Slovenske dežele in država

Sramoten teater v Bruslju. Neizogiben, kadar gre za dediče gozda in leninističnega-stalinističnega agitpropovskega “parlamentarizma”. Dopolnjen s “sten-časom”, plakati in performansi, če gre za podalpsko izpeljanko znanega fenomena. Fenomena, ki nevarno odpira pot do uporabe še katerega “sredstva” oz. “orodja” v PARLARE (!!!) posvečenem prostoru PARLAMENTA! Obsedenci španske izpeljanke kooperativnega boljševizma so nekoč že “PARLALI” v parlamentu s pištolo. Pred časom ni bilo daleč do ponovitve v Kataloniji. (Morebiti se bo komu posvetilo, kaj o nas pripovedujejo svetu EDINI spomeniki in “Dom” “španskih borcev”?)
Parlament je že po svojem imenu prostor POGOVORA, RAZPRAVLJANJA, uokvirjenega v stroga pravila/poslovnik. V njem ni prostora za agitpropovski sprevrženi teater s plakati, prezentacijami, filmskimi spektakli. Edino “orožje” (orodje) parlamentarcev v parlamentu je moč besede in upoštevanje pravil-poslovnika:

PARLAMENT
ang. parliament
stfr. parlement
pogovor – iz parler = govoriti.

PARLAMENTIRATI
fr. parlementer
pogajati se, razpravljati, pregovarjati (se).

PARLIAMENT
A meeting or assembly for conference on public or national affairs.

CONFERENCE
The act of conferring or consulting together.

PARLIAMENTARIAN
One skilled in parliamentarian procedure or debate.

STO LET MUČENO ZAVEDENO LJUDSTVO SI ČESA TAKEGA NI ZASLUŽILO!

Po desetletjih intervencij, protestov, zahtev, obupa – znova “razveseli” sramotenje v osrednjem časopisu:

Vsemu navkljub je bilo potrebno spet poslati pismo uredništvu:

protest                                                                                               23022021

“Plečnikova posojilnica od zdaj Minisova”  (Delo, 23.2.2021, str.4).

Protestiram zaradi lažne in žaljive navedbe v članku. Zahtevam popravek! Moj pokojni oče, zvesti Plečnikov učenec, sodelavec in življenjepisec, ni bil noben “tehnični risar” (kakor utegne bralec sklepati iz navedbe v članku), marveč arhitekt in ljubljanski urbanist. Projekt Posojilnice je DIPLOMSKO DELO diplomiranega inženirja arhitekture, Vinka Lenarčiča. Z lažjo se sramoti tudi Univerzo v Ljubljani, ki naj bi diplomo inženirja arhitekture podeljevala “navadnim” tehničnim risarjem.

Andrej Lenarčič

Takih pisem je bilo še pa še.

_____________________

To je Plečnikov učenec, dipl. ing. arch. Vinko Lenarčič (pred Tivolijem v Ljubljani)

Skupaj s kolegom/prijateljem/soimenjakom dipl. ing. arch. Vinkom Glanzem, po vojni ustvarjalcu številnih državnih objektov – tudi Skupščine v Ljubljani

Diploma:

O njegovi poklicni poti iz publikacije Plečnikova šola

in zasebno:

Diplomsko delo:

O “Plečniku” pri diplomski nalogi Vinka Lenarčiča:

Npr. Sri Lanka ali Madrid

O grozljivosti vpletanj mediokritet v njegovo stvaritev priča predvsem to, da se je od svoje stvaritve popolnoma oddaljil.

Dogajalo se je marsikaj okoli gradnje/investicije:

nasilno spreminjanje z nesramnimi izgovori

Zaradi tega je pri Plečniku zahteval, da prevzame vodenje izvedbe – Plečnik, ki je vedel, kaj bi ga doletelo, mu ni ustregel. Usmeril ga je na druga dela:

Polno je bil zato zaposlen z velikimi projekti od Slovenije do Prage.

Za svojo stvaritev v Celju se ni več zmenil. Tudi njegov lokostrelec na vrhu stavbe, ki je simboliziral namen Posojilnice: natančno opredeljene (poslovne) cilje in popolni zadetki, je izginil, in zamenjal ga je Kristus na križu(???!!! Hinavci?).

Takole je sam preizkušal lik lokostrelca in primerjavo z znanim v Berlinu:

Medtem je izdelal še urbanistični program za zdravilišče Rogaška Slatina (iz publikacije Tine Bratuš) in vilo v Ljubljani:

Intrige vplivnih so prisilile Plečnika, da je svojega učenca umaknil zaradi “drugega upravičenca”. Mu je pa kot (žaltavo) nadomestilo uredil službo urbanista na mestni občini. Da to Mojstru ni bilo preveč težko, je mogoče slutiti iz drobne omembe v Spominih, kako sta z Mojstrom trčila zaradi predavanja o “razvoju arhitekture”, kjer je VL šokiral Plečnika s svojimi modenimi, tehnično-inženirskimi pogledi. Šok je bil hud. Celo drug Plečnikov študent (Mušič) je o tem pisal (VL sam v svojih spominih pove, da so vsi kolegi močali, ko ga je Plečnik grobo napadel zaradi predavanja…):

Še hujši “trk” je bil soočenje z Mojstrovimi močnimi zaščitniki, ko je šlo za ureditev Tržnice. VL je odločno oporekal monstruozni gradnji Novega Magistrata in zabetoniranju struge Ljubljanice v – tako je rekel – “Cloaco Maximo” – ki je hkrati uničila najlepšo mestno veduto. S projektom ureditve Tržnice tako ni bilo nič… Čas je po sebi prinesel le, da se gradnja mostu ni uresničila. Magistrat pa sploh ne. V rokopisu urbanističnega programa Ljubljane se bere tele vrstice:

Kot mestni urbanist je sodeloval tudi pri pripravah zakonov in predpisov:

Vse do konca vojne je ves prosti čas posvetil slikanju – predvsem v svoji posebni tempera tehniki in sijajnimi velikimi akvareli. Med drugim je njegov tudi edini barvni portret mojstra Plečnika, ki krasi naslovnico Lenarčičevih spominov na učitelja, različni portreti in kopije slavnega Michelangela:

Z Michelangelovim motivom Stvarjenja se je poigral tako, da je kot angele naslikal (takrat šele) tri svoje otroke, Zemljo pa v podobi njemu tako dragega pogleda na Triglav s Krvavca:

Preden je konec vojne popolnoma spremenil življenje, je še naslikal prizor z domačega vrta…

Mlad – dvainšestdesetleten – je odrešen razočaranj potonil v spominu svoje žene in svojih otrok.

Najprej letalska družba ni smela vsebovati besede Slovenija v imenu, je pa vsaj o “slovenskosti” Jadrana pričala z imenom Adria. Po zmagi od potopljenega Titanika v rešilni barkasi odplule sodrge je seveda morala izginiti tudi “slovenskost” Jadrana. Zadnji žebelj v krsto vsega slovenskega pa zabijajo z dokončanjem “posla”, z novo (“PRAVO” ?) letalsko družbo, z “jugoslavizacijo” (balkanizacijo) Slovenije, zveze slovenskih dežel tisočletnega Svetega rimskega cesarstva, s slabo prikrito “novo”? YU:

Seveda SLOVENIJE očitno dokončno ni (več) – ne sme se pojavljati niti v imenu, kot je običaj: Air France, British Airways, Swiss, Alitalia, Air Serbia…

V skladu z enim prejšnjih postov se očitno dogaja še ČETRTA (zadnja, dokončna?) okupacija.

(Pismo bralca Ivana Laha v Delu dobro ilustrira “jezikoslovni” vidik “TROJNE OKUPACIJE” – ki še traja, in se celo sprevrača v ČETRTO – zadnjo in dokončno…)

Hieronim naj v Ljubljani dobi svoj trg (Delo, 22022021, avtor IVAN LAH – nekaj opomb si je dovolil AL)

Po poročanju Dela 29. januarja je ljubljanska oblast odločila, da se ena od cest poimenuje Hieronimova ulica. Lepa priložnost, da slovensko ljudstvo izve o tem možu kaj več, zlasti resnico.

V davnem 4. stoletju je namreč Hieronim prevedel svete spise (v nadaljevanju Pismo) v tedanji slovenski jezik. Zapisano z latin­skimi besedami:»(…) translatoris (…) de Ebreica in Latinam et Slauonicam linguas (…)« s pome­nom: prevedel je svete spise iz hebrejščine v latinski in slovenski jezik. Bodi isto povedano še z obstoječim angleškim prevodom: »(…) St. Jerome, translator of the Holy scripture from Hebrew to Latin and Slavonic (…)«.

Leta 2019 |e Slovenska aka­demija znanosti in umetnosti (SAZU) izvedla simpozij z naslo­vom »Hieronymus noster – naš Hieronim« z. udeležbo nad sto referatov, namenjenih predvsem bogoslovju, nič o njegovih zaslu­gah za svetno Slovenstvo.

Jernej Kopitar je v svojem času imel na vpogled snopiče papirja, kjer je na pergamentnem ovitku v nekdanji nemščini pisalo: »Dises puech hat Sant Jeronimus mit aigner hant geschriben in Crabatischcr sprach.« S Kopitar­jevim pojasnilom: »Te peterke, semkaj zvezane, so bile napisane lastnoročno od sv. Hieronima, največjega učenjaka božje cerkve. So del biblije, napisane pa so v hr­vaškem jeziku (…)«. Glede jezika je gotovo pomota, kajti Hieronim je umrl dvesto let prej, preden so Hrvatje dospeli v naše kraje (podčrtal AL, stara slovenščina, s katero je pisal Hie­ronim, je bila nemškemu človeku pač podobna glagolski hrvaščini, časovno neskladje je prezrto, pri­šleki sorodnega jezika pa so začeli privzemati jezik novih krajev in si Hieronima lastiti za Hrvata.(podčrtal AL)

V njegovem času sta se ozemlji Dalmacije in Panonije stikali na slovenskem delu Krasa, kar je Hieronim sam označil kot svoj rojstni kraj. Bil je ilirskega porekla, nekako tako, kot bi danes pomenilo Balkanca. Kopitar je moral izposojeni Hieronimov ro­kopis vrniti lastniku. Morda bi ga bilo danes še mogoče najti, čeprav je Kopitar povedal, da mu je du­najski knjigovezec pokazal papirje z neznano pisavo in jezikom, s katerimi so tedaj ojačevali hrbtne strani tiskanih knjig.

Bolj od bogoslovne vsebine tam zapisanega je pomembno spoznanje, da je Hieronim živel in kot Kraševec že v 4. stoletju go­voril ter pisal slovensko – seveda s tedanjim stanjem tega jezika. To (ne samo to!) narekuje, da se preuredi vsa slovenska svetna in cerkvena zgodovina, kajti v šolah se še vedno uče, da so predniki Slovencev v 6. stoletju dospeli izza Karpatov. Odgovor je očiten: Slovenci so bili tod staroselci in nadaljevalci Venetov že pred nastankom rimljanske okupacije; tudi po umiku Rimljanov se |e prejšnji slovenski jezik nadaljeval in razvijal.

Slovensko zapisana beseda je torej vsaj 600 let starejša od Brižinskih spomenikov in več kot 1100 let starejša od Trubarjeve tiskane knjige; če napise na vrčih* (situlah) pred našim štetjem le omenimo. To je nadležna zadeva za svetno in cerkveno zgodovino­pisje. Brazde bi morali zastaviti na novo, zlasti ker se dotika tudi t.i.. latinomanije, ko naj bi se obstoj slovenskih naselij priznaval le, odkar so zapisana z latinskimi čr­kami. Kot da prej ne bi obstajala? Kopitar je nekaj naslutil, a v osir raje ni drezal, ker bi v dunajskem okolju najbrž naletel na preveč spotik**. Tudi dandanes v Sloveniji človek tvega posmehovanje, če poskuša dvomiti o uradni, po tujem nareku prirojeni slovenski zgodovini,*** čeprav so udje Cerkve in SAZU ponašili Hieronima z zaimkom »noster«, so najbrž prezrli, da je za Slovenstvo veliko pomembnejši glede zgodovinopis­ja in slovenistike (ohranjanje in razvoj slovenskega jezika) kot za bogoslovje, čeprav je sicer široko znan po prevodu Pisma – Vulgata.

Zdi se prav, da bi bili odloče­valci mesta Ljubljane obveščeni o pomenu Hieronima za sloven­stvo. Morda bi novi del Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK II) lahko bil poimenovan po njem oziroma imel vsaj naslov Hieronimov trg 1? Ni prepozno, kajti preden bo poslopje zgraje­no. bi bilo mogoče Hieronimovo ulico z okolišem preimenovati v Hieronimov trg s soseščino Plečnikovega spomenika Iliriji, zgrajenega iz kraškega marmorja. Tudi Plečniku se jo zdela stara venetska in etruščanska kultura domačnostna.****

Kraševec Hieronim oziroma Ilir z rojstnim imenom Evzebij Sofronij si v sedanjem središču slovenstva zasluži obeležitev dostojnega spomina. Najbrž bi se njegovi zemeljski ostanki tod počutili bolje kot v daljnem Rimu, od koder se je moral za življenja umakniti.

IVAN LAh, Ljubljana

_________________________

*) moja opomba: Škoda, ker je besedilo tehtno in utemeljeno – a pri “situli” podleže modi. “Situle” so po vseh elementih in kraju najdbe brez sence dvoma (ŽARNA !!! grobišča!) ŽARE za pepel pokojnika. Za “navadne” ljudi pač glinaste, za plemenitnike/kneze pač razkošne, bronaste, s “življenjepisom” (v maniri COMICS – STRIPA = likovne “pisave”) na obodu…

**) Kako nevarno je v slovenskem “akademskem” okolju samo poskusiti povedati resnico, je doživela ruska jezikoslovka Ana Plotnikova, ki je bila zaradi “latinske resnice” izgnana iz Ljubljane.

*** moja opomba: Plečnik: “na skrivnem sem Venet… ” v pismu prijatelju Jagru. Niti veliki Plečnik si ni upal o tem javno… (v: Andrej Lenarčič, Na skrivnem sem Venet, referat za ciklus konferenc Korenine slovenskega naroda, september 2001)

****) Andrej Lenarčič: NA SKRIVNEM SEM VENET – spis o Plečnikovem prepričanju na podlagi njegovega “absolutnega posluha za formo”. (Referat za ciklus konferenc Korenine slovenskega naroda, september 2001)

Naslovnica angleške izdaje referata. Prikazuje podboj vrat, ki jih je Plečnik ustvaril v svoji Vzajemni v Ljubljani. Dodana shema etrusko-venetske arhitekture priča, kako je Plečniku forma “sedla v dušo” in mu zazvenela popolnoma domača. Tudi podboje vrat v lastnem domu je določil po tem vzoru. V slovenski kmeči hiši je videl odmev razmerij/proporcev, domačih našim prednikom. Izraze njegove “venetskosti” srečamo povsod, vedno znova.

Slika pove več kot tisoče besed.

OKUPACIJA prva

Naslednje dejanje vdanega klanjanja/kapitulacije predstavnikov suverene države (razglašene dne 31.10.1918 v Ljubljani), v Beogradu, pod strgano plahto zagrebške prevare, se je nadaljevalo s ponosnim poimenovanjem univerze – niti deset let ni minilo, odkar je poslanec Krek v parlamentu Vojvodine Krajnske zrušil cesarjev sklad za slovensko univerzo. (Sijajno arhitekturo parlamenta slovenske države Krajnske pa so onečastili, demontirali, utajili, kar se je v njej dogajalo, jo spremenili v univerzo, in jo celo poimenovali po okupatorju, ki je tudi poskrbel, da so bili nosilci ključnih kateder “pravi”!).

OKUPACIJA druga

Vdano udinjanje se je nadaljevalo. Nobeno upravičenje ni moglo popraviti klavrne podobe in kataklizme, ki je neizogibno sledila.

OKUPACIJA tretja

Vodilni/zmagovalec si v spremstvu domačega izvajalca (vsi zdresirani v Stalinovi Kominterni) ogleduje dokončani “posel”. (Prihajajo pod grajskimi Šancami od kasneje demoliranega pokopališča padlih domobrancev!)

Tako se je v tretje ponovila izdaja lastne države in kolaboracija. Tragedija brez primere – težko bi našli na Planetu še katero ljudstvo, ki bi samo po sebi tako brezsramno tacalo. Niti epohalnemu dosežku, tretjemu zgodovinskemu po zmagi pri Sisku in razglasitvi prevzema oblasti v slovenskih deželah, razglasitvi osamosvojitve 1991, se sodeč po vsem, kar se tukaj dogaja, ne piše drugačen konec.

Das Ding an sich – Kant, 1781

videz – resnica, ali dejansko stanje stari, ali stvar po sebi (Ding an sich = Kant, Kritika čistega uma, 1781)

Ker sem preživel osebno vse tri “stvari”, ki so zadele mojo deželo v minulih sto letih, in potem, ko sem temeljito vse premislil, lahko povem, da je treba te “stvari” poimenovati “takšne kot so” (…an sich!). To pa je OKUPACIJA.

Okupacija prva: 1918 se je pravno in uradno zgodila združitev subjektov (Slovenske dežele s Srbijo = “ZEMLJE države SHS sa Srbijom”). Dejansko-operativno je šlo za čisto okupacijo. (Definicija pojava sodi med osnove vsakega prava!).

Okupacija druga: 1941, ki je potekala v dveh fazah: april 1941 do september 1943, in september 1943 do maj 1945.

Okupacija tretja: maj 1945, ki se je pravno in uradno končala 26.6.1991, vendar “per se” še vedno traja, ker ni “po črki in duhu” (skladno z dejanskim stanjem stvari in obstoječimi pravnimi podlagami) končana – nasprotno, vrača se v stanje prave, ČETRTE UKUPACIJE!*.

Vse tri OKUPACIJE odlikuje složno in polno sodelovanje domačih (elementov-izdajalcev-kolaborantov?) z vsakokratnim okupatorjem.

Aktualno fazo: “OKUPACIJO, KI ŠE TRAJA” pa od prejšnjih ločuje dejstvo, da gre za shizofreno stanje, s katerim upravljajo shizofreniki/psihopati na način, ki ima videz okupacije**. Shizofrenost stanja in njega generatorjev je po vseh Freud-Jung in drugih modernih psihoanalizah neizogibna in je logičen izid stoletnega sprenevedanja – poimenovanja OKUPACIJE kot OSVOBODITVE. Nasprotje samo v sebi namreč “per se” (an sich – po sebi) ne more obstajati. Gre za čisti hologram, psihopatski produkt zblojenega uma, po svojih učinkih bolj zločest/smrtonosen in uničujoč od vsakega znanega virusa.

21022021

__________________

Op.:

*) Včeraj na TVS Dnevniku in v oddaji NAGLAS – vrh tukajšnje ustavne pravne znanosti (dr. F. G.) jasno in glasno povedal, da je šlo 1991 za ODCEPITEV (!!!! – “OSAMOSVOJITEV” je očitno že ad acta!?!), v oddaji NAGLAS pa so v jezikih, ki po veljavnih dokumentih niso uradni, (zlovešče?) odmevale ostre zahteve po DRŽAVNEM (!!!) priznanju okupatorskih “manjšin”!

**) Govorica, obnašanje in delovanje predstavnikov oblasti vsak trenutek izraža odtujenost – celo sovražnost – do države (vedno znova npr.: “TA (!!!) država/vlada” itd., kar izraža slabo prikrit odpor/nerazumevanje/nevključenost/tujost).

ŠVABSKO OGLEDALO — Pravice koroškega vojvode (Prevod – Šavli, Znamenja, str. 83-85)

Koroški vojvoda je lovski mojster rimske države. Njega tudi ne sme imeti niti vzeti za vojvodo in gospoda nihče razen svobodni prebivalci v tej deželi. Ti naj ga vzamejo za gospoda in nihče drug. To so svobodni kmetje te dežele. Ti določijo sodnika izmed njih samih, (tega) ki se jim zdi najtehtnejši in najboljši in najpametnejši, in (pri tem) ne gledajo na nobeno plemstvo (niti na moč), le na poštenje (in resnico), in to delajo na prisego, ki so jo storili deželi in rojakom.

Ta isti sodnik vpraša potem vse prebivalce in vsakega posebej glede na prisego, ki so jo prisegli sodnikom, deželi in rojakom, ali se jim zdi ta gospod in vojvoda deželi in deželanom koristen in dober in ali je tudi dobrodošel, tisti, ki jim ga pač daje in jim ga je tudi dala država, in če jim ni všeč in se jim zdi, da deželi ni dobrodošel, niti primeren, tedaj jim mora država dati drugega gospoda in vojvodo. Če pa (je, da) jim je ta gospod všeč za vojvodo in je tudi deželi dobrodošel, ki jim ga je dala država in deželani, ker ga je tu večina izvolila in rekla, da ga sprejme: „Všeč nam je in se nam zdi dober,” tedaj gredo revni in bogati po skupnem sklepu in ga sprejmejo lepo in častno, kakor je po pravu in šegah dežele.

In mu nadenejo siv skuknjič in dajo okrog rdeč pas, in na njem veliko rdečo torbo, kakor je pripravno in primerno za lovskega mojstra. V njo da svoj sir, svoj kruh in svoj prigrizek, in mu dajo tudi lovski rog, dobro pritrjen z rdečimi jermeni in mu nadenejo tudi dva čevlja z rdečimi vezalkami in preko suknjiča mu dajo siv plašč, in posade nanj siv slovenski klobuk s sivo klobučno vrvico, in ga posade nato na konja in ga peljejo k nekemu kamnu, ki leži med Glanekom in gostiščem pri cerkvi Naše Gospe in ga peljejo trikrat okrog tega kamna in tudi pojejo vsi, majhni in veliki, žene in možje skupaj svoj slovenski kirielejson, to je svojo slovensko pesem in hvalijo s tem Boga in svojega Stvarnika, da je njim in deželi dal gospoda po njihovi volji. In nato so mu pripadle vse njegove pravice, kakor se te imenujejo čast in ugled (in pravo), ki naj jih vojvoda dežele primerno in po pravici ima in uživa .. .

Švabenšpigel, prevod: Šavli, Slovenija, str. 72-74

Vojvoda Karantanije je lovski nadmojster cesarstva.

Razen svobodnih deželanov, ki jih zastopajo »dobri judje«, ga nihče ne more imeti ali napraviti za vojvodo in vladarja. Oni najprej na veči izberejo izmed sebe sodnika (predsednika), to je moža, ki je najbolj sposoben dober in moder, in pri tem ne gledajo ne na plemstvo ne na oblast, temveč zgolj na poštenje.

To naredijo pod prisego, ki so jo dali deželi in deželanom.

Taisti sodnik povpraša potem vse prisotne, vsakega posebej, če se jim zdi tisti, ki jim ga je poslalo kraljestvo, primeren in dober, in če jim je dobrodošel. Če jim ni všeč, potem jim mora kralj poslati drugega gospoda in vojvoda. Če pa jim ustreza, potem gredo po skupnem sklepu vsi, bogati revni, da ga sprejmejo častno in prijazno, kot je prav in v navadi dežele.

Ustoličevanje poteka na griču, imenovanem Krnski grad, kjer je blizu cerkve sv. Petra velik travnik. Na njem je Knežji kamen. Tja pride v spremstvu plemičev in vitezov novi vojvoda z deželnim praporom. Z eno roko vodi marogastega vola in z drugo črno-belega bojnega konja. Vojvoda odloži svoja dragocena oblačila. Potem ga oblečejo v siv suknjič in mu nadenejo rdeč pas, na katerem visi velika rdeča torba, kot se spodobi za lovskega nadmojstra. V njej ima svoj sir kruh in druge jedi. Obesijo mu tudi lovski rog, pritrjen z rdečimi jermeni. Obuje tudi čevlje, ki imajo rdeče vrvice. Končno mu nadenejo še siv plašč in mu posadijo na glavo siv slovenski klobuk, s sivo vrvico, katere en konec mora prosto viseti.

Na Knežjem kamnu sedi svoboden kmet, ki ima to pravico v svoji rodbini po dednem nasledstvu. Vojvoda, držeč v roki palico, stopa naprej. Ob njem so palatin, deželni grof in drugo plemstvo.

Kmet na kamnu zakliče po slovensko: »Kdo je ta, ki prihaja.«

Navzoči odgovorijo: »To je deželni knez!«

Zatem kmet vpraša: »Ali je pravičen sodnik, ki mu je do blaginje dežele, in je svobodnega stanu, da je te časti vreden? Ali je častilec in branilec vere krščanske?« Vsi odgovorijo. »Je in bode.«

Nakar on: »Vprašam torej s kakšno pravico me lahko odstrani s tega sedeža?« Vsi rečejo: »Dal ti bo 60 denarjev, ti prepustil pisane živali in svojo obleko in tvojo hišo osvobodil dajatev«

Zatem se kmet dvigne, in ko je še nalahno udaril vojvodo po licu, mu prepusti svoj sedež.

Vojvoda stopi na kamen, potegne svoj meč in se obrne na vse štiri strani v znamenje, da bo vsem pravičen sodnik.

Govorijo tudi, da napravi potem še požirek hladne vode iz kmečkega klobuka. S tem pred ljudstvom pokaže, da ne hlepi po vinu, temveč da se zadovoljuje s tem, kar zemlja daje za življenje.

Nato ga posadijo na konja in peljejo trikrat okoli Knežjega kamna. Pri tem vsi skupaj pojejo, majhni in veliki, žene in možje, slovensko hvalnico, zahvaljujoč Boga, da je dal njim in deželi vladarja po njihovi volji.

Po ustoličenju hitijo vojvoda in njegovo spremstvo s Krnskega gradu čez polje v stolnico pri Gospe Sveti,  kjer škof ali vidnejši prelat ob navzočnosti cerkvenih predstojnikov in opatov, daruje slovesno mašo in po obredniku v pontifikalni knjigi blagoslovi vojvodo, ki je še vedno v kmečki obleki.

Po mašnem obredu razdelijo vojvodovo obleko revežem po uvidevnosti komornika. Vojvoda pa, opravljen z novimi oblačili, pristopi k obedu, pri katerem se v svojih službah kar najbolj primerno odlikujejo maršal, komornik, stolnik in točaj.

Po obedu grejo vsi na Gosposvetsko polje, tja, kjer se vidi sodni sedež, imenovan Vojvodski stol. Sedeč na njem vojvoda sodi in podeljuje fevde, odvisne od dežele in njemu pripadajoče. Na drugi strani stola sedi grof palatin kot zastopnik kralja, ki podeli fevde tistim, katerim jih je bil vojvoda odrekel. Da bi se spor ne zavlačeval.

Ko vojvoda sedi na stolu, je lahko tudi obtožen. Obtoži pa ga lahko le slovenski mož ki mora pri tem takole govoriti: »Ne vem, dobri gospod kako meniš, da mi za to ne daš zadoščenja.‹( Na to lahko vojvoda odgovori če hoče: »Ne vem, dobri prijatelj, kaj meniš, ne razumem tvojega jezika. «

Dokler namreč vojvoda še ni prejel od kralja v fevd Karantanije, ga je lahko vsakdo obtožil zatem pa le slovenski mož. V duhu slovenskega prava vojvoda njegove obtožbe ni smel zavrniti. Kot državni knez pa je bil vendarle podrejen samo kraljevemu sodišču. Zaradi tega se je obtožbi slovenskega moža – če je hotel – izognil zatrjevaje, da ne razume slovenskega jezika.

Celoten obred ustoličevanja so zadnjič uprizorili leta 1414, ko je bil ustoličen nadvojvoda Ernest Železni, vladar Notranje Avstrije oziroma Karantanije, ki jepripadal Leopoldinski veji Habsburžanov.

Po njem se habsburški vojvodi iz te veje, ki so bili izvoljeni za cesarje, kot deželni vladarji niso več ustoličevali po starem ljudskem obredu. Sedeč na Vojvodskem stolu ali ob njem, in potem vDeželni hiši v Celovcu, so sprejemali poklonitev deželnih stanov. Cesar Karel VI. je bil zadnji, kateremu so se deželni stanovi še poklonili. Negova hči in dedinja Manja Terezija je obred opustila, ker so bile deželne pravice »za vedno zajete v Pragmatično sankcijo«, s katero je lahko kot ženska naslednica zasedla cesarski prestol.

NA BESEDILO DOKUMENTA O USTOLIČEVANJU, ZAPISANEM V SCHWABENSPIEGLU, SEM SI DOVOLIL KOZERIJO:

SLOVENSKI OBZORNIK

O PRAVICAH IN DOLŽNOSTIH PREDSEDNIKA KRAJNSKE – dinamični prevod

Pravice in dolžnosti predsednika so državnega in regionalnega izvora, izvirajo pa tudi iz ustave Evropske Federacije. (von dem lande vnd ouch dem Rich… Roemschen Kaysser, Roemschen Kunig)

Največ pravic in dolžnosti zajema odgovornost in skrb za človekove pravice, ohranjanje naravnega okolja in naravnih danosti. (Roemschen richs Iaegermeister)

Predsednika države Krajnske izvolijo in  ustoličijo državljanke in državljani Krajnske sami. (nieman ze hertzoggen noch ze herren …nemen den fryen geburen)

Državljanke in državljani Krajnske izvolijo na svobodnih in splošnih (fryen geburen des selben Landes die haisset man die lanttsaessen) volitvah v državni zbor predstavnike vsega ljudstva.(den sy den Richtern dem land vnd lantsassen geschworen vnd geton hand)

Državni zbor izvoli svojega predsednika. (Die nemend ainen Richter under jnnen selber der waegst der best vnd der witzigost düchtt…sechen ouch enkain adel noch gewalt an)

Predsednik državnega zbora predstavi poslancem kandidata za predsednika države. Če poslanci s kandidatom niso zadovoljni, mora predsednik v soglasju s Federacijo predlagati novega kandidata. (mvss in das Rich ainen andren herren..)

Ko je večina poslancev s predlaganim kandidatom zadovoljna, parlament slovesno razglasi novega predsednika države in začno se postopki slovesne umestitve in prevzema pooblastil. (empfachen in gar schoen und erlich)

V slovesnih oblačilih, državnimi simboli in glasbo, ga v protokolarnem odprtem vozilu odpeljejo na Grad k OSARIJU, ki je nacionalni simbol, Spomenik neznanemu junaku v obliki vaške situle in predstavlja zgodovino, ponosne, sijajne in strašne zgodbe iz preteklosti države. (setzen in dann uff ain veld pfaertt vnd furend jn denn zü ainem stain)

Pred OSARIJEM, v katerem so shranjeni upepeljeni ostanki vseh, ki so na ozemlju države izgubili življenje, pa nimajo lastnega groba, potem novi predsednik na predpisani način slovesno priseže in orkester zaigra nacionalno himno. (mitt jerem windischen gesang, Dristum vmb den selben stain)

Obredu prisostvujeta pooblaščenec Evropske Federacije in predsednik Zvezne republike Slovenije. (zü dem Roemschen Kayser, ald zü dem Roemschen Kunig…Es sye kaysser oder kunig der denn gewaltig ist…)

Vsi prisotni, novi predsednik in uradni predstavniki se potem odpravijo v sprevodu na Grajsko planoto, kjer potem v prostorih Urada Predsednika Krajnske novi predsednik prevzame posle, v prostorih gradu, na grajskem dvorišču in na Grajski planoti pa se dogaja prešerno ljudsko veselje, ker je država dobila novega predsednika. (lobend da mitt Gott vnd jeren schoeppffer daz er jnnen und dem lant ainen heren geben hautt nach jerem willen)

Andrej Lenarčič, 4.1.2013