Še k “deseti obletnici”

Obletnice povprašajo…. V zadevi arbitraža se že kažejo nekateri odgovori.

Najprej, da je Slovenija v svojem memorandumu lagala. Že uvodna laž, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati” (kar je moral tribunal skladno s pravili arbitriranja in določb v Sporazumu o arbitraži dosledno upoštevati!) docela derogira postopek odločanja in je arbitražna odločba na tej podlagi null and void – nična. Ne obstaja. Zato vse ostale neprimernosti v memorandumu sploh niso pomembne. Tudi ta papir je out!

Drugo: Dogajanje v zvezi z arbitražo in še posebej sedaj že javno objavljeni dokumenti pričajo, da vpleteni niso ločili med pravdo in arbitriranjem. Večina vpletenih se je vtikala v področje odločanja, kar je tako z načelom arbitriranja kot z natančnimi določili, zapisanimi v Sporazumu o arbitraži, v popolnem neskladju. Prav zato, ker se neposredno ni bilo mogoče o ničemer (razen – končno – o arbitraži !) dogovoriti, se odločanje prepušča tretji osebi, kateri vsaka stran da na mizo svoje maksimalne argumente – zahteve. Odloči torej tretji. Da je tako, potrjuje tudi člen Sporazuma, ki govori, da pa se – torej mimo arbitraže – stranki lahko v času trajanja postopka tudi sami dogovorita…

Tretje: S sklenitvijo Sporazuma o arbitraži so ad acta vsi poprejšnji (neuspešni!) postopki. Ostajajo le dejstva, veljavne pogodbe, ki se tičejo predmeta arbitriranja.

Upoštevaje Sporazum o arbitraži, je bila slovenska stran dolžna predočiti in z ustreznimi dokumenti utemeljiti zahtevo, ki grafično izgleda takole:

Shrani.si

Okoliščine in ostale podrobnosti so vsebovane v sočasno v Delu objavljenih člankih. Učinek teh objav je bil, da je Delo prenehalo objavljati tekste avtorja AL. V Haag je bil pa poslan memorandum, ki ni vseboval niti enega relevantnega dejstva in argumenta. Že začel pa se je – kot povedano – z usodno lažjo, ki je maksimalno koristila sosednji državi in nepopravljivo oškodovala Slovenijo.

Leave a Reply