Snovalci ustave so imeli pred očmi TUDI izredne razmere. Ker izredne razmere niso le vojna (danes vidimo, da še najmanj!) marveč imajo različne vzroke in pojavnosti, je v ustavo zapisano, kako je treba ravnati/ukrepati v razmerah, ko državni zbor ne more normalno delovati. Razmislek je upošteval še zlasti nujnost, da se prepreči zlorabo razmer v kateri koli obliki ali namenu. Zato je določeno, da se mora izredne razmere razglasiti, in predsednik vlade prepustiti izvršna pooblastila predsedniku države – razen poslancev edini osebi, izvoljeni od vsega ljudstva. Predsednik države prevzame OSEBNO vso odgovornost in strokovne odločitve (ustreznih organov, teles, vladnih služb…) razglaša kot uredbe z zakonsko močjo in s takojšnjo veljavo, ko pa izredne razmere minejo, se vrnejo pooblastila nemudoma nazaj parlamentu in vladi, izredni ukrepi prenehajo veljati in državni zbor oceni, kar je bilo storjeno.
Niti enega zapleta, težave, podtaknjenih političnih zlorab in podobnega bi ne bilo, ča bi odgovorni ukrepali, kakor zahteva ustava/zakon. Sedaj – še preden je kriza mimo – je že jasno, da bo škode od epidemije še najmanj, v primerjavi s katastrofalnimi posledicami delovanja izvoljenih in pooblaščenih za družbo in prihodnost nacije. ODGOVORNOST pa je izginila v živem pesku neustavnega – nezakonitega ravnanja, prikritega izza fasade navidezne demokratičnosti (dobesedno “zamaskirane”!!).