Slovenske dežele in država

Majl 07072019

Danes na spletu Večer:

100-let-od-mirovne-pogodbe-konec-prve-vojne-ze-pognal-kali-druge-10035198

citat:

Po versajski mirovni pogodbi so sledile še pogodbe z ostalimi poraženkami prve svetovne vojne; 10. septembra 1919 je bila podpisana sangermainska mirovna pogodba med silami antante in Avstrijo, 27. novembra 1919 neulijska mirovna pogodba med silami antantne in Bolgarijo in 4. junija 1920 trianonska pogodba med silami antante in Madžarsko.

Poraz habsburške monarhije v prvi svetovni vojni je namreč pomenil tudi njen konec. Na njenem ozemlju so nastale številne nove države: nemška Avstrija, trianonska Madžarska, Češkoslovaška in kratkotrajna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je pozneje združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Osamosvojili so se Čehi, ki so skupaj s Slovaki ustanovili Češkoslovaško, Galicija je postala del Poljske, Bukovino so zasedli Romuni, Južno Tirolsko je dobila Italija.

Dve pripombi poleg ene, generalne: dobro napisano.

zato

1. prva pripomba, ki je pohvalna:

Končno je nekdo podal po vrsti, kaj vse se je v pariških predmestjih dogajalo: Versailles, Senžermen, Trianon…

2. pripomba pa: “kratkotrajna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov” je pojem, ki ni enoznačno opredeljen. Pravno takšna, kot jo razglaša proračunska zgodovina, ni mogla nastati. Je pa bila sočasno (31.10.1918) v Ljubljani razglašena zveza slovenskih dežel (Cislajtanije), ki pa je imela ustavno podlago – enako kot teden dni pred tem dogodkom v Ljubljani, na Dunaju razglašena zveza cislajtanskih dežel z nemško govorečo večino (Deutschösterreich).

(Publikacija Univerze v Gradcu, 1936)

Nazoren prikaz izgube že predvidene razmejitve (Celovec (rdeče), Trbiž (belo) in Južna Štajerska od Lipnice pod Gradcem južno (črtkano)ko se še ni vedelo, da gre v resnici za Zagrebško-Beograjsko ekspanzijo.

Obe zvezi (ena: Avstrija še danes ponosno obstaja) sta zarisali predvideno razmejitev Štajerske in Koroške. Ker pa so kljub uradni in veljavni razglasitvi v Ljubljani vstali glasovi o Jugoslaviji, povezavi s Kraljevino Srbijo, ki je bila do 11.11.1918 v vojni z Avstrijo, vmes pa je bil teritorij druge države – Kraljevine Ogrske, je nastal na Štajerskem in posebej na Koroškem hud odpor, ki se je, soočen z Majstrovo štajersko slovensko vojsko, sprevrgel v oborožene spopade. Namesto, da bi Ljubljana – glavno mesto že razglašene države, zveze slovenskih dežel, ostajala na začetni ravni odnosov z Deutschösterreich, se je zapletla z njo v oborožen spopad in moledovala za pomoč Srbijo, ki je po umiritvi razmer in “Ujedinjenjem” 1. 12. 1918 končno vstopila na ozemlje slovenskih dežel (že “ujedinjenih”) in začela po svoje urejati zadev. Posledica so današnje meje RS z Avstrijo in Italijo…

Kaj bi bilo, če bi bilo, je za resno razpravljanje nevredna stranpot. Treba pa je odločno povedati, da je vsako govorjenje o vnaprejšnji “izgubi” slovenskega ozemlja (zaradi Londonskega pakta) bedno izmotavanje in prazno govoričenje, dokler nekdo ne dokaže, da je kdorkoli iz slovenskih dežel (bile so že država – razglašena uradno in veljavno, tako kot Avstrija!!!) prišel v Pariz in spregovoril eno samo besedo, ki bi ne bila Jugoslavija. Tako pa tam ni nastopil noben Slovenec iz slovenskih dežel. Tam je bila srbska kraljeva delegacija, kolikor pa je bilo v njej “Slovencev” so bili lahko karkoli, samo tisto ne, kar bi morali biti. Celo pred Vilsonom, ki je odločno odklanjal Londonski pakt, so moledovali: Hočemo Jugoslavijo… O legalnem, internacionalnem pravnem dejanskem stanju stvari, ni bilo niti črke, kaj šele neka beseda…

Zanimivo pa, da je kljub tej  diletantski/hlapčevski poziciji “slovenskih” politikov, v pravne arhive prišla v Ljubljani razglašena zveza slovenskih dežel, ne pa zagrebška fantomska, prevarantska tvorba Država SHS. Namreč kljub vsem mogočim besedovanjem in parolam, je v uradni zapis dokumenta o “ujedinjenju” prišlo, kar je narekoval srbski regent. Kot sanktpetersburški in pariški pravnik je dobro vedel, da se njegova država (Kraljevina Srbija) z nekimi “narodi” – plemeni nima kaj dogovarjati, kaj šele sklepati kako veljavno pogodbo. Zato je izbral odlično formulacijo, s katero je dal zapisati resnico, zagrebških in ljubljanskih klovnov pa ni preveč zadelo. V nasprotju z zagrebško “Spomenico”, v kateri nastopa Država SHS, je v dokument dal zapisati da se “ZEMLJE države (z malo, ne z veliko začetnico!!!) SHS ujedinjuju sa Kraljevinom Srbijom”. S to na videz minimalno razliko – toda z velikanskim pomenom in učinkom – je iz neveljavne farse (ujedinjavanje nekih plemen) naredil veljaven dokument meddržavnega dogovora: Dogovora o “ujedinjenju” tistega, kar je pod imenom država SHS stalo pred njim, in je bilo resnično DRŽAVA – to pa ni bila Država SHS, marveč ZEMLJE države SHS. kar pomeni slovenske dežele, ki so bile države, subjekti internacionalnega prava.

Zapisati je torej dal, kar se je dejansko zgodilo: Dne 1.12.1918 so se v Beogradu “ujedinile” slovenske dežele, že združene pod oblastjo vlade v Ljubljani in Kraljevina Srbija. Na ta način je prišlo do priznanja dejanskega stanja – državnosti slovenskih dežel. Pri tem je seveda farsično, da nihče o tem ni imel pojma – ali pa o tem ni hotel izreči niti besede. Zelo podobna situacija se je ponovila leta 1991, ko je skupščina jugoslovanske republike Slovenije sprejela poleg drugih dokumentov, potrebnih za osamosvojitev, tudi Temeljno ustavno listino, v kateri je natančno zapisano, da se osamosvaja tisto, kar je dotedanjo zvezno državo sestavilo, pa vendar še danes ni nikogar, ki bi to razbral, kaj šele upal povedati na glas….

Sto let enaka situacija – popolna ignoranca rules and principles of the internaiconal law, kljub polnim ustom zaklinjanja na to pravo.

Tudi navedba v tem Večerovem članku:

“…kratkotrajna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je pozneje združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev”

je evidentno popolnoma napačna, saj vemo: S Srbijo so se združile ZEMLJE države SHS in ne “Država SHS”.

Sicer pa je zapis v Večeru dovolj natančen in odpira utemeljeno vprašanje (upoštevaje dejstva, navedena v tem odmevu na članek), kaj so slovenski veljaki iskali v Zagrebu in Beogradu, ko so imeli tako vozovnico kot traso naravnost v Saint-Germain-en-Laye, skupaj z nemškimi cislajtanskimi deželami. Tudi “vozni red” pogajanj, ki loči “Avstrijo” (Cislajtanijio) v Senžermenu in Kraljevino Ogrsko v Trianonu, in kar je korektno navedeno v Večerovem članku, postavlja ravnanje slovenskih pravnih in državniških ignorantov – pajacev v pravo (črno) luč.

Vsa politična in zgodovinarska srenja sicer ves čas trobi svoje interpretacije in mnenja, navlečena na kopita zainteresiranih, vendar dejstva so tu in vedno vsakomur na očeh, če jih le hoče opaziti, predvsem pa nobeno internacionalno pravno relevantno stanje, ki je bilo vzpostavljeno od oktobra 1918 naprej, do danes ni bilo razveljavljeno. Celo ravnanje jugopolitikov v času razpada – osamosvajanja Slovenije je nosilo v sebi sporočilo: idite (Milošević). Vsi so se zavedali, da je Slovenija drugačna zgodba, tudi če jim ni bilo znano, da je s Srbijo Jugoslavijo sestavila! (In torej lahko “gre”, če hoče…) In drugačno ravnanje Tudjmana, obešanje na Slovenijo, enako v celoti – seveda “per negatione” – pritrjuje temu izhodiščnemu dejstvu. Kakor je Zagreb leta 1918 zlorabil v svojo korist (v spopadanju s Srbi) legitimiteto – državnost slovenskih dežel (spravil slovenske “politike” pod svojo kiklo), enako je tričetrt stoletja kasneje na račun Slovenije igral svojo igro.

Seveda je bilo vse to mogoče le zaradi zločincev, ki so vodili slovensko državo – politiko v usodnih obdobjih.

Skrajni čas je, da vzamemo svojo usodo v svoje roke in postavimo stvari na pravi, legalni, internacionalni pravni temelj. Vse veljavne pogodbe, dogovori in tudi zadnji: Sporazum o arbitraži nam to omogočajo in podpirajo.

Rupel, SESTANEK NA BRIONIH, Delo, Sobotna, 06072019

komentar

Nemo profeta…  in Pro domo sua sta reka, ki opozarjata, da je treba sodbe v lastni zadevi preskusiti, in spadata med ustaljena, v tisočletni človeški izkušnji utemeljena opozorila, kakor postopati, da se podoba resničnega pretirano ne zmaliči.

Članek v današnji Delovi Sobotni o “sestanku na Brionih” je napisal udeleženec, in sestavek ima vse značilnosti, ki pripovedujejo o upravičenosti uvodoma navedenih napotkov. Beremo natančne opise osebnih doživetij in citirana so mnenja in spominjanja drugih udeležencev. Že citirana mnenja – npr. Genscherja – razkrijejo težavo: Mesić ni prevzel vodenja zveznega predsedstva po Brionih. Suhoparni tok dogodkov pripoveduje drugačno zgodbo. Tudjman je toliko časa zadrževal slovensko osamosvojitveno vprego, ki je nestrpno topotala in hrzala v smeri samostojne prihodnosti, dokler Beograd ni sprejel Mesića. Šele ko  je bilo to urejeno (in so bile vse ingerence na zvezni ravni trdno v njegovih rokah!) je Tudjman lahko “dovolil” Demosovcem (poklical jih je na sestanek na Otočec – na slovensko ozemlje: fino, ali ne? – in pribil: “sutra ćemo! Zajedno!” Seveda je bila zgodba potem drugačna…) razglasitev osamosvojtve. In JLA je začela napad na osamosvojeno državo. Hrvatska je ostala jugorepublika in s tem tudi agresor – kot vse druge jugorepublike in pokrajini!

Vsa vsebina profesionalno sestavljenega zapisa sociologa kulture je primer upravičenosti uvodno citiranih prastarih napotil. Bralec zve številne zanimive podrobnosti in – kot že navedeno – citirana so mnenja uglednih vpletenih osebnosti. Tudi o izplenu konference je mogoče kaj prebrati.

Žal pa ni najti bistvenega:

1. A) Brionska konferenca je bila zgled tripartitne meddržavne konference (s kakršno je odeleženim vzpostavljena/priznana internacionalna pravna subjektiviteta! Prim. Montevideo, 1934). Udeleženci: 1. Evropska Skupnost – sklicatelj, 2. Republika Slovenija, osamosvojena, napadena država, 3) preostanek SFRJ, agresor. (Tovariša Tudjman in Milošević sta se na svoji “jugorepubliški” ravni vse dogovorila že prej v Karadjordjevu! – tako si je vsaj naivni Milošević utvarjal…)
2. B) Sprejeta Deklaracija pomeni prvo de facto mednarodno priznanje osamosvojene države RS (ki je svojo osamosvojitev slovesno razglasila dne 26.6.1991 in jo je zaradi tega JLA napadla).
3. C) Trimesečni moratorij je “zalotil” Republiko Slovenijo v statusu suverenega subjekta internacionalnega prava (ki je že ustavil agresijo in blokiral agresorja!), sosednjo Republiko Hrvatsko pa kot integralni del preostanka SFRJ in s tem agresorja.

Šele ko razgrnemo šavje osebnih videnj in spominjaj, preberemo sprejete dokumente in razvrstimo dogodke, ki so se dejansko dogodili, se začne izrisovati jasna podoba komplota zvijačnega upokojenega Titovega generala iz Zagorja. (O tem je že dovolj zapisanega in objavljenega!) Komplot, ki se je sicer spričo hrabrih slovenskih miličnikov, teritorijalcev, civilne zaščite in ostalih docela sfižil in je preostanek zavoženega in razpadajočega jugoprojekta potonil v krvi, se v Sloveniji s pomočjo “domačih izdajalcev” (???) neustavljivo nadaljuje: brisanje od davnin obstoječe državne meje, prevzem velikega dela teritorija slovenskih dežel, Mercator, Šengen na zahodni in severni meji, “porumenela” Olimpija in še kaj…. brez konca, korak za korakom, neustavljivo. Tako ali tako je Sveta RKC že pred desetletji (preroško ?) popacala sam simbol slovenstva – Triglav – z ondotnim eksponentom, nadškofom dvomljivega slovesa – če na razkošne finančne “prelive”, pri- in po- posestvovanja z ZVONOVI niti ne opozorimo.

Kratka pomisel ob spominjanju na Krajišnika, zmagovalca na Soči, generala feldmaršala Borojeviča de Bojna

Slavni vojak cesarske vojske (v času habsburške monarhije je bila vojska osebna suverenova stvar, domobranci v cislajtanskih deželah in honved v kraljevini Ogrski pa so bile deželne brambovske enote) je po zmagi ob odhodu s svojega poveljniškega položaja v Videm, nagovoril zbrane Postojnčane:

“Povejte ljudstvu, da ga ne bom pozabil in da bom na najvišjem mestu opozarjal, kako mirno in vdano je nosilo vse naše še tako težke naredbe. Povem, da smo pogosto dobili poročilo: ta ali ona točka je v nevarnosti. Vselej sem vprašal, kateri polk stoji tam. In če se mi je javilo, da stoji tam polk številka 17, 27, 87 ali 97, sem vselej rekel: “smo lahko brez skrbi”. In če bi bil jaz še vojskovodja in bi bila slovenska zemlja dovolj velika, vzel bi samo slovenske vojake.”

Komentar ni potreben, je pa nujno opaziti dogodke, ki so sledili:

Ljubljanska vlada se je na slavnega zmagovalca podelala – niti pred tem niso zabeleženi nobeni podatki o kakršnem koli stiku v smislu določil Manifesta, kar bi zvesti cesarjev vojščak zanesljivo upošteval. Poskuse zagrebških politikov, do katerih je prišlo v imenu jugoslovanskega odbora, je namreč odklonil iz legalističnih razlogov, popolnoma pa so bili ad acta, ko je postavil pogoje.

Tudi ko se je zgodil razpad in je njegov cesar odložil oblastne službe, ga ni bilo “ljubljanskega junaka”, ki bi se hotel, sploh pa znal kaj dogovoriti. Tavčarjevi “jugoslavenarji” zagrebškega tipa so bili sposobni le konflikta s človekom, ki bi edini mogel vzpostaviti vojaško plat nove zveze slovenskih dežel, razglašene 31. oktobra v Ljubljani. Zgodil se je le konflikt, kasnejše moledovanje Krajišnika (rojen v nekdanji Vojni krajini je bil državljan Ogrske) v Zagrebu, pa ga je postavilo dokončno v kot in umrl je, zapuščen, na slovenski (koroški) zemlji….

Zgodba in usoda tega vojaka se v vsem ujema z zgodbo in usodo slovenskega dela Cislajtanije – končal je “na smetišču”, tako, kot razglašena – torej uresničena in obstoječa – država, zveza slovenskih dežel. Ta družbena tragedija, ki je farsična in hkrati grozljiva v svojih učinkih v desetletjih, ki so sledila, ima dvoje značilnosti:

– Je dokaz politične zblojenosti nekaterih in prodanosti drugih, ki so se tako ali drugače znašli pri vzvodih oblasti v slovenskih deželah in pri osrednji vladi v Ljubljani v usodnih časih.

– je hkrati dokaz, da zagrebška politika ni imela ničesar opraviti na tej / naši strani meje med slovenskimi deželami s Kraljevino Ogrsko. Zmaga Krajišnika pri obrambi zahodne meje slovenske dežele Primorske jim očitno ni pomenila nič – saj so ga mirno zavrgli, ko je prosjačil pri njih…

Upoštevaje geopolitično situacijo so tako stvari jasne. Politiki in javni delavci v slovenskih deželah so še vedno trdno na pozicijah ignorance in neupoštevanja dejanskega stanja stvari. So povsem enaki s tistim revolucionarjem iz Ljubljane, ki je svojim rojakom, tlačenim od okupatorja, vpil, da bo njegova moskovitarska utopija zmagala, četudi vsi Slovenci izginejo… Svojat, ki je ignorirala zvezo slovenskih dežel (o resničnosti in trdnosti te države pripoveduje soseda – dvojčica Avstrija), povzročila gomile trupel, razdejanje in begunstvo, za povrh še “ekonomske begunce”, tudi po “drugem čudežu v enem stoletju”*** (Prvi je bil zmaga pri Kobaridu, drugi zmaga v obrambi osamosvojene Slovenije) čvrsto brodijo v greznici ignorance, zanikanja dejanskega, internacionalnega pravnega stanja – do zmage česa le?

***) Da gre obakrat za “slovenski” čudež, je mdr. dokaz tudi Boroevičev nagovor v Postojni. Brez slovenskih polkov na Soški fronti in slovenske teritorialne obrambe in milice ter civilne zaščite bi sodrga, ki že sto let taca po Slovencih, ne imela že zdavnaj več po čem tacati…

AL

1.7.2019

Komentar k objavi na MMC RTS:

https://www.rtvslo.si/slovenija/pogled-iz-zamejstva-je-nov-dan-prinesel-uresnicitev-osamosvojitvenih-sanj/492934

25062019

“Milčinski je imel s svojimi Butalci še kako prav. Niti tako natančno določljive zgodbe, kot je razglasitev novega zavezujočega pravnega dejstva – države, ne znajo prav in pošteno umestiti. Država ne nastane s sprejemanjem dokumentov marveč z razglasitvijo, ki ni razglasitev, če ni javna. Noben zakon ne začne veljati, ko ga parlament izglasuje. V veljavo stopi po “razglasitvi” (danes običajno z javno objavo v uradnem listu!). Fotografije, ki spremljajo ta članek, vse po vrsti dokazujejo, da je datum 25. junij lažniv, Razglasitev se je izvršila dne 26.6.1991. Da je Slovenija šele s tem postala neodvisna, suverena država, je dokazal napad JLA, ki je osamosvojeno državo napadel “šele” ko je nastala. Sosednje Hrvaške, ki osamosvojitve kljub priseganju “zajedno ćemo” ni razglasila, marveč je sprejela le nekakšno izjavo v saboru, seveda JLA ni napadla. Nasprotno, z njenega teritorija je nemoteno prodirala na ozemlje Slovenije. Sam Tudjman je javno prepovedal vsako akcijo Hrvatov, ki bi ovirala JLA, ker so zvesti prijatelji Slovencev na oni strani meje hoteli pomagati….”

Komentar na komentar:

V objavljenem članku in komentarju je vsebovana vsa resnica dogajanja ob osamosvojitvi. V nadaljevanju zgodbe se je še dodatno potrjevala.

1) Slovenija je bila že ob izvršenem plebiscitu popolnoma pripravljena za razglasitev osamosvojitve. Svojo obstoječo državnost je prinesla v južnoslovansko državo že ob “ujedinjenju” leta 1918 in ves čas obstoja te države – nazadnje imenovane SFRJ – ta državnost ni bila odpravljena. Dobivala je le različna poimenovanja ali obliko in pomen, večji del trajanja združbe pa je bila pozabljena (na srečo: je namreč čisto mogoče, da bi se v nasprotnem primeru hitro našel dušebrižnik, ki bi se potrudil in poskusil dejstvo veljavno in učinkovito odpraviti…)

2) Ves čas slovenske pripravljenosti pa je razglasitev zadrževal Tudjman z zahtevo: “Ne još! Zajedno ćemo…!”

3) Medtem se je Tudjman na štiri oči (tudi brez lastnih ljudi!) dogovarjal z Miloševićem v Karadjordjevu. Lastne izjave, pisna pričevanja, dokumenti in samo kasnejše dogajanje so razkrili, kaj je bilo v Karadjordjevu dogovorjeno: Da se Zagreb odpove BiH – to je “granici na Drini”, kar je bil sicer imperativ zagrebških jastrebov (obnova NDH!), Beograd pa s Srbi poseljenim krajinam v republiki Hrvatski. Javno o tem dogovoru ni bilo takrat znanega nič. Razkrili so ga kot rečeno dogodki.

4) Ker bi bilo razkritje, da je prepustil BiH Miloševiću, za Tudjmana ne le politični, marveč tudi dejanski samomor (še v času posledice Karadjordjeva – Vukovarja – je nemudoma grobo obračunal s tistimi branilci, ki so javno protestirali, ko so zaslutili, za kaj dejansko gre…Dedaković et al.), se je domislil prave vojaške zvijače: Demosovo vlado je spodbujal z “zajedno ćemo” in jo hkrati ustavljal, dokler ni še zadnjega vodstvenega položaja na zvezni ravni prevzel njegov človek = Po predsedniku ZIS, zunanjem ministru, šefu tajne službe in šefu JLA, je tik pred dnevom, ko je slovesno “dovolil” Ljubljani: “Sutra ćemo!”, prevzel položaj predsednika zveznega predsedstva njegov človek – Stipe Mesić (edini, ki je po zmagi Slovencev nad JLA glasoval proti že dogovorjenemu umiku / begu JLA iz samostojne, suverene države Slovenije!).

4) Ko je Tudjman končno imel v rokah vse vzvode odločanja na zvezni ravni, je začel izvajati perfektno zamišljeni proces:

Demosovce je poklical na sestanek na Otočec (Sic. !!! nepojmljivo….) in razglasil: Sutra ćemo. Zajedno…

Ljubljana je končno lahko sprožila še zadnje potrebne korake za dolgo odlašano razglasitev osamosvojitve, ki se je izvršila dne 26. 6. 1991 – TODA SAMO V LJUBLJANI. Od toliko pričakovane in opevane hrvaške razglasitve “zajedno”, je ostalo le, kar je naslednji dan v svojem časopisu objavil Guardianov novinar Jan Traynor:

“By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.'”

Tako je angleški novinar iz ust Tudjmanovega odposlanca izvedel za prevaro. Vprašanje pa je, če je hkrati tudi opazil in razumel, za kaj je dejansko šlo v  prevari…. Zagotovo pa se je urbi et orbi izkazalo, da se Slovenija in Hrvatska nista osamosvojili hkrati, niti ne na dan, ki ga danes praznuje Slovenija, ko je po poteku trimesečnega moratorija Zagreb razglasil osamosvojitev (8. 10. 1991 – “Raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom”! vklesano v kamen pred stavbo, v kleti katere so to izvršili…), v Ljubljani pa to ni bilo potrebno, saj je “brionski moratorij” doletel Hrvatsko kot del SFRJ, in je taka ostala ves čas moratorija, Slovenijo pa kot že osamosvojeno suvereno državo (in kot udeleženko tripartitne meddržavne konference tudi uradno de facto priznano!)

5) Z izvršeno osamosvojitvijo Republike Slovenije in Tudjmanovo manipulacijo, je nastala pravna podlaga, da vojska preostanka SFRJ (ki je bila iz različnih razlogov tako ali tako v mobilnem stanju že nekaj časa – četudi je bilo zaradi poltiične situacije vse skupaj “rahlo zmedeno”), če dobi “ustrezen” ukaz, začne vojaško akcijo na teritoriju osamosvojene države.

6) Ker Zagreb osamosvojitve ni razglasil, je bila jugoslovanska republika Hrvatska še vedno del preostanka SFRJ in po eni strani JLA ni imela razloga, da jo napade, po drugi strani pa je lahko nemoteno izvajala agresijo (tudi) z njenega ozemlja. Z neposrednim razglasom hrvaškemu ljudstvu, da ne sme ovirati akcij JLA proti Sloveniji, je Tudjman bistveno pripomogel k nemoteni  agresiji JLA na Slovenijo.

7) Račun Titovega generala je bil preprost: Nepričakovan – dejansko izsiljen! – napad JLA bi moral v trenutku naučiti “Krajnce kozjih molitvic”! Slovenija na kolenih bi milo prosila na pomagaj in dobri striček iz Zagorja (spet eden…) bi nesebično priskočil na pomoč. Ker je imel v rokah vse vzvode odločanja na zvezni ravni, bi samo mignil s svojo čarobno paličico, ustavil aktivnosti JLA, hkrati pa spomeniku zagrebškega kardinala na simbolu slovenstva – Triglavu – dodal še največjo pridobitev za Zagreb: “granicu na Karavankama” / alpsko Hrvatsko – kar bi “rešeni” krajnski butalci radostno sprejeli… zagorski striček pa bi dobil svojih pet minut, pred svoje jastrebe dal na mizo to zgodovinsko pridobitev – davni sen hrvaških/ilirskih nacionalistov – in trenutek izkoristil za “obrobno” priznanje dogovora z Miloševićem: Namesto “granice na Drini”, ki je svet ne bi dovolil, imamo mejo na Karavankah in z Italijo…….

8) Pravljica pa se je sfižila. Ti “neumni krajnski pocarji iz dežele” so s svojo teritorialno obrambo, milico, civilno zaščito in splošno iniciativo napadalca popolnoma ustavili, onemogočili in prikovali v kasarne in obrambne položaje.

PANIKA – nič od “gotovog čina”!

9) Partizanski Titov general je uporabil/odprl kuverto “plan B”: Vsa razpoložljiva JLA aviacija v zrak, polno oborožena, hkrati pa slovenski napad na blokirane kasarne (polne golobradih srbskih rekrutov). Za načrtovano strahotno razdejanje je seveda bil potreben povod – toda: Poveljnik TO je terjal pisni ukaz – nič po telefonu! Tega ni bilo! In ni bilo provokativnega strela na kasarno. Čas je omogočil razne telefonijade iz tujine, in letala so se vrnila v svoje baze. Sirene po Sloveniji so naznanile/pomenile:

1. a) konec alarma in splošno olajšanje
2. b) začetek spopadov v Vukovarju (Tudjmanov obrambni minister je v svoji knjigi to zabeležil z generalovo izjavo:”Da nisam htio, rata ne bi bilo!”

10) Sfižil se je torej odlično pripravljeni scenarij, ki so ga sesuli hrabri, odločni in sposobni Slovenci z dežele… Nič ni ostalo od “darila” s katerim bi potolažil svoje jastrebe zaradi izgube BiH in meje na Drini. Sedaj je prišla na plano vojaška logika generala: Kar je izgubil/prepustil Miloševiću v Karadjordjevu (za hrbtom svojih ljudi), lahko “legalizira”, če izgubi v vojni: Zato: “da nisam htio…..”. Sprovociral je tako spopade z lokalnimi Srbi v krajinah (začenši Borovo selo), katere mu je Miloševć že prepustil (in tudi javno povedal prizadetim, da ne namerava braniti Knina in krajin!) in je šlo dejansko za “nadomestno vojno”, krinko, s katero bo prikril/zameglil svojo karadjordjevsko raboto. Zato je žrtvoval toliko življenj in idealov, in zaznamoval zgodovino svoje dežele z največjih etničnim eksodusom/pobojem v Evropi po Drugi svetovni vojni. Za nameček pa še lagal, da je Hrvatsko napadel Milošević (ki sploh ni imel nobenih pooblastil na zvezni ravni!!! Nikoli! Tako ali tako pa Karadjordjevo z učinki priča, da ni bil noben vojak, kaj šele politik…).

11) Potem je prišla na  vrsto “poprava domače naloge”, ki je pomagač v deželi ni zadovoljivo “spisal”. Tako so se zgodile razne nenavadne zgodbe – vse je mogoče strniti pod dve gesli: Mercator in Arbitraža. Ker gre za odmevanje na praznik Dan državnosti, je smiselno napisati nekaj vrsti k geslu Arbitraža. Zakaj?

Ker

12) se je “Alpska Hrvatska” sfižila, je vprašanje državne meje stopilo (začasno) v ospredje. Dokler je bil glavni igralec živ, se je vprašanje odrivalo vstran in čakalo na pravi trenutek. Preden je ta prišel, je glavni odšel. Nasledniki so imeli manj vizije in manj potrpljenja. Po vseh mogočih homatijah se je zgodil Sporazum o arbitraži, katerega potrjeno, podpisano in v UN registrirano besedilo je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo Sloveniji v znani zgodovini. Tokrat je prvič slovenska politika in stroka sestavila dokument, postavljen na internacionalne pravne temelje. Vse prejšnje dosežke bolj ali manj onesnažuje ali ljubiteljstvo, ali religija ali ideologija, folklora, kultura, tribalizem in še kaj. Le državotvornih nastavkov, izhodišč in utemeljitev kvečjemu za vzorec, če sploh.

13) Sporazum o arbitraži je tako odločno in nedvoumno postavil v ospredje internacionalne pravne argumente in stanja, da je zagrebški pogajalec nemudoma odstopil z izjavo, da ta sporazum omogoča Sloveniji, da zahteva obalo do Boke. Še huje je bilo, a gospod tega ni povedal: 5. člen Sporazuma je povedal, da Hrvatska sploh ni stranka v postopku določanja poteka državne meje Republike Slovenije. Glede na vsebino in izrecno dikcijo členov Sporazuma je bilo to evidentno. Navsezadnje: Ali se je Republika Slovenija odcepila od jugoslovanske republike Hrvatske, ali se je osamosvojila od države, ki jo je 1. 12. 1918 sestavila s kraljevino Srbijo, kakor piše dokument o “ujedinjenju”? Ker Sporazum odločno terja internacionalne pravne kriterije in merila, ni nobenega dvoma. Republika Slovenija ne le da se ni odcepila od Hrvatske, od nje se sploh ni mogla, saj Hrvatska ni bila med subjekti, ki so leta 1918 sestavili državo, nazadnje imenovano SFRJ! Bila je namreč s strani antantne zmagovalke Kraljevine Srbije okupirani del teritorija Kraljevine Ogrske. Ozemlja in plemena pa niso subjekti internacionalnih pravnih opravil – pogodb, sporazumov. (Prim. “mnenja” Badinterjeve arbitražne komisije, ki se s Slovenijo ni ukvarjala – le omenja jo med naštevanjem republik, ki sestavljajo SFRJ in v mnenju, kjer pove, da jo je treba nemudoma priznati! Komisija se je ukvarjala le z jugoslovanskimi republikami in pokrajinami, ki v državno zvezo niso prišli kot subjekti in je njihove jugoslovanske republiške/administrativne meje razglasila za državne! Subjekta “ujedinjenja 1918” sta bila le Srbija in Slovenija!)

14) Republika Slovenija se je torej evidentno osamosvojila od države SFRJ in je na oni strani njene državne meje bil preostanek SFRJ s svojimi socialističnimi “republikami in pokrajinami”, ki niso bili subjekti internacionalnega prava! Sporazum v svojih členih in zahtevah to odločno in  natančno sankcionira. Posebej še, ko zapečati pravno relevantno stanje pred razglasitvijo osamosvojitve in po njej (5. člen):

NO DOCUMENT OR ACTION UNDERTAKEN UNILATERALLY BY EITHER SIDE AFTER 25. JUNE 1991 SHALL BE ACCORDED LEGAL SIGNIFICANCE FOR THE TASKS OF THE ARBITRAL TRIBUNAL OR COMMIT EITHER SIDE OF THE DISPUTE AND CANNOT, IN ANY WAY, PREJUDGE THE AWARD.

Slovenski uradni prevod originala OR ACTION UNDERTAKEN UNILATERALLY BY EITHER SIDE: “…ali dejanje katerekoli strani…”

Slovenski prevod je napačen!

“Either” pomeni eden ali drugi, ali ta ali oni…  nikakor pa ne katerikoli (od mnogih!). V pravnih besedilih – posebej tako usodnih – mora biti na svojem mestu zadnja vejica ali znak!

Gre pa pri tem členu tudi za napačno interpretacijo. Uradna in v javnosti uveljavljena interpretacija besedila tega člena ustvarja vtis, da je osnova za odločanje stanje na dan 25. junij. To seveda niti ni mogoče – saj stanje ni ugotovljeno, kajti če bi bilo, potem bi ne bila potrebna tretja stran za reševanje in določanje – niti kaj takega ne izhaja iz besedila ne tega člena ne sporazuma v celoti. V zvezi z 10. členom sporazuma (in ustrezno s členom 8) je pomen tega člena 5 popolnoma nedvoumen. Relevantno je vse pred tem datumom, in nič po njem, saj člen 10 posebej zahteva, da se zatečeno stanje – kakršnokoli že je –  ne spreminja še naprej. Dejstva in dokumenti po datumu 25. junij 1991 imajo težo in jih tribunal sme upoštevati le, če so soglasno dvostranski – torej če se državi sami mimo sporazuma o arbitraži vendarle o čem dogovorita. Ta možnost je itak zapisana v sporazumu, hkrati pa je po dvajstetletnih izkušnjah na tristo let podlage popolnoma fantazmična.

15) Nobenega dvoma ni, kako pomembno je internacionalno pravno relevantno stanje in nekateri datumi še posebej.  Dokumenti, javne objave, članki, spomini, fotografije in drugo  pove, da je razglasitev osamosvojitve – da je torej svojo neodvisnost in suverenost razglasila Republika Slovenija dne 26. junija 1991 in to sama. Republika Hrvatska je svojo osamosvojitev razglasila šele 8. oktobra 1991. Ključnega pomena in skladno z določili Sporazuma o arbitraži in vsemi relevantnimi dokumenti je, da se je od države, nazadnje imenovane SFRJ, osamosvojila jugoslovanska republika Slovenija, ki se je kot “ZEMLJE države SHS” (zemlje pomeni v jeziku dokumenta države!), torej slovenske dežele, mesec dni pred tem veljavno združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, združila s Kraljevino Srbijo, in tako kot subjekt sestavila državo, od katere se je leta 1991 osamosvojila taka in tako, kot je zvezo sestavila (internacionalno in vsako pravo!).

16) Določila Sporazuma torej nedvoumno upoštevajo dejstvo, da je na dan 25. 6. 1991, ko so bili v skupščini sprejeti še zadnji dokumenti in listine, potrebni za osamosvojitev, razglašeno naslednji dan (26. junija), bila republika Slovenija tisto, kar je kot subjekt južnoslovansko državo sestavilo in je kot tako, kot subjekt, imelo pravico, da se skladno s plebiscitarno izraženo voljo državljanov osamosvoji. Samo na ta način, ker je državo sestavila kot subjekt, se je Slovenija lahko osamosvojila. (Zato se Badinter ni ukvarjal s Slovenijo, ki se je kot subjekt osamosvojila še preden je bila komisija sploh sestavljena!)

Sosednja jugoslovanska republika, ki pa v južnoslovansko državo ni prišla kot subjekt, se je lahko le (nasilno) odcepila (“raskid državnopravnih sveza…”).

17) Sedaj so že dovolj razvidni razlogi, ki povezujejo med seboj tako dogajanje v letih 1990 – 1991 in manipuliranje z datumi osamosvojitve.

18) S končno razsodbo arbitražnega tribunala v zadevi določanja poteka državne meje republike Slovenije je postala vsebina slovenskega arbitražnega memoranduma javna v vseh točkah, katere je tribunal uporabil za utemeljitev svoje odločitve. Za ta komentar ključnega pomena je, da se je izkazalo, da je vlada, ki je 4. februarja 2013 poslala tribunalu slovenski memorandum, v njem debelo lagala, ko je zapisala, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati”. Ta, nepopisno debela laž, ki pusti običajnega človeka brez sape, je usodnega pomena za odločanje tribunala, posebej tudi glede določitve poteka državne meje. Ker gre v zadevi za arbitriranje, se je moral tribunal brezpogojno ravnati po vsebini Sporazuma in memoranduma.

19) Laž o datumu osamosvojitve ima dolgo brado in globoke korenine: Te segajo vse do dna, do začetkov osamosvajanja in sodi med dejanja “poprave domače naloge” zaradi sfižene nakane “Alpska Hrvatska” odnosno “granica na Karavankama”. Isti akterji (!!!) so lagali o datumu osamosvojitve “sa razlogom”! Z izjavo o “osamosvojitvi hkrati” so postavili enačaj med Republiko Slovenijo in republiko Hrvatsko ter njunimi upravičenji. Na ta način je Hrvatska “čudežno” postala stranka v postopku in Slovenija se je odcepila od nje……. Obstoječe državne meje slovenskih dežel, s katerimi so te dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani pod imenom ZEMLJE države SHS, sestavile državo, nazadnje imenovano SFRJ, so na ta način postale brezpredmetne.

20) Po zaslugi istih oseb, vpletenih v ponesrečeni Tudjmanov “projekt”, se je Zagrebu posrečil vrhunski komplot! Državne meje slovenskih dežel, ki jih je sicer kratkotrajna Nezavisna država Hrvatska uradno priznala maja leta 1941, in so glede na določila Sporazuma o arbitraži edino veljavno izhodišče za odločanje o poteku meje, so postale preteklost in edina razmejitvena črta, možno izhodišče za nadaljevanje IZSILJEVANJA (!!!), je ostala črta, ki jo je določil tribunal v svoji Final Award na podlagi lažnivih navedb slovenske vlade. Poprava “domače naloge” je uspela. Učinki so vidni – hrvaški policaji pred Piranom…  jutri morebiti pri Škofijah, potem pa na Karavankah….

21) Pravno situacija ni izgubljena, saj nobena odločitev postavljena na laži, ne more obveljati. NIti arbitraža. Vendar mora to stranka v postopku zahtevati v okviru določb Sporazuma o arbitraži, saj splošno pravo v tej zadevi nima moči. Ker pa slovenski “strokovnjaki” in “politiki” trmasto vztrajajo pri implementaciji neveljavne razsodbe, ki jo celo (iz svojih posebnih razlogov!!!) Zagreb ignorira, ni pričakovati, da bi reklamirala nepravilnosti, ki jih je zagrešila slovenska klika sama. Še več, spušča meglo, dimno zaveso in zganja mednarodni škandal in toži Zagreb…. Ta pa le čaka dan, ko bo Slovenija morala sprejeti njegov diktat, podprt z evropsko “direktivo”, in sprejeti “dogovor”, ki bo še manj ugoden od črte, ki jo je narisal tribunal – in je le še ena etapa pri dokončanju “posla” (“Alpska Hrvatska”!)

22) Vse navedeno, plus datumi in dogodki pojasnjuje laž o datumu osamosvojitve – tako samo laž in njen smisel/namen. Očitno je, zakaj Slovenija praznuje kot Dan državnosti datum 25.6.1991, ko se (primerjaj pojmovnik “Pravni terminološki slovar 2018”, Založba ZRC, SAZU) ni zgodilo nič pravno zavezujočega.

Osamosvojena Republika Slovenija, pravno veljavno slovenske dežele, ki so s Srbijo sestavile južnoslovansko državo, je namreč pravno zavezujoče nastala dne 26.6.1991 z razglasitvijo na trgu pred skupščino. Mejila je na Republiko Italijo, Republiko Avstrijo in Republiko Madžarsko (vse te države so te meje potrdile s pravnimi akti) in je imela mejo s preostankom SFRJ – tisto, s katero so slovenske dežele Jugoslavijo sestavile in jo je NDH že priznala (tudi tisto s Pomurjem na reki Dravi, ki jo je opredelil Trianon leta 1920). To mejo določa Temeljna ustavna listina, ki pravi, da gre za mejo med RS in RH “V OKVIRU”(!!!) dosedanje SFRJ – torej ne gre preprosto za “medrepubliško mejo”, marveč je treba upoštevati vse relevantne okoliščine in dejstva. Temu pritrjuje Sporazum o arbitraži, ki še posebej odločno poudarja kriterije internacionalnega prava, pritrjuje pa temu dejstvu tudi delo Badinterjeve komisije, ki se s Slovenijo sploh ni ukvarjala.

Ni nobenega dvoma: Očitno je, zakaj laž glede datuma osamosvojitve. Očitni so razlogi za vztrajanje pri neveljavnem postopku arbitriranja, namesto da bi država, ki je stranka v postopku (Republika Slovenija) terjala ponovitev postopka, saj je Final Award na lažnivem memorandumu nična (null and void), sam Sporazum o arbitraži pa veljaven in ga ni mogoče preklicati (registriran je v UN!), in bi arbitražni tribunal ponovil postopek na podlagi dejanskega stanja stvari.  Druga stranka v postopku more biti le preostanek SFRJ! če je glede na ugotovljeno stanje ob nastanku južnoslovanske države sploh potrebno kakršnokoli dodatno ugotavljanje glede poteka državne meje, ki je natančno zarisana v številnih dokumenti, zemljividih, vojaških kartah, shranjenih v državnih arhivih Dunaja, Rima in Budimpešte, in tudi zaznamovana še marsikje na terenu samem.

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica

član Skupine za arbitražo

Citat uradnega opisa dogodka na javni TV:

“Slovenija dan državnosti zaznamuje kot spomin na 25. junij 1991, ko je tedanja skupščina sprejela Temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji. Hkrati je sprejela ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine in Deklaracijo o neodvisnosti. Po slavnostni razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti dan kasneje se je začela osamosvojitvena vojna.”

dovolj natančno popiše in opredeli dogajanje pred osem in dvajsetimi leti.. Pa vendar na splošno v javnosti kroži opis dogodkov – današnjega praznovanja – ki je v nasprotju z v citatu opredeljene resnice in tudi slavnostni govornik je sledil tem zgledom, ko je med drugim poudaril:

“Praznujemo svojo državo. Ustanovitev samostojne in neodvisne države Republike Slovenije pred osemindvajsetimi leti je najveličastnejši mejnik v naši narodni zgodovini.”

in

“Dolga stoletja je slovenski narod ustvarjal pogoje za lastno državo…”

Po vrsti:

1. a) “…svojo državo”. “Svojo državo” so imeli že naši davni predniki in z njimi tudi mi ves čas. Skladno z družbeno situacijo pa v njej (njih – saj jih je bilo več!) ljudstvo (!!!) ni imelo v rokah vzvodov oblasti. Družbeni razvoj in spremembe pa so v “dolgih stoletjih” (cit.) odnose spremenile do te mere, da je “ljudstvo”(!!!) lahko v določenem trenutku prevzelo oblast v svoje roke. Tu se pokaže dvoumnost rabe pojma “narod” – enkrat kot “brezpravno” ljudstvo, drugič kot narod – državnopravni subjekt, nosilec oblasti. “Pogoje za lastno državo” je seveda “ustvarjalo” ljudstvo, ne narod, saj je ljudstvo šele s prevzemom oblasti v svojih državah (deželah) postalo narod – subjekt.
2. b) “Ustanovitev samostojne in neodvisne države…” je v nasprotju z na začetku citiranim uradnim zapisom zgodbe, ki pravi, da je 25. junija 1991 skupščina mdr. sprejela temeljno ustavno listino in Deklaracijo o neodvisnosti. Nobene države nismo ustanovili. V njej smo spremenili družbeni red in postavili pravne podlage za razglasitev osamosvojitve (!!!) ne pa “ustanovitve” samostojne države. Razglasili smo torej neodvisnost svoje države. In če bi je – države – ne bilo, čigavo neodvisnost bi mogli razglasiti? O tem vidiku veliko povedo še sveži spomini na barcelonski zaplet! (“Povejte, ali ste RAZGLASILI…” je vpil predsednik madridske vlade…) Evidentno smo torej mi “svojo” državo imeli (in razglasili njeno neodvisnost, ko smo v njej definitivno prevzeli vzvode oblasti):

In “imeli” smo jo, državo, ves čas, od njene razglasitve dne 31. 10. 1918, ko je vlada v Ljubljani razglasila, da prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah! To je datum “nastanka” moderne slovenske države, ki je potem dolga desetletja tavala v “balkanski sužnosti”, dokler se niso sestavile okoliščine in izrazila plebiscitarna volja državljanov, da se je s sprejetjem ustavnih sprememb, drugih zakonov in predpisov in nazadnje – 25. 6. 1991. – še ustavnih dokumentov in Deklaracije, lahko zgodila razglasitev osamosvojitve. In ta dogodek dne 26. 6. 1991 je datum, ki ga je potrebno posebej praznovati, ko se je z aktom razglasitve na trgu pred Skupščino pravno udejanila suverena, samostojna država Republika Slovenija.

Stavek slavnostnega govorca iz sklepnega dela nagovora: “Politiki in oblast se menjamo, država pa ostaja…” je le še pika na “i” sicer dolge vrste citiranih pravilnih ugotovitev in zapisov o dejanski zgodbi. Pove namreč še preostale bistvene dele resnice, da namreč država nastane z razglasitvijo, in traja (!!!). Traja, dokler ni legalno in pravno učinkovito odpravljena. Zveza slovenskih dežel, ipso facto država Slovenija, razglašena kot povedano dne 31. 10. 1918, ne le da ni bila nikoli odpravljena – ukinjena – marveč je nasprotno, kot subjekt že po enem mesecu, dne 1. 12. 1918 s Kraljevino Srbijo sestavila državo, nazadnje imenovano SFRJ, od katere se je zakonito in veljavno 26. 6. 1991 osamosvojila.

In še: Nesporno in vsem znano dejstvo, da je vojska preostanka SFRJ napadla osamosvojeno republiko šele po razglasitvi, ne pa ob dogajanju v skupščini, v celoti potrjuje, kdaj je jugoslovanska republika Slovenija postala neodvisna država: Z DEJANJEM RAZGLASITVE, in tedaj šele jo je JLA lahko napadla. Iz enakega razloga ni napadla sosednje jugoslovanske republike, ker ta kljub dogovoru in zavezi osamosvojitve ni razglasila, pa JLA ni imela razloga za napad. Nasprotno, z njenega ozemlja (v preostanku SFRJ) je JLA nemoteno izvršila agresijo.

AL

24062019

K nedostojnim govorancam v svetišču parlamentarne demokracije:

Tajiti ljudstvu njegovo “zgodovino” je odvratna sprevrženost. Prikrivati, potvarjati relevantna pravna dejstva, je predmet kazenskega zakonja. Jemati ljudem pravico govora, jezik pa spreminjati v nerazumljivo babilonščino, je GENOCID.

21052019

Če sledimo tisočletnim zgledom, vemo, da pojave prepoznamo po njih učinkih. Ko ležijo pred preživelimi učinki “bojev” in “uporov”, bi bilo zanimivo vedeti, kaj si o zadevi mislijo…

O tisočletnem suženjstvu, zatiranju Slovencev si je tudi mogoče misliti marsikaj. Ob grmadah – pa ne trupel, marveč znanstvenikov, umetnikov, dobrotnikov …  prav gotovo. Veličastne zmage  v stoletjih bojev za svojo domovino – deželo/državo – so prinašale marsikatero žrtev, a vojaški uspehi in ugled so daleč presegali vložek. Očitno so šli zelo v nos marsikomu  – pa ne tistim, ki so postavili obeležja in spomenike, kot npr. vojskovodja Valvasor ob slavni zmagi njegovih krajnskih konjenikov v bitki pri Monoštru, ali spominski cerkvici sv. Ahaca, spominu in opominu ob bojih in zmagah nad “Turki” z one strani Kolpe in vsakoletne slovesnosti ob obletnici veličastne zmage Ravbarjevih in Turjačanovih vitezov nad banjaluškim Predojevićem pri Sisku. Vse to je šlo v pozabo, prekrili so s pajčevino stotine obrambnih taborov, s pomočjo katerih so hrabri Slovenci preživeli stoletja more, prihajajoče pritajeno, hajduško, skozi hoste daleč v notranjost. Prvi iznenadni napad na pridne roke po poljih je bil seveda zato neizogiben. Vendar so razumni kmetje znali odgovoriti: Takoj so se prižgale po hribih / Grmadah v naprej pripravljene grmade, opozorilni kresovi: “Turki so v deželi”! “So v deželi” pove vso resnico. Ni namreč šlo za turško redno vojsko, katere premike opazijo branilci, sporočijo kurirji in obramba se lahko organizira. Ne! Morilske tolpe so se premikale v varstvu noči in gozdov, ob primerni priložnosti pa planile nad kmečko revo, moške pobile, ženske in otroke pa odvlekle v prodajo prek meje. Seveda niso zamudile prilike za rop in požig. Edina rešitev za sosednje kraje in vasi je bila takojšen beg v bližnje tabore ali kraške jame, dokler se svojat ni nagoltala krvi in imetja. (Prim. Izvestja, Realka v Ljubljani, Fr. Levec 1890)

“Grmade” znanstvenikov, umetnikov, polihistorjev, državnikov torej pripovedujejo svojo zgodbo o tisočletnem zatiranju…Tudi v Marijin  steber spremenjeni Valvazorjev spomenik v spomin zmage pri Monoštru. Vsakoletne slovesnosti v ljubljanski stolnici v spomin slavne zmage pri Sisku so menda potihnile… Od nekod se potiho pritihotapi pomisel, kaj pa, če so zgodbe o hlapcih, potrebnih osvoboditve, bile le priročen izgovor za – ve se kaj. Nekaj spomina menda imamo?! Ker v nam sosednji državi /dvojčici (nastali hkrati, na isti ustavni podlagi leta 1918) pravkar slovesno praznujejo obletnico otvoritve dunajske Državne opere (1955), ni odveč (v luči zatiranja Slovencev) opaziti, kdo je takrat odpel naslovno vlogo v Beethovnovi operi Fidelio:

To je seveda “Kamersänger” te Opere, svetovno slavni tenor Anton Dermota, Kranjec iz Krope, zavedni Slovenec.

Pripombe k članku v časopisu

Stebri države (Dimitrij Rupel)

Delo, Sobotna, 11052019

Teh nekaj vrstic k tekstu v tokratni Sobotni pod naslovom Stebri države ni in ne more biti polemika, saj z mnenji in spominjanji ni kaj polemizirati. Povrhu zase trdim, da mnenj sploh nimam, ker mnenje imaš lahko o nečem, kar ni popolnoma jasno, razvidno in  dokumentirano. Ker je glede “stebrov (slovenske) države” vse na dlani, internacionalno in nacionalno pravno definirano in dokumentirano, naj le navedem nekaj bistvenih dejstev.

O zmedi v glavah tukajšnjih odločevalcev so opozarjali že pred več kot sto desetimi leti Poljaki, katerim menda ne gre oporekati, da o državi (de civitate) nekaj vedo. Celo ena od Celjank jim je bistrila poglede in izkušnje. O opozorilih s strani Poljakov  je pisal v reviji Čas (letnik 1907, št. 2, str. 94) že znameniti slovenski znanstvenik, filozof, prof. dr. F. Grivec. Mešanje “stebrov države” z vrsto režima, upravljanjem, etnijo, ideologijami… torej ni nekaj novega. Stara pesem.

Ker v kratkem pismu bralca ni prostora za širšo obravnavo problematike, naj samo nanizam nekaj resničnih “temeljev” (slovenske) države:

1) Vestfalski mir (24. 10. 1638), ki je potrdil državnost in avtonomijo vojvodin in kraljestev Svetega rimskega cesarstva, še posebej tistih, v (fevdalni) posesti dinastije Habsburžanov.

2) Cesarski patent 1804 (11. 08. 1804), odgovor Habsburške dinastije na razpustitev Svetega rimskega cesarstva, ko je dinastija izgubila cesarski naslov, pa so ga s pravno ekshibicijo nadeli – kot osebni naslov, ne kot “službo” – vsakokratnemu “Šefu Hiše Avstrije”, pri čemer so decidirano izpostavili, da v zvezi z državnostjo in avtonomijo “habsburških dežel” ostane vse, kot je bilo.

3) Ustava habsburške monarhije (Ausgleich) 1867, s katero so v moderni državno pravni maniri potrjeni atributi internacionalne pravne subjektivitete (seveda tudi “slovenskih”) dežel, in to celo zdavnaj pred znamenito Montevideo Covention (26. 12. 1933), ki je opredelila te atribute. (V tej ustavi pride do izraza, da imajo od habsburških “južnoslovanskih posesti” vse državno pravne atribute – vključno internacionalno pravno subjektiviteto – le slovenske dežele in Dalmacija.)

4) Manifest 16. 10. 1918 – Ustavno pravni dokument suverena vsake od dežel Cislajtanije (prim. Ausgleich 1867), ki omogoča državno pravno preureditev teh dežel – državne zbore, izvoljene po etničnem ključu in svobodno odločitev o razmejitvi in bodočem povezovanju. Na tej ustavni podlagi so poslanci dežel z nemško govorečo večino dne 21. 10. 1918 na Dunaju razglasili zvezo teh dežel (oz. njih večinsko nemških delov!), dne 31. 10. 1918 pa je vlada v Ljubljani, pod predsedovanjem viteza Pogačnika slovesno razglasila, da “prevzema vsa ustavna (!!!) pooblastila v vseh (!!!) slovenskih deželah” in o tem obvestila administracijo (Lammasch) na Dunaju. Tako sta na zakonitih temeljih (!!!) nastali dve novi zvezni državi/republiki. Danes je ena že sto let ponosna in suverena država, imenovana Avstrija (po zaslugi Slovencev na Koroškem, borcev proti nacizmu, je preživela celo sramotni Anschluss), drugo zvezo, ki je nastala sočasno in na enak ustaven in zakonit način, pa so tukajšnji veljaki zavozili v katastrofo, brezna, polna trupel in v sramoto.

Ta katastrofa ljudstev slovenskih dežel je tako silna, da niti v Temeljni ustavni listini zapisani peti (5) temelj slovenske države ne pomaga. Čeprav je natančno zapisano, da so meje RS (meja določa enega bistvenih atributov države: teritorij!!!) s Hrvatsko “meje med (jugoslovansko) republiko Slovenijo in (jugoslovansko) republiko Hrvatsko v okviru (!!!! poglej SSKJ) dosedanje SFRJ!” (več o tem: Zapravljena nebesa pod Triglavom, Ljubljana, 2013, posebej strani 109 in naslednje, pa 134 in 135 …)

Vse jasno. Razen “ustanoviteljem slovenske države” (katere obstoj so ugotovili že zdavnaj celo Poljaki) in piscem lažnivega arbitražnega Memoranduma. Edina mogoča pripomba: nobeni “ustanovitelji”, marveč uničevalci (brez narekovajev!).

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica in

član Skupine za arbitražo

Segment iz članka: https://www.rtvslo.si/slovenija/puigdemont-v-ljubljani-zelimo-zgraditi-drugacno-demokraticno-drzavo/487719

10052019 ob obisku Puigdemonta:

Puigdemontu sta med drugimi prisluhnila tudi filozof Tine Hribar in filozofinja, sociologinja in publicistka Spomenka Hribar. Na vprašanje, kako Puigdemontov nastop, v katerem je zelo malo govoril o katalonskem vprašanju in konkretnih korakih naprej, vidi ob tem dogajanju, je Hribar ocenil, da zastopa edino stališče, ki ga v tem trenutku edinega lahko, glede na situacijo v Španiji. “Tam ne razumejo srednjeevropskega koncepta naroda, ne ločijo med nacijo in narodom. A priori izhajajo iz nacije in narodi so v tem primeru takoj podrejeni. Ta formula demokracije en človek, en glas je zelo lepa, toda če si v manjšini, te ta formula privede v popolno podrejenost. To se zdaj dogaja v Španiji, to je bila pa sicer tradicija od francoske revolucije tudi v Franciji. V Franciji je recimo izginil cel kup narodov, recimo Bretonci. To še danes velja, Macron recimo forsira, da bi imeli centralne organe, to bo Jugoslavija v klasičnem pomenu. Španija to že je. To zdaj grozi Evropi: Evropi grozi, da bo postala Španija, ne pa srednjeevropska konstitucija, v kateri bi prevladalo srednjeevropsko razumevanje ustavnosti in demokracije, predvsem pa odnosa do narodov. Če želimo, da je v Evropi demokracija in če ne more dobiti vsak narod svoje države in s tem postati nacija ter s tem član OZN-a, s čimer je imela Slovenija veliko srečo, in če Evropa ne bo znala razločiti, da bi tem narodom dala avtonomijo, če že ne samostojnosti, potem ne bo obstala skupaj. Teh narodov je več, kot si mislimo, mislim, da jih je več kot 20. Da ne govorim o Aziji. Smo šele na začetku nove faze, ko se bo to vprašanje moralo eksplicirati. Komunikacija s sodobnimi komunikacijami je zelo učinkovita, informacije se pretakajo in se bo kmalu izkazalo, da obstajajo velika trenja. Vidite, kaj počnejo Kitajci s svojimi “narodi”. Dejansko enako kot Španci, mogoče se ti sicer lepše obnašajo, pa vendar. Človeka lahko ubiješ na več načinov. Evropska unija je pred tem, da se odloči: ali podpre srednjeevropsko razumevanje nacije ali pa tradicionalno, modernistično, subjektivistično, ki izhaja iz Renanove formule, kako biti narodno zaveden: naroda praktično ni, ampak ga moramo vsak dan znova postaviti. To je čisti subjektivizem.”

Koment:

Zanimivo, da ljudje VIDIJO, a žal ne OPAZIJO! Kaj hočem povedati: Govorijo o strukturi Svetega rimskega cesarstva in habsburške monarhije posebej. Vojvodine in kraljestva izven habsburških posesti so imele tako kot habsburške “dežele” tudi vsaka svojega suverena, le da je bil v okivru habsburškega “imperija” to ena in ista oseba iz “Haus Österreich” (definicija po Cesarski Patent 1804). Torej v duhu Hribarjevega razmišljanja je bila ureditev znotraj habsburškem onarhije vrhunski dosežek, saj so meje “dežel” izvirale iz geopolitičnih/zgodovinskih/gospodarskih/okoljskih DANOSTI, pri tem pa je bila enako trdna tudi NARODNA (??? – kakorkoli že definiramo ta pojem) – torej etnično/kulturna identiteta ljudstev, državljanov svojih DEŽEL.

Hribar govori o idealu, a ne OPAZI, da smo Slovenci ne le dediči, marveč kot moderna nacija tudi REZULTAT/IZDELEK habsburškega nacionalnega arboretuma, ki je lahko zgled za organiziranost (tudi) EU.

“Optični kiks” (videti, pa ne OPAZITI) je očiten tudi v aktualnem splošnem ignoriranju dejanskega, internacionalnega pravnega stanja Republike Slovenije, ki je celo po dikciji TUL[1] kontinuiteta subjekta – zveze slovenskih dežel[2] –  ki je nastal z razglasitvijo[3] dne 31.10.1918, se je kot “ZEMLJE države SHS” združila s Srbijo v kasnejšo Jugoslavijo in nazadnje kot Republika Slovenija iz zveze izstopila z razglasitvijo osamosvojitve (NE “ODCEPITVE”!!![4]) dne 26.6.1991.[5]

Tipična slovenska podalpska nacionalna shizofrenija, ki so jo opazili že Poljaki davnega leta 1907[6], in katere bistvo je popolna ignoranca dejanske identitete ljudi – deželne identitete – in sledenje fašistoidnim nacionalno imperialističnim zastranitvam tipa italijanske fašistične, nemške nacistične in komunistične “Internacionale”, je učinkovala. Rezultat trmastega vztrajanja v tej brozgi (kot repetenti, ki se nočejo niti na svojih lastnih tragičnih izkušnjah ničesarn naučiti) je zavožena (nedokončana) osamosvojitev in razpad nacionalne (samo)zavesti, preden je bila sploh zgrajena. [7]

Tisočletja sobivanja z danostmi, ki so jasno izražena v geopolitični kontinuiteti “Svetega cesarstva”[8] in nacionalni(h) identiteti(ah) v njem bivajočih državljanov, so poučna izkušnja Evropejcev in hkrati dobesedno zavezujoča, saj naravnost kliče k takšni ureditvi “Unije”. Sedaj je EU organizirana kot zveza različnih subjektov – od bolj ali manj suverenih entitet do velikih sestavov – “federacij” a la Združeno kraljestvo, Francija, ZRN, pa tudi Avstrija npr. kar opozarja, da je tudi Slovenija v resnici enaka zveza dežel. Struktura Svetega rimskega cesarstva, ki je prestala celo tridesetletno vojno in jo je Westfalski mir dokončno potrdil, kaže tudi na uspešno organiziranost EU, ki mora na enak način, preizkušeno uspešen, povezovati “osnovne nukleuse”, suverene/avtonomne subjekte, torej “dežele”, ne pa njihovih “vmesnih členov” = zvez, federacij. Svojega predstavnika v Bruslju bi torej moral imeti vsak tak subjekt. Tako, kot je uredila habsburška ustava (Ausgleich 1867): “…vojvodine in kraljestva, ki imajo svojega predstavnika pri cesarjevem svetu na Dunaju!” To je način, ki dejansko afirmira “srednjeevropski koncept naroda”, kot se s tem muči Hribar v navedenem tekstu. In ne le afirmira. Eklatanten dokaz uspešnosti, demokratičnosti in funkcionalnosti sistema dokazuje prav obstoj Slovencev kot nacije. V tej “rimskocesarski” habsburški “posodi” so Slovenci, državljani svojih dežel obstali, se razvili maksimalno vse nacionalne atribute in bili dejaven subjekt kulturne, politične in gospodarske Evrope. V tem “inkubatorju” smo preživeli vse šovinizme, “turške” vpade, ujedinjavanja, okupacije, osvobajaštva in osamosvajaštva vseh sort, in obstali smo celo kljub “osamosvojitvi” na pamet! Tolikšna je inercija – sicer nezavedne, predvsem pa sistematično ignorirane – zdrave tisočletne podlage.

Žal pa je inercija prisotna tudi na drugi strani. Sem ne sodi pisanje obeh – filozofa in publicistke, ki s svojega gledišča korektno opazujeta in četudi ne opazita marsičesa, ostajata na “varni strani” modrih misli. Je pa ekstremen primer trmarjenja na strani manipuliranja z dejstvi – mešanja jabolk in hrušk, naštevanja “temeljev slovenske države” s stvarmi, ki z državo nimajo ničesar, ki so ideologija ali stvar vrste režima[9]. Celo tistih nekaj (izbranih ?) dogodkov in dejstev, ki so po kriterijih internacionalnega in državnega prava relevantni, v “slabi” družbi izgubi svoj “sijaj”.  Kontinuiteta relevantnih državno pravnih dejstev, ki opredeljujejo zgodbo slovenskih držav – dežel – v minulih stoletjih je dokumentirana in v svojih učinkih prepoznavna vsak trenutek. Resnično se je treba potruditi in uporabiti ves akademski lišp/kič, da se stvari učinkovito premešajo, zapacajo in prekrijejo. Čemu neki to služi? Tragikomično je, da se celo v tako – beseda zaradi akutnih težav s tem v zvezi ni ravno prava – banalni stvari, kot je “ljubljanizacija”, centralizacija in s tem v zvezi neznosne prometne in druge težave, kažejo posledice ignoriranja dejanskega pravno veljavnega, od nekdaj legalnega stanja v organiziranju države: slovenskih dežel in njih zveze, ki je bila veljavno vzpostavljena in nikoli odpravljena. Priznanje zvezne oblike organiziranosti države v trenutku odpravi (prometni in še kateri) pritisk na “Ljubljano”, saj zvezne dejavnosti (zunanja politika, vojska, finance) predstavljajo kvečjemu 10% siceršnje dejavnosti organov države. Vse ostalo – 90% obremenitev –  je na ravni zveznih dežel in njihovih glavnih mest/vozlišč. V trenutku se odpre razvojna perspektiva vsake dežele posebej, razbremeni se Ljubljana, in tudi oprijemališč za izgovarjanje ne drugega ni več.

OPOMBE

[1]  TUL, 25.6.1991: “meja … v okviru dosedanje SFRJ…”

[2]  oz. večinsko slovenskih delov – glej Manifest 16.10.1918)

[3]  Sam Badinter je moral tukajšnje pravne ignorante posebej opozoriti, da “država ne nastane z deklaracijo, marveč z RAZGLASITVIJO”!!! – a sodeč po vsem, kar se je zgodilo in se še dogaja – posebej arbitraža o poteku državne meje – haska ni bilo in ga ni. Je videti, kot da tukajšnji visoko dekorirani pravniki o internacionalnem pravu nočejo imeti pojma!

[4]  Cuius est instituere, eius est abrogare – pravno načelo “razveže lahko le, kdor je zvezal” – z njim se sreča, kdor se ločuje: Zakonca se lahko ločita le pred organom, pred katerim sta zakon sklenila. In tudi: ni se mogoče ločiti od druge / ali drugačne osebe… (Iz “Jugoslavije” more izstopiti – se “osamosvojiti” – le tisto in tako, kar je vanjo vstopilo. 1. 12. 1918 so se v Kraljevino SHS s Kraljevino Srbijo “ujedinile ZEMLJE države SHS” (tako je zapisano, podpisano in razglašeno!). Potrebno je le prevesti besede “ZEMLJE države SHS”. Očitno ne gre za neobstoječo “Državo SHS” (zato MALA začetnica!), marveč za tisto, kar je pred srbskim regentom v dvorani kraljevega dvora v Beogradu takrat stalo pod “firmo” zagrebške delegacije z “delovnim poimenovanjem” Država Slovencev hrvatov in Srbov, a je bilo hkrati dejansko država, subjekt internacionalnega prava, s katerim edino morejo potekati tovrstna meddržavna opravila. Srbija se pod nobenim pogojem in nobenimi okoliščinami ni mogla “ujediniti z neko fantomsko (zagrebško) tvorbo, še najmanj pa z nekimi “plemeni”. Lahko se je “ujedinila” z drugimi enakimi subjekti internacionalnega prava –  to pa so bile tisti trenutek pred Aleksandrom v Beogradu edino slovenske dežele (ZEMLJE  = države po srbsko, in kot države definirane tudi v Ausgleich 1867), dne 31.10.1918 uradno in veljavno združene pod oblastjo vlade v Ljubljani. (Sočasno, na enak način in z enako veljavo kot na Dunaju razglašena zveza dežel, danes znana kot Republika Avstrija!). Jugoslavija je torej nastala 1.12.1918 iz Kraljevine Srbije (ki je že vključevala Črno goro in ozemlja Kosova ter današnje Severne Makedonije) in slovenskih dežel – danes Republika Slovenija imenovanih. Ozemlje Vojvodine, BiH in današnje RH pa je bilo z njene strani, kot antantske zaveznice/zmagovalke, zasedeno ozemlje Kraljevine Ogrske. Zato se je Slovenija imela pravico osamosvojiti / izstopiti po svoji lastni volji, ostale jugorepublike pa so lahko dobile status samostojne države le po “milosti” in z dogovorom s Srbijo, ali seveda z (secesionistično) vojno…V vojaški konflikt v preostanku SFRJ so – ko je bila Slovenija že zdavnaj osamosvojena suverena država in kot udeleženka meddržavne konference na Brionih de fakto priznana – posegli internacionalni gremiji (Evropska skupnost in OZN) z “Badinterjevo komisijo”, ki je legitimirala zahteve preostlaih jugorepublik po lastni državnosti. Značilno in povedno je, da se Komisija s Slovenijo ni ukvarjala, le omenila jo je v točki, kjer našteva republike in v 7. priporočilu, kjer predlaga takojšnje priznanje Slovenije, ki izpolnjuje vse pogoje.

[5]  Ignoranca relevantnega prava se kaže tudi v datiranju osamosvojitve. “Uradna politika” govori o datumu 25.6.1991 in ne 26.6.1991, četudi je dejstvo, da je DEMOSova skupščina izglasovala zadnje potrebne dokumente (vključno TUL) dne 25.6., javna RAZGLASITEV OSAMOSVOJITVE – torej udejanjenje deklaraci, dokumentov in zakonov – pa se je zgodila dan kasneje (26.6.) na trgu pred stavbo skupščine. Tukajšnji pravni “stroki” očitno niti jasna beseda velikega strokovnjaka Badinterja ne pomaga… BREZSRAMNO (!!!) so slovenski pooblaščenci lagali v Memorandumu za potrebe arbitriranja in usodno škodovali interesom lastne države v korist tuje. To je prišlo na dan z objavo razsodbe.

[6]  Revija ČAS št. 2 / 1907, str. 94

[7]  Komaj pojmljivi ekscesi: Problem je celo poimenovanje SLOVENEC za državljana RS, kar je sicer nekaj popolnoma normalnega in je splošno uveljavljeno. Tribalistični in fašistoidni miselni vzorci, ki obvladujejo upravljalce v državi, so pošastni. Da gre za nek komaj razumljiv sindrom “Slovencev” (?) se je pokazalo v nekem soočenju kandidatov za EU poslance, ko je kandidatka iz avstrijske Koroške, po rodu (etnično) Slovenka, ugovarjala in vztrajala, da je “slovenska poslanka v EU parlamentu”, čeprav je bila v EU parlament izvoljena v Avstriji kot državljanka Avstrije v “avstrijski” kvoti. Razumi, kdor more….

[8]  Tudi to – nazadnje posvinjano s primitivnim tribalističnim dodatkom “nemške nacije” – je mutatis mutandis evidentna kontinuiteta z “antičnim Rimom”. Navsezadnje je besedilo na uradnem pečatu vsakokratnega novoveškega imperatorja dovolj zgovorno. Ne piše namreč “rimski cesar” (kakor potvarja “stroka”!!!) ali morebiti celo “rimsko-nemški(!!!) cesar” (kakor trobijo nemški nacionalisti), marveč priše natančno in popolnoma pravilno: “imp(erator) rom(anorum)”, torej “cesar Rimljanov” = državljanov državno pravnih subjektov (dežel, vojvodin, kneževin, kraljestev…), ki Sveto rimsko cesarstvo sestavljajo.

[9]  Delo, Sobotna, 11. 05. 2019