Ob (še enem) Novem letu kar primerno, že pozabljeno besedovanje, ki v trenutnih okoliščinah pove še kakšno novo plat zvona…
Intervju Mladina, 09012015, Jure Trampuš
France Bučarje iskriv sogovornik. Včasih se malo poheca, nasmeji, drugič maha z rokami in jezno zatrjuje, da ima prav. Februarja bo star 92 let, pravi, da smuča sicer ne več, zato pa še vedno piše. Februarja bo pri Mladinski knjigi izšla njegova nova knjiga Prelom, do katerega ni prišlo. In o tem zakasnelem prelomu smo se pogovarjali tudi v intervjuju. Bučar je prepričan, da smo pozabili misliti državo, da smo ostali na vlaku, ki nas je pripeljal iz komunizma, in se odpeljali naprej, ne da bi vplivali nato, kam se bomo peljali. To se vidi tudi pri razprodaji državnega premoženja, kj ni samo moralno vprašanje, pač pa je po Bučarjevem mnenju celo neustavno. Pravica do lastnine po slovenski ustavi namreč ni absolutna, pač pa je omejena, tudi s socialnimi funkcijami.
France Bučarje bil prvi predsednik slovenskega državnega zbora, eden izmed avtorjev slovenske ustave, nekoč partizan, kasneje disident, dolga leta tudi profesor na pravni fakulteti, od koder ga je leta 1976 odstranila partija. Je politični samorastnik, nikoli ni zares pripadal ne slovenski parlamentarni desnici ne njenemu levemu protipolu.
Je tudi eden iz množice podpisnikov peticije Preprečite razprodajo.
Se spomnite časov Nove revije, ko ste pisali članke o pomenu državnosti, o osamosvajanju?
► Čakajta, za začetek bi moral povedati, da smo pisali veliko, a nikomur še na misel ni prišlo, da bi sc osamosvojili.
Jasno, mislil sem tako, figurativno…
► Pomembno je poudariti, da si takrat osamosvojitve nismo niti predstavljali. Začeli smo razmišljati o novem političnem sistemu, nas cilj je bila analiza jugoslovanske stvarnosti in znotraj njenih okvirov doseči maksimalno demokratizacijo. Ko smo ugotovili, da je jugoslovanska politična ureditev nedemokratična, bila j c v smrtnih krčih, sta se ponujala dva odgovora. Prvi je izviral iz Beograda, nekaj časa gaje podpirala od Beograda še odvisna slovenska politična oblast, drugi, slovenski, je bil, daje treba Jugoslavijo decentralizirati. In če jo želimo decentralizirati, moramo spremeniti politično ureditev, na novo napisati ustavni koncept in določiti razmerja med republikami in zvezno oblastjo. Osebno sem sc zelo začudil, ko sem z osnutki ustavnih sprememb, zadnje čase je ustvarjalcev slovenske ustave sicer vedno več, z dokajšnjim nelagodjem odšel k Milanu Kučanu, takrat že izvoljenemu predsedniku predsedstva, in ta je na mojo veliko začudenje spremembe takoj podprl. Začutil je, kaj sc dogaja.
Intervju Mladina 09012015 – Poskus komentarja;
Dr. France Bučar, prvi predsednik slovenskega parlamenta.
Prvi predsednik slovenskega parlamenta je bil mag. Herman Rigelnik. Dr. France Bučar je bil predsednik tridomne Skupščine jugoslovanske Socialistične Republike Slovenije, izvoljene 8./12. aprila 1990, od 23. 6. 1990 dalje imenovane Skupščina Republike Slovenije.
France Bučar je bil prvi predsednik slovenskega državnega zbora,
France Bučar je bil predsednik slovenske skupščine, in to ne prvi, marveč poslednji.
Bučar Pomembno je poudariti, da si takrat osamosvojitve nismo niti predstavljali.
Iz vsega takrat zapisanega in objavljenega je mogoče sklepati, da vpleteni niso meli pregleda nad dejanskim stanjem stvari. Razen obstoječe jugoslovanske socialistične države niso opazili ničesar za državnost bistvenega, še zlasti pa ne, kdo, kdaj in kako je razpadajočo državo sestavil in sploh jih ni zanimalo, kateri subjekti jo z vidika mednarodnega prava sestavljajo. Niso niti poskušali (morebiti niso niti znali) izza socialističnega leporečja in praznega agitpropovskega frazarjenja izbrskati, kar je mednarodnopravno relevantnega v “vsebini in obliki” SFRJ – razen SFRJ same kot take – še ostalo.
Ne obnašamo se kot narod, ki je zrel za lastno samostojnost. To je glavni problem Slovenije.
To je pravzaprav vsiljena dilema oz. problem. “Zrelost za samostojnost” je morebiti raziskana in znana lastnost neke osebe. Kako se pa obnaša večja – tu je govor o državni – skupnost, in katere atribute, ki gredo osebi, indidviduumu, ji je mogoče pripisati in jo glede na opažanja ocenjevati po nekih kriterijih, je vsaj težava, če ne problem. Vsekakor država ni neka muha ali izmislek neke ideologije. Država je prav gotovo najprej status, in tako se tudi imenuje v jeziku svojega časa, časa nastajanja mnogih današnjih držav (po slovensko se jim reče DEŽELA). Je torej danost, stanje nekega sistema, strukture, ki jo opredeljujejo trije bistveni atributi: ozemlje, državljani in oblast.
Kaj torej reči o “zrelosti” Slovencev, večinskih prebivalcev / državljanov dežel – držav z vsemi atributi – v katerih so živeli kot državljani dolga stoletja? Kateri atribut države sploh dovoljuje te vrste kriterij? Saj si na državo navsezadnje “obsojen” – rojen si vanjo… ali pa se znajdeš v “njenem objemu” in, če te je volja in izpolniš pogoje, pridobiš status – državljanstvo. Glede Slovencev, od nekdaj – torej od začetkov državnosti – državljanov svojih dežel, v katerih so se rodili in uveljavljali, pa tudi svoje dežele bogatili in slavili, je mogoče z gotovostjo trditi le, da se iz nekih posebnih razlogov, ki so na drugem mestu že opisani, niso odločno borili za delež pri upravljanju, pri oblasti. Dogajanje v dvajsetem stoletju je pokazalo, da ne le, da se niso učinkovito borili za to, celo zavrgli so te svoje zgodovinske države in se kot potepuhi, apatridi brez doma, brez države in zgodovine, sprevrženo kot “pleme” (troedino) prepustili najbližjemu “okupatorju”, ko je dotedanjega suverena njihovih dežel odnesel plaz, Zedinjeno Slovenijo, ki so jo dobili zrelo in zdravo v celoti legitimno v času razpadanja tisočletne združbe na mizo, pa je njihov politični prvak vrgel za plot (“Maiestät, zu spät”).
Glavni problem Slovenije – Slovencev – je torej, da ignoriramo tako svoje države kot oblast v njih. Podobni smo onemu oslu, ki ga je lastnik opremil z zelenimi očali in ga krmil z oblanci, dokler ni poginil. Tako nas bodo še nekaj časa krmili z ideološkimi izmišljijami, umetnimi konstrukti brez legitimitete, dokler nas ne bo dokončno zagrnila pozaba.
Besede prof. Bučarja, da nimamo odnosa do lastne države, pripovedujejo prav o tem. Ne moremo imeti nobenega odnosa do nje, ne moremo “biti zreli” zanjo, če so nam jo (in to kar njih več!) spretno, zvito in sistematično prikrili, ukvarjanje z njo – torej ukvarjanje s politiko, predvsem pa oblastjo – pa razvrednotili na vse mogoče načine, eni in drugi (in tretji – črni, rdeči, beli…barv na pretek), in to v najbolj kritičnem obdobju, ko bi morali končno prevzeti oblast v njih. To počno še dandanašnji. Vsak dan. Kot da ni dovolj, da so poglavitni namen že zdavnaj uresničili. Obsedeno danes “brcajo (že) crkovino”.
Ker država ni podjetje in imamo pri nas bridko izkušnjo brezobzirnega zlorabljanja države in njenih struktur s strani partij in klik, se bom izognil vprašanjem in odgovorom o tej tematiki. Je tudi preveč razorožujoče in boleče spoznanje, da se nismo niti za milimeter odmaknili od sprevrženih pojmovanj. “Osamosvojena” Slovenija je celo vsak dan bolj podobna rešilnemu čolnu s potopljenega Titanika, na katerega se je zavlekla vsa mogoča nesnaga.
Velja pa povedati misel, dve, o etiki, morali, ustavnih in zakonodajnih zadevah.
Kakor je država struktura “brez barve, vonja in okusa”, ki mora biti varen in obetaven dom državljanov in vseh, ki prebivajo na njenem območju, ter se ravnajo po načelih in pravilih, ki v njej veljajo, podobno je v zvezi z etiko, vrednotami, moralo. Ko gre za državo/politiko, je pravzaprav edina morala in etika striktno upoštevanje pravil, predpisov in zakonodaje. Nobeni etični kodeksi in kdo ve kaj še vse ne pomaga nič in je prazna slama, če ni v ljudeh zavesti, da je upoštevanje zakona/zakonov imperativ. Zelo glasen in upoštevan nekdanji ustavni sodnik je v enem svojih novejših oglašanj odločno postavil: Zakon, četudi je slab, velja in ga je treba upoštevati tako, kot je zapisan. Vsekakor dokler ga zakonodajalec ne spremeni.
Da je dejansko stanje popolnoma drugačno, celo katastrofalno nezakonito in neustavno, brezpravno v celoti, pokaže že pogled na prvi odstavek sedmega člena zakona o volitvah v državni zbor. Četudi je določilo zapisano v uradnem jeziku, za spremembo (vsesplošno se sliši tarnanje, kako da so zakoni nejasno, dvoumno zapisani) povsem jasno in natančno, enoznačno, in iz njega izhaja, da od njegove uveljavitve leta 1992 naprej nič, kar je (iz)voljenega v državi, ni legalno, je nezakonito, neveljavno – od poslancev prek predsednikov, ministrov, sodnikov, do zadnjega funkcionarja, ki ga nezakonit državni organ imenuje, ali izbere, o tej šokantni resničnosti nihče ne bev ne mev. Veljavni niso seveda niti meddržavni in multilateralni sporazumi, pogodbe – tudi članstvo v OZN, NATO in EU ne.
A vse to odgovorni mirno spregledajo, ignorirajo. Kot da ne obstaja. Od nekod iz ozadja občasno pride kak šum, da “se ve, kaj smo mislili”, ali pa “saj je razumljivo, kaj naj pomeni”. A kar velja za leposlovje, ni dobro za zakonodajo. Žal so te vrste kriteriji v okolju, kjer imajo pravico javnosti blebetanja “državo smo ustvarili na kulturi” ali celo Revoluciji, resnično do neprepoznavnosti zamegljeni. A vendar: “Umetniški vtis” in svojevoljno raztegovanje pomena zapisanega v zakonu kljub vsemu ni dovoljeno. Velja, kakor je zapisan. (Tudi to je poudaril – v neki drugi zadevi – prej citirani nekdanji ustavni sodnik) In člen, ki ga niti kandidati, niti volilci, niti državna volilna komisija – kaj šele ustavno sodišče – niso upoštevali na nobenih dosedanjih volitvah od leta 1992, ko je bil sprejet, naprej, je zapisan popolnoma razumljivo in nedvoumno. Pa nič. Ni se zganil nihče – niti ustavno sodišče, katerega prva dolžnost je ugotavljanje neskladnosti z ustavo. In danes, ko je država sesuta v celoti, na področju ustavnosti in zakonitosti pa unikatni klinični primer, se tudi ne zgane nihče. Seveda. Vsi izvoljeni in imenovani so uzurpatorji, saj zasedajo svoje položaje in dolžnosti brez vsake pravne podlage. Sami od sebe bi morali “vzeti klobuke” in ajd, domov. Svoje naloge pa bi morali nemudoma prevzeti tisti, ki še imajo v naši državi mandat. In to, kdo so ti, gospod profesor Bučar natančno ve. Navsezadnje je predsedoval skupščini, ki je sprejela volilni zakon. A o tem v intervjuju nobene besede.