Eno staro kričanje, objavljeno najprej v ruščini v Mow

KRIK RAZKLANEGA LJUDSTVA – BALANTIČ IN DESTOVNIK

 

France Balantič, * 29. novembra 1921, Kamnik, + 24. novembra 1943, Grahovo ob Cerkniškem jezeru

Karel Destovnik, * 19. decembra 1922, Šoštanj, + 22. februarja 1944, Šentvid pri Zavodnju

 

V nebo vpijoča absurdnost razmer, v kakršne je bilo v dvajsetem stoletju potisnjeno slovensko ljudstvo, se razkrije pred nami v vsej svoji grozoviti sprevrženosti ob pogledu na mrtva mladeniča “s poljubom muze na čelu”. Dva mladeniča, kot drget vulkana pred izbruhom nabita s poezijo, morata vzeti v roke meč namesto pisala, in sta z mečem pokončana. Ni jima bilo dano, da bi kot mogočna veletoka poganjala kolesje in s svojimi darovi kovala zaklade narodove kulturne identitete. Kaj je moglo biti tako neusmiljeno, tako brezobzirno in slepo, da sta morala presahniti, še preden sta se izvila iz prvih tesni, brzic in tolmunov? Kdo je bil tako zločest, da jima je, mladcema, namesto peresa, porinil v roke morilski meč?

 

Dva mlada mrliča kričita v nas resnico slovenskega dvajsetega stoletja: Resnico dolgega popotovanja v moderno državno samostojnost, njegovo najbolj tragično etapo.

 

Dvajseto stoletje je zalotilo Slovence sredi krčevitega prizadevanja za nacionalno uveljavitev znotraj črno-žoltega kadavra. Petstoletna avantura švicarskih roparskih vitezov, ki so – tudi – na ramenih karantanske slovenske državnostne tradicije skovali cesarstvo, “v katerem sonce ni zašlo”, se je na samem začetku zadnjega stoletja v drugem tisočletju zapletla v imperialistično vojno in se zamajala v temeljih. Nemški nacionalšovinizem je habsburško cesarsko rodovino smrtnonevarno okužil. Vdala se mu je in pozabila na resnično dediščino svojih “dednih dežel”. Narodi habsburškega avstrijskega cesarstva so potem eni skoraj panično, drugi bolj načrtno in sofisticirano iskali rešitve s potapljajoče se ladje.

 

Politična elita Slovencev je bila tisti čas večinoma cerkvena, laični pol pa je bil v svoji opozicijski drži hočeš nočeš v bistvenem pendant klerikalni politiki. Značilnost koncepta političnega odgovora obeh polov na dejstvo nezaustavljivega razpadanja poltisočletnega imperija je bila popolna odsotnost ideje o samostojni slovenski državi. Iz teorije in prakse slovenske findesieclovske politične elite je zlahka mogoče razbrati to resnico. Še več! Ne samo, da se je slovenskemu političnemu establišmentu očitno zdela vsaka misel na suvereno “zedinjeno” Slovenijo bolna fantazija, na oltar podrejanja Slovencev neki novi državi so bili pripravljeni žrtvovati slovensko nacionalno identiteto in so nazadnje v resnici svoj narod brez kančka slabe vesti zreducirali na raven “plemena” v “troedinem jugoslovanskem narodu”.

 

Emancipativni procesi v slovenskem narodovem telesu, ki so bili logična reakcija na imperialne šovinizme sosedov in so se razmahnili kot odgovor nanje zlasti v drugi polovici 19. stoletja, so imeli močne učinke. Razcvet kulturnih dejavnosti, gospodarski napredek, solidarnost in sodelovanje z drugimi slovanskimi narodi znotraj in zunaj monarhije so vračali Slovencem samozavest. Oživel je zgodovinski spomin na Karantanijo. Vendar vodilni slovenski politiki niso zaznali usodne povezanosti Slovencev s karantansko državnostjo. Mogoče jim je vpetost v klavrno realnost razpadajočega germanofilskega kolosa zameglila politično perspektivo. Dejstvo je, da niso opazili karantanskega vojvodskega temelja habsburške vladavine. Niso opazili, da so kraljestva, vojvodine in dežele, ki so si jih Habsburžani na tak ali drugačen način prisvojili, priženili, privojevali ali pribarantali, pravzaprav mlinski kamen za vratom dinastije, katere vladarska legitimiteta je stala na “dednih deželah”, na deželah, v katere se je preoblikovala v stoletjih habsburške družinske vladavine in dedovanjske kombinatorike nekdanja slovenska Karantanija, ki se je v obliki vojvodin (zanje so se, kot za babenberško dedovino, habsburški predniki krvavo, na življenje in smrt spopadli s češkim Otokarjem) razprostirala od Jadranskega morja prek jugovzodnega alpskega predgorja do Donave na severu. In ideja “Zedinjene Slovenije”, v eno državno skupnost združenih še slovenskih preostankov Karantanije, ki je dobesedno evforično zajela večino Slovencev v revolucionarnih časih sredine 19. stoletja, da jo je moral dunajski nemškutarski centralizem in absolutizem druge polovice istega stoletja grobo demontirati, je bila tako v času razsula ob koncu prve svetovne vojne že dokončno mrtva.

 

Ladja slovenske politike se je ob razsulu jeseni leta 1919 znašla na suhem. Dejavnost vodilnih politikov ni videla iz notranjega kroga monarhije, celo v Jugoslovanskem odboru so igrali podrejeno vlogo, kaj šele, da bi po zgledu npr. Čehov odkrili fenomen političnega lobiranja pri takratnih vodilnih silah antante. Zato ni bilo nobeno čudo, če se je, meglenim predstavam, mlačnim prizadevanjem in kapitulantskemu podrejanju drugim konceptom primerno, vse skupaj šfižilo prek epizodne Države SHS (država Slovencev, Hrvatov in Srbov iz razpadle monarhije) v velikosrbsko Kraljevino SHS (kraljevina Srbov – iz kraljevine Srbije –, Hrvatov in Slovencev), v kateri so Slovenci – in do neke mere tudi Hrvati – igrali vlogo poraženih, po Srbih “odrešenih” delov “troedinega” naroda. Čez noč je od nekdanjih sanj o “Zedinjeni Sloveniji” ostal komaj klavrn torzo. Italija, ki je verolomno zaigrala vlogo zmagovalca, si je vzela tretjino na zahodu s slovensko Istro, Trstom in Gorico vred, “poražena” nemška Avstrija je po milosti zaveznikov dobila Koroško na severu in velik del s Slovenci poseljene Štajerske, na Madžarskem so ostali porabski Slovenci. Da je bila katastrofa popolna, je s finančnimi in monetarnimi zvijačami srbske vlade za vedno poniknila več kot polovica slovenskega nacionalnega premoženja. Morebitna prizadevanja kakega osveščenega posameznika niso mogla biti kaj več od “glasu vpijočega v puščavi”.

 

Folklorna vznesenost ob “ujedinjenju” v južnoslovansko državo ni mogla prekriti grozne resnice, da je bilo prvič v novejši zgodovini, tristo let po razdejanju, ki ga stroka poimenuje “obdobje turških vpadov” in je v času svojega trajanja zdesetkalo Slovence in dodobra uničilo njih materialno bazo, slovensko ljudstvo brezobzirno razkosano, ločeno s težko prehodnimi meddržavnimi mejami, prepuščeno kot manjšinska etnija štirim različnim državam, od katerih nobena ni kazala niti najmanjše naklonjenosti do prastarega nebodigatreba, ki je motil njihove, četudi v bistvu napihnjene, klavrno komične, a za usodo maloštevilnega naroda smrtno tragične imperialno-šovinistične načrte. Še tista državna skupnost, ki je vsaj na videz, seveda brez kakršnegakoli demokratičnega instrumentarija, z nekakšnim vsiljenim soglasjem vsrkala večji del slovenskega ljudstva v državo troedinega jugoslovanskega naroda, je s Slovenci ravnala kot z vojnim plenom.

 

Slovenci, ki so prišli po rapalski pogodbi pod oblast Republike Italije, so bili takoj izpostavljeni surovemu državnemu nasilju, genocidnemu preganjanju. Kmalu niti v cerkvah ni bilo več dovoljeno govoriti slovensko. Raznarodovalna politika italijanske države je zajela vso slovensko skupnost, vse njene strukture na okupiranem ozemlju. Prepovedana so bila društva, politično in kulturno delo, upravni aparat je nasilno poitalijanil imena in priimke, sistematično uničevanje ekonomske baze je velikansko število Slovencev prisililo v emigracijo v čezoceanske dežele. Z nastopom fašizma so se razmere še poslabšale. Raznarodovalnemu instrumentariju se je pridružilo nasilje tajne policije, sodni in policijski umori. Kdor se je izpostavil kot Slovenec, je zelo kmalu izkusil primitivno surovost italijanskih črnosrajčnikov in je bil lahko srečen, če je preživel njihovo izživljanje z ricinusovim ali kar strojnim oljem. Slovenski narodni dom v Trstu so italijanski fašistični skvadristi nemudoma požgali. Ekonomskim emigrantskim tokovom so se pridružile množice beguncev, zlasti intelektualcev in političnih delavcev, ki so v strahu za življenje bežali v Jugoslavijo.

 

Slovenci na avstrijskem Koroškem, ki jih je izsiljeni in zmanipulirani plebiscit izročil na milost in nemilost fašistoidnim nemškutarskim lokalnim brambovskim organizacijam, so bili deležni podobne usode. Vsi, ki so se javno izpostavili kot zavedni Slovenci in so agitirali za Jugoslavijo, tudi in še zlasti duhovniki, so morali po zmagi nemške opcije na plebiscitu nemudoma, da si rešijo golo življenje, pobegniti v preostanek Slovenije v Jugoslaviji. Že po nekaj letih, ko je opcija nemške Avstrije dosegla svoj cilj, namreč združenje z nacistično Hitlerjevo Nemčijo, so se razmere za Slovence, ki so ostali, usodno poslabšale. Nacistični Avstrijci so jih razselili po svojem nemškem Tretjem Reichu, na njihove domačije pa po dogovoru z Mussolinijem naselili nemške optante, prebivalce Kanalske doline, ki je po prvi vojni prišla pod Italijo.

Na Madžarskem število Slovencev ni bilo veliko, zato je bilo delo madžarskih oblasti lažje, vsebinsko pa podobno kot v Italiji in Avstriji, saj je tudi Madžarska po njunem zgledu pospešeno korakala v nacifašizem.

 

Razmere v večjem delu nekdanjega skupnega slovenskega ozemlja, ki je postalo del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, Slovencem od vsega začetka niso bile prijazne. Sčasoma pa so se še slabšale, to se je navzven kazalo že pri imenu nove države. Kraljevino SHS so preimenovali v Jugoslavijo, že tako in tako oktroirano ustavo je kralj ukinil in vzpostavil policijsko diktaturo, Slovencem odvzel samoupravo in izginiti je moralo celo ime Slovenec: iz Slovenije je nastala Dravska banovina. Iz šolskih čitank so trgali strani z besedili, ki bi utegnile spodbujati slovensko narodno zavest. Ekonomski položaj prebivalstva se je poslabšal v primerjavi s stanjem v Avstro-Ogrski naravnost drastično. Zlasti podeželje je obvladovala splošna revščina. Služb ni bilo, organiziranost delavstva pa je znatno popustila, saj je bil preostali, večinski del nove države industrijsko slabše razvit. Menjava denarja je bila zastavljena tako, da so Slovenci izgubili več kot tri četrtine vrednosti. Z veliko težavo je uspela ustanovitev univerze v Ljubljani, ki pa je morala nositi ime srbskega kralja. Nekatera predavanja so bila kar v srbščini. Zlasti zgodovinska veda je bila popolnoma v službi negacije slovenstva, izkrivljanja slovenske zgodovine. Vse mogoče zvijače je bilo treba uporabiti, da so od beograjskih oblastnikov prišla soglasja za gradnjo nacionalne univerzitetne knjižnice. Znanstveno akademijo, ki so jo Slovenci imeli v Ljubljani že pred stoletji, je končno uspelo znova ustanoviti šele tik pred razpadom Jugoslavije, a le pod pogojem, da ni nosila slovenskega imena. Da se je javno življenje odvijalo še kolikor toliko in vsaj na videz svobodno, brez neposrednega grobega in očitnega vmešavanja, da se je administrativno nasilje zadovoljilo z nekaj sodnimi procesi, premestitvami intelektualcev v južne predele države in z začasno konfinacijo nekaterih vodilnih politikov, gre pripisati zlasti že običajnemu konformizmu vodilnih slovenskih politikov in dejstvu, da je bila usoda Slovencev za srbsko vladajočo kliko obrobnega pomena. Zanjo je bilo dovolj, da so lahko s slovenskim ozemljem trgovali in da so kasneje za svojo blagajno s preostalega območja Slovenije pokasirali dobro tretjino vseh, na območju celotne države izterjanih neposrednih davkov. Upravno so Slovenijo – Dravsko banovino obvladovali z ubogljivim uradništvom, politično s koruptivnimi položaji v glavnem mestu, kulturno z obvezno vojaščino v srbsko govorečem okolju, z obveznim učenjem srbščine v šolah in z intenzivnim priseljevanjem, duhovno pa jim je prav prišla koncentracija politične moči v cerkvenih krogih, s tem se je politično delo zreduciralo na versko-etnično dimenzijo, hkrati pa usodno razdelilo že tako razočarano in prizadeto ljudstvo na ideološki ravni, to pa je bilo kasneje voda na mlin komunistični revolucionarni zaroti.

Razočarano ljudstvo, kaotične razmere, nepotizem, korupcija, beda beguncev, še zlasti pa delavstva – vse to je bil humus, v katerem se je duh svetovne socialne revolucije dobro prijel. Komunistični partijski voditelji, šolani v Sovjetski zvezi, mladi in zagnani vojaki revolucije, preizkušeni v čistkah in s prakso zlasti v španski državljanski vojni, dobro finančno podprti, so imeli lahko delo. Prav so jim prišli tudi spori etabliranih strank, njihov boj za drobtine, in koketirali so z zatajevanim slovenskim nacionalizmom. Nenormalnost stanja kaže predvsem dejstvo, da je bilo med komunisti največ študirajoče mladine, intelektualcev in polintelektualcev, najmanj pa delavcev-proletarcev. Z gotovostjo je torej mogoče sklepati, da so bili cilji partije daleč od socialne revolucije v prid delavstva, da je šlo dejansko za boj za oblast vodilne partijske klike in za uveljavitev v Kominterni koncipirane “svetovne revolucije”.

 

Če bi ne prišlo do napada Italijanov, Nemcev, Madžarov in Bolgarov na Jugoslavijo med drugo svetovno vojno, bi si ga morali slovenski komunisti izmisliti, tako jim je šel na roko. Razpad Jugoslavije, zmeda in neodločnost slovenske politike, brezvladje, okupacija, okupatorjevo nasilje, vse je prišlo kot naročeno, da so svečeniki proletarskega internacionalizma lahko začeli s svojim revolucionarnim pohodom na oblast. Brezskrupulozno so udarili. Žrtve revolucionarnega terorja so skrbno izbirali. Nemudoma so obglavili vsako pobudo, ki bi jim utegnila stati na poti. Svoje deklarativne cilje so spretno prilagajali situaciji. Klice na boj proti zahodnim “imperialistom” so kmalu zamenjala gesla narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju, Slovenijo kot sovjetsko republiko znotraj Stalinovega carstva je potiho zamenjala federativna Jugoslavija. Na karto zahodnih zaveznikov so igrali le toliko in tako, da so dobili vojaško pomoč in mednarodno afirmacijo, voditelje zahodnih vojaških misij so držali na varnem pri štabih, raditoelegrafiste, ki so jih poslali zavezniki v okupirano Slovenijo, pa so dosledno likvidirali.

 

Potem ko so pomorili vse tiste rojake, ki bi utegnili združiti Slovence v odporu proti okupatorju, najprej pa tiste, ki so sanjarili o suvereni slovenski državi – takšen je bil dr. Lambert Ehrlich – so nemoteno začeli z oboroženim “narodnoosvobodilnim bojem”, pod katerega plaščem so skrili predvsem revolucionarni teror nad lastnim ljudstvom in brezobziren boj za oblast (že takrat je bilo vsakomur jasno, da je nacifašizem izgubil vojno!). Samo v italijanski okupacijski coni, Ljubljanski pokrajini, so že prvo leto okupacije pobili več kot tisoč Slovencev (od skupno 352 000 prebivalcev) in komaj kakega okupatorjevega vojaka. Poboje vidnejših Slovencev, njihovih otrok in celih družin, in napade partizanskih enot na take cilje, ki so kar najbolj razdražili okupatorja ter povzročili neusmiljene povračilne poboje, so razširili na vse okupirane predele Slovenije. Kasnejši razvoj je pokazal, da je bil glavni namen tega divjanja nad civilnim prebivalstvom sprožiti “državljansko” vojno in hkrati spodbuditi okupatorjeve represalije. Revolucionarji so namreč imeli izkušnje tako iz Mehike kot iz Španije. Uspelo jim je, in medsebojno pobijanje je odslej izdatno dopolnjevalo prizadevanje okupatorjev, da iztrebi trmasti narodič, ki jim je tisočletja stal na poti k uresničevanju njihovih imperialnih namenov. Hkrati so se revolucionarji znotraj svojih vrst znebili nepotrebnih sopotnikov s pošiljanjem le-teh ali kar celih oddelkov v brezizhodne akcije.

 

Ko se je sredi vojne konsolidiralo jugoslovansko revolucionarno vodstvo in doseglo priznanje s strani zaveznikov, je Titov glavni štab poslal tudi v Slovenijo svoje oficirje-agente, ki so prevzeli politično in vojaško vodstvo znotraj partizanskih enot. Proces srbizacije slovenske partizanske vojske in njena takojšnja ukinitev oziroma reorganizacija predvsem v enote KNOJa ob koncu vojne ter kasnejša sistematična likvidacija desettisočev Slovencev s strani teh enot in UDBe, zlasti mladih moških, prisilni beg nadaljnjih desettisočev v tujino, da si rešijo življenje, nato pa organizirano priseljevanje ljudi z juga – vse to daje slutiti, da je šlo za dobro premišljeno dejavnost, ki bi stabilizirala jugoslovanski mnogonacionalni federativni projekt in z genocidnim mešanjem različnih narodnosti za vedno onemogočila osamosvojitvene težnje. Zločin brez primere v znani zgodovini je bil tako obsežen, tako grozovit, da zagotovo ni bil plod le domačih ambicij. Ni dvoma, da so ga odobrili tisti, ki jim je bila stabilna državna tvorba na neobvladljivem Balkanu že od nekdaj cilj. Ne nazadnje so ga tudi sami omogočili, saj so praktično vse begunce, skupaj več stotisoč zlasti Hrvatov in Slovencev, ki so se pred prodirajočimi Titovimi partizani umaknili na Koroško in se vdali Angležem, ti zvijačno in s prevaro vrnili v gotovo smrt.

 

V ta strašni mrtvaški ples je že na samem začetku, podobno kot tisoče drugih mladih ljudi, usoda potegnila dva mlada pesnika.

 

Franceta Balantiča je neizogibno doletelo na protikomunistični strani. Zmeda, nesporazumi, nesposobnost, odsotnost kakršnegakoli koncepta so prisilili slovensko ljudstvo na ozemlju, ki ga je okupirala Italija, da se je branilo, kakor je vedelo in znalo, vse to je nazadnje, po kapitulaciji Italije, pripeljalo do vzpostavitve nekakšne domobranske vojske. Kakor politična, tako je bila tudi vojaška struktura anarhična – na konici noža med Nemci in partizani, drugače seveda ni moglo biti. Na ta način so lahko prišli do poveljniških položajev ljudje, ki vojaške obrti niso bili vešči. Priložnost se je ponudila tudi kulturniško in politično aktivnim zagnancem. To je bilo za Balantiča usodno. Njegov zaščitnik in mentor se je kot oficir vključil v domobranstvo in Balantič je šel z njim na postojanko, ki je bila po vseh pravilih vojskovanja popolnoma neuporabna za obrambo. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bodo partizani prišli in opravili posel. Čakati ni bilo treba dolgo. Na pomoč ni prišel nihče. Partizani, ki so bili v velikanski premoči, so zlomili odpor, zažgali postojanko, in kdor ni umrl v ognju ali padel v boju, je dočakal morilsko partizansko kroglo po vdaji. Pomorili so vse.

 

Karel Destovnik je šel prav tako kot Balantič skozi slavistični seminar na ljubljanski univerzi, le da je njega skozi Osvobodilno fronto vsrkala partizanska stran. Revolucionarji so potrebovali take, ki so kovali verze. Agitprop ni bil amaterska, kaj šele diletantska zadeva. Seveda je bil mladi Balantičev vrstnik precej več kot le agitator. Mogoče je v svojih verzih povedal kaj preveč ali premalo pravoverno? Mogoče se ga je na ta način dotaknila znana floskula: žrtve morajo biti… Vsekakor drži, da so ga popolnoma brez potrebe poslali na pohod, ki je bil vnaprej izgubljen, ki je bil zanesljiva smrt. Le malo prekaljenih borcev, ki jih je partizansko poveljstvo poslalo na zimski pohod na Štajersko, kjer so – drugače kot v Ljubljanski pokrajini – vladali Nemci in ni bilo partizanskega zaledja, je to, očitno politično-propagandistično utemeljeno avanturo, preživelo. V več napadih so nemške policijske sile popolnoma razbile partizane. Padlo jih je skoraj dve tretjini. Padel je tudi Destovnik-Kajuh.

 

Usoda, ki je doletela dva nadarjena mlada poeta, izrisuje na platnu slovenske zgodovine strašljivo sliko njune dobe, v kateri je proces nacionalne afirmacije – vanj so Slovenci stopili hkrati z drugimi evropskimi narodi sredi 19. stoletja – padel v še hujšo krizo, kot je bila “rešitev” iz razpadajoče Avstro-Ogrske na Balkan. Hujša pa je bila ta kriza zlasti iz razloga, ker je bilo balkansko okolje navajeno precej drugačnih, manj sofisticiranih, zato pa toliko bolj grobih in krvavo učinkovitih metod pri reševanju bistvenega problema, ki je tako kot propadlo avstrijsko stvar pestil tudi novokomponirano južnoslovansko monarhijo. Morija svetovne vojne, brezobziren in načrtno krvav boj komunistov za oblast – to je bil nadvse dobrodošel splet okoliščin za genocidno eksekucijo moške mladine, kulturne, gospodarske in politične elite narodov, ki so se trmoglavo upirali unitarističnemu, nedemokratičnemu jugoslovanskemu režimu. Res je sicer, da zločinsko pobijanje ujetnikov, civilistov, določenih skupin v deželah, kjer je divjala hkrati z vojno tudi komunistična revolucija, ni bilo nič neobičajnega. Vendar sistematično pobijanje že med vojno, po njej pa v dimenzijah, ki jih slovensko okolje ni videlo nikoli v znani zgodovini – niti v stoletjih vpadov roparjev prek mejnih rek Kolpe in Sotle, ni doletelo v takem obsegu nobenega drugega evropskega ljudstva, razen na “dokončno rešitev” obsojenih Judov. Po deležu človeških izgub v času svetovne morije so Slovenci takoj za Judi in državljani Rusije (če štejemo ruske narode posamič, potem so Slovenci na drugem mestu, pred njimi!).

 

Kakor v smrtnem krču se je prastari evropski narodič, ki je – paradoksalno – evropski civilizaciji dal s svojimi karantanskimi ustoličevanji temelj moderne demokracije, vzpel sredi fašistične in revolucionarne morije na sam vrh samoohranitvenih naporov. Na obeh straneh, na revolucionarni in na konservativni, so v polblaznih okoliščinah nastajali teoretični in praktični državnostni nastavki neke bodoče slovenske države – denar, znanstveni instituti, politični sistemi, vojska, sodstvo – in seveda nacionalna kultura. In to kljub usodni ukleščenosti konzervativnega tabora med zaščitniškega okupatorja na eni in agresivno revolucijo na drugi strani ter od internacionale in jugoslovanskega boljševistično-federativnega koncepta odvisnega revolucionarnega tabora. Šele konec vojne je pokazal, da je bilo vse to vnaprejšnje prizadevanje v smeri slovenske nacionalne suverenitete zaman. Pa vendar, potenca male slovenske nacije se je izkazala, vzdržala, in ostalo je upanje, ki se je proti koncu stoletja prevesilo v uresničenje davnih sanj z vzpostavitvijo suverene države Republike Slovenije.

Tudi sredi hruma vojne izkričana poezija dveh slovenskih mladeničev je rodila sad.

 

Andrej Lenarčič

26052009

PS 21072019: Danes je v vsej jasnosti in razvidnosti pred vso javnostjo neizbrisno dejstvo, da so dne 1. 12. 1918 z razglasitvijo “ujedinjenjea” v Beogradu s Kraljevino Srbijo sestavile kasnejšo Jugoslavijo slovenske dežele, ki so svojo zvezo razglasile 31. 10. 1918 v Ljubljani, in da so te dežele z razglasitvijo osamosvojitve Republike Slovenije dne 26. 6. 1991 v Ljubljani, na trgu pred poslopjem Skupščine, iz povezave izstopile takšne, kakršne so vanjo vstopile. Skladno s pravili in načeli internacionalnega prava drugače tudi biti ne more. Besedilo TUL, temeljni pravni dokument osamosvojitve, to tudi natančno zapiše (v drugem razdelku TUL). Vse “kričanje” in strahotne žrtve – ne le “dveh mladeničev s poljubom muze na čelu” – v minulem stoletju vojn in revolucije, pa očitno niso dovolj, da bi tako preprosta pravno relevantna dejstva, ki so ves čas vsem na očeh, obstajajo in veljajo, prepoznali in razumeli za taka opravila usposobljeni, šolani in z naslovi ter pooblastili okrašeni funkcionarji.

“Izkričana poezija dveh slovenskih mladeničev je rodila sad”, a nam, današnjim, ga očitno še ne bo dano uživati… in gomile žrtvovanih ostajajo brez haska!

Leave a Reply