- Pogibel Poljske.
Anglija in Francija sta se zaradi češkoslovaških dogodkov zelo razburili. Anglija, ki se je temu ves čas otepala, se je končno odločila, da bo sprejela obveznost vojaške pomoči vsaj za obrambo Poljske, ki je od januarja 1939 dalje govorila zahodnima velesilama na srce, da bo sedaj ona na vrsti. Dne 6. aprila 1939 res angleški ministrski predsednik objavlja v spodnjem domu, da je Anglija dala Poljski jamstvo oborožene pomoči, če bi bila napadena. V Nemčiji so angleško jamstvo Poljski sprejeli za izzivanje, kar je dne 28. aprila Hitler v svojem govoru v državnem zboru tudi povedal. Pri tej priliki je Hitler tudi dal odgovor na angleško-poljsko zvezo s tem, da je ukinil prijateljsko nenapadalno pogodbo s Poljsko z dne 24. aprila 1934, kakor tudi pogodbo z Anglijo o omejitvi oboroževanja na morju. To je bil samo prvi del odgovora. Drugi je sledil v začetku majnika, ko sta se dne 8. majnika v Milanu sestala grof Ciano, italijanski zunanji minister, in Ribbentrop, zunanji minister Nemčije. Dne 22. majnika sta prišla oba državnika v Berlin, kjer je bila slovesno podpisana in objavljena nemško-italijanska politična in vojaška zveza. Pri tej priložnosti je bilo tudi razčiščeno zadržanje Italije pri reševanju nemško-poljskega spora, ki ga je nemška vlada hotela v kratkem likvidirati. V juniju in v juliju je zavladala velikanska napetost med Nemčijo in Poljsko, ki je prišla do izraza v strupenem pisanju časopisja, bojevitih govorih državnikov in politikov ter tudi v neredih med Poljaki in nemško manjšino. Napetost se je osredotočila okrog vprašanja Gdanska in so sledila številna posredovanja zahodnih velesil, dokler se grof Ciano in Ribbentrop nista spet sestala v Salzburgu dne 11. avgusta, ko so bili od obeh zaveznikov sprejeti dokonč- ni sklepi glede, neizprosne izvedbe nemških zahtev o vrnitvi Gdanska nemški državi.
Dne 20. avgusta pride velikansko presenečenje, ki pa je naznanjevalo bližajočo se burjo. V Berlinu in v Moskvi so objavili, da bodo podpisali nemško-sovjetsko nenapadalno pogodbo. Presenečenje je bilo tem večje in tem bolj boleče za zahodni velesili, ker sta imeli v Moskvi že dva dolga meseca politična in vojaška odposlanstva, ki so se pogajala za zavezniško pogodbo. Angleško in francosko odposlanstvo se je še nahajalo v Moskvi in z okroglimi očmi gledalo Ribbentropa, ki se je dne 24. avgusta z letalom pripeljal v Moskvo ter še istega dne podpisal s Sovjeti nenapadalni pakt ter prisrčno stiskal Stalinovo roko. Nemčija si je zavarovala hrbet… Anglija in Francija sta izgubili možnost, da bi s pomočjo Sovjetov Nemčijo vzeli v precep po zgledu 1. 1914…
Nemčija je sedaj smela hitro nastopiti. Oprta na zvezo z Italijo in na nenapadalno pogodbo s Sovjeti, s pomočjo zaščitene Slovaške na južnih mejah Poljske, je dne 51. avgusta Poljski predložila svoje predloge glede Gdanska in Pomorja. Ce primerjamo takratne nemške predloge in današnji položaj Poljske, bomo rekli, da so bili nemški predlogi naravnost malenkostni. Po nemških predlogih je nastalo razburkano diplomatično delovanje med Poljsko, Anglijo in Francijo na eni, Nemčijo in zahodnima velesilama na drugi strani. Diplomati so v letalih prihajali in odhajali, toda Hitler je dne 1. septembra presekal vsa ugibanja in pogajanja s svojim govorom v državnem zboru, ko je izjavil, da Poljska na nemške predloge ni odgovorila in da je dal povelje nemški armadi, da »doseže nemške pravice z orožjem«. Takoj po njegovem govoru je bil tudi objavljen zakon, s katerim je bil Gdansk slovesno priključen Nemčiji. Istega jutra so nemške čete tudi že prekoračile poljsko mejo.
Na dan 2. septembra pade še italijansko mirovno posredovanje, ki je imelo za cilj, da omogoči novo mpnakovsko konferenco, ki bi se tokrat pečala s Poljsko. Toda ta predlog ni bil sprejet. Naslednjega dne, torej 3. septembra ob 9h dopoldne je Anglija poslala Nemčiji ultimat, naj svoje čete umakne iz Poljske. Ultimat je potekel opoldne. Opoldne je poslala ultimat tudi Francija in je njen rok potekel ob 5h popoldne. Nemška vlada je v službeni objavi odgovorila, da si prepove, da bi ji kdo pošiljal ultimate. Med Anglijo in Francijo na eni in Nemčijo na drugi strani je nastopilo vojno stanje…
Potek vojnih operacij je trajal tri tedne. Poljska vojska se je hrabro branila. Zahodni velesili sta Poljakom očiiali, da so bili prehitro zlomljeni. Dogodki v Franciji osem mesecev pozneje so pokazali, da je bila obramba poljskega vojaka junaška in da bi imela Poljska pravico očitke. ki jih je od svojih zaveznikov sprejela v septembru, vrniti v juniju 1940. Dne 17. septembra je poljska vlada že zbežala čez mejo v Romunijo, kajti istega dne zjutraj so prišli Sovjeti in Poljakom vpadli v hrbet. Odpor je bil zlomljen. Poljske države je bilo konec. Dne 22. septembra sta Nemčija in Sovjetska Rusija potegnili skozi sredino Poljske prvo ločilno črto, ki je bila z nekaterimi spremembami v posebni pogodbi dne 29. septembra v Moskvi, kamor je Ribbentrop prišel v teku dveh mesecev že tretjič, potrjena kot bodoča državna meja med obema državama. Nemčija si je priključila zahodne dele Poljske, srednji del pa spremenila pod imenom »generalni guvernement« v zaščiteno ozemlje pod njenim nadzorstvom. V juliju 1940 je generalni guverner izjavil, da »guvernement« sicer še ostane, a je trajno postavljen pod okrilje nemške države. Sovjetska Rusija pa je na bivšem poljskem ozemlju izvedla dne 31. oktobra 1959 »prostovoljno priključitev« severnega dela k svoji beloruski sovjetski republiki, medtem ko je bil južni del priključen sovjetski ukrajinski republiki.
Hitler je imel dne 5. oktobra svoj veliki »poljski govor«, v katerem je poročal o rešitvi poljskega vprašanja, nakar je stavil zahodnima velesilama mirovno ponudbo.
Molotov je govoril dne 31. oktobra, kjer je poročal o pridobitvah na Poljskem. Poljska vlada se je preselila v Francijo, kamor ji je sledilo okrog 100.000 vojakov. Poljske države ni bilo več.
4. Smrt Albanije.
V začetku aprila 1959 se je zvedelo o težkih pogajanjih denarnega značaja med Albanijo in Italijo. Pogajanja niso nikamor dovedla. Dne 7. aprila zjutraj pa so se na albanskih tleh izkrcali italijanski vojaki in italijanska letala. Odpor albanske vojske je bil hitro strt. Kralj Zogu je s svojo ženo kraljico Geraldino, ki je bila nekaj dni po porodu, zbežal v Grčijo, Albanija pa je bila, proglašena kot kraljevina pod italijanskim protektoratom in pod italijanskim vladarjem, ki k svojemu naslovu cesarja Abesinije doda še naslov kralja Albanije. Albanija je kot samostojna država izginila tako rekoč v enem samem dnevu.
- Potop baltiških držav.
Sovjetska Rusija je v svojih pogodbah z Nemčijo dosegla, da je Nemčija vse svoje manjšine po baltiških državah, to je v Litvi, Letonski in Estoniji poklicala nazaj v nemško državo. Isti sporazum je bil dosežen tudi glede poljskih pokrajin, ki so prišle pod Sovjete. Nemčija je svoje manjšine zelo hitro izseljevala, kar je bil dokaz za to, da Sovjeti nekaj na Baltiku nameravajo. In res, že dne 24. septembra 1939 so dobile vlade v Estoniji, Letonski in Litvi poziv iz Moskve, naj takoj zaporedno pošljejo svoje zunanje ministre na posvetovanja v Moskvo. Ministri so prihajali v razdobju nekaj dni. 20 sovjetskih divizij se je premikalo od meje do meje lepo po vrstnem redu, kakor so si pač baltiški državniki sledili na Kremlju. Sovjeti so predlagali nenapadalno pogodbo, a so zahtevali, da jim baltiške države priznajo nekatera oporišča na svojih ozemljih. Baltiške državice so to s krvavečim srcem z ozirom na 20 sovjetskih divizij, katerih sence so se odražale enkrat na tej, drugič na drugi meji, sprejele in so v razdobju 14 dni pogodbe podpisale, uveljavile in izvedle. Konec oktobra 1959 so bile sovjetske čete že povsod na baltiški obali in po vseh večjih mestih baltiških držav. Sovjetska propaganda se je potem bohotno razpasla po vsem Baltiku. Prišlo je do novih državnozborskih »volitev«, ki so dale seveda veliko večino sovjetom prijazni stranki, tako da so dne 51. julija 1940 vse tri baltiške države »prostovoljno prosile« sovjetsko vlado, naj jih sprejme v okvir Sovjetske zveze, kar je sovjetska vlada blagohotno sprejela in jih dne 1. avgusta 1940 na seji vseruskega so vjeta tudi slovesno sprejela v svoje naročje, kar je potrdil zunanji komisar Molotov z velikim govorom. Tako so izginile tri baltiške državice, ki so sedaj utonile še pod kulturno navlako boljševizma.
- Žrtve male Finske.
Sovjetska Rusija je hotela v isti sapi, ko je pogoltnila baltiške države, sprejeti vase tudi Finsko in — če bi bilo mogoče — tudi Turčijo. Finska vlada je istočasno, kakor baltiške države, dobila povabilo, naj se predstavi na Kremlju in podpiše podobno pogodbo, kakor njene tri nesrečne posestrime. Toda finska vlada je pogodbo odklonila in se je v septembru in v oktobru razvila vedno večja napetost, ki je dosegla svoj višek v prvem ultimatu Sovjetov, poslanem Fincem dne 26. novembra 1959, ki mu je dne 4. decembra že sledilo vkorakanje sovjetskih čet čez mejo v Karelijsko ožino. Toda Finska je bila trd oreh za sovjetsko vojsko. Ves december, ves januar, ves februar se je krepko držala, odbijala sovjetske napade in prizadejala rdeči vojski boleče izgube. Končno pa je, ker je bil brez pomoči in je od zahodnih velesil dobivala le ustmene izjave sočutja in občudovanja, omagala ter po sovjetskem predoru Mannerheimove črte dne 10. marca 1940 sama zaprosila za mirovna pogajanja in dne 12. marca že sprejela hude sovjetske pogoje, s katerimi je morala odstopiti na jugu in na severu dragocene predele svoje zemlje Sovjetom, ki jim je morala poleg tega prepustiti še važno pomorsko oporišče Hango ter nadzorstvo nad Aalandskimi otoki, na severu pa važne prehode čez njeno ozemlje v Botniški zaliv. Tudi na Finskem so Sovjeti začeli s sovjetsko propagando, da bi oslabljeno deželo spravili najprej v sovjetski režim, potem pa v Sovjetsko zvezo, toda, kakor se je zvedelo, je Finska pravočasno sklenila tajen dogovor z Nemčijo, ki je ob času največjih komunističnih demonstracij na Finskem spomladi 1940 poslala na finsko mejo štiri oklopne divizije, v juliju pa zasedla finsko mesto Vaaso kot oporišče za prehod svojih vojakov na Finsko. Tako je bila Finski prihranjena usoda baltiških držav.