoge pomembne nacionalne institucije, finančne, gospodarske, prosvetne, kulturne, politične. Politične okoliščine konec 19. stoletja so bile Slovencem na območju »Küstenlander« naklonjene, saj je na jugozahodu monarhije pritiskal italijanski iredentizem. Verjetno ni bil slučaj, da je položaj tržaškega guvernerja pripadel Slovencu.[22] Tudi denar za ustanovitev univerze je bilo mogoče pričeti zbirati pod pokroviteljstvom presvitlega cesarja. Očitno je na dvoru za trenutek prevladala ideja z močnimi Slovenci ustaviti italijansko ekspanzijo. Zato so podprli slovenski nacionalni potencial. Kako je potem dejansko potekala diverzija, ki je zrušila nabirko in pobudo, namesto tega pa ustanovila zasebno škofijsko srednjo šolo v Šentvidu nad Ljubljano, je mogoče le slutiti.[23] Očiten pa je pred vsakomer vzrok in učinek te Jegličeve diverzije.

»Vsezaverodomcesarjevsko« cerkveno zaščitništvo je s časom več kot očitno prišlo v navado in v zanimivo maniro. Narodna prebuja je postala zlasti v 19. stoletju vsesplošna. V bolj ali manj ekstremni obliki je zajela vso Evropo. Naše dežele so posebej močno čutile nem-ški nacionalistični sunek. Dunajska oblast je postala povsem nemška in sporadični pojavi slovenskega nacionalnega (samo)zavedanja so bili motnja. Jožef II. je z nasilnim poizkusom uvedbe popolnoma nemškega uradovanja v slovenskih deželah povzročil odpor, in je moral odnehati. Ponemčevanje uradnega in javnega življenja se je nato uveljavljalo po korakih. Tu je našla svojo nišo Cerkev, ki je narodnozavedno potenco ljudstva usmerila v religiozno območje. Pobožnosti, cerkev, romanja in zakristija so postali nadomestki, kjer se je sproščala slovenska etnična potenca in koder so sproti trebili narodnopolitične nastavke. Nacionalizem, politika, oblast in denar so vse bolj postajale grdobije, s katerimi naj se ukvarjajo oni drugi, blago in ponižno slovensko ljudstvo pa se je vzneseno zgrinjalo okoli narodovih verskih svetinj.[24] Nemška dunajska oblast je zaznala to zanjo pozitivno dimenzijo dogajanja in je bila pripravljena Cerkev ustrezno nagrajevati.[25] Slovenske molitve in pobožne pesmi nemškemu nacionalističnemu ekspanzionizmu pač niso bile v napoto pri njegovem pohodu na Jadran in v smeri Bizanca. A zavzetost visokega klera je bila brezmejna. Znan je primer škofa Missie, ki je cesarjevi pobudi, da se v slovenskih deželah uvede obvezna pridiga v slovenskem jeziku, ugovarjal, češ da itak vsi znajo nemško. Plačilo – nagrada – je prišlo kmalu: Postal je kardinal.[26]

Kulminacijo duhovnega nacifašističnega nasilja nad Slovenci je tako mogoče videti prav v likvidaciji libertarnih prizadevanj za slovensko univerzo in v kraji zanjo že zbranega denarja.[27] Namesto univerze je potem zrasla slovenska zasebna cerkvena srednja šola, ki kljub vztrajnemu frazarjenju ni bila niti prva niti edina[28] – je pa bila odločilen dejavnik, ki je zaustavil razvoj že tako skromnih poganjkov slovenske moderne državotvorne ideje. Dotlej so namreč slovenski maturanti, ki so popolnoma obvladali nemški in tudi druge jezike, lahko svobodno nadaljevali študij na mnogih evropskih univerzah. Tudi mnogi izmed tistih, ki so jih pri študiju podpirali domači župniki, so se cerkvenemu objemu uspeli izmakniti in so doštudirali »civilne« stroke, za razvoj nacionalne politične misli, znanosti in tehnike še kako pomembne. Samo slovenska srednja šola, in še ta popolnoma pod cerkvenim vplivom, pa je otežila vsako drugačno nadaljnjo študentovo pot, razen bogoslovja. Tudi vsak drugačen nadaljnji študij maturantov cerkvene gimnazije je bil izključno v znamenju cerkvenih potreb in nadzora. Sam pobudnik te slovenske srednje šole je zapisal, da je bil glavni vzgib za njegovo prizadevanje dejstvo, da tuje univerze slovensko mladino kvarijo. Nenazadnje dovolj pove o namenih in ciljih v oči bijoč napis na pročelju: Kristusu, zveličarju sveta.[29] O vzgojnih principih in metodah uprave in vodstva zavoda pa so veliko povedali nekateri slušatelji. Pravzaprav o tem največ pove dejstvo, da je pričevanj malo, tako velik je bil strah vse do konca. Pričevanja dajo slutiti, kako okvarjene značaje je zavod produciral. Nasilje pooblaščencev nad sošolci v posameznih »divizijah«, kakor so imenovali posamezne skupine dijakov v velikanskih, kasarniških oddelkih, je bilo močno problematično. Prenapetost posameznikov iz vodstva je vse do konca povzročalo trenja celo v samem vodstvu. Jegličev favorit Gnidovec, kasnejši škof v Skopju, je s svojim izživljanjem nad še otroki, povzročil revolt med profesorji in je moral oditi.[30] Bilo bi zanimivo analizirati, kolikšen je bil delež tako vzgojenih prenapetežev pri kasnejšem trku dveh ideologij v razmerah okupacijskega kaosa.

Je pa še ena skrajno problematična posledica cerkvenega skrbništva nad nacionalnimi rečmi. Po sami logiki stvari se je Cerkev vse bolj ukvarjala z gospodarskimi dejavnostmi. Je seveda resnica, da je veliko duhovnikov nesebično delalo za gmotno korist svojih župljanov, da so mnogim reševali usodna eksistenčna vprašanja. Je pa tudi res, da je župnikova gostilna, trgovina in marsikje še mesnica in roka nad zadružništvom in prosveto hočeš nočeš ustvarjala monopolna razmerja in marsikje, kljub nespornim dobrodelnim učinkom, rodila trajne zamere, sovraštvo, »ločitev duhov« tudi na tem področju. Neizogibno je tudi naneslo, da tisti, ki se ni vključil v cerkveno/versko okolje, ni imel skoraj nobene možnosti za gospodarsko uspešnost, razen v nemškem okolju. Vse »slovensko« je bilo trdno v rokah Cerkve. Ker pač niso bili vsi slovensko zavedni ljudje tudi cerkveno razpoloženi, je iskanje boljše prihodnosti v tujini, namesto vdinjanja osovraženemu tujcu doma, zavzelo izjemen obseg. Emigrantstvo, umikanje, tudi beg iz domovine je še ena zločesta posledica pojava, ki ga drugod v civiliziranem svetu ne beležimo. Sprevrženost te vrste se še dandanašnji kaže v skoraj oboževanju izseljenstva, namesto priznanja onim, ki se doma spoprijemajo s težavami in ohranjajo domovino in slovenstvo. Ali pa v nekritičnem sprejemanju dezerterstva cele vojske, ki se je sama hvalila s svojim domobranstvom, kot nekaj povsem normalnega. Niti se priznanemu pisatelju še pred dobrim desetletjem ni zdelo zavržno odvračati rojake od prizadevanj za suvereno lastno državo, ker da jih itak čaka ona druga, večna, nebeška Slovenija…[31] Privoščljivo muzanje kakega navdušenca iz nasprotnega tabora seveda nikakor ni osnovano! Početje boljševističnih zanesenjakov je povsem, do detajla, primerljivo. Tako po metodi kot po učinkih. Partijsko bicikliranje, elitizem in sektaštvo je konec koncev še presegalo dosežke klerikalizma. Pač skladno z maksimo o dobrem učitelju, katerega kvaliteta se očituje tako, da ga učenec prekosi.[32]

Brez ozira na moralne in politične vzgibe delovanja cerkvenega vrha je bila posledica tega sto let trajajočega delovanja ne le popolna »ločitev duhov« in ekstremni verski šovinizem, očiten v znanem geslu: »Samo katoličan je lahko Slovenec«[33], marveč in predvsem popolna odsotnost slovenske državotvorne misli. V usodnih trenutkih na začetku dvajsetega stoletja, ko so drugi evropski narodi z dosti mlajšo državnostno tradicijo od naše slovenske – karantanske – vzpostavljali svoje moderne nacionalne države, s(m)o Slovenci beračili po Balkanu in cerkveni dostojanstveniki so panično iskali novi »dunaj« – novega gospodarja, komur bi prodajali ukročeno slovensko čredo. Politična smetana drugih narodov črnožolte monarhije je že desetletja prej gradila svojo moderno državnostno identiteto. Obiski pri voditeljih sil Antante že davno pred koncem vojne so prinesli trdno zavezo najvplivnejšega izmed voditeljev, Wilsona, da za vsako ceno uresniči samoodločbo narodov. Češki Masarik je imel ob koncu vojne zaradi svojega »minulega promocijskega truda« kaj lahko delo pri vzpostavljanju suverene Češke republike. Ker so bili sosednji Slovaki (nomen!) podobno kot Slovenci, politično bosi oz. obuti v cerkvene strukture, je dobil za povrh še Slovaško.[34] Za kako sprevržena dejstva gre v slovenski zadevi, postane očitno, ko opazimo, da je v času, ko ni bilo nikjer nobenega ekumenizma, ampak je med Vatikanom in pravoslavjem vladalo pravo sovraštvo, slovenska katoliška cerkvena elita jadrno naravnost drvela v objem balkanskega pravoslavnega monarha. Zagotovo je bil strah pred izgubo njenih stoletja trajajočih »vsezaverodomcesarjevskih« pridobitev in privilegijev več kot brezmejen. Da so s svojega (pridobitnega) stališča ravnali prav, se je izkazalo tik preden je slovenstvo (tudi) po njihovi zaslugi utonilo v novo katastrofo druge vojne in revolucije. Kot poplačilo za »trud«, ko so s prižnic svojim podanikom »pojasnjevali« sporazum Cvetković-Maček med Srbi in Hrvati, so od Beograda v režiji Antona Korošca dobili celo tisto premoženje, ki jim ga je poprejšnji dunajski gospodar odrekel: Freisinške in briksenške fevdalne posesti, ki nikoli v zgodovini niso bile last Cerkve.[35] Bile so državni fevd, že pred stoletjem in pol sekulariziran – uprava je bila odvzeta cerkvenim knezom. Ker so bile na zemljiške posesti/fevde že od nekdaj vezane patronatske pravice in dolžnosti, je dunajska vlada iz sekulariziranega premoženja oblikovala »verske sklade« in del dohodkov namenjala verskim potrebam. Površna »stroka« pa ima očitno vtis, da gre za cerkveno lastnino…

Koliko je omenjeno družbeno naci(klero)fašistično  nasilje imelo zraven pri razrastu revolucionarnega nasilja in grozovitostih v naši deželi med vojno in po njej, bo razkril čas.

Duhovno nacifašistično nasilje nad Slovenci je torej glavni vzrok in razlog, da smo četudi znamenita državotvorna etnija v Evropi, s prvimi zapisanimi besedili v nekem jeziku, ki ni latinski ali grški, s prvo dokumentirano in izpričano svatensko državno prakso, z epohalnimi deli na prvem vlaku, ki je evropske nacije odpeljal v kulturno sodobnost, zakrneli, obstali osamljeni v podalpskem zakotju, zdesetkani in razkosani prebivakirali polovico zadnjega stoletja, padli v brezno okupacije in revolucije in komaj obstali na požganem, razrušenem, s trupli posejanem preostanku svoje domovine. Morebiti bi s svojo osamosvojitvijo po tej stoletni kalvariji lahko veljali za eklatanten dokaz smotrnosti Stvarstva, ki navsezadnje vendarle vzpostavi pravično stanje stvari.

Geopolitično nacifašistično nasilje

Tudi geopolitično nacifašistično nasilje, ekspanzionizem sosedov, je besnel nad Slovenci vso znano zgodovino. Vsem svečenikom in apostolom ideološko in politično kontaminirane zgodovinske misli velja najprej povedati, da je beseda »Slovenci« v tem kontekstu terminus technicus, ki pomeni ljudi slovenskega jezika, ki so od začetkov naseljevali dežele vzhodnih Alp in obrobja. Tujci in domačini so tako ali drugače poimenovali te prebivalce, njih značilnosti – govorice in državotvornega svatenskega duha – pa niso mogli ne zatajiti ne skriti, niti ju ni dokončno zadušila nacifašistična manipulacija. Jezika ni povozila niti dobro plačana akademska svojat, ki si je prisvojila oblast nad narodovo govorico, niti ni državotvornega karantanskega instinkta izvotlila jata zmedenih ali prodanih narodnih voditeljev. Kjer so ljudje obmolknili, so vpila dejstva, je pričala kulturna krajina in so zveneli toponimi.[36] In kljub vsemu se je preprosto slovensko ljudstvo ob pravem trenutku, več kot pol tisočletja potem, ko so izzvenele slovenske državne prisege na Svatnah, znalo odzvati in ujeli smo zadnji – in morebiti edini – vlak v moderno državno samostojnost.

Pogled na ostanek ostanka nekdanje slovenske resničnosti, ozemlje današnje Republike Slovenije, priča o nenasitnem geopolitičnem nacifašističnem nasilju vseh sosedov. Posebnost Slovenije, njenega ozemlja in ljudi je, da je ves znani zgodovinski čas samo izgubljala na ozemlju in prebivalcih, ki bi se še upali imenovati Slovenci, lakomni nacifašizem sosedov pa je pridobival na obojem  – na ozemlju in prebivalstvu. Le geografskim značilnostim, zaprtosti, težji prehodnosti nekdanje Vojvodine Krajnske gre zahvala, da je ostala od vseh slovenskih dežel do najnovejših časov skoraj popolnoma slovenska. Celo osrednje območje nekdanje Karantanije, vojvodina Koroška, ki je bila še sredi 19. stoletja srčika slovenskega narodnega življenja, je že pred prvo vojno podlegla raznarodovalnemu pritisku. Odtlej pa je tam vedno manj tistih, ki si še upajo povedati, kaj so. Prav farsično je, da so si lakomni sosedje morali prisvajati celo našo slovensko dediščino, saj svoje ali sploh niso imeli ali ni bila dosti vredna. Skladno z naravnimi zakonitostmi pa so imeli tolikanj več fizične moči in primitivnega gona po nasilju. Še bolj neverjetno, a tudi tragično pa je, da s(m)o se celo sami Slovenci rade volje in lahkomiselno odpovedovali lastnim koreninam, svoji lastni zgodovinski dediščini, državnostni tradiciji, pričevanjem. Podlo odrekanje slovenskosti zgodovinskim dejstvom, kar pospešeno zganja celo sodobna zgodovinska »znanost« pri nas, presega vse meje. »Stroka« sistematično taji notorične resnice. Iz javne zavesti je povsem izrinila deleže Slovencev in slovenskih dežel zlasti pri kulturnem in političnem razvoju v širšem okolju. Malokomu je še znano, v javnosti pa sploh ni, da so celo slavni Dunajski dečki slovensko delo. Njihov ustanovitelj je Ljubljančan, Jurij Slatkonja, ki je bil tudi prvi škof novoustanovljene dunajske škofije. Delež slovenskih diplomatov in emisarjev na dvorih od Španije prek Rusije do Carigrada je skoraj popolnoma zamolčan. Nekoliko bolj – a večjidel omejeno na ljubiteljsko prizadevanje – je obdelan le Herberštajn in njegovi Moskovski zapiski, pa še to verjetno le iz razloga, ker mu »stroka« podtika nemško poreklo. Imamo torej opravka s popolno zaroto. Po eni strani zamolčevanje deleža Slovencev in slovenskih dežel, po drugi strani pa rasistično samoodpovedovanje deležu vseh, ki jih morejo razglasiti za tujce, čeprav so se rodili tukaj in so njihove rodovine živele v naših deželah stoletja. Početje slovenske zgodovinske stroke bi veljalo preučiti z vidika blutundbodenskih rasitičnih kriterijev. Kaj drugega je odrekanje »domovinske pravice« pomembnim ljudem le zato, ker so imeli priimek ali ime nemško zapisano.[37] Povedanemu velja dodati povsem istovrstno škodljivo ravnanje (ne le) na Koroškem, kjer se Slovenci brez razmisleka (samo)razglašajo za manjšino. Kakor bi nekdo svojo hišo odprl na stežaj tujcu, sam pa bi se stiskal v kaki ropotarnici. Ni mogoče odobravati zamolčevanja za Korošce tako silno pomembnega dejstva, da je sedanja Avstrija dobila pravico do obstoja zaradi protinacističnega boja Korošcev, koroških Slovencev, ki so se nasilju uprli z orožjem. Ta oboroženi boj je bil argument Dunaja, ko je uveljavljal pravico do suverenosti Avstrije, kakor je določala Moskovska deklaracija.[38] Nikjer drugje na ozemlju današnje Republike Avstrije namreč ni bilo učinkovitega oboroženega odpora, razen slovenskega partizanskega na Koroškem. Vsa preverznost ideološke zakrknjenosti se kaže v ignoranci tega dejstva, ki si ga – verjeli ali ne – privošči prav prizadeta »manjšina« sama. Nikoli se na to ne sklicuje. Raje ždi v svojem »manjšinskem« kotu in moleduje za krajevne table… Ne pomaga niti poštena, državniška poteza Dunaja. Nagovor druge predsednice avstrijskega parlamenta ob proslavi na Ljubelju (2006) je ostal popolnoma brez odmeva.[39]

Širši javnosti ni znan še en, posebej perfiden poseg v slovensko koroško dediščino. Če komu, je Slovencem jasno, da Koroška odmeva od slovenskih pesmi, prastarih besedil in še starejših melodij. Splošno je tudi znano, da je večglasno ljudsko petje zelo redka posebnost, ki pa je med Slovenci nekaj običajnega, tipičnega. Dejstvo, da je zborovsko ljudsko petje med nemško govorečimi ljudmi močno razvito le na Koroškem, mora prav gotovo zbuditi pozornost. Zelo hitro je mogoče tudi priti do odgovora. Sredi 19. stoletja je namreč Korošec Thomas Koschat (Tomaž Košat!) iz Vetrinja[40] slovenskim pesmim podložil nemška besedila in z državno podporo organiziral intenzivno kampanjo z gostovanji pevskih zborov doma in po svetu. Tako je nemška linija prepričala svet o nemškosti Koroške. Seveda je že povprečno glasbeno razgledan poslušalec opazil nenavadno mrmranje, kadar je zaradi slovenskemu jeziku ustrezne melodije besedilu v nemščini zmanjkal kak zlog…

Širno območje slovenskih krajin, ki je, kakor povedo viri in kličejo toponimi ter kulturna krajina, segalo tja do Podonavja na severu, v Panonijo na vzhodu, daleč v Posavino na jugozhodu in v Benečijo na zahodu, je pohlep geopolitičnega nacifašizma  v nekaj stoletjih zreduciral na trikotnik, stisnjen med obronke jugovzhodnih Alp, skrajni zahodni rob Panonije in tržaško zaledje. Prav za toliko, kot so nam ukradli, so sosedje nabreknili.[41] In naj je še tako šokantno za treznega prebivalca zelenomodrega Planeta, še vedno niso siti. Med seboj se ločijo le po metodi. Eni bolj drugi manj zviti, spretno prevarantski, drugi bedasto primitivni, ošabni ali štorasti, vsi po vrsti pa dosledni in učinkoviti. Ker torej niso kaj dosti med seboj različni, zadošča pobliže pogledati »uspešno« prizadevanje soseda na jugovzhodu.

Znova pride prav geografski dosežek – veliki atlas, ki je nastal leta 1900 sredi najmanj Slovencem naklonjenega novokolonialnega nemškega imperija, v Berlinu. Nemška natančnost in doslednost prikaže prav vse relevantne podrobnosti daleč v preteklost. Presek ozemeljskih pridobitev jugovzhodne sosede razodeva, koliko je nabreknila v zadnjih stoletjih. Danes uveljavljeno njeno skupno ime je bilo prvotno neznatna krajina med »hrvatskim« (Sic!) Zagorjem[42] in Gorskim Kotarjem[43]. Slavonija in Dalmacija, ki sta danes integrirani v skupnost, sta bili ves čas kronovini zase, v kolikor je mogoče tako imenovati vse do konca prve vojne madžarskim kraljem podrejene deželice. Poleg tega je zelo poučen pogled na karto, ki kaže razprostranjenost posameznih verstev. Vsa dežela od vključno Dalmatinske Zagore prek Kninske krajine mimo Karlovca do Save, je označena kot grško ortodoksna. Prav tako velika območja Posavine med Požego in Donavo.[44] Le odkod nenadoma ta nabrekla antemuralekristjanska novota, ki si je po prvi vojni prilastila nikdar njen Čakovski okraj do zliva Mure in Drave, po drugi vojni pa še Istro, ki ne le nikdar ni bila njen del, sploh nikoli v zgodovini ni bila z njo v stiku.[45] Reški okraj je dobila izključno zahvaljujoč potrebi, da Dunaj potolaži Budimpešto, in je zato Madžarska dobila Reko kot svoje svobodno pristanišče. Vse od tu proti severu in jugu je bilo Avstrijsko – Küstenländer.

Za današnjo rabo je celo zelo pomembna podrobnost, kako je potekala meja od Reke do Karlobaga:

Sosednji mednarodnopravni strokovnjaki in strokovnjaki pomorskega prava (tako se sami postavljajo) v zvezi s stanjem v Piranskem zalivu v en glas trobijo, kako ni nikoli nikjer bilo primera, da bi bilo morje v eni državi, obala pa v drugi.[46] Naj izvolijo pogledati karto podvelebitske obale iz leta 1900, pa bodo morebiti opazili, da meja med Avstrijo in Ogrsko poteka po obalni črti od Sušaka do Karlobaga, kjer se šele dvigne na grebene Velebita. Tako se na njihovem domačem zelniku sesuje v prah fama, s katero poskušajo briljirati pred neukimi, ki ne opazijo popolnoma enako potekajoče mejne črte med HongKongom in Kitajsko, ki je bila stoletje meja med dvema državama in je to še vedno na svoj način. Ni potemtakem presenečenje, če si lakomnost po vsem stoletnem žretju tujega privošči še naprej lomastiti po slovenskem Piranskem zalivu, po snežniških bregovih, Gorjancih in po lokah in tokavah ob Muri. Ravnanje, ki v celoti razloži na prvi pogled sicer presenetljivo nacistoidno obnašanje sosede v obdobju nacifašistične strahovlade med drugo svetovno vojno.

Pravzaprav vsak pogled v minule čase odkrije nova dejstva, ki povedo, da obnašanje južne sosede ni noben slučaj, marveč logično nadaljevanje običajne prakse na zgodovinskim okoliščinam odgovarjajoč način. Le sobivanje v skupni jugoslovanski državi, kjer čaršija ni dovolila nobenih vojaških in državnih premislekov, kaj šele razprav, o čemerkoli vojaškem ali državnostnem mimo srbskih epopej, je utišalo med Slovenci živ spomin na stoletja, ko so preko Kolpe in Sotle leto za letom vdirale tolpe roparjev in morilcev. Ti nenadni napadi iz gozdov na nič hudega sluteče kmete na polju, mirne vasi in naselja, so osiromašili deželo in zdesetkali prebivalstvo. Tolpe so se pritajeno premikale skozi gozdove in brez opozorila napadale tudi daleč v notranjosti – na Goriškem, Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. To niso bile redne vojaške enote. Zato je poimenovanje »turški vpadi« napačno. Odseva posledice politično vsiljene »bratovske ljubezni« z južnimi sosedi. Tolpe so bile namreč sestavljene iz ljudi zelo podobne govorice, bližnjih sosedov z onega brega. Marsikdaj je bilo celo tako, da so isti ljudje, ki so podnevi ali prek tedna služili krajnskim vojaškim poveljnikom v protiturških mejnih utrdbah Karlovcu ali Bihaču isl., ponoči ali za vikend zganjali morilsko, požigalsko obrt na Slovenskem. Tudi v mejaških, krajinskih utrdbah in med tamkajšnjimi vojnimi pohodi so radi skrajšali za glavo ali ugrabili kar svojega slovenskega poveljnika.[47] Ugrabljanje ljudi, ki je dandanašnji posebnost bližnjevzhodnih muslimanskih okolij, je bilo v naših krajih za časa »turških vpadov« vsakdanjost. Tolpe »Turkov« so pobijale vse starejše, otroke, zlasti moške pa so odvlekli s seboj, da so jih prodali za janičarje, za sužnje ali – dekleta – za hareme. Posel je bil cvetoč še zlasti zaradi posebej zvite domislice. Najraje so namreč ugrabili kakega vplivnega veljaka, vojščaka, plemiča, potem pa so nastopili dubrovniški trgovci kot posredniki. Ponudili so Krajncem možnost odkupa. Seveda so slovenski sorodniki radi segli globoko v žep/skrinjo, in dobili nazaj svojega človeka – resnici na ljubo dostikrat skoraj že mrtvega. Za cekine iz te odvratne trgovine so rasle džamije[48] in dubrovniški Stradun bi lahko bil tlakovan s slovenskim zlatom.

V zvezi s »turškimi« vpadi je treba povedati tudi to-le: Značilnost – nenadni napadi na popolnoma nepričakovanih krajih – je dokaz, da napadalci nikoli niso bile redne turške vojaške enote, ampak tolpe »honorarcev« iz soseščine. Le ti so se mogli in znali pritajeno približati naseljem daleč v notranjosti. Tudi niso nikoli napadli večjih utrjenih krajev. Torej očitno »niso imeli časa«, kar bi za redne vojaške enote ne bila nobena težava. A redne vojske so bile vedno pravočasno na očeh, ogleduhi in kurirji so lahko pravočasno opozorili na premike, in slovenske redne čete so vedno zmagovale – že pred znamenito bitko pri Sisku, ki še zdaleč ni bila edina slovenska zmaga nad Turki. Tolpe pa so bile problem, ker redne čete niso mogle pravi čas biti na kraju napada. »Partizanski« način vojevanja je bil torej že takrat uspešen oz. je jasno, odkod je prišel v naše kraje med zadnjo svetovno vojno. So pa Slovenci izumili sijajen obveščevalni sistem, ki je bil popolnoma učinkovit in edinstven (poleg enako unikatnih in učinkovitih obrambnih naprav – taborov). To so bile grmade na daleč vidnih vrhovih.

Ni odveč spomniti še na en zelo zanimiv vidik. Iz zgodovine slovensko-hrvaških odnosov ni znan samo pojem »zemljokradice«. Enako če ne bolj je znano, kako so slovenski »voditelji« ves čas tamošnjim nekam lezli. Včasih prav neokusno. Oboževanje »hrvaškega državnega prava« je mejilo na aboto. In je tudi bilo abotno. Če namreč znana dejstva pogledamo natančneje in brez predsodkov, se prikaže sila zanimiva slika. Namesto oboževane hrvaške »državnosti« in podjarmljenih »Krajncev« ugledamo Slovence, ki vladajo Hrvatom. Dejstvo je namreč, da so bili Hrvati ves čas podrejeni Madžarom – ne konstitutivni element madžarske kraljevine, marveč podjarmljena dežela. Madžari so jim določali upravnike, ki so nosili madžarsko ime ban. Prav tako so Madžari ustanovili svojo škofijo v Zagrebu in zgradili stolnico, posvečeno Štefanu, madžarskemu kralju. Popolnoma druga situacija kot pri nas. Habsburžani so se sicer res z bojem polastili velikokarantanskega Otokarjevega vojvodstva! Koliko jim je pomenilo biti vojvoda v karantanski dedovini, se pokaže v tem, da Rudolfu ni bilo dovolj premagati Otokarja, ampak ga je ukazal celo zahrbtno, neviteško, po končanih bojih, umoriti. Umazano delo so sicer zanj opravili ukrajinski Polovci (morebiti so bili zraven tudi Madžari), a ga je ta zločin vseeno stal cesarske krone: Papež je ni hotel položiti na glavo morilcu kralja… Vendar za vojvodstvo v deželah slovenske Karantanije, ki bo prinašalo potomcem krono rimskih cesarjev, je bilo vredno veliko riskirati. Habsburžani so vedno gledali (in se ženili) daleč naprej. In tako se tudi zgodilo, da je legitimni, do 16. stoletja tudi dejansko obredno v slovenščini ustoličevani slovenski knez, in od 1806, po ukinitvi Svetega rimskega cesarstva, avstrijski cesar, do konca prve vojne vladal kot kralj tudi Madžarom in njim podrejenim Hrvatom. To pomeni, da od znamenitega hrvaškega državnega prava ne ostane veliko. Slovenski vojvoda – torej Slovenci – smo jim vladali…

Pogled na zveriženo preteklost slovenskih dežel in ljudi ni spodbuden. Še zadnje nastavke optimizma odpihnejo obnašanje, govorjenje in dejanja slovenskih politikov, polit-diplomatov in uradnikov. Težko bi našli v zgodovini primer tako poniglavega ravnanja. Drugače si tega nenavadnega pojava ni mogoče razložiti, kot da se spomnimo prej obravnavanega družbenega nacifašističnega nasilja nad Slovenci. Kako daleč so lahko padli vodilni slovenski kleriki v svojem hlapčevanju tujcem in ideologiji, dovolj ilustrira zapis najbolj cenjenega cerkvenega filozofa, doktorja Aleša Ušeničnika, v agitki za Jugoslavijo: »Pa zakaj se Slovenci tako upirajo združenju s Hrvati? Saj bi izgubili le jezik, sveto vero bi pa ohranili.« Karkoli pripomniti k temu dosežku bi bilo perverzno, bolj, kot je perverzna že sama zapisana misel. Pa se tudi ni treba zamujati s pripombami. Na izbiro je še brez števila dosežkov te vrste. Od že prej omenjenega dobrih sto let starega klerikalnega gesla, da ni Slovenec, kdor ni katolik, do dosežka ljubljanskega nadškofa iz zadnje četrtine dvajsetega stoletja, da je Jugoslavija edina prihodnost za Slovence.[49] Kakor je po eni strani povsem razumljivo, da sta narodnozavedni čut in državotvorna misel ljudstva, ki stoletja ječi pod tako pošastno sprevrženo indoktrinacijo, obsojena na izginotje, je po drugi strani dokaz njegove neverjetne potence, prav genetske naravnanosti v državno in zakonito to, da se je skoraj do konca zatolčeno, vzpelo v obnebje suverenih nacij na Planetu, in da s svojo uspešno, zgledno državo kljub vsem spotikanjem in lastnim slabostim priča, da pradavna ustoličevalska demokratična praksa in slovenska karantanska državnost nista bila noben slučaj. Vse je trdno vsajeno v nravi slovenskega ljudstva. Te danosti so Slovenci ohranili v domači deželi, posejali pa so jo sami ali občudujoči tuji pričevalci še daleč naokoli.

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica

_____________________________________________

L:PismoŽbogar21112011

Ljubljana, 21.11.2011 Kdaj sem že pisal, da Hr ni stranka v postopku!!!

Spoštovani gospod zunanji minister!

Preden sem napisal tekst, ki je bil te dni objavljen v Delu (Arbitraža, predmet spora in baloni), sem bil že prepričan, da sem s te vrste objavami končal. To sem menil predvsem zaradi tega, ker ni nobenega dvoma, da je mogoče (in edino pravilno) vso problematiko državne meje in arbitraže ubesediti v res ne ravno najkrajšem in najbolj enostavnem, pa vendarle le enem samem stavku. Pobudilo me je pisanje ugledne osebe, objavljeno v Delu tiste dni, pa sem moral ponoviti in morebiti bolj poudariti nekatere vidike. Da odmeva ni, me ne preseneča, saj sem kot glasbenik doma v območju frekvenc, pa razumem, da določenih frekvenc ne sliši, kaj šele razume, kdor je zanje gluh.

Želim pa – nekako za sklep svojega oglašanja – zapisati to-le:

Iz vsega, kar sem navedel v svojih pisanjih, objavljenih v zasebni ali javni korespondenci, v tisku in na blogu, je v zvezi z državno mejo in arbitražo razvidnih nekaj dejstev in naj jih ponovim/poudarim:

–      Dejansko stanje pripoveduje in podpisani ter uveljavljeni Sporazum o arbitraži potrjuje, da dne 25.6.1991 Republika Hrvatska ni obstajala kot država. Bila je integralni del SFRJ. Zato v nobenem primeru – Sporazum (člen 5.) to celo eksplicitno prepoveduje – ne more biti sama po sebi relevanten subjekt/udeleženec spora glede državne meje.

–       Republika Slovenija je dne 25.6.1991 svojo državnost razglasila in uveljavila.

–       Slovenska državnost in s tem povezani atributi so obstajali že pred tem, četudi jih ni nihče uveljavljal – ni jih pa tudi nihče razveljavil, in torej obveljajo v trenutku, ko se pojavijo temu ustrezne okoliščine (enako, kot so državne meje slovenskih dežel znova obveljale same po sebi, ko je na oni strani nastala NDH!).

–        Nobenega dvoma ni, da se je Republika Slovenija razdružila od Jugoslavije, v katero je kot subjekt internacionalnega prava (dežele) vstopila 1.12.1918, in ne od socialistične jugoslovanske republike Hrvatske. Vprašanje državne meje (državnih meja dežel) je torej vprašanje med SFRJ in Republiko Slovenijo in nikomer drugim, saj vprašanje državnih meja zadeva izključno subjekte internacionalnega prava. To pa Republika Hrvatska do 8.10.1991 nikoli ni bila (s svojo fašistično NDH se menda nerada hvali – če je sploh bila legitimna in legalna tvorba!), kakor tudi nikoli ni imela državnopravnih ingerenc na območju Primorske (Istra in Kvarner) in med Dravo in Muro. Ker problem državne meje v teh segmentih še danes ni razrešen na mednarodni ravni velja, da jih niti danes nima, le “začasno izvršuje pooblastila”, v kolikor je omenjene dele slovenskih dežel kot država zasedla leta 1991 (ali kasneje).

Spoštovani gospod minister! To navajam, ker opažam, da te vrste relevantna (in edino merodajna v predmetu spora) dejstva očitno nikogar ne zanimajo. Videti je, da se ljudje nadvse radi gibljejo v območju mnenj in interpretacij – seveda, to je nadvse udobno. Zagotovo. Vsekakor pa sem radoveden, kako bi se arbitražni tribunal s temi evidentno relevantnimi, obstoječimi in bistvenimi dejstvi v zadevi določitve poteka državne meje spoprijel. Če drugega ne, bi bilo že samo zaradi tega vredno uradno nastopiti v tem smislu. Menim pa seveda, da je tako nastopiti ne le pravno korektno, marveč tudi državljanska dolžnost vsakogar, ne le najbolj odgovornih.

Prav lepo pozdravljam

Andrej Lenarčič

PS: v vednost spoštovani gospej magistri Drenikovi!

[1] Radio Slovenija A1, 21. aprila 2009 ob 17h

[2] Uradno oblikovane 27. decembra 1282 na državnem zboru v Augsburgu. Po l.1500 tudi poknežena grofija Goriška z istrskimi območji, ko je le-ta beneškim osvajalcem iztrgal Herberštajn.

[3] Meja z A je bila določena v Saint Germainu 10.9.1919.

[4] Slo: Primorska, nem: Küstenland, it: Litorale. Obseg: Od Vršiča do Raba

[5] Tudi poslanci iz Dalmacije so sedeli skupaj s slovenskimi v dunajskem parlamentu. Kraljevina Dalmacija je sodila kot del Kraljestva Ilirija v okvir Avstrijskega cesarstva in ne pod Budim.

[6] Prvotno zamišljeno svobodno mesto in pristanišče (slično zgodovinskemu statusu Trsta) je s teroristično akcijo fašistično-iredentističnih črnosrajčnikov izpeljal pesnik (!) D’Anunzio (uradno je pripadla R Italiji 1924).

[7] S sklepom, objavljenim v: Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti z dne 22. junija 1928, št. 60/203. se je občina Kastav izločila iz ljubljanske oblasti in se priključila primorsko-krajiški oblasti v Karlovcu.

[8] Medjimurje je bilo pred prevratom podrejeno neposredno Pešti.

Ob prevratu so se hoteli Medjimurci znebiti madjarske uprave a so “narodnjaki” – med njimi nekaj duhovnikov (cerkveno je M spadalo pod zagrebško nadškofijo)  – morali pobegniti v Varaždin.

Tudi v Slovenski krajini so Madžari s trdo roko ustavili slovenske narodnjake. Dr. M. Slavič je agitiral v Ljutomeru, Ormožu in Varaždinu. Od tam je šla delegacija medjimurskih beguncev  v Zgb, a Pavelič in Pribičević jim nista ustregla. Zato je mariborski NS odločil, da izvrši osvoboditev general Maister. Tedaj je pa hrvaško vojaštvo pod poveljstvom polkovnika Kvaternika že 24. decembra začelo s separatnimi operacijami v Medjimurju in ga zasedlo. Nekaj enot pod poveljstvom stotnika Jurišiča je šlo tudi preko Mure, a so jih Madjari zavrnili. V Čakovcu je oblast prevzel polkovnik Perko. Hrvatom so pomagali tudi Slovenci(!), ki jih je Jurišiču dodelil Maister.

Leta 1926 in ponovno 1927 so Hrvati skupaj z madjaroni pod vodstvom dr. Nemethyja  zahtevali zase celo Prekmurje, češ da tam govorijo hrvaško. Slovenci so se dvignili in na zborovanjih, ki so se jih udeleževali Korošec, Klekl in dr. uveljavili svoje slovenstvo.

(Slovenci v desetletju 1918-1928, str. 250)

[9] Dokler je trajala razdelitev slovenskega ozemlja na oblasti, je Medmurje spadalo pod Mariborsko oblast. Preureditev monarhije na banovine (1929), pa je bila prilika, da so si Hrvati prilastili Medmurje.

[10] O številu Slovencev na območju Štrigove zgovorno priča seznam naročnikov na knjige Mohorjeve družbe leta 1914 (Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1914):

Ivko Ivan (župnik), Rodik Ferenc (organist), Valentič Matjaž, Mesarič Ivan, Bersak Ivan, Flac Ludovik, Pufek Jakob, Novak Janez, Kutnjak Pavel, Kutnjak Simon, Horvat Jurij, Kodba Martin, Živkovič Ivan, Valpotič Pavel, Mursič Štefan, Luskovič Matej, Kristofič Filip, Podgorelec Anton, Golenko Jože, Šajnovič Cecilija, Makoter Jakob, Mikulek Vida, Krznar Štefan, Lopuh Imbre, Horvatič Ivan, Kumparič Jože, Bratuša Albert, Makovec Magda, Muršič Martin, Belovič Marjan, Nemec Ivana, Sudec Anton, Horvat Janez, Lukovnjak Ivan, Bogdan Avgust, Srša Franc, Kovačič Marjan, Trstenjak Mikloš, Jurinič Marija, Prajnar Jakob, Možar Stjepko (kaplan!), Belovič Anton, Podgorelec Apolonija, Škafar Mihael,  Skuhala Frančišek, Škrobar Ignacij, Šajnovič Juri, Pergar Franc, Muršič M., Hudin K., Bogdan Ivan. Brežnjak Tomaž, Živković J. , Golenko Matej, Belovič Franc, Ščavničar Mihael, Ščavničar Matej.

(63)!

Ker so si tudi po dve ali več družin delile knjige/članarino, je jasno, koliko Slovencev je tedaj prebivalo v Štrigovi.

[11] Mednarodnopravno osebnost so imele slovenske dežele. Slovenija ni obstajala. Ljubljanska Narodna vlada (ust. 31.10.1919) je pridobila pooblastila tako, da je dotedanja oblast – dunajska vlada – sprejela uradno obvestilo predsednika Narodne vlade (Josip vitez Pogačnik) o prevzemu pooblastil.

[12] Nadvse pomenljivo je dejstvo, da ne Medmurja in še manj Istro z Reko in Kvarnerjem niso prepustili Zagrebu niti tako prijateljski zavezniki, kot so bili fašisti in nacisti. Ta – nikoli hrvaška – ozemlja je Zagrebu izročil šele komunistični jugoslovanski režim po propadu ustaške NDH in zmagi nad nacifašizmom.

[13] Naslov bi mogel glasiti tudi »KLEROFAŠISTIČNEGA«, a bi bil manj vsepoveden, če upoštevamo, da »NACIFAŠIZEM« dejansko pomeni vsako nacionalno/državno podprto nasilje zaprtih klik/korporacij nad svobodnim ljudstvom. Spada torej avtomatično zraven tudi cerkveno nasilje, saj se je cerkvena posvetna moč utelesila v državi sui generis – Vatikanu.

[14] Način opisovanja pove, da gre izključno za Slovence in Bavarce. »Slovani« in »Nemci« sta le pomožna, nova, pavšalna »strokovna«, nacionalistična pojma, ki sta se pojavila mnogo kasneje. »Nemci« pred 14. stoletjem sploh niso obstajali, »Slovani« so pa berlinska izmišljija s sredine 19. stoletja.

[15] Spamers Hand-Atlas, Leipzig 1900

[16] Peter Vodopivec: »… že v tistem zgodnjem jutru naše lastne zgodovine (torej gre definitivno za nas!!!), ko so se morda nekaj deset ljudi obsegajoča (»morda« se tiče števila!!!!!!! ne ali je ali ni res!) slovanska (!)  krdela (!!) prvič pridrla (!!!!) v Alpe in začela naseljevati ozemlje na katerem živimo še danes…«. Dokumenti slovenstva, Cankarjeva založba, Ljubljana 1994.

krdélo – neurejena, navadno manjša skupina živali: krdelo konj, psov / volkovi se družijo, zbirajo v krdela / ovce so prihajale v krdelih / star. krdelo ptic jata // nav. slabš., s prilastkom skupina ljudi: pred hišo se je podilo krdelo otrok; na cesti stoji krdelo žensk / sovražna krdela / ekspr. celo krdelo občudovalcev je stalo okrog nje (SSKJ).

[17] Vzemi in beri: Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564-1628, Hermagoras/Mohorjeva, Styria, Graz-Wien-Köln 1994.

[18] Število »krajnskih« in drugih slovenskih študentov zlasti na dunajski in padovanski univerzi je bilo vedno enormno visoko, brez cerkvene podpore pa niti do tja, niti od tam ni bilo lahko priti. (Dunaj in Slovenci, Ljubljana 1994 in Slovenski Dunaj, Mohorjeva, Celovec-Ljubljana-Dunaj 1995)

[19] Majar Matija – Ziljski, * Goriče, 1809 + Praga, 1892

[20] Nobenega preizkusa ljudske volje ni bilo.

[21] Referendum bi se brez deleža Slovencev izšel neugodno za Nemce.

[22] Brat arhitekta Maksa Fabianija, visok funkcionar tajnih služb. Oba sta bila dobro zapisana na dvoru.

[23] Razumljivo je, da povsem cerkvi in klerikalnim strankam podrejeni mediji in stroka po prvi vojni o tem niso pisali. Iz različnih virov pa je vseeno mogoče povzeti dogajanja – še zlasti na podlagi »negativa« – odsotnosti podatkov. Tako npr. je dovolj zapisanega o tem, kako je Tavčar nagajal Jegliču, da ni mogel zidati šole na cerkvenem zemljišču v Ljubljani, ampak je moral iti daleč v Šentvid. Nihče pa se ne vpraša, kako to, da tako nesporno zavedni Slovenec pisatelj Tavčar nasprotuje škofovi »slovenski« pobudi. Stvar postane razumljiva, če se spomnimo, kaj je pomenila slovenska srednja šola namesto slovenske univerze, za katero so si prizadevali Tavčar, Cankar in ostali necerkveni domoljubi.

[24] Še dandanašnji se slovenska država/demokracija spotika ob posledice te rušilne dejavnosti. Jasno, da pendant klerikalizma, pol stoletja vladajoči boljševizem, ni ravnal nič drugače kot njegov učitelj. Na popolnoma enak način si je prisvajal vse državno, plebs pa z omenjenimi gesli odvračal od udeležbe v politiki. Boljševiki so seveda uporabili druge ventile za sprotno sproščanje državnostnega, političnega, soupravljalskega naboja pri ljudeh. Namesto pobožnjakarstva, romanj in pobožnosti, je negoval SZDL, množično karikaturo strankarskega udejstvovanja, »delovne akcije« in čaščenje »voditeljev«.

[25] ..duhovniki spet prevzamejo vodenje matičnih knjig (1814). Odnose med Cerkvijo in državo ureja poslej neko državno očetovsko pokroviteljstvo, ki zagotavlja državi velik vpliv pri reševanju cerkvenih zadev. Milejše nastopanje Leopolda II. in Franca I. ne more prikriti dejstva, da so še vedno v veljavi jožefinska načela, po katerih naj Cerkev služi državi in da naj se duhovnik čuti »v cerkvi uradnika«. Zato morajo po cerkvah še vedno razglašati in ljudem pojasnjevati vladne odloke, duhovniki morajo poročati vladi, kako se ljudje odzivajo na važnejše gospodarske in politične ukrepe. Po drugi strani pa se je država še vedno vtikala v cerkvene notranje zadeve, zahtevala odobritev važnej­ših cerkvenih odredb, bdela nad cerkvenim premoženjem, budno spremljala pastoralno delovanje duhovnikov in nadzirala njihovo zasebno življenje. Istove­tenje Cerkve z državno oblastjo (zveza »trona z oltarjem«) je bilo v očeh ljudstva kamen spotike, ker se je zdelo, da sta vera in Cerkev le policijsko orodje. Država je seveda taki duhovščini rada priskočila na pomoč v materialnih stiskah z dopolnili kongrualne plače. (Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Mohorjeva, Ljubljana 1991)

[26] Te vrste imenovanja so bila v Avstroogrski domena cesarja.

[27] Na pobudo župana Hribarja, njegove skupine in s podporo ministra za uk in bogočastje, viteza Hartla, so ustanovili »Cesarja Franca Josipa vseučiliški fond«. Zarota s cerkveno privatno srednjo šolo je pripeljala tudi do kraje tega denarja. Potrošila ga je klerikalna Vseslovenska ljudska stranka. Njen in škofov eksponent Krek si je v ta namen privoščil nesramen, zaradi umazanosti in podlosti daleč naokoli odmevajoč nastop/napad na Hribarja in njegove v deželnem zboru. (Slovenska kronika 1900-1941, Nova revija, Ljubljana 1995, str. 30-31).

[28] Idrija, Gradec …

[29] Razen škofovih pisanih utemeljitev za gradnjo Zavodov, v katerih odkrito pove, da so namenjeni edinemu cilju, da se slovenska mladina ne bi (moralno-versko!) kvarila na tujih visokih šolah, je tudi vsedržavna proslava stoletnice »prve slovenske gimnazije« v Cankarjevem domu leta 2005 je veliko povedala. Od vse »slovenskosti« zavodov se je na proslavi pojavila le ena sama samcata slovenska točka – ena pesem, pa še ta protestantska (Sic!).

[30] Prepovedal je otrokom deliti svež kruh, da bi jih obvaroval »grešnih misli«… (Prim. A. Gerzinič, Božji služabnik Janez Gnidovec, Buenos Aires 1972)

[31] Alojz Rebula – Smer Nova Zemlja

[32] Tako ali tako so bili prvaki ene in druge strani iz iste kuhinje. Tako glede na poreklo kot na šolsko-vzgojno pot. Kar preveč imen vodilnih komunistov – celo v Rusiji, kaj šele pri nas – je, ki so se oblikovali v verskih šolah, semeniščih in redovnih skupnostih.

[33] Več mdr. tudi v Jožko Pirc, Aleš Ušeničnik in znamenja časov, Ljubljana 1986.

[34] Kako zelo slovenskim podobne okoliščine so vladale na Slovaškem, pove njena usoda med okupacijo. Tudi tam je bila nosilec kolaboracije in vazalne državnosti Cerkev.

[35] Kar preveč je znamenj, da »posel« ni bil opravljen pravno korektno. Nenazadnje je tudi razlog zanj umanjkal: Pučistična Simovićeva vlada je odločno zavrnila sporazum Cvetković-Maček. Tudi vse naslednje emigranstke jugoslovanske vlade so ravnale enako.

[36] Prek vsake meje dostojnosti gre psevdoznanstveno manipulativno trmoglavljenje z različnimi poimenovanji, ki so se pri različnih virih ob različnih priložnostih in v različnem času uveljavila. Takim poljubnim poimenovanjem, ki ne pomenijo nobene dejanske populacijske spremembe, marveč so izključno pomožno delovno sredstvo, pritikajo kvazi strokovnjaki različne, vsakokrat druge etnije. Pa je povsem jasno, da so Vendi, Vindišarji, Slavi – po vsej verjetnosti tudi Kelti in podobni »izumi«, čisto navadni prebivalci teh krajev, ki se danes imenujejo Slovenci. Če bi sledili njih logiki, bi opis prebivalstva Slovenije v zadnjih sto letih izgledal nekako takole:

Med Krajnce, Štajerce, Korošce in Primorce so ob koncu prve vojne vdrli številni Jugoslovani. V dobrih dveh desetletjih je prišlo do intenzivnega preseljevanja in vojnega stanja. Nekaj časa so območje naseljevali Italijani, Nemci in Madžari, po koncu druge svetovne vojne pa so z juga prihrumeli komunisti. Konec drugega tisočletja so se v Sloveniji od nekod znašli Slovenci.

[37] Že Puch je nekoliko na stranskem tiru, Mariborčan Tegetthof, zmagovalec najznamenitejše pomorske bitke v Jadranu vseh časov, pri Visu, je pa popolnoma zamolčan in njegov spomenik v Mariboru odstranjen. Enako so odgovorni ravnali v Ljubljani z maršalom Radetzkim, znamenitim vojskovodjem, zmagovalcem nad Beogradom s svojimi Krajnskimi Janezi. Ljubljana mu je zato podarila počitniški dvorec grad Tivoli, od njegovega spomenika pa stoji danes le še podstavek. (Kip leži v depojih Mestnega muzeja). In še bi bilo mogoče naštevati, brez konca.

[38] Austria is reminded, however that she has a responsibility, which she cannot evade, for participation in the war at the side of Hitlerite Germany, and that in the final settlement account will inevitably be taken of her own contribution to her liberation.  (Točka 3. Moscow Declaration 1943)

[39] Magistra Barbara Prammer je povedala:

“Prinašam vam pozdrave s spominske svečanosti Avstrijskega Mauthausen komiteja s severne strani Ljubelja, kjer sem pravkar govorila v spomin žrtvam. Kot Druga predsednica Državnega zbora Avstrijskega parlamenta se vam hočem tudi osebno zahvaliti, da že toliko let skrbite za to, da tukajšnje podružnično taborišče Mauthausna ne tone v pozabo, da neutrudno spominjate na tiste, ki so se uprli nacizmu, ki so se borili proti nacističnemu barbarstvu in se borili za svobodo.

Antifašistkam in antifašistom, partizankam in partizanom hočem izraziti svoje spoštovanje. Tem pogumnim ženskam in moškim bi se na tem mestu rada zahvalila. Ko je bilo v Avstriji treba dokazati lastni prispevek k osvoboditvi, so uveljavili vašo borbo, saj je bil skorajda edini oboroženi boj. Da se mora slovenska manjšina na Koroškem še danes boriti za svoje v ustavi zagotovljene pravice, kot to očitno prikazuje prepir okrog postavitve dvojezičnih krajevnih napisov, je značilen izraz avstrijske pozabljivosti, če gre za posledice iz nacistične zgodovine. Vendar zgodovinska odgovornost ne sme nikdar preteči, obdelava nacističnih zločinov pa že sploh ne. Pod to preteklost nikdar ne smemo potegniti črte.
Zahvaljujem se vam za pozornost.”

[40] Thomas Koschat,* Vetrinj 1845, + Dunaj 1914. Za zasluge je dobil ulico na Dunaju (Pötzleinsdorf)

[41] Sosedje, ki so itak povečini slovenskega porekla…

[42] Pobasali so ga Celjanom Madžari.

[43] Padel je v Frankopansko – Zrinsko bisago. Ni bilo brez razloga proceduralno skrajšanje obeh za glavo na Dunaju.

[44] Marsikaj iz komaj minule vojne v obeh Krajinah postane razumljivo ob pogledu skozi to optiko.

[45] Na Kastavu je bila ustanovljena prva slovenska čitalnica na Slovenskem! Z odlokom dne 26. aprila 1922 je Medjimurje – Čakovski okraj – politično sodil pod Mariborsko oblast, cerkveno pa pod zagrebško škofijo.

[46] Nenazadnje je popolnoma identično stanje, kakršno bi bilo ob izlivu Dragonje, še vedno na meji med HogKongom in Kitajsko: Tudi tam se meja, ki poteka po reki, nadaljuje nekaj deset km naprej po morskem bregu.

[47] Npr. Herbert Turjaški, general, poveljnik Vojne Krajine. Ubili so ga njegovi Krajišniki na pohodu proti Turkom blizu Bihača. (Številni viri).

[48] Najbolj je (bila) znana banjaluška Ferhadija, danes zbrisana z obličja Zemlje – posledica zadnje vojne v Bosni med Srbi in Muslimani.

[49] Nadškof Pogačnik v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo.

Je vtis, da se je dvignil prah z “Mitinga Resnice” oz. prepovedi le-tega (Nisem zasledil omembe odlikovanega sekretarja – kar je dvignilo še več prahu…) predvsem iz razloga, da se nabija z JUGO, kar je po vsem videzu aktualni program “določenih sil” (Tudi “od mrtvih vstali” Modri vlak, pa še dosti tega bi se našlo!) Čudna mineštra.

Zaradi zgodovinskega spomina je tukaj nekaj iz tedanjega družbenega obrobja – glas “neobstoječega občana”:

Pismo bralca v Delu:

Pismo predsedniku republike:

Potrdilo o poslanem pismu:

Pogovor z “otrokom s Petrička” v zadnjih Pričevalcih (g. in ga. Kindlhofer) je izzval pogled v mapo, kjer so pima njegovega sodelavca Karla Cepla.

Eno pisem je to-le:

Gospod

KARL CEPL

Sachsenweg 3, Waiblingen

Spoštovani gospod!

Za Vaše pismo z dne 13.03.1995 se Vam zahvaljujem. Poizkus, da Vam vsaj približno odgovorim na nekaj vprašanj, bo terjal veliko besed. A tudi ta množica ni jamstvo, da mi bo uspelo natančno in izčrpno odgovoriti.

“Ilirske” težnje so navzoče vsaj na dveh polih:

Na eni strani že skoraj farsična replika preteklih poizkusov ubežati germansko-romanskemu pritisku v objem jugoslovanstva. Očituje se še zlasti v politiki SKD. Velja v tej zvezi prebrati Klemenčičev prispevek v zadnji Novi reviji. Peterletova poteza je bila tudi, da je HDZ-ju omogočil neovirano, protizakonito delovanje v RS. Prav nič ne skriva simpatij do Juga beograjski nadškof Perko. Nadškof Šuštar je bil do plebiscita odločno proti vsaki misli na samostojnost. V intervjujih tujim časopisom je to stališče nonšalantno ponavljal. Ko ga je novinar v Novem mestu decembra ob plebiscitu vprašal, zakaj je bil tako proti ( v Nedelji: “Vsaka misel na samostojnost je iluzija!”), je brez sramu povedal: “Veste, imam veliko vplivnih prijateljev po Evropi, in vsi so me prosili, naj storim kaj, da do odcepitve ne bo prišlo!” Je sploh potreben komentar? Potem dobi ta človek najvišje odlikovanje za osamosvojitev. Ni odveč spomniti, da so se slovenski škofje do zadnjega oklepali jugoslovanske škofovske konference: “Da bodo skupaj močnejši!” kakor mi je v prepiru, ko sem mu to očital, jezno navrgel pokojni škof Lenič. Uvodoma k temu odstavku omenjena farsičnost je, med drugim, v tem, da je že pred prvo vojno najbolj slavljeni slovenski katoliški filozof Ušeničnik izustil neverjetno misel: “Pa zakaj se Slovenci upirajo združitvi s Hrvati, saj bi žrtvovali le svoj jezik!” Človeku postane slabo! (Prim.: Pirčeva monografija o Ušeničniku)

Na drugi strani se skrivajo te tendence v aktivnostih, ki jih izvaja zlasti SNS, pa še kdo. Vsebina se skriva v obliki. Zavzema se (SNS) za ideale slovenstva na način, da razvrednoti vsakršno tako prizadevanje. Z akcijami v zvezi z mejo, s trapastimi intervjuji in pajacasto komiko, si prvak te scene rešuje svojo eksistenco, saj mora pridno odslužiti vsako drobtinico. Posledice so pa za verodostojnost slovenske politike, za ugled države, katastrofalne. Hajka proti jugu se tako sprevrača v neizprosno umeščanje Slovenije tja, kamor nočemo, še manj pa sodimo. Obenem je velika večina mladih in starih v vodilnih strankah tako ali drugače vezana na Beograd. Njihova velika večina 52:38 (52 imajo brez SKD, zato je igra SKD še toliko bolj umazana!) jim omogoča brezobzirno uveljaviti zakonodajo, s katero počasi in zanesljivo krojijo ekonomski prisilni jopič slovenski državi: “Usmerjene sanacije” le nekaterih zavoženih podjetij na način, ki po eni strani pomeni priliv določenim krogom, po drugi, še hujši, pa precedens pri pogajanjih o nasledstvu, kar je v anglosaksonski pravni praksi usodno! (Splošna plovba npr.) Tako navidezno nasprotna pola z roko v roki, skladno, usmerjata kurz proti jugu. SKD-ju (ki pa tako ali tako že zgodovinsko nima povsem razčiščenih pojmov o slovenski suverenosti) pa so podtaknili cestni denar, na katerem si bodo še polomili zobe.

Čez oba ta dva pola segajo posamezne, dobro, domišljeno, programirane akcije. Tako npr. znamenito vključevanje v Evropo. To je tipična komunistična, boljševistična metoda. Ta uči, da se postaviš na čelo kolone, če nočeš, da bi ljudje prispeli do zaželenega cilja. Odtod “pravočasno” gesla: “Evropa zdaj” in podobno. Zato se trdno oklepajo vodilnih pozicij pri pogajanjih o tej zadevi, da bi namreč, če le mogoče, ne prišli “tja”, če pa se zadeva sfiži in vseeno pridemo tja, potem pač na njihov način, da bo “škoda” čimmanjša. Podobno je z osamosvojitvijo, ki je le “stranski” produkt, “nujno zlo”, njihovega reševanja s potapljajočega se projekta (“socializam kao svetski proces”). Povsem identično so se obnašali ob okupaciji med II. vojno, ko so se brezobzirno postavili na “čelo odpora”, pa kar bo bo, za vsako ceno! Tudi če bi zmagal konj, na katerega niso stavili, svoje vodilne pozicije, moč orožja in nasilja, bi že kako prodali!

Iz navedenega ni težko zaključiti, kje se skrivajo znaki “ilirskih” tendenc. Tudi ne smemo zanemariti dejstva, da je Rusija kljub vsemu velesila, in da bomo vedno plačevali račun pri medsebojnem obračunavanju med Nemci in Anglofrancozi (katerih eksponent so -iz naše perspektive- Italijani). Edina pot, ki vodi iz nevarnosti, je v smeri utrjevanja slovenske državnosti, njenih institucij, njene politike. Suverena drža vis-a-vis sosedov je imperativ. A kaj se dogaja? (In je povezano s prej obravnavanim vprašanjem!)

Italijanski veto in obnašanje EU-ja v zvezi z njim je porinilo tako EU kot Italijo na pranger. Nenadoma so se znašli v navzkrižnem ognju očitkov, da -sami veliki in bogati- grdo obravnavajo majhne in “luštkane” moledovalce pred  vrati! Na Italijo se je vsul plaz očitkov zaradi njene sedanje in pretekle politike. In namesto da bi naša zunanja politika to situacijo izkoristila, obenem še opozorila Čehe in Poljake, da je njihov življenski interes, da nam asistirajo, tako zato, ker jih EU potrebuje, kot tudi zaradi Sudetov in zahodne poljske meje, je vladna garnitura na celi črti odpovedala in storila (razmišljajte v čigavem interesu!!!), da smo se nenadoma znašli povsem v autu, kot grdi raček! Z Olimpa vsestransko upravičenega kandidata za EU, ki mu Italija neupravičeno meče polena pod noge, obenem pa še grdo ravna z njegovo manjšino na svojem ozemlju, smo se v trenutku znašli na dnu, razumevajoči in kooperativni EU-jevci z Italijo na čelu pa vzvišeno čakajo, kdaj se bomo pričeli dostojno obnašati in po njihovem diktatu spreminjali Ustavo in zakonodajo. Česa podobnega si normalna država ne upa niti  prišepniti npr. celo kakšnemu Liechtensteinu! Naš predsednik vlade pa gre, in po tem popolnem debaklu še čestita Italijanki, ki nas je (verjetno ob izdatni asistenci ve se katerih sil) tako perfektno preigrala. Posebno vprašanje so neizogibne posledice takega reševanja posledic fašizma in II.vojne za zadevo Sudetski Nemci ali zahodna Poljska.

Kar se tiče Čehov, Tyrša in sokolov, je evidentno, da so bili oni spiritus agens panslavizma in ruski agent (ob anglofrancoski asistenci) pri sestavljanju Jugoslavije (Velike Srbije!). Kako dosledno in perfektno so izvrševali svoj posel, dokazuje primer slavljenega župana Hribarja. Ne želim tajiti nekaterih njegovih zaslug, vendar je popolnoma jasno, da so ga “izdelali” Češki panslavisti s svojo zavarovalnico in banko Slavijo. Izkazal se je sposoben za nalogo, kljub temu, da v študiju ni uspel. Vseeno so ga postavili na odgovorno mesto v svoji firmi in mu sforsirali županski položaj – ki ga je seveda, roko na srce- uspešno obvladoval! Avstrijskemu  dvoru ni ostalo skrito, da je ruski agent. Zato so ga ob prvi priliki, čeprav s težavo, odstranili. Sledilo je  razočaranje, ko so se balkanski “prijatelji” na njegove zasluge podelali, dokončno pa ga je sesul propad tvorbe, ki jo je po službeni dolžnosti pomagal graditi.

Glede Karantanije se je treba vprašati, koliko povprečen Slovenec dandanašnji sploh ve o njej. Vse v zvezi s Karantanijo je trdno v rokah uradnega, etabliranega zgodovinopisja. Moderni, npr. Peter Štih, so našli celo nov način razslovenizacije Karantanije. To je šlager sezone, da je bila K. multilingvistična, mnogojezična. Vse pride prav, da se zabriše dokazani slovenski značaj prastare slovenske države. Na koncu koncev pa danes sploh ne gre več za to. Povsem jasno je, da izven okvira današnjih meja skoraj ni mogoče razmišljati o Sloveniji. Vendar je treba zavest o Karantaniji utrjevati zaradi dragocene dediščine, ki se kaže v kulturi, družbeni misli, in drugih odlikah slovenske nacije. Ne smemo pozabiti, da je fenomen ustoličevanja slovenskega vladarja občudoval ves tedanji svet! Da se je edinstvenost in neprimerljivost slovenske družbene ureditve kazala nenazadnje v znamenitem vprašanju kandidatu za vojvodo: Kaj boš storil za vdove, sirote in duhovnike? To je nedvomno prva socialna politika v zgodovini, kakor so Brižinski spomeniki prvi znani knjižni zapis v nelatinskem jeziku v Evropi, ne pa le skromno “najstarejši slovenski tekst” . Slovenski značaj karantanske dediščine, ki je razpadla v več vojvodin, je bil v zavesti sodobnikov še daleč v šestnajsto stoletje (jezik sodišč, prisega plemičev). Da gre pri karantanski “slovenskosti” za nekaj več kot  le jezik, da gre za celostno osebnostno in družbenopolitično držo je več kot jasno. Kako nekako to funkcionira, vidimo še danes na Koroškem, kjer (in nikjer drugje v “nemških” deželah) “Nemci” v zborih pridno prepevajo slovenske viže kot svoje. Podobno je bila Avstrija (Notranje dežele) povsem slovenska po duhu, le Habsburžani z vodilno elito so ji počasi dajali vse bolj nemški videz. Pri tem ni odveč spomniti, da so se Habsburžani vedno dobro zavedali svoje “karantanskosti”, dejstva, da so lahko cesarji le zato, ker so karantanski vojvode (Privillegium maius). To mi je osebno potrdil tudi gospod Karl.  Pa tudi sicer to dokazuje njihovo obnašanje v določenih zgodovinskih okoliščinah (Pragmatična sankcija!).

Teh nekaj misli sem napaberkoval, da bi pokazal, v čem je sporočilo in dediščina Karantanije, da v nobenem primeru ne pomeni germanizacije, da je, nasprotno, Karantanija temelj Avstrije. Raznarodovalni proces je delo industrijske revolucije in imperialistične ekspanzije – ne le nemške! To moro smo preživeli oskubljeni in zdesetkani, a tu smo, kot v posmeh grobarjem. Majhni, a s sijajnimi možnostmi.

Ni torej čudno, če smo v veliki igri bolj ali manj prepuščeni sebi, če nočemo biti hlapci.

Glede Vašega občutja v nemškem okolju bi Vas, kot nadaljevanje prej povedanega, spomnil, da so bili vsi kraji na današnjem Bavarskem, pa tudi v Saški in Schleswig-Holsteinu dolgo v srednji vek povsem vendski! Bradati germanski Barbari so le počasi prihajali iz svojih host med pridne, delovne, vendske poljedelce in trgovce. Nič čudnega, če še danes okoli Slovenskega jezera (Lacus Venetus! po latinsko, po slovensko Velika voda, po nemško Voden=Boden-See) začutite družbeno klimo, ki Vam je blizu. In še kje drugje v danes povsem nemških deželah.

Naj preizkusim Vaše potrpljenje in omenim še eno vendsko zgodbo. Vendeja v Franciji je bil poleg Bretanje (Gorni Brežje jo imenujejo še danes domačini) največji preostali vendski otok. Kot tipični poljedelski konservativci naše sorte, so se odločno uprli revoluciji in – kot bi komaj čakali – so jih revolucionarji na mah pokončali. Pobili so jih 600 000! Korenine Karantanije segajo globoko in široko. Tak civilizacijski in zgodovinski pojav ni muha enodnevnica. Samo razmišljanje v tej smeri pelje v razjasnitev mnogih posebnosti, ki so vezane na Vende, Karantance, Slovence.  Le tako je mogoče razumeti specifiko Norika, najdb starokrščanskih poznoantičnih naselbin na težko dostopnih vzpetinah le tam, kjer so živeli Slovenci, kar odmeva danes v čudoviti edinstvenosti cerkvic na gričih. Značilnosti slovenskih dežel kot npr. ajda. Naj opozorim, da so se na te vzpetine zatekali Slovenci, domorodci, ki so v stiku z okupatorji, najprej poganskimi, potem pa krščanskimi Rimljani/Bizantinci, privzeli krščanstvo in se s tem ločili od svojih. Ko se je imperij sesul, so nekateri pobegnili s svojimi pokrovitelji, drugi pa so se umaknili pred sovražnimi poganskimi rojaki v težje dostopne kraje, kjer jim niso bili – poljedelcem – na očeh. (Ali se ni pred petimi desetletji zgodilo nekaj podobnega? le da so moderni časi vsaj konec nekoliko predrugačili?)

Podrobnost, ki Norik izvzema iz običajnih rimskih provinc, je ločenost večine današnjih naselij od rimskih kolonialnih postojank, ki so jih le tu in tam rastoče domorodske naselbine prekrile, kot npr. Ljubljana Emono. Nekatere, kot Virunum, so za vedno ostale izven naselitvenega območja domačinov. Tega ni nikjer drugje v imperiju. Tam so današnja mesta praviloma nstala okoli antične, rimske srčike. Kaj nam to pove. To nam pove, da visoko civilizirano ljudstvo Norika ni imelo nobene potrebe privzeti pridobitve rimske civilizacije in je trmasto vztrajalo na svojem. Okupatorju ni ostalo drugega, kot da je zasedel strateške točke in uredil zaščitene komunikacije med njimi. Odtod značilni “castrumi” na dosegljivih razdaljah med večjimi naselbinami, da so se lahko v stiski in ponoči rimski popotniki (vedno z vojaško zaščito) tja zatekli. Zato tudi tako malo dokumentov in statističnih podatkov, saj država vodi to evidenco za svoje dežele, ne za občasno zasedene. Domačini smo imeli svojo lastno, ustno izročilo in kulturo (zato toliko ljudskih pesmi), leseno (zato malo ostankov) stavbarstvo, ki je bilo tudi krajevnim prilikam primernejše od rimske kulture kamna. Kasneje so seveda opustele naselbine osovraženega tujca postale dobrodošel gradbeni materijal, najprej za utrdbe, potem pa tudi za stavbe (požari!). Kako zelo so naši predniki sovražili krščanskega tujca,  s tem tudi njegovo vero (a tudi “domače izdajalce”), priča mučno in dolgotrajno pokristjanjevanje. Pa še potem so, daleč tja v trinajsto, štirinajsto stoletje, ostajali mnogi čisto poganski otoki, ki so jih z ognjem in mečem poizkušali spametovati. Tako npr.Oglejci v gornjem Posočju še dolgo po l. 1300. (Petelin na cerkveni strehi = le eno  mnogih znamenj popustljivosti kristjanov pred pogansko tradicijo!)

Vse to v luči našega védenja o Karantaniji priča o visoki kulturni in družbenopolitični potenci naše nacije. Nič ni torej čudnega, če so si na tem bogatem humusu spretni Hasbsburžani in njihovi barbarski sonarodnjaki zgradili skoraj tisočletni imperij. Brez slovenske karantanske dediščine bi to ne bilo mogoče. Kako so naši vendski sorodniki tudi drugje po Evropi sejali dobro seme civilizacije vidimo, če pogledamo, kje v današnji Nemčiji se je rodilo največ kulturnih in znanstvenih velikanov (tam od Dresdena, preko Leipziga do Lüneburga npr., drugod presneto malo!)

Toliko o “nemškutarstvu”.

Bolna slovenska psiha… . Popularizacija tega pojma je vsekakor dosežek v panslavistične spletke vpreženega Cankarja. Žal. Genijalnost ni nujno v pravem sorazmerju z modrostjo in odgovornostjo! Sicer pa: Ali je mogoče pričakovati, da bo ljudstvo, ki izpričuje tako visoko stopnjo kulture in občutljivosti, prestalo strahotne preizkušnje na najbolj prepišnem koščku Zemlje brez kakršnihkoli posledic? Mislim, da mu smemo odpustiti kakšno čudaško muho ali trmo. Lahko se tudi malce smili samemu sebi – pač ne prepogosto. Nagrada mu je čudovita supernova s konca dvajsetega stoletja – država Slovenija, in prelepi vrt, ki si ga je v potu svojega obraza izkrčil v trnju. To, pa ščepec ponosa na svoje poreklo in fantastično zgodovino, bi marsikomu ustavilo korak pred breznom samomora! Kje je tu šola?

Precej več, kot sta vredna Wagner in Dostojevski skupaj, more naša nacija pokazati na viziti. Prav gotovo pa večina tistih, ki so bogatili svetovno zakladnico, nosi registrsko tablico večjega in bogatejšega okolja, saj so le tam lahko uresničili svoje vizije. Žal je tak naravni zakon. Ne bom se spuščal na nivo, da bi poizkušal nekaj njih našteti. Omenim naj le Plečnika, ki se je uspehu in karieri odpovedal, ko je začutil, da ga domovina potrebuje. Nič pa nam ne brani, da smo nanje ponosni, da se glasno zavedamo njihovega in s tem našega deleža. Še posebej, ker smo vedno nesebično in z veseljem sejali in delili, kar smo največ vrednega imeli. Težko bi našli področje, kjer ni našega bistvenega prispevka.

Trenutno stanje slovenske politične stvarnosti. Predvsem je neizogibno, da mladci ZSMSja doživijo orgazem. Preveč je v delu Slovencev vcepljenega nedoločljivega strahu in z njim povezanih manir – ki so v danih okoliščinah pomenile preživetje – ter v drugem delu boljševističnega, komsomolskega vzorca odzivanja. Kakor sem povedal že uvodoma, so ti dobro vedeli, kam plove njihova barka, pa so pravočasno zaigrali odrešilni poker. Ta je uspel, le osamosvojitev je nekoliko presenetila. Bila je pač takšna, za tiste Slovence, ki se tega zavedajo, srečna konstelacija. Zdaj jo imamo, svojo Slovenijo, v zakup pa moramo vzeti poleg skrbi  in žrtev za obstoj ter prihodnost, tudi ples vampirjev, ki si, hočeš nočeš, režejo svoj kos pogače iz živega nacionalnega telesa. Pravzaprav je to le današnji videz sicer v zgodovini dobro znanega plačevanja davka za svobodo in mir (Dubrovnik Benetkam, Turkom, Habsburžani Turkom itd.). Zatiralci pridobitev demokratičnih tradicij par excellence, kar boljševiki pač so, se po desetletjih totalitarnih “iger na nesrečo” brezsramno poslužujejo pridobitev prav iste demokracije, da ostanejo pri vzvodih moči, pri denarju in pri oblasti. Potentni mladci pridejo kar prav! Kako se v to menažerijo vključujejo prejšnje povezave in interesi, to  je stvar svobodne fantazije.

Omeniti velja še nekaj. Največkrat se pozablja, da je komunizem v bistvu anarhizem. To ga je delalo vedno privlačnega zlasti mlajšim ambicioznežem, saj je bilo treba predvsem rušiti in jemati. Ko ni bilo več kaj podreti in kje vzeti – no potem je pač propadel. Ostale pa so manire. Le tako je mogoče razumeti sicer povsem abotno domislico, ko je predsednik slovenskega Parlamenta tik pred lokalnimi volitvami lani, oznanil pričetek gradnje kulturnega središča v bivši vojašnici na Poljanski cesti v Ljubljani tako,  da je z udarcem macole podrl manjši, za to priložnost zgrajeni zidec pred stavbo vojašnice. Pač, strast podirati. Zato so isti mladci tako uspešno rušili npr. Titovo štafeto, pa nenazadnje tudi državo – na našo srečo, ko je šlo za Jugo, danes je to precej manj zaželeno. A drugega ne znajo in ne zamudijo nobene prilike, da rušijo ugled in digniteto državnih inštitucij. Tako je mogoče razumeti vztrajno napadanje Parlamenta in poslancev, nespoštovanje Ustave in zakonov, ki so jih sami sprejeli, obravnavanje izvoljenih predstavnikov ljudstva kot “delavcev v združenem delu” itd. itd.

V svojem početju imajo uspeh predvsem zaradi krute resnice, da smo Slovenci oblast vedno sovražili, enako njene eksponente, pa naj so bili domačini ali tujci. Bila je namreč tuja oblast, do katere smo imeli nekakšen shizofren odnos. Tako je prebujanje zavesti, da gre sedaj za našo oblast, da je to naša država, dolg in težaven proces. Anomalije in umazane podrobnosti “tranzicije” to preobrazbo še dodatno zapletajo. Tudi ni neznana resnica, da je služiti v mnogočem udobneje. Svoboda ni poceni. Izraelci so dokaj klavrno potovali v svobodo čez rdeče morje. Vsekakor Mojzesu niso bili niti najmanj hvaležni in so hrepeneli po zlatih časih suženjstva. No ja,  če drugega ne, vsaj nič drugačni nismo.

Drugič kdaj Vas bom gnjavil, kako sem brez uspeha vrtal, da bi Slovenci dobili svoj lasten TV satelit, ki bi kulturno in politično, predvsem pa ekonomsko povezal vse raztresene enklave, ki bodo sicer neizogibno počasi izginile, pa sem žel le posmeh gospodov kot so Kremžar ali Bernik (že davno pred osamosvojitvijo!); ali pa, kako trmasto so gospodje v škofiji odklanjali idejo, da bi iz Družine naredili civilni politični list s kakršnim koli že imenom, npr. Slovenska družina, le ne Slovenec, ki bi zlahka imel 80 in več tisoč dnevne naklade. (Dolgo časa sem bil zaposlen v Delu, pri raziskavi trga in pospeševanju prodaje! To je bila ena mojih prvih zaposlitev!) Namesto tega so naredili medlo karikaturo časopisa, ki se ji politični oponenti smejejo in brezobzirno šarijo po upravi, po uredništvu in po konceptu. Žal! Zadeva Novamedia je le pika na “I”.

Lepo Vas pozdravljam!

V Ljubljani, 14.03.1995

Obletnice povprašajo…. V zadevi arbitraža se že kažejo nekateri odgovori.

Najprej, da je Slovenija v svojem memorandumu lagala. Že uvodna laž, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati” (kar je moral tribunal skladno s pravili arbitriranja in določb v Sporazumu o arbitraži dosledno upoštevati!) docela derogira postopek odločanja in je arbitražna odločba na tej podlagi null and void – nična. Ne obstaja. Zato vse ostale neprimernosti v memorandumu sploh niso pomembne. Tudi ta papir je out!

Drugo: Dogajanje v zvezi z arbitražo in še posebej sedaj že javno objavljeni dokumenti pričajo, da vpleteni niso ločili med pravdo in arbitriranjem. Večina vpletenih se je vtikala v področje odločanja, kar je tako z načelom arbitriranja kot z natančnimi določili, zapisanimi v Sporazumu o arbitraži, v popolnem neskladju. Prav zato, ker se neposredno ni bilo mogoče o ničemer (razen – končno – o arbitraži !) dogovoriti, se odločanje prepušča tretji osebi, kateri vsaka stran da na mizo svoje maksimalne argumente – zahteve. Odloči torej tretji. Da je tako, potrjuje tudi člen Sporazuma, ki govori, da pa se – torej mimo arbitraže – stranki lahko v času trajanja postopka tudi sami dogovorita…

Tretje: S sklenitvijo Sporazuma o arbitraži so ad acta vsi poprejšnji (neuspešni!) postopki. Ostajajo le dejstva, veljavne pogodbe, ki se tičejo predmeta arbitriranja.

Upoštevaje Sporazum o arbitraži, je bila slovenska stran dolžna predočiti in z ustreznimi dokumenti utemeljiti zahtevo, ki grafično izgleda takole:

Okoliščine in ostale podrobnosti so vsebovane v sočasno v Delu objavljenih člankih. Učinek teh objav je bil, da je Delo prenehalo objavljati tekste avtorja AL. V Haag je bil pa poslan memorandum, ki ni vseboval niti enega relevantnega dejstva in argumenta. Že začel pa se je – kot povedano – z usodno lažjo, ki je maksimalno koristila sosednji državi in nepopravljivo oškodovala Slovenijo.

K USTANAVLJANJU POKRAJIN (november 2019)

ZANIMIVA SODBA O SLOVENCIH
“Świat Słowiański” piše (1907 str. 13-14) o Slovencih:

“Med Jugoslovani imajo Slovenci največ političnega zmisla; sicer so majhen narod, a bodo še igrali od-
ločilno ulogo… To je skrajno demokratičen narod, obenem pa  k a t o l i š k i  še bolj kakor  P o l j a k i. Ako bo poljski ‘ljudski centrum’ (centrum ludowe) pri novih volitvah pridobil znatno število mandatov – kakor se splošno pričakuje – bo našel v slovenskih poslancih najbližje zaveznike”… Zahteva narodne avtonomije je edina točka resnega nesoglasja med Poljaki in Slovenci. Poljaki zahtevajo deželno avtonomijo: ideja narodne avtonomije se je po mnenju poljske revije rodila pri Rusinih, ki so najslabši politki v Avstriji, ta ideja je neplodna in neizvedljiva. Slovenci naj bi skrbeli, da se Krajnska narodno okrepi; potem naj bi nastopili s programom, da se s Krajnsko združijo slovenski okraji sosednjih dežel.
Poljaki in Čehi bi tak program podpirali, in Slovenci bi gotovo imeli rajši tako deželno avtonomijo kakor pa fikcijo narodne avtonomije.

F.G. (Franc Grivec)
ČAS št. 2 / 1907

Izpostavljamo:

Zahteva narodne avtonomije je edina točka resnega nesoglasja med Poljaki in Slovenci.

–  Bolane tribalistične balkanske predstave o državi in narodu so civiliziranim ljudem odvratne (spomnimo se norega/zadrogiranega malarja – nacija). Imajo tudi grozovite krvave posledice: smo lahko opazili (nekateri tudi začutili na lastni koži…).

Poljaki zahtevajo deželno avtonomijo: ideja narodne avtonomije se je po mnenju poljske revije rodila pri Rusinih, ki so najslabši politki v Avstriji, ta ideja je neplodna in neizvedljiva.

– “neplodnost” in “neizvedljivost” je na silno boleč način na hrbtih Slovencev (Krajncev, Primorcev, Korošcev, Štajercev, Prekmurcev) izpričana.

Slovenci naj bi skrbeli, da se Krajnska narodno okrepi; potem naj bi nastopili s programom, da se s Krajnsko združijo slovenski okraji sosednjih dežel.

– Natančno to je vsebina suverenovega (Karlovega) Manifesta, ki sta ga uresničili vladi – tako dunajska, kot ljubljanska. Z edino razliko (plus evidentna razlika v nadaljnji usodi!!!), da je Dunaj s svojo Avstrijo šel v Pariz, slovenska klika (Izidor Cankar, Tavčar, Hribar, Kramer, Jeglič) pa je Pogačnikov dosežek (razglasitev, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa USTAVNA (!!!) pooblastila v VSEH (!!!) slovenskih deželah”) mirno briskirala in utajila pred lastnimi rojaki, ki jih je namesto tega zapeljala v morilsko balkansko sužnost. Dogajanje po osamosvojitvi (1991) opozarja, da katastrofe še ni konec, in je vprašanje, če se bomo Slovenci iz nje sploh še kdaj izvlekli.

Posebej velja opozoriti, da je zgodba s Slovenci v dvajsetem stoletju v resnici zgodba o totalnem genocidu. Če prej ne, je treba to dejstvo opaziti potem, ko je ameriški kongres sprejel izjavo o turškem genocidu nad Armenci (po Prvi vojni). Imeti je namreč treba pred seboj delež pomorjenih pripadnikov naroda: Armencev so Turki likvidirali 1,9 odstotka. In se nad tem genocidom zgraža ves Planet. Slovencev so znotraj “jugoprojekta” pomorili skoraj SEDEM (!!!) odstotkov (uradno štetje, ki se ni končano, in bo še kaj dodalo – pregnani / izseljeni pa sploh še niso upoštevani!!!). KAKŠEN GENOCID JE POTEM ŠELE TO? Če – kot rečeno – upoštevamo še pregnane in izseljene, je to preprosto ELIMINACIJA! In prav to – dokončanje genocida – je čaranje / norčevanje iz dosežka – osamosvojitve 1991 – ki je bilo zadnje upanje za obstanek nacije – (tudi) s finto “pokrajine”, namesto z dokončanjem osamosvojitve….

V Ljubljani, 06112019

Iz kategorije Saj ni res pa je… “Prispevek HTV ob obletnici podpisa” – Zabok: posnetek s kolodvora Zabok ob ponovnem odprtju proge Zabok – Zagreb (glej sliko)

OB DESETI OBLETNICI (4. 11. 2009)

Na TVS Sobotni dnevnikov izbor ob deseti obletnici podpisa Sporazuma o arbitraži.

Shizofrenost politične scene v državi izpričuje že poimenovanje “Arbitration Agreement” (samo angleško besedilo je uradno!!!) v slovenščini: “Arbitražni sporazum”, kar je groba potvorba.. Originalni naslov se v slovenščini namreč glasi Sporazum o arbitraži! (Original namreč ni zapisan: Arbitral Agreement!!!! marveč Arbitration….!!!)

V oddaji je bilo tudi razločno povedano, da je vse v zvezi s slovenskim arbitražnim memorandumom vodil – usmerjal sedanji zunanji minister Miro Cerar. Torej uvodna laž: “Republika Slovenija in Republika Hrvatska sta se osamosvojili hkrati”, ima svojega odgovornega! Laži se seveda kar vrstijo. Navsezadnje je že sam datum osamosvojitve tako RS kot RH čista izmišljija. Republika Slovenija je RAZGLASILA svojo osamosvojitev (se je torej osamosvojila!) dne 26.6.1991. Sosednja RH pa je “raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom” (torej “osamosvojitev”) razglasila šele 8. oktobra 1991.

Laži so usodno učinkovale glede tribunalove odločitve, predvsem pa je zaradi njih ves postopek odločanja neveljaven in odločba nična. Postopek odločanja je torej nujno ponoviti in to skladno z natančnimi navodili Sporazuma o arbitraži in relevantnimi dejstvi. Sam Sporazum o arbitraži je podpisan, evidentiran v OZN in velja. Sosednja država je s svojim podpisom potrdila, da ni stranka v postopku odločanja o poteku meje, da pa je zavezana odločitev upoštevati in s svoje strani izvršiti.

O vlogi sosednje države je na svoj način zelo nazorno povedala resnico anekdota iz tokratne TV oddaje:

Župan Metlike je ilustrativno opisal nastajanje razmejitve na terenu v okolici Metlike: da so dunajske “študente” krajani povabili v kleti, in tam so nastajali dogovori o natančnem poteku meje – ali bodo pod Avstrijo ali pod Ogrsko.

Kje je tukaj Hrvatska???? Kraljevina Ogrska je bila enovita in nedeljiva država (kar posebej poudari tudi suverenov Manifest 16.10.1918). Na uradnih specialkah je na naši strani meje zapisano ali Küstenland ali Krain ali Steiermark, na oni strani pa UNGARN. Državna meja je torej bila med slovenskimi deželami in Kraljevino Ogrsko. S to mejo so 1.12.1918 slovenske dežele s Kraljevino Srbijo sklenilo zvezo – “ujedinjenje” – in nastala je južnoslovanska država, ki je z razglasitvijo slovenske osamosvojitve 26.6.1991 razpadla na Republiko Slovenijo in preostanek SFRJ. Državna meja med slovenskimi deželami in “preostankom” je ostala ves čas trajanja zvezne države nespremenjena. (Višji arhivski svetnik Peter Ribnikar v svojem znanstvenem delu o situaciji 1918/19 pokaže, da so bile te meje edine obstoječe državne meje znotraj novo nastale države). Edini relevantni meddržavni sporazumi o tej meji so bili sporazumi italijanskih in nemških in madžarskih okupacijskih oblasti s Pavelićevo NDH, ki so potrdili meje slovenskih dežel in Trianonsko mejo na reki Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo. Nobena mednarodna pogodba ali sporazum teh meja ni spreminijal.

V trenutni obstoječi a iz navedenih razlogov sicer nični arbitražni odločbi je tribunal odločno poudaril, da “jugoslovansko notranje pravo (incl. AVNOJ in podobno) na internacionalni ravni nima nikakega učinka”. Kjer koli obstaja neko relevantno internacionalno pravno dejstvo (npr. “rapalska meja” – v primeru “Tomšičevih parcel”, ali državna meja slovenskih dežel z Ogrsko – tega memorandum niti ne omeni!!!!), ga je tribunal dolžan upoštevati (seveda mora biti navedeno v memorandumu…..).

Velja tudi, kar je morala storiti Slovenija pred razglasitvijo osamosvojitve: priznanje obstoječih državnih meja s sosedami. V TUL je to natančno navedeno v drugem razdelku – meje:

“Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ”! Besedilo je popolnoma jasno in določno. Ne gre preprosto za znotrajjugoslovansko republiško (upravno!) razmejitev med jugoslovanskima socialističnima republikama, marveč za državno mejo “v okviru dosedanje SFRJ”, kar pomeni/terja upoštevanje vseh relevantnih okoliščin – gre torej za državno mejo slovenskih dežel s preostankom SFRJ. Samo preostanek SFRJ – Jugoslavija je ob slovenski osamovojitvi mejil na Slovenijo in z njim je imela osamosvojena država državno mejo. To, stoletja obstoječo in celo leta 1941 s strani Zagreba že uradno priznano državno mejo bi morala sosednja Hrvatska vnaprej priznati, preden so razglasili svojo osamosvojitev. Ker tega niso storili, njihov akt razglasitve sploh ne velja.

01102019

AL

Divizije prihajajo:

Od leta 1408 so se naši predniki, državljani slovenskih dežel, dolga stoletja v neprestanih krvavih spopadih morali sami sebi prepuščeni braniti pred nenadnimi množičnimi vdori vsiljivcev prek južne meje. Sovrag je prihajal nadnje iznenada: pritihotapil se je “po partizansko” skozi hoste daleč v notranjost dežel in ob primerni priložnosti (kmetje sredi dela na polju in z živino na paši otroci) planil nadnje. Poklal vse moške in starejše, mlajše ženske pa odvlekel v Banjaluko na tržnico za sužnje in janičarje. To se je ponavljalo brez konca. Graščaki in meščani so se lahko ubranili izza trdnih obzidij (Ljubljane npr. “Turkom” – ki so govorili med seboj v znanem jeziku! Trubar se je pri njih – ujetih na ljubljanskem gradu – učil hrvaščine – nikoli ni uspelo zavzeti. So pa radi taborili v prostrani jami severno od mesta, danes imenovani Bežigrad. Tam so Ljubljančani kopali gramoz za zidanje. Bila je jama prostor, ki so ga vpadniki lahko zavarovali in je tam njihov beg varno prežvekoval. Zato so meščani ta turški vikend imenovali BEGOV GRAD – v žargonu: BEGJI (!!!) torej BEŽI-GRAD. In ni noben slučaj, da je danes tam turška ambasada in zraven džamija………………), kmetje pa so se “MORALI ZNAJTI” – Predvsem so utrdili svoje cerkvice na gričih, jim dodali kašče, kjer so hranili potrebne zaloge, in druge potrebne prostore, pa so tja lahko pobegnili na varno – če so seveda bili pravočasno opozorjeni. Ker so “turki” kot povedano planili med ljudi iznenada, že daleč v notranjosti, stran od meje, ker so se tihotapili po gozdovih, so umni Krajnci, Primorci in Štajerci (pa tudi Korošci, saj so tudi tja prihajale take trume) domislili sijajno sredstvo: GRMADE na gričih. Po vseh deželah so na izpostavljenih hribih pripravili kresove in zraven dežurali noč in dan. Prvi, ki je zaznal vpad migrantov (pardon…), je prižgal svoj kres, in ostale so sledile, pa je kmalu vsa dežela vedela: TURKI SO V DEŽELI – in so hitro pobegnili v tabore ali na druga varna mesta.  Tako so Slovenci – Krajnci, Primorci, Korošci in Štajerci reševali golo življenje. Imetje, vasi in obdelana polja pa so izginjala pod mečem pritepencev. V varnejše okolje so odšli tudi imoviteži, plemenitniki in sloviti samostani s knjižnicami in umetnijami. Dežele so medlele izropane in opustošene.

Potem je izbruhnila prva osvoboditev in meja, dotlej krvavo ubranjena, je postala široko odprta. Najprej so bile prepovedane vse pripovedi o strašnih izkušnjah, prihajajočih od juga. Potem so ondotne navade vse bolj prodirale v vsakdan domačinov. Nesreča Druge vojne je vrnila “partizanske nenadne vdore iz host, požgane vasi, šole, samostane, gradove, pomorjene…*” in zmaga je potem pomenila konec tudi za

slovenske dežele, ne le spomin na slavno zgodovino in hrabre prednike, ki so nam dežele ohranili.

Z “osamosvojitvijo” 1991 – tako je videti – je prišel tudi dejanski konec vsega slovenskega. “Divizij”, ki prihajajo, nihče ne bo ustavil. Ne, ker jih ni več sposoben, KER JIH NITI NOČE.

25102019

*) tudi tokratni so med seboj govorili znan (pa tudi domač) jezik, kot v Trubarjevih časih.

ob prazniku

25101991 = “z odhodom zadnjega vojaka JLA je Slovenija postala suverena država” – take slaboumnosti ( če niso tudi kaznivo sramotenje države) seje TVS (v poročilih ob 5h danes).

Slovenija je postala samostojna država z razglasitvijo 26061991, ko je tudi prevzela vsa ustavna pooblastila in oblast ter doseženo tudi zavarovala, ko je vojska preostanka SFRJ osamosvojeno državo napadla. To vprašanje je pravno uredila  Brionska konferenca, ki je z moratorijem na zatečenem stanju preprečila kakršnokoli nadaljevanje agresije, in JLA ni preostalo drugo, kot da je iz suverene države Republike Slovenije odšla. Da je tako, povedo dokumenti in razvoj dogodkov. Posebej veliko pove situacija jugoslovanske republike Hrvatske, ki jo je moratorij zalotil kot del preostanka SFRJ in s tem tudi agresorko na Slovenijo. Zato je smela svoj  “raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom” razglasiti (sicer iz neke kleti v Zagrebu, kar je svojevrsten dosežek!) šele po poteku moratorija.

Republika Slovenija je medtem že ves čas nemoteno izvrševala svoje državne funkcije in vlogo. Tkim. Badinterjeva komisija, ki je začela delovati konec avgusta 1991, se zato s Slovenijo sploh ni ukvarjala. Internacionalno pravno je bil položaj Republike Slovenije popolnoma jasen: kakor je leta 1918 prišla v okvir “Jugoslavije”, tako je (edino) lahko državo z razglasitvijo osamosvojitve zapustila. Badinter je imel problem z mejami med preostalimi republikami in Srbijo (ki je edina, tako kot slovenske dežele prišla v Jugoslavijo kot subjekt.) Zato je z mnenji odločil, da republiške meje teh republik postanejo meddržavne. To se seveda v ničemer ne tiče meje slovenskih dežel in o tem Badinter sploh ne govori (razen, da v Mnenju 7 odločno terja takojšnje priznanje Slovenije).

Katera psihiatrična institucija ali sanatorij pa bi mogel preiskati, kaj se je tisti čas pletlo v buticah vladajočih v Sloveniji in izdelkov pravne fakultete unidrek, da ničesar od tega niso ne opazile in še manj razumele – kdo ve?. Kako so reagirale, pa že dolgo vemo in občutimo.

AL

Iz sporočila tržaški Mladiki, 14. januarja 2010:

Spoštovani!

Mladika sicer ni specializirani politični časopis, verjamem pa, da uredništvo scela živi “Primorsko” – torej tudi njeno politično življenje – razpeto od sive davnine v današnji čas in pričakovnje prihodnjega. Zato si dovoljujem ad info poslati vam  odprto pismo profesorju Bučarju. Zadeva Primorsko in aktualno situacijo – posebej Sporazum o arbitraži, za katerega sem večkrat doslej javno opozoril, da je edina uresničljiva možnost in tudi ustrezna, a pod pogojem, da slovenska vlada v Memorandum (t.j. zahtevek) zapiše SAMO IN IZKLJUČNO mednarodnpravno relevantna dejstva/argumente, kakor zahteva 5. točka Sporazuma, to pa je dejansko mednarodnopravno dejstvo nastanka Jugoslavije, njene združitve in razdružitve (1918 – 1991).  Vse drugo so znotrajdržavni, upravni in lokalni fakti. Imeli bi veljavo, če bi drugega ne bilo. Seveda pa državnost in celovitost neke dežele daleč presega vsako lokalno ureditev, vsako pravno vsiljeno mnenje in tudi vsak mednarodni ukrep, ki sloni na zmoti ali na napačnih ali napačno uporabljenih dejstvih.

Precej tega vsebuje pismo profesorju Bučarju, ki seveda ni edino in sploh ne prvo na to temo….

Lepo Vas pozdravljam

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica

Odprto pismo:

Spoštovani gospod profesor!

Poslušal sem program TVS3 nocoj ob 20h. Slišal sem Vašo izjavo glede Istre, da to ozemlje ni bilo ne slovensko ne hrvaško, ker je bilo avstrijsko oz. beneško.

Seveda moram kljub zadovoljstvu, ker že marsikatera moja misel na to temo vendarle tako ali drugače najde  nekaj prostora na javni sceni, ugotoviti, da to, kar ste izjavili, ni prava resnica, predvsem pa je z vidika slovenske državnosti nedopustna.

Neizpodbitno dejstvo je državnost slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva (ustanovljeno 1804-1806 kot nadomestek cesarskega naslova Rimskega cesarja). Prav ustanovitev Avstrijskega cesarstva potem, ko je Habsburška dinastija izgubila zveneči cesarski naslov (ni prinašal vladarskih ingerenc!), razkriva državnost habsburških “Dednih dežel”, ki so dejansko vojvodine in krajine, nastale v zgodovinskem procesu na območju slovenske Karantanije in ki so prevzele izvorno karantansko državnost. Vladarsko legitimiteto je dinastija Habsburgovcev pridobila prav na državnosti vojvodin in krajin, ko jih je z vojaško akcijo leta 1278 prevzela v dedno posest. Izvorni vladarski naslov avstrijskih Habsburžanov je bil tako “le” vojvodstvo teh slovenskih karantanskih dežel. Posebej jih to ni motilo, dokler so to “skromno” vladarsko legitimiteto nadgrajevali z naslovom rimskega cesarja in s tega piedestala z dedovanjskimi in ženitbenimi manevri uspešno zaokroževali  svoje z vladarskimi – tudi kraljevskimi (Češka, Madžarska, Španija…) – naslovi povezane posesti. A izvorna vladarska legitimiteta je bila “samo” slovenska – karantanska. In Napoleonova ukinitev Rimskega cesarstva jih je pahnila nazaj na prvo stopnico vladarskih naslovov. Zato so se potrudili in nemudoma ustanovili fiktivno tvorbo Avstrijsko cesarstvo, ki je simbolno združevalo omenjene Dedne države in obe Avstriji, Gornjo in Dolnjo, v ničemer pa ni spreminjalo državnostnih atributov teh dežel. Je pa prinašalo cesarski naslov – sedaj Avstrijskega in ne več Rimskega cesarja.

O državnosti Dednih dežel habsburške dinastije (vojvodin in krajin, ki so kot rečeno nastale na temelju državnosti slovenske Karantanije) je dokumentov na izbiro. Navajam štiri, ki so najbolj pri roki (in hkrati nekoliko elaboriram zadevo):

1) ARTICLES PRÉLIMINAIRES DE PAIX Château d’Eggen-wald, près de Leoben,
29 germinal an V (18 avril 1797) – to je pripravljeni mirovni sporazum (podpis je bil predviden v Ogleju) med Napoleonom in cesarjem Francem, ki ga sporazum naslavlja: Sa Majesté l’Empereur, Roi de Hongrie et de Bohême, etc. etc. in našteva njegove Dedne DRŽAVE (ses états héréditaires): S(t)yrie (v originalu manjka črka t), la Carinthie, le Tyrol, la Carniole et le Frioul, ki jih bo vrnil cesarju. Istra je bila tisti čas zasedena od Napoleonovih zaveznikov Benečanov, pa je bila zaradi tega predmet posebnega protokola. Vsekakor dokument najvišjega ranga izpričuje državnost Dednih dežel.

2) Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918, ki decidirano dovoljuje “deželam Avstrijskega cesarstva”, da se svobodno razdružujejo in združujejo. Nedvoumno torej priznava njih državnost in suverenost. O političnem analfabetizmu slovenske “stroke” tedaj in še dandanašnji seveda glasno kriči nadaljevanje tega manifesta. Cesar namreč v nadaljevanju odločno pove, da pa Kraljevine Ogrske ni dovoljeno razkosati. Je torej Kraljevina Ogrska celovita, enotna država. Province/pokrajine nimajo lastne državnosti. Torej famozno “hrvatsko državno pravo” s katerim je Zagreb blefiral in zavajal (še danes), je bil navaden privid brez vsake vsebine. Pred njim so poklekali le državnostno nepismeni slovenski “narodni voditelji”! A resnica je, da so bile subjekt mednarodnega prava samo slovenske dežele, katerih upravljanje je legalno pridobila ljubljanska vlada z uradnim obvestilom dunajski centralni vladi, ki je dejstvo, da Narodni svet v Ljubljani prevzema v svojo suvereno upravo slovenske dežele Primorsko (seveda z Istro!), Krajnsko, slovenski (!) del Koroške in slovenski (!) del Štajerske, sprejela brez ugovora na znanje. To seveda dokazuje državnost in suverene pravice teh dežel oziroma vlade, ki je prevzela državne posle.

Da so v Zagrebu vedeli, da nimajo državnostne legitimacije za manipuliranje s svojimi “kraljevinami”, so se spretno “šlepali” na državnosti in suvereniteti slovenskih dežel. Na roko jim je šlo tudi Wilsonovo soglasje, da se hrvaški deli Ogrske priključijo novi državi (in seveda Slovaška Čehom, Sedmograško Romunom). Vendar državnopravno legitimiteto so lahko izvajali le iz državnosti slovenskih dežel (Dalmacija kot del Kraljestva Ilirija in Bosna in Hercegovina kot anketirana s strani Avstrijskega cesarstva, sta posebno poglavje) in zato tisti hip (še) niso (po)kazali svojih aspiracij do Istre (in Medmurja!).

3) Da se neka država ne more združiti z “nedržavo” – torej da se npr. Kraljevina Hrvatska in Kraljevina Slavonija ne bi mogle združiti s Kraljevino Srbijo, marveč bi si take pokrajine brez državnopravne subjektivitete Srbija lahko le priključila, se je izkazalo na sam dan “ujedinjenja” 1.12.1918 v Beogradu. Vodja delegacije Države SHS, Pribičević, je v svoji adresi izjavil, da se Država SHS združuje s Kraljevino Srbijo. Seveda ga je državnopravno razgledani, v Franciji šolani regent Aleksander v svojem odgovoru – sprejetju združitvenih želja – takoj popravil z izjavo, da se DEŽELE AVSTRIJSKEGA CESARSTVA  združujejo s Kraljevino Srbijo. Država SHS torej ni bila subjekt mednarodnega prava. To so bile le slovenske “dežele” (ki gredo – to menda opazi tudi slep in gluh – še dandanašnji krepko v nos ondotnim!).Več ni treba povedati. Neizprosno štrli v slovenske ignorantske pravniške in državniške butice resnica, ki jo je znal opaziti in (iz)povedati nek “bizantinec”!!! (Navsezadnje je bil Bizanc imperij/država prvega reda! Neposredno nadaljevanje civilnega dela Rimskega imperija z ambicijo biti tudi cerkveni, za razliko od Rima, cerkvenega nadaljevalca, z ambicijo biti tudi civilni – torej sta Rim in Bizanc zrcalni podobi istega vira.) V Jugoslavijo so se s Kraljevino Srbijo združile in jo ustvarile suverene slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, ki so imele natančno določene meje in državnostno osebnost. Kdo vse – Zagreb itd. – se je na ta proces “prišlepal”, ni pomembno. Pomembno je, da je 1991 Jugoslavija lahko razpadla SAMO in izključno na tiste suverene dele, iz katerih 1.12.1918 nastala. Kasneje nastale (samo)upravne enote – republike, ki jih v času nastanka države ni bilo oziroma niso bili subjekti mednarodnega prava (RH in Makedonija zagotovo ne) so se lahko le odcepile na podlagi ustave 1974, kar je seveda povezano s številnimi pogoji in seveda brez posebnega dogovora ni mogoče. Razdružitev suverenih (konstitutivnih) delov pa je samoumevna in brezpogojna v polnem obsegu, kar se je manifestiralo že pri avtomatičnem soglasju centralne dunajske vlade ob sporočilu ljubljanske vlade oktobra 1918. Torej vprašanja meje med RS in RH sploh ni. Meja – meddržavna – je od nekdaj bila in je še dandanašnji na terenu označena vse od Kantride do Zavrča.

4) O državnosti slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva govori tudi (vojaška) kartografija. V knjigi Miroslav Peterca et al., Kartografija, Vojnogeografski inštitut Beograd, 1974, beremo na strani 41:

Za nas su interesantne topografske karte sa šrafama koje je izdao bečki VGI u razmeru 1 : 144 000 (Specijalna karta vojvodstva Štajerske, Koruške i Kranjske, kneževine Gorice i Gradiške, grofije Istre, grada Trsta i Ma­darskog primorja publikovana 1842, zatim Specijalna karta Kraljevine Dal­macije izdata 1861-1863. god. i Specijalna karta Kraljevine Madarske izdata 1869-1879. god.) i 1 : 75 000 (Specijalna karta Austrougarske monarhije izdata 1873-1888).

Naslovi kart razkrivajo, da so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva (primerjaj tudi letnice izdaje!) države, dočim na območju Kraljevine Madžarske ni bilo nobenega drugega subjekta mednarodnega prava. Zato je karta obale med izlivom Rečine (oz. od 1867 naprej inkluzive mesto Reka) in Karlobagom karta “madžarskega Primorja” in ničesar “hrvaškega”, ker nič takega nikoli ni obstajalo!

Razen vojaških zadev in matičnih služb je kartografija eden bistvenih “državnih” resorjev. Ker so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva vedno samoposebiumevno države, je bila v njihovem okviru tudi kartografija – ki je itak bila tedaj izključno vojaška dejavnost. (Mimogrede: o državnosti priča tudi matična služba, ki so jo vodile “vojvodine” suvereno, ne “po pooblastilu”!).

Ker je bila kartografija tudi v Jugoslaviji v temelju vojaška domena, zato avtorji (večina visoki častniki geodetske službe) brez oklevanja povzamejo originalno naslavljanje kart. Naslovi vojaških specialk vojvodin in pokneženih grofij Avstrijskega cesarstva tako povedo, kako so se imenovale omenjene slovenske dežele/države: Vojvodina Štajerska, Koroška, Krajnska, ter Primorska (Küstenland), ki je bila iz zgodovinskih/dinastičnih razlogov sestavljena iz suverene kneževine Gorice in Gradiške, avtonomne guvernature Trst in poknežene grofije Istre s kvarnerskimi otoki.

Ker gre za uradno publikacijo vojaške uprave, namenjeno visokošolskemu pouku, je navedke jemati kot relevantni dokaz na nivoju internacionalnega prava.

Tako sem po nekoliko obsežnejšem elaboriranju štirih dokazov izvirne državnosti slovenskih dežel spet na začetku – pri Vaši nenatančni izjavi o tem, čigava je bila Istra.

Naj tudi to nekoliko elaboriram.

Zgodovinsko opredeljuje celovitost Primorske (z Istro) že v karlmanskem obdobju takratna švabska dinastija Andeksov, ki so kot suvereni tega “Vrta Evrope” (tako so ga takrat po Evropi severno od Alp imenovali) privzeli naslov “Meranski” (Meranija – Primorska).

Relevantno je predvsem obdobje, ki se je začelo z dinastijo Habsburg.

Rudolf je za pomoč pri zmagi nad Otokarjem 1278 moral tirolskemu grofu prepustiti Primorsko (in še nekatere posesti). Kasneje so “na krilih cerkvenega  Ogleja” svojo civilno oblast poskušali širiti Benečani (zlasti v istrskih mestih, silili so pa tudi v Trst in na Goriško), dokler v času našega Herberštajna ni krajnska vojska pod njegovim poveljstvom beneške ambicije z odločilno zmago pri Meranu – Pazinu dovolj umirila in so Habsburgi znova uveljavili svojo oblast tudi v Meraniji – to je v suvereni kneževini Gorice in Gradiške, avtonomnem mestu Trstu in pokneženi grofiji Istri z otoki. Na ta način se je znova vrnila celovitost Primorske znotraj habsburških Dednih dežel in je trajala vse do razpada habsburške monarhije – oziroma, ker je ni nikoli nihče ukinil – nasprotno, upoštevala sta jo celo oba okupatorja, tako italijanski kot nemški – dejansko še vedno traja… Velja torej enako, kot za ostale slovenske dežele Avstrijskega cesarstva (ker motrimo zadevo skozi državnostno, ne narodopisno ali etnološko ali folkloristično ali religijsko optiko), da je bila Primorska od Vršiča do vključno otokov v Kvarnerju slovenska dežela/država z lastno izvorno državno subjektiviteto, ki izvira iz časov slovenske Karantanije in so si jo z vojaško silo priborili Habsburžani.

Da so se torej 1.12.1918 združile s Kraljevino Srbijo slovenske dežele Primorska (celovita, torej inkluzive Istra), Krajnska, Koroška in Štajerska, je evidentno, kakor je evidentno, da je bila Istra predvsem “slovenska” in ne beneška ali avstrijska. Seveda pa je še bolj evidentno, da nikoli in nikdar, vse do 8. oktobra 1991, niti košček Istre in treh kvarnerskih otokov ni bil pod kakršnokoli upravo (kaj šele del!) kake hrvaške države ali državi podobne tvorbe.

Zločinska ravnanja samozvanih slovenskih oblastnikov, državnikov in strokovnjakov – ne le v času “Demosove vlade”, marveč vsaj zadnjih sto let – presegajo domet človekovega razuma. Zavedajoč se vsaj deloma resničnosti, ki seva iz tu naštetih nekaj dejstev, si ob prebiranju “dosežkov Burkina-Fasso tipa” naših dopisnikov Badinterjeve arbitražne komisije (nomen est omen…) in cele vrste drugih “udeleženih v postopku (postopkih)” ni mogoče misliti kaj drugega, kot da gre za še eno v neskončni vrsti “slovenskih blaznosti”! Moledujejo za “pravično mejo”, bežijo od mednarodnopravnih kriterijev in zahtevajo nekakšno zunanjo – ali kakšno že – pravičnost, ne opazijo pa, kar jim od vsepovsod štrli naravnost v nos – da ima le Slovenija argumente, ki povsem ustrezajo zahtevi iz točke 5 Sporazuma o arbitraži. Ta namreč predvideva upoštevanje načel mednarodnega prava.

Seveda je mednarodno pravo izvedeno pravo in ne more biti v nasprotju z nobenim načelom elementarnega prava – torej kljub zvenečemu poimenovanju se nobena odločitev v imenu tega ponosnega in zanosnega “mednarodnega prava” (tudi in še zlasti Badinterjevega tipa!), ki izhaja iz zmote ali se opira na fikcijo ali ignorira razvidna relevantna dejstva, ne sme upoštevati, je v celoti brez vsake veljave. Spričo gore drugačnih državnopravnorelevantnih dejstev in argumentov je dobesedno je nična. Samo popolni ignoranti ali dobro plačani manipulanti so mogli spregledati, da se je Slovenija tisti trenutek, ko je mednarodna javnost sprejela dejstvo, da Jugoslavija razpada, lahko v enakem obsegu in svojstvu, kot se je v Jugoslavijo združila, tudi razdružila. Hrvaška pa, ki v Jugoslavijo ni vstopila kot subjekt mednarodnega prava, marveč je pridobila z ustavo 1974 kot socialistična jugoslovanska republika le pravico do odcepitve, seveda ne. Lahko se je odcepila, a le na podlagi posebnega dogovora s prizadetimi. Vsekakor pa pod nobenim pogojem v obsegu znotrajjugoslovanske upravne razmejitve z republiko Slovenijo.

Ker je do secesije tistih delov nekdanje Jugoslavije, ki lastne izvorne državne subjektivitete niso imeli, v odsotnosti dogovora prišlo z vojno, je – če naj se secesijske vojne resnično končajo in nevarna žarišča (Hrvaška, BiH, Vojvodina, Kosovo, Makedonija – v oči bije, da subjekti mednarodnega prava, ki so vstopili v Jugoslavijo, niso žarišča!) pogasijo, je mirovna konferenca, do katere doslej še ni prišlo, neizogibna in nujna, očitno edina pot do miru in stabilnosti območja.

Andrej Lenarčič

PS: Naj dodam, da bi državotvorna politika nemudoma uveljavila regionalizacijo Slovenije z vrnitvijo zgodovinskih slovenskih dežel. Modri slovenski politiki pa ves čas skrbno vzdrževali “rešilni čoln” – edino pravo zatočišče slovenstva: Vojvodino Krajnsko v njenih zgodovinskih mejah – za primer, da bi nadaljevanje zgoraj omenjene “slovenske blaznosti” nedržavotvorno sestavljeno državi podobno tvorbo razgnalo.

In še nekaj besedovanj iz tistega časa:

Rupel: Arbitražni sporazum je kapitulacija

Slovenija – torek, 01.06.2010 20:09 Tekst: (sta)

Ptuj – Predlagani arbitražni sporazum je kapitulacija in popuščanje, ki si ga Slovenija ne bi smela dovoliti, je na današnji javni tribuni SDS pred nedeljskim referendumom dejal nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel in pozval k zavrnitvi sporazuma. Po njegovem se Hrvaški bolj mudi, za Slovenijo pa je nujno, da se o tem vprašanju poenoti.

o Ruplovih besedah je do predlaganega arbitražnega sporazuma prišlo potem, ko se državi 19 let nista mogli sami dogovoriti o meji. Kot je dejal, so bile ponudbe, kakršne so zapisane v sporazumu, s hrvaške strani Sloveniji dane že večkrat, a so bile doslej za slovensko stran nesprejemljive, sporazum pa je bolj po okusu Hrvaške kot Slovenije.

Ob tem je poudaril, da gre za dve enakopravni državi, ki imata obe pravico igrati vlogi pomorskih držav na Jadranu, za Slovenijo pa je to zelo pomembno vprašanje tudi zaradi nadaljnje usode edinega pristanišča v Kopru in si zato ne sme privoščiti, da bi kadarkoli postala pomorsko prikrajšana država.

Kot je dejal, v Sloveniji še vedno obstaja šola mednarodnih pravnikov, ki je že v preteklosti trdila prav to, da je Slovenija pomorsko prikrajšana država, in se pri tem sklicevala na resolucijo ZN, ki za teritorialno morje državi določa teritorij 12 milj od morske obale. A Rupel meni, da je to zgolj številka, resolucija pa ne prepoveduje, da se državi med seboj dogovorita tudi drugače, čemur pa Hrvaška ves čas nasprotuje.

Takšno razmišljanje dela slovenskih pravnikov je po njegovem zelo škodljivo. “Slovenija je bila v relativno dobrem položaju, saj smo vztrajali na tem, da se obmejno vprašanje reši pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo. Imeli smo dobrega aduta, ki pa ga je sedanja oblast odvrgla brez posebnega učinka,” je dejal Rupel in dodal, da je to storila tudi zaradi težkih razmer na drugih področjih, kar zdaj želi kompenzirati z morebitnim uspehom vsaj na zunanjepolitičnem področju.

Kot je še dejal, pri arbitražnem sporazumu ne gre več za pravno oz. strokovno vprašanje, pač pa predvsem za politično vprašanje oz. za odločanje med politiko slovenske drugorazrednosti in politiko slovenske enakopravnosti na Jadranu. Sporazum je zato po njegovem potrebno zavrniti, nato pa bo nastala nova, olajšana situacija, v kateri Sloveniji nihče ne bo mogel ničesar očitati, saj bo zgolj branila svoje nacionalne interese.

Žbogar: Na referendumu tudi, ali želimo radikalno Slovenijo

Odločitev proti arbitražnemu sporazumu na referendumu 6. junija bi pomenila ohranitev sedanjega stanja na meji s Hrvaško, pa tudi glas za “bolj radikalno Slovenijo, ki je doslej nismo poznali, za Slovenijo, ki bo izsiljevala drugo državo in ki odpira mejna vprašanja,” je danes v Ljubljani menil zunanji minister Samuel Žbogar.

Na strokovni razpravi Slovenskega društva za mednarodne odnose je zunanji minister izpostavil, da Slovenija v zadnjih 20 letih ni odpirala mejnih vprašanj in zahtevala meje južneje, kot jo je imela ob osamosvojitvi. S tem se je posredno odzval na trditve predsednika SDS Janeza Janša minuli konec tedna, da bi morala Slovenija od Hrvaške zahtevati tudi Savudrijo, saj glede na celovitost Piranskega zaliva lahko “nastane situacija, v kateri bi neka država imela obalo, druga država vodo”.

Da bi Slovenija lahko povsem upravičeno postavila to zahtevo, sta danes na razpravi izpostavili tudi Ana Kalc Hafner in Duša Krnel Umek iz Zavoda 25. junij, saj nobena skupščina, ne slovenska ne hrvaška, nista potrdili, da sta Savudrija in Kaštel na hrvaški strani.

Toda kot je pojasnil predsednik društva Jožef Kunič, je Badinterjeva komisija ob razpadu Jugoslavije potrdila načelo uti possidetis, torej, da imajo nove države tisto, kar so kot republike posedovale in da veljajo republiške meje. Slovenija pa je nato to tudi uzakonila, da je dobila mednarodno priznanje. In glede na načelo uti possidetis je Savudrija hrvaška, saj jo je 25. 6. 1991 nadzorovala Hrvaška, je menil Kunič.

Vasilka Sancin s katedre za mednarodno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti pa je izpostavila, da bi morala Slovenija to vsekakor uporabiti v svojem memorandumu, saj gre za pomembna zgodovinska dejstva. In arbitražno sodišče bo ob iskanju stanja na 25. 6. 1991 moralo upoštevati tudi zgodovinska dejstva.

Pri tem je Sancinova izpostavila še, da meje katastrskih občin niso in ne smejo biti edini kriterij za določanje meje. Ugotavljalo se bo dejansko izvajanje oblasti na določenem območju, je poudarila.

Žbogar je sicer v tej luči menil, da arbitražni sporazum omogoča, da bo Slovenija predstavila vse relevantne dokaze in da bo na ta način lahko dobila “vse, kar menimo, da je naše”. To bodo omogočila tudi vsa načela, ki so v arbitražnem sporazumu zapisana ob mednarodnem pravu, je poudaril Žbogar in dodal, da gre Slovenija lahko v arbitražo z vso samozavestjo.

Mednarodnopravna strokovnjakinja Metka Arah pa je pri tem izpostavila še pomen razlike med mednarodnim in notranjim pravom – država lahko v svoje notranje pravo zapiše marsikaj, a ko to pravo trči ob pravo druge države, to ureja mednarodno pravo. Vsaka država pa ima v mednarodni skupnosti le tiste pravice, ki ji jih v skladu z mednarodnim pravom priznajo druge države, je pojasnila in dodala, da se je Slovenija k spoštovanju mednarodnega prava zavezala že z vstopom v Združene narode.

Tako Arahova kot Sancinova sta izpostavili, da arbitražni sporazum omogoča Sloveniji uresničitev nacionalnih interesov v zvezi z mejo na morju. “Stik Slovenije z odprtim morjem” je lahko le teritorialni, saj se Slovenija “konča” na mejah teritorialnega morja, je poudarila Sancinova in znova spomnila tudi na mednarodno sodno prakso, da še nobena država ni bila odrezana od odprtega morja.

Arahova pa je dodala, da je zapis o stiku v arbitražnem sporazumu “priznanje pravnega dejstva s strani Hrvaške”, da Slovenija ta stik ima, ne glede na njeno enostransko izjavo. Stik je treba določiti le še v naravi, je dejala Arahova.

Sancinova pa se je odzvala še na trditve nasprotnikov arbitražnega sporazuma, češ da ga podpirajo samo tisti mednarodnopravni strokovnjaki, ki so “na plačilni listi vlade”. Kot je dejala, je strokovno sodelovala tudi s prejšnjo vlado in strokovno znanje daje vsem, ki ga potrebujejo.