ČRNA LUKNJA ENAINDVAJSETEGA STOLETJA

O NEKIH ZNAČILNOSTIH ZNANE PRETEKLOSTI.

30062020

 

Zapisana zgodovina beleži v najbolj oddaljeni davnini tisočletja, ki bi jim lahko nataknili pridevnik doba zgodb. Sledila so tisočletja zidanja imperijev in njihovih orodij (vsa poznamo in blagodati nam je dano v njih brezmejni raznolikosti uživati še dandanašnji), vrenje vrh tanke opne nad geoidno brbotajočo ognjeno maso, drhtečo v vesolju, pa je sedaj mogoče videti kot dobo mnenj in pravljičarstva – vse odeto v lišp in kič akademske bleščave, znanosti in prava. “Podrtija bo velika” lahko prafraziramo znano poved. (Pogled v milijarde let staro preteklost na nočnem nebu pokaže brez števila že dokončanih zgodb!)

 

Neskončno oddaljenost mnenj od dejstev – kar je strukturna tipika prej opisanega stanja – srečujemo na vsakem koraku. Oger je komaj nekoliko pomahal z veljavnim, pravno in strokovno sijajnjim primerom internacionalnega dogovora – Trianonom – že so bruhnili valovi mnenj in pravljic, zapakiranih v ogorčenje. A le korak v stran od utečene struge marenj trdno stoje vsem na očeh neizprosna dejstva, ki kličejo po nečem drugem! Tisti najbolj glasni, ki vpijejo o združitvi svoje dežele, so na čelu kohorte, ki je vedno združeno domovino tamkajšnjih Slovencev cefrala in z “osamosvojitvijo” razcefrala. Prav sedaj se na vse pretege trudi, da bi razkosanje še internacionalno pravno zapečatila, namesto da bi sredi dežele postavili velik spomenik Poglavniku, ki je že pred osmimi desetletji svečano, uradno in s podpisom na veljavnih dokumentih potrdil in nato razglasil, da je meja njegove države na reki Dravi in ne na Muri. Tako dejstva. Mnenja pa…

 

Nič kaj drugačno pravljično zgodbo so napletli na zahodu, na Primorskem, kjer tudi vztrajno odmeva “Vstala Primorska”, vzneseno pa to prepevajo tisti, ki so deželo prvič v njeni tisočletni zgodovini docela ramrcvarili. Od nje je ostala komaj sled in begav spomin. Ja, pa gesla, transparenti, vzkliki in pesem – svetlobna leta oddaljena od dejstev. In tudi tu se je izkazal “Poglavnik”, ki je maja 1941 zadovoljen podpisal meddržavno pogodbo, do kam sega država Hrvatska. Vse avtonomije dežele Primorske (Gorica z Gradiško, Trst, Istra in Reka) so bile znova skupaj. Seveda so jo potem “osvobodili”, cefrali, nazadnje pa še “osamosvojili” (z vsem, kar sodi zraven!) in se še dandanašnji na vse pretege trudijo, da bi jo z neobstoječo arbitražno odločbo (v Memorandumu je vlada grobo prekršila določila Sporazuma o arbitraži) dokončno razcefrali. A kaj naj s tem. To so samo dejstva. V kokošnjaku štejejo mnenja in interpretacije. Da bi pa kaj veljalo, kakor je zapisano? Dajte no…

 

Zevajo v Vesolju črne luknje. Ena več ali manj…. DON’T MATTER

Leave a Reply