O DRŽAVI IN AVTONOMIJI

DE CIVITATE

O “narodni” in “deželni” avtonomiji

 

26012020

 

Po sto letih uničevanja slovenske nacionalne, ekonomske in kulturne biti, po množičnem pomoru “cveta naroda” in stotisočih političnih in ekonomskih emigrantih, je menda že (verjetneje komaj “še”!) čas za besedo dve, ki naj izzovejo premislek in poskus poiskati odgovor  na vprašanje, zakaj in kako je bilo to mogoče.

 

Opomini Poljakov pred stoletjem glede “narodne avtonomije” (Šwiat SŁowiański, 1907, str. 13) pokaže na en vidiki problema, primerjava z zgodbo onkraj meje na Kolpi, Sotli in Dravi pa razkriva še preostanek.

 

Poljaki so tisti čas začudeni opazovali, kaj počno – po njihovem prepričanju (dotlej) politično pametni in nadarjeni – Slovenci, ki jih je nenadoma obsedlo “narodno besnilo”: zaničevati so pričeli svoje državne temelje – dežele in si začeli izmišljati neko novotvorbo – Slovenijo. V citiranem časopisu so zapisali mdr.: “Zahteva narodne avtonomije je edina točka resnega nesoglasja med Poljaki in Slovenci. Poljaki zahtevajo deželno avtonomijo; ideja narodne avtonomije se je po mnenju poljske revije rodila pri Rusinih, ki so najslabši politiki v Avstriji, ta ideja je neplodna in neizvedljiva. Slovenci naj bi skrbeli, da se Krajnska narodno okrepi; potem naj bi nastopili s programom, da se s Krajnsko združijo slovenski okraji sosednjih dežel. Poljaki in Čehi bi tak program podpirali, in Slovenci bi gotovo rajši imeli tako deželno avtonomijo kakor pa fikcijo narodne avtonomije.”

 

Kar so povedali Poljaki še pravi čas, so veljaki na Slovenskem trmasto in popolnoma ignorirali. Rinili so z glavo skozi zid in tirali ljudstvo v katastrofo, ki je sledila. Karlov Manifest 16. 10. 1918 je postavil ustavno pravno podlago za uresničitev tega, kar so deset let prej Slovencem svetovali Poljaki: DEŽELNA AVTONOMIJA KRAJNSKE S PRIDRUŽENIMI SLOVENSKIMI OKRAJI. A “jugovirus”, hujši od vsakega “korona virusa”, je nacionalnim voditeljem popolnoma zmedel še tisto malo razuma, kar so ga ohranili.  Trmasto so ignorirali uresničeno “Zedinjeno Slovenijo” v podobi Krajnske, združene s slovenskimi okraji preostalih slovenskih dežel (“vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” = razglas vlade viteza Pogačnika, 31. 10. 1918) in vztrajali pri primitivni “plemenski” (narodni) avtonomiji – ki ji niti imena Slovenija niso upali natakniti. Pod kiklo zagrebških manipulantov so zlezli pod knuto, na katero je opozarjal že Prešeren s svojo pesnitvijo Povodni mož!

 

Mizerija ravnanj slovenskih “voditeljev” se pokaže v še bolj razločni podobi, ko pogledamo, kaj so počeli sosedje v Zagrebu. Storili – pravzaprav že stoletja počeli – so natančno tisto, kar so Poljaki svetovali Slovencem: Neznatno “deželo” Hrvatsko (ki je imela celo le zgodovinski status subjekta) so nemudoma “kompletirali” še z drugimi “deželami” odn. deli dežel, ki so se jih lahko polastili: Slavonijo, Dalmacijo – in za nagrado kasneje pograbili še Medmurje in Istro z Reko in otoki!) Subjekt, ki je bil sicer znotraj Kraljevine Ogrske nepriznan, a je nekakšno subjektiviteto vendarle imel, Hrvatsko, so dopolnili “s sosednjimi deželami” in ustvarili pravno prepoznaven, v okolju znan (Slovenije – izmišljene tvorbe – ne pozna nihče. Zmanjkalo je že držav, s katerimi nas zamenjujejo…), na državnosti dežel utemeljen subjekt države Hrvatske. Enako so ravnali Čehi – ki so DEŽELO (!!!) Češko “dopolnili” z Moravsko (in za povrh dobili še madžarske Slovake!), in seveda “nemški Avstrijci”, ki so “nadgradili” (Zgornjo in Spodnjo) Avstrijo z ostalimi / deli / dežel z nemško govorečo večino. Vse to je delovalo – saj je temeljilo na DEŽELNI AVTONOMIJI, ne pa na nekem “narodnem” prividu, utopiji, fikciji. In ta privid, ki je postal okvir zgodovinske človeške, materialne in duhovne katastrofe slovenstva, so si namesto DEŽELNE AVTONOMIJE (“Velike Krajnske” – prim. poljska “navodila”) privoščili tisti, ki so jim – ne le Poljaki – pripisovali veliko državnostno potenco, posedovali pa so državno pravno temeljno legitimiteto svojih dežel – ki so bile zgodovinsko prepoznavne in osnova mogočne habsburške tisočletne vladavine (“Notranje avstrijske dežele” – dedna družinska dragotina dinastije! Karantanska dediščina, zanjo so bili pripravljeni umoriti celo kralja…).

 

Zmedeni um je zgodljal uresničenje “davne sanje” – Zedinjene Slovenije, ko so jo modri ljudje uresničili, bedaki, oplemeniteni z lopovi, pa nemudoma sesuli. In višek intelektualne bede je to, kar danes opazimo okoli sebe: namesto da bi uresničili, kar piše v Temeljni ustavni listini, in “česar polno je (bilo) srce” v zvezdnih trenutkih devetdesetih let prejšnjega stoletja, in vsaj tokrat opazili internacionalno pravno dejstvo, da s(m)o 26. 6. 1991 osamosvojili slovenske dežele, takšne, kot so se 1. 12. 1918 “ujedinile sa Srbijom” – z ozemljem (z določeno državno mejo), oblastjo in državljani, trmasto ponavljamo – v tretje v sto letih – zločin nad lastnim ljudstvom in državo, ko tajimo dejansko in veljavno pravno stanje stvari.

 

NI NAM REŠITVE. OB TAKŠNI GODLJI NE UMOLKNEJO LE JAGENJČKI…IN SRAMOTA “NE UMIRA POČASI” – PREKLETO HITRO NAS POBIRA.

 

LJB

26012020

Leave a Reply