Leta 2012 v času napenjanja mišic sem uglednemu ambasadorju vplivne velesile poslal promemorio. Ker sem lajal v luno, smo (še) danes tu, kjer smo…
Cit.:
Gospod ambasador je ponovno izrazil svoja pričakovanja in dobre želje v zvezi s pravkar minulimi parlamentarnimi volitvami in prizadevanji za sestavo vlade. To sicer ni ravno vsakdanja diplomatska praksa, je pa vendarle hvale vredno, še posebej, ker mi omogoča, da ponudim gospodu ambasadorju v razmislek nekaj dejstev.
Glede situacije, v kateri se Republika Slovenija ta hip nahaja, povem, da režimi, če jih izbere ljudstvo, niso glavni problem. Tudi težave s sestavljanjem vlade so posledica, ne vzrok. Stanje, v katerem se moja država nahaja že stoletje, je namreč posledica nenormalnih okoliščin, ki so se začele zaostrovati z industrijsko revolucijo, bojem za trge in surovim nacionalizmom, ki je prevladal. Slovensko prebivalstvo – državljane slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva – je življenjsko ogrozil zlasti nemški, pa tudi italijanski, madžarski in hrvaški nacionalizem. Zgodilo se je tako, da so slovenski politični voditelji v izrednih razmerah iskali rešitev v povezovanju z južnoslovanskimi sosedi izven okvira svojih dežel, ki so bile in so države, ter so s tem še pospešili oziroma ponudili učinkovite argumente nacionalistom, ki so svoje etnično čiščenje opravičevali z ogrožanjem državnosti in integritete dežel, v katerih smo Slovenci od nekdaj prebivali. Podobni šovinistični in imperialni razlogi so vodili tudi italijanske nacionaliste, ki so osvojitve s konca prve svetovne vojne nadaljevali z Mussolinijem med drugo svetovno vojno. Sistematično so grabili po teritoriju slovenskih dežel tudi Madžari in Hrvati.
Bistveno pri tej slovenski tragediji dvajsetega stoletja je, da slovensko politično vodstvo v času najhujšega etničnega nasilja pred prvo svetovno vojno ni našlo načina in sredstev, da bi v svojem lastnem domu, v prastarih slovenskih deželah – državah, v katerih smo Slovenci živeli tisoč inveč let v miroljubnem in produktivnem sobivanju z različnimi, zagotovilo svojim ljudem temeljne človekove pravice, razvoj in prihodnost. Dobesedno so nas politični voditelji pognali z “dežja pod kap”, v združbo, v kateri smo takoj, v prvem tenutku, izgubili več, kot prej v tisoč letih. Kako nevzdržno je bilo to “rešilno” sobivanje znotraj južnoslovanske balkanske tvorbe, kričijo žrtve, druge izgube in dejstvo, da konec osemdesetih let minulega stoletja ni bilo več mogoče zdržati. Žal se je leta 1991 zgodila znova – morebiti nič manj huda – napaka, kakor se je zgodila na začetku stoletja. “Osamosvojitelji” niso osamosvojili tistega, kar je v južnoslovansko tvorbo vstopilo kot subjekt leta 1918, marveč so odcepili jugoslovansko socialistično republiko z vso navlako vred. Četudi uradna telesa in gremiji povedo, da se je SFRJ leta 1991 razdružila (dissolution), stanje v Republiki Sloveniji priča, da je bližje resnici, kar sem tu poudaril.
Nobeno prizadevanje ne more imeti dobrih rezultatov, dokler nas bremeni omenjena “navlaka”. Problem namreč ni v “režimu”, problem je v “konstrukciji države”. Ljudstvo je hotelo in s plebiscitom enoglasno potrdilo, da hoče ven – torej NAZAJ v prejšnje stanje, NAZAJ v svoje dežele, kjer je do nacionalističnega besnenja sosedov vladalo sožitje in skupno prizadevnaje vseh za skupno dobro. Nacionalističnih gesel in šovinističnega divjanja Slovenci v svojih deželah nikoli niso poznali – bili so le žrtve tega nasilja. Ker so razmere danes v temelju drugačne, in četudi še vedno prihaja do te vrste ekscesov, je Republika Slovenija kljub vsemu samostojna država, ki se mora le otresti stoletne neljube dediščine in svojo državnost postaviti na prave, zdrave, lastne, z zgodovinskimi in materialnimi okoliščinami skladne temelje – to pomeni, uveljaviti državnost slovenskih dežel, ki nikoli ni prenehala, in jih združiti v zvezno državo Slovenijo.
Za tako ustavno rekonstrukcijo države, ki bo zagotovila skladen in propulziven razvoj in delovanje države, si je treba prizadevati, in to je, gospod ambasador, treba z vsem srcem podpreti.
O tej problematiki je časopis Delo objavil več mojih člankov:
15.VI.2011, str. 5 – Gostujoče pero: Kriza, priložnost za iskanje pravih temeljev
29.VIII.2011, str. 5 – Mnenja: Za Zvezno republiko Slovenijo
15.XI.2011, str. 5 – Mnenja: Arbitraža, predmet spora in baloni
Številni teksti so zbrani tudi na mojem blogu:
http://www.domovinasospomini.eu/blog/
Naj sklenem: Težave s trenutnim režimom in problemi s sestavo vlade, so predvsem odmev nedokončane razdružitve. Ta bo dokončana, in bodočnost Slovencev in vseh državljank in državljanov bo zagotovljena, ko bo dosežena ustavna rekonstrukcija države v zvezo dežel, tisočletnih slovenskih držav. Za to, spoštovani gospod ambasador, je vredno napeti vse sile!
Prav lepo pozdravljam
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica slovenskega parlamenta