De civitate

Eno kratko čebljanje ob članku v Reporterju (Intervju, Reporter, 15072019)

 

Prav vseeno je, kateri časopis ali revijo odpreš – magari spletno stran – pa naletiš na isto vrsto problema:

Jadikovanje nad legitimnostjo (legitimnost: zakonitost – ustavnost), obenem pa prezrt izhodiščni problem – vzrok. Bi se lahko reklo: jadikovanje zaradi posledic/učinkov, o vzrokih pa malo ali nič.

Taka težava je npr. razpravljanje o legitimnosti izvolitve nekoga na funkcijo, hkrati pa ostaja popolnoma prezrt vzrok vsesplošne nelegitimnosti izvolitev in imenovanj: 7. člen ZVDZ! ki velja od 12. 9. 1992.

Podobno se dogaja ob pleskanju spomenikov iz revolucionarnih časov. Spotika/eksces je bližina teh ostankov propadlega režima in stavb parlamenta, predsedniške palače… A kaj je to v primeri z umestitivijo “svetišča parlamentarne demokracije” – parlamenta – v poslopje, zgrajeno v maniri in za potrebe najhujše sprevrženosti parlamentarizma: boljševistične delegatske skupščine!

 

O tem zadnjem velja povedati še nekaj stavkov.

Danes jih ni dosti, ki bi se postavljali z veličastnimi, napihnjenimi “palačami demokracije” v sovjetskih socialističnih republikah. Nekako so pozabljene. So pa zlovešč primer, kako se z zunanjim (poceni) kvazi demokratičnim bliščem prekrije surovo resničnost krvave komunistične diktature (ki temelji na ločevanju in spodbujanju sovraštva med različnim: “razredni boj”!!!)

Ljubljanski (skromni!) primerek iz tistih časov ima še nekaj drugih posebnosti. Izpostaviti velja vsaj dve:

Prva je, da so v to stavbo socialistične delegatske skupščine vselili demokratični izvoljeni parlament, čeprav ne daleč stran, kot dominantna točka znamenitega, zgodovinsko bogatega osrednjega mestnega trga, stoji na prelomu stoletij postavljena veličastna zgradba parlamenta slovenske države Vojvodine Krajnske, ki je tako po arhitekturi kot funkcionalno zgled modernega parlamentarizma.

Toda: V to zgradbo je že od prevrata po Prvi vojni vseljena ljubljanska univerza. V kratkem, a silovitem procesu ukinjanja slovenske pradavne državnosti prav v trenutku, ko je z razglasitvijo zveze slovenskih dežel (31.10.1918) doživela svoj vrhunec, so nje uničevalci spretno prekrili kamenite priče tako, da so v prostore parlamenta in vlade umestili “Univerzo” (sicer Kralja Aleksandra, ne slovenske) in v vladne prostore ubogljivo lokalno birokracijo. Učinki likvidacije državnosti so se pokazali – jih vidimo in vedno znova odkrivamo –  tako nad kot pod zemljo in v trumah, ki so se razbežale po svetu, kot tudi z arhitekturo boljševističnega “delegatskega sistema”!

Tu srečamo

Drugo posebnost (drugi razlog za vrnitev parlamenta v njegovo poslopje!).

Glede na zunanjost stavb, namenjenih parlamentom/skupščinam velike razlike ni mogoče ugotoviti – če zanemarimo že omenjeno nastopaško (a primitivno, grobo) razkošje boljševističnih “prividov” demokratičnosti! Notranja organiziranost prostora pa pokaže razlike. “Skupščnska” odseva naravo delovanja delegatske skupščine: V stavbi deluje birokratski aparat, ki po navodilih centrov moči (CK itd.) pripravlja dokumente, delegati pa potem na poziv pridejo in glasujejo (po pričakovanjih…)  Zato je v poslopju niz prostorov – pisarn, za vodje in administracijo, ter ena ali dve veliki dvorani za obredno pritiskanje (na gumbe) ali dvigovanje (rok!).

Posebej je potrebno opozoriti, da je svetla višina (pisarniških) prostorov zelo nizka – manj kot tri metre, saj ta višina za delo nekaj oseb v normalnem delovnem ritmu ustreza. Tu pa se pokaže bistvena razlika med “skupščino” in “parlamentom”.
Delo parlamenta pomeni nujno administracijo, kar se da racionalno, hkrati pa stalno delo poslancev/skupin, posvetovanja odborov, komisij… Plenarnim zasednjem velike dvorane (tudi v “skupščinskih” poslopjih) seveda ustrezajo. Težava pa so spremljajoči prostori. Ker poslanci, odbori, komisije večino časa prebijejo v poslopju, zasedajo, konferirajo, so temu delu namenjeni prostori v poslopju krajnskega parlamenta (“Univerza”) dovolj visoki, da more tudi večja skupina oseb zasedati dolge ure, in se nihče ne zaduši…. Kako neprimerni so temu namenjeni prostori v “Skupščini”, dobro vedo sedanji in bivši poslanci.

(Tudi) zato je bil predlog za zamenjavo poslopij ob demokratizaciji države, še kako utemeljen. Povrhu vsega notranja razporeditev v Skupščini (vključno višina prostorov) v vsem ustreza organizaciji in metodi dela v univerzitetni ustanovi. Pisarne vodij in dodani konferenčni prostori so primerni za seminarski način delovanja. Velike dvorane pa odpravijo na fakultetah sicer običajno stisko pri predavanjih.

 

LJB, 15072019

AL

Leave a Reply