ZA KAJ JE V RESNICI ŠLO PRI “OSAMOSVOJITVI” ?
O pravi resnici pripovedujejo “njih dela” (Mt 7, 20) O tem, kaj je “bilo prej” (pred njihovimi “velikimi” deli!), pa vsak trenutek lahko odkrijemo, če pogledamo med papirje in dokumente. Da je bila “prej” slovenščina spoštovan in visoko cenjen jezik, pred stoletji enak v družbi “velikih”, lahko preberemo v sledečih vrsticah iz berila za slovenske gimnazijce, ko se še nihče ni bahal z “osamosvojitvijo” in “izdelovanjem svoje države”! Kje je danes, pa zadošča že poslušanje navodil vlade ob epidemiji… Če kdo od poslušajočih razume in ve kaj in kako in kdaj in zakaj, naj se javi. (Dobi nagrado: masko, ki sem jo posebej plačal, čeprav smo vse že vsaj enkrat plačali iz proračuna…)
- HIPOLIT
(po 1650—1722)
Njegov priimek ni znan, doma je bil v Novem mestu, kapucin štajerske redovne province, ki je obsegala tudi Kranjsko. Bival je v raznih samostanih svoje province, dalj časa tudi v Novem mestu, umrl je v Kamniku.
Filološka dela: Rokopisni latinsko-nemško-slovenski in nemško-slovensko-latinski slovar Dictionarium trilingue, 1711 in 1712 (leta 1711 so natisnili samo naslovno stran in dve strani vzorca, nakar je tisk zastal, ker je začel Hipolit slovar predelovati po Bohoričevi slovnici, a dela ni dokončal; med dodatki v slovarju je tudi prevod dela znamenitega češkega pedagoga Komenskega Orbis pictus); Grammatica latino – germanico – slavonica, 1715 (malenkostno spremenjena 2. izdaja Bohoričeve slovnice). — Nabožna dela: Evangelia inu listuvi, 1715 (3. izdaja tega lekcionarja); Bukvice od slejda inu navuka Kristusa, 1719 (prevod Tomaža Kempčana).
DICTIONARIUM TRILINGUE
Predgovor bralcu
Ne čudi se, prijazni bralec, da sem se lotil tega, česar ni doslej se nihče poskusil, da sem namreč dal tiskat tale trijezični dovar. Res je, ko sem to delo začel pisati, nisem nameraval dati ga v tisk. Nisem se namreč hotel lotiti stvari, ki se je premnogim, ki o tem jeziku več vedo ko jaz, zmerom zdela če že ne nemogoča, pa vsaj zelo težka. Samo to sem si sprva postavil za smoter tvojega dela, po katerem naj bi se ravnal, da bi našim mladim slovenskim pridigarjem, kolikor je primerno, napisal slovar in bi ga napisanega pustil v nekem samostana, da bi ga lahko uporabljali, kadar bi sestavljali svoje pridige. Ko sem namreč videl, kako omenjeni mladi pridigarji tekajo sem in tja in sprašujejo tiste, ki več vedo, domače besede za imena, glagole in stavke, me je prevzelo sočutje do njih, posebno še tedaj, ko sem spoznal, da je res, kar pravijo, da porabijo skoraj prav toliko časa za iskanje domačih besed kakor za samo učenje pridige. Težava tega jezika pa ne izhaja od tod, da ne bi imel svojih besed, saj je slovenski jezik eden od prvotnih jezikov, iz katerega se izvaja, kakor priča kranjski zgodovinar presvetli gospod Vajkard Valvasor, več ko 15 jezikov in je toliko odličnejši od drugih jezikov, da se v njem mnogo stoletij — mogoče že od časov cerkvenega učenika sv. Hieronima, ki mu je bil to materin jezik — z dovoljenjem in priporočilom apostolske stolice bere maša prav do naših dni v večini delov Ilirije, zlasti v primorskih; to se po navadi dovoli samo popolnemu jeziku. Zato ni neprijetno, kar poročajo verodostojni možje. Pripetilo se je na Dunaju v Avstriji pred približno 15 leti, da je neki izredno učen in v jezikih izveden redovnik predložil svoje bogoslovne teze v obravnavo v vseh jezikih. Med nasprotniki pa je hotel neki jezuit, po rodu Kranjec, preskusiti branilčevo znanje slovenščine. Zato je zastavil tale šaljivi stavek: »Kuliku klincov gori, tuliku klincov doli; no, štiri klinci gori, torej štiri klinci doli.« Obstrmel je branilec in izjavil, da tega jezika ne pozna; nasprotnik pa je odvrnil, da je nad tezami zapisano: Obravnavale se bodo v vseh jezikih. Odgovoril je branilec in razložil: Obravnavale se bodo v vseh popolnih jezikih, v nepopolnih pa ne. Nasprotnik se ni zadovoljil s tem in je izjavil, da je popoln tisti jezik, v katerem se z dovoljenjem apostolske stolice bere maša, torej je slovenski jezik popoln; in tako se je končala obravnava s smehom navzočih in ne brez sramote za branilca. Torej je slovenski jezik — drugi ga imenujejo ilirski — prvoten, popoln, od drugih neodvisen in ni brez svojih, domačih besed, ki jih preprosto ljudstvo prav dobro pozna. Da pa v knjigah zgubi svojo popolnost, mislim, da je pravi vzrok v tem, ker poleg materinega jezika znajo več drugih ali pa vsaj nemškega, ki ga v ljudskih šolah, gimnazijah, posvetovalnicah, na sodiščih in obravnavah ter v pismih, kakor je navada v Avstriji, največ rabijo po vsej vojvodini Kranjski in skoraj kot edini jezik. Zato, če se tedaj nameri, da morajo slovensko govoriti, in če nimajo takoj pri roki domače besede, jo pri tej priči izberacijo iz nemščine, ki jo znajo poleg materinščine, in pogosto delajo zelo smešne, iz nemščine in slovenščine mešane stavke. Prav zato dela slovenščina pridigarjem pri sestavljanju in govorjenju pridig velike težave in zato so si ti vedno želeli slovenskega slovarja, s katerim bi si lahko pomagali pri svojih pridigah.
1711
(odlomek, prevod iz latinščine)
Slovenski jezik: pisatelju rabi izraz “lingua sclavonica” tako za slovenščino kakor tudi za južno slovenščino sploh; — teze : trditve v obliki znanstvene razprave (disertacije), ki jih je avtor branil v javni obravnavi.
SLOVENSKO BERILO
Berilo so sestavili:
MARJA BORšNIK, ALFONZ GSPAN, LINO LEGIŠA in BORIS MERHAR
To izdajo je pripravil:
BORIS MERHAR
s sodelovanjem
MILKA MATIČETOVA in FRANCETA TOMŠIČA
Potrdil Svet za prosveto in kulturo LRS, št. 29 z dne 25. VI. 1951.
ZALOŽILA DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE
TISKALA TRIGLAVSKA TISKARNA V LJUBLJANI