Slovenske dežele in država

Predsednik:

Več kot polovica držav Evropske unije je uvedla taka ali drugačna izredna stanja. Slovenija jih ni.

Hočem reči, da je Slovenija v zapletenih časih razumela pomen tistih demokratičnih vrednot, ki so jo navdihovale v času njene osamosvojitve in so danes naše ustavne kategorije.

Komentar:

Tragedija je, da očitno celo osebe na najbolj odgovornih položajih ne razumejo niti demokratičnih principov kot takih niti ustavne ureditve izrednega stanja v RS. Slavnostni govornik na opustelem prizorišču vseh pomembnih dogodkov v minulih dveh stoletjih – pred prezrto veličastno stavbo slavne slovenske Vojvodine Krajnske (sic!) – je s posebnim poudarkom povedal, da “nismo razglasili izrednih razmer – kar so storile nekatere države – in smo s tem izkazali trdno zavezo demokratičnosti.”
Tragedija! Prav zaradi prikrivanja dejanskega stanja – prikrivanja, da demokratični odločevalski korpus ne deluje normalno, so lahko uzurpatorji političnega odločanja mimo običajnih postopkov počeli svoje sumljive rabote – na vsej sceni, ki jo pokriva izvršno vejevje! Prav zato, da se tako početje onemogoči, je v slovenski ustavi določena razglasitev izrednih razmer, s čemer se prenese odločanje in OSEBNA ODGOVORNOST (!!!!) na predsednika republike, ki je dolžan o storjenem poročati državnemu zbori nemudoma, najkasneje pa šest mesecev potem, ko se po poteku izrednih razmer zbor zopet lahko sestane.
Iz aviona se vidi, da je na ta način zagotovljena demokratičnost (predsednik države je neposredno izvoljen od vseh državljanov!) in še zlasti preglednost in odgovornost odločanja.
Hudo je v državi, v kateri vodilni družbeni segmenti po vsem sodeč nimajo pojma ne o državi ne o demokraciji…..znajo – tako izkušnja – pa izredno stanje dobro izkoristiti tako, da ga ne razglasijo, in vse v neurejenih okoliščinah storjeno izmaknejo demokratičnemu nadzoru.

Neverjetna sposobnost preživetja, mimikrija in še zlasti usodno poškodovanje organizma, v katerega se zajeda in od njega živi, pa ga prej ali slej uniči (“odmiranje države” – Edi!), je značilnost združbe, ki jo poznamo oz. smo njene učinke imeli čast spoznati / občutiti (nekateri tudi preživeti) kot boljševike različnih Enih in Edinih Partij z “Enim in Edinimi večnim (vsaj nekaj desetletij) Vodjo”!

Takole nekako je videti napadeno deblo “DRŽAVE”, ko se vanj zažre “roparski parazit” z izjemno adventivno sposobnostjo (da obstane tudi v okoliščinah, ko vse drugo odmre – oz. zna / zmore “sestopiti z oblasti”  ravno o pravem času in na pravi način, da se zaleze v novega “nosilca”. To je tudi razlog, zakaj se praviloma povzpne na oblast v okoliščinah hude krize – vojne, epidemije, katastrof…:

Internacionalno pravno dejansko stanje slovenske dežele Primorske (nemško: Küstenland, italijansko: Litorale, po Rapallu Julijska Benečija, italijansko: Venezia Giulia, med II. vojno po kapitulaciji Italije do konca vojne del nemške zasedbene cone Jadransko Primorje, nemško: Okkupazion Zone Adriatisches Küstenland, italijansko: Zone di operazioni Prealpi – Litorale adriatico, po mirovni pogodbi 1947, potrjeni v Osimu 1975 z dokončno meddržavno razmejitvijo razdeljena med SFRJ in Republiko Italijo, kjer je ohranila ime Julijska Benečija – italijansko: Venezia Guilia, ki je del dežele Furlanija – Julijska Benečija, italijansko: Friuli – Venezia Giulia) je na današnji dan enako, kot so to določile veljavne meddržavne pogodbe. Da v primeru, kadar je na mizi te vrste veljavno stanje, noben notranji akt kogar koli nima nobene veljave in nobenega učinka, je zapisano v arbitražni odločbi. Ker arbitražna odločba ni implementirana – konzumirana, ne učinkuje in ne spreminja relevantnih dejstev glede poteka državne meje slovenskih dežel s “preostankom SFRJ”, s katerimi so slovenske dežele sestavile državo, ki so jo z razglasitivjo osamosvojitve dne 26.6.1991 zapustile – takšne in tako (s PROKLAMACIJO – RAZGLASITVIJO! Ne z neko “deklaracijo”, ki je akt brez vsakega pravnega učinka!), kot so jo sestavile.

Nemška revija prinaša lepo nanizane lepote slovenske dežele Primorske. Trmasto vztrajanje pooblaščenih oseb, da se arbitražna odločba (29062017), četudi je zaradi lažnivega slovenskega memoranduma in grobih kršitev natančnih določb Sporazuma o abitraži v celoti nična – null and void (in jo južna soseda iz “posebnih” razlogov v celoti zavrača, ne priznava!) – na vsak način in kljub vsemu implementira / izvrši, in je novi predsednik sosednje države že na prvem srečanju s slovenskim predsednikom razumljivo napovedal, da se bodo na podlagi te odločbe “pogovarjali naprej” (aja – do kam? koliko/kako so lačni “naši” za “privat drobtine”?), razločno pripoveduje, da se bo slovenska dežela Primorska v tem primeru dokončno poslovila od polovice svojega državnega teritorija, četudi so jo kot celovito državo/deželo upoštevale vse meddržavne pogodbe in vsi mednarodni sporazumi  doslej. Celo domoljubni primorski borci proti fašizmu in za svobodo navdušeno prepevajo o “vstali Primorski” – čeprav so jo prvi/prvič v zgodovini prav oni sami popolnoma scefrali……..(pri živem telesu!). To po svoje razloži tragedijo, da bodo njihovo delo dokončali tisti, ki navedeno početje vedno znova slavijo.

Vrbnik na Krku

Trsat in Opatija (ki so jo ustvarili ljubljanski avguštinci, ki so svoj samostan pri sv. Jakobu v Ljubljani preselili v zapuščeno opatijo sv. Jakoba na kamniti livadi pod Učko nasproti Sv. Vida – danes Reke, moderno turistično središče na naredila Južna železnica)

Objavljeno celotno besedilo sodbe in politični ter strokovni odzivi v vsem pritrjujejo tu navedenemu mnenju/komentarju k sodbi:

Skladno z današnjim poudarkom ministra Cerarja (v odstopu) na tiskovni konferenci  glede odločitve sodišča o pristojnosti, je očitno, da je bistvo problema v arbitražni odločbi (Final Award) in ne v katerem koli drugem vidiku. Zato je potrebno znova opozoriti, da je vse, kar se dogaja v zvezi z arbitražno odločbo, brezpredmetno. Arbitražna odločba je izdelek arbitrov, ki so morali odločati na podlagi memorandumov. Slovenski memorandum je poln laži. Hrvaški pa je brezpredmeten, ker skladno s Sporazumom o arbitraži Republika Hrvatska ni in ne more biti stranka v postopku določanja poteka meje.

Prva in ključna laž v memorandumu slovenske vlade je, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati”, kar je vsej javnosti (tudi strokovni) znana, očitna neresnica in laž. Lažnivih navedb v slovenskem memorandumu tako ali tako mrgoli. Zaradi tega je arbitražna odločba nična. (Null and void)

Postopek je treba na podlagi še vedno veljavnega Sporazuma o arbitraži ponoviti na podlagi relevantnih dejstev.

Prvo in odločilno relevantno dejstvo je, da je ob razglasitvi svoje osamosvojitve (26. 6. 1991) država Republika Slovenija imela državno mejo s preostankom SFRJ in ne s socialistično jugoslovansko republiko Hrvatsko, ki tedaj sploh ni bila subjekt. Bila je integralni del SFRJ (in kot taka tudi agresor na osamosvojeno Slovenijo).

Tako ali tako pa bi morala sosednja jugoslovanska republika, ko je razglasila svojo odcepitev (RH se ni osamosvojila, ker v državo, ki jo je zapuščala, ni prišla kot subjekt internacionalnega prava, kar so slovenske dežele bile!), najprej in takoj priznati obstoječo, znano in od  trenutka vstopa slovenskih dežel v povezavo, ki jo je Republika Slovenija zapustila z razglasitvijo osamosovjitve dne 26. 6. 1991, tudi dokumentirano in uradnih zemljevidih zabeleženo državno mejo slovenskih dežel (ki je v Temeljni ustavni listini ubesedena s formulacijo o meji “v okviru dosedanje SFRJ”!)

Ker tega odcepljena jugoslovanska republika Hrvatska ni storila, je pravna subjektiviteta Republike Hrvatske pod velikim vprašajem.

V luči navedenih dejstev je torej vse v zvezi z obstoječo Final Award brezpredmetno in nepotrebno zapravljanje ne le denarja, marveč tudi časa, časti in ponosa, z ozirom na državni interes suverene države pa je vtis, da meji na kriminal. Da imajo odgovorni težave že z jezikom, dokazuje vztrajanje na napačni, potvorjeni dikciji ARBITRAŽNI SPORAZUM. Ta sporazum ne obstaja. (Edino) veljavno besedilo sporazuma  – v angleškem jeziku – namreč govori o SPORAZUMU O ARBITRAŽI. (Zapisano je ARBITRATION AGREEMENT in ne ARBITRAL AGREEMENT – ki je tako ali tako contradictio in adjecto! in ga angleško govoreči kolikor toliko pravnik niti prebrati ne upa, če govori o arbitriranju…) Niti osnov pravne abecede po vsem sodeč ni na spisku uradnikov na MZZ – v današnjem pogovoru na TVS je pooblaščenec MZZ vztrajno smetil eter z “arbitražno razsodbo”, ki je nekaj neobstoječega. Obstaja le arbitražna odločba (v angleščini “končna” : FINAL AWARD).

AL 31012020

DE CIVITATE

O “narodni” in “deželni” avtonomiji

26012020

Po sto letih uničevanja slovenske nacionalne, ekonomske in kulturne biti, po množičnem pomoru “cveta naroda” in stotisočih političnih in ekonomskih emigrantih, je menda že (verjetneje komaj “še”!) čas za besedo dve, ki naj izzovejo premislek in poskus poiskati odgovor  na vprašanje, zakaj in kako je bilo to mogoče.

Opomini Poljakov pred stoletjem glede “narodne avtonomije” (Šwiat SŁowiański, 1907, str. 13) pokaže na en vidiki problema, primerjava z zgodbo onkraj meje na Kolpi, Sotli in Dravi pa razkriva še preostanek.

Poljaki so tisti čas začudeni opazovali, kaj počno – po njihovem prepričanju (dotlej) politično pametni in nadarjeni – Slovenci, ki jih je nenadoma obsedlo “narodno besnilo”: zaničevati so pričeli svoje državne temelje – dežele in si začeli izmišljati neko novotvorbo – Slovenijo. V citiranem časopisu so zapisali mdr.: “Zahteva narodne avtonomije je edina točka resnega nesoglasja med Poljaki in Slovenci. Poljaki zahtevajo deželno avtonomijo; ideja narodne avtonomije se je po mnenju poljske revije rodila pri Rusinih, ki so najslabši politiki v Avstriji, ta ideja je neplodna in neizvedljiva. Slovenci naj bi skrbeli, da se Krajnska narodno okrepi; potem naj bi nastopili s programom, da se s Krajnsko združijo slovenski okraji sosednjih dežel. Poljaki in Čehi bi tak program podpirali, in Slovenci bi gotovo rajši imeli tako deželno avtonomijo kakor pa fikcijo narodne avtonomije.”

Kar so povedali Poljaki še pravi čas, so veljaki na Slovenskem trmasto in popolnoma ignorirali. Rinili so z glavo skozi zid in tirali ljudstvo v katastrofo, ki je sledila. Karlov Manifest 16. 10. 1918 je postavil ustavno pravno podlago za uresničitev tega, kar so deset let prej Slovencem svetovali Poljaki: DEŽELNA AVTONOMIJA KRAJNSKE S PRIDRUŽENIMI SLOVENSKIMI OKRAJI. A “jugovirus”, hujši od vsakega “korona virusa”, je nacionalnim voditeljem popolnoma zmedel še tisto malo razuma, kar so ga ohranili.  Trmasto so ignorirali uresničeno “Zedinjeno Slovenijo” v podobi Krajnske, združene s slovenskimi okraji preostalih slovenskih dežel (“vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” = razglas vlade viteza Pogačnika, 31. 10. 1918) in vztrajali pri primitivni “plemenski” (narodni) avtonomiji – ki ji niti imena Slovenija niso upali natakniti. Pod kiklo zagrebških manipulantov so zlezli pod knuto, na katero je opozarjal že Prešeren s svojo pesnitvijo Povodni mož!

Mizerija ravnanj slovenskih “voditeljev” se pokaže v še bolj razločni podobi, ko pogledamo, kaj so počeli sosedje v Zagrebu. Storili – pravzaprav že stoletja počeli – so natančno tisto, kar so Poljaki svetovali Slovencem: Neznatno “deželo” Hrvatsko (ki je imela celo le zgodovinski status subjekta) so nemudoma “kompletirali” še z drugimi “deželami” odn. deli dežel, ki so se jih lahko polastili: Slavonijo, Dalmacijo – in za nagrado kasneje pograbili še Medmurje in Istro z Reko in otoki!) Subjekt, ki je bil sicer znotraj Kraljevine Ogrske nepriznan, a je nekakšno subjektiviteto vendarle imel, Hrvatsko, so dopolnili “s sosednjimi deželami” in ustvarili pravno prepoznaven, v okolju znan (Slovenije – izmišljene tvorbe – ne pozna nihče. Zmanjkalo je že držav, s katerimi nas zamenjujejo…), na državnosti dežel utemeljen subjekt države Hrvatske. Enako so ravnali Čehi – ki so DEŽELO (!!!) Češko “dopolnili” z Moravsko (in za povrh dobili še madžarske Slovake!), in seveda “nemški Avstrijci”, ki so “nadgradili” (Zgornjo in Spodnjo) Avstrijo z ostalimi / deli / dežel z nemško govorečo večino. Vse to je delovalo – saj je temeljilo na DEŽELNI AVTONOMIJI, ne pa na nekem “narodnem” prividu, utopiji, fikciji. In ta privid, ki je postal okvir zgodovinske človeške, materialne in duhovne katastrofe slovenstva, so si namesto DEŽELNE AVTONOMIJE (“Velike Krajnske” – prim. poljska “navodila”) privoščili tisti, ki so jim – ne le Poljaki – pripisovali veliko državnostno potenco, posedovali pa so državno pravno temeljno legitimiteto svojih dežel – ki so bile zgodovinsko prepoznavne in osnova mogočne habsburške tisočletne vladavine (“Notranje avstrijske dežele” – dedna družinska dragotina dinastije! Karantanska dediščina, zanjo so bili pripravljeni umoriti celo kralja…).

Zmedeni um je zgodljal uresničenje “davne sanje” – Zedinjene Slovenije, ko so jo modri ljudje uresničili, bedaki, oplemeniteni z lopovi, pa nemudoma sesuli. In višek intelektualne bede je to, kar danes opazimo okoli sebe: namesto da bi uresničili, kar piše v Temeljni ustavni listini, in “česar polno je (bilo) srce” v zvezdnih trenutkih devetdesetih let prejšnjega stoletja, in vsaj tokrat opazili internacionalno pravno dejstvo, da s(m)o 26. 6. 1991 osamosvojili slovenske dežele, takšne, kot so se 1. 12. 1918 “ujedinile sa Srbijom” – z ozemljem (z določeno državno mejo), oblastjo in državljani, trmasto ponavljamo – v tretje v sto letih – zločin nad lastnim ljudstvom in državo, ko tajimo dejansko in veljavno pravno stanje stvari.

NI NAM REŠITVE. OB TAKŠNI GODLJI NE UMOLKNEJO LE JAGENJČKI…IN SRAMOTA “NE UMIRA POČASI” – PREKLETO HITRO NAS POBIRA.

LJB

26012020

Malo poigravanja s številkami, s posebnim ozirom na vreme in smer vetra…

Ta čas vreme v podtriglavskem raju mešajo različne motnje. Ker večino ciklonov gonijo na predsodkih in ideologijah temlječa mnenja in interpretacije – ki jim jasnina in uravnoteženi tlak ne ustreza – ni odveč premetati nekoliko številk.

Nemci !!! so v Der Grosse Brockhaus, letnik 1930, (gesla Italien, Österreich, Jugoslawien, Istrien, Kärnten) priznali obstoj Slovencev:

–    296 419    (Furlanija in Julijska Benečija v Italiji)

– 1 200 000   (v Kraljevini Jugoslaviji)

–      34 650    (Avstrijska Koroška)

___________________________________________

SKUPAJ

–  1 531 069 je bilo torej Slovencev na začetku minulega stoletja !

___________________________________________

V  RS statistika na začetku 21. stoletja navaja

– 2 080 980   (državljanov RS)

–      10 000   (avstrijska Koroška)

–      52 174   (Italija)

–      10 000   (Hrvatska)

___________________________________________

SKUPAJ

– 2 153 154  naj bi bilo Slovencev po sto letih !

Iz uradnih popisov je mogoče z veliko verjetnostjo sestaviti število v tem obdobju izseljenih in pomorjenih:  žrtev 100 000, izseljenih 300 000. Številke seveda niso natančne – toda za nedvoumno sliko fantastičnega, nikjer na Planetu še ne videnega genocida, vsekakor dovolj natančne.

Ker skupno število 2 153 154 zajema vse državljane, torej tudi priseljene, je mogoče opaziti, da je število Slovencev v obdobju sto let ostalo približno enako – cca 1 500 000.

V zadnjem stoletju se je prebivalstvo vseh evropskih držav vsaj podvojilo. To pomeni, da bi moralo biti državljanov RS brez priseljencev vsaj 3 milijone, jih je pa s priseljenci vred komaj 2 milijona, torej je število Slovencev v obdobju zadnjih sto let ostalo skoraj enako.  KAM JE IZGINILO MILIJON IN POL SLOVENCEV?

Ob takem genocidu tudi najbolj znani genocid (vključno Armenci!) obmolkne………… Pri čemer ni odveč povedati, da so Slovenci v minulem stoletju v vsaki od vojn imeli vsaj po 7 % žrtev, kar je nekajkrat več, kot so jih imeli “warlords”! (razen Nemčije in SSSR). Srhljivo je videti podatek, da so vsakokrat pomorili več kot eno generacijo mladih moških. Vse to so na Slovenskem – OČITNO – nadomestili priseljenci.

___________________________________________

Samo za primerjavo:

NORVEŠKA      1896      2.000.000            2019      5.328.000

DANSKA            1895      2.236.000            2013       5.603.000

HRVAŠKA         1851       1.708.490            1939        5.515.000     (vsak komentar “kdo je koga” je                                                                                                                                                  popolnoma odveč!!!)

LJB

19012020

SLOVENSKE DEŽELE IN NJIH ZVEZA

Tokratni Dnevnikov Šepet odkriva, kdo so saboterji, ki blokirajo dokončanje osamosvojitve, kakor je zapisana v TUL (kar je prišlo v Jugo, gre ven). Po v Šepetu zapisanem so to ljudje, ki hočejo “odcepljeno jugorepubliko” podrediti severnim sosedom, namesto da bi njim popolnoma enakopravna in enakovredna osamosvojena zveza slovenskih dežel – Republika Slovenija – končno svobodno zadihala, taka in tako, kot ji gre in so nam priborili žrtvovani. Kdor blokira dokončanje osamosvojitve, pljuva po stotisočih žrtvovanih in tega ne more prikriti z nobenim flancanjem in šopirjenjem po njih grobiščih in krajih grozljivih tragedij.

Predstavitev predsedovanja RH

14012020

Predsednik hrvaške vlade Plenković je v prvih stavkih svojega nagovora povedal vso resnico:

“Šele pred tridesetimi leti so na Hrvaškem potekale prve svobodne volitve. Po devetih stoletjih je tako hrvaški narod ponovno dobil svojo suverenost, Hrvaška pa se je vrnila na politični zemljevid sveta.”

In slovenski “državniki”? Je kdo slišal koga, da bi povedal resnico o slovenski državnosti, o državnosti slovenskih dežel, ki so se na podlagi ustavnega dokumenta svojega suverena združile pod oblastjo vlade v Ljubljani – popolnoma enako, sočasno, legitimno in legalno, kot sosednje avstrijske – potem pa vstopile v novo južnoslovansko državo kot subjekt (“zemlje države SHS” piše v dokumentu o “ujedinjenju”, ne piše “Država SHS”!!!) z vsemi državnimi atributi: teritorijem, državljani, oblastjo, ki je pod imenom Republika Slovenija z razglasitvijo osamosvojitve dne 26. 6. 1991 iz povezave izstopil?

Je kdajkoli kdo od slovenskih politikov javno povedal to resnico? Pa je zapisana v vseh veljavnih dokumentih, pogodbah, sporazumih, ustavah? Ne le da molčijo o resnici. Pred tujci opravljajo in manipulirajo za svoje posebne, državno ignorantske, nedržavotvorne posebne (če so sploh njihovi) interese. Lažejo celo o samem datumu osamosvojitve. Potacali so ključni dokument, ki je omogočil samodejno uveljavitev državne meje slovenskih dežel s preostankom SFRJ, kakor so potekale na dan “ujedinjenja” – Sporazum o arbitraži.  Zlagali so se v memorandumu, da sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska “osamosvojili hkrati” dne 25. 6. 1991. Ta podla laž je bila potrebna. Z njo so prekrili resnico, da se je Republika Slovenija osamosvojila/izstopila/ od SFRJ dne 26. 6. 1991 tako, kot je 1. 12. 1918 vstopila: Kot slovenske DRŽAVE – DEŽELE, subjekti internacionalnega prava z vsemi atributi, predvsem pa z natančna določeno državno mejo s preostankom nove države (ki jo je kratkotrajna nacistična hrvaška država NDH nemudoma in brez rezerv priznala maja 1941).

Ni ga junaka, ki bi povedal resnico, da se Republika Slovenija ni osamosvojila od jugoslovanske republike Hrvatske. Kaj šele, da bi vsaj opazil, če si že ne upa izreči, da je bila jugoslovanska republika Hrvatska kot integralni del SFRJ skupaj z ostalimi republikami in pokrajinami agresor na osamosvojeno Slovenijo. Ali pa, da je bila osamosvojena in v vojni obranjena država Slovenija de facto mednarodno priznana kot eden od udeležencev tripartitne Brionske konference (Udeleženci: Evropska skupnost kot sklicatelj, Republika Slovenija kot napadena država in preostanek SFRJ kot agresor). In seveda, da je sosednja jugoslovanska republika Hrvatska svojo odcepitev (“raskid državnopravnih sveza” so zapisali) razglasilašele 8. oktobra 1991.

Tudi tu ni junaka, ki bi povprašal, zakaj je Slovenija (njen zuanji minister Rupel) 26. 6. 1991 priznala Republiko Hrvatsko, ki je ni bilo – bila pa je del agresorja na Slovenijo. No, pravzaprav se je zgodila sreča v nesreči. Nobenega dvoma namreč ni, da omenjeno “ruplovo priznanje” ne obstaja (na internacionalni ravni smešnic ne poznajo, jih sploh ne opazijo) in se je potemtakem zgodilo, kar je prav: Slovenija po 8. oktobru ni ponovila / pravilno priznala nove sosede. Prav je tako zato, ker ta soseda ni izpolnila (poleg mnogih drugih) za mednarodno priznanje bistvenih zahtev: Ni priznala državne meje z obstoječo sosednjo državo Republiko Slovenijo. Slovenija je namreč morala tisti trenutek, ko je razglasila svojo osamosvojitev, priznati brez vsake omejitve obstoječe državne meje s sosedami Italijo, Avstrijo in Madžarsko, ter s preostankom SFRJ (TUL, II. razdelek: “…ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ.” Ne piše “meja med RS in RH”, marveč “V OKVIRU dosedanje SFRJ.” kar pomeni, da je treba upoštevati vse relevantne okoliščine – tu pa je prva; kako in kakšne so slovenske dežele vstopile v državo, nazadnje imenovano SFRJ!)

Hrvatska torej ob razglasitvi svoje odcepitve od preostanka SFRJ obstoječe državne meje z Republiko Slovenijo ni priznala in razglasitve ni mogoče pravno uveljaviti, čeprav ji je Badinterjeva komisija z menji določila, da dotedanje njene znotraj jugoslovanske republiške meje z BiH, Srbijo in Črno goro postanejo državne meje. Državna meje s Slovenijo ostaja nepriznana – niti Badinter se z njo ni ukvarjal, saj je ob začetku delovanja njegove arbitražne komisije že pol leta obstajala kot državna meja suverene države Republike Slovenije, prej pa dolga stoletja kot državna meja slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko. Z vsakega dostojnega državnika in resnega pravnika problema slovenske meje s preostankom SFRJ ni bilo. Ni bilo mogoče spregledati očitnih dejstev. Republika Slovenija je prišla v okvir Jugoslavije kot subjekt in kot taka iz nje izstopila. Jugoslovanska republika Hrvatska pa se je znašla v okiru Jugoslavije kot s strani antantne zmagovalke Srbije okupirana madžarska pokrajina. Ob odcepitvi je torej bila njena edina obstoječa državna meja meja s “slovenskimi deželami” – z že obstoječo suvereno državo Republiko Slovenijo. Trianonska meja Kraljevine SHS z današnjo Madžarsko, kolikor zadeva Hrvatsko, ostaja nekoliko v zraku…(uradni dokumenti HU – CRO) Ostale meje pa je, kot že povedano, pavšalno določil Badinter s spremembo medrepubliških v meddržavne meje.

Res je zanimivo, kako predsednik sosednje države uradno prostodušno javno pove resnico in prizna vse, kar je zapisano v tem obsežnejšem zapisu – da do 1991 hrvaške države ni bilo, da ni nobenega dvoma, da so slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani kot subjekt mednarodnega prava vstopile v jugoslovansko državo, iz nje kot subjekt (Republika Slovenija poimenovan) izstopile. Da drži tudi vse ostalo tu zapisano. A to prizna predsednik sosednje države, naši “državniki” pa ali molčijo, ali pa lažejo – kot so se zlagali v Memorandumu za potrebe arbitražnega tribunala, kjer so zapisali, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati”. Ta laž je postavila južno sosedo – sopodpisnico Sporazuma o arbitraži – v skrajno a popolnoma neupravičeno ugoden položaj glede poteka državne meje. Zaradi te laži tribunal ni mogel (gre pač za arbitriranje!) upoštevati dejanskega in pravno relevantnega stanja, da se je Slovenija osamosvojila od SFRJ z obstoječo državno (ne medrepubliško administrativno !!!) mejo, obstoječo od davnine in s strani NDH tako ali tako že meddržavno priznano, ne pa od jugoslovanske republike Hrvatske.

In še posebej zanimivo (očitno je to eden glavnih razlogov za laži v Memorandumu) je, da nihče noče opaziti natančnega določila v 5. členu Sporazuma o arbitraži, po katerem Republika Hrvatska sploh ni in niti ne more biti stranka v postopku določanja poteka državne meje Republike Slovenije. Na dan 25. 6. 1991 je ni bilo. Nastala je šele z razglasitvijo dne 8. oktobra 1991. Peti člen Sporazuma pa določa, da nič, kar je nastalo po datumu 25. 6. 1991 in se tiče dela in nalog arbitražnega tribunala, nima nobenega pravnega pomena/učinka za delo arbitražnega sodišča.

Izstop sosednje države iz Sporazuma o arbitraži in vse s tem povezane homatije so nedostojna farsa brez vsakega pravnega pomena.  Tribunalova Final Award pa je nična – null and void – saj temelji na lažeh in grobo krši sama določila Sporazuma o arbitraži. Ker Sporazum o arbitraži velja kakršen je bil sprejet,  podpisan, ratificiran in pri OZN evidentiran, je dolžnost tribunala (sedanjega ali na novo izbranega), da postopek v celoti ponovi, tokrat na podlagi relevantnih dejstev in s pravimi strankami v postopku.

A to more zahtevati le vlada Republike Slovenije………………………………………….

DOLINAŠENTFLORJANSKA

IN DA JE VSLED TEGA VES POSTOPEK ARBITRIRANJA NIČEN, ter ga je treba ponoviti na podlagi resničnih relevantih internacionlanih pravnih dejstev.

15. 12. 2017, 14:39  (iz članka na Nova 24)

Nekdanji poveljnik vojaškega letalstva v 5. vojaškem območju JLA Ljubomir Bajić je za hrvaške medije potrdil, da je osebno ukazal napad na poslopje Banskih dvorov v središču Zagreba 7. oktobra 1991. Zaradi tega letalskega napada je hrvaška policija generala Bajića in še pet visokih vojaških častnikov nekdanje JLA v sredo kazensko ovadila. V letalskem napadu na nekdanji hrvaški in jugoslovanski državni vrh leta 1991 je bil ubit civilist, štirje so bili ranjeni. Rakete so zadele tudi objekte pri Banskih dvorih. Gmotno škodo so ocenili na več kot pet milijonov evrov. Dan po napadu je hrvaški sabor na seji v kleti poslopja naftne družbe Ina v Zagrebu razglasil samostojnost Hrvaške. Od leta 2001 na Hrvaškem praznujejo 8. oktober kot dan neodvisnosti.

( Naši velepravniki pa so arbitražni tribunal servisirali z lažnivim podatkom, da sta se RS in RH osamosvojili HKRATI !!!! Čeprav so bili opozorjeni! To v BISTVENEM vpliva na odločanje (tudi) glede meje!!!! moja op.)

Bajić je v četrtek v pogovoru za televizijo N1 povedal, da je kot vojak prisegel državi SFRJ, da bo ščitil njeno ozemeljsko celovitost in ustavni red, ter ocenil, da je bila upravičena njegova odločitev o napadu na Banske dvore, kjer so bili takrat hrvaški predsednik Franjo Tuđman ter predsednika predsedstva in vlade SFRJ Stipe Mesić in Ante Marković. Upokojeni 78-letni general je povedal, da je bila Hrvaška takrat del SFRJ, ki se ji je pod vodstvom Tuđmana uprla z orožjem. Na vprašanje, ali se bo odzval hrvaškemu pravosodju, je odgovoril, da lahko odgovarja samo “svoji domovini in svojemu narodu”.

Leta 2012 v času napenjanja mišic sem uglednemu ambasadorju vplivne velesile poslal promemorio. Ker sem lajal v luno, smo (še) danes tu, kjer smo…

Cit.:

Gospod ambasador je ponovno izrazil svoja pričakovanja in dobre želje v zvezi s pravkar minulimi parlamentarnimi volitvami in prizadevanji za sestavo vlade. To sicer ni ravno vsakdanja diplomatska praksa, je pa vendarle hvale vredno, še posebej, ker mi omogoča, da ponudim gospodu ambasadorju v razmislek nekaj dejstev.

Glede situacije,  v kateri se Republika Slovenija ta hip nahaja, povem, da režimi, če jih izbere ljudstvo, niso glavni problem. Tudi težave s sestavljanjem vlade so posledica, ne vzrok. Stanje, v katerem se moja država nahaja že stoletje, je namreč posledica nenormalnih okoliščin, ki so se začele zaostrovati z industrijsko revolucijo, bojem za trge in surovim nacionalizmom, ki je prevladal. Slovensko prebivalstvo – državljane slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva –  je življenjsko ogrozil zlasti nemški, pa tudi italijanski, madžarski in hrvaški nacionalizem. Zgodilo se je tako, da so slovenski politični voditelji v izrednih razmerah iskali rešitev v povezovanju z južnoslovanskimi sosedi izven okvira svojih dežel, ki so bile in so države, ter so s tem še pospešili oziroma ponudili učinkovite argumente nacionalistom, ki so svoje etnično čiščenje opravičevali z ogrožanjem državnosti in integritete dežel, v katerih smo Slovenci od nekdaj prebivali. Podobni šovinistični in imperialni razlogi so vodili tudi italijanske nacionaliste, ki so osvojitve s konca prve svetovne vojne nadaljevali z Mussolinijem med drugo svetovno vojno. Sistematično so grabili po teritoriju slovenskih dežel tudi Madžari in Hrvati.

Bistveno pri tej slovenski tragediji dvajsetega stoletja je, da slovensko politično vodstvo v času najhujšega etničnega nasilja pred prvo svetovno vojno ni našlo načina in sredstev, da bi v svojem lastnem domu, v prastarih slovenskih deželah – državah, v katerih smo Slovenci živeli tisoč inveč let v miroljubnem in produktivnem sobivanju z različnimi, zagotovilo svojim ljudem temeljne človekove pravice, razvoj in prihodnost. Dobesedno so nas politični voditelji pognali z “dežja pod kap”, v združbo, v kateri smo takoj, v prvem tenutku, izgubili več, kot prej v tisoč letih. Kako nevzdržno je bilo to “rešilno” sobivanje znotraj južnoslovanske balkanske tvorbe, kričijo žrtve, druge izgube in dejstvo, da konec osemdesetih let minulega stoletja ni bilo več mogoče zdržati. Žal se je leta 1991 zgodila znova – morebiti nič manj huda – napaka, kakor se je zgodila na začetku stoletja. “Osamosvojitelji” niso osamosvojili tistega, kar je v južnoslovansko tvorbo vstopilo kot subjekt leta 1918, marveč so odcepili jugoslovansko socialistično republiko z vso navlako vred. Četudi uradna telesa in gremiji povedo, da se je SFRJ leta 1991 razdružila (dissolution), stanje v Republiki Sloveniji priča, da je bližje resnici, kar sem tu poudaril.

Nobeno prizadevanje ne more imeti dobrih rezultatov, dokler nas bremeni omenjena “navlaka”. Problem namreč ni v “režimu”, problem je v “konstrukciji države”. Ljudstvo je hotelo in s plebiscitom enoglasno potrdilo, da hoče ven – torej NAZAJ v prejšnje stanje, NAZAJ v svoje dežele, kjer je do nacionalističnega besnenja sosedov vladalo sožitje in skupno prizadevnaje vseh za skupno dobro. Nacionalističnih gesel in šovinističnega divjanja Slovenci v svojih deželah nikoli niso poznali – bili so le žrtve tega nasilja. Ker so razmere danes v temelju drugačne, in četudi še vedno prihaja do te vrste ekscesov, je Republika Slovenija kljub vsemu samostojna država, ki se mora le otresti stoletne neljube dediščine in svojo državnost postaviti na prave, zdrave, lastne, z zgodovinskimi in materialnimi okoliščinami skladne temelje – to pomeni, uveljaviti državnost slovenskih dežel, ki nikoli ni prenehala, in jih združiti v zvezno državo Slovenijo.

Za tako ustavno rekonstrukcijo države, ki bo zagotovila skladen in propulziven razvoj in delovanje države, si je treba prizadevati, in to je, gospod ambasador, treba z vsem srcem podpreti.

O tej problematiki je časopis Delo objavil več mojih člankov:

15.VI.2011, str. 5 – Gostujoče pero: Kriza, priložnost za iskanje pravih temeljev

29.VIII.2011, str. 5 – Mnenja: Za Zvezno republiko Slovenijo

15.XI.2011, str. 5 – Mnenja: Arbitraža, predmet spora in baloni

Številni teksti so zbrani tudi na mojem blogu:

http://www.domovinasospomini.eu/blog/

Naj sklenem: Težave s trenutnim režimom in problemi s sestavo vlade, so predvsem odmev nedokončane razdružitve. Ta bo dokončana, in bodočnost Slovencev in vseh državljank in državljanov bo zagotovljena, ko bo dosežena ustavna rekonstrukcija države v zvezo dežel, tisočletnih slovenskih držav.  Za to, spoštovani gospod ambasador, je vredno napeti vse sile!

Prav lepo pozdravljam

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica slovenskega parlamenta