Slovenske dežele in država

STVARI SAME PO SEBI (per se = lat.: kar je bistveno)

Da štejejo stvari – dejstva – le “same po sebi”, se nima smisla prepirati. Pritike, mnenja in okraski le zamegljujejo bistvo.

V Delu 10. 02. 2021 je objavljen članek o Dnevu spomina na fojbe… Vsebina in okoliščine ga umeščajo v triado 1) Orban in Trianon,  2) Primorska (“Vrnitev”) in  3) trideset let osamosvojitve.

Poplava mnenj in komentarjev prekriva sceno docela. Poskus izluščiti “stvari per se” pokaže:

1) Ob Orbanovem spominjanju na sporazum v Trianonu se je dvignil vihar. Edini, ki bi morali molčati, smo Slovenci. Namreč ne kdo drug, sploh pa ne Orban, ni v ničemer spreminjal jasnih določil mednarodne pogodbe, sklenjene in podpisane 4. junija 1920, uveljavljene 31. julija 1921, in ponovno, brez sprememb, potrjene po koncu Druge vojne – nedvomno ene najbolj trdnih in učinkovitih meddržavnih pogodb! Toda glej no glej: Edini, ki brezobzirno in grobo tacajo po tej meddržavni pogodbi smo Slovenci, Republika Slovenija, njene oblasti! Trianonski sporazum namreč decidirano pove (poglavje Meje), da je meja Hrvatske na reki Dravi. To mejo (od Zavrča do sotočja z Muro pod mestom Kotoriba) je brez pripomb z meddržavno pogodbo priznal tudi zagrebški režim maja leta 1941. Ljubljanski maherji pa se na to nesporno dejstvo mirno požvižgajo in si izmišljujejo neke državne meje, ki jih nikjer nikoli ni bilo, in jih ni.

2) Sporazumi v Rapallu (1920) in Rimu (1924) med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevino Italijo so slovensko deželo Primorsko (z razglasitvijo na podlagi suverenovega  manifesta dne 31.10.1918 z ostalimi slovenskimi deželami – oz. njih večinsko slovenskimi deli – pod “oblastjo vlade v Ljubljani” in nato 1.12.1918 kot “ZEMLJE države SHS” združene s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov Hrvatov in Slovencev), “obogateno” s Postojnskim okrajem (železniška povezava Trst – Reka!), mestom Reko in Zadrom, dodelili Kraljevini Italiji. Mirovna pogodba po Drugi vojni je Primorsko – z že omenjenimi “obogatitvami”, a odvzetimi mesti Trst iz Gorica z okolico – vrnila “Kraljevini”, tedaj FLRJ!. Status quo ante pa je osamosvojena Slovenija – njena oblast – kljub nedvoumno zapisanim določilom Temeljne ustavne listine grobo potacala – pljunila na same temelje internacionalnega prava, potem pa še ignorirala natančno zapisani Sporazum o arbitraži.

Kakor je Slovenija edini subjekt, ki taca po Trianonu, je tudi edina, ki se sprevrženo norčuje iz Primorske in njenih ljudi. Slovenija je edina, ki grobo cefra vedno enovito deželo in jo skuša na vsak način razrezati z nikoli obstoječo državno mejo – hkrati pa brezsramno vzneseno prepeva “Vstala Primorska”…  Sprevrženo do skrajnosti! Sramotenje borcev za svobodo, zaničevanje tisočev pobitih in padlih, zaničevanje herojstev TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka!!!!), ki so svoja lastna (ne tujih!) življenja žrtvovali za enovito in celovito Primorsko (Slovencev, Hrvatov, Srbov, Furlanov, Italijanov, Avstrijcev…)… Ta sprevrženost je kronana še s prav genocidnim odvzemom imena (Primorje – Julijska Benečija) in vsiljevanjem neke izmišljene Julijske krajine. Te vrhunske perverznosti slovenske “državne pravne misli” minulih sto let so vrh omenjene “triade”:

3) Sijajni dosežek slovenske politike in prava – Sporazum o arbitraži, ki ga je podpisal predsednik vlade Borut Pahor, in je pomenil odprto pot, da se zablode končno popravi, da se “osamosvojitev”, opredeljena v besedi in pomenu dokumentov tudi izvrši, so drugi “udeleženci” grobo poteptali, z lažnivim Memorandumom (podpisal in poslal tribunalu predsednik vlade, Janez Janša) pa zavedli arbitre, da je kljub določilom 5. člena Sporazuma južna soseda stranka v postopku določanja poteka državne meje, ne pa, da njen podpis pomeni, da se (kot dejanska soseda od 8.10.1991 naprej) s Sporazumom strinja in da bo upoštevala/izvršila odločitev arbitrov.

Tretja točka “triade” pove, da imamo upravičeno za simbol “Triglav” – praslovanski troglavi simbol Zlega! Tu navedena triada govori o trikrat v enem samem stoletju totalno zavoženi slovenski politiki in državi. Kljub razglasitvi na začetku minulega stoletja, smo svojo državo nemudoma “vrgli zverem”! Vajo smo ponovili v drugo, ko smo herojski napor in žrtvovanja v boju z okupatorji in ideologijami totalno zapacali s Pirovo zmago in z morjem mrličev po končanih bojih!  Ko so se nam “nebesa zjasnile” v tretje, proti koncu stoletja, smo iz veličastnega dosežka naredili – poglejmo okoli sebe  (PA HITRO, DOKLER JE ŠE KAJ OSTALO!!!)

Ljubljana, 10. 02. 2021

__________________________________

Dodajam oba, leta 2011 v Delu objavljena članka:

Objavljeno v: Delo, Gostujoče pero, 29082011 pod naslovom:

ZA ZVEZNO REPUBLIKO SLOVENIJO

Sunday, August 21st, 2011

Accelerando furioso

Kopičijo se razmišljanja, pobude in komentarji, katerih ost je vseobča kriza upravljanja države in politike sploh. V množici pojmov in sugestij pa zaman iščemo bistveno. Vsi – seveda dobronamerni in kvalificirani – se namreč ukvarjajo s pojavi in posledicami, pravega vzroka pa kot da nihče niti noče opaziti. Po domače in zaradi nazornosti bi bilo problem mogoče opisati s primero: receptov mrgoli, lonec je pa počen.

Ta lonec je seveda naša država Slovenija.

Kdor hoče motriti fenomen “država Slovenija”, mora poleg prave optike uporabiti vsaj malo širši zorni kot in s kritičnim očesom seči nekoliko dlje v preteklost. Vse z namenom, da prepozna, kaj se je pravzaprav zgodilo slovečega dne leta 1991.

In ko bo ta “lonec” zasijal ves lep in nov – potem na delo, kuharji!

Kaj se je torej zgodilo 25. junija 1991?

Tega dne je slovenska skupščina razglasila in uveljavila samostojnost države Republike Slovenije. To se je zgodilo, ker so se v državi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, katere socialistična republika je bila Slovenija, hudo kršile človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin (po TUL, Ur.l.RS, št. 1-4/91-1, 25.7.1991), in so prebivalci Republike Slovenije na plebiscitu izpovedali svojo odločenost, da se Republika Slovenija, kot suverena država, osamosvoji. Da se je vse to tudi dejansko zgodilo, so se državljani Republike Slovenije in ves svet z njimi lahko prepričali že nekaj ur po izvršenem dejanju, saj je Jugoslovanska ljudska armada, vojska SFRJ, torej vojska vseh ostalih republik in pokrajin, napadla osamosvojeno državo. Kar se je dogajalo kasneje, je dovolj znano.

A doslej zapisano ne pove vse resnice. Slovenija ni “padla z neba”, Slovenci niso “prišli z Marsa” (čeprav krčevita prizadevanja nekaterih priseljevalskih obsedencev kažejo v to smer!), in Slovenija prav gotovo ni izum neke Jugoslavije, še najmanj kake socialistične. Njena zgodovina – in posebej še državna – sega precej dlje v preteklost.

Kdor hoče prepoznati, kaj natančno se je zgodilo 25.6.1991, mora najprej prebrati bistveno ugotovitev arbitražne komisije, ki jo je ustanovila EU, in jo je vodil predsednik Ustavnega sveta Francije, Robert Badinter. Ta ugotovitev je merodajna, ker je bila komisija telo, ki je vzpostavljalo nova internacionalno pravna stanja, in je njena odločitev tudi dokončna, pove pa, da je država SFRJ razpadla. Da je tako, pripovedujejo dogajanja v nadaljevanju, saj postopki razreševanja nasledstva razpadle države potekajo na tej podlagi. Od vseh vprašanj najbolj zanimivo – in vsaj za Republiko Slovenijo tudi najbolj usodno – vprašanje pa doslej še ni bilo na dnevnem redu. Glasi se: Kaj je razpadlo? In odgovor je na očeh vseh: Razpadlo je tisto, iz česar je država, ki je razpadla, nastala. Tudi ta dejstva so dokumentirana, splošno znana in so konsekvence vsem na očeh.

1. decembra 1918 je v Beogradu pred regentom Aleksandrom, sinom srbskega kralja Petra I, delegacija Narodnega vijeća iz Zagreba z besedami njegovega podpredsednika (predsednika Korošca ni bilo!) izpovedala svoje zadovoljstvo, ker “se Država Slovencev, Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Jugoslavijo”. Regent Aleksander je v svojem diplomatskem odgovoru, s katerim je uradno sprejel voljo Narodnega vijeća, spremenil predmet združevanja in je izrazil svoje veselje, da “se dežele Države SHS združujejo s kraljevino Jugoslavijo”. To je v vsem toku dogodkov, ki so pripeljali do nastanka južnoslovanske državne tvorbe, najbolj pomembna “podrobnost” (bistvo se običajno skriva v podrobnostih!). Pripoveduje pa ta podrobnost veliko zgodb. Najprej, da je prestolonaslednik s francosko in rusko diplomatsko šolo vedel, kako se stvari streže. Potem, da mu je bilo kristalno jasno, da se z državo more in sme združiti samo enakovreden subjekt. In seveda na koncu je s spremenjeno izjavo povedal, da ve, kdo v Državi SHS je subjekt mednarodnega prava. To so bile dežele. In edine “dežele” v Državi SHS so bile slovenske dežele, ki so bile države od davnine, in jim je zadnji ustavnopravni akt takratnega cesarja Avstrijskega cesarstva, suverena vojvodin in kraljestev tega dinastičnega združenja suverenih “dežel” (dežela je slovenska beseda za državo!), Manifest z dne 16. oktobra 1918, priznaval pravico do svobodnega združevanja odn. razdruževanja. To pravico je izkoristil Narodni svet v Ljubljani, in predsednik Pogačnik je takoj obvestil dunajsko administracijo, da prevzema vsa ustavna pooblastila v slovenskih deželah – Primorski z Istro, Krajnski, slovenskem delu Koroške in slovenskem delu Štajerske. To so bili subjekti internacionalnega prava, saj so z drugimi suverenimi državami stopali v medsebojne odnose. Leta 1867. so npr. s Poravnavo (Ausgleich) sestavili Avstroogrsko dvodržavje oz. kakor je zapisano v dokumentu: Avstro-ogrsko monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva Avstrijskega cesarstva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju.

Kakor vsi in vsak subjekt internacionalnega prava so tudi slovenske dežele imele vse atribute – poleg državljanov in oblasti, tudi ozemlje in njegovo (državno) mejo. Dežele, katerih združitev je predsednik vitez Pogačnik postopkovno pravilno sporočil osrednji administraciji na Dunaju, so seveda imele skupno zunanjo mejo – kakor npr. v ustavi Zvezne republike Nemčije piše: Meje ZRN so zunanje meje dežel, ki jo sestavljajo.

Zunanje meje slovenskih dežel so bile po združitvi v južnoslovansko državo urejevane z mednarodnimi pogodbami te nove skupne države in ostalimi prizadetimi subjekti. Tudi danes, po osamosvojitvi, so vsi ti dokumenti in stanje na mednarodni ravni sprejeti in veljajo.

Meja slovenskih dežel znotraj skupne države, kasneje poimenovane Jugoslavija, pa je dobila funkcijo notranje upravne meje. A njen značaj državne meje ni bil nikoli odpravljen, saj je brez vsake formalnosti na celi črti znova postala meddržavna meja, ko je na oni strani nastala Nezavisna država Hrvatska. Da mednarodne zadeve niso gostilniška debata, se je pokazalo na ta način, da so sosede te nove države takoj odpravile “jugoslovanske” samovoljne notranje spremembe upravnih razmejitev: Tako je Madžarska nemudoma ponovno združila vse prekmursko ozemlje severno od reke Drave, po kateri je vedno potekala meja, in jo je zapisal tudi sporazum v Trianonu (1920, ponovno potrjen 1947) in Italija, ki je varovala celovitost dežele Primorske, niti slučajno ni dovolila Paveliću, da končno uresniči zagrebške ekspanzionistične apetite na račun slovenskih dežel in zasede Reko in preostali južni del Primorske.

Ves čas obstoja Jugoslavije ni bilo nobenega drugega dogodka oziroma spremembe, ki bi na mednarodni ravni spremenilo stanje, kakršno je bilo ob vstopu slovenskih dežel vanjo, in kakor ga je decidirano opredelil regent Aleksander 1.12.1918. Republika Slovenija je torej razglasila in uveljavila osamosvojitev v trenutku, ko je onkraj (državnih!) meja, s katerimi so slovenske dežele vstopile v skupno državo, bila država SFRJ. Badinterjeva komisija je odločila, da je ta skupna država razpadla, torej je lahko iz nje izstopila le tista in taka Slovenija, ki združuje dežele, ki so to skupno državo Jugoslavijo s svojim vstopom 1. decembra 1918 ustvarile.

Usoda, ki je Slovenijo in njene državljane, državljane dežel, spremljala (bodimo iskreni: strahovito tepla!) ves čas obstoja skupne države, je po eni strani povzročila njen izstop, hkrati pa terja, da se napaka in nje posledice nemudoma odpravijo. Takoj moramo svoje domovanje – svojo državo – ki smo ga z gašenjem nacional-šovinističnega požara skoraj odplavili, vrniti in sestaviti v življenja sposobno stanje, v kakršnem smo tisočletja uspešno gradili svojo in evropsko identiteto.

Neprecenljiva zasluga aktualne vlade je, da je s Sporazumom o arbitraži odpravila vse negativne posledice oz. učinke po svoje razumljivih napak pri osamosvojitvenih ukrepih. Sporazum namreč odpravlja relevantnost stanj, ki niso internacionalno pravnega značaja, razveljavlja pa tudi vse, kar se je zgodilo na meddržavni ravni po 25. juniju 1991, in zadeva meddržavno mejo med Slovenijo in preostankom SFRJ. S sporazumom o arbitraži smo Slovenci končno zapustili folkloro in brezglavo mešetarjenje z državnostjo, ter se po sto letih preizkušenj vrnili v orbito lastne državnosti in mednarodnega prava. Potemtakem ni noben slučaj, marveč naravna posledica pravilne politike, da je prvi minister slovenske vlade te dni po 498 letih izvršil državno opravilo pred vso avstrijsko deželno in zvezno elito, v slovenščini in to v neposredni soseščini slovenskega karantanskega knežjega kamna.

Le malo je še potrebno, da v naši javnosti prevlada zavest, zakaj in kako je potrebno preurediti naš “lonec” v Zvezno republiko Slovenijo in na ta način uveljaviti mednarodne pravne podlage, ki popolnoma iste in enake že od leta 1918 živijo svoje uspešno življenje v sosednji državi, Zvezni republiki Avstriji, da bomo namesto v pokveki, ki je iz slovenskih dežel nastala v sto letih strahovitih preizkušenj v nenaravni in zato od začetka zavoženi povezavi, zaživeli svoj uspešen danes in jutri v več kot sto let srčno zaželeni “Zedinjeni Sloveniji” – te ni brez zveze slovenskih suverenih dežel.

________________________________

Arbitraža, predmet spora in baloni.

(Delo, Mnenja, 15.11.2011)

Seveda. Poljubno se lahko igramo samopostrežbo in iz množice izbiramo trenutno všečna zgodovinska, pravna, politična, družbena, kulturna ali katera druga, našemu namenu prijazna dejstva. Razprava o državni meji in arbitraži je vsaj zgodovinska dejstva obšla skoraj s prezirom. To ni bilo posebej težavno, saj podalpski deželni vsakdan odmeva od “pustimo preteklost, glejmo naprej”. Zmota se skriva v predmetu: Pravilno je, da zavožena preteklost ni mlinski kamen okoli vratu nujnih sprememb, ki vodijo naprej, na bolje. Kadar pa gre za zadeve, ki jih je pesniška govorica oblikovala v sintagmo “ko se svojih korenin zavedo…” je pa drugače. So stvari, ki ne morejo viseti v zraku, ki jih brez “od kdaj”, “zakaj”, “kdo” in “kako” preprosto ni, ali jih odnese prvi piš. So stvari, ki brez preteklosti nimajo prihodnosti in je njih sedanjost kvečjemu napihnjeni balon utvar in izmišljij kratkega daha.

Zmote niso drago stale samo “dijaka Tjaža” (Florjan, oprosti!). Več kot sto let družbeno-politične zgodbe slovenskih dežel je ena sama, prekleto draga zmota in zabloda. Manipulacija, in po samopostrežni metodi sestavljeni konstrukti. In poleg nas samih jih je bilo v soseščini – ne le bližnji – kar nekaj, ki so prizadevno gnali (še počno?) veter v jadra barke, da je plula v zanje pravo, za nas pa pogubno smer.

Arbitražna temperatura se bliža vrelišču, kajti dogovorjeni roki začno teči z dnem hrvaškega podpisa na evropski pristopni pogodbi. Prav na vrhu pod pokrovko je seveda tisto, kar mora vsaka stran v sporu predložiti tribunalu v roku enega meseca po podpisu: kaj je zanjo predmet spora.

V tej zadevi je težava huda. Z “jutri” si ni mogoče pomagati, niti ni mogoče vanj pobegniti pred usodno dolžnostjo. Zagotovo so državne reči nekaj, kar je v osnovi zasidrano globoko v zgodovini. Ljudem tukaj pa, kar diši po državi, že dolga desetletja pomeni travmo. Ali je bila (država) osovražena tuja stvar, ali je grdo mrcvarila lastne ljudi, ali so jo geniji družbenih ved in upravljanja z množicami odmirali, ali pa kar ukinjali. Ne preseneča zato, da ga ni pri nas – vsaj med javno izpostavljenimi – ki bi se mu slovenska zgodba začela prej, preden so mu prvič zamenjali plenice. Le poredko – pa še to pretežno iz politično-interpretativnih in manipulativnih razlogov – pridejo na dan epopeje izpred dobrega pol stoletja. Pred tem pa je za številne naše politične in družbene modrece le “duh božji vel nad vodami”! (Genesis 1,2)

V državnih rečeh torej “jutri” ne pomaga. Toliko manj, ker Sporazum o arbitraži odločno terja argumente, ki ustrezajo kriterijem in pravilom internacionalnega prava. Ne sprejema nobenih domačnostnih štosov, nobenih samoupraviteljstev ali oštarijskih dogovarjanj. Tega imperativa ne relativizira niti omemba pravičnosti in dobrososedstva, ki tudi sicer zadeva le obrobni problem plovnih območij.

V tisku – in to iz ust uglednih strokovnjakov – odločno preveč odmeva prej omenjena pravičnost. Celo do te mere, da jo postavljajo za temelj odločanja, kar seveda kar tiče Slovenije niti slučajno ni res – ne zaradi dikcije Sporazuma, še manj zaradi množice tehtnih argumentov/dejstev internacionalno pravnega značaja, ki govorijo nam v prid.

In teh argumentov ni brez zgodovine. V državnih rečeh velja podobno kot za vino, starejši in zrelejši so, večja je njihova kvaliteta, teža, pomen. Kako je s temi rečmi, je zelo glasno zavpilo iz pripovedovanja bivšega poveljnika Severnojadranskega sektorja v Puli, kontraadmirala Marjana Pogačnika. V časopisu je bilo mogoče prebrati njegovo izjavo, da “Savudrija ni bila ne slovenska ne hrvaška, marveč posest JLA, ki jo je podedovala od prvotnega posestnika, vojske Avtro-Ogrske”. Zavozlana usoda Primorske je znana, upoštevati pa je očitno treba tudi, da državnopravna dejstva niti ne nastanejo, še manj pa minejo na “samopostrežni način”, kakor se komu zdi ali mu je všeč!

Sporazum o arbitraži terja od obeh strank v postopku, da položita na tribunalovo mizo trdne argumente, dejstva, ki imajo internacionalno pravni značaj. Zato mora Slovenija pogledati okoli sebe in kolikor daleč v preteklost pogled seže, da slučajno ne spregleda kakega pomembnega dejstva. In bilo bi kaj videti! Iz zanikovanja vstaja državnost slovenskih dežel, njih identiteta, državljani, ozemlje, oblast in državne meje. Iz mraka pozabe izstopajo državnopravna upravičenja, deželna avtonomija, vedno znova potrjena, pa internacionalna subjektiviteta, ki se izkaže v ustvarjanju novega skupnega državja – Dvojne monarhije – leta 1867, v katerega usta(no)vni listini piše: “Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju!” Kdo ima v rokah tehtnejši dokaz svoje mednarodnopravne osebnosti kot ga imajo slovenske – in seveda tudi “nemške” – dežele Avstrijskega cesarstva, ker – to kot potrebno pojasnilo – države so bile dežele, Avstrijsko cesarstvo pa ni bilo država, marveč dinastični konstrukt, da so se habsburški dinasti, ki so bili “samo” vojvode odn. nadvojvode dežel, ki so nastale na območju nekdanje slovenske Karantanije, kljub ukinitvi Svetega rimskega cesarstva lahko še naprej kitili s cesarskim naslovom!

Katastrofa habsburške dinastične tvorbe leta 1918 je botrovala obupnemu poskusu zadnjega suverena, cesarja Karla I., ki je svojim dednim deželam ponovno potrdil avtonomijo in priznal njih svobodo združevanja po etničnem ključu. Dežele z nemško govorečo večino so takoj, 21. oktobra, na Dunaju ustanovile zvezo Deutsch Österreich, ki kot zvezna Republika Avstrija trdno stoji še danes. Dežele s slovensko govorečo večino – oziroma slovensko govoreči deli Štajerske in Koroške – s povsem istimi/enakimi ustavnopravnimi upravičenji, pa tega niso storile. Sicer so se združile pod skupno vlado v Ljubljani in to uradno sporočile zvezni administraciji na Dunaj, a namesto v Zvezno republiko Slovenijo (davna sanja Zedinjena Slovenija) so s Koroščevim “Maiestät, zu spät!” svoje ljudi zavozili kot “troedino pleme” (kako sprevrženo!) v balkansko novotvorbo. Tu ni prostora za elaboracijo vseh neumnosti, zarot, tragedij, ki “odlikujejo” to skoraj stoletno slovensko zgodbo. A zaradi aktualnega problema arbitraže o državni meji in nujnosti določitve predmeta spora, je treba povedati:

V jugoslovansko državo so leta 1918 vstopile slovenske dežele kot subjekti mednarodnega prava z vsemi atributi. Ves čas trajanja južnoslovanske države se ni zgodilo glede te subjektivitete in atributov nič, kar bi jih ali spremenilo, ali morebiti odpravilo. Torej še vedno obstajajo (kdor temu dejstvu oporeka, mora pokazati in dokazati nasprotno), in ni nobenega dvoma, da so smele in morale iz združbe, v katero so leta 1918 vstopile, leta 1991, ko so imele eksperimentiranja vrh glave, enake tudi izstopiti. Zagotovo tudi s svojimi državnimi mejami, s katerimi so prišle v Jugoslavijo. 25.6.1991, ko je Slovenija razglasila in udejanila svojo osamosvojitev, je bila na oni strani teh deželnih državnih meja država SFRJ. Ni torej nobenega problema glede državne meje, če bi temu dejstvu ne oporekala dne 8. oktobra 1991 na novo nastala Republika Hrvatska. To je torej v smislu podpisanega, ratificiranega in v OZN registriranega Sporazuma o arbitraži pravi in edini predmet spora. Državnim mejam slovenskih dežel (“zemalja Države SHS”, kakor je uradno povedal kralj Aleksander v trenutku “ujedinjenja), ki jih kot državne nikoli ni nihče ukinil (tudi v trenutku nastanka fašistične-nacistične hrvaške države leta 1941 so avtomatično znova obveljale!) pač oporeka južna soseda.

In to je predmet spora. Prav nič drugega.

Kako bo na podlagi relevantnih dejstev odločil tribunal, pa je njegova stvar. Neumno si je domišljati, da to vemo, kakor izzvenijo različna strokovnjačenja na to temo. Če pa dotični vedo, kako bo tribunal odločil, pa naj za božjo voljo to povedo! Prihranili bomo čas in denar.

Lenarčič Andrej

ZA KAJ JE V RESNICI ŠLO PRI “OSAMOSVOJITVI” ?

O pravi resnici pripovedujejo “njih dela” (Mt 7, 20) O tem, kaj je “bilo prej” (pred njihovimi “velikimi” deli!), pa vsak trenutek lahko odkrijemo, če pogledamo med papirje in dokumente. Da je bila “prej” slovenščina spoštovan in visoko cenjen jezik, pred stoletji enak v družbi “velikih”, lahko preberemo v sledečih vrsticah iz berila za slovenske gimnazijce, ko se še nihče ni bahal z “osamosvojitvijo” in “izdelovanjem svoje države”! Kje je danes, pa zadošča že poslušanje navodil vlade ob epidemiji… Če kdo od poslušajočih razume in ve kaj in kako in kdaj in zakaj, naj se javi. (Dobi nagrado: masko, ki sem jo posebej plačal, čeprav smo vse že vsaj enkrat plačali iz proračuna…)

1. HIPOLIT

(po 1650—1722)

Njegov priimek ni znan, doma je bil v Novem mestu, kapucin štajer­ske redovne province, ki je obsegala tudi Kranjsko. Bival je v raznih sa­mostanih svoje province, dalj časa tudi v Novem mestu, umrl je v Kamniku.

Filološka dela: Rokopisni latinsko-nemško-slovenski in nemško-slovensko-latinski slovar Dictionarium trilingue, 1711 in 1712 (leta 1711 so natis­nili samo naslovno stran in dve strani vzorca, nakar je tisk zastal, ker je začel Hipolit slovar predelovati po Bohoričevi slovnici, a dela ni dokončal; med dodatki v slovarju je tudi prevod dela znamenitega češkega pedagoga Komenskega Orbis pictus); Grammatica latino – germanico – slavonica, 1715 (malenkostno spremenjena 2. izdaja Bohoričeve slovnice). — Nabožna dela: Evangelia inu listuvi, 1715 (3. izdaja tega lekcionarja); Bukvice od slejda inu navuka Kristusa, 1719 (prevod Tomaža Kempčana).

DICTIONARIUM TRILINGUE

Predgovor bralcu

Ne čudi se, prijazni bralec, da sem se lotil tega, česar ni do­slej se nihče poskusil, da sem namreč dal tiskat tale trijezični dovar. Res je, ko sem to delo začel pisati, nisem nameraval dati ga v tisk. Nisem se namreč hotel lotiti stvari, ki se je premnogim, ki o tem jeziku več vedo ko jaz, zmerom zdela če že ne nemogoča, pa vsaj zelo težka. Samo to sem si sprva postavil za smoter tvojega dela, po katerem naj bi se ravnal, da bi našim mladim slovenskim pridigarjem, kolikor je primerno, napisal slovar in bi ga napisanega pustil v nekem samostana, da bi ga lahko upo­rabljali, kadar bi sestavljali svoje pridige. Ko sem namreč videl, kako omenjeni mladi pridigarji tekajo sem in tja in sprašujejo tiste, ki več vedo, domače besede za imena, glagole in stavke, me je prevzelo sočutje do njih, posebno še tedaj, ko sem spo­znal, da je res, kar pravijo, da porabijo skoraj prav toliko časa za iskanje domačih besed kakor za samo učenje pridige. Težava tega jezika pa ne izhaja od tod, da ne bi imel svojih besed, saj je slovenski jezik eden od prvotnih jezikov, iz katerega se iz­vaja, kakor priča kranjski zgodovinar presvetli gospod Vajkard Valvasor, več ko 15 jezikov in je toliko odličnejši od drugih jezikov, da se v njem mnogo stoletij — mogoče že od časov cer­kvenega učenika sv. Hieronima, ki mu je bil to materin jezik — z dovoljenjem in priporočilom apostolske stolice bere maša prav do naših dni v večini delov Ilirije, zlasti v primorskih; to se po navadi dovoli samo popolnemu jeziku. Zato ni neprijetno, kar poročajo verodostojni možje. Pripetilo se je na Dunaju v Avstriji pred približno 15 leti, da je neki izredno učen in v jezikih iz­veden redovnik predložil svoje bogoslovne teze v obravnavo v vseh jezikih. Med nasprotniki pa je hotel neki jezuit, po rodu Kranjec, preskusiti branilčevo znanje slovenščine. Zato je za­stavil tale šaljivi stavek: »Kuliku klincov gori, tuliku klincov doli; no, štiri klinci gori, torej štiri klinci doli.« Obstrmel je bra­nilec in izjavil, da tega jezika ne pozna; nasprotnik pa je od­vrnil, da je nad tezami zapisano: Obravnavale se bodo v vseh jezikih. Odgovoril je branilec in razložil: Obravnavale se bodo v vseh popolnih jezikih, v nepopolnih pa ne. Nasprotnik se ni zadovoljil s tem in je izjavil, da je popoln tisti jezik, v katerem se z dovoljenjem apostolske stolice bere maša, torej je slovenski jezik popoln; in tako se je končala obravnava s smehom navzočih in ne brez sramote za branilca. Torej je slovenski jezik — drugi ga imenujejo ilirski — prvoten, popoln, od drugih neodvisen in ni brez svojih, domačih besed, ki jih preprosto ljudstvo prav dobro pozna. Da pa v knjigah zgubi svojo popolnost, mislim, da je pravi vzrok v tem, ker poleg materinega jezika znajo več drugih ali pa vsaj nemškega, ki ga v ljudskih šolah, gimna­zijah, posvetovalnicah, na sodiščih in obravnavah ter v pismih, kakor je navada v Avstriji, največ rabijo po vsej vojvodini Kranjski in skoraj kot edini jezik. Zato, če se tedaj nameri, da morajo slovensko govoriti, in če nimajo takoj pri roki domače besede, jo pri tej priči izberacijo iz nemščine, ki jo znajo poleg materinščine, in pogosto delajo zelo smešne, iz nemščine in slo­venščine mešane stavke. Prav zato dela slovenščina pridigarjem pri sestavljanju in govorjenju pridig velike težave in zato so si ti vedno želeli slovenskega slovarja, s katerim bi si lahko poma­gali pri svojih pridigah.

1711

(odlomek, prevod iz latinščine)

Slovenski jezik: pisatelju rabi izraz “lingua sclavonica” tako za slovenščino kakor tudi za južno slovenščino sploh; — teze : trditve v obliki znanstvene razprave (disertacije), ki jih je avtor branil v javni obravnavi.

SLOVENSKO BERILO

Berilo so sestavili:

MARJA BORšNIK, ALFONZ GSPAN, LINO LEGIŠA in BORIS MERHAR

To izdajo je pripravil:

BORIS MERHAR

s sodelovanjem

MILKA MATIČETOVA in FRANCETA TOMŠIČA

Potrdil Svet za prosveto in kulturo LRS, št. 29 z dne 25. VI. 1951.

ZALOŽILA DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE
TISKALA TRIGLAVSKA TISKARNA V LJUBLJANI

DER GROSSE BROCKHAUS (1930) NAVAJA INDIKATIVNE PODATKE O SLOVENCIH IN DRUGIH NA OZEMLJU PRIMORSKE IN DALMACIJE PO ŠTETJU 1921.

Primerjava SLOVENIJA – KATALONIJA

Današnji (21012021) zgodovinski prispevek v MMC TBS o Schönlebnovem rokopisu – objavljena ilustracija na notranji strani platnice – je zgovorno pričevanje o postopkih in vsesplošnem zavajanju “stroke”.

V čem?

Vsi poznamo: RIMSKO NEMŠKO CESARSTVO, ali pa RIMSKO CESARSTVO NEMŠKE NARODNOSTI. Zavajana čreda sicer vdano prežvekuje in bleja naprej, popolnoma pa spregleda, da “stroka” prodaja politikantske potvorbe, interpretacije, manipulacije ipd. po nareku politike. Čisto mogoče je, da imperialni ekspanzionistični napihnjenci govoričijo in širijo svoje kvalifikacije in interpreracije, ki so v službi podrejanja drugih in veličanja lastne ničevosti. Vendar DEJSTVA kljub temu glasno vpijejo RESNICO. Tako tudi pojasnilo pod sliko Leopolda I.

“ROM. IMP.” je okrajšava ROMANORUM IMPERATOR = CESAR RIMLJANOV !!! Ta naslov je na vseh pečatih vseh “rimskih cesarjev” (Pravilno: CESARJEV RIMLJANOV !!!) do Napoleonove odprave Cesarstva. Nikjer ni nekih “NEMCEV”, “NEMŠKE NARODNOSTI”…

Pripis pod portretom “CESARJA RIMLJANOV” pove še mnogo več: Za nas posebej pomembno: “PRINCEPS CARNIOLIAE” = SUVEREN (knez, vojvoda…) dežele/države KRAJNSKE. Dokazuje državnost, samostojnost, suvereniteto slovenske dežele/države Vojvodine Krajnske. Podrobneje velja še: IMP. ROM. pove, da ne gre za vladarja/imperatorja neke države (ki je ni!), pač pa za VODITELJA (častni naslov IMPERATOR – CESAR!), ki pa je vladar/suveren RAZLIČNIH dežel/držav. V tem zapisu VOJVODINE KRAJNSKE.

VSE NAVEDENO je še kako dobro znano “strokovnjakom”, ki namesto da bi dokumente zbirali, varovali, hranili in skrbeli za javno dostopnost vseh, dokumente “hranijo” tako, da jih skrbno “zaklepajo pred javnostjo”, objavljajo pa del(čke), skrbno prečiščene in (re)interpretirane – po nareku tistih, ki jih (pod)plačujejo. Že primer IMP. ROM. in PRINCEPS KARNIOLIAE je več kot dovolj nazoren dokaz. Skrbno se prikriva državnost Slovencev, njihove države – dežele, ki so imele in imajo od začetkov vse atribute suverene države: Teritorij, državljane, oblast! O namenu teh zločinstev ni treba ugibati! Katastrofa Slovencev (posebej v zadnjih sto letih) glasno vpije: uničiti državotvorno (samo)zavest državljanov, zradirati ostanek zgodovinskega spomina, zamegliti relevantna (državno)pravna dejstva in njih pomen/učinek še dandanašnji. Odtod katastrofa z osamosvojitvijo, demokratizacijo, vseh vrst arbitražami… Mizerno stanje pravnega reda in upravljanja. Med “učinke” sodi tudi najhujši genocid v novejši zgodovini – ki daleč presega vse druge, najbolj znane: Izginotje več kot polovice Slovencev v enem samem stoletju (obupnih bojev za obstanek):

Na začetku minulega stoletja je bilo Slovencev cca dva milijona. Danes – po sto letih – komaj toliko. Ni v Evropi ljudstva, ki bi v tem obdobju svojega števila vsaj ne PODVOJILO. Jih je kar nekaj, ki so ga potrojili in še več! Postavlja se torej vprašanje, KAM JE IZGINILO VSAJ DVA MILIJONA SLOVENCEV??? Genocid brez primere!!! Razlogov je dovolj. Na izbiro. A poglavitni se skriva v tukaj omenjeni indoktrinaciji / zavajanju, zamolčevanju lastne (državnostne) identitete in zgodovine. Na ta način so demontirali razglašeno zvezo slovenskih dežel leta 1918, diskvalificirali odpor proti okupator(jem) v obdobju II. svetovne vojne in – še v tretje v enem samem stoletju – razgradili veličasten dosežek osamosvojitve tistega, kar je 1.12.1918 s Kraljevino Srbijo sestavilo južnoslovansko državo. Da je tudi državno ureditev – parlamentarno demokracijo – že na samem začetku – leta 1992 – uničilo kar Ustavno sodišče, ki je protipravno (ni bilo pravnega interesa) in prekomerno (smo pretiravali, je zapisal eden od uničevalcev) odpravilo (edino) zagotovilo ustavno zapovedane neodvisnosti in avtonomnosti predstavnikov vsega ljudstva – poslancev, je le še ena klavrna “češplja” na “torti” (kokošnjaku)….

Vsak dan je bolj očitno, kakšna manipulacija in zloraba instrumentov parlamentarne demokracije se dogaja – od februarja lani!

Vlada noče slediti jasnim določbam ustave in zakonov glede izrednih razmer, deluje pa dobesedno z DEKRETI  –  kaj drugega so pod izgovorom EPIDEMIJE (IZREDNIH RAZMER? AJA?) izsiljeni, prisilno izglasovani zakoni… Vse to odlično ureja veljavna ustava – A Ustavno sodišče(?) je (znova!! potacali so parlamentarizem že 1993 !!!) požegnalo neustavno/nezakonito ravnanje predsednika vlade.

V nadaljevanju citirani členi ustave povedo:

1) kako ravnati v izrednih razmerah (“ko se parlament ne more sestati”): ker parlament SESTAVLJA (!!!) 90 POSLANCEV, se lahko “SESTANE” le, kadar so NAVZOČI VSI POSLANCI – razen tistih, ki se NOČEJO udeležiti, da s tem izrazijo svojo ustavno dolžnost DA ODLOČAJO!!! – z neudeležbo npr… a to mora biti poslančeva volja, ne “višja sila”, bolezen, policijski postopki… itd.)

2) glede ODLOČANJA na “daljavo”.

Našteti so členi (poudarjeno: NAVZOČI), ki govorijo o NAVZOČNOSTI poslancev. Delo brez NAVZOČIH poslancev ni mogoče, oz. ni legalno!!! Odločitve NE VELJAJO. Nobeno izmikanje ne pomaga. NARAVA DELA IN ODLOČANJA V PARLAMENTU IMA TAKE UČINKE. To je jasno zapisano v ustavi! O NAVZOČNOSTI natančno piše SSKJ = gre izključno za FIZIČNO PRISOTNOST!

USTAVA

DELO DRŽAVNEGA ZBORA – NAVZOČI (!!!) poslanci. IZREDNE RAZMERE…

86. člen (odločanje)

Državni zbor sklepa, če je na seji navzoča večina poslancev. Državni zbor sprejema zakone in druge odločitve ter ratificira mednarodne pogodbe z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev, kadar ni z ustavo ali z zakonom določena drugačna večina.

90. člen (zakonodajni referendum)

Državni zbor lahko o vprašanjih, ki se urejajo z zakonom, razpiše referendum. Državni zbor je vezan na izid referenduma. Državni zbor lahko razpiše referendum iz prejšnjega odstavka na svojo pobudo, mora pa ga razpisati, če to zahteva najmanj tretjina poslancev, državni svet ali štirideset tisoč volivcev. Pravico glasovanja na referendumu imajo vsi državljani, ki imajo volilno pravico. Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so glasovali. Referendum se ureja z zakonom, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.

92. člen (vojno in izredno stanje)

Izredno stanje se razglasi, kadar velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države. O razglasitvi vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi odloča na predlog vlade državni zbor. Državni zbor odloči o uporabi obrambnih sil. Kadar se državni zbor ne more sestati, odloča o zadevah iz prvega in drugega odstavka predsednik republike. Odločitve mora dati v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane. (glej tudi 108)

94. člen (poslovnik državnega zbora)

Državni zbor ima poslovnik, ki ga sprejme z dvo-tretjinsko večino glasov navzočih poslancev.

108. člen (uredbe z zakonsko močjo)

Kadar se državni zbor zaradi izrednega stanja ali vojne ne more sestati, lahko predsednik republike na predlog vlade izdaja uredbe z zakonsko močjo. Z uredbo z zakonsko močjo se lahko izjemoma omejijo posamezne pravice in temeljne svoboščine, kakor to določa 16. člen te ustave.

Predsednik republike mora uredbe z zakonsko močjo predložiti v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane.

NEME PRIČE KRIČIJO….
Poleg letališča LJUBLJANA – PULA in ravnanja poveljnikov – admirala Pogačnika in generala Čada leta 1991 – tudi železniško omrežje REPUBLIKE SLOVENIJE pripoveduje o državni meji slovenskih dežel, s katerimi so naše dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani stopile v zvezo s Srbijo 1.12.1918. Kakor velja v družinskem pravu, da se more ločiti le tisti in tako, kot je s partnerjem sklenil zvezo, velja to pravilo tudi v drugih zvezah, še posebej internacionalnih. Navsezadnje je tako zapisano tudi v Temeljni ustavni listini, zavezujočem osamosvojitvenem dokumentu: Meje… “v okviru dosedanje SFRJ”!!! Pri čemer je treba upoštevati DEJSTVO, da se je Slovenija osamosvojila, in to od SFRJ! Ni se odcepila od Hrvatske.

Omrežje slovenskih državnih železnic priča od državni meji – tako pri Reki (ki tako kot preostalo Primorje NIKOLI !!! ni bila del kake hrvaške države!!), kot na reki Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo (železnica Ormož – Središče proti Budimpešti je vedno vodila po slovenskem teritoriju. General Maister je v tem smislu organiziral demonstrativni prevoz vojaštva iz Maribora z vlakom preko Središča do Kotoribe in tako s pravnim aktom POJEZDE demonstriral prevzem teritorija, ki je bil nato tudi pravno izročen novi državi (Trianon) z natančnim zapisom, da meja Hrvatske poteka po reki Dravi!!! Da je torej del ozemlja med Muro in Dravo integralni del slovenskega državnega teritorija.
VSE TE MEJE JE REŽIM V ZAGREBU BREZ REZERVE PRIZNAL MAJA 1941!!!!
Republika Slovenija je dan pred razglasitvijo osamosvojitve s Temeljno ustavno listino priznala te (obstoječe) državne meje s preostankom SFRJ.
Ker je južna soseda svojo odcepitev od preostanka SFRJ (8. oktobra 1991) izvršila ne da bi pred tem brezpogojno priznala OBSTOJEČO državno mejo Republike Slovenije, dejanje Zagreba nima nobene pravne veljave. Dokler Zagreb ne prizna te meje (potrdi priznanje iz leta 1941?) država RH pravno veljavno ne obstaja.

Mozaik tragikomičnega – a usodno krutega (dežela prekrita z urejenimi in neurejenimi grobišči…) – prodajanja abot za suho zlato, s svojim “kamenčkom” (ki ni nepomemben – nasprotno!) dopolnjuje prispevek v današnjem Prvem TV dnevniku TVS (13.00)

Slišali smo v tekst napovedovalke vrinjen stavek psihologa, doktorja Kristjana Musek Lešnika:

Slišalo se je takole:

“Slovenski narod je izrazito uporniški, predvsem se radi upiramo avtoritetam… (vrinjeni stavek dr. Musek Lešnika): To je zelo verjetno posledica tiste zgodovinske tradicije, da smo bili ves čas pod neko tujo oblastjo in pravzaprav je bilo upiranje skoraj norma (konec vrinjenega stavka) … predstavnikom oblasti.”

Človek ostane brez besed.

1) ni ga ljudstva, ki se oblasti ne upira!

2) večina ljudstev v Evropi (in tudi drugje) je večino svojega časa živelo “pod tujo oblastjo”. Združenemu kraljestvu še danes vlada nemška dinastija. Rusom in Nemcem so njihovi bratranci, Švedom je vladarje dal Napoleon, Grkom, Bolgarom, Romunom, Špancem…so vladali / vladajo tujci…

Škoda časa za navedbe. Prav Slovenci, ki vso dokumentirano zgodovino živimo v urejenih pravnih državah (oblikovanje in režimi v njih so bili zgled za druge, željne zakonitosti in reda!), smo prav tako, kot prej našteti, imeli za vladarje “tujce” (če je tujec, kdor v deželi živi tisoč let….), konec oktobra 1918 pa z razglasitvijo sklepa “vlade v Ljubljani” prevzeli s svojih deželah tudi vso oblast, pri čemer se je pokazalo popolno nasprotje v TV dnevniku povedanemu: Nemudoma so se naši predniki temu uprli in prepustili (prvič v znani zgodovini!!!) oblast tujcu – tuji dinastiji – z združitvijo slovenskih dežel s tujo državo, Kraljevino Srbijo – ki je bila v svoji absolutistični monarhičnosti pravo nasprotje demokratični slovenski državi. Svoji oblasti v svoji državi smo se potem trmasto uprli še sredi 20. stoletja, ko smo s strašnimi žrtvami prebrodili okupacijo in revolucijo, a se kljub zmagi odpovedali oblasti v svoji državi. Ta resničnost – v popolnem nasprotju z visoko donečimi mislimi o “upornosti naroda”(!!!) – se je izpričala še v tretje, konec stoletja, ko smo sicer na papirju prevzeli oblast v tistem, kar se je na začetku stoletja združilo s Srbijo, v praksi pa smo od potapljajočega se “Titanika” odrinili z nekakšnim “rešilnim čolnom”, na katerega smo vkrcali vso tisto družbeno in politično žalost, ki smo jo v besedah hoteli pustiti za seboj. Vse sile so vprežene v prizadevanje, da se osamosvojitev, taka in tako, kot je zapisana v dokumentih, ne dokonča.

Toliko o “upiranju slovenskega naroda tujcem”!!! Od kod (in kdaj) pa so prišle med nas nam vedno tuje navade nespoštovanja zakonitosti in reda, ni treba ugibati!

AL, 15012021

Poglejmo:

Shizofreni pravni jezik tukajšnje tovrstne “elite” je smrtonosen strup za družbo in državo. Za nameček še funkcionarji prisegajo, da bodo “ravnali po vesti” in “spoštovali ustavni red” – aha! Že to, koliko je “ustavni red” oddaljen od zakonov in predpisov, je veliko a usodno vprašanje, da o (morebiti) “kosmati” vesti prisegajočih ne začenjamo. Povrh pa obljubijo “spoštovanje” (ki je moralna kategorija – zadeva prej omenjene “vesti”!!!), zavezanost/odgovornost pa ostaja kdo ve kje.

Epidemija (enako, če ne bolj kruta od vsake vojne!) je naplavila vso nesnago in razkrinkala neustavnost in nezakonitosti.

Beremo:

Črnogorski predsednik zavrnil podpis nekaj zakonov:

“Opozicijski poslanci so sejo bojkotirali in trdili, da seja ni sklepčna. Koalicija pa trdi, da je bila seja sklepčna, saj da se je en poslanec vključil preko videokonference. Parlament je namreč nedavno zaradi pandemije covida-19 odločil, da lahko na sejah preko videokonference sodelujejo tudi poslanci, ki so v karanteni. Vendar to ni zapisano v ustavi.”

Tako torej, in toliko o maškaradah – odločanju “na daljavo” v vladi in parlamentu podtriglavskega “Raja”!

Stanje, ko “se parlament ne more sestati” – torej izredne razmere (vojna, epidemija, naravna katastrofa…) – je v slovenski ustavi podrobno obdelano in v zakonih upoštevano. Predvsem mora parlament takšno situacijo RAZGLASITI, predsednik vlade pa nemudoma prepustiti vsa pooblastila predsedniku republike. Odzivi na izredne razmere tako potekajo nemudoma, namesto zakonov veljajo predsednikovi dekreti, ki nastajajo na podlagi situacije in ugotovitev/predlogov stroke (v vojni predvsem vojaške, v času epidemije, zdravniške/epidemiološke, v času naravne katastrofe službe za reševanje in podobno).

Bistveno v slovenski ustavni ureditvi je, da se državni aparat nemudoma odziva z učinkovitim ukrepanjem, predsednikovi dekreti – ki imajo učinek zakona – pa sami po sebi veljajo le za čas izrednih razmer, torej za čas, ko ima predsednik vsa pooblastila. Takoj, ko izredne razmere minejo, prenehajo razlogi za izredne ukrepe in ko se parlament / vlada znova “lahko sestane”, se pregleda in oceni ukrepe in stanje. V veljavi ostanejo le tisti dekreti, ki jih parlament posebej potrdi. Vse ostalo “status quo ante”. (Tisočletno pravno pravilo za vrnitev v stanje pred izrednimi razmerami!)

Slovenska ustava omogoča optimalno učinkovito ukrepanje v izrednih razmerah – brez nepotrebnih zamud, brez nevarnosti koruptivnega zlorabljanja situacije , nepotrebnih žrtev… Vsega tega slovenska vlada ni upoštevala. Izplen takšnega (ne)odziva bodo mnoge nepotrebne a hude težave, tako zdravstvene/epidemiološke, še mnogo hujše pa družbene in politične.

Žal je slovenska ustava, ki področje izrednih razmer pravilno in ustrezno obravnava, ostala plen infantilnega, nedržavotvornega “protikučanovega” kompleksa takratnih odločevalcev, ki so zaradi strahu, da bi dotedanji predsednik komunistične partije imel preveč pooblastil, do skrajnosti omejili pristojnosti predsednika republike. O “korektivnem” ukrepanju, ki rešuje zapletene situacije v Črni gori, lahko zato tukaj le sanjamo….  Država, državljanke in državljani ter vsi prebivalci pa smo to že – in bomo še dolgo – drago plačevali!

02012021

Ob (še enem) Novem letu kar primerno, že pozabljeno besedovanje, ki v trenutnih okoliščinah pove še kakšno novo plat zvona…

Intervju Mladina, 09012015, Jure Trampuš

France Bučarje iskriv sogovornik. Vča­sih se malo poheca, nasmeji, drugič maha z rokami in jezno zatrjuje, da ima prav. Februarja bo star 92 let, pravi, da smuča sicer ne več, zato pa še vedno piše. Februarja bo pri Mladinski knjigi izšla njegova nova knjiga Prelom, do kate­rega ni prišlo. In o tem zakasnelem prelomu smo se pogovarjali tudi v intervjuju. Bučar je prepri­čan, da smo pozabili misliti državo, da smo ostali na vlaku, ki nas je pripeljal iz komunizma, in se odpeljali naprej, ne da bi vplivali nato, kam se bomo peljali. To se vidi tudi pri razprodaji držav­nega premoženja, kj ni samo moralno vprašanje, pač pa je po Bučarjevem mnenju celo neustavno. Pravica do lastnine po slovenski ustavi namreč ni absolutna, pač pa je omejena, tudi s socialnimi funkcijami.

France Bučarje bil prvi predsednik slo­venskega državnega zbora, eden izmed avtorjev slovenske ustave, nekoč partizan, kasneje disi­dent, dolga leta tudi profesor na pravni fakul­teti, od koder ga je leta 1976 odstranila partija. Je politični samorastnik, nikoli ni zares pripa­dal ne slovenski parlamentarni desnici ne nje­nemu levemu protipolu.

Je tudi eden iz množice podpisnikov peti­cije Preprečite razprodajo.

Se spomnite časov Nove revije, ko ste pisali članke o pomenu držav­nosti, o osamosvajanju?

► Čakajta, za začetek bi moral povedati, da smo pisali veliko, a nikomur še na misel ni prišlo, da bi sc osamosvojili.

Jasno, mislil sem tako, figurativno…

► Pomembno je poudariti, da si takrat osa­mosvojitve nismo niti predstavljali. Začeli smo razmišljati o novem političnem sistemu, nas cilj je bila analiza jugoslovanske stvarnosti in zno­traj njenih okvirov doseči maksimalno demo­kratizacijo. Ko smo ugotovili, da je jugoslovan­ska politična ureditev nedemokratična, bila j c v smrtnih krčih, sta se ponujala dva odgovora. Prvi je izviral iz Beograda, nekaj časa gaje pod­pirala od Beograda še odvisna slovenska poli­tična oblast, drugi, slovenski, je bil, daje treba Jugoslavijo decentralizirati. In če jo želimo decentralizirati, moramo spremeniti politično ureditev, na novo napisati ustavni koncept in določiti razmerja med republikami in zvezno oblastjo. Osebno sem sc zelo začudil, ko sem z osnutki ustavnih sprememb, zadnje čase je ustvarjalcev slovenske ustave sicer vedno več, z dokajšnjim nelagodjem odšel k Milanu Kučanu, takrat že izvoljenemu predsedniku predsed­stva, in ta je na mojo veliko začudenje spre­membe takoj podprl. Začutil je, kaj sc dogaja.

Intervju Mladina 09012015 – Poskus komentarja;

Dr. France Bučar, prvi predsednik slovenskega parlamenta.

Prvi predsednik slovenskega parlamenta je bil mag. Herman Rigelnik. Dr. France Bučar je bil predsednik tridomne Skupščine jugoslovanske Socialistične Republike Slovenije, izvoljene 8./12. aprila 1990,  od 23. 6. 1990 dalje imenovane Skupščina Republike Slovenije.

France Bučar je bil prvi predsednik slovenskega državnega zbora,

France Bučar je bil predsednik slovenske skupščine, in to ne prvi, marveč poslednji.

Bučar Pomembno je poudariti, da si takrat osamosvojitve nismo niti predstavljali.

Iz vsega takrat zapisanega in objavljenega je mogoče sklepati, da vpleteni niso meli pregleda nad dejanskim stanjem stvari. Razen obstoječe jugoslovanske socialistične države niso opazili ničesar za državnost bistvenega, še zlasti pa ne, kdo, kdaj in kako je razpadajočo državo sestavil in sploh jih ni zanimalo, kateri subjekti jo z vidika mednarodnega prava sestavljajo. Niso niti poskušali (morebiti niso niti znali) izza socialističnega leporečja in praznega agitpropovskega frazarjenja izbrskati, kar je mednarodnopravno relevantnega v “vsebini in obliki” SFRJ – razen SFRJ same kot take  – še ostalo.

Ne obnašamo se kot narod, ki je zrel za lastno samostojnost. To je glavni problem Slovenije.

To je pravzaprav vsiljena dilema oz. problem. “Zrelost za samostojnost” je morebiti raziskana in znana lastnost neke osebe. Kako se pa obnaša večja – tu je govor o državni – skupnost, in katere atribute, ki gredo osebi, indidviduumu, ji je mogoče pripisati in jo glede na opažanja ocenjevati po nekih kriterijih, je vsaj težava, če ne problem. Vsekakor država ni neka muha ali izmislek neke ideologije. Država je prav gotovo najprej status, in tako se tudi imenuje v jeziku svojega časa, časa nastajanja mnogih današnjih držav (po slovensko se jim reče DEŽELA). Je torej danost, stanje nekega sistema, strukture, ki jo opredeljujejo trije bistveni atributi: ozemlje, državljani in oblast.

Kaj torej reči o “zrelosti” Slovencev, večinskih prebivalcev / državljanov dežel – držav z vsemi atributi – v katerih so živeli kot državljani dolga stoletja? Kateri atribut države sploh dovoljuje te vrste kriterij? Saj si na državo navsezadnje “obsojen” – rojen si vanjo… ali pa se znajdeš v “njenem objemu” in, če te je volja in izpolniš pogoje, pridobiš status – državljanstvo. Glede Slovencev, od nekdaj – torej od začetkov državnosti – državljanov svojih dežel, v katerih so se rodili in uveljavljali, pa tudi svoje dežele bogatili in slavili, je mogoče z gotovostjo trditi le, da se iz nekih posebnih razlogov, ki so na drugem mestu že opisani, niso odločno borili za delež pri upravljanju, pri oblasti. Dogajanje v dvajsetem stoletju je pokazalo, da ne le, da se niso učinkovito borili za to, celo zavrgli so te svoje zgodovinske države in se kot potepuhi, apatridi brez doma, brez države in zgodovine, sprevrženo kot “pleme” (troedino) prepustili najbližjemu “okupatorju”, ko je dotedanjega suverena njihovih dežel odnesel plaz, Zedinjeno Slovenijo, ki so jo dobili zrelo in zdravo v celoti legitimno v času razpadanja tisočletne združbe na mizo, pa je njihov politični prvak vrgel za plot (“Maiestät, zu spät”).

Glavni problem Slovenije – Slovencev – je torej, da ignoriramo tako svoje države kot oblast v njih. Podobni smo onemu oslu, ki ga je lastnik opremil z zelenimi očali in ga krmil z oblanci, dokler ni poginil. Tako nas bodo še nekaj časa krmili z ideološkimi izmišljijami, umetnimi konstrukti brez legitimitete, dokler nas ne bo dokončno zagrnila pozaba.

Besede prof. Bučarja, da nimamo odnosa do lastne države, pripovedujejo prav o tem. Ne moremo imeti nobenega odnosa do nje, ne moremo “biti zreli” zanjo, če so nam jo (in to kar njih več!) spretno, zvito in sistematično prikrili, ukvarjanje z njo – torej ukvarjanje s politiko, predvsem pa oblastjo – pa razvrednotili na vse mogoče načine, eni in drugi (in tretji – črni, rdeči, beli…barv na pretek), in to v najbolj kritičnem obdobju, ko bi morali končno prevzeti oblast v njih. To počno še dandanašnji. Vsak dan. Kot da ni dovolj, da so poglavitni namen že zdavnaj uresničili. Obsedeno danes “brcajo (že) crkovino”.

Ker država ni podjetje in imamo pri nas bridko izkušnjo brezobzirnega zlorabljanja države in njenih struktur s strani partij in klik, se bom izognil vprašanjem in odgovorom o tej tematiki. Je tudi preveč razorožujoče in boleče spoznanje, da se nismo niti za milimeter odmaknili od sprevrženih pojmovanj. “Osamosvojena” Slovenija je celo vsak dan bolj podobna rešilnemu čolnu s potopljenega Titanika, na katerega se je zavlekla vsa mogoča nesnaga.

Velja pa povedati misel, dve, o etiki, morali, ustavnih in zakonodajnih zadevah.

Kakor je država struktura “brez barve, vonja in okusa”, ki mora biti varen in obetaven dom državljanov in vseh, ki prebivajo na njenem območju, ter se ravnajo po načelih in pravilih, ki v njej veljajo, podobno je v zvezi z etiko, vrednotami, moralo. Ko gre za državo/politiko, je pravzaprav edina morala in etika striktno upoštevanje pravil, predpisov in zakonodaje. Nobeni etični kodeksi in kdo ve kaj še vse ne pomaga nič in je prazna slama, če ni v ljudeh zavesti, da je upoštevanje zakona/zakonov imperativ. Zelo glasen in upoštevan nekdanji ustavni sodnik je v enem svojih novejših oglašanj odločno postavil: Zakon, četudi je slab, velja in ga je treba upoštevati tako, kot je zapisan. Vsekakor dokler ga zakonodajalec ne spremeni.

Da je dejansko stanje popolnoma drugačno, celo katastrofalno nezakonito in neustavno, brezpravno v celoti, pokaže že pogled na prvi odstavek sedmega člena zakona o volitvah v državni zbor. Četudi je določilo zapisano v uradnem jeziku, za spremembo (vsesplošno se sliši tarnanje, kako da so zakoni nejasno, dvoumno zapisani) povsem jasno in natančno, enoznačno, in iz njega izhaja, da od njegove uveljavitve leta 1992 naprej nič, kar je (iz)voljenega v državi, ni legalno, je nezakonito, neveljavno – od poslancev prek predsednikov, ministrov, sodnikov, do zadnjega funkcionarja, ki ga nezakonit državni organ imenuje, ali izbere, o tej šokantni resničnosti nihče ne bev ne mev. Veljavni niso seveda niti meddržavni in multilateralni sporazumi, pogodbe – tudi članstvo v OZN, NATO in EU ne.

A vse to odgovorni mirno spregledajo, ignorirajo. Kot da ne obstaja. Od nekod iz ozadja občasno pride kak šum, da “se ve, kaj smo mislili”, ali pa “saj je razumljivo, kaj naj pomeni”. A kar velja za leposlovje, ni dobro za zakonodajo. Žal so te vrste kriteriji v okolju, kjer imajo pravico javnosti blebetanja “državo smo ustvarili na kulturi” ali celo Revoluciji, resnično do neprepoznavnosti zamegljeni. A vendar: “Umetniški vtis” in svojevoljno raztegovanje pomena zapisanega v zakonu kljub vsemu ni dovoljeno. Velja, kakor je zapisan. (Tudi to je poudaril – v neki drugi zadevi – prej citirani nekdanji ustavni sodnik) In člen, ki ga niti kandidati, niti volilci, niti državna volilna komisija – kaj šele ustavno sodišče – niso upoštevali na nobenih dosedanjih volitvah od leta 1992, ko je bil sprejet, naprej, je zapisan popolnoma razumljivo in nedvoumno. Pa nič. Ni se zganil nihče – niti ustavno sodišče, katerega prva dolžnost je ugotavljanje neskladnosti z ustavo. In danes, ko je država sesuta v celoti, na področju ustavnosti in zakonitosti pa unikatni klinični primer, se tudi ne zgane nihče. Seveda. Vsi izvoljeni in imenovani so uzurpatorji, saj zasedajo svoje položaje in dolžnosti brez vsake pravne podlage. Sami od sebe bi morali “vzeti klobuke” in ajd, domov. Svoje naloge pa bi morali nemudoma prevzeti tisti, ki še imajo v naši državi mandat. In to, kdo so ti, gospod profesor Bučar natančno ve. Navsezadnje je predsedoval skupščini, ki je sprejela volilni zakon. A o tem v intervjuju nobene besede.