ODZIV NA IZZIV

Pogovor z “otrokom s Petrička” v zadnjih Pričevalcih (g. in ga. Kindlhofer) je izzval pogled v mapo, kjer so pima njegovega sodelavca Karla Cepla.

Eno pisem je to-le:

Gospod

KARL CEPL

Sachsenweg 3, Waiblingen

 

Spoštovani gospod!

 

Za Vaše pismo z dne 13.03.1995 se Vam zahvaljujem. Poizkus, da Vam vsaj približno odgovorim na nekaj vprašanj, bo terjal veliko besed. A tudi ta množica ni jamstvo, da mi bo uspelo natančno in izčrpno odgovoriti.

“Ilirske” težnje so navzoče vsaj na dveh polih:

Na eni strani že skoraj farsična replika preteklih poizkusov ubežati germansko-romanskemu pritisku v objem jugoslovanstva. Očituje se še zlasti v politiki SKD. Velja v tej zvezi prebrati Klemenčičev prispevek v zadnji Novi reviji. Peterletova poteza je bila tudi, da je HDZ-ju omogočil neovirano, protizakonito delovanje v RS. Prav nič ne skriva simpatij do Juga beograjski nadškof Perko. Nadškof Šuštar je bil do plebiscita odločno proti vsaki misli na samostojnost. V intervjujih tujim časopisom je to stališče nonšalantno ponavljal. Ko ga je novinar v Novem mestu decembra ob plebiscitu vprašal, zakaj je bil tako proti ( v Nedelji: “Vsaka misel na samostojnost je iluzija!”), je brez sramu povedal: “Veste, imam veliko vplivnih prijateljev po Evropi, in vsi so me prosili, naj storim kaj, da do odcepitve ne bo prišlo!” Je sploh potreben komentar? Potem dobi ta človek najvišje odlikovanje za osamosvojitev. Ni odveč spomniti, da so se slovenski škofje do zadnjega oklepali jugoslovanske škofovske konference: “Da bodo skupaj močnejši!” kakor mi je v prepiru, ko sem mu to očital, jezno navrgel pokojni škof Lenič. Uvodoma k temu odstavku omenjena farsičnost je, med drugim, v tem, da je že pred prvo vojno najbolj slavljeni slovenski katoliški filozof Ušeničnik izustil neverjetno misel: “Pa zakaj se Slovenci upirajo združitvi s Hrvati, saj bi žrtvovali le svoj jezik!” Človeku postane slabo! (Prim.: Pirčeva monografija o Ušeničniku)

Na drugi strani se skrivajo te tendence v aktivnostih, ki jih izvaja zlasti SNS, pa še kdo. Vsebina se skriva v obliki. Zavzema se (SNS) za ideale slovenstva na način, da razvrednoti vsakršno tako prizadevanje. Z akcijami v zvezi z mejo, s trapastimi intervjuji in pajacasto komiko, si prvak te scene rešuje svojo eksistenco, saj mora pridno odslužiti vsako drobtinico. Posledice so pa za verodostojnost slovenske politike, za ugled države, katastrofalne. Hajka proti jugu se tako sprevrača v neizprosno umeščanje Slovenije tja, kamor nočemo, še manj pa sodimo. Obenem je velika večina mladih in starih v vodilnih strankah tako ali drugače vezana na Beograd. Njihova velika večina 52:38 (52 imajo brez SKD, zato je igra SKD še toliko bolj umazana!) jim omogoča brezobzirno uveljaviti zakonodajo, s katero počasi in zanesljivo krojijo ekonomski prisilni jopič slovenski državi: “Usmerjene sanacije” le nekaterih zavoženih podjetij na način, ki po eni strani pomeni priliv določenim krogom, po drugi, še hujši, pa precedens pri pogajanjih o nasledstvu, kar je v anglosaksonski pravni praksi usodno! (Splošna plovba npr.) Tako navidezno nasprotna pola z roko v roki, skladno, usmerjata kurz proti jugu. SKD-ju (ki pa tako ali tako že zgodovinsko nima povsem razčiščenih pojmov o slovenski suverenosti) pa so podtaknili cestni denar, na katerem si bodo še polomili zobe.

Čez oba ta dva pola segajo posamezne, dobro, domišljeno, programirane akcije. Tako npr. znamenito vključevanje v Evropo. To je tipična komunistična, boljševistična metoda. Ta uči, da se postaviš na čelo kolone, če nočeš, da bi ljudje prispeli do zaželenega cilja. Odtod “pravočasno” gesla: “Evropa zdaj” in podobno. Zato se trdno oklepajo vodilnih pozicij pri pogajanjih o tej zadevi, da bi namreč, če le mogoče, ne prišli “tja”, če pa se zadeva sfiži in vseeno pridemo tja, potem pač na njihov način, da bo “škoda” čimmanjša. Podobno je z osamosvojitvijo, ki je le “stranski” produkt, “nujno zlo”, njihovega reševanja s potapljajočega se projekta (“socializam kao svetski proces”). Povsem identično so se obnašali ob okupaciji med II. vojno, ko so se brezobzirno postavili na “čelo odpora”, pa kar bo bo, za vsako ceno! Tudi če bi zmagal konj, na katerega niso stavili, svoje vodilne pozicije, moč orožja in nasilja, bi že kako prodali!

Iz navedenega ni težko zaključiti, kje se skrivajo znaki “ilirskih” tendenc. Tudi ne smemo zanemariti dejstva, da je Rusija kljub vsemu velesila, in da bomo vedno plačevali račun pri medsebojnem obračunavanju med Nemci in Anglofrancozi (katerih eksponent so -iz naše perspektive- Italijani). Edina pot, ki vodi iz nevarnosti, je v smeri utrjevanja slovenske državnosti, njenih institucij, njene politike. Suverena drža vis-a-vis sosedov je imperativ. A kaj se dogaja? (In je povezano s prej obravnavanim vprašanjem!)

Italijanski veto in obnašanje EU-ja v zvezi z njim je porinilo tako EU kot Italijo na pranger. Nenadoma so se znašli v navzkrižnem ognju očitkov, da -sami veliki in bogati- grdo obravnavajo majhne in “luštkane” moledovalce pred  vrati! Na Italijo se je vsul plaz očitkov zaradi njene sedanje in pretekle politike. In namesto da bi naša zunanja politika to situacijo izkoristila, obenem še opozorila Čehe in Poljake, da je njihov življenski interes, da nam asistirajo, tako zato, ker jih EU potrebuje, kot tudi zaradi Sudetov in zahodne poljske meje, je vladna garnitura na celi črti odpovedala in storila (razmišljajte v čigavem interesu!!!), da smo se nenadoma znašli povsem v autu, kot grdi raček! Z Olimpa vsestransko upravičenega kandidata za EU, ki mu Italija neupravičeno meče polena pod noge, obenem pa še grdo ravna z njegovo manjšino na svojem ozemlju, smo se v trenutku znašli na dnu, razumevajoči in kooperativni EU-jevci z Italijo na čelu pa vzvišeno čakajo, kdaj se bomo pričeli dostojno obnašati in po njihovem diktatu spreminjali Ustavo in zakonodajo. Česa podobnega si normalna država ne upa niti  prišepniti npr. celo kakšnemu Liechtensteinu! Naš predsednik vlade pa gre, in po tem popolnem debaklu še čestita Italijanki, ki nas je (verjetno ob izdatni asistenci ve se katerih sil) tako perfektno preigrala. Posebno vprašanje so neizogibne posledice takega reševanja posledic fašizma in II.vojne za zadevo Sudetski Nemci ali zahodna Poljska.

Kar se tiče Čehov, Tyrša in sokolov, je evidentno, da so bili oni spiritus agens panslavizma in ruski agent (ob anglofrancoski asistenci) pri sestavljanju Jugoslavije (Velike Srbije!). Kako dosledno in perfektno so izvrševali svoj posel, dokazuje primer slavljenega župana Hribarja. Ne želim tajiti nekaterih njegovih zaslug, vendar je popolnoma jasno, da so ga “izdelali” Češki panslavisti s svojo zavarovalnico in banko Slavijo. Izkazal se je sposoben za nalogo, kljub temu, da v študiju ni uspel. Vseeno so ga postavili na odgovorno mesto v svoji firmi in mu sforsirali županski položaj – ki ga je seveda, roko na srce- uspešno obvladoval! Avstrijskemu  dvoru ni ostalo skrito, da je ruski agent. Zato so ga ob prvi priliki, čeprav s težavo, odstranili. Sledilo je  razočaranje, ko so se balkanski “prijatelji” na njegove zasluge podelali, dokončno pa ga je sesul propad tvorbe, ki jo je po službeni dolžnosti pomagal graditi.

Glede Karantanije se je treba vprašati, koliko povprečen Slovenec dandanašnji sploh ve o njej. Vse v zvezi s Karantanijo je trdno v rokah uradnega, etabliranega zgodovinopisja. Moderni, npr. Peter Štih, so našli celo nov način razslovenizacije Karantanije. To je šlager sezone, da je bila K. multilingvistična, mnogojezična. Vse pride prav, da se zabriše dokazani slovenski značaj prastare slovenske države. Na koncu koncev pa danes sploh ne gre več za to. Povsem jasno je, da izven okvira današnjih meja skoraj ni mogoče razmišljati o Sloveniji. Vendar je treba zavest o Karantaniji utrjevati zaradi dragocene dediščine, ki se kaže v kulturi, družbeni misli, in drugih odlikah slovenske nacije. Ne smemo pozabiti, da je fenomen ustoličevanja slovenskega vladarja občudoval ves tedanji svet! Da se je edinstvenost in neprimerljivost slovenske družbene ureditve kazala nenazadnje v znamenitem vprašanju kandidatu za vojvodo: Kaj boš storil za vdove, sirote in duhovnike? To je nedvomno prva socialna politika v zgodovini, kakor so Brižinski spomeniki prvi znani knjižni zapis v nelatinskem jeziku v Evropi, ne pa le skromno “najstarejši slovenski tekst” . Slovenski značaj karantanske dediščine, ki je razpadla v več vojvodin, je bil v zavesti sodobnikov še daleč v šestnajsto stoletje (jezik sodišč, prisega plemičev). Da gre pri karantanski “slovenskosti” za nekaj več kot  le jezik, da gre za celostno osebnostno in družbenopolitično držo je več kot jasno. Kako nekako to funkcionira, vidimo še danes na Koroškem, kjer (in nikjer drugje v “nemških” deželah) “Nemci” v zborih pridno prepevajo slovenske viže kot svoje. Podobno je bila Avstrija (Notranje dežele) povsem slovenska po duhu, le Habsburžani z vodilno elito so ji počasi dajali vse bolj nemški videz. Pri tem ni odveč spomniti, da so se Habsburžani vedno dobro zavedali svoje “karantanskosti”, dejstva, da so lahko cesarji le zato, ker so karantanski vojvode (Privillegium maius). To mi je osebno potrdil tudi gospod Karl.  Pa tudi sicer to dokazuje njihovo obnašanje v določenih zgodovinskih okoliščinah (Pragmatična sankcija!).

Teh nekaj misli sem napaberkoval, da bi pokazal, v čem je sporočilo in dediščina Karantanije, da v nobenem primeru ne pomeni germanizacije, da je, nasprotno, Karantanija temelj Avstrije. Raznarodovalni proces je delo industrijske revolucije in imperialistične ekspanzije – ne le nemške! To moro smo preživeli oskubljeni in zdesetkani, a tu smo, kot v posmeh grobarjem. Majhni, a s sijajnimi možnostmi.

Ni torej čudno, če smo v veliki igri bolj ali manj prepuščeni sebi, če nočemo biti hlapci.

Glede Vašega občutja v nemškem okolju bi Vas, kot nadaljevanje prej povedanega, spomnil, da so bili vsi kraji na današnjem Bavarskem, pa tudi v Saški in Schleswig-Holsteinu dolgo v srednji vek povsem vendski! Bradati germanski Barbari so le počasi prihajali iz svojih host med pridne, delovne, vendske poljedelce in trgovce. Nič čudnega, če še danes okoli Slovenskega jezera (Lacus Venetus! po latinsko, po slovensko Velika voda, po nemško Voden=Boden-See) začutite družbeno klimo, ki Vam je blizu. In še kje drugje v danes povsem nemških deželah.

Naj preizkusim Vaše potrpljenje in omenim še eno vendsko zgodbo. Vendeja v Franciji je bil poleg Bretanje (Gorni Brežje jo imenujejo še danes domačini) največji preostali vendski otok. Kot tipični poljedelski konservativci naše sorte, so se odločno uprli revoluciji in – kot bi komaj čakali – so jih revolucionarji na mah pokončali. Pobili so jih 600 000! Korenine Karantanije segajo globoko in široko. Tak civilizacijski in zgodovinski pojav ni muha enodnevnica. Samo razmišljanje v tej smeri pelje v razjasnitev mnogih posebnosti, ki so vezane na Vende, Karantance, Slovence.  Le tako je mogoče razumeti specifiko Norika, najdb starokrščanskih poznoantičnih naselbin na težko dostopnih vzpetinah le tam, kjer so živeli Slovenci, kar odmeva danes v čudoviti edinstvenosti cerkvic na gričih. Značilnosti slovenskih dežel kot npr. ajda. Naj opozorim, da so se na te vzpetine zatekali Slovenci, domorodci, ki so v stiku z okupatorji, najprej poganskimi, potem pa krščanskimi Rimljani/Bizantinci, privzeli krščanstvo in se s tem ločili od svojih. Ko se je imperij sesul, so nekateri pobegnili s svojimi pokrovitelji, drugi pa so se umaknili pred sovražnimi poganskimi rojaki v težje dostopne kraje, kjer jim niso bili – poljedelcem – na očeh. (Ali se ni pred petimi desetletji zgodilo nekaj podobnega? le da so moderni časi vsaj konec nekoliko predrugačili?)

Podrobnost, ki Norik izvzema iz običajnih rimskih provinc, je ločenost večine današnjih naselij od rimskih kolonialnih postojank, ki so jih le tu in tam rastoče domorodske naselbine prekrile, kot npr. Ljubljana Emono. Nekatere, kot Virunum, so za vedno ostale izven naselitvenega območja domačinov. Tega ni nikjer drugje v imperiju. Tam so današnja mesta praviloma nstala okoli antične, rimske srčike. Kaj nam to pove. To nam pove, da visoko civilizirano ljudstvo Norika ni imelo nobene potrebe privzeti pridobitve rimske civilizacije in je trmasto vztrajalo na svojem. Okupatorju ni ostalo drugega, kot da je zasedel strateške točke in uredil zaščitene komunikacije med njimi. Odtod značilni “castrumi” na dosegljivih razdaljah med večjimi naselbinami, da so se lahko v stiski in ponoči rimski popotniki (vedno z vojaško zaščito) tja zatekli. Zato tudi tako malo dokumentov in statističnih podatkov, saj država vodi to evidenco za svoje dežele, ne za občasno zasedene. Domačini smo imeli svojo lastno, ustno izročilo in kulturo (zato toliko ljudskih pesmi), leseno (zato malo ostankov) stavbarstvo, ki je bilo tudi krajevnim prilikam primernejše od rimske kulture kamna. Kasneje so seveda opustele naselbine osovraženega tujca postale dobrodošel gradbeni materijal, najprej za utrdbe, potem pa tudi za stavbe (požari!). Kako zelo so naši predniki sovražili krščanskega tujca,  s tem tudi njegovo vero (a tudi “domače izdajalce”), priča mučno in dolgotrajno pokristjanjevanje. Pa še potem so, daleč tja v trinajsto, štirinajsto stoletje, ostajali mnogi čisto poganski otoki, ki so jih z ognjem in mečem poizkušali spametovati. Tako npr.Oglejci v gornjem Posočju še dolgo po l. 1300. (Petelin na cerkveni strehi = le eno  mnogih znamenj popustljivosti kristjanov pred pogansko tradicijo!)

Vse to v luči našega védenja o Karantaniji priča o visoki kulturni in družbenopolitični potenci naše nacije. Nič ni torej čudnega, če so si na tem bogatem humusu spretni Hasbsburžani in njihovi barbarski sonarodnjaki zgradili skoraj tisočletni imperij. Brez slovenske karantanske dediščine bi to ne bilo mogoče. Kako so naši vendski sorodniki tudi drugje po Evropi sejali dobro seme civilizacije vidimo, če pogledamo, kje v današnji Nemčiji se je rodilo največ kulturnih in znanstvenih velikanov (tam od Dresdena, preko Leipziga do Lüneburga npr., drugod presneto malo!)

Toliko o “nemškutarstvu”.

Bolna slovenska psiha… . Popularizacija tega pojma je vsekakor dosežek v panslavistične spletke vpreženega Cankarja. Žal. Genijalnost ni nujno v pravem sorazmerju z modrostjo in odgovornostjo! Sicer pa: Ali je mogoče pričakovati, da bo ljudstvo, ki izpričuje tako visoko stopnjo kulture in občutljivosti, prestalo strahotne preizkušnje na najbolj prepišnem koščku Zemlje brez kakršnihkoli posledic? Mislim, da mu smemo odpustiti kakšno čudaško muho ali trmo. Lahko se tudi malce smili samemu sebi – pač ne prepogosto. Nagrada mu je čudovita supernova s konca dvajsetega stoletja – država Slovenija, in prelepi vrt, ki si ga je v potu svojega obraza izkrčil v trnju. To, pa ščepec ponosa na svoje poreklo in fantastično zgodovino, bi marsikomu ustavilo korak pred breznom samomora! Kje je tu šola?

Precej več, kot sta vredna Wagner in Dostojevski skupaj, more naša nacija pokazati na viziti. Prav gotovo pa večina tistih, ki so bogatili svetovno zakladnico, nosi registrsko tablico večjega in bogatejšega okolja, saj so le tam lahko uresničili svoje vizije. Žal je tak naravni zakon. Ne bom se spuščal na nivo, da bi poizkušal nekaj njih našteti. Omenim naj le Plečnika, ki se je uspehu in karieri odpovedal, ko je začutil, da ga domovina potrebuje. Nič pa nam ne brani, da smo nanje ponosni, da se glasno zavedamo njihovega in s tem našega deleža. Še posebej, ker smo vedno nesebično in z veseljem sejali in delili, kar smo največ vrednega imeli. Težko bi našli področje, kjer ni našega bistvenega prispevka.

Trenutno stanje slovenske politične stvarnosti. Predvsem je neizogibno, da mladci ZSMSja doživijo orgazem. Preveč je v delu Slovencev vcepljenega nedoločljivega strahu in z njim povezanih manir – ki so v danih okoliščinah pomenile preživetje – ter v drugem delu boljševističnega, komsomolskega vzorca odzivanja. Kakor sem povedal že uvodoma, so ti dobro vedeli, kam plove njihova barka, pa so pravočasno zaigrali odrešilni poker. Ta je uspel, le osamosvojitev je nekoliko presenetila. Bila je pač takšna, za tiste Slovence, ki se tega zavedajo, srečna konstelacija. Zdaj jo imamo, svojo Slovenijo, v zakup pa moramo vzeti poleg skrbi  in žrtev za obstoj ter prihodnost, tudi ples vampirjev, ki si, hočeš nočeš, režejo svoj kos pogače iz živega nacionalnega telesa. Pravzaprav je to le današnji videz sicer v zgodovini dobro znanega plačevanja davka za svobodo in mir (Dubrovnik Benetkam, Turkom, Habsburžani Turkom itd.). Zatiralci pridobitev demokratičnih tradicij par excellence, kar boljševiki pač so, se po desetletjih totalitarnih “iger na nesrečo” brezsramno poslužujejo pridobitev prav iste demokracije, da ostanejo pri vzvodih moči, pri denarju in pri oblasti. Potentni mladci pridejo kar prav! Kako se v to menažerijo vključujejo prejšnje povezave in interesi, to  je stvar svobodne fantazije.

Omeniti velja še nekaj. Največkrat se pozablja, da je komunizem v bistvu anarhizem. To ga je delalo vedno privlačnega zlasti mlajšim ambicioznežem, saj je bilo treba predvsem rušiti in jemati. Ko ni bilo več kaj podreti in kje vzeti – no potem je pač propadel. Ostale pa so manire. Le tako je mogoče razumeti sicer povsem abotno domislico, ko je predsednik slovenskega Parlamenta tik pred lokalnimi volitvami lani, oznanil pričetek gradnje kulturnega središča v bivši vojašnici na Poljanski cesti v Ljubljani tako,  da je z udarcem macole podrl manjši, za to priložnost zgrajeni zidec pred stavbo vojašnice. Pač, strast podirati. Zato so isti mladci tako uspešno rušili npr. Titovo štafeto, pa nenazadnje tudi državo – na našo srečo, ko je šlo za Jugo, danes je to precej manj zaželeno. A drugega ne znajo in ne zamudijo nobene prilike, da rušijo ugled in digniteto državnih inštitucij. Tako je mogoče razumeti vztrajno napadanje Parlamenta in poslancev, nespoštovanje Ustave in zakonov, ki so jih sami sprejeli, obravnavanje izvoljenih predstavnikov ljudstva kot “delavcev v združenem delu” itd. itd.

V svojem početju imajo uspeh predvsem zaradi krute resnice, da smo Slovenci oblast vedno sovražili, enako njene eksponente, pa naj so bili domačini ali tujci. Bila je namreč tuja oblast, do katere smo imeli nekakšen shizofren odnos. Tako je prebujanje zavesti, da gre sedaj za našo oblast, da je to naša država, dolg in težaven proces. Anomalije in umazane podrobnosti “tranzicije” to preobrazbo še dodatno zapletajo. Tudi ni neznana resnica, da je služiti v mnogočem udobneje. Svoboda ni poceni. Izraelci so dokaj klavrno potovali v svobodo čez rdeče morje. Vsekakor Mojzesu niso bili niti najmanj hvaležni in so hrepeneli po zlatih časih suženjstva. No ja,  če drugega ne, vsaj nič drugačni nismo.

Drugič kdaj Vas bom gnjavil, kako sem brez uspeha vrtal, da bi Slovenci dobili svoj lasten TV satelit, ki bi kulturno in politično, predvsem pa ekonomsko povezal vse raztresene enklave, ki bodo sicer neizogibno počasi izginile, pa sem žel le posmeh gospodov kot so Kremžar ali Bernik (že davno pred osamosvojitvijo!); ali pa, kako trmasto so gospodje v škofiji odklanjali idejo, da bi iz Družine naredili civilni politični list s kakršnim koli že imenom, npr. Slovenska družina, le ne Slovenec, ki bi zlahka imel 80 in več tisoč dnevne naklade. (Dolgo časa sem bil zaposlen v Delu, pri raziskavi trga in pospeševanju prodaje! To je bila ena mojih prvih zaposlitev!) Namesto tega so naredili medlo karikaturo časopisa, ki se ji politični oponenti smejejo in brezobzirno šarijo po upravi, po uredništvu in po konceptu. Žal! Zadeva Novamedia je le pika na “I”.

 

Lepo Vas pozdravljam!

 

V Ljubljani, 14.03.1995

Leave a Reply