MASAKER, GENOCID, ELIMINACIJA ?

K USTANAVLJANJU POKRAJIN (november 2019)

 

ZANIMIVA SODBA O SLOVENCIH
“Świat Słowiański” piše (1907 str. 13-14) o Slovencih:

 

“Med Jugoslovani imajo Slovenci največ političnega zmisla; sicer so majhen narod, a bodo še igrali od-
ločilno ulogo… To je skrajno demokratičen narod, obenem pa  k a t o l i š k i  še bolj kakor  P o l j a k i. Ako bo poljski ‘ljudski centrum’ (centrum ludowe) pri novih volitvah pridobil znatno število mandatov – kakor se splošno pričakuje – bo našel v slovenskih poslancih najbližje zaveznike”… Zahteva narodne avtonomije je edina točka resnega nesoglasja med Poljaki in Slovenci. Poljaki zahtevajo deželno avtonomijo: ideja narodne avtonomije se je po mnenju poljske revije rodila pri Rusinih, ki so najslabši politki v Avstriji, ta ideja je neplodna in neizvedljiva. Slovenci naj bi skrbeli, da se Krajnska narodno okrepi; potem naj bi nastopili s programom, da se s Krajnsko združijo slovenski okraji sosednjih dežel.
Poljaki in Čehi bi tak program podpirali, in Slovenci bi gotovo imeli rajši tako deželno avtonomijo kakor pa fikcijo narodne avtonomije.

F.G. (Franc Grivec)
ČAS št. 2 / 1907

 

Izpostavljamo:

Zahteva narodne avtonomije je edina točka resnega nesoglasja med Poljaki in Slovenci.

–  Bolane tribalistične balkanske predstave o državi in narodu so civiliziranim ljudem odvratne (spomnimo se norega/zadrogiranega malarja – nacija). Imajo tudi grozovite krvave posledice: smo lahko opazili (nekateri tudi začutili na lastni koži…).

Poljaki zahtevajo deželno avtonomijo: ideja narodne avtonomije se je po mnenju poljske revije rodila pri Rusinih, ki so najslabši politki v Avstriji, ta ideja je neplodna in neizvedljiva.

“neplodnost” in “neizvedljivost” je na silno boleč način na hrbtih Slovencev (Krajncev, Primorcev, Korošcev, Štajercev, Prekmurcev) izpričana.

Slovenci naj bi skrbeli, da se Krajnska narodno okrepi; potem naj bi nastopili s programom, da se s Krajnsko združijo slovenski okraji sosednjih dežel.

Natančno to je vsebina suverenovega (Karlovega) Manifesta, ki sta ga uresničili vladi – tako dunajska, kot ljubljanska. Z edino razliko (plus evidentna razlika v nadaljnji usodi!!!), da je Dunaj s svojo Avstrijo šel v Pariz, slovenska klika (Izidor Cankar, Tavčar, Hribar, Kramer, Jeglič) pa je Pogačnikov dosežek (razglasitev, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa USTAVNA (!!!) pooblastila v VSEH (!!!) slovenskih deželah”) mirno briskirala in utajila pred lastnimi rojaki, ki jih je namesto tega zapeljala v morilsko balkansko sužnost. Dogajanje po osamosvojitvi (1991) opozarja, da katastrofe še ni konec, in je vprašanje, če se bomo Slovenci iz nje sploh še kdaj izvlekli.

 

Posebej velja opozoriti, da je zgodba s Slovenci v dvajsetem stoletju v resnici zgodba o totalnem genocidu. Če prej ne, je treba to dejstvo opaziti potem, ko je ameriški kongres sprejel izjavo o turškem genocidu nad Armenci (po Prvi vojni). Imeti je namreč treba pred seboj delež pomorjenih pripadnikov naroda: Armencev so Turki likvidirali 1,9 odstotka. In se nad tem genocidom zgraža ves Planet. Slovencev so znotraj “jugoprojekta” pomorili skoraj SEDEM (!!!) odstotkov (uradno štetje, ki se ni končano, in bo še kaj dodalo – pregnani / izseljeni pa sploh še niso upoštevani!!!). KAKŠEN GENOCID JE POTEM ŠELE TO? Če – kot rečeno – upoštevamo še pregnane in izseljene, je to preprosto ELIMINACIJA! In prav to – dokončanje genocida – je čaranje / norčevanje iz dosežka – osamosvojitve 1991 – ki je bilo zadnje upanje za obstanek nacije – (tudi) s finto “pokrajine”, namesto z dokončanjem osamosvojitve….

 

V Ljubljani, 06112019

 

Leave a Reply