Slovenske dežele in država

Ki imajo vlogo in pomen v zadevi osamosvojitve Slovenije in določanja poteka državne meje.

Iz uvoda v Ustavo RH

– u odluci Hrvatskoga sabora 29. listopada godine 1918. o raskidanju državnopravnih odnosa Hrvatske s Austro-Ugarskom te o istodobnu pristupanju samostalne Hrvatske, s pozivom na povijesno i prirodno nacionalno pravo, Državi Slovenaca, Hrvata i Srba, proglašenoj na dotadašnjem teritoriju Habsburške Monarhije;

 To besedilo priznava in dokazuje ustanovitev / razglasitev dne 31.10.1918 v Ljubljani (“Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.”) Na teritoriju enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske – na njeno celovitost je prisegel Karel ob kronanju in zato v Manifestu določil, da tega, kar imajo pravico storiti dežele Cislajtanije, ne more dovoliti na ozemlju Ogrske – ni bilo do 11.11.1918 mogoče razglasiti ničesar legalnega! Seveda je tudi kakršno koli “pridruževanje” v Ljubljani razglašeni državi pogrošna folklora.

– da gre za Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, razglašeno v Ljubljani, je razvidno:

                – iz vrstnega reda: “…Slovencev, Hrvatov in Srbov”, kajti šlo je za Slovence, Hrvate in Srbe v deželah Cislajtanije, skladno s suverenovim Manifestom (16.10.1918)

                – iz dejstva, da je bila med slovenskimi deželami in Kraljevino Ogrsko (enovito in nedeljivo) državna meja. V Manifestu je suveren odločno odrekel kakršno koli delitev na ozemlju Kraljevine Ogrske. Ker je bil to čas svetovne vojne, so bile državne meje strogo upoštevane.(Vojnega stanja je bilo konec šele 11.11.1918 ob 11h)

                – iz dejstva, da so poštne znamke Države SHS nastale v Ljubljani in bile tiskane v Ljubljani in na Dunaju. Zagreb z njimi ni imel ničesar!

                – Navsezadnje je vlada v Ljubljani o storjenem obvestila administracijo na Dunaju. Z Budimpešto ni imela nič, dogajanje v Zagrebu je bilo pa popolnoma ilegalno in brez vsakega internacionalnega pravnega učinka.

____________________________________________

Da jugoslovansko gibanje, ki ga je v Ljubljani vodil knezoškof A.B.Jeglič, ni imelo – in ni smelo imeti ničesar s komer koli onstran državne meje slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko (Zagrebom – kaj šele Beogradom, s katerim je bila monarhija v vojni!) je mogoče prebrati v Dnevniku knezoškofa, datum 11. avgust 1918 (Pogovor s predsednikom ministrstva, Husarekom. Husarek: “Aber Sie greifen  hinaus über unsere Grenzen nach Ungarn hinüber.””Warum haben Sie sich als Biscchof von Laibach, wo das Zentrum der Südslawischen Bewegung ist, dieser Bewegung an die Spitze gestellt?” Jeglič: “Durch meinen Beitritt habe ich die ganzen Bewegung die österreichische, patiotische Richtung bewart!”)

Da sta bili Hrvatska in Savonija le geografska pojava znotraj  enovite države Ogrske (za razliko od dežel/držav Cislajtnaije) povedo tudi članki, objavljeni v časopisju:

Slovenec, 02.11.1907

V ogrskem državnem zboru je pri debati o indemnitetni predlogi govoril grof Banffy jako ostro proti Hrvatom. Njegovo mnenje je. da je bil celo Khuen premil proti Hrvatom. Vlada se po njegovem mnenju premalo briga, kako se po hrvaških srednjih in ljudskih Šolah “uče nauki, ki so proti skupnosti države”. Bariffy pravi, da bi ne bila popustljivost proti Hrvatom in drugim narodom na Ogrskem v interesu države, češ. da je v interesu države le močna, enotna Ogrska, ki je največje proti- težje proti federalistiškemu gibanju v Avstriji. Ban na Hrvaškem mora kot zastopnik ogrske države, personificirati politiko ogrske države in ne sme delati samostojne politike pri Hrva­tih. Vlada naj prične odločnejšo politiko, sicer bodo na Hrvaškem ostala revolucijonarna tla.

Ako se izvrše Banffvjeve želje, tedaj nam je pričakovati res lepih razmer na Hrvaškem. Hrvaški resolucijonaši bodo svoje mažarske »prijatelje« kmalu do dobra izpoznali in takrat bo Avstrija tudi hrvaškim resolucijonašem edina pomoč.

SLOVENEC 19121907

OGRSKI DRŽAVNI ZBOR

Budimpešta. 19. dec. V današnji seji ogr­skega državnega zbora je imunitetni odsek po­ročal o zadevi poslanca Popoviča in Supila ter je predlagal Popoviča izključiti za 14 sej. Supilo pa da mora prositi oproščenja. Poročeva­lec manjšine Mazuranič je protestiral proti temu, češ, da so imunitetni odsek vodili poli­tični nagibi. Predsednik je dal Mazuraniču ukor. Nato je Supilo prosil oproščcnja v hrva­škem jeziku. Velik nemir. Klici: Mažarski naj govori! Nato je Supilo bavil se z razporom v predsedstvu in zahteval, naj se vendar že na­pravi red: predsednik pusti Hrvatom govoriti hrvatski, predsednika pa ne. Batthiany kli­če: Vi delate po ukazih z Dunaja! Weckerle je ostro govoril proti Hrvatom, češ, da iz ogr­skega hrvaškega zbora hočejo napraviti hr­vaški deželni zbor. (!!!)

(primerjaj Manifest, 16.10.1918 – zagrebški Sabor ni imel nobene suverenitete, bil je “občinska skupščina”, ban zastopnik Ogrske – torej upravitelj, za razliko od parlamentov dežel Cislajtanije, ki so imeli zakonodajno oblast in vsaka dežela lastnega suverena…)

Izjava “treh” brez podpisa – Trst, 19.12.2020

Na javni TV – in ker gre za javno hišo, ni dvoma, da so izjave usklajene z aktualno vlado – je bilo slišati “da Republika Slovenija, kot geografsko prikrajšana država – tudi po arbitražni odločbi – nima možnosti…”

Lepo. V kolikor gre za Republiko Slovenijo, ki je osamosvojitev razglasila dne 26.6.1991 in za južno sosedo, ki je (nekakšno) odcepitev razglasila na skrivaj – v neki kleti – dne 8. 10.1991, ni nobenega dvoma, da so prikrajšani predvsem tukajšnji vpleteni politiki in strokovnjaki, in to v prvi vrsti na strokovnem, državno pravnem, moralnem in državotvornem področju.

Kako “zelo” je država, Republika Slovenija dejansko – gledano skozi internacionalno pravno optiko – prikrajšana, je ob podpisu Sporazuma o arbitraži na ves glas razločno povedal vodja zagrebške skupine za mejo, ki je gromoglasno oznanil: “pa ovo znaći, da može Slovenija i do Dubrovnika…” in nemudoma odstopil. Skrb je bila seveda popolnoma odveč. Tukajšnji, javnosti dobro znani maherji, so zavozili – po nepregledni vrsti zadev še arbitražo o poteku državne meje, predvsem tako, da se je slovenska vlada, ki je poslala tribunalu zadevni memorandum, v njem zlagala, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati” – kar je notorična neresnica, ki bi bila smešna, če bi ne bila podla (in skrbno preračunana)! Namreč: zaradi te laži je tribunal svojo odločbo obrnil v prid južni sosedi – in se pri izreku na navedeno laž tudi skliceval: “Ker sta se…..” Svojo odklonilno držo do argumentacije s strani slovenske vlade je nazorno izpričal npr. pri zadevi Trdinov vrh, kjer posmehjivo navede, da je Slovenija kot argument vključila tudi  “pismo bralca” v časopisu (Janez Janša v Delu!).

Norost odločevalcev na slovenski strani, ki se ni ustavila pri vsem očitni laži glede “osamosvojitve hkrati”, ki bistveno spremeni položaj Republike Slovenije, je docela zbrisala dejansko, internacionalno pravno relevantno stanje, četudi so dejstva zapisana celo v Temeljni ustavni listini, in je javnosti znano, v sredstvih javnega obveščanja zapisano in dokumentirano zagrebško uradno mednarodno priznanje teh meja leta 1941. Prav tako je izven sence dvoma, kaj je državo, ki jo je Republika Slovenija leta 1991 zapustila, leta 1918 sestavilo. Zapisano je v zavesti, spominu in listinah, da “so se ZEMLJE (!!! – ne “ljudstva” = ljudstvo ni subjekt internacionalnega prava, ki obravnava/ureja odnose izključno med državami) države Slovenaca, Hrvata i Srba ujedinile sa Srbijom”. Te “ZEMLJE…” so seveda slovenske dežele, z razglasitvijo dne 31.10.1918 združene pod oblastjo vlade v Ljubljani. Samo te DRŽAVE (prim. suverenov Manifest, 16.101.1918) so imele internacionalno pravno legitimacijo, in le z njimi se je DRŽAVA Srbija lahko “ujedinila”. Ozemlja premagane Kraljevine Ogrske, ki jih je zmagovita antantna zaveznica Srbija okupirala, pač niso bili subjekti internacionalnega prava. Kakršno koli tovrstno subjektiviteto jim je suverenov Manifest odločno odrekel.

To dejansko stanje stvari – ki se (glede statusa in stanja slovenskih dežel znotraj južnoslovanske države) nikoli v času trajanja države, ki je končala svojo pot kot SFRJ, ni spremenilo – je torej pravno omogočilo slovensko osamosvojitev. Tako Hrvatska kot BiH, ki pa v državo nista prišli kot subjekt, sta se pač odcepili – in ker sporazuma ni bilo, je prišlo do secesijske vojne. Republika Črna gora je bila v slovenski podobni vlogi, in se je – kasneje – tudi osamosvojila. Odcepitev Makedonije pa se je zgodila v sporazumu s Srbijo – katere del je bila ta “Južna pokrajina” ob nastanku Jugoslavije.

Slovenska “stroka”, “politika” in “diplomacija” je vsa relevantna internacionalna pravna dejstva v praksi sistematično ignorirala – kljub temu, da je vse dokumentirano in zapisano tudi v slovenskih osamosvojitvenih dokumentih. Z lažjo v arbitražnem Memorandumu je iz sijajnega dokumenta, Sporazuma o arbitraži – ki ga je Zagreb moral (!!! s stisnjenimi zobmi) podpisati – istočasno pa je že pletel svoje mreže) – naredila totalno katastrofo. Druga stran je sicer spretno izigrala vse karte in – ob verjetno izdatni meri “sodelovanja” – Slovenijo diskvalificirala kot faktor v zadevi določanja poteka državne meje, je pa zaradi specifične kombinatorike, ki počasi prihaja na dan, a priori prečrtala arbitražni postopek in odločbo. Vztrajanje slovenske politike in stroke pri odločbi, ki temelji na očitni laži in je vsled tega nična, pa je zelo verjetno del umazane igre v škodo RS in v korist RH.

Glede državne meje Republike Slovenije (v delu znotraj nekdanje SFRJ) je ključnega pomena dejstvo, da je Republika Slovenija dne 26.6.1991 razglasila svojo osamosvojitev od države, v katero je vstopila (z “ujedinjenjem”) leta 1918 – in to s svojim državnim teritorijem, določenim z državno mejo. V publikaciji Arhiva Slovenije, Arhivi 26 (2003) št. 1 str. 119-128, je navedeno, da je imela Slovenija (po ujedinjenju 1. 12. 1918) dokončno določeno mejo le s Hrvaško, pokrivala se je z mejo Krajnske in Štajerske. Primorsko z Reko (plus Postojnski okraj “za nameček”???) je Italija pridobila z Rapallom in Rimom. Tako ali tako Primorska (od Vršiča do zadnjega otoka v Kvarnerju plus reški “Corpus separatum”) nikoli ni mejila na kako zagrebško državno tvorbo. V času NDH pa je Zagreb mejo z Reko – tako, kot s Krajnsko, Štajersko in Prekmurjem (NA DRAVI! NE NA MURI) – uradno priznal brez ugovora. Te državne meje, ki se – kot že povedano – znotraj skupne države niso nikoli spremenile (notranje upravne razmejitve ne štejejo!) so torej z osamosvojitvijo znova pridobile svojo relevanco. Meje slovenskih dežel so torej same po sebi postale znova meddržavne (kakor so to bile do dneva “ujedinjenja” 1918) in to s “preostankom SFRJ”, saj je jugoslovanska republika Hrvatska svojo odcepitev razglasila šele tri mesece potem, ko je bila Republika Slovenija že samostojna država, zmagovalka nad JLA, na tripartitni “Brionski konferenci” kot ena od treh udeležnih (Evropska skupnost, kot sklicatelj, SFRJ, kot agresor in Republika Slovenija, kot napadena država), tudi dejansko priznana. Temeljna ustavna listina to mejo ubesedi: “…v okviru dosedanje SFRJ.” Zato zadeva določanja poteka državne meje sploh ni in ne more biti stvar RS in RH, marveć RS in preostanka SFRJ.  To sledi tudi iz določb Sporazuma o arbitraži, ki zahteva internacionalne pravne kriterije, še posebej pa iz “Mnenj” Badinterjeve arbitraže, ki se s Slovenijo sploh ne ukvarjajo – razen, da jo je treba nemudoma priznati. Bila je pač že pol leta osamosvojena država z vsemi atributi. O “republiških” mejah RH in BiH pa je odločila – ker znotrajjugoslovanskih “medrepubliških” (upravnih) razmejitev internaconalna pravna optika sploh ne opazi – da postanejo državne meje.

Vlada Republike Slovenije, njen predsednik Janez Janša, je podpisal in 12. 2. 2013 poslal arbitražnemu tribunalu Memorandum, ki je uvedel v postopek laž, da sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati”, s čemer sta postali Republika Slovenija in Republika Hrvatska edini stranki v postopku – četudi je bila osamosvojitev Slovenije mednarodno pravno izključno stvar Republike Slovenije in SFRJ! Tribunal je navdušeno pograbil priložnost in se na to neresnico pri izreku oprl tako odločno, da je s to lažjo celo uvedel besedilo svoje odločbe (“Ker sta se ….”).

Tako je prišlo do katastrofalnih učinkov na škodo države Slovenije, ki pa bi jih bilo mogoče sanirati, saj je Zagreb s svojim (taktičnim, skrbno premišljenim) zavračanjem arbitražne odločbe odprl možnost, da se arbitražni postopek ponovi, tokrat na podlagi dejanskega relevantnega stanja. Seveda mora ničnost dosedanjega postopka/odločbe razglasiti vlada Republike Slovenije in hkrati zahtevati, da tribunal ponovno odloča – tokrat na podlagi resničnih dejstev. (Podpisani in pri OZN evidentirani Sporazum o arbitraži ni kontaminiran!)

Vlade (ne le ta zadnja) Republike Slovenije pa obratno, ravnajo dosledno v korist kombinatorike južne sosede, ki spretno, korak za korakom izvaja domišljeno politiko “izvršenih dejstev” – od “ribičev v Piranskem zalivu” do najnovejše finte z izključno ekonomsko cono.

Vse navedeno priča o totalni prikrajšanosti – moralni, strokovni, politični – vpletenih domačih maherjev, ostaja pa, in postaja vse silnejše, vprašanje, zakaj mora zaradi te prikrajšanosti biti prikrajšana država Slovenija in njeni prebivalci.

Eno dobrih dvanajst let staro pisajne…

12. 9. 2008 sem medijem (v gluho lozo, seveda! – torej brez vsakega odmeva!) poslal sestavek, ki so ga pobudile pričakovane težave. Takrat smo se jih rešili tako, da so danes še hujše. Tudi širše: Močno se zatika celo v srčiki združene Evrope, v mestu, kjer je Napoleon predvidel središče usposabljanja “princev”, ki bi vodili države združene Evrope. Na obrobju, kjer je prevladoval strah pred “ključavničarji”, pred katerimi je opozarjal že sam Napoleon na Sv. Heleni (spregledal pa je psihopate!), tudi.

Cit.:

Že nekaj časa je (v zahodni politični ureditvi) praksa, da se nacije zavarujejo pred zlorabo oblasti s suverenim parlamentom, voljenim za določeno obdobje, in z zamenljivostjo državnih uradnikov, vključno šefa izvršne oblasti. Drugje se otepajo z avtokrati, klikami. Največkrat s pomočjo zaverovanosti množic v božanske voditelje.

Problem je star, kot človeštvo. Zanimivo je, da se je s tem problemom zelo poglobljeno ukvarjal Napoleon.

Kratek ekskurz:

Veliki Korzičan, genijalni strateg, polihistor, raziskovalec in videc Napoleon, ki mu današnja Francija dolguje večino tistega, s čemer se ponaša, je mnogo razmišljal o problemu, ki ga je s seboj prinesla zmagovita revolucija. Sesule so se ustaljene družbene strukture, drhal si je vzela pravice, ko je pridobila moč. Enodnevni povzpetniki so izživljali svoj mačizem na agorah. Če kdo, potem je Napoleon dobro vedel, da dotedanje elite niso imele nobene (še najmanj moralno) pravice do moči in vladanja. Kot vojskovodja in odličen poznavalec zgodovine in družbe se je seveda zavedal, da mora družba imeti stabilne strukture, da more funkcionirati. Podreti kompromitiran družbeni red a hkrati ne omogočiti vzpostavitve ustreznega sistema, je zagotovo še slabše, kot ostati na preživetem. Da bi ustavil uničujoči plaz revolucije, grobi Sili postavil nasproti  elito vrednot, ni samo skrbel za nastanek novih raziskovalnih in znanstvenih institutov, ni le spodbujal raziskovanj in uveljavljal moderna načela in metode, poskrbel je tudi za promocijo moralnih in etičnih elit in v ta namen vzpostavil najvišje odlikovanje – Red Legije časti, kot zagotovilo nadvlade plemenitega nad preračunljivim, požrtvovalnega nad nastopaštvom, zaslužnega nad vetrnjaštvom, harmonije nad kaosom.

Čeprav so ga že premagane sile, kakor se to rado vedno znova dogaja, končno uspele uničiti in pregnati izpred svojega obličja, je v samoti sredi Južnega Atlantika vztrajno vrtal v to problematiko. Še za njegovega življenja so povsem degenerirane, skorumpirane nacionalne elite znova razgrajale po Evropi, vse, dokler ni to besnilo kulminiralo v totalnih sprevrženostih fašizma, nacizma in posebej še komunizma, ki na našo veliko žalost svojo sramotno (poslednjo?) kvazirenesanso podoživlja na naših hrbtih.

Na Sveti Heleni je Napoleon kar dva cela dneva – 12. in 13. novembra leta 1815 (vsa druga njegova razmišljanja in diktati v času izgnanstva – do smrti – so seveda tudi skrbno zapisana) – razglabljal o teh evropskih vprašanjih in narekoval svoje zamisli. Koliko pomena jim je pripisoval, je pokazal na zanimiv način: Vse liste, na katere je zvesti zapisovalec Las Cases prenesel njegove besede, je vzel in jih sam, s svojimi rokami, sešil v zvezek.

Seveda nima pomena podrobno navajati vsega, kar je Napoleonu prišlo na misel. Dovolj je vedeti, kako silno pomembno je bilo zanj to vprašanje. Ni namreč dopustno odgovorne službe v državi prepuščati slučajnostim ali morebiti čemu za državo nevarnemu. Rešitev je videl v sistematični vzgoji elit, posebej usposobljenih za vodstvene položaje v državnih strukturah. Za nas je morebiti zanimivo, da ga je bilo najbolj groza tega, da bi krmilo prevzel kakšen ključavničar(!!!). Za nek drug – ne dosti manj nevaren poklic, takrat še ni mogel vedeti. Seveda je opozarjal tudi pred pesniki, filozofi, profesorji, sploh pred “specialisti”. Po svoje je tudi razmišljal o Evropi miru in sodelovanja, kar je hotel graditi na skupni vzgoji elit iz različnih držav.

Za naš današnjik je marsikaj iz njegovega razmišljanja vsaj zanimivo – a pustimo “ključavničarje” preteklosti – kako pomembno je služenje vodilnih, pa je zagotovo eno najvažnejših sporočil. Da voditelji niso nobeni bogovi, kaj šele, da bi smeli postati maliki mase. Vsaka skupnost mora pravočasno poskrbeti, da si vzgoji dovolj za vodenje usposobljenih, tako da lahko vsakogar, ki mu moč in oblast zamegli um, nemudoma zamenja, preden ji z “l’État c’est moi” naredi nepopravljivo škodo.

Resnično se ne spodobi, da Slovenija, edina država razen Francije, ki je postavila spomenik – in to prečudovit – velikemu Korzičanu, njegovih opozoril ne sliši.

Andrej Lenarčič

12.09.2008

Kje se nam je zalomilo? je naslov članka v MLADINI 46 / 13. 11. 2020, Jure Trampuš

Kar navaja avtor – od zmede okoli karantene, (“takšne procedure terjajo spremembe zakonov, nove zaposlitve…”), odhajanje v službo okuženih, saj niso imeli nobenega zagotovila, da bodo prejemali kakršno koli nadomestilo… stvari so se jeseni preprosto začele podirati… okužene osebe, ki so hodile na delo, so bile eden izmed vzrokov za širjenje bolezni… “paketi ukrepov” so prihajali z zamudo…  in nazadnje sprašuje, kdo je za to odgovoren.

Nobenega dvoma ni. V osemdesetih letih smo temeljito predebatirali področje “izrednih razmer” – razmer, ko uveljavljena demokratična orodja odločanja ne delujejo ali delujejo prepočasi in celo narobe. V izrednih razmerah so vladni in parlamentarni postopki prepočasni (če sploh lahko pravilno delujejo!), predvsem pa stanje lahko nepošteni osebki izrabljajo za svoje parcialne, separatne namene. Zato je v naši ustavi zapisano, da v takšnih okoliščinah predsednik vlade prepusti izvršna pooblastila predsedniku države – edini osebi (razen poslanca), ki je neposredno izvoljen od vseh državljanov in ima nesporen poln mandat. Z dekreti – takojšnjimi odločitvami na podlagi stroke (v primeru vojne = vojske, v primeru epidemije = NIJZ) in državne administracije, odpadejo vse, v tem članku navedene katastrofalne posledice neupoštevanja ustave in zakonov. Zakaj tisti, ki so dolžni ukrepati skladno z ustavo in zakoni, tega niso storili, je mogoče sklepati po učinkih. V neurejenih okoliščinah se zlorabe samo še vrstijo in kopičijo.

Za katastrofo ne bo nihče odgovarjal – bati se je, da ne zato, ker ga ne bi poklicali na odgovornost, marveč, ker ne bo nihče ostal………………..

K članku v Delu – 11. 11. 2020, str. 4 “Podpisana obsodba je klicala po maščevanju”

“Povuci – potegni” je bilo med južnimi sosedi v navadi poodmevati poljubnostim. Na slovenski internacionalni pravni sceni jih veliko “povuče in potegne” – da se le ne opazi, česa v Parizu NI BILO! Milozvočno zazvenijo strune o “prvem diplomatskem nastopu”, o katerem ni bilo ne duha ne sluha. V Parizu je bila delegacija Nj. V. Kralja Srbije. Niti sledu ni bilo od Slovencev. Bila je tam neka skupinica, ki je jadikovala – če jo je kdo hotel poslušati – “hočemo Jugoslavijo” (kaj si je mislil Wilson, ki je hotel samoodločbo NACIJ! si je mogoče predstavljati. Nič čudnega, da je “zbolel”!) . O slovenskih deželah, združenih pod oblastjo vlade v Ljubljani, ni bilo niti sence, kaj šele, da bi se prikazale v St. Germaine, skupaj s sestrskimi deželami, enakimi subjekti mednarodnega prava, združenimi pod oblastjo vlade na Dunaju.

Kaj so bili osebki v Parizu, vpijejo (poleg uradnega naziva) njih dela: slovenske dežele – največje moderno morišče v Evropi, ilustrira pa zadevo tudi članek v Slovencu l. 1921 – citiran v prejšnjem prispevku na tem blogu – o “razdelitvi” slovenskega, slovenskih dežel – državnega – premoženja…

izsek iz članka v Delu

Za začetek dva “drobca” iz Slovenca – analiza in komentar genocidne morije in ropa tisočletja se bosta (morebiti) zgodila… (Še vedrijo in oblačijo po izmučenih ostankih nekdanje slave potomci/povezanci udeležnih!)

ZLATA REZERVA 1918 AO monarhije

JUGOSLAVIJA IN ZLATI ZAKLAD AVSTRO-OGRSKE BANKE. LDU Dunaj, 8. junija. (DunKU.) »Neue Freie Presse« javlja, da je vprašanje razdelitve zlatega zaklada 50 milijonov zlatih kron rešeno. Češkoslovaška dobi 15 in pol milijona, Jugoslavija 7 milijonov, Poljska, Rumunska in Italija skupaj 25 milijonov, Avstrija in Madžarska na papirju 7 in pot milijonov kron, efektivno pa samo po eden in tričetrt milijona zlatih kron, ker se mora pri Avstriji in Madžarski vračunati znesek, ki se je porabil za poravnavo dolgov.

SLOVENEC, 09061921

DEŽELNA IMOVINA CENTRALIZIRANA

Zagovorniki centralizma, kolikor jih je še v Sloveniji, skušajo dokazati opravičenost svoje politične teze v prvi vrsti z revščino Slovenije, ki ne premore niti toliko, da bi sama vzdrževala svoje šolstvo, kamoli zadostila še celi vrsti ostalih kulturnih in lokalno-gospodarskih potreb. Predstavljajo naši javnosti Slovenijo kot ubogo, zapuščeno pastorko, ki je navezana samo na milost in dobrohotnost tujih ljudi, ker sama nič ne zasluži, nič ne pridela in nič nima. Če se Slovenije ne bi usmilil Belgrad, bi morala Slovenija gospodarsko poginiti. Kako pa stoji stvar v resnici? Današnja Slovenija sestoji iz treh delov: iz enega dela bivše kronovine Štajerske, iz Prekmurja, iz rešenega dela bivše vojvodine Kranjske in Mežiške doline. Koliko dote so prinesli Prekmurci s seboj v našo državo, nam ni znano, ker nimamo tozadevnih podatkov. Kar se pa tiče Štajerske in Kranjske, moramo ločiti dvoje: nekdanjo državno in nekdanjo deželno last. Posebno važni so podatki glede deželne imovine, ker ta je bila pridobljena na račun samo deželanov in du-najska centrala je prav malo ali nič prispevala k stroškom za  d e ž e l n e  zgradbe itd. A tudi kar se tiče državnih zgradb in posestev na slovenskem ozemlju, smelo lahko trdimo, da tiči v njih najmanj 90 odstotkov domačega denarja! Nekdanje deželno in državno premoženje v Sloveniji smatramo torej brez nevarnosti velikega pogreška za svoje lastno slovensko premoženje, s prav malim odbitkom seveda. Ko je Avstrija razpadla, so prenehale fudi kronovine in treba je bilo iz gospodarskih ozirov nekdanje državno, v prvi vrsti pa deželno imetje preceniti, da se ustvari podlaga za likvidacijo, Za Kranjsko so ustanovili posebno likvidacijsko komisijo in ta komisija je pod predsedstvom g, dr. Trillerja, kakor poroča »Avtonomist« v svoji zadnji številki, cenila nekatere najvažnejše objekte nekdanjega deželnega premoženja na sledeč način:

1. Poslopje »deželni dvorec« z 774 tisoč kron,
2. Deželna hiša na Turjaškem trgu v Ljubljani z 50.000 K.
3. Stavbišče v Salendrovi ulici v Ljubljani z 4000 K.
4. Mitniška hiša v Radečah z dvatisoč kron.
5. Mitniška hiša v Krškem z 4000 kron.
6. Domobranska vojašnica v Ljubljani z 1,700.000 K. Nadalje:
7. Prisilna delavnica z inventarjem vred na 167.455 K.
8. Deželna bolnišnica v Ljubljani z inventarjem vred na celih 605.600 K,
9. Deželni muzej v Ljubljani s pohištvom in inventarjem vred na 725 000 K,
10. Deželno gledališče (sedaj operno) na 4,153.216 K.
11. Deželna kmetijska šola na Grmu na celih 255.495 K.
12. Deželna elektrarna na Završnici — na 180.824 K. In če hočete še
13. dva deželna avtomobila na 10,188 K.

Te številke ne govore, ampak kričel Če bi bila komisija, ki je sestavljala to poročilo, pristavila vsaj, da je treba te cene razumeti v predvojni zlati veljavi — toda ne, te cene se razumejo v  d a n a š n j i h  papirnatih kronah!! Ali je potem čudno, da Slovenija nič nima? In vendar cenijo strokovnjaki samo elektrarno na Završnici na 100 milijonov kron, tisto Završnico, katero je zgradila avtonomna kranjska dežela takrat, ko je imela odločilno besedo v deželnem dvorcu v Ljubljani »nazadnjaška klerikalna stranka« kljub silnemu odporu nekdanjih liberalcev in današnjih demokratov! Koliko pa znaša delež slovenske Štajerske na deželni imovini, tega do danes še ne vemo natanko. Ako pa pomislimo, da je bil in je slovenski del nekdanje štajerske dežele bogatejši del, se ne bomo mnogo motili, če merimo to premoženje ne po milijonih, ampak po milijardah. Saj je elektrarna na Fali sama že skoraj necenljiva! Vse to zagovorniki centralizma dobro vedo. Oni vedo tudi ravno tako dobro, da glasom uradnih podatkov plačuje Slove-nija največ davka na osebo v državi in vendar slikajo naše gospodarsko stanje nalašč nepravilno in ubijajo na ta način v našem ljudstvu še tisto troho samozavesti in ponosa, kar se ga je ohranilo izza vojske.

SLOVENEC, 21061921

Splet in drugi mediji so polni besedovanj o epidemiji, ki nas tare, pa tudi o epidemijah, ki so prizadele naše dežele v preteklosti. Ni pa besede o najstrašnejši epidemiji, ki je doletela naše kraje prav v času, ko “so se dopolnjevali dnevi” – ko se je kljub vsem mogočim nasprotovanjem državni genij Krajncev, Štajercev, Korošcev, Primorcev in drugih Slovencev začel postavljati na “zadnje noge”. Kako se je ta strašna kuga pokazala?
– v obdobju, ko se je že vedelo, da so pred ljudstvom odločilni časi, ko so celo s Poljske – tam so de civitate vedeli veliko – prihajala opozorila, naj Slovenci, ki so videti pri zdravi pameti, nehajo sanjati o neki “narodni državi”, marveč naj se raje pobrigajo za svoje dežele – oblast v njih, so “voditelji” namesto univerze, za katero je celo “presvitli cesar” požegnal poseben sklad, s tem in drugim denarjem ljudstva zgradili SREDNJO ŠOLO za cerkveno rabo.
– po deželah so kot gobe po dežju rasle mogočne cerkve v Slovencem tujem stilu, zaradi katerih so padli arhitekturni biseri naše preteklosti, in tudi sicer so iz cerkva metali dragocene stvaritve naših dedov in jih nadomeščali s tujo obrtniško navlako (tudi Plečnik se je nad tem zgražal!).
– namesto da bi na omenjeni način razmetani denar uporabili za šolanje ljudi, ki – to so dobro vedeli! – bodo jutri morali prijeti za krmilo. (Krekov govor v krajnskem parlamentu, ko je sesul načrtovano univerzo, je šel po Evropi!)
– raboto so nadaljevali tako, da so tisti trenutek, ko je slovenska stran v parlamentu Krajnske dobila večino, nemudoma ukinii “brezno grehot” – slovensko Opero.
– ko je suveren (tudi) vseh slovenskih dežel končno izdal ustavni dokument in omogočil Slovencem, da so v svojih deželah (oz. tistih delih, kjer so bili v večini) prevzeli oblast in razglasili, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa pooblastila v vseh slovenskih deželah”, so potacali zgodovinski dosežek, in Slovence zahrbtno/hinavsko zapeljali pod zagrebško izmišljeno plahto v balkansko morijo. (Kdor je dvignil glas proti, je končal z razbito glavo “pod stopnicami”, če ni hitro pobegnil na varno…).
– bilanca te rabote je sto let tragedije Slovencev, ki ji ni videti konca. Niti slovesna izjava predsednika osamosvojitvene skupščine: “Danes se je končala državljanska vojan na Slovenskem” ni pomagala. Pokončano ali izginilo je do sedaj v minulem stoletju strašne kuge toliko Slovencev, kolikor nas je sedaj ostalo – torej genocid brez primere.
Glavni od garniture, ki se krivde nikoli ne bodo mogli oprati:

Liberalcev – kompanjonov ni vredno omenjati! Tako, kot sedanjih prebarvanih rdečih kolaborantov ne

Bilo bi zanimivo brati, kar bi Prešeren pod Uvod Krsta spisal, če bi mu pokazali “OKOSTNJAKOV trope”, ki so prekrili slovenske dežele (tudi) po njihovi zaslugi…

K “odpravi kulturno varstvenega mnenja” glede Plečnikovega Stadiona nekaj pripomb.

– “Kulturno varstvena skrb” (ne bom poskušal naštevati pooblaščenih organov, teles, zavodov…ki za naš denar ustvarjajo kar-koli-že na tem področju) je opustošeno območje Slovenije posejala z nekaterimi “dosežki”, ki imajo z originalom kaj malo skupnega, še več pa je sramotnih grobelj in zapuščenih (pre)ostankov. V katera Dantejeva nebesa bi ustvarjalci sodili?

– V zvezi s Plečnikovimi stvaritvami je najprej potrebno spomniti, da ga ni bilo junaka iz omenjenega “varstvenega” onega, ki bi le mrdnil, ko so Mojstrove stvaritve izginjale, ali so ležale “pozabljene ob poti”! (Če so se katere lotile roke kakega “mojstra” (z zelo majhno začetnico), so imele še srečo: nekaj je le ostalo…

– Drugo pa ne manj pomembno v zvezi s Plečnikovim ustvarjanjem, je notorično dejstvo, da je Mojster neusmiljeno opravil z obstoječim objektom ali ansamblom, če se je odločil ustvariti “svojo” umetnino. Obstoječa “dediščina” je imela še srečo, če je smela postati vhodna lopa (Bogojina), Križanke, Stara cerkev v Šiški, Franzensbrücke (Tromostovje), kaj je od spomenika zmagi pri Monoštru na Šentjakobskem trgu ostalo? Pa domačija v Trnovem…Vrsta primerov je dolga in se pri načrtovanem radiranju ljubljanskega semenišča ne ustavi…

– K aferi s “Stadionom” – ki dopolnjuje že pozabljene packarije z destrukcijo Sv. Krištofa in Baragovim semeniščem (temu se je po “umetniških” intervencijah drugih sploh odpovedal!), desetletja zapuščene in posvinjane Žale, pa ni odveč vprašati, kje so bili vsi današnji apologeti in agitatorji tedaj. Naši “ugledni” profesorji in “strokovna” javnost so se njemu in nam, njegovim občudovalcem, posmehovali.

– Ker je Mojster torej sam s svojim ravnanjem/ustvarjanjem pokazal, kako se “dela z dediščino”, in ker se je znal brezkompromisno odpovedati svoji stvaritvi, “če je bila v spotiko” (Sv. Duh, Ottakring, če omenimo le to veličastno, revolucionarno genialnost), bi moralo biti udeleženim v stadionski aferi jasno: Sam mojster je dal zgled – če je hotel in mogel ustvariti nekaj “boljšega”, se ni niti za hip ustavil. Iz mračne “stadionske zgodbe” bi na ta način nastalo, kar bi verjetno najprej sam Mojster odobraval….. Državne ustanove in organi / birokracija pa naj počasi ustavi konje, če nima kaj boljšega od tega, kar nas obdaja, za pokazati.

Bi morebiti kdo hotel “obredno” ponavljati kakšno prisego? Ni maske in razkužila, ki bi opralo to sramoto.

Ljubljana, 21102020

No, tudi čez nekaj mesecev – ob spominjanju na obletnico razglasitve Deutschösterreich na Dunaju leta 2018: Članek na platformi Politikis, 18.11.2018:  http://www.politikis.si/2018/11/avstrija-se-danes-spominja-stote-obletnice-prve-republike/

POSEBEJ VELJA OPOZORITI NA USTAVNI TEMELJ NAŠE SEVERNE SOSEDE, NATANČNO IN BREZ OSTANKA ZAPISAN V USTAVI REPUBLIKE AVSTRIJE: (citirano v nadaljevanju – zaradi tehtnosti tu dodajam: Die provisorische Nationalversammlung wurde durch die deutschsprachigen Abgeordneten des kaiserlich-österreichischen Abgeordnetenhauses aufgrund des Kaiserlichen Manifestes vom 16. Oktober 1918, R.G.Bl 240/1918 gebildet und konstituierte sich am 21. Oktober 1918. (http://www.verfassungen.de/at/) Kratek prevod – kar počez: Provizorična skupščina je bila na podlagi odločitve nemško govorečih delegatov cesarsko-kraljeve (ne cesarske in kraljeve !!!) delegatske zbornice in na podlagi cesarjevega Manifesta (16.10.1918) vzpostavljena dne 21.10.1918. Slovenski “strokovnjaki” (pravniki, diplomati, državniki) vsa ta notorična dejstva brezglavo prezirajo in ignorirajo, in s tem, ko tajijo Avstriji popolnoma enako(pravno) državo slovenskih dežel (na isti ustavni podlagi na enak način razglašeno dne 31.101.1918 v Ljubljani), odrekajo pravico do obstoja tudi sosednji državi Avstriji!!! A se tega v svoji omejenosti in slepoti sploh ne zavedajo….

Komentar  AL :

Zadnji odstavek:

“Republiko Nemško Avstrijo je parlament na Dunaju razglasil 12. novembra 1918. S saintgermainsko mirovno pogodba leto dni kasneje so ji določili ime Avstrija, določili njene državne meje in prepovedali združitev z Nemčijo. Prva avstrijska republika je trajala do 1933, ko je takratni avstrijski kancler Engelbert Dollfuss uvedel avtokratsko diktaturo po vzoru fašizma v Italiji. Leta 1938 si je Avstrijo priključila takratna nacistična Nemčija. Današnja avstrijska druga republike je bila vzpostavljena po koncu druge svetovne vojne. (sta)”

odraža standardno podalpsko pojmovno zmedo, ko meša državo/status in vrsto oblasti/režim, kar se tod ves čas dogaja.  Iz citata je mogoče napačno sklepati, da je “država” nastajala in propadala kot je vreme narekovalo. V resnici je država/status brez prekinitve obstajala ves čas, le organizacija in režim se je menjaval. Tudi “priključitev” (Anschluss) ne pomeni izginotja države, nasprotno: le kako naj se priključi nekaj, česar ni? Da je subjekt – zveza dežel z večinsko nemškim prebivalstvom – obstajal kljub Anschlussu še naprej, je ipso facto eklatanten dokaz Državna pogodba o OBNOVITVI Avstrije. Leta 1951 ni nastala neka nova država, marveč je bil obnovljen  prejšnji, leta 1918 izoblikovani subjekt državnega prava.

Citirani zadnji odstavek tudi napačno navaja dogajanje ob razpadu K.u.K. monarhije. Ja, navedba kdaj je parlament razglasil “Republiko nemško Avstrijo” seveda drži, toda to ni ustanovitev države, marveč razglasitev spremembe upravljanja, režima.  Kdaj pa so nastali ustavni in državno  pravni pogoji za to razglasitev, pa je zapisano v temeljnem aktu avstrijske zvezne republike:

Die provisorische Nationalversammlung wurde durch die deutschsprachigen Abgeordneten des kaiserlich-österreichischen Abgeordnetenhauses aufgrund des Kaiserlichen Manifestes vom 16. Oktober 1918, R.G.Bl 240/1918 gebildet und konstituierte sich am 21. Oktober 1918.

(http://www.verfassungen.de/at/)

Citirano pove, da so 21. oktobra 1918 skladno s suverenovim ustavnim dokumentom (Manifest, 16.101.1918) poslanci dežel Cislajtanije z večinsko nemško govorečimi državljani (odn. njih takšni deli: Koroška, Štajerska) na skupnem zasedanju na Dunaju razglasili svojo zvezo. Čeprav so bile izražene tendence, da se spremeni tudi režim (vrsta vladavine), je bilo to mogoče v polnosti uresničiti po odstopni izjavi dotedanjega suverena Karla (11.11.1918), in se je tudi udejanilo z omenjeno razglasitvijo Deutschösterreich  naslednji dan.

Popolnoma enako so dne 31.10.1918 ravnale dežele Cislajtanije z večinsko slovensko govorečimi državljani (odn. njih takšni deli – Koroške in Štajerske), ki so na zasedanju vseh svojih slovenskih poslancev v poslopju parlamenta Vojvodine Krajnske v Ljubljani pod predsedovanjem viteza Pogačnika razglasili, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” Na ta način in na popolnoma enaki/isti ustavni in zakonski podlagi je nastala zveza dežel, povsem enaka sosednji “Deutschösterreich”. Dogajanje je bilo tudi sporazumno in knezoškof ljubljanski, dr. A. B. Jeglič je v svojem Dnevniku to tudi dokumentiral (zapisi konec oktobra 1918). O načrtovani razmejitvi med obema sestrskima državama priča tudi uradni zemljevid.

Razlika v usodi obeh subjektov pa se je pojavila takoj po nastanku zveze slovenskih dežel, ker so nekateri voditelji pod vodstvom duhovnika Korošca v Zagrebu igrali svojo igro. Ignorirali so zakonito dogajanje v Ljubljani v parlamentu – tudi uradno razglasitev zvezne slovenske države – in z vsemi mogočimi manipulacijami poskušali – nazadnje uspešno – podrediti Ljubljano Zagrebu. Zvijačnost metod izpričuje telegram iz Zagreba, s katerim so tamkajšnji manipulatorji  samoiniciativno NEMUDOMA  “čestitali” novi vladi v Ljubljani, s čemer so “popravili” zamudo, ker iz Zagreba poslanemu interventu Kramerju dogajanja ni uspelo  ustaviti (“zamudil sem” – je potarnal na vhodu v dvorano) in se – četudi skladno z dejanskim stanjem stvari in posebej še z določbami Manifesta niso imeli nobene legitimacije in pravno niso obstajali, usedli na “slovenski vlak”. To dogajanje – “Srbizacija” slovenskih dežel (Srbija je bila še včeraj v vojni z njimi) – je sprožila ostro nasprotovanje predvsem na Koroškem, kjer so tudi državljani slovenskega jezika prijeli za orožje (in kasneje ob plebiscitu še za glasovalno kroglico) v obrambi svoje Koroške domovine.

Ker so se v Zagrebu seveda dobro zavedali, da jih na internacionalni pravni sceni ni, so se na tu omenjeni zvijačni način “šlepali” na zakonitosti slovenske zveze dežel in tako odšli na čelu delegacije (Korošec se je perfidno izmaknil udeležbi) v Beograd, da dokončajo začeti posel. Tam jim je regent Aleksander v dokumentu nastavil ogledalo: Pripravljeno zagrebško besedilo o “ujedinjenju DRŽAVE SHS sa Srbijom” je spremenil v pravno edino mogoče besedilo, da se ujedinjuju  “ZEMLJE države SHS”. Torej slovenske dežele, saj so le one bile tisti hip v Beogradu pred državo Srbijo tudi države. Zagrebčani so predstavljali le s strani Srbije (antantske zmagovalke) okupirano ozemlje enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske.

Usodi obeh sestrskih držav – zvez dežel Cislajtanije – sta v vsem ves čas do danes primerljivi. Slovenske dežele so en mesec po razglasitvi države vstopile v južnoslovansko državno tvorbo. Avstrija je postala po nekaj letih del Hitlerjevega Rajha. Slovenske dežele so potem  prišle pod okupacijsko upravo Italije, Nemčije in Madžarske. Zavezniki so Avstrijo leta 1951 obnovili. Slovenske dežele so se leta 1991 osamosvojile od južnoslovanske tvorbe.

RAZLIKA JE LE V TEM, DA VLADAJOČA KLIKA V SLOVENIJI TA RELEVANTNA INTERNACIONALNA PRAVNA DEJSTVA SISTEMATIČNO PRIKRIVA, IN DA IZ TEGA RAZLOGA V REPUBLIKI SLOVENIJI NI URADNEGA PRAZNOVANJA STO LET DRŽAVE SLOVENIJE. OČITNO TA DRŽAVA SPLOH NE OBSTAJA NE V ZAVESTI DRŽAVLJANOV NE  VODITELJEV DRŽAVE…….

Drobna opomba:

Dogajanje, ki je predmet pisanja, je dvojno = po eni strani politično-strankarsko-upravno in po drugi strani ustavno pravno in zakonsko.

Pod a) štejejo srečanja politikov in deklaracije, priprave, pod b) pa zasedanje izvoljenih predstavnikov z veljavnim mandatom v prostorih parlamenta in odbora/vlade.

Pravne učinke ima samo dogajanje pod b).

Čeprav so se dogodki konec oktobra in v novembru 1918. leta vrstili nepregledno in kaotično, jih je danes – “po bitki” – kljub vsemu le mogoče dokaj objektivno premotriti  – seveda skozi relevantno optiko in upoštevaje omenjene kriterije.

Iz megle vstaja dokaj prava slika zgodbe, ko so določena natančna izhodišča:

Mandat in pravno/ustavno podlago je imelo dogajanje v Ljubljani (Manifest)

Dogajanje v Zagrebu je bilo ilegalno in na področju internacionalnega prava ni obstajalo.

V Katoliški tiskarni so sestankovali POLITIKI.

Zakonodajno telo je uresničevalo sklepe v poslopju parlamenta/odbora-vlade.

Ves čas so bili na sceni interventi vseh vrst – posebej del slovenske politike, povezan z Zgb ali tudi fizično prisoten tam.

Kljub temu so se relevantni dogodki, ki pomenijo razglasitev novega subjekta  skladno z zakoni, ustavo in mandatom, dogodili in so dokumentirani, izvajanje pooblastil učinkovito.

Manjkajoče dele mozaika dopolnjujejo različni drobci:  podobna/enaka zgodba “druge polovice Cislajtanije” na Dunaju, soglasje glede razmejitve, zapis o “ujedinjenju” v Bgd.

Javno praznovanje dneva 31.10.1918 še deset  let po dogajanju in besedila udeleženih v zborniku, ki je izšel ob deseti obletnici, omogoča kljub pajčevini časa in še predvsem zaradi političnih interesov zmaličeni predstavitvi zgodb, izluščiti dokaj relevantno podobo.

ALI LAHKO SPOMENIKI ZASTARAJO (Delo, 9. oktober 2020)

Citiram iz obsežnega besedovanja: “Mi smo bili Avstrijci, ne le da smo bili tudi Avstrijci”. Trditev opozori na rak rano državotvorne in družboslovne misli v kar nekaj zadnjih stoletjih na območju slovenskih dežel. Današnje s(t)anje je učinek in neizogibna posledica ignorance in napak, kar krona še popolna pojmovna in besedna zmešnjava.

Kadar gre za državo (de civitate), ni vseeno, kaj komu pomeni beseda “narod”: ali ljudstvo ali državljane. Kdaj je govor o etniji, kdaj o naciji, kdaj o deželi (ki jo zna upodobiti kakšen sijajni impresionist) ali o državi – kar je dejanski pomen (slovenske!) besede dežela (d’r’žela – kar “drži skupaj = Veliki etimološki leksikon, Petar Skok). V okoliščinah postfevdalne industrijske revolucije in imperialistične ekspanzije “velikih” so se državljani slovenskih dežel zatekali v območje etničnega in lastno državo – deželo – vse bolj prezirali. Le še Prešeren, zadnji (neuspešni) pravdač za slovenski (ne tuji) pravopis, je upesnil svojo deželo (državo!) Krajnsko. Potem je vse utonilo v folklori – Koroška, Štajerska, Primorska… O “slovenski” zablodi so pisali celo v tujini (npr. Poljaki = Swiat Sławianski, 1907, str. 13) in opozarjali sicer politično in državniško najbolj razvite Slovence naj se končno spametujejo in ne tiščijo v neko “narodno” (etnično?) kvazi državo, marveč naj se (končno) zavzamejo za svoje dežele (torej države) in začno prevzemati kolikor največ mogoče v njih tudi oblast. (Najprej v povsem slovenski Krajnski.) Da je to popolnoma tuje še današnjim “Slovencem”, pričajo tudi besede, ki so v rabi: “dobili smo svojo državo”, “ustanovili smo državo” itn.

Tragična bebavost te vrste blebetanj ni le za vse večne čase zapisana v s trupli posejani domovini, marveč je tudi popolna neresnica – Slovenci, naši predniki, so skupaj z različnimi drugimi etnijami vso znano (dokumentirano) zgodovino živeli v svojih (!) državah – deželah. V njih so rasli, jih bogatili in branili. Kakšne so bile “družbene ureditve” v različnih dobah, je drugotno. Kdo je “vladal” – tudi! Še danes Združenemu kraljestvu vlada nemška rodovina. Španiji vladajo francoski Burboni. Švedska kraljeva rodovina je francoska. Rusom, Bolgarom, Grkom, Romunom, Madžarom, Brazilcem, Mehičanom – da ne naštevamo naprej – so vladali carji in kralji tujega rodu. Slovenskim deželam pa so (po danes veljavnem kriteriju za pridobitev državljanstva) vedno vladali domači vladarji – tudi Habsburžani so bili rojeni in so bivali v naših deželah stoletja, ne le nekaj let, kolikor terjajo veljavni predpisi.

Habsburška dinastija je vladala v mnogih državah Evrope in Svetega rimskega cesarstva. Tisto, kar se v praksi poimenuje Avstrija (in je posledica navedena na začetku tega pisanja), je bila dediščina fevdalizma, ki so jo sestavljale Kraljevina Ogrska (Madžarska) in sedemnajst avtonomnih držav, v ustavi (1867) poimenovanih “Vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarjevem svetu na Dunaju”! (kdo bi namreč vsakokrat znova našteval vso to dolgo kačo imen…). Šele splošna stiska in pomanjkanje v zadnjem letu svetovne vojne, je povzročilo, da so (tudi) v dokumentih začeli uporabljati le poimenovanje Avstrija.

Trenutno obeleževanje koroškega slovenskega masakra je prav tako, kot masaker Primorske in po “osamosvojitvi” dokončan skupaj z masakrom s Trianonom vrnjene Štajerske mejne krajine, je posledica ravnanj slovenske politike. Ni bilo niti minimuma zdrave pameti, nobenega upoštevanja dejanskega internacionalnega pravnega stanja, popolnoma so ignorirali opozorila (npr. omenjena s Poljske). Slavljeni “voditelji” so, namesto da bi se pojavili v St. Germaine kot subjekt, državno-pravno povsem enak(o vreden) “severni sosedi”, pognali državljane slovenskih dežel – ki so že razglasile svojo zvezo (“Vlada v Ljubljani pravzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”! – Članek notranjega ministra te vlade v zborniku ob desetletju, Ljubljana, 1929), ki je bila po državni pravni legitimaciji enaka drugi “polovici” – danes Avstrija imenovani – kot brezpravno maso – del “troedinega plemena” (“plemena” !!! Bog udari zločince!) – v balkansko brezpravje, diktaturo in morijo. Tisočletno državnost in slovenske dežele so vrgli na deponijo…….

Ker niti osamosvojitve 26.6.1991, ki tudi v dokumentih o tem pripoveduje, nočemo uresničiti/dokončati – torej vrniti slovenske dežele, ki so se kot “Zemlje države SHS”(!!!) 1.12.1918 “ujedinile sa Srbijom”, v stanje 31.101.1918 – Slovencem očitno ni rešitve. Niti stotisoče pomorjenih ne pomaga. Namesto da bi končno opazili svojo državo, si – kakor pač piha veter ali je vreme – vedno znova izmišljamo – delamo – dobivamo… (čaramo) neko novo.

Ker je vtis, da bomo dokončno pometali stran vso našo zgodovino, temelj nacije, ostaja le še možnost, da svoj “dosežek” v celoti predstavimo (morebiti  vnovčimo) kot svetovno dediščino političnega in družbenega kretenizma.

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica