ENO TAKŠNO PISAJNE – PO DOMAČE KURJA ČREVA:

STVARI SAME PO SEBI (per se = lat.: kar je bistveno)

Da štejejo stvari – dejstva – le “same po sebi”, se nima smisla prepirati. Pritike, mnenja in okraski le zamegljujejo bistvo.

V Delu 10. 02. 2021 je objavljen članek o Dnevu spomina na fojbe… Vsebina in okoliščine ga umeščajo v triado 1) Orban in Trianon,  2) Primorska (“Vrnitev”) in  3) trideset let osamosvojitve.

Poplava mnenj in komentarjev prekriva sceno docela. Poskus izluščiti “stvari per se” pokaže:

1) Ob Orbanovem spominjanju na sporazum v Trianonu se je dvignil vihar. Edini, ki bi morali molčati, smo Slovenci. Namreč ne kdo drug, sploh pa ne Orban, ni v ničemer spreminjal jasnih določil mednarodne pogodbe, sklenjene in podpisane 4. junija 1920, uveljavljene 31. julija 1921, in ponovno, brez sprememb, potrjene po koncu Druge vojne – nedvomno ene najbolj trdnih in učinkovitih meddržavnih pogodb! Toda glej no glej: Edini, ki brezobzirno in grobo tacajo po tej meddržavni pogodbi smo Slovenci, Republika Slovenija, njene oblasti! Trianonski sporazum namreč decidirano pove (poglavje Meje), da je meja Hrvatske na reki Dravi. To mejo (od Zavrča do sotočja z Muro pod mestom Kotoriba) je brez pripomb z meddržavno pogodbo priznal tudi zagrebški režim maja leta 1941. Ljubljanski maherji pa se na to nesporno dejstvo mirno požvižgajo in si izmišljujejo neke državne meje, ki jih nikjer nikoli ni bilo, in jih ni.

2) Sporazumi v Rapallu (1920) in Rimu (1924) med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevino Italijo so slovensko deželo Primorsko (z razglasitvijo na podlagi suverenovega  manifesta dne 31.10.1918 z ostalimi slovenskimi deželami – oz. njih večinsko slovenskimi deli – pod “oblastjo vlade v Ljubljani” in nato 1.12.1918 kot “ZEMLJE države SHS” združene s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov Hrvatov in Slovencev), “obogateno” s Postojnskim okrajem (železniška povezava Trst – Reka!), mestom Reko in Zadrom, dodelili Kraljevini Italiji. Mirovna pogodba po Drugi vojni je Primorsko – z že omenjenimi “obogatitvami”, a odvzetimi mesti Trst iz Gorica z okolico – vrnila “Kraljevini”, tedaj FLRJ!. Status quo ante pa je osamosvojena Slovenija – njena oblast – kljub nedvoumno zapisanim določilom Temeljne ustavne listine grobo potacala – pljunila na same temelje internacionalnega prava, potem pa še ignorirala natančno zapisani Sporazum o arbitraži.

Kakor je Slovenija edini subjekt, ki taca po Trianonu, je tudi edina, ki se sprevrženo norčuje iz Primorske in njenih ljudi. Slovenija je edina, ki grobo cefra vedno enovito deželo in jo skuša na vsak način razrezati z nikoli obstoječo državno mejo – hkrati pa brezsramno vzneseno prepeva “Vstala Primorska”…  Sprevrženo do skrajnosti! Sramotenje borcev za svobodo, zaničevanje tisočev pobitih in padlih, zaničevanje herojstev TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka!!!!), ki so svoja lastna (ne tujih!) življenja žrtvovali za enovito in celovito Primorsko (Slovencev, Hrvatov, Srbov, Furlanov, Italijanov, Avstrijcev…)… Ta sprevrženost je kronana še s prav genocidnim odvzemom imena (Primorje – Julijska Benečija) in vsiljevanjem neke izmišljene Julijske krajine. Te vrhunske perverznosti slovenske “državne pravne misli” minulih sto let so vrh omenjene “triade”:

3) Sijajni dosežek slovenske politike in prava – Sporazum o arbitraži, ki ga je podpisal predsednik vlade Borut Pahor, in je pomenil odprto pot, da se zablode končno popravi, da se “osamosvojitev”, opredeljena v besedi in pomenu dokumentov tudi izvrši, so drugi “udeleženci” grobo poteptali, z lažnivim Memorandumom (podpisal in poslal tribunalu predsednik vlade, Janez Janša) pa zavedli arbitre, da je kljub določilom 5. člena Sporazuma južna soseda stranka v postopku določanja poteka državne meje, ne pa, da njen podpis pomeni, da se (kot dejanska soseda od 8.10.1991 naprej) s Sporazumom strinja in da bo upoštevala/izvršila odločitev arbitrov.

Tretja točka “triade” pove, da imamo upravičeno za simbol “Triglav” – praslovanski troglavi simbol Zlega! Tu navedena triada govori o trikrat v enem samem stoletju totalno zavoženi slovenski politiki in državi. Kljub razglasitvi na začetku minulega stoletja, smo svojo državo nemudoma “vrgli zverem”! Vajo smo ponovili v drugo, ko smo herojski napor in žrtvovanja v boju z okupatorji in ideologijami totalno zapacali s Pirovo zmago in z morjem mrličev po končanih bojih!  Ko so se nam “nebesa zjasnile” v tretje, proti koncu stoletja, smo iz veličastnega dosežka naredili – poglejmo okoli sebe  (PA HITRO, DOKLER JE ŠE KAJ OSTALO!!!)

Ljubljana, 10. 02. 2021

__________________________________

Dodajam oba, leta 2011 v Delu objavljena članka:

Objavljeno v: Delo, Gostujoče pero, 29082011 pod naslovom:

ZA ZVEZNO REPUBLIKO SLOVENIJO

Sunday, August 21st, 2011

Accelerando furioso

Kopičijo se razmišljanja, pobude in komentarji, katerih ost je vseobča kriza upravljanja države in politike sploh. V množici pojmov in sugestij pa zaman iščemo bistveno. Vsi – seveda dobronamerni in kvalificirani – se namreč ukvarjajo s pojavi in posledicami, pravega vzroka pa kot da nihče niti noče opaziti. Po domače in zaradi nazornosti bi bilo problem mogoče opisati s primero: receptov mrgoli, lonec je pa počen.

Ta lonec je seveda naša država Slovenija.

Kdor hoče motriti fenomen “država Slovenija”, mora poleg prave optike uporabiti vsaj malo širši zorni kot in s kritičnim očesom seči nekoliko dlje v preteklost. Vse z namenom, da prepozna, kaj se je pravzaprav zgodilo slovečega dne leta 1991.

In ko bo ta “lonec” zasijal ves lep in nov – potem na delo, kuharji!

Kaj se je torej zgodilo 25. junija 1991?

Tega dne je slovenska skupščina razglasila in uveljavila samostojnost države Republike Slovenije. To se je zgodilo, ker so se v državi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, katere socialistična republika je bila Slovenija, hudo kršile človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin (po TUL, Ur.l.RS, št. 1-4/91-1, 25.7.1991), in so prebivalci Republike Slovenije na plebiscitu izpovedali svojo odločenost, da se Republika Slovenija, kot suverena država, osamosvoji. Da se je vse to tudi dejansko zgodilo, so se državljani Republike Slovenije in ves svet z njimi lahko prepričali že nekaj ur po izvršenem dejanju, saj je Jugoslovanska ljudska armada, vojska SFRJ, torej vojska vseh ostalih republik in pokrajin, napadla osamosvojeno državo. Kar se je dogajalo kasneje, je dovolj znano.

A doslej zapisano ne pove vse resnice. Slovenija ni “padla z neba”, Slovenci niso “prišli z Marsa” (čeprav krčevita prizadevanja nekaterih priseljevalskih obsedencev kažejo v to smer!), in Slovenija prav gotovo ni izum neke Jugoslavije, še najmanj kake socialistične. Njena zgodovina – in posebej še državna – sega precej dlje v preteklost.

Kdor hoče prepoznati, kaj natančno se je zgodilo 25.6.1991, mora najprej prebrati bistveno ugotovitev arbitražne komisije, ki jo je ustanovila EU, in jo je vodil predsednik Ustavnega sveta Francije, Robert Badinter. Ta ugotovitev je merodajna, ker je bila komisija telo, ki je vzpostavljalo nova internacionalno pravna stanja, in je njena odločitev tudi dokončna, pove pa, da je država SFRJ razpadla. Da je tako, pripovedujejo dogajanja v nadaljevanju, saj postopki razreševanja nasledstva razpadle države potekajo na tej podlagi. Od vseh vprašanj najbolj zanimivo – in vsaj za Republiko Slovenijo tudi najbolj usodno – vprašanje pa doslej še ni bilo na dnevnem redu. Glasi se: Kaj je razpadlo? In odgovor je na očeh vseh: Razpadlo je tisto, iz česar je država, ki je razpadla, nastala. Tudi ta dejstva so dokumentirana, splošno znana in so konsekvence vsem na očeh.

  1. decembra 1918 je v Beogradu pred regentom Aleksandrom, sinom srbskega kralja Petra I, delegacija Narodnega vijeća iz Zagreba z besedami njegovega podpredsednika (predsednika Korošca ni bilo!) izpovedala svoje zadovoljstvo, ker “se Država Slovencev, Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Jugoslavijo”. Regent Aleksander je v svojem diplomatskem odgovoru, s katerim je uradno sprejel voljo Narodnega vijeća, spremenil predmet združevanja in je izrazil svoje veselje, da “se dežele Države SHS združujejo s kraljevino Jugoslavijo”. To je v vsem toku dogodkov, ki so pripeljali do nastanka južnoslovanske državne tvorbe, najbolj pomembna “podrobnost” (bistvo se običajno skriva v podrobnostih!). Pripoveduje pa ta podrobnost veliko zgodb. Najprej, da je prestolonaslednik s francosko in rusko diplomatsko šolo vedel, kako se stvari streže. Potem, da mu je bilo kristalno jasno, da se z državo more in sme združiti samo enakovreden subjekt. In seveda na koncu je s spremenjeno izjavo povedal, da ve, kdo v Državi SHS je subjekt mednarodnega prava. To so bile dežele. In edine “dežele” v Državi SHS so bile slovenske dežele, ki so bile države od davnine, in jim je zadnji ustavnopravni akt takratnega cesarja Avstrijskega cesarstva, suverena vojvodin in kraljestev tega dinastičnega združenja suverenih “dežel” (dežela je slovenska beseda za državo!), Manifest z dne 16. oktobra 1918, priznaval pravico do svobodnega združevanja odn. razdruževanja. To pravico je izkoristil Narodni svet v Ljubljani, in predsednik Pogačnik je takoj obvestil dunajsko administracijo, da prevzema vsa ustavna pooblastila v slovenskih deželah – Primorski z Istro, Krajnski, slovenskem delu Koroške in slovenskem delu Štajerske. To so bili subjekti internacionalnega prava, saj so z drugimi suverenimi državami stopali v medsebojne odnose. Leta 1867. so npr. s Poravnavo (Ausgleich) sestavili Avstroogrsko dvodržavje oz. kakor je zapisano v dokumentu: Avstro-ogrsko monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva Avstrijskega cesarstva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju.

Kakor vsi in vsak subjekt internacionalnega prava so tudi slovenske dežele imele vse atribute – poleg državljanov in oblasti, tudi ozemlje in njegovo (državno) mejo. Dežele, katerih združitev je predsednik vitez Pogačnik postopkovno pravilno sporočil osrednji administraciji na Dunaju, so seveda imele skupno zunanjo mejo – kakor npr. v ustavi Zvezne republike Nemčije piše: Meje ZRN so zunanje meje dežel, ki jo sestavljajo.

Zunanje meje slovenskih dežel so bile po združitvi v južnoslovansko državo urejevane z mednarodnimi pogodbami te nove skupne države in ostalimi prizadetimi subjekti. Tudi danes, po osamosvojitvi, so vsi ti dokumenti in stanje na mednarodni ravni sprejeti in veljajo.

Meja slovenskih dežel znotraj skupne države, kasneje poimenovane Jugoslavija, pa je dobila funkcijo notranje upravne meje. A njen značaj državne meje ni bil nikoli odpravljen, saj je brez vsake formalnosti na celi črti znova postala meddržavna meja, ko je na oni strani nastala Nezavisna država Hrvatska. Da mednarodne zadeve niso gostilniška debata, se je pokazalo na ta način, da so sosede te nove države takoj odpravile “jugoslovanske” samovoljne notranje spremembe upravnih razmejitev: Tako je Madžarska nemudoma ponovno združila vse prekmursko ozemlje severno od reke Drave, po kateri je vedno potekala meja, in jo je zapisal tudi sporazum v Trianonu (1920, ponovno potrjen 1947) in Italija, ki je varovala celovitost dežele Primorske, niti slučajno ni dovolila Paveliću, da končno uresniči zagrebške ekspanzionistične apetite na račun slovenskih dežel in zasede Reko in preostali južni del Primorske.

Ves čas obstoja Jugoslavije ni bilo nobenega drugega dogodka oziroma spremembe, ki bi na mednarodni ravni spremenilo stanje, kakršno je bilo ob vstopu slovenskih dežel vanjo, in kakor ga je decidirano opredelil regent Aleksander 1.12.1918. Republika Slovenija je torej razglasila in uveljavila osamosvojitev v trenutku, ko je onkraj (državnih!) meja, s katerimi so slovenske dežele vstopile v skupno državo, bila država SFRJ. Badinterjeva komisija je odločila, da je ta skupna država razpadla, torej je lahko iz nje izstopila le tista in taka Slovenija, ki združuje dežele, ki so to skupno državo Jugoslavijo s svojim vstopom 1. decembra 1918 ustvarile.

Usoda, ki je Slovenijo in njene državljane, državljane dežel, spremljala (bodimo iskreni: strahovito tepla!) ves čas obstoja skupne države, je po eni strani povzročila njen izstop, hkrati pa terja, da se napaka in nje posledice nemudoma odpravijo. Takoj moramo svoje domovanje – svojo državo – ki smo ga z gašenjem nacional-šovinističnega požara skoraj odplavili, vrniti in sestaviti v življenja sposobno stanje, v kakršnem smo tisočletja uspešno gradili svojo in evropsko identiteto.

Neprecenljiva zasluga aktualne vlade je, da je s Sporazumom o arbitraži odpravila vse negativne posledice oz. učinke po svoje razumljivih napak pri osamosvojitvenih ukrepih. Sporazum namreč odpravlja relevantnost stanj, ki niso internacionalno pravnega značaja, razveljavlja pa tudi vse, kar se je zgodilo na meddržavni ravni po 25. juniju 1991, in zadeva meddržavno mejo med Slovenijo in preostankom SFRJ. S sporazumom o arbitraži smo Slovenci končno zapustili folkloro in brezglavo mešetarjenje z državnostjo, ter se po sto letih preizkušenj vrnili v orbito lastne državnosti in mednarodnega prava. Potemtakem ni noben slučaj, marveč naravna posledica pravilne politike, da je prvi minister slovenske vlade te dni po 498 letih izvršil državno opravilo pred vso avstrijsko deželno in zvezno elito, v slovenščini in to v neposredni soseščini slovenskega karantanskega knežjega kamna.

Le malo je še potrebno, da v naši javnosti prevlada zavest, zakaj in kako je potrebno preurediti naš “lonec” v Zvezno republiko Slovenijo in na ta način uveljaviti mednarodne pravne podlage, ki popolnoma iste in enake že od leta 1918 živijo svoje uspešno življenje v sosednji državi, Zvezni republiki Avstriji, da bomo namesto v pokveki, ki je iz slovenskih dežel nastala v sto letih strahovitih preizkušenj v nenaravni in zato od začetka zavoženi povezavi, zaživeli svoj uspešen danes in jutri v več kot sto let srčno zaželeni “Zedinjeni Sloveniji” – te ni brez zveze slovenskih suverenih dežel.

________________________________

Arbitraža, predmet spora in baloni.

(Delo, Mnenja, 15.11.2011)

Seveda. Poljubno se lahko igramo samopostrežbo in iz množice izbiramo trenutno všečna zgodovinska, pravna, politična, družbena, kulturna ali katera druga, našemu namenu prijazna dejstva. Razprava o državni meji in arbitraži je vsaj zgodovinska dejstva obšla skoraj s prezirom. To ni bilo posebej težavno, saj podalpski deželni vsakdan odmeva od “pustimo preteklost, glejmo naprej”. Zmota se skriva v predmetu: Pravilno je, da zavožena preteklost ni mlinski kamen okoli vratu nujnih sprememb, ki vodijo naprej, na bolje. Kadar pa gre za zadeve, ki jih je pesniška govorica oblikovala v sintagmo “ko se svojih korenin zavedo…” je pa drugače. So stvari, ki ne morejo viseti v zraku, ki jih brez “od kdaj”, “zakaj”, “kdo” in “kako” preprosto ni, ali jih odnese prvi piš. So stvari, ki brez preteklosti nimajo prihodnosti in je njih sedanjost kvečjemu napihnjeni balon utvar in izmišljij kratkega daha.

Zmote niso drago stale samo “dijaka Tjaža” (Florjan, oprosti!). Več kot sto let družbeno-politične zgodbe slovenskih dežel je ena sama, prekleto draga zmota in zabloda. Manipulacija, in po samopostrežni metodi sestavljeni konstrukti. In poleg nas samih jih je bilo v soseščini – ne le bližnji – kar nekaj, ki so prizadevno gnali (še počno?) veter v jadra barke, da je plula v zanje pravo, za nas pa pogubno smer.

Arbitražna temperatura se bliža vrelišču, kajti dogovorjeni roki začno teči z dnem hrvaškega podpisa na evropski pristopni pogodbi. Prav na vrhu pod pokrovko je seveda tisto, kar mora vsaka stran v sporu predložiti tribunalu v roku enega meseca po podpisu: kaj je zanjo predmet spora.

V tej zadevi je težava huda. Z “jutri” si ni mogoče pomagati, niti ni mogoče vanj pobegniti pred usodno dolžnostjo. Zagotovo so državne reči nekaj, kar je v osnovi zasidrano globoko v zgodovini. Ljudem tukaj pa, kar diši po državi, že dolga desetletja pomeni travmo. Ali je bila (država) osovražena tuja stvar, ali je grdo mrcvarila lastne ljudi, ali so jo geniji družbenih ved in upravljanja z množicami odmirali, ali pa kar ukinjali. Ne preseneča zato, da ga ni pri nas – vsaj med javno izpostavljenimi – ki bi se mu slovenska zgodba začela prej, preden so mu prvič zamenjali plenice. Le poredko – pa še to pretežno iz politično-interpretativnih in manipulativnih razlogov – pridejo na dan epopeje izpred dobrega pol stoletja. Pred tem pa je za številne naše politične in družbene modrece le “duh božji vel nad vodami”! (Genesis 1,2)

V državnih rečeh torej “jutri” ne pomaga. Toliko manj, ker Sporazum o arbitraži odločno terja argumente, ki ustrezajo kriterijem in pravilom internacionalnega prava. Ne sprejema nobenih domačnostnih štosov, nobenih samoupraviteljstev ali oštarijskih dogovarjanj. Tega imperativa ne relativizira niti omemba pravičnosti in dobrososedstva, ki tudi sicer zadeva le obrobni problem plovnih območij.

V tisku – in to iz ust uglednih strokovnjakov – odločno preveč odmeva prej omenjena pravičnost. Celo do te mere, da jo postavljajo za temelj odločanja, kar seveda kar tiče Slovenije niti slučajno ni res – ne zaradi dikcije Sporazuma, še manj zaradi množice tehtnih argumentov/dejstev internacionalno pravnega značaja, ki govorijo nam v prid.

In teh argumentov ni brez zgodovine. V državnih rečeh velja podobno kot za vino, starejši in zrelejši so, večja je njihova kvaliteta, teža, pomen. Kako je s temi rečmi, je zelo glasno zavpilo iz pripovedovanja bivšega poveljnika Severnojadranskega sektorja v Puli, kontraadmirala Marjana Pogačnika. V časopisu je bilo mogoče prebrati njegovo izjavo, da “Savudrija ni bila ne slovenska ne hrvaška, marveč posest JLA, ki jo je podedovala od prvotnega posestnika, vojske Avtro-Ogrske”. Zavozlana usoda Primorske je znana, upoštevati pa je očitno treba tudi, da državnopravna dejstva niti ne nastanejo, še manj pa minejo na “samopostrežni način”, kakor se komu zdi ali mu je všeč!

Sporazum o arbitraži terja od obeh strank v postopku, da položita na tribunalovo mizo trdne argumente, dejstva, ki imajo internacionalno pravni značaj. Zato mora Slovenija pogledati okoli sebe in kolikor daleč v preteklost pogled seže, da slučajno ne spregleda kakega pomembnega dejstva. In bilo bi kaj videti! Iz zanikovanja vstaja državnost slovenskih dežel, njih identiteta, državljani, ozemlje, oblast in državne meje. Iz mraka pozabe izstopajo državnopravna upravičenja, deželna avtonomija, vedno znova potrjena, pa internacionalna subjektiviteta, ki se izkaže v ustvarjanju novega skupnega državja – Dvojne monarhije – leta 1867, v katerega usta(no)vni listini piše: “Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju!” Kdo ima v rokah tehtnejši dokaz svoje mednarodnopravne osebnosti kot ga imajo slovenske – in seveda tudi “nemške” – dežele Avstrijskega cesarstva, ker – to kot potrebno pojasnilo – države so bile dežele, Avstrijsko cesarstvo pa ni bilo država, marveč dinastični konstrukt, da so se habsburški dinasti, ki so bili “samo” vojvode odn. nadvojvode dežel, ki so nastale na območju nekdanje slovenske Karantanije, kljub ukinitvi Svetega rimskega cesarstva lahko še naprej kitili s cesarskim naslovom!

Katastrofa habsburške dinastične tvorbe leta 1918 je botrovala obupnemu poskusu zadnjega suverena, cesarja Karla I., ki je svojim dednim deželam ponovno potrdil avtonomijo in priznal njih svobodo združevanja po etničnem ključu. Dežele z nemško govorečo večino so takoj, 21. oktobra, na Dunaju ustanovile zvezo Deutsch Österreich, ki kot zvezna Republika Avstrija trdno stoji še danes. Dežele s slovensko govorečo večino – oziroma slovensko govoreči deli Štajerske in Koroške – s povsem istimi/enakimi ustavnopravnimi upravičenji, pa tega niso storile. Sicer so se združile pod skupno vlado v Ljubljani in to uradno sporočile zvezni administraciji na Dunaj, a namesto v Zvezno republiko Slovenijo (davna sanja Zedinjena Slovenija) so s Koroščevim “Maiestät, zu spät!” svoje ljudi zavozili kot “troedino pleme” (kako sprevrženo!) v balkansko novotvorbo. Tu ni prostora za elaboracijo vseh neumnosti, zarot, tragedij, ki “odlikujejo” to skoraj stoletno slovensko zgodbo. A zaradi aktualnega problema arbitraže o državni meji in nujnosti določitve predmeta spora, je treba povedati:

V jugoslovansko državo so leta 1918 vstopile slovenske dežele kot subjekti mednarodnega prava z vsemi atributi. Ves čas trajanja južnoslovanske države se ni zgodilo glede te subjektivitete in atributov nič, kar bi jih ali spremenilo, ali morebiti odpravilo. Torej še vedno obstajajo (kdor temu dejstvu oporeka, mora pokazati in dokazati nasprotno), in ni nobenega dvoma, da so smele in morale iz združbe, v katero so leta 1918 vstopile, leta 1991, ko so imele eksperimentiranja vrh glave, enake tudi izstopiti. Zagotovo tudi s svojimi državnimi mejami, s katerimi so prišle v Jugoslavijo. 25.6.1991, ko je Slovenija razglasila in udejanila svojo osamosvojitev, je bila na oni strani teh deželnih državnih meja država SFRJ. Ni torej nobenega problema glede državne meje, če bi temu dejstvu ne oporekala dne 8. oktobra 1991 na novo nastala Republika Hrvatska. To je torej v smislu podpisanega, ratificiranega in v OZN registriranega Sporazuma o arbitraži pravi in edini predmet spora. Državnim mejam slovenskih dežel (“zemalja Države SHS”, kakor je uradno povedal kralj Aleksander v trenutku “ujedinjenja), ki jih kot državne nikoli ni nihče ukinil (tudi v trenutku nastanka fašistične-nacistične hrvaške države leta 1941 so avtomatično znova obveljale!) pač oporeka južna soseda.

In to je predmet spora. Prav nič drugega.

Kako bo na podlagi relevantnih dejstev odločil tribunal, pa je njegova stvar. Neumno si je domišljati, da to vemo, kakor izzvenijo različna strokovnjačenja na to temo. Če pa dotični vedo, kako bo tribunal odločil, pa naj za božjo voljo to povedo! Prihranili bomo čas in denar.

Lenarčič Andrej

 

Leave a Reply