Če sledimo tisočletnim zgledom, vemo, da pojave prepoznamo po njih učinkih. Ko ležijo pred preživelimi učinki “bojev” in “uporov”, bi bilo zanimivo vedeti, kaj si o zadevi mislijo…
O tisočletnem suženjstvu, zatiranju Slovencev si je tudi mogoče misliti marsikaj. Ob grmadah – pa ne trupel, marveč znanstvenikov, umetnikov, dobrotnikov … prav gotovo. Veličastne zmage v stoletjih bojev za svojo domovino – deželo/državo – so prinašale marsikatero žrtev, a vojaški uspehi in ugled so daleč presegali vložek. Očitno so šli zelo v nos marsikomu – pa ne tistim, ki so postavili obeležja in spomenike, kot npr. vojskovodja Valvasor ob slavni zmagi njegovih krajnskih konjenikov v bitki pri Monoštru, ali spominski cerkvici sv. Ahaca, spominu in opominu ob bojih in zmagah nad “Turki” z one strani Kolpe in vsakoletne slovesnosti ob obletnici veličastne zmage Ravbarjevih in Turjačanovih vitezov nad banjaluškim Predojevićem pri Sisku. Vse to je šlo v pozabo, prekrili so s pajčevino stotine obrambnih taborov, s pomočjo katerih so hrabri Slovenci preživeli stoletja more, prihajajoče pritajeno, hajduško, skozi hoste daleč v notranjost. Prvi iznenadni napad na pridne roke po poljih je bil seveda zato neizogiben. Vendar so razumni kmetje znali odgovoriti: Takoj so se prižgale po hribih / Grmadah v naprej pripravljene grmade, opozorilni kresovi: “Turki so v deželi”! “So v deželi” pove vso resnico. Ni namreč šlo za turško redno vojsko, katere premike opazijo branilci, sporočijo kurirji in obramba se lahko organizira. Ne! Morilske tolpe so se premikale v varstvu noči in gozdov, ob primerni priložnosti pa planile nad kmečko revo, moške pobile, ženske in otroke pa odvlekle v prodajo prek meje. Seveda niso zamudile prilike za rop in požig. Edina rešitev za sosednje kraje in vasi je bila takojšen beg v bližnje tabore ali kraške jame, dokler se svojat ni nagoltala krvi in imetja. (Prim. Izvestja, Realka v Ljubljani, Fr. Levec 1890)
“Grmade” znanstvenikov, umetnikov, polihistorjev, državnikov torej pripovedujejo svojo zgodbo o tisočletnem zatiranju…Tudi v Marijin steber spremenjeni Valvazorjev spomenik v spomin zmage pri Monoštru. Vsakoletne slovesnosti v ljubljanski stolnici v spomin slavne zmage pri Sisku so menda potihnile… Od nekod se potiho pritihotapi pomisel, kaj pa, če so zgodbe o hlapcih, potrebnih osvoboditve, bile le priročen izgovor za – ve se kaj. Nekaj spomina menda imamo?! Ker v nam sosednji državi /dvojčici (nastali hkrati, na isti ustavni podlagi leta 1918) pravkar slovesno praznujejo obletnico otvoritve dunajske Državne opere (1955), ni odveč (v luči zatiranja Slovencev) opaziti, kdo je takrat odpel naslovno vlogo v Beethovnovi operi Fidelio:
To je seveda “Kamersänger” te Opere, svetovno slavni tenor Anton Dermota, Kranjec iz Krope, zavedni Slovenec.