ALI LAHKO SPOMENIKI ZASTARAJO (Delo, 9. oktober 2020)
Citiram iz obsežnega besedovanja: “Mi smo bili Avstrijci, ne le da smo bili tudi Avstrijci”. Trditev opozori na rak rano državotvorne in družboslovne misli v kar nekaj zadnjih stoletjih na območju slovenskih dežel. Današnje s(t)anje je učinek in neizogibna posledica ignorance in napak, kar krona še popolna pojmovna in besedna zmešnjava.
Kadar gre za državo (de civitate), ni vseeno, kaj komu pomeni beseda “narod”: ali ljudstvo ali državljane. Kdaj je govor o etniji, kdaj o naciji, kdaj o deželi (ki jo zna upodobiti kakšen sijajni impresionist) ali o državi – kar je dejanski pomen (slovenske!) besede dežela (d’r’žela – kar “drži skupaj = Veliki etimološki leksikon, Petar Skok). V okoliščinah postfevdalne industrijske revolucije in imperialistične ekspanzije “velikih” so se državljani slovenskih dežel zatekali v območje etničnega in lastno državo – deželo – vse bolj prezirali. Le še Prešeren, zadnji (neuspešni) pravdač za slovenski (ne tuji) pravopis, je upesnil svojo deželo (državo!) Krajnsko. Potem je vse utonilo v folklori – Koroška, Štajerska, Primorska… O “slovenski” zablodi so pisali celo v tujini (npr. Poljaki = Swiat Sławianski, 1907, str. 13) in opozarjali sicer politično in državniško najbolj razvite Slovence naj se končno spametujejo in ne tiščijo v neko “narodno” (etnično?) kvazi državo, marveč naj se (končno) zavzamejo za svoje dežele (torej države) in začno prevzemati kolikor največ mogoče v njih tudi oblast. (Najprej v povsem slovenski Krajnski.) Da je to popolnoma tuje še današnjim “Slovencem”, pričajo tudi besede, ki so v rabi: “dobili smo svojo državo”, “ustanovili smo državo” itn.
Tragična bebavost te vrste blebetanj ni le za vse večne čase zapisana v s trupli posejani domovini, marveč je tudi popolna neresnica – Slovenci, naši predniki, so skupaj z različnimi drugimi etnijami vso znano (dokumentirano) zgodovino živeli v svojih (!) državah – deželah. V njih so rasli, jih bogatili in branili. Kakšne so bile “družbene ureditve” v različnih dobah, je drugotno. Kdo je “vladal” – tudi! Še danes Združenemu kraljestvu vlada nemška rodovina. Španiji vladajo francoski Burboni. Švedska kraljeva rodovina je francoska. Rusom, Bolgarom, Grkom, Romunom, Madžarom, Brazilcem, Mehičanom – da ne naštevamo naprej – so vladali carji in kralji tujega rodu. Slovenskim deželam pa so (po danes veljavnem kriteriju za pridobitev državljanstva) vedno vladali domači vladarji – tudi Habsburžani so bili rojeni in so bivali v naših deželah stoletja, ne le nekaj let, kolikor terjajo veljavni predpisi.
Habsburška dinastija je vladala v mnogih državah Evrope in Svetega rimskega cesarstva. Tisto, kar se v praksi poimenuje Avstrija (in je posledica navedena na začetku tega pisanja), je bila dediščina fevdalizma, ki so jo sestavljale Kraljevina Ogrska (Madžarska) in sedemnajst avtonomnih držav, v ustavi (1867) poimenovanih “Vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarjevem svetu na Dunaju”! (kdo bi namreč vsakokrat znova našteval vso to dolgo kačo imen…). Šele splošna stiska in pomanjkanje v zadnjem letu svetovne vojne, je povzročilo, da so (tudi) v dokumentih začeli uporabljati le poimenovanje Avstrija.
Trenutno obeleževanje koroškega slovenskega masakra je prav tako, kot masaker Primorske in po “osamosvojitvi” dokončan skupaj z masakrom s Trianonom vrnjene Štajerske mejne krajine, je posledica ravnanj slovenske politike. Ni bilo niti minimuma zdrave pameti, nobenega upoštevanja dejanskega internacionalnega pravnega stanja, popolnoma so ignorirali opozorila (npr. omenjena s Poljske). Slavljeni “voditelji” so, namesto da bi se pojavili v St. Germaine kot subjekt, državno-pravno povsem enak(o vreden) “severni sosedi”, pognali državljane slovenskih dežel – ki so že razglasile svojo zvezo (“Vlada v Ljubljani pravzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”! – Članek notranjega ministra te vlade v zborniku ob desetletju, Ljubljana, 1929), ki je bila po državni pravni legitimaciji enaka drugi “polovici” – danes Avstrija imenovani – kot brezpravno maso – del “troedinega plemena” (“plemena” !!! Bog udari zločince!) – v balkansko brezpravje, diktaturo in morijo. Tisočletno državnost in slovenske dežele so vrgli na deponijo…….
Ker niti osamosvojitve 26.6.1991, ki tudi v dokumentih o tem pripoveduje, nočemo uresničiti/dokončati – torej vrniti slovenske dežele, ki so se kot “Zemlje države SHS”(!!!) 1.12.1918 “ujedinile sa Srbijom”, v stanje 31.101.1918 – Slovencem očitno ni rešitve. Niti stotisoče pomorjenih ne pomaga. Namesto da bi končno opazili svojo državo, si – kakor pač piha veter ali je vreme – vedno znova izmišljamo – delamo – dobivamo… (čaramo) neko novo.
Ker je vtis, da bomo dokončno pometali stran vso našo zgodovino, temelj nacije, ostaja le še možnost, da svoj “dosežek” v celoti predstavimo (morebiti vnovčimo) kot svetovno dediščino političnega in družbenega kretenizma.
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica