K ČLANKU V VEČERU O PARIZU PRED STOLETJEM

Majl 07072019

Danes na spletu Večer:

100-let-od-mirovne-pogodbe-konec-prve-vojne-ze-pognal-kali-druge-10035198

 

citat:

Po versajski mirovni pogodbi so sledile še pogodbe z ostalimi poraženkami prve svetovne vojne; 10. septembra 1919 je bila podpisana sangermainska mirovna pogodba med silami antante in Avstrijo, 27. novembra 1919 neulijska mirovna pogodba med silami antantne in Bolgarijo in 4. junija 1920 trianonska pogodba med silami antante in Madžarsko.

Poraz habsburške monarhije v prvi svetovni vojni je namreč pomenil tudi njen konec. Na njenem ozemlju so nastale številne nove države: nemška Avstrija, trianonska Madžarska, Češkoslovaška in kratkotrajna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je pozneje združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Osamosvojili so se Čehi, ki so skupaj s Slovaki ustanovili Češkoslovaško, Galicija je postala del Poljske, Bukovino so zasedli Romuni, Južno Tirolsko je dobila Italija.

 

Dve pripombi poleg ene, generalne: dobro napisano.

zato

  1. prva pripomba, ki je pohvalna:

Končno je nekdo podal po vrsti, kaj vse se je v pariških predmestjih dogajalo: Versailles, Senžermen, Trianon…

  1. pripomba pa: “kratkotrajna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov” je pojem, ki ni enoznačno opredeljen. Pravno takšna, kot jo razglaša proračunska zgodovina, ni mogla nastati. Je pa bila sočasno (31.10.1918) v Ljubljani razglašena zveza slovenskih dežel (Cislajtanije), ki pa je imela ustavno podlago – enako kot teden dni pred tem dogodkom v Ljubljani, na Dunaju razglašena zveza cislajtanskih dežel z nemško govorečo večino (Deutschösterreich).

 

(Publikacija Univerze v Gradcu, 1936)

Shrani.si

Nazoren prikaz izgube že predvidene razmejitve (Celovec (rdeče), Trbiž (belo) in Južna Štajerska od Lipnice pod Gradcem južno (črtkano)ko se še ni vedelo, da gre v resnici za Zagrebško-Beograjsko ekspanzijo.
Shrani.si

 

Obe zvezi (ena: Avstrija še danes ponosno obstaja) sta zarisali predvideno razmejitev Štajerske in Koroške. Ker pa so kljub uradni in veljavni razglasitvi v Ljubljani vstali glasovi o Jugoslaviji, povezavi s Kraljevino Srbijo, ki je bila do 11.11.1918 v vojni z Avstrijo, vmes pa je bil teritorij druge države – Kraljevine Ogrske, je nastal na Štajerskem in posebej na Koroškem hud odpor, ki se je, soočen z Majstrovo štajersko slovensko vojsko, sprevrgel v oborožene spopade. Namesto, da bi Ljubljana – glavno mesto že razglašene države, zveze slovenskih dežel, ostajala na začetni ravni odnosov z Deutschösterreich, se je zapletla z njo v oborožen spopad in moledovala za pomoč Srbijo, ki je po umiritvi razmer in “Ujedinjenjem” 1. 12. 1918 končno vstopila na ozemlje slovenskih dežel (že “ujedinjenih”) in začela po svoje urejati zadev. Posledica so današnje meje RS z Avstrijo in Italijo…

 

Kaj bi bilo, če bi bilo, je za resno razpravljanje nevredna stranpot. Treba pa je odločno povedati, da je vsako govorjenje o vnaprejšnji “izgubi” slovenskega ozemlja (zaradi Londonskega pakta) bedno izmotavanje in prazno govoričenje, dokler nekdo ne dokaže, da je kdorkoli iz slovenskih dežel (bile so že država – razglašena uradno in veljavno, tako kot Avstrija!!!) prišel v Pariz in spregovoril eno samo besedo, ki bi ne bila Jugoslavija. Tako pa tam ni nastopil noben Slovenec iz slovenskih dežel. Tam je bila srbska kraljeva delegacija, kolikor pa je bilo v njej “Slovencev” so bili lahko karkoli, samo tisto ne, kar bi morali biti. Celo pred Vilsonom, ki je odločno odklanjal Londonski pakt, so moledovali: Hočemo Jugoslavijo… O legalnem, internacionalnem pravnem dejanskem stanju stvari, ni bilo niti črke, kaj šele neka beseda…

Zanimivo pa, da je kljub tej  diletantski/hlapčevski poziciji “slovenskih” politikov, v pravne arhive prišla v Ljubljani razglašena zveza slovenskih dežel, ne pa zagrebška fantomska, prevarantska tvorba Država SHS. Namreč kljub vsem mogočim besedovanjem in parolam, je v uradni zapis dokumenta o “ujedinjenju” prišlo, kar je narekoval srbski regent. Kot sanktpetersburški in pariški pravnik je dobro vedel, da se njegova država (Kraljevina Srbija) z nekimi “narodi” – plemeni nima kaj dogovarjati, kaj šele sklepati kako veljavno pogodbo. Zato je izbral odlično formulacijo, s katero je dal zapisati resnico, zagrebških in ljubljanskih klovnov pa ni preveč zadelo. V nasprotju z zagrebško “Spomenico”, v kateri nastopa Država SHS, je v dokument dal zapisati da se “ZEMLJE države (z malo, ne z veliko začetnico!!!) SHS ujedinjuju sa Kraljevinom Srbijom”. S to na videz minimalno razliko – toda z velikanskim pomenom in učinkom – je iz neveljavne farse (ujedinjavanje nekih plemen) naredil veljaven dokument meddržavnega dogovora: Dogovora o “ujedinjenju” tistega, kar je pod imenom država SHS stalo pred njim, in je bilo resnično DRŽAVA – to pa ni bila Država SHS, marveč ZEMLJE države SHS. kar pomeni slovenske dežele, ki so bile države, subjekti internacionalnega prava.

Zapisati je torej dal, kar se je dejansko zgodilo: Dne 1.12.1918 so se v Beogradu “ujedinile” slovenske dežele, že združene pod oblastjo vlade v Ljubljani in Kraljevina Srbija. Na ta način je prišlo do priznanja dejanskega stanja – državnosti slovenskih dežel. Pri tem je seveda farsično, da nihče o tem ni imel pojma – ali pa o tem ni hotel izreči niti besede. Zelo podobna situacija se je ponovila leta 1991, ko je skupščina jugoslovanske republike Slovenije sprejela poleg drugih dokumentov, potrebnih za osamosvojitev, tudi Temeljno ustavno listino, v kateri je natančno zapisano, da se osamosvaja tisto, kar je dotedanjo zvezno državo sestavilo, pa vendar še danes ni nikogar, ki bi to razbral, kaj šele upal povedati na glas….

Sto let enaka situacija – popolna ignoranca rules and principles of the internaiconal law, kljub polnim ustom zaklinjanja na to pravo.

Tudi navedba v tem Večerovem članku:

“…kratkotrajna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je pozneje združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev”

je evidentno popolnoma napačna, saj vemo: S Srbijo so se združile ZEMLJE države SHS in ne “Država SHS”.

 

Sicer pa je zapis v Večeru dovolj natančen in odpira utemeljeno vprašanje (upoštevaje dejstva, navedena v tem odmevu na članek), kaj so slovenski veljaki iskali v Zagrebu in Beogradu, ko so imeli tako vozovnico kot traso naravnost v Saint-Germain-en-Laye, skupaj z nemškimi cislajtanskimi deželami. Tudi “vozni red” pogajanj, ki loči “Avstrijo” (Cislajtanijio) v Senžermenu in Kraljevino Ogrsko v Trianonu, in kar je korektno navedeno v Večerovem članku, postavlja ravnanje slovenskih pravnih in državniških ignorantov – pajacev v pravo (črno) luč.

Vsa politična in zgodovinarska srenja sicer ves čas trobi svoje interpretacije in mnenja, navlečena na kopita zainteresiranih, vendar dejstva so tu in vedno vsakomur na očeh, če jih le hoče opaziti, predvsem pa nobeno internacionalno pravno relevantno stanje, ki je bilo vzpostavljeno od oktobra 1918 naprej, do danes ni bilo razveljavljeno. Celo ravnanje jugopolitikov v času razpada – osamosvajanja Slovenije je nosilo v sebi sporočilo: idite (Milošević). Vsi so se zavedali, da je Slovenija drugačna zgodba, tudi če jim ni bilo znano, da je s Srbijo Jugoslavijo sestavila! (In torej lahko “gre”, če hoče…) In drugačno ravnanje Tudjmana, obešanje na Slovenijo, enako v celoti – seveda “per negatione” – pritrjuje temu izhodiščnemu dejstvu. Kakor je Zagreb leta 1918 zlorabil v svojo korist (v spopadanju s Srbi) legitimiteto – državnost slovenskih dežel (spravil slovenske “politike” pod svojo kiklo), enako je tričetrt stoletja kasneje na račun Slovenije igral svojo igro.

Seveda je bilo vse to mogoče le zaradi zločincev, ki so vodili slovensko državo – politiko v usodnih obdobjih.

Skrajni čas je, da vzamemo svojo usodo v svoje roke in postavimo stvari na pravi, legalni, internacionalni pravni temelj. Vse veljavne pogodbe, dogovori in tudi zadnji: Sporazum o arbitraži nam to omogočajo in podpirajo.

 

Leave a Reply