Ni odveč en kup besed iz starih časov

Iz sporočila tržaški Mladiki, 14. januarja 2010:

Spoštovani!

Mladika sicer ni specializirani politični časopis, verjamem pa, da uredništvo scela živi “Primorsko” – torej tudi njeno politično življenje – razpeto od sive davnine v današnji čas in pričakovnje prihodnjega. Zato si dovoljujem ad info poslati vam  odprto pismo profesorju Bučarju. Zadeva Primorsko in aktualno situacijo – posebej Sporazum o arbitraži, za katerega sem večkrat doslej javno opozoril, da je edina uresničljiva možnost in tudi ustrezna, a pod pogojem, da slovenska vlada v Memorandum (t.j. zahtevek) zapiše SAMO IN IZKLJUČNO mednarodnpravno relevantna dejstva/argumente, kakor zahteva 5. točka Sporazuma, to pa je dejansko mednarodnopravno dejstvo nastanka Jugoslavije, njene združitve in razdružitve (1918 – 1991).  Vse drugo so znotrajdržavni, upravni in lokalni fakti. Imeli bi veljavo, če bi drugega ne bilo. Seveda pa državnost in celovitost neke dežele daleč presega vsako lokalno ureditev, vsako pravno vsiljeno mnenje in tudi vsak mednarodni ukrep, ki sloni na zmoti ali na napačnih ali napačno uporabljenih dejstvih.

Precej tega vsebuje pismo profesorju Bučarju, ki seveda ni edino in sploh ne prvo na to temo….

Lepo Vas pozdravljam

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica

 

Odprto pismo:

Spoštovani gospod profesor!

Poslušal sem program TVS3 nocoj ob 20h. Slišal sem Vašo izjavo glede Istre, da to ozemlje ni bilo ne slovensko ne hrvaško, ker je bilo avstrijsko oz. beneško.

Seveda moram kljub zadovoljstvu, ker že marsikatera moja misel na to temo vendarle tako ali drugače najde  nekaj prostora na javni sceni, ugotoviti, da to, kar ste izjavili, ni prava resnica, predvsem pa je z vidika slovenske državnosti nedopustna.

Neizpodbitno dejstvo je državnost slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva (ustanovljeno 1804-1806 kot nadomestek cesarskega naslova Rimskega cesarja). Prav ustanovitev Avstrijskega cesarstva potem, ko je Habsburška dinastija izgubila zveneči cesarski naslov (ni prinašal vladarskih ingerenc!), razkriva državnost habsburških “Dednih dežel”, ki so dejansko vojvodine in krajine, nastale v zgodovinskem procesu na območju slovenske Karantanije in ki so prevzele izvorno karantansko državnost. Vladarsko legitimiteto je dinastija Habsburgovcev pridobila prav na državnosti vojvodin in krajin, ko jih je z vojaško akcijo leta 1278 prevzela v dedno posest. Izvorni vladarski naslov avstrijskih Habsburžanov je bil tako “le” vojvodstvo teh slovenskih karantanskih dežel. Posebej jih to ni motilo, dokler so to “skromno” vladarsko legitimiteto nadgrajevali z naslovom rimskega cesarja in s tega piedestala z dedovanjskimi in ženitbenimi manevri uspešno zaokroževali  svoje z vladarskimi – tudi kraljevskimi (Češka, Madžarska, Španija…) – naslovi povezane posesti. A izvorna vladarska legitimiteta je bila “samo” slovenska – karantanska. In Napoleonova ukinitev Rimskega cesarstva jih je pahnila nazaj na prvo stopnico vladarskih naslovov. Zato so se potrudili in nemudoma ustanovili fiktivno tvorbo Avstrijsko cesarstvo, ki je simbolno združevalo omenjene Dedne države in obe Avstriji, Gornjo in Dolnjo, v ničemer pa ni spreminjalo državnostnih atributov teh dežel. Je pa prinašalo cesarski naslov – sedaj Avstrijskega in ne več Rimskega cesarja.

O državnosti Dednih dežel habsburške dinastije (vojvodin in krajin, ki so kot rečeno nastale na temelju državnosti slovenske Karantanije) je dokumentov na izbiro. Navajam štiri, ki so najbolj pri roki (in hkrati nekoliko elaboriram zadevo):

1) ARTICLES PRÉLIMINAIRES DE PAIX Château d’Eggen-wald, près de Leoben,
29 germinal an V (18 avril 1797) – to je pripravljeni mirovni sporazum (podpis je bil predviden v Ogleju) med Napoleonom in cesarjem Francem, ki ga sporazum naslavlja: Sa Majesté l’Empereur, Roi de Hongrie et de Bohême, etc. etc. in našteva njegove Dedne DRŽAVE (ses états héréditaires): S(t)yrie (v originalu manjka črka t), la Carinthie, le Tyrol, la Carniole et le Frioul, ki jih bo vrnil cesarju. Istra je bila tisti čas zasedena od Napoleonovih zaveznikov Benečanov, pa je bila zaradi tega predmet posebnega protokola. Vsekakor dokument najvišjega ranga izpričuje državnost Dednih dežel.

2) Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918, ki decidirano dovoljuje “deželam Avstrijskega cesarstva”, da se svobodno razdružujejo in združujejo. Nedvoumno torej priznava njih državnost in suverenost. O političnem analfabetizmu slovenske “stroke” tedaj in še dandanašnji seveda glasno kriči nadaljevanje tega manifesta. Cesar namreč v nadaljevanju odločno pove, da pa Kraljevine Ogrske ni dovoljeno razkosati. Je torej Kraljevina Ogrska celovita, enotna država. Province/pokrajine nimajo lastne državnosti. Torej famozno “hrvatsko državno pravo” s katerim je Zagreb blefiral in zavajal (še danes), je bil navaden privid brez vsake vsebine. Pred njim so poklekali le državnostno nepismeni slovenski “narodni voditelji”! A resnica je, da so bile subjekt mednarodnega prava samo slovenske dežele, katerih upravljanje je legalno pridobila ljubljanska vlada z uradnim obvestilom dunajski centralni vladi, ki je dejstvo, da Narodni svet v Ljubljani prevzema v svojo suvereno upravo slovenske dežele Primorsko (seveda z Istro!), Krajnsko, slovenski (!) del Koroške in slovenski (!) del Štajerske, sprejela brez ugovora na znanje. To seveda dokazuje državnost in suverene pravice teh dežel oziroma vlade, ki je prevzela državne posle.

Da so v Zagrebu vedeli, da nimajo državnostne legitimacije za manipuliranje s svojimi “kraljevinami”, so se spretno “šlepali” na državnosti in suvereniteti slovenskih dežel. Na roko jim je šlo tudi Wilsonovo soglasje, da se hrvaški deli Ogrske priključijo novi državi (in seveda Slovaška Čehom, Sedmograško Romunom). Vendar državnopravno legitimiteto so lahko izvajali le iz državnosti slovenskih dežel (Dalmacija kot del Kraljestva Ilirija in Bosna in Hercegovina kot anketirana s strani Avstrijskega cesarstva, sta posebno poglavje) in zato tisti hip (še) niso (po)kazali svojih aspiracij do Istre (in Medmurja!).

3) Da se neka država ne more združiti z “nedržavo” – torej da se npr. Kraljevina Hrvatska in Kraljevina Slavonija ne bi mogle združiti s Kraljevino Srbijo, marveč bi si take pokrajine brez državnopravne subjektivitete Srbija lahko le priključila, se je izkazalo na sam dan “ujedinjenja” 1.12.1918 v Beogradu. Vodja delegacije Države SHS, Pribičević, je v svoji adresi izjavil, da se Država SHS združuje s Kraljevino Srbijo. Seveda ga je državnopravno razgledani, v Franciji šolani regent Aleksander v svojem odgovoru – sprejetju združitvenih želja – takoj popravil z izjavo, da se DEŽELE AVSTRIJSKEGA CESARSTVA  združujejo s Kraljevino Srbijo. Država SHS torej ni bila subjekt mednarodnega prava. To so bile le slovenske “dežele” (ki gredo – to menda opazi tudi slep in gluh – še dandanašnji krepko v nos ondotnim!).Več ni treba povedati. Neizprosno štrli v slovenske ignorantske pravniške in državniške butice resnica, ki jo je znal opaziti in (iz)povedati nek “bizantinec”!!! (Navsezadnje je bil Bizanc imperij/država prvega reda! Neposredno nadaljevanje civilnega dela Rimskega imperija z ambicijo biti tudi cerkveni, za razliko od Rima, cerkvenega nadaljevalca, z ambicijo biti tudi civilni – torej sta Rim in Bizanc zrcalni podobi istega vira.) V Jugoslavijo so se s Kraljevino Srbijo združile in jo ustvarile suverene slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, ki so imele natančno določene meje in državnostno osebnost. Kdo vse – Zagreb itd. – se je na ta proces “prišlepal”, ni pomembno. Pomembno je, da je 1991 Jugoslavija lahko razpadla SAMO in izključno na tiste suverene dele, iz katerih 1.12.1918 nastala. Kasneje nastale (samo)upravne enote – republike, ki jih v času nastanka države ni bilo oziroma niso bili subjekti mednarodnega prava (RH in Makedonija zagotovo ne) so se lahko le odcepile na podlagi ustave 1974, kar je seveda povezano s številnimi pogoji in seveda brez posebnega dogovora ni mogoče. Razdružitev suverenih (konstitutivnih) delov pa je samoumevna in brezpogojna v polnem obsegu, kar se je manifestiralo že pri avtomatičnem soglasju centralne dunajske vlade ob sporočilu ljubljanske vlade oktobra 1918. Torej vprašanja meje med RS in RH sploh ni. Meja – meddržavna – je od nekdaj bila in je še dandanašnji na terenu označena vse od Kantride do Zavrča.

4) O državnosti slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva govori tudi (vojaška) kartografija. V knjigi Miroslav Peterca et al., Kartografija, Vojnogeografski inštitut Beograd, 1974, beremo na strani 41:

Za nas su interesantne topografske karte sa šrafama koje je izdao bečki VGI u razmeru 1 : 144 000 (Specijalna karta vojvodstva Štajerske, Koruške i Kranjske, kneževine Gorice i Gradiške, grofije Istre, grada Trsta i Ma­darskog primorja publikovana 1842, zatim Specijalna karta Kraljevine Dal­macije izdata 1861-1863. god. i Specijalna karta Kraljevine Madarske izdata 1869-1879. god.) i 1 : 75 000 (Specijalna karta Austrougarske monarhije izdata 1873-1888).

Naslovi kart razkrivajo, da so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva (primerjaj tudi letnice izdaje!) države, dočim na območju Kraljevine Madžarske ni bilo nobenega drugega subjekta mednarodnega prava. Zato je karta obale med izlivom Rečine (oz. od 1867 naprej inkluzive mesto Reka) in Karlobagom karta “madžarskega Primorja” in ničesar “hrvaškega”, ker nič takega nikoli ni obstajalo!

Razen vojaških zadev in matičnih služb je kartografija eden bistvenih “državnih” resorjev. Ker so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva vedno samoposebiumevno države, je bila v njihovem okviru tudi kartografija – ki je itak bila tedaj izključno vojaška dejavnost. (Mimogrede: o državnosti priča tudi matična služba, ki so jo vodile “vojvodine” suvereno, ne “po pooblastilu”!).

Ker je bila kartografija tudi v Jugoslaviji v temelju vojaška domena, zato avtorji (večina visoki častniki geodetske službe) brez oklevanja povzamejo originalno naslavljanje kart. Naslovi vojaških specialk vojvodin in pokneženih grofij Avstrijskega cesarstva tako povedo, kako so se imenovale omenjene slovenske dežele/države: Vojvodina Štajerska, Koroška, Krajnska, ter Primorska (Küstenland), ki je bila iz zgodovinskih/dinastičnih razlogov sestavljena iz suverene kneževine Gorice in Gradiške, avtonomne guvernature Trst in poknežene grofije Istre s kvarnerskimi otoki.

Ker gre za uradno publikacijo vojaške uprave, namenjeno visokošolskemu pouku, je navedke jemati kot relevantni dokaz na nivoju internacionalnega prava.

Tako sem po nekoliko obsežnejšem elaboriranju štirih dokazov izvirne državnosti slovenskih dežel spet na začetku – pri Vaši nenatančni izjavi o tem, čigava je bila Istra.

Naj tudi to nekoliko elaboriram.

Zgodovinsko opredeljuje celovitost Primorske (z Istro) že v karlmanskem obdobju takratna švabska dinastija Andeksov, ki so kot suvereni tega “Vrta Evrope” (tako so ga takrat po Evropi severno od Alp imenovali) privzeli naslov “Meranski” (Meranija – Primorska).

Relevantno je predvsem obdobje, ki se je začelo z dinastijo Habsburg.

Rudolf je za pomoč pri zmagi nad Otokarjem 1278 moral tirolskemu grofu prepustiti Primorsko (in še nekatere posesti). Kasneje so “na krilih cerkvenega  Ogleja” svojo civilno oblast poskušali širiti Benečani (zlasti v istrskih mestih, silili so pa tudi v Trst in na Goriško), dokler v času našega Herberštajna ni krajnska vojska pod njegovim poveljstvom beneške ambicije z odločilno zmago pri Meranu – Pazinu dovolj umirila in so Habsburgi znova uveljavili svojo oblast tudi v Meraniji – to je v suvereni kneževini Gorice in Gradiške, avtonomnem mestu Trstu in pokneženi grofiji Istri z otoki. Na ta način se je znova vrnila celovitost Primorske znotraj habsburških Dednih dežel in je trajala vse do razpada habsburške monarhije – oziroma, ker je ni nikoli nihče ukinil – nasprotno, upoštevala sta jo celo oba okupatorja, tako italijanski kot nemški – dejansko še vedno traja… Velja torej enako, kot za ostale slovenske dežele Avstrijskega cesarstva (ker motrimo zadevo skozi državnostno, ne narodopisno ali etnološko ali folkloristično ali religijsko optiko), da je bila Primorska od Vršiča do vključno otokov v Kvarnerju slovenska dežela/država z lastno izvorno državno subjektiviteto, ki izvira iz časov slovenske Karantanije in so si jo z vojaško silo priborili Habsburžani.

Da so se torej 1.12.1918 združile s Kraljevino Srbijo slovenske dežele Primorska (celovita, torej inkluzive Istra), Krajnska, Koroška in Štajerska, je evidentno, kakor je evidentno, da je bila Istra predvsem “slovenska” in ne beneška ali avstrijska. Seveda pa je še bolj evidentno, da nikoli in nikdar, vse do 8. oktobra 1991, niti košček Istre in treh kvarnerskih otokov ni bil pod kakršnokoli upravo (kaj šele del!) kake hrvaške države ali državi podobne tvorbe.

Zločinska ravnanja samozvanih slovenskih oblastnikov, državnikov in strokovnjakov – ne le v času “Demosove vlade”, marveč vsaj zadnjih sto let – presegajo domet človekovega razuma. Zavedajoč se vsaj deloma resničnosti, ki seva iz tu naštetih nekaj dejstev, si ob prebiranju “dosežkov Burkina-Fasso tipa” naših dopisnikov Badinterjeve arbitražne komisije (nomen est omen…) in cele vrste drugih “udeleženih v postopku (postopkih)” ni mogoče misliti kaj drugega, kot da gre za še eno v neskončni vrsti “slovenskih blaznosti”! Moledujejo za “pravično mejo”, bežijo od mednarodnopravnih kriterijev in zahtevajo nekakšno zunanjo – ali kakšno že – pravičnost, ne opazijo pa, kar jim od vsepovsod štrli naravnost v nos – da ima le Slovenija argumente, ki povsem ustrezajo zahtevi iz točke 5 Sporazuma o arbitraži. Ta namreč predvideva upoštevanje načel mednarodnega prava.

Seveda je mednarodno pravo izvedeno pravo in ne more biti v nasprotju z nobenim načelom elementarnega prava – torej kljub zvenečemu poimenovanju se nobena odločitev v imenu tega ponosnega in zanosnega “mednarodnega prava” (tudi in še zlasti Badinterjevega tipa!), ki izhaja iz zmote ali se opira na fikcijo ali ignorira razvidna relevantna dejstva, ne sme upoštevati, je v celoti brez vsake veljave. Spričo gore drugačnih državnopravnorelevantnih dejstev in argumentov je dobesedno je nična. Samo popolni ignoranti ali dobro plačani manipulanti so mogli spregledati, da se je Slovenija tisti trenutek, ko je mednarodna javnost sprejela dejstvo, da Jugoslavija razpada, lahko v enakem obsegu in svojstvu, kot se je v Jugoslavijo združila, tudi razdružila. Hrvaška pa, ki v Jugoslavijo ni vstopila kot subjekt mednarodnega prava, marveč je pridobila z ustavo 1974 kot socialistična jugoslovanska republika le pravico do odcepitve, seveda ne. Lahko se je odcepila, a le na podlagi posebnega dogovora s prizadetimi. Vsekakor pa pod nobenim pogojem v obsegu znotrajjugoslovanske upravne razmejitve z republiko Slovenijo.

Ker je do secesije tistih delov nekdanje Jugoslavije, ki lastne izvorne državne subjektivitete niso imeli, v odsotnosti dogovora prišlo z vojno, je – če naj se secesijske vojne resnično končajo in nevarna žarišča (Hrvaška, BiH, Vojvodina, Kosovo, Makedonija – v oči bije, da subjekti mednarodnega prava, ki so vstopili v Jugoslavijo, niso žarišča!) pogasijo, je mirovna konferenca, do katere doslej še ni prišlo, neizogibna in nujna, očitno edina pot do miru in stabilnosti območja.

 

Andrej Lenarčič

 

PS: Naj dodam, da bi državotvorna politika nemudoma uveljavila regionalizacijo Slovenije z vrnitvijo zgodovinskih slovenskih dežel. Modri slovenski politiki pa ves čas skrbno vzdrževali “rešilni čoln” – edino pravo zatočišče slovenstva: Vojvodino Krajnsko v njenih zgodovinskih mejah – za primer, da bi nadaljevanje zgoraj omenjene “slovenske blaznosti” nedržavotvorno sestavljeno državi podobno tvorbo razgnalo.

 

In še nekaj besedovanj iz tistega časa:

Rupel: Arbitražni sporazum je kapitulacija

Slovenija – torek, 01.06.2010 20:09 Tekst: (sta)

Ptuj – Predlagani arbitražni sporazum je kapitulacija in popuščanje, ki si ga Slovenija ne bi smela dovoliti, je na današnji javni tribuni SDS pred nedeljskim referendumom dejal nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel in pozval k zavrnitvi sporazuma. Po njegovem se Hrvaški bolj mudi, za Slovenijo pa je nujno, da se o tem vprašanju poenoti.

 

o Ruplovih besedah je do predlaganega arbitražnega sporazuma prišlo potem, ko se državi 19 let nista mogli sami dogovoriti o meji. Kot je dejal, so bile ponudbe, kakršne so zapisane v sporazumu, s hrvaške strani Sloveniji dane že večkrat, a so bile doslej za slovensko stran nesprejemljive, sporazum pa je bolj po okusu Hrvaške kot Slovenije.

Ob tem je poudaril, da gre za dve enakopravni državi, ki imata obe pravico igrati vlogi pomorskih držav na Jadranu, za Slovenijo pa je to zelo pomembno vprašanje tudi zaradi nadaljnje usode edinega pristanišča v Kopru in si zato ne sme privoščiti, da bi kadarkoli postala pomorsko prikrajšana država.

Kot je dejal, v Sloveniji še vedno obstaja šola mednarodnih pravnikov, ki je že v preteklosti trdila prav to, da je Slovenija pomorsko prikrajšana država, in se pri tem sklicevala na resolucijo ZN, ki za teritorialno morje državi določa teritorij 12 milj od morske obale. A Rupel meni, da je to zgolj številka, resolucija pa ne prepoveduje, da se državi med seboj dogovorita tudi drugače, čemur pa Hrvaška ves čas nasprotuje.

Takšno razmišljanje dela slovenskih pravnikov je po njegovem zelo škodljivo. “Slovenija je bila v relativno dobrem položaju, saj smo vztrajali na tem, da se obmejno vprašanje reši pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo. Imeli smo dobrega aduta, ki pa ga je sedanja oblast odvrgla brez posebnega učinka,” je dejal Rupel in dodal, da je to storila tudi zaradi težkih razmer na drugih področjih, kar zdaj želi kompenzirati z morebitnim uspehom vsaj na zunanjepolitičnem področju.

Kot je še dejal, pri arbitražnem sporazumu ne gre več za pravno oz. strokovno vprašanje, pač pa predvsem za politično vprašanje oz. za odločanje med politiko slovenske drugorazrednosti in politiko slovenske enakopravnosti na Jadranu. Sporazum je zato po njegovem potrebno zavrniti, nato pa bo nastala nova, olajšana situacija, v kateri Sloveniji nihče ne bo mogel ničesar očitati, saj bo zgolj branila svoje nacionalne interese.

Žbogar: Na referendumu tudi, ali želimo radikalno Slovenijo

Odločitev proti arbitražnemu sporazumu na referendumu 6. junija bi pomenila ohranitev sedanjega stanja na meji s Hrvaško, pa tudi glas za “bolj radikalno Slovenijo, ki je doslej nismo poznali, za Slovenijo, ki bo izsiljevala drugo državo in ki odpira mejna vprašanja,” je danes v Ljubljani menil zunanji minister Samuel Žbogar.

Na strokovni razpravi Slovenskega društva za mednarodne odnose je zunanji minister izpostavil, da Slovenija v zadnjih 20 letih ni odpirala mejnih vprašanj in zahtevala meje južneje, kot jo je imela ob osamosvojitvi. S tem se je posredno odzval na trditve predsednika SDS Janeza Janša minuli konec tedna, da bi morala Slovenija od Hrvaške zahtevati tudi Savudrijo, saj glede na celovitost Piranskega zaliva lahko “nastane situacija, v kateri bi neka država imela obalo, druga država vodo”.

Da bi Slovenija lahko povsem upravičeno postavila to zahtevo, sta danes na razpravi izpostavili tudi Ana Kalc Hafner in Duša Krnel Umek iz Zavoda 25. junij, saj nobena skupščina, ne slovenska ne hrvaška, nista potrdili, da sta Savudrija in Kaštel na hrvaški strani.

Toda kot je pojasnil predsednik društva Jožef Kunič, je Badinterjeva komisija ob razpadu Jugoslavije potrdila načelo uti possidetis, torej, da imajo nove države tisto, kar so kot republike posedovale in da veljajo republiške meje. Slovenija pa je nato to tudi uzakonila, da je dobila mednarodno priznanje. In glede na načelo uti possidetis je Savudrija hrvaška, saj jo je 25. 6. 1991 nadzorovala Hrvaška, je menil Kunič.

Vasilka Sancin s katedre za mednarodno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti pa je izpostavila, da bi morala Slovenija to vsekakor uporabiti v svojem memorandumu, saj gre za pomembna zgodovinska dejstva. In arbitražno sodišče bo ob iskanju stanja na 25. 6. 1991 moralo upoštevati tudi zgodovinska dejstva.

Pri tem je Sancinova izpostavila še, da meje katastrskih občin niso in ne smejo biti edini kriterij za določanje meje. Ugotavljalo se bo dejansko izvajanje oblasti na določenem območju, je poudarila.

Žbogar je sicer v tej luči menil, da arbitražni sporazum omogoča, da bo Slovenija predstavila vse relevantne dokaze in da bo na ta način lahko dobila “vse, kar menimo, da je naše”. To bodo omogočila tudi vsa načela, ki so v arbitražnem sporazumu zapisana ob mednarodnem pravu, je poudaril Žbogar in dodal, da gre Slovenija lahko v arbitražo z vso samozavestjo.

Mednarodnopravna strokovnjakinja Metka Arah pa je pri tem izpostavila še pomen razlike med mednarodnim in notranjim pravom – država lahko v svoje notranje pravo zapiše marsikaj, a ko to pravo trči ob pravo druge države, to ureja mednarodno pravo. Vsaka država pa ima v mednarodni skupnosti le tiste pravice, ki ji jih v skladu z mednarodnim pravom priznajo druge države, je pojasnila in dodala, da se je Slovenija k spoštovanju mednarodnega prava zavezala že z vstopom v Združene narode.

Tako Arahova kot Sancinova sta izpostavili, da arbitražni sporazum omogoča Sloveniji uresničitev nacionalnih interesov v zvezi z mejo na morju. “Stik Slovenije z odprtim morjem” je lahko le teritorialni, saj se Slovenija “konča” na mejah teritorialnega morja, je poudarila Sancinova in znova spomnila tudi na mednarodno sodno prakso, da še nobena država ni bila odrezana od odprtega morja.

Arahova pa je dodala, da je zapis o stiku v arbitražnem sporazumu “priznanje pravnega dejstva s strani Hrvaške”, da Slovenija ta stik ima, ne glede na njeno enostransko izjavo. Stik je treba določiti le še v naravi, je dejala Arahova.

Sancinova pa se je odzvala še na trditve nasprotnikov arbitražnega sporazuma, češ da ga podpirajo samo tisti mednarodnopravni strokovnjaki, ki so “na plačilni listi vlade”. Kot je dejala, je strokovno sodelovala tudi s prejšnjo vlado in strokovno znanje daje vsem, ki ga potrebujejo.

 

Leave a Reply