Slovenske dežele in država

STO LET OD KOROŠKEGA PLEBISCITA (TVS, 13102020, 20.55

Znova se je izkazalo, da zgodovina, ki ji predmet in formo določa sama etimologija, pripoveduje zgodbe. To niti ni težava, nerodno pa je, ko jih, zgodbe, začne oblikovati, interpretirati in reinterpretirati politika. Tako ali tako pa so za prizadete iz zgodb daleč bolj pomembna državno politična dejstva, ki so tako ali drugače zapisana, dokumentirana, arhivirana, in ostajajo mimo vseh simpatij, nasprotovanj in mnenj – potrjujejo jih dogajanja in stanje samo.

Stoletje lamentacij na vižo plebiscita more biti nekomu prijetna, drugemu žalostna doba. Trdno pa stoje relevantna internacionalna pravna dejstva. Le-ta neusmiljeno pripovedujejo, da Koroška ni bila “izgubljena” zaradi in ob plebiscitu, marveč se je zgodba pričela in zaključila že leta 1918. Vse kasnejše dogajanje je bilo podobno “brcanju crknjenega psa”, napenjanje mišic post festum, predvsem pa “stranka v postopku” niso bile več slovenske dežele (subjekti mednarodnega prava – povsem enaki severnim sosedam, ki sestavljajo zvezno republiko Avstrijo), marveč nova država, Kraljevina Srbov hrvatov in Slovencev, ki je nastala, ko je srbski regent v Beogradu dne 1.12.1918 razglasil, da se ZEMLJE (!!!) države SHS ujedinjuju sa Kraljevinom Srbijom” in so tako slovenske dežele s svojimi državnimi atributi – teritorijem, državno mejo, državljani in (efektivno) oblastjo sestavile nov internacionalni pravni subjekt – subjekt internacionalnega prava je postala nova državna tvorba, Kraljevina SHS, in z njo so se sosede dogovarjale (tudi) o državni meji. Med temi sosedami je bila tudi Republika Avstrija (do St. Germaina Deutsch Österreich), sestavljena iz zveznih dežel – med njimi je bila tudi (še vedno) dežela Koroška, katere obstoj so z orožjem ubranili tudi državljani slovenskega rodu.

V knjigi Zapravljena nebesa pod Triglavom (Lenarčič, Ljubljana, 2013) in številnih mojih člankih in objavah je dovolj podatkov o pravnih dejstvih, ki so določala – in jih je določalo – takratno dogajanje. Popolnoma odveč je torej znane stvari ponavljati. Kaj je imelo internacionalni pravni pomen in učinek je znano. Že v začetku prispevka TVS, ki je bil na sporedu 13. oktobra letos, pa avtorji citirajo izjavo predsednika Wilsona v zvezi s plebiscitom na Koroškem.  Navedel bom, kakor je natisnjeno v zborniku Slovenci v desetletju 1918 – 1928 (Razprava dr. Janka Brejca, Od prevrata do ustave, str. 186):

“Wilson, ki je z odkritim zanimanjem konverziral, je opomnil, da ne more razumeti, zakaj se bojimo, da bi v slučaju kakega plebiscita, ki je v stanu nam prinesti to, kar zahtevamo in še več, ljudstvo, ki se kot slovansko čuti in hoče k Jugoslaviji pripasti, tega tudi ne povedalo in tako glasovalo; on da je našemu narodu na Koroškem hotel samo dati priložnost, da se prosto izrazi.”

Vrli pripravljalci oddaje pozabijo povedati, da citirajo v zborniku Slovenci v desetletju 1918 – 1928 objavljeno besedilo, kakor ga je zapisal avtor dr. Janko Brejc! Seveda ga po svoje preoblikujejo. (Praksa? Moč navade?)

Slovenski udeleženci na sestanku z Wilsonom (zasebno, v njegovem stanovanju !!!! v Parizu, dne 5.6.1919): dr. Schwegel, škof dr. Anton B. Jeglič, dr. Triller, dr. Ravnihar, Albin Prepeluh, Rudolf Golouh, dr. J. Brejc.

Wilsonovo izvajanje je odmev učinka srbske intervencije in slovenske projugoslovanske agitacije. Dobili s(m)o, kar so sami napletli: govoričenja o pripadnosti slovanstvu in jugoslovanstvu še posebej. Popolnoma noro, in predvsem popolnoma zlagano. Koroški Slovenci so z orožjem pokazali, da hočejo živeti v svoji deželi. Svojo tako izpričano voljo so pokazali tudi na plebiscitu – natančno tako, kot je dgovoril Wilson: Če so tako navdušeni za Jugoslavijo, bodo to povedali na plebiscitu! IN SO = da hočejo živeti v deželi Koroški, ne v srbski Jugoslaviji. Glavna težava tedanje in – žal – še dandanšnje tukajšnje državno politične scene pa je, mešanje etničnega z upravnim, pravnim, državnim in vice verza. Intervencija – izjava predsednika ZDA to pokaže v celoti. Pred njim so v njegovem pariškem stanovanju sedeli neki zombiji, ki so govoričili o vsem, le o državi / nation malo ali nič. Ni bilo niti črke o dejanskem internacionalnem pravnem (!!!! ne “čustvenem”, etninčnem…) stanju stvari. Iz vsega – pa tudi iz pravnega statusa članov DELEGACIJE KRALJA SRBIJE (kamorkoli je ta delegacija želela vstopiti, se je morala izkazati s tem pooblastilom!!!) – je v ameriškega predsednika pljuskala neka nova tvorba – JUGOSLAVIJA – in ves čas je bila ta beseda na ustih agitatorjev za “Koroško”…. Če bi čebula če ne imela, bi čebula bula bila, znajo povedati lükarji. Zato ne bom zapisal, kaj bi bilo, če bi bilo, marveč bom – kot že nič kolikokrat – vprašal: ZAKAJ pred Wilsonom ni bilo delegacije subjekta internacionalnega prava, ki se je pravno veljavno in učinkovito izoblikoval dne 31. 10. 1918 z razglasitvijo v Ljubljani? Ta subjekt – zveza slovenskih dežel – je bil pravno enak in je nastal na isti pravni podlagi (Manifest!), kot severna soseda Republika Avstrija. Pravno upravičenje, da je sogovornik, je imela izključno vlada v Ljubljani, ki je dne 31.10.1918 razglasila, da prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah! Torej povem / sem navedel – namesto kaj bi bilo… – kaj se NI ZGODILO. In KER se ni zgodilo, je bilo potem tako, kot je bilo. Vključno plebiscit na Koroškem, posel pod mizo Beograda in Rima o Primorski in Dalmaciji, katastrofalna usoda Slovencev znotraj balkanske diktature pred in po Drugi vojni in strahotna množična morija vmes.

Govorance tako glede Primorske kot glede Koroške (in vrtanje po plebiscitu ipd.) so po sprejetju Temeljne ustavne listine (25.6.1991)  in njene uveljavitve (26.6.1991) popoplnoma brezpredmetne in izguba časa. Če bi le del te enegije in časa, ki se zapravlja za ta fait accompli, uporabili za izpolnitev določb TUL glede meje s preostankom SFRJ, potem, ko smo SFRJ dne 26.6.1991 zapustili, bi ne bilo nobene katastrofe z arbitražo (in še čim!)! Republika Slovenija bi bila tudi dejansko to, kar je internacionalno pravno vse od razglasitve svoje osamosvojitve = zveza slovenskih dežel pod oblastjo vlade v Ljubljani! To namreč, kar je 1.12.1918 s Srbijo sestavilo Jugoslavijo in s katero so imele slovenske dežele obstoječe in veljavne državne meje (dotlej z Madžarsko! ob osmaosvojitvi pa s preostankom države, ki so jo zapuščale – s SFRJ!). Ker vse do danes še nobeno meddržavno ali internacionalno pravno zavezujoče dejstvo, ki kakor koli in kar koli  v tej zvezi spremenilo, ni uveljavljeno, je stanje identično stanju ob “ujedinjenju” – 1.12.1918. (Upoštevaje meddržavne in mednarodne veljavne pogodbe, ki so nastale v tem času!)

Samo kot ilustracija stanja po razglasitvi zveze slovenskih dežel pod oblastjo vlade v Ljubljani, naj spomnim na nekaj drobcev od dogodkov potem (preden se je izkazalo, da ne gre za “slovenske” dežele, marveč da gre za tujo okupacijo (s strani države, s katero so bile slovenske in druge habsburške dežele do 11.11.1918 v vojni!), in ki dokazujejo, da je bilo po objavi Manifesta in razglasitvah v Pragi, na Dunaju in v Ljubljani “vse jasno”! Nobenega revolta ni bilo čutiti – nasprotno! Suveren in njegov šef dvorne pisarne (to je vlade) so dobesedno moledovali, naj Slovenci podpro koncept osamosvojitve in povezovanja dežel po etničnem ključu /vključno neizogibne razmejitve/korekcije poteka meje. Namesto navdušenja za končno uresničeno, davno zaželeno Zedinjeno Slovenijo, so sogovorniki bili deležni posmeha in ignorance – in to od oseb, ki niso imele nobenega mandata (npr. Korošec, ki je bil poslanec južnega dela Štajerske in šef stranke. Ni imel nobenega državnega mandata, kot npr. vitez Pogačnik, šef odbora državnega zbora v Ljubljani (vlade) ali npr. Šušteršič, deželni glavar, ki sta oba zagovarjala, kar je omogočil Manifest in sklenila vlada v Ljubljani. Seveda izdajalci z obilno zagrebško podporo niso izgubljali časa in po abdikaciji / sklenitvi miru 11.11.1918 pometli z vsemi, ki so napsrotovali njihovemu “poslu” z Zagrebom in Beogradom. Ker je deželni glavar Ivan Šušteršič pravočasno pobegnil, si je – drugače, kot soimenjak Cankar – rešil glavo. Soimenjak je namreč nemudoma poslednjič in dokončno “padel po stopnicah”, takoj ko je v govorih v Trstu in Ljubljani izrazi svoje napsrotovanje balkanizaciji Slovencev.

Da so torej bile stvari praktično dogovorjene – slovenski deli dežel pripadejo zvezi slovenskih dežel, nemški pač Avstriji – se je v vseh vidikih izkazalo za dejstvo ob dogodku, o katerem sta spregovorila vnukinja in vnuk enega glavnih akterjev zgodbe v Mariboru. In obstaja tudi Pogodba Maister-Passy o razmejitvi  večinsko slovenskih delov dežele Koroške in večinsko slovenskih delov dežele Štajerske z Nemško Avstrijo (večinsko nemškimi deželami Cislajtanije) oz. kratko:

“…o razmejitvi med slovensko Koroško in slovensko Štajersko ter Deutsch Österreich”. (pri Lipnici pod Gradcem in na Koroškem med Vrbskim jezerom in Dravo…).

Izjave navedenih potomcev je mogoče poslušati:

https://4d.rtvslo.si/arhiv/spomini/174383237

Alenka Šelih, roj. Rosina, Andrej Rosina.

Oddaja 18.1.2016

Od 27.00 o dogajanju v Mrb.

29.54 major Maister zahteva, da se ga imenuje za generala

Ljubljana to sprejela z negodovanje m (Alenka: kaj se grejo ti Štajerci neko opereto…)

30.46: adjutant prinese (slo) dokument: Herr General… dokument v slovenščini. Vsi nemški oficirji sprejeli imenovanje. Brigadir, ki je prišel iz Gradca urejat zadeve, je salutiral  – sedaj ste vni najvišji čin. Vrnil se je v Gradec in ukazal umik nemških Avstrijcev na črto Lipnica… 32:00

Koment:

Besede prof. Rosine:

Ustanavljali so se narodni sveti. Najprej v Ljubljani, potem pa tudi v Mariboru.  V Mariboru je služil major Maister, ki se je v narodnem svetu dogovoril, da ga svet imenuje za generala. Poveljstvo, v katerem je imel dotlej Maister najnižji čin, je ob prisotnosti odposlanca sosednjega poveljstva v Gradcu imenovanje brez problema priznalo/sprejelo, in delegat iz Gradca je odredil , da se A vojska umakne iz Mrb.

Koment:

Verjamem, da g. Rosina ni imel niti nima tega namena – toda tudi če ni vedel, je natančno opisal DEJANSKO STANJE, SKLADNO Z MANIFESTOM, ki je ugotovil, da imajo dežele pravico izbrati državne svete po etničlnem ključu/večinskem prebivalstvu. Za Spodnjo Štajersko je bilo jasno, da je večinsko slovenska. Kar se je dogajalo po priznanju Maistra kot generala, so bile znotrajmariborske sporadične akcije zagrizencev brez legitimitete.

Ni dvoma, da uradno zgodovinopisje pripoveduje politično oblikovane pravljice!!!!

Kot je sedaj že jasno, se z vsem, kar je internacionalno pravno dokončano, nima smisla zamujati. Edina izjema je, če se kdo želi kaj naučiti. (Tega ni videti! Dejanja sedanjih oblastnikov več kot dokazujejo, da ga ni, ki bi se hotel ali bil sposoben kaj naučiti…) Kot srhljivko – namesto iskanja rumenih serij na TV – lahko žrtvujemo nekaj minut in preberemo, kar je po vrnitvi iz Pariza v časopisu Slovenec objavil knezoškof Anton Bonaventura Jeglič:

Dr. Anton Bonaventura V PARIZU – Slovenec, 8.6.1919

Gotovo ustrežem vsem, ako na kratko opišem svoje vtise v Parizu, kamor smo zastopniki vseh treh naših organiziranih strank pohiteli, da v imenu vsega ljudstva podpremo prizadevanje naše delegacije v obupni borbi za naravne pravice našega naroda.

I.

Prišel sem v dotiko ne le z vsemi delegati naše države, posebno z gospodom Žolgerjem in Ribaŕem, ampak tudi z mlajšimi našimi inteligenti. Iz vseh poročil sem se prepričal o dveh važnih okolnostih. Najpoprej sem uvidel, da kljub izrednim oviram deluje naša delegacija naporno in primerno zapletenem položaju, ki se vsak dan spreminja. Končno veljavno sklepa namreč svet četverice: Wilson, Clemenceau, Loyd George in Orlando, ali pa svet trojice, kadar se laški zastopnik seje ne udeleži. Ta svet nima nobene službene zveze z našo delegacijo, tudi ji o svojih namerah in sklepih nikdar nič ne poroča; le v par vprašanjih je dopustil ustmeno poročilo naših delegatov. O namerah in sklepih zvedo naši edino le iz časopisov in po dobrih prijateljih v pisarnah dctičnih gospodov. Zato pa vedno na vse to pazijo in odločujejo poizvedbam primerne korake. Karkoli so našim slovenskim delegatom naši ljubljanski odposlanci svetovali, naj bi storili, o vsem je dr. Žolger mogel zatrditi, da so vse to že poskusili ne le enkrat, ampak že večkrat. Ko smo minulo sredo imeli obsežno razpravo, h ka-teri smo bili povabljeni mi, pa tudi ognjeviti mlajši gospodje, ki so v stiku z delegacijo, je po natančnem in obsežnem poročilu dr. Žolgerja predsednik naše vlade dr. Brejc z odobravanjem vseh očitno priznal, da so naši delegatje zares storili vse, karkoli so storiti mogli in smo od njih pričakovali. Ob tej priliki smo se pa tudi prepričali, kako dr. Žolger vestno in naporno deluje, kako vsestransko obvlada prav vsa vprašanja in kako temeljito ter zgovorno jih tudi zastopa. Z niim sodeluje uspešno dr. Ribaŕ. V stiku z obema in obema v pomoč je pa ie precejinje število mladih inteligentnih mož. ki so za obrambo naših pravic že marsikaj pretrpeli, pa zato nestrpno čakajo čim boljših uspehov in umevno tudi včasih malo pogodrnjajo na delegate, ki ne morejo doseči, kar oni iz dna duše žele. Nameravajo oster protest zoper krivice, ki se nam gode in poskusili bodo tudi vso francosko javnost v tem pravcu spodbuditi in zanimati. Drugič sem bil kar nekako presenečen, ko sem se prepričal, kako se čutijo kakor eno telo prav vsi delegati, Pašič in Vesnič, Trumbič in Žolger. Dozdevalo se je, kakor da se Pašič in Trumbič ne zavzemata za težnje in pravice Slovencev in jih nekako prodajata v svojo plemensko korist. Toda to je le dozdevno, k večemu bi se moglo to trditi le v nekih vprašanjih, o katerih je posebno Trumbič živeč več let med odločilnimi amerikanskimi, angleškimi in francoskimi krogi dobro vedel, da je vsako prizadevanje zastonj, pa je bil zato njuni nastop nekoliko manj odločen. Tudi sem slišal govoriti Pašiča o našem edinstvu; govoril je vneto, vse besede so mu prihajale iz globočine srca. In ko smo v četrtek 5. junija bili pri Wilsonu, je zatrdil, da je dan poprej ravno te slovenske težnje poldrugo uro z vnemo in s posebnim povdarkom pred svetom četverice branil g. Vesnič v imenu vse delegacije.

1. II.

V Pariz smo bili povabljeni posebno radi Koroške. In zares položaj je bil obupen. Nekoliko pred našim prihodom je svet četverice, kateri je sedaj najvišje razsodišče in sklepa končno veljavno, ugotovil nam skrajno krivičen sklep o mejah Jugoslavije napram Nemški Avstriji in Mažarski. Naši delegati so s posebno spretnim nastopom dosegli nenavaden uspeh: revizijo dotičnega sklepa. Po tej reviziji so se meje v Prekmurju in na Štajerskem še dosti ugodno določile, le Koroška je bila še v nevarnosti in z njo precejšen del Kranjske. Tak je bil položaj pri našem prihodu v Pariz.

Mi smo pod jako spretnim vodstvom našega deželnega predsednika dr. Brejca obiskali najbolj ugledne in vplivne amerikanske može. Dr. Brejc je pri vseh kaj zgovorno in razvidno slikal krivice, kt se nam gode, posebno one na Koroškem. Uspešno je povdarjal, da nam bo sedaj mnogo slabše, kakor pod Avstrijo: bili smo, akoravno razkosani in tlačeni, vsaj v eni državi, sedaj nas pa hočejo razkosati med štiri države, Pretresljivo je bilo, ko je pri Wilsonu začel obrambo z besedami: “Ave, Wilson, morituri te salutant” — »Zdravo, Wilson, umirajoči Te pozdravljajo.«

Prve vesti, da se Koroško vprašanje začenja bolj ugodno razvijati, smo dobili ravno na dan Vnebohoda, ko je bil v naši škofiji molitveni dan. Boj se je sukal za kotlino celovško; položaj se je menjaval vsak dan. Z odločnim nastopom je naša državna delegacija dosegla uspeh, da se v točkah izročenih 2. junija zastopnikom Nemške Avstrije niso še imenovale meje, ki bodo na Koroškem med Avstrijo in Jugoslavijo. Naša delegacija je svoje predloge in zahteve predložila svetu četverice skoraj gotovo včeraj.

Danes po prihodu iz Pariza čitam v Slovencu, da so naše čete zavzele Celovec in Gosposvetsko polje. To dejstvo bo pa položaj zopet znatno spremenilo in upam, da v prilog Jugoslaviji, ker ententa navadno računa z dovršenimi dejanji.

Tudi o naših mejah na zahodu se v Parizu živahno razpravlja. Srečni rešitvi je na potu londonski pakt, po katerem izgubimo vso Istro, vso Goriško in nekaj Kranjske, posebno Vipavo, ne pa Idrije in Bohinja. Angleška in Francoska to pogodbo obžalujeta, vendar jo morata držati. Wi!son je ne pripozna, vendar jo mora spoštovati in je zato predložil kompromisno črto, ki gre v Istriji ob Raši preko Učke na Nanos in na julijske planine. Lahi pa te črte ne marajo in zahtevajo še več, kakor jim londonski pogodba daie. Wilson od svoje črte ne odstopi. Lahi pa tudi ne popuste. Vrše se pogajanja; posredujejo Amerikanci in Frarcozi. Naša delegacija uporablja vsa mogoča sredstva, da reši, kar naj več more. Izid ie še popolnoma negotov.

Naj bo izid kakršenkoli, naša država bo morala kljub težkim izgubam mirovno pogodbo vendarle podpisati. Ta podpis bo prvo javnopravno priznanje naše države SHS. Razgovarjali smo se nekateri o zahtevi, da naj naša država podpis odreče. Toda posledice? Ako ne bi podpirala mirovne pogodbe, bi bila v vojnem stanju z Italijo in z drugimi sovražnimi državami, ki so okoli nje. Podpisati mora. Toda, ali naj podpišeta tudi hrvaški in slovenski delegat? Med starejšimi in mlajšimi gospodi je z ozirom na okolnosti in na prenevarne posledice prevladalo mnenje, da morata podpisati, akoravno s krvavečim srcem. Ako ne bi podpisala, bi se razdrlo naše ujedinjenje in mi Slovenci z Dalmatinci bi bili zaželjen plen našega soseda na zapadu. O tem prevažnem vprašanju smo se privatno razgovarjali: Kaj bo sklenila država, kaj hrvaški in slovenski delegati, tega pač ne vemo. Gotovo bodo nastopili tako, kakor bodo po danih okolnostih spoznali, da je najbolj koristno za celokupno državo. Blagor celokupne države se mora staviti nad želje posameznih strank.

III.

V Parizu sem obiskal ondotnega kardinala. Za naše jugoslovanske zadeve se je močno zanimal, posebno za razmerje med katoličani in pravoslavnimi. V politiko nič ne posega; pa saj na Francoskem ni nobene strogo katoliške stranke. Omenim, da se na Francoskem krščansko življenie vedno lepše razvija. Ljudstvo se škofov in duhovnikov oklepa po vojski boij, kot pred vojsko. Ob nedeljah so cerkve polne vernega ljudstva. Svete zakramente prejemajo pogostokrat verniki vseh stanov, od najvišjega do najnižjega. Država je cerkvi premoženje s silo vzela. Kardinal stanuje v najeti hiši. Kljub temu nasilnemu ropu, ima cerkev toliko vsakdanjih prispevkov, da more dosti lahko vzdržavati cerkve, zavode in duhovnike. Med posameznimi župnijami in škofijami vlada prava krščanska skupnost: bogatejši pomagajo bolj siromašnim, Obiskal sem tudi slovečega maršala Focha (Foša), Opazil sem, da je o naših razmerah, težnjah in pravicah natanko poučen. Ko smo govorili o njegovih zmagah, je z roko pokazal proti nebu rekoč: Bogu, edino Njemu, vsa čast in hvala! On in žena sta oba prava katoličana, lep zgled vsem stanovom. Ko ga je poklical Clemenceau, da mu izroči vrhovno poveljstvo, mu je rekel: morda se motite nad menoj, ker sem odločen katoličan. Clemenceau, zagrizen sovražnik katoliške Cerkve, mu je odgovoril: poklical sem Vas ne glede na Vaše versko prepričanje, ampak glede na Vaše vojaško – strategične talente.

Še pomisel ob seriji o Malarju (TVS, 20082020)

Tistim, ki smo v vsakdan na planetu Zemlja stopili  sredi samega vrhunca psihopatije nacijev, fašijev in boljševikov in nam je bilo dano scela doživeti učinke Zlega, ko popustijo vse zavore, ostaja neodgovorjeno vprašanje kdo je bil prej, kdo je od koga. A ko pospravimo tako z Dučejem, kot Stalinom in Malarjem, izza vseh teh pokvek mrko kadi svojo cigaro burski režiser z Otoka. Je vedel in znal…pa razen “Železne zavese” ni kaj dosti ostalo za njim.

Je pa za Malarjem zato več.

O tem nam je bilo povedanega dosti v seriji Kronika Hitlerjevega življenja – Kako se rodi diktator, s katero nam je postregla TVS. Gledalcu so pred očmi zgledi in pobude, ki presenečajo še danes in so “program” povzpetnežev, katerih obzorje je več kot očitno določeno z Malarjevo dediščino. Parade, uniforme, flinte, trapasta gesla, štafete, čaščenje po božje…  so okvir dosti hujših učinkov, med katere sodi za Slovence in Slovenijo tragično sprevržen odnos do lastne identitete, ki bi jo morala določati pravna in nacionalna zgodovina. Po ogledu omenjene serije o Malarju je mogoče razumeti odkod tako ignorantski odnos tukajšnje vodilne politike in “družbene misli” do pravno relevantnega stanja, pravnih podlag države Republike Slovenije. Enako, kakor malarski zgled, vodilni pospravijo, kar ne sodi v njihov koncept. Vedno znova “osvobajajo”, “delajo državo” na novo. Državo Slovenijo – zvezo slovenskih dežel, ki pravno obstaja od svoje razglasitve (31.10.1918) pa trmasto prezirajo, zanikajo – čeprav so dejstva celo zapisali v ustavne dokumente: v TUL in že v samo poimenovanje “OSAMOSVOJITEV”, ne ODCEPITEV!!! Kajti osamosvoji se lahko le tisto, kar je nekaj nekoč sestavilo. In da so slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, dne 1.12.1918 s Kraljevino Srbijo sestavile državo, ki je spomladi 1992 izginila z obličja Zemlje, je zapisano v veljavnih dokumentih in vsem na očeh. Samo tisto, kar je balkansko zvezo sestavilo, se je lahko osamosvojilo: Slovenske dežele, Srbija in Črna gora. Ostalo, kar ni bilo subjekt, se je “odcepljalo” na silo (razen Makedonije, ki je našla skupen jezik s Srbijo!).

Ko v objavljeni televizijski seriji slišimo Malarja, kako najprej pomete z nemškimi (in potem še avstrijskimi) deželami na svoji poti v morilsko diktaturo, razumemo odpor aktualne slovenske politike do lastnih pravnih/državnih temeljev – slovenskih dežel, njih zveze, ki se je 26.6.1991 pod imenom Republika Slovenija osamosvojila. In da gre pri zadevi dejansko za varinato “Dečkov iz Brazilije”, povedo celo take (navidezne) obrobnosti, da je Malar (tudi – že takrat) bolestnmo sovražil nikotin in kadilce, ter v svojem boju proti tobaku terjal, da se na škatlice cigaret natisne mrtvaška glava… Zanimivo, kajne? Zraven spada tudi “boj proti alkoholizmu” in proti vsakršni svobodi. Gleichschaltung.

Znano.

Dečki iz brazilije.

AL 21082020

O NEKIH ZNAČILNOSTIH ZNANE PRETEKLOSTI.

30062020

Zapisana zgodovina beleži v najbolj oddaljeni davnini tisočletja, ki bi jim lahko nataknili pridevnik doba zgodb. Sledila so tisočletja zidanja imperijev in njihovih orodij (vsa poznamo in blagodati nam je dano v njih brezmejni raznolikosti uživati še dandanašnji), vrenje vrh tanke opne nad geoidno brbotajočo ognjeno maso, drhtečo v vesolju, pa je sedaj mogoče videti kot dobo mnenj in pravljičarstva – vse odeto v lišp in kič akademske bleščave, znanosti in prava. “Podrtija bo velika” lahko prafraziramo znano poved. (Pogled v milijarde let staro preteklost na nočnem nebu pokaže brez števila že dokončanih zgodb!)

Neskončno oddaljenost mnenj od dejstev – kar je strukturna tipika prej opisanega stanja – srečujemo na vsakem koraku. Oger je komaj nekoliko pomahal z veljavnim, pravno in strokovno sijajnjim primerom internacionalnega dogovora – Trianonom – že so bruhnili valovi mnenj in pravljic, zapakiranih v ogorčenje. A le korak v stran od utečene struge marenj trdno stoje vsem na očeh neizprosna dejstva, ki kličejo po nečem drugem! Tisti najbolj glasni, ki vpijejo o združitvi svoje dežele, so na čelu kohorte, ki je vedno združeno domovino tamkajšnjih Slovencev cefrala in z “osamosvojitvijo” razcefrala. Prav sedaj se na vse pretege trudi, da bi razkosanje še internacionalno pravno zapečatila, namesto da bi sredi dežele postavili velik spomenik Poglavniku, ki je že pred osmimi desetletji svečano, uradno in s podpisom na veljavnih dokumentih potrdil in nato razglasil, da je meja njegove države na reki Dravi in ne na Muri. Tako dejstva. Mnenja pa…

Nič kaj drugačno pravljično zgodbo so napletli na zahodu, na Primorskem, kjer tudi vztrajno odmeva “Vstala Primorska”, vzneseno pa to prepevajo tisti, ki so deželo prvič v njeni tisočletni zgodovini docela ramrcvarili. Od nje je ostala komaj sled in begav spomin. Ja, pa gesla, transparenti, vzkliki in pesem – svetlobna leta oddaljena od dejstev. In tudi tu se je izkazal “Poglavnik”, ki je maja 1941 zadovoljen podpisal meddržavno pogodbo, do kam sega država Hrvatska. Vse avtonomije dežele Primorske (Gorica z Gradiško, Trst, Istra in Reka) so bile znova skupaj. Seveda so jo potem “osvobodili”, cefrali, nazadnje pa še “osamosvojili” (z vsem, kar sodi zraven!) in se še dandanašnji na vse pretege trudijo, da bi jo z neobstoječo arbitražno odločbo (v Memorandumu je vlada grobo prekršila določila Sporazuma o arbitraži) dokončno razcefrali. A kaj naj s tem. To so samo dejstva. V kokošnjaku štejejo mnenja in interpretacije. Da bi pa kaj veljalo, kakor je zapisano? Dajte no…

Zevajo v Vesolju črne luknje. Ena več ali manj…. DON’T MATTER

Predsednik:

Več kot polovica držav Evropske unije je uvedla taka ali drugačna izredna stanja. Slovenija jih ni.

Hočem reči, da je Slovenija v zapletenih časih razumela pomen tistih demokratičnih vrednot, ki so jo navdihovale v času njene osamosvojitve in so danes naše ustavne kategorije.

Komentar:

Tragedija je, da očitno celo osebe na najbolj odgovornih položajih ne razumejo niti demokratičnih principov kot takih niti ustavne ureditve izrednega stanja v RS. Slavnostni govornik na opustelem prizorišču vseh pomembnih dogodkov v minulih dveh stoletjih – pred prezrto veličastno stavbo slavne slovenske Vojvodine Krajnske (sic!) – je s posebnim poudarkom povedal, da “nismo razglasili izrednih razmer – kar so storile nekatere države – in smo s tem izkazali trdno zavezo demokratičnosti.”
Tragedija! Prav zaradi prikrivanja dejanskega stanja – prikrivanja, da demokratični odločevalski korpus ne deluje normalno, so lahko uzurpatorji političnega odločanja mimo običajnih postopkov počeli svoje sumljive rabote – na vsej sceni, ki jo pokriva izvršno vejevje! Prav zato, da se tako početje onemogoči, je v slovenski ustavi določena razglasitev izrednih razmer, s čemer se prenese odločanje in OSEBNA ODGOVORNOST (!!!!) na predsednika republike, ki je dolžan o storjenem poročati državnemu zbori nemudoma, najkasneje pa šest mesecev potem, ko se po poteku izrednih razmer zbor zopet lahko sestane.
Iz aviona se vidi, da je na ta način zagotovljena demokratičnost (predsednik države je neposredno izvoljen od vseh državljanov!) in še zlasti preglednost in odgovornost odločanja.
Hudo je v državi, v kateri vodilni družbeni segmenti po vsem sodeč nimajo pojma ne o državi ne o demokraciji…..znajo – tako izkušnja – pa izredno stanje dobro izkoristiti tako, da ga ne razglasijo, in vse v neurejenih okoliščinah storjeno izmaknejo demokratičnemu nadzoru.

Neverjetna sposobnost preživetja, mimikrija in še zlasti usodno poškodovanje organizma, v katerega se zajeda in od njega živi, pa ga prej ali slej uniči (“odmiranje države” – Edi!), je značilnost združbe, ki jo poznamo oz. smo njene učinke imeli čast spoznati / občutiti (nekateri tudi preživeti) kot boljševike različnih Enih in Edinih Partij z “Enim in Edinimi večnim (vsaj nekaj desetletij) Vodjo”!

Takole nekako je videti napadeno deblo “DRŽAVE”, ko se vanj zažre “roparski parazit” z izjemno adventivno sposobnostjo (da obstane tudi v okoliščinah, ko vse drugo odmre – oz. zna / zmore “sestopiti z oblasti”  ravno o pravem času in na pravi način, da se zaleze v novega “nosilca”. To je tudi razlog, zakaj se praviloma povzpne na oblast v okoliščinah hude krize – vojne, epidemije, katastrof…:

Internacionalno pravno dejansko stanje slovenske dežele Primorske (nemško: Küstenland, italijansko: Litorale, po Rapallu Julijska Benečija, italijansko: Venezia Giulia, med II. vojno po kapitulaciji Italije do konca vojne del nemške zasedbene cone Jadransko Primorje, nemško: Okkupazion Zone Adriatisches Küstenland, italijansko: Zone di operazioni Prealpi – Litorale adriatico, po mirovni pogodbi 1947, potrjeni v Osimu 1975 z dokončno meddržavno razmejitvijo razdeljena med SFRJ in Republiko Italijo, kjer je ohranila ime Julijska Benečija – italijansko: Venezia Guilia, ki je del dežele Furlanija – Julijska Benečija, italijansko: Friuli – Venezia Giulia) je na današnji dan enako, kot so to določile veljavne meddržavne pogodbe. Da v primeru, kadar je na mizi te vrste veljavno stanje, noben notranji akt kogar koli nima nobene veljave in nobenega učinka, je zapisano v arbitražni odločbi. Ker arbitražna odločba ni implementirana – konzumirana, ne učinkuje in ne spreminja relevantnih dejstev glede poteka državne meje slovenskih dežel s “preostankom SFRJ”, s katerimi so slovenske dežele sestavile državo, ki so jo z razglasitivjo osamosvojitve dne 26.6.1991 zapustile – takšne in tako (s PROKLAMACIJO – RAZGLASITVIJO! Ne z neko “deklaracijo”, ki je akt brez vsakega pravnega učinka!), kot so jo sestavile.

Nemška revija prinaša lepo nanizane lepote slovenske dežele Primorske. Trmasto vztrajanje pooblaščenih oseb, da se arbitražna odločba (29062017), četudi je zaradi lažnivega slovenskega memoranduma in grobih kršitev natančnih določb Sporazuma o abitraži v celoti nična – null and void (in jo južna soseda iz “posebnih” razlogov v celoti zavrača, ne priznava!) – na vsak način in kljub vsemu implementira / izvrši, in je novi predsednik sosednje države že na prvem srečanju s slovenskim predsednikom razumljivo napovedal, da se bodo na podlagi te odločbe “pogovarjali naprej” (aja – do kam? koliko/kako so lačni “naši” za “privat drobtine”?), razločno pripoveduje, da se bo slovenska dežela Primorska v tem primeru dokončno poslovila od polovice svojega državnega teritorija, četudi so jo kot celovito državo/deželo upoštevale vse meddržavne pogodbe in vsi mednarodni sporazumi  doslej. Celo domoljubni primorski borci proti fašizmu in za svobodo navdušeno prepevajo o “vstali Primorski” – čeprav so jo prvi/prvič v zgodovini prav oni sami popolnoma scefrali……..(pri živem telesu!). To po svoje razloži tragedijo, da bodo njihovo delo dokončali tisti, ki navedeno početje vedno znova slavijo.

Vrbnik na Krku

Trsat in Opatija (ki so jo ustvarili ljubljanski avguštinci, ki so svoj samostan pri sv. Jakobu v Ljubljani preselili v zapuščeno opatijo sv. Jakoba na kamniti livadi pod Učko nasproti Sv. Vida – danes Reke, moderno turistično središče na naredila Južna železnica)

Objavljeno celotno besedilo sodbe in politični ter strokovni odzivi v vsem pritrjujejo tu navedenemu mnenju/komentarju k sodbi:

Skladno z današnjim poudarkom ministra Cerarja (v odstopu) na tiskovni konferenci  glede odločitve sodišča o pristojnosti, je očitno, da je bistvo problema v arbitražni odločbi (Final Award) in ne v katerem koli drugem vidiku. Zato je potrebno znova opozoriti, da je vse, kar se dogaja v zvezi z arbitražno odločbo, brezpredmetno. Arbitražna odločba je izdelek arbitrov, ki so morali odločati na podlagi memorandumov. Slovenski memorandum je poln laži. Hrvaški pa je brezpredmeten, ker skladno s Sporazumom o arbitraži Republika Hrvatska ni in ne more biti stranka v postopku določanja poteka meje.

Prva in ključna laž v memorandumu slovenske vlade je, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati”, kar je vsej javnosti (tudi strokovni) znana, očitna neresnica in laž. Lažnivih navedb v slovenskem memorandumu tako ali tako mrgoli. Zaradi tega je arbitražna odločba nična. (Null and void)

Postopek je treba na podlagi še vedno veljavnega Sporazuma o arbitraži ponoviti na podlagi relevantnih dejstev.

Prvo in odločilno relevantno dejstvo je, da je ob razglasitvi svoje osamosvojitve (26. 6. 1991) država Republika Slovenija imela državno mejo s preostankom SFRJ in ne s socialistično jugoslovansko republiko Hrvatsko, ki tedaj sploh ni bila subjekt. Bila je integralni del SFRJ (in kot taka tudi agresor na osamosvojeno Slovenijo).

Tako ali tako pa bi morala sosednja jugoslovanska republika, ko je razglasila svojo odcepitev (RH se ni osamosvojila, ker v državo, ki jo je zapuščala, ni prišla kot subjekt internacionalnega prava, kar so slovenske dežele bile!), najprej in takoj priznati obstoječo, znano in od  trenutka vstopa slovenskih dežel v povezavo, ki jo je Republika Slovenija zapustila z razglasitvijo osamosovjitve dne 26. 6. 1991, tudi dokumentirano in uradnih zemljevidih zabeleženo državno mejo slovenskih dežel (ki je v Temeljni ustavni listini ubesedena s formulacijo o meji “v okviru dosedanje SFRJ”!)

Ker tega odcepljena jugoslovanska republika Hrvatska ni storila, je pravna subjektiviteta Republike Hrvatske pod velikim vprašajem.

V luči navedenih dejstev je torej vse v zvezi z obstoječo Final Award brezpredmetno in nepotrebno zapravljanje ne le denarja, marveč tudi časa, časti in ponosa, z ozirom na državni interes suverene države pa je vtis, da meji na kriminal. Da imajo odgovorni težave že z jezikom, dokazuje vztrajanje na napačni, potvorjeni dikciji ARBITRAŽNI SPORAZUM. Ta sporazum ne obstaja. (Edino) veljavno besedilo sporazuma  – v angleškem jeziku – namreč govori o SPORAZUMU O ARBITRAŽI. (Zapisano je ARBITRATION AGREEMENT in ne ARBITRAL AGREEMENT – ki je tako ali tako contradictio in adjecto! in ga angleško govoreči kolikor toliko pravnik niti prebrati ne upa, če govori o arbitriranju…) Niti osnov pravne abecede po vsem sodeč ni na spisku uradnikov na MZZ – v današnjem pogovoru na TVS je pooblaščenec MZZ vztrajno smetil eter z “arbitražno razsodbo”, ki je nekaj neobstoječega. Obstaja le arbitražna odločba (v angleščini “končna” : FINAL AWARD).

AL 31012020

DE CIVITATE

O “narodni” in “deželni” avtonomiji

26012020

Po sto letih uničevanja slovenske nacionalne, ekonomske in kulturne biti, po množičnem pomoru “cveta naroda” in stotisočih političnih in ekonomskih emigrantih, je menda že (verjetneje komaj “še”!) čas za besedo dve, ki naj izzovejo premislek in poskus poiskati odgovor  na vprašanje, zakaj in kako je bilo to mogoče.

Opomini Poljakov pred stoletjem glede “narodne avtonomije” (Šwiat SŁowiański, 1907, str. 13) pokaže na en vidiki problema, primerjava z zgodbo onkraj meje na Kolpi, Sotli in Dravi pa razkriva še preostanek.

Poljaki so tisti čas začudeni opazovali, kaj počno – po njihovem prepričanju (dotlej) politično pametni in nadarjeni – Slovenci, ki jih je nenadoma obsedlo “narodno besnilo”: zaničevati so pričeli svoje državne temelje – dežele in si začeli izmišljati neko novotvorbo – Slovenijo. V citiranem časopisu so zapisali mdr.: “Zahteva narodne avtonomije je edina točka resnega nesoglasja med Poljaki in Slovenci. Poljaki zahtevajo deželno avtonomijo; ideja narodne avtonomije se je po mnenju poljske revije rodila pri Rusinih, ki so najslabši politiki v Avstriji, ta ideja je neplodna in neizvedljiva. Slovenci naj bi skrbeli, da se Krajnska narodno okrepi; potem naj bi nastopili s programom, da se s Krajnsko združijo slovenski okraji sosednjih dežel. Poljaki in Čehi bi tak program podpirali, in Slovenci bi gotovo rajši imeli tako deželno avtonomijo kakor pa fikcijo narodne avtonomije.”

Kar so povedali Poljaki še pravi čas, so veljaki na Slovenskem trmasto in popolnoma ignorirali. Rinili so z glavo skozi zid in tirali ljudstvo v katastrofo, ki je sledila. Karlov Manifest 16. 10. 1918 je postavil ustavno pravno podlago za uresničitev tega, kar so deset let prej Slovencem svetovali Poljaki: DEŽELNA AVTONOMIJA KRAJNSKE S PRIDRUŽENIMI SLOVENSKIMI OKRAJI. A “jugovirus”, hujši od vsakega “korona virusa”, je nacionalnim voditeljem popolnoma zmedel še tisto malo razuma, kar so ga ohranili.  Trmasto so ignorirali uresničeno “Zedinjeno Slovenijo” v podobi Krajnske, združene s slovenskimi okraji preostalih slovenskih dežel (“vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” = razglas vlade viteza Pogačnika, 31. 10. 1918) in vztrajali pri primitivni “plemenski” (narodni) avtonomiji – ki ji niti imena Slovenija niso upali natakniti. Pod kiklo zagrebških manipulantov so zlezli pod knuto, na katero je opozarjal že Prešeren s svojo pesnitvijo Povodni mož!

Mizerija ravnanj slovenskih “voditeljev” se pokaže v še bolj razločni podobi, ko pogledamo, kaj so počeli sosedje v Zagrebu. Storili – pravzaprav že stoletja počeli – so natančno tisto, kar so Poljaki svetovali Slovencem: Neznatno “deželo” Hrvatsko (ki je imela celo le zgodovinski status subjekta) so nemudoma “kompletirali” še z drugimi “deželami” odn. deli dežel, ki so se jih lahko polastili: Slavonijo, Dalmacijo – in za nagrado kasneje pograbili še Medmurje in Istro z Reko in otoki!) Subjekt, ki je bil sicer znotraj Kraljevine Ogrske nepriznan, a je nekakšno subjektiviteto vendarle imel, Hrvatsko, so dopolnili “s sosednjimi deželami” in ustvarili pravno prepoznaven, v okolju znan (Slovenije – izmišljene tvorbe – ne pozna nihče. Zmanjkalo je že držav, s katerimi nas zamenjujejo…), na državnosti dežel utemeljen subjekt države Hrvatske. Enako so ravnali Čehi – ki so DEŽELO (!!!) Češko “dopolnili” z Moravsko (in za povrh dobili še madžarske Slovake!), in seveda “nemški Avstrijci”, ki so “nadgradili” (Zgornjo in Spodnjo) Avstrijo z ostalimi / deli / dežel z nemško govorečo večino. Vse to je delovalo – saj je temeljilo na DEŽELNI AVTONOMIJI, ne pa na nekem “narodnem” prividu, utopiji, fikciji. In ta privid, ki je postal okvir zgodovinske človeške, materialne in duhovne katastrofe slovenstva, so si namesto DEŽELNE AVTONOMIJE (“Velike Krajnske” – prim. poljska “navodila”) privoščili tisti, ki so jim – ne le Poljaki – pripisovali veliko državnostno potenco, posedovali pa so državno pravno temeljno legitimiteto svojih dežel – ki so bile zgodovinsko prepoznavne in osnova mogočne habsburške tisočletne vladavine (“Notranje avstrijske dežele” – dedna družinska dragotina dinastije! Karantanska dediščina, zanjo so bili pripravljeni umoriti celo kralja…).

Zmedeni um je zgodljal uresničenje “davne sanje” – Zedinjene Slovenije, ko so jo modri ljudje uresničili, bedaki, oplemeniteni z lopovi, pa nemudoma sesuli. In višek intelektualne bede je to, kar danes opazimo okoli sebe: namesto da bi uresničili, kar piše v Temeljni ustavni listini, in “česar polno je (bilo) srce” v zvezdnih trenutkih devetdesetih let prejšnjega stoletja, in vsaj tokrat opazili internacionalno pravno dejstvo, da s(m)o 26. 6. 1991 osamosvojili slovenske dežele, takšne, kot so se 1. 12. 1918 “ujedinile sa Srbijom” – z ozemljem (z določeno državno mejo), oblastjo in državljani, trmasto ponavljamo – v tretje v sto letih – zločin nad lastnim ljudstvom in državo, ko tajimo dejansko in veljavno pravno stanje stvari.

NI NAM REŠITVE. OB TAKŠNI GODLJI NE UMOLKNEJO LE JAGENJČKI…IN SRAMOTA “NE UMIRA POČASI” – PREKLETO HITRO NAS POBIRA.

LJB

26012020

Malo poigravanja s številkami, s posebnim ozirom na vreme in smer vetra…

Ta čas vreme v podtriglavskem raju mešajo različne motnje. Ker večino ciklonov gonijo na predsodkih in ideologijah temlječa mnenja in interpretacije – ki jim jasnina in uravnoteženi tlak ne ustreza – ni odveč premetati nekoliko številk.

Nemci !!! so v Der Grosse Brockhaus, letnik 1930, (gesla Italien, Österreich, Jugoslawien, Istrien, Kärnten) priznali obstoj Slovencev:

–    296 419    (Furlanija in Julijska Benečija v Italiji)

– 1 200 000   (v Kraljevini Jugoslaviji)

–      34 650    (Avstrijska Koroška)

___________________________________________

SKUPAJ

–  1 531 069 je bilo torej Slovencev na začetku minulega stoletja !

___________________________________________

V  RS statistika na začetku 21. stoletja navaja

– 2 080 980   (državljanov RS)

–      10 000   (avstrijska Koroška)

–      52 174   (Italija)

–      10 000   (Hrvatska)

___________________________________________

SKUPAJ

– 2 153 154  naj bi bilo Slovencev po sto letih !

Iz uradnih popisov je mogoče z veliko verjetnostjo sestaviti število v tem obdobju izseljenih in pomorjenih:  žrtev 100 000, izseljenih 300 000. Številke seveda niso natančne – toda za nedvoumno sliko fantastičnega, nikjer na Planetu še ne videnega genocida, vsekakor dovolj natančne.

Ker skupno število 2 153 154 zajema vse državljane, torej tudi priseljene, je mogoče opaziti, da je število Slovencev v obdobju sto let ostalo približno enako – cca 1 500 000.

V zadnjem stoletju se je prebivalstvo vseh evropskih držav vsaj podvojilo. To pomeni, da bi moralo biti državljanov RS brez priseljencev vsaj 3 milijone, jih je pa s priseljenci vred komaj 2 milijona, torej je število Slovencev v obdobju zadnjih sto let ostalo skoraj enako.  KAM JE IZGINILO MILIJON IN POL SLOVENCEV?

Ob takem genocidu tudi najbolj znani genocid (vključno Armenci!) obmolkne………… Pri čemer ni odveč povedati, da so Slovenci v minulem stoletju v vsaki od vojn imeli vsaj po 7 % žrtev, kar je nekajkrat več, kot so jih imeli “warlords”! (razen Nemčije in SSSR). Srhljivo je videti podatek, da so vsakokrat pomorili več kot eno generacijo mladih moških. Vse to so na Slovenskem – OČITNO – nadomestili priseljenci.

___________________________________________

Samo za primerjavo:

NORVEŠKA      1896      2.000.000            2019      5.328.000

DANSKA            1895      2.236.000            2013       5.603.000

HRVAŠKA         1851       1.708.490            1939        5.515.000     (vsak komentar “kdo je koga” je                                                                                                                                                  popolnoma odveč!!!)

LJB

19012020

SLOVENSKE DEŽELE IN NJIH ZVEZA

Tokratni Dnevnikov Šepet odkriva, kdo so saboterji, ki blokirajo dokončanje osamosvojitve, kakor je zapisana v TUL (kar je prišlo v Jugo, gre ven). Po v Šepetu zapisanem so to ljudje, ki hočejo “odcepljeno jugorepubliko” podrediti severnim sosedom, namesto da bi njim popolnoma enakopravna in enakovredna osamosvojena zveza slovenskih dežel – Republika Slovenija – končno svobodno zadihala, taka in tako, kot ji gre in so nam priborili žrtvovani. Kdor blokira dokončanje osamosvojitve, pljuva po stotisočih žrtvovanih in tega ne more prikriti z nobenim flancanjem in šopirjenjem po njih grobiščih in krajih grozljivih tragedij.