General feldmaršal Boroevich de Bojna

Kratka pomisel ob spominjanju na Krajišnika, zmagovalca na Soči, generala feldmaršala Borojeviča de Bojna

 

Slavni vojak cesarske vojske (v času habsburške monarhije je bila vojska osebna suverenova stvar, domobranci v cislajtanskih deželah in honved v kraljevini Ogrski pa so bile deželne brambovske enote) je po zmagi ob odhodu s svojega poveljniškega položaja v Videm, nagovoril zbrane Postojnčane:

 

“Povejte ljudstvu, da ga ne bom pozabil in da bom na najvišjem mestu opozarjal, kako mirno in vdano je nosilo vse naše še tako težke naredbe. Povem, da smo pogosto dobili poročilo: ta ali ona točka je v nevarnosti. Vselej sem vprašal, kateri polk stoji tam. In če se mi je javilo, da stoji tam polk številka 17, 27, 87 ali 97, sem vselej rekel: “smo lahko brez skrbi”. In če bi bil jaz še vojskovodja in bi bila slovenska zemlja dovolj velika, vzel bi samo slovenske vojake.”

 

Komentar ni potreben, je pa nujno opaziti dogodke, ki so sledili:

Ljubljanska vlada se je na slavnega zmagovalca podelala – niti pred tem niso zabeleženi nobeni podatki o kakršnem koli stiku v smislu določil Manifesta, kar bi zvesti cesarjev vojščak zanesljivo upošteval. Poskuse zagrebških politikov, do katerih je prišlo v imenu jugoslovanskega odbora, je namreč odklonil iz legalističnih razlogov, popolnoma pa so bili ad acta, ko je postavil pogoje.

Tudi ko se je zgodil razpad in je njegov cesar odložil oblastne službe, ga ni bilo “ljubljanskega junaka”, ki bi se hotel, sploh pa znal kaj dogovoriti. Tavčarjevi “jugoslavenarji” zagrebškega tipa so bili sposobni le konflikta s človekom, ki bi edini mogel vzpostaviti vojaško plat nove zveze slovenskih dežel, razglašene 31. oktobra v Ljubljani. Zgodil se je le konflikt, kasnejše moledovanje Krajišnika (rojen v nekdanji Vojni krajini je bil državljan Ogrske) v Zagrebu, pa ga je postavilo dokončno v kot in umrl je, zapuščen, na slovenski (koroški) zemlji….

Zgodba in usoda tega vojaka se v vsem ujema z zgodbo in usodo slovenskega dela Cislajtanije – končal je “na smetišču”, tako, kot razglašena – torej uresničena in obstoječa – država, zveza slovenskih dežel. Ta družbena tragedija, ki je farsična in hkrati grozljiva v svojih učinkih v desetletjih, ki so sledila, ima dvoje značilnosti:

– Je dokaz politične zblojenosti nekaterih in prodanosti drugih, ki so se tako ali drugače znašli pri vzvodih oblasti v slovenskih deželah in pri osrednji vladi v Ljubljani v usodnih časih.

– je hkrati dokaz, da zagrebška politika ni imela ničesar opraviti na tej / naši strani meje med slovenskimi deželami s Kraljevino Ogrsko. Zmaga Krajišnika pri obrambi zahodne meje slovenske dežele Primorske jim očitno ni pomenila nič – saj so ga mirno zavrgli, ko je prosjačil pri njih…

 

Upoštevaje geopolitično situacijo so tako stvari jasne. Politiki in javni delavci v slovenskih deželah so še vedno trdno na pozicijah ignorance in neupoštevanja dejanskega stanja stvari. So povsem enaki s tistim revolucionarjem iz Ljubljane, ki je svojim rojakom, tlačenim od okupatorja, vpil, da bo njegova moskovitarska utopija zmagala, četudi vsi Slovenci izginejo… Svojat, ki je ignorirala zvezo slovenskih dežel (o resničnosti in trdnosti te države pripoveduje soseda – dvojčica Avstrija), povzročila gomile trupel, razdejanje in begunstvo, za povrh še “ekonomske begunce”, tudi po “drugem čudežu v enem stoletju”*** (Prvi je bil zmaga pri Kobaridu, drugi zmaga v obrambi osamosvojene Slovenije) čvrsto brodijo v greznici ignorance, zanikanja dejanskega, internacionalnega pravnega stanja – do zmage česa le?

 

***) Da gre obakrat za “slovenski” čudež, je mdr. dokaz tudi Boroevičev nagovor v Postojni. Brez slovenskih polkov na Soški fronti in slovenske teritorialne obrambe in milice ter civilne zaščite bi sodrga, ki že sto let taca po Slovencih, ne imela že zdavnaj več po čem tacati…

 

AL

1.7.2019

 

Leave a Reply