PREKMURJE 100 – utrinek

Priloga Dela in Slovenskih novic PREKMURJE 100 je še eno v stoletni vrsti kramljanj, spominjanj, mnenj, interpretacij in reinterpretacij, kar je tod dobilo že zdavnaj domovinsko pravico. To ni nič posebnega, saj temelji na človekovi naravi, ki ima raje pestro aranžirane zgodbe namesto preprostih, suhoparnih in nazornih dejstev. Ni pa mogoče mimo prav iz takih razlogov porojenih pravil in načel meddržavnega prava. Dve sta ključni: Dokler ni vse dogovorjeno, ni nič dogovorjenega, in s sklenitvijo pogodbe velja pogodba, ostalo – vse, kar je vodilo do nje, gre ad acta – v nedotakljive mape. O razlogih in njih upravičenosti ne gre razpravljati.

(Tudi) zato so zgodbe morebiti všečne temu ali onemu (vsem zagotovo nikoli!), šteje pa le podpisani in ratificirani dokument. In zanimivo, v zborniku PREKMURJE 100 je objavljeno vse mogoče, veliko verjetno resničnega, še več pa čustvenega in deklarativnega, niti ene same besede pa o tistem, kar bistvenega določa podpisana in ratificirana meddržavna pogodba iz Trianona – ki je bila tako perfektno sestavljena, da je po Drugi vojni sploh niso odpirali, le soglasno (znova) potrdili. In v tej (sijajni?) pogodbi je silno zanimiv a povsem zamolčan (in le ugibati je mogoče, čemu!!!) člen, ki pove, da je meja Hrvatske na reki Dravi (od Zavrča dolvodno)!

Tej morbidnosti bi kot začimbo lahko dodali, da je uradni Zagreb to državno mejo – in hkrati državno mejo ostalih slovenskih dežel, na katere je mejila takrat država – brezpogojno priznal maja 1941. Do današnjega dne (niti “slavna” arbitražna odločba še vedno ni uveljavljena – torej je (še) ni!) noben pooblaščen ali upravičen gremij na ustrezni (internacionalni) ravni te in teh državnih meja ni v ničemer spreminjal. Pravno so torej tu in veljajo, ko se o njih pogovarjajo subjekti – države in ne neke upravne enote. Arbitražni tribunal je v svoji odločbi posebej poudaril, da ob trku z internacionalnim, jugoslovansko notranje pravo (in sploh nobeno notranje!) nima nikakega učinka. (Prim. Tomšičeve parcele ipd.)

 

In podalpska butalska tragikomedija (bolj tragika, kot komedija) gre veselo (to pa, ob vriskanju in p(i)tju) naprej v (vedno bolj) no(r)e čase….

 

AL

10082019

 

PS: Nobeno presenečenje ni sramotni katalonski kolaps – svetovalce poznamo….

 

Leave a Reply