K LAŽI O DATUMU OSAMOSVOJITVE

Komentar k objavi na MMC RTS:

https://www.rtvslo.si/slovenija/pogled-iz-zamejstva-je-nov-dan-prinesel-uresnicitev-osamosvojitvenih-sanj/492934

 

25062019

 

“Milčinski je imel s svojimi Butalci še kako prav. Niti tako natančno določljive zgodbe, kot je razglasitev novega zavezujočega pravnega dejstva – države, ne znajo prav in pošteno umestiti. Država ne nastane s sprejemanjem dokumentov marveč z razglasitvijo, ki ni razglasitev, če ni javna. Noben zakon ne začne veljati, ko ga parlament izglasuje. V veljavo stopi po “razglasitvi” (danes običajno z javno objavo v uradnem listu!). Fotografije, ki spremljajo ta članek, vse po vrsti dokazujejo, da je datum 25. junij lažniv, Razglasitev se je izvršila dne 26.6.1991. Da je Slovenija šele s tem postala neodvisna, suverena država, je dokazal napad JLA, ki je osamosvojeno državo napadel “šele” ko je nastala. Sosednje Hrvaške, ki osamosvojitve kljub priseganju “zajedno ćemo” ni razglasila, marveč je sprejela le nekakšno izjavo v saboru, seveda JLA ni napadla. Nasprotno, z njenega teritorija je nemoteno prodirala na ozemlje Slovenije. Sam Tudjman je javno prepovedal vsako akcijo Hrvatov, ki bi ovirala JLA, ker so zvesti prijatelji Slovencev na oni strani meje hoteli pomagati….”

 

Komentar na komentar:

 

V objavljenem članku in komentarju je vsebovana vsa resnica dogajanja ob osamosvojitvi. V nadaljevanju zgodbe se je še dodatno potrjevala.

1) Slovenija je bila že ob izvršenem plebiscitu popolnoma pripravljena za razglasitev osamosvojitve. Svojo obstoječo državnost je prinesla v južnoslovansko državo že ob “ujedinjenju” leta 1918 in ves čas obstoja te države – nazadnje imenovane SFRJ – ta državnost ni bila odpravljena. Dobivala je le različna poimenovanja ali obliko in pomen, večji del trajanja združbe pa je bila pozabljena (na srečo: je namreč čisto mogoče, da bi se v nasprotnem primeru hitro našel dušebrižnik, ki bi se potrudil in poskusil dejstvo veljavno in učinkovito odpraviti…)

2) Ves čas slovenske pripravljenosti pa je razglasitev zadrževal Tudjman z zahtevo: “Ne još! Zajedno ćemo…!”

3) Medtem se je Tudjman na štiri oči (tudi brez lastnih ljudi!) dogovarjal z Miloševićem v Karadjordjevu. Lastne izjave, pisna pričevanja, dokumenti in samo kasnejše dogajanje so razkrili, kaj je bilo v Karadjordjevu dogovorjeno: Da se Zagreb odpove BiH – to je “granici na Drini”, kar je bil sicer imperativ zagrebških jastrebov (obnova NDH!), Beograd pa s Srbi poseljenim krajinam v republiki Hrvatski. Javno o tem dogovoru ni bilo takrat znanega nič. Razkrili so ga kot rečeno dogodki.

4) Ker bi bilo razkritje, da je prepustil BiH Miloševiću, za Tudjmana ne le politični, marveč tudi dejanski samomor (še v času posledice Karadjordjeva – Vukovarja – je nemudoma grobo obračunal s tistimi branilci, ki so javno protestirali, ko so zaslutili, za kaj dejansko gre…Dedaković et al.), se je domislil prave vojaške zvijače: Demosovo vlado je spodbujal z “zajedno ćemo” in jo hkrati ustavljal, dokler ni še zadnjega vodstvenega položaja na zvezni ravni prevzel njegov človek = Po predsedniku ZIS, zunanjem ministru, šefu tajne službe in šefu JLA, je tik pred dnevom, ko je slovesno “dovolil” Ljubljani: “Sutra ćemo!”, prevzel položaj predsednika zveznega predsedstva njegov človek – Stipe Mesić (edini, ki je po zmagi Slovencev nad JLA glasoval proti že dogovorjenemu umiku / begu JLA iz samostojne, suverene države Slovenije!).

4) Ko je Tudjman končno imel v rokah vse vzvode odločanja na zvezni ravni, je začel izvajati perfektno zamišljeni proces:

Demosovce je poklical na sestanek na Otočec (Sic. !!! nepojmljivo….) in razglasil: Sutra ćemo. Zajedno…

Ljubljana je končno lahko sprožila še zadnje potrebne korake za dolgo odlašano razglasitev osamosvojitve, ki se je izvršila dne 26. 6. 1991 – TODA SAMO V LJUBLJANI. Od toliko pričakovane in opevane hrvaške razglasitve “zajedno”, je ostalo le, kar je naslednji dan v svojem časopisu objavil Guardianov novinar Jan Traynor:

 

 

“By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.'”

Tako je angleški novinar iz ust Tudjmanovega odposlanca izvedel za prevaro. Vprašanje pa je, če je hkrati tudi opazil in razumel, za kaj je dejansko šlo v  prevari…. Zagotovo pa se je urbi et orbi izkazalo, da se Slovenija in Hrvatska nista osamosvojili hkrati, niti ne na dan, ki ga danes praznuje Slovenija, ko je po poteku trimesečnega moratorija Zagreb razglasil osamosvojitev (8. 10. 1991 – “Raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom”! vklesano v kamen pred stavbo, v kleti katere so to izvršili…), v Ljubljani pa to ni bilo potrebno, saj je “brionski moratorij” doletel Hrvatsko kot del SFRJ, in je taka ostala ves čas moratorija, Slovenijo pa kot že osamosvojeno suvereno državo (in kot udeleženko tripartitne meddržavne konference tudi uradno de facto priznano!)

5) Z izvršeno osamosvojitvijo Republike Slovenije in Tudjmanovo manipulacijo, je nastala pravna podlaga, da vojska preostanka SFRJ (ki je bila iz različnih razlogov tako ali tako v mobilnem stanju že nekaj časa – četudi je bilo zaradi poltiične situacije vse skupaj “rahlo zmedeno”), če dobi “ustrezen” ukaz, začne vojaško akcijo na teritoriju osamosvojene države.

6) Ker Zagreb osamosvojitve ni razglasil, je bila jugoslovanska republika Hrvatska še vedno del preostanka SFRJ in po eni strani JLA ni imela razloga, da jo napade, po drugi strani pa je lahko nemoteno izvajala agresijo (tudi) z njenega ozemlja. Z neposrednim razglasom hrvaškemu ljudstvu, da ne sme ovirati akcij JLA proti Sloveniji, je Tudjman bistveno pripomogel k nemoteni  agresiji JLA na Slovenijo.

7) Račun Titovega generala je bil preprost: Nepričakovan – dejansko izsiljen! – napad JLA bi moral v trenutku naučiti “Krajnce kozjih molitvic”! Slovenija na kolenih bi milo prosila na pomagaj in dobri striček iz Zagorja (spet eden…) bi nesebično priskočil na pomoč. Ker je imel v rokah vse vzvode odločanja na zvezni ravni, bi samo mignil s svojo čarobno paličico, ustavil aktivnosti JLA, hkrati pa spomeniku zagrebškega kardinala na simbolu slovenstva – Triglavu – dodal še največjo pridobitev za Zagreb: “granicu na Karavankama” / alpsko Hrvatsko – kar bi “rešeni” krajnski butalci radostno sprejeli… zagorski striček pa bi dobil svojih pet minut, pred svoje jastrebe dal na mizo to zgodovinsko pridobitev – davni sen hrvaških/ilirskih nacionalistov – in trenutek izkoristil za “obrobno” priznanje dogovora z Miloševićem: Namesto “granice na Drini”, ki je svet ne bi dovolil, imamo mejo na Karavankah in z Italijo…….

8) Pravljica pa se je sfižila. Ti “neumni krajnski pocarji iz dežele” so s svojo teritorialno obrambo, milico, civilno zaščito in splošno iniciativo napadalca popolnoma ustavili, onemogočili in prikovali v kasarne in obrambne položaje.

PANIKA – nič od “gotovog čina”!

9) Partizanski Titov general je uporabil/odprl kuverto “plan B”: Vsa razpoložljiva JLA aviacija v zrak, polno oborožena, hkrati pa slovenski napad na blokirane kasarne (polne golobradih srbskih rekrutov). Za načrtovano strahotno razdejanje je seveda bil potreben povod – toda: Poveljnik TO je terjal pisni ukaz – nič po telefonu! Tega ni bilo! In ni bilo provokativnega strela na kasarno. Čas je omogočil razne telefonijade iz tujine, in letala so se vrnila v svoje baze. Sirene po Sloveniji so naznanile/pomenile:

  1. a) konec alarma in splošno olajšanje
  2. b) začetek spopadov v Vukovarju (Tudjmanov obrambni minister je v svoji knjigi to zabeležil z generalovo izjavo:”Da nisam htio, rata ne bi bilo!”

10) Sfižil se je torej odlično pripravljeni scenarij, ki so ga sesuli hrabri, odločni in sposobni Slovenci z dežele… Nič ni ostalo od “darila” s katerim bi potolažil svoje jastrebe zaradi izgube BiH in meje na Drini. Sedaj je prišla na plano vojaška logika generala: Kar je izgubil/prepustil Miloševiću v Karadjordjevu (za hrbtom svojih ljudi), lahko “legalizira”, če izgubi v vojni: Zato: “da nisam htio…..”. Sprovociral je tako spopade z lokalnimi Srbi v krajinah (začenši Borovo selo), katere mu je Miloševć že prepustil (in tudi javno povedal prizadetim, da ne namerava braniti Knina in krajin!) in je šlo dejansko za “nadomestno vojno”, krinko, s katero bo prikril/zameglil svojo karadjordjevsko raboto. Zato je žrtvoval toliko življenj in idealov, in zaznamoval zgodovino svoje dežele z največjih etničnim eksodusom/pobojem v Evropi po Drugi svetovni vojni. Za nameček pa še lagal, da je Hrvatsko napadel Milošević (ki sploh ni imel nobenih pooblastil na zvezni ravni!!! Nikoli! Tako ali tako pa Karadjordjevo z učinki priča, da ni bil noben vojak, kaj šele politik…).

11) Potem je prišla na  vrsto “poprava domače naloge”, ki je pomagač v deželi ni zadovoljivo “spisal”. Tako so se zgodile razne nenavadne zgodbe – vse je mogoče strniti pod dve gesli: Mercator in Arbitraža. Ker gre za odmevanje na praznik Dan državnosti, je smiselno napisati nekaj vrsti k geslu Arbitraža. Zakaj?

Ker

12) se je “Alpska Hrvatska” sfižila, je vprašanje državne meje stopilo (začasno) v ospredje. Dokler je bil glavni igralec živ, se je vprašanje odrivalo vstran in čakalo na pravi trenutek. Preden je ta prišel, je glavni odšel. Nasledniki so imeli manj vizije in manj potrpljenja. Po vseh mogočih homatijah se je zgodil Sporazum o arbitraži, katerega potrjeno, podpisano in v UN registrirano besedilo je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo Sloveniji v znani zgodovini. Tokrat je prvič slovenska politika in stroka sestavila dokument, postavljen na internacionalne pravne temelje. Vse prejšnje dosežke bolj ali manj onesnažuje ali ljubiteljstvo, ali religija ali ideologija, folklora, kultura, tribalizem in še kaj. Le državotvornih nastavkov, izhodišč in utemeljitev kvečjemu za vzorec, če sploh.

13) Sporazum o arbitraži je tako odločno in nedvoumno postavil v ospredje internacionalne pravne argumente in stanja, da je zagrebški pogajalec nemudoma odstopil z izjavo, da ta sporazum omogoča Sloveniji, da zahteva obalo do Boke. Še huje je bilo, a gospod tega ni povedal: 5. člen Sporazuma je povedal, da Hrvatska sploh ni stranka v postopku določanja poteka državne meje Republike Slovenije. Glede na vsebino in izrecno dikcijo členov Sporazuma je bilo to evidentno. Navsezadnje: Ali se je Republika Slovenija odcepila od jugoslovanske republike Hrvatske, ali se je osamosvojila od države, ki jo je 1. 12. 1918 sestavila s kraljevino Srbijo, kakor piše dokument o “ujedinjenju”? Ker Sporazum odločno terja internacionalne pravne kriterije in merila, ni nobenega dvoma. Republika Slovenija ne le da se ni odcepila od Hrvatske, od nje se sploh ni mogla, saj Hrvatska ni bila med subjekti, ki so leta 1918 sestavili državo, nazadnje imenovano SFRJ! Bila je namreč s strani antantne zmagovalke Kraljevine Srbije okupirani del teritorija Kraljevine Ogrske. Ozemlja in plemena pa niso subjekti internacionalnih pravnih opravil – pogodb, sporazumov. (Prim. “mnenja” Badinterjeve arbitražne komisije, ki se s Slovenijo ni ukvarjala – le omenja jo med naštevanjem republik, ki sestavljajo SFRJ in v mnenju, kjer pove, da jo je treba nemudoma priznati! Komisija se je ukvarjala le z jugoslovanskimi republikami in pokrajinami, ki v državno zvezo niso prišli kot subjekti in je njihove jugoslovanske republiške/administrativne meje razglasila za državne! Subjekta “ujedinjenja 1918” sta bila le Srbija in Slovenija!)

14) Republika Slovenija se je torej evidentno osamosvojila od države SFRJ in je na oni strani njene državne meje bil preostanek SFRJ s svojimi socialističnimi “republikami in pokrajinami”, ki niso bili subjekti internacionalnega prava! Sporazum v svojih členih in zahtevah to odločno in  natančno sankcionira. Posebej še, ko zapečati pravno relevantno stanje pred razglasitvijo osamosvojitve in po njej (5. člen):

 

NO DOCUMENT OR ACTION UNDERTAKEN UNILATERALLY BY EITHER SIDE AFTER 25. JUNE 1991 SHALL BE ACCORDED LEGAL SIGNIFICANCE FOR THE TASKS OF THE ARBITRAL TRIBUNAL OR COMMIT EITHER SIDE OF THE DISPUTE AND CANNOT, IN ANY WAY, PREJUDGE THE AWARD.

Slovenski uradni prevod originala OR ACTION UNDERTAKEN UNILATERALLY BY EITHER SIDE: “…ali dejanje katerekoli strani…”

 

Slovenski prevod je napačen!

 

“Either” pomeni eden ali drugi, ali ta ali oni…  nikakor pa ne katerikoli (od mnogih!). V pravnih besedilih – posebej tako usodnih – mora biti na svojem mestu zadnja vejica ali znak!

 

Gre pa pri tem členu tudi za napačno interpretacijo. Uradna in v javnosti uveljavljena interpretacija besedila tega člena ustvarja vtis, da je osnova za odločanje stanje na dan 25. junij. To seveda niti ni mogoče – saj stanje ni ugotovljeno, kajti če bi bilo, potem bi ne bila potrebna tretja stran za reševanje in določanje – niti kaj takega ne izhaja iz besedila ne tega člena ne sporazuma v celoti. V zvezi z 10. členom sporazuma (in ustrezno s členom 8) je pomen tega člena 5 popolnoma nedvoumen. Relevantno je vse pred tem datumom, in nič po njem, saj člen 10 posebej zahteva, da se zatečeno stanje – kakršnokoli že je –  ne spreminja še naprej. Dejstva in dokumenti po datumu 25. junij 1991 imajo težo in jih tribunal sme upoštevati le, če so soglasno dvostranski – torej če se državi sami mimo sporazuma o arbitraži vendarle o čem dogovorita. Ta možnost je itak zapisana v sporazumu, hkrati pa je po dvajstetletnih izkušnjah na tristo let podlage popolnoma fantazmična.

 

15) Nobenega dvoma ni, kako pomembno je internacionalno pravno relevantno stanje in nekateri datumi še posebej.  Dokumenti, javne objave, članki, spomini, fotografije in drugo  pove, da je razglasitev osamosvojitve – da je torej svojo neodvisnost in suverenost razglasila Republika Slovenija dne 26. junija 1991 in to sama. Republika Hrvatska je svojo osamosvojitev razglasila šele 8. oktobra 1991. Ključnega pomena in skladno z določili Sporazuma o arbitraži in vsemi relevantnimi dokumenti je, da se je od države, nazadnje imenovane SFRJ, osamosvojila jugoslovanska republika Slovenija, ki se je kot “ZEMLJE države SHS” (zemlje pomeni v jeziku dokumenta države!), torej slovenske dežele, mesec dni pred tem veljavno združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, združila s Kraljevino Srbijo, in tako kot subjekt sestavila državo, od katere se je leta 1991 osamosvojila taka in tako, kot je zvezo sestavila (internacionalno in vsako pravo!).

16) Določila Sporazuma torej nedvoumno upoštevajo dejstvo, da je na dan 25. 6. 1991, ko so bili v skupščini sprejeti še zadnji dokumenti in listine, potrebni za osamosvojitev, razglašeno naslednji dan (26. junija), bila republika Slovenija tisto, kar je kot subjekt južnoslovansko državo sestavilo in je kot tako, kot subjekt, imelo pravico, da se skladno s plebiscitarno izraženo voljo državljanov osamosvoji. Samo na ta način, ker je državo sestavila kot subjekt, se je Slovenija lahko osamosvojila. (Zato se Badinter ni ukvarjal s Slovenijo, ki se je kot subjekt osamosvojila še preden je bila komisija sploh sestavljena!)

Sosednja jugoslovanska republika, ki pa v južnoslovansko državo ni prišla kot subjekt, se je lahko le (nasilno) odcepila (“raskid državnopravnih sveza…”).

17) Sedaj so že dovolj razvidni razlogi, ki povezujejo med seboj tako dogajanje v letih 1990 – 1991 in manipuliranje z datumi osamosvojitve.

18) S končno razsodbo arbitražnega tribunala v zadevi določanja poteka državne meje republike Slovenije je postala vsebina slovenskega arbitražnega memoranduma javna v vseh točkah, katere je tribunal uporabil za utemeljitev svoje odločitve. Za ta komentar ključnega pomena je, da se je izkazalo, da je vlada, ki je 4. februarja 2013 poslala tribunalu slovenski memorandum, v njem debelo lagala, ko je zapisala, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati”. Ta, nepopisno debela laž, ki pusti običajnega človeka brez sape, je usodnega pomena za odločanje tribunala, posebej tudi glede določitve poteka državne meje. Ker gre v zadevi za arbitriranje, se je moral tribunal brezpogojno ravnati po vsebini Sporazuma in memoranduma.

19) Laž o datumu osamosvojitve ima dolgo brado in globoke korenine: Te segajo vse do dna, do začetkov osamosvajanja in sodi med dejanja “poprave domače naloge” zaradi sfižene nakane “Alpska Hrvatska” odnosno “granica na Karavankama”. Isti akterji (!!!) so lagali o datumu osamosvojitve “sa razlogom”! Z izjavo o “osamosvojitvi hkrati” so postavili enačaj med Republiko Slovenijo in republiko Hrvatsko ter njunimi upravičenji. Na ta način je Hrvatska “čudežno” postala stranka v postopku in Slovenija se je odcepila od nje……. Obstoječe državne meje slovenskih dežel, s katerimi so te dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani pod imenom ZEMLJE države SHS, sestavile državo, nazadnje imenovano SFRJ, so na ta način postale brezpredmetne.

20) Po zaslugi istih oseb, vpletenih v ponesrečeni Tudjmanov “projekt”, se je Zagrebu posrečil vrhunski komplot! Državne meje slovenskih dežel, ki jih je sicer kratkotrajna Nezavisna država Hrvatska uradno priznala maja leta 1941, in so glede na določila Sporazuma o arbitraži edino veljavno izhodišče za odločanje o poteku meje, so postale preteklost in edina razmejitvena črta, možno izhodišče za nadaljevanje IZSILJEVANJA (!!!), je ostala črta, ki jo je določil tribunal v svoji Final Award na podlagi lažnivih navedb slovenske vlade. Poprava “domače naloge” je uspela. Učinki so vidni – hrvaški policaji pred Piranom…  jutri morebiti pri Škofijah, potem pa na Karavankah….

21) Pravno situacija ni izgubljena, saj nobena odločitev postavljena na laži, ne more obveljati. NIti arbitraža. Vendar mora to stranka v postopku zahtevati v okviru določb Sporazuma o arbitraži, saj splošno pravo v tej zadevi nima moči. Ker pa slovenski “strokovnjaki” in “politiki” trmasto vztrajajo pri implementaciji neveljavne razsodbe, ki jo celo (iz svojih posebnih razlogov!!!) Zagreb ignorira, ni pričakovati, da bi reklamirala nepravilnosti, ki jih je zagrešila slovenska klika sama. Še več, spušča meglo, dimno zaveso in zganja mednarodni škandal in toži Zagreb…. Ta pa le čaka dan, ko bo Slovenija morala sprejeti njegov diktat, podprt z evropsko “direktivo”, in sprejeti “dogovor”, ki bo še manj ugoden od črte, ki jo je narisal tribunal – in je le še ena etapa pri dokončanju “posla” (“Alpska Hrvatska”!)

22) Vse navedeno, plus datumi in dogodki pojasnjuje laž o datumu osamosvojitve – tako samo laž in njen smisel/namen. Očitno je, zakaj Slovenija praznuje kot Dan državnosti datum 25.6.1991, ko se (primerjaj pojmovnik “Pravni terminološki slovar 2018”, Založba ZRC, SAZU) ni zgodilo nič pravno zavezujočega.

Osamosvojena Republika Slovenija, pravno veljavno slovenske dežele, ki so s Srbijo sestavile južnoslovansko državo, je namreč pravno zavezujoče nastala dne 26.6.1991 z razglasitvijo na trgu pred skupščino. Mejila je na Republiko Italijo, Republiko Avstrijo in Republiko Madžarsko (vse te države so te meje potrdile s pravnimi akti) in je imela mejo s preostankom SFRJ – tisto, s katero so slovenske dežele Jugoslavijo sestavile in jo je NDH že priznala (tudi tisto s Pomurjem na reki Dravi, ki jo je opredelil Trianon leta 1920). To mejo določa Temeljna ustavna listina, ki pravi, da gre za mejo med RS in RH “V OKVIRU”(!!!) dosedanje SFRJ – torej ne gre preprosto za “medrepubliško mejo”, marveč je treba upoštevati vse relevantne okoliščine in dejstva. Temu pritrjuje Sporazum o arbitraži, ki še posebej odločno poudarja kriterije internacionalnega prava, pritrjuje pa temu dejstvu tudi delo Badinterjeve komisije, ki se s Slovenijo sploh ni ukvarjala.

 

Ni nobenega dvoma: Očitno je, zakaj laž glede datuma osamosvojitve. Očitni so razlogi za vztrajanje pri neveljavnem postopku arbitriranja, namesto da bi država, ki je stranka v postopku (Republika Slovenija) terjala ponovitev postopka, saj je Final Award na lažnivem memorandumu nična (null and void), sam Sporazum o arbitraži pa veljaven in ga ni mogoče preklicati (registriran je v UN!), in bi arbitražni tribunal ponovil postopek na podlagi dejanskega stanja stvari.  Druga stranka v postopku more biti le preostanek SFRJ! če je glede na ugotovljeno stanje ob nastanku južnoslovanske države sploh potrebno kakršnokoli dodatno ugotavljanje glede poteka državne meje, ki je natančno zarisana v številnih dokumenti, zemljividih, vojaških kartah, shranjenih v državnih arhivih Dunaja, Rima in Budimpešte, in tudi zaznamovana še marsikje na terenu samem.

 

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica

član Skupine za arbitražo

Leave a Reply