Slovenske dežele in država

15. 12. 2017, 14:39

Jugogeneral Bajić potrdil, da je osebno ukazal napad na Banske dvore v središču Zagreba

Nekdanji poveljnik vojaškega letalstva v 5. vojaškem območju JLA Ljubomir Bajić je za hrvaške medije potrdil, da je osebno ukazal napad na poslopje Banskih dvorov v središču Zagreba 7. oktobra 1991. Zaradi tega letalskega napada je hrvaška policija generala Bajića in še pet visokih vojaških častnikov nekdanje JLA v sredo kazensko ovadila. V letalskem napadu na nekdanji hrvaški in jugoslovanski državni vrh leta 1991 je bil ubit civilist, štirje so bili ranjeni. Rakete so zadele tudi objekte pri Banskih dvorih. Gmotno škodo so ocenili na več kot pet milijonov evrov. Dan po napadu je hrvaški sabor na seji v kleti poslopja naftne družbe Ina v Zagrebu razglasil samostojnost Hrvaške. Od leta 2001 na Hrvaškem praznujejo 8. oktober kot dan neodvisnosti.

( Naši velepravniki pa so arbitražni tribunal servisirali z lažnivim podatkom, da sta se RS in RH osamosvojili HKRATI !!!! Čeprav so bili opozorjeni! To v BISTVENEM vpliva na odločanje (tudi) glede meje!!!! moja op.)

Bajić je v četrtek v pogovoru za televizijo N1 povedal, da je kot vojak prisegel državi SFRJ, da bo ščitil njeno ozemeljsko celovitost in ustavni red, ter ocenil, da je bila upravičena njegova odločitev o napadu na Banske dvore, kjer so bili takrat hrvaški predsednik Franjo Tuđman ter predsednika predsedstva in vlade SFRJ Stipe Mesić in Ante Marković. Upokojeni 78-letni general je povedal, da je bila Hrvaška takrat del SFRJ, ki se ji je pod vodstvom Tuđmana uprla z orožjem. Na vprašanje, ali se bo odzval hrvaškemu pravosodju, je odgovoril, da lahko odgovarja samo “svoji domovini in svojemu narodu”.

Božična zgodba

Vedel je, da bo kmalu sneg in z njim Miklavž in potem jaslice. Z zunanjih okenskih okvirov so namreč izginila lesena polkna, ki so ohranjala stanovanje hladno kljub sončni pripeki. Sedaj so jih zamenjali okviri s šipami in še zadnjič pred zimskim mrakom je že pojemajoča novembrska svetloba vse krajših dnevov sproščeno razsvetlila sobo. Kmalu je noč padla že pred večerjo. Mati ga je spremila v spalnico. Kleče pred posteljo sta skupaj zmolila Sveti angel, potem ga je mati pokrila z odejo in, dokler ni blažen zaspal, tiho prepevala čudovite pesmi – Kaj bi sinku sen prineslo, Stoji učilna zidana, o kiti rožmarina in še mnoge druge, ki jih je uglasbil njen stric.

Da se bližata Miklavž in božič je vedel tudi zato, ker je bilo v teh novembrskih večerih pozno v noč iz očetove sobe slišati ropot orodja. Na Miklavževo je zjutraj lahko prvič videl, kaj je nastajalo v tistih večerih: Čudoviti gradovi iz starih škatel in lepenkastih tulcev, zlepljenih v fantastične srednjeveške gradove in utrdbe, dodelani z mešanico mavca in grundkrede in papirmašeja. Vse skupaj čudovitih barv, postavljeno sredi daril. Že prej nekoč je oče v tisti kot sobe pod strop obesil tanko letev. Na enem koncu je bil velik Märklinov model Zeppelina, na drugem pa potniškega letala Junkers, čigar propeler je poganjal vse skupaj, da je krožilo nad Miklavževimi darili, a tudi nad jaslicami, ki so se kmalu po Miklavžu pojavile na kredenci ob zidu.

Najzgodnejši spomin na božični večer je bil poln tajinstvenega. Mrak in tišina. Tam ob steni čudovita bleščava večernega neba nad Betlehemom. Zvezde migljajo na nebu, ki je prozorni tansparent papir, izza njega pa se nad toploto sveče vrti prav tako prozoren, pobarvan valj z vetrnico na vrhu in seva migljajoče sence na nebo nad Betlehemom kot sliko oblakov, ki hitijo v neznano. Pod to živo sliko se na vse strani kredence razteza sanjska pokrajina, polna skal, grmičja in drevja. Sredi pod Betlehemom pa sije hlevček. Pa Marija, pa Jožef, pa Jezušček sredi, in kravica in osliček zadaj. Po pokrajini so razkropljeni tropi ovac, pred pastirskimi ognji, ki rdeče plapolajo, so gruče pastirjev. Nekateri že vstajajo in hitijo k hlevcu. Po sobi je dišalo po kadilu kakor v cerkvi. In peli so Glej zvezdice božje, Poslušajte vsi ljudje, Tam stoji pa hlevček – in še druge pesmi je naprej pela mama. Dišalo je po piškotih in na pladnju je bila potica.

Tisti prvi božični večer, ki se ga spominja, je bil prav poseben. Čar jaslic je popolnjevalo razkošje okrašenih daril pod božičnim drevescem. In obiski. Bila je vojna. Sosedje iz nadstropja so bili Nemci, cesarski uradniki v ilirskem Dubrovniku, ki so po prvi svetovni vojni pribežali v svojo – tako so menili – Ljubljano. No, v hiši in na vrtu je bilo tako, da so bili kot doma. Nikoli ni srečal bolj prijaznih in vljudnih ljudi. Postali in ostali so mu zgled. A sedaj je prišla vojna. Najprej je videl njihovega sina v uniformi. Na ganku je čistil puško. Pokazal mu je, kako je sestavljena in kako se uporablja.

Potem pa so se nekega jutra spodaj na ulici ustavili veliki vozovi. Delavci so ves dan nosili stvari iz sosednjega stanovanja. Potem so vozovi odpeljali. Doma so mu povedali, da gredo sosedje na Tirolsko, ker bo tu Banditengebiet in se boje za življenje. Zato je bilo tistega božiča, ki se ga prvega spomni, toliko daril pod drevescem. Za slovo. Tudi nekaj dragocenosti še iz Dubrovnika je ostalo. A bilo je konec družbe na vrtu, ki se je imela toliko pogovoriti, on je pa skrbno vlekel na ušesa neznano govorico. Tudi v nadstropju je zevala praznina – a ne za dolgo. Kmalu so dan za dnevom spodaj po ulici ropotali kmečki vozovi z vsake sorte ropotijo, zraven so sedeli ljudje – stari, ženske in otroci, in čudna, mrka kolona je počasi gomazela proti severu. Tisto noč, ko je zvečer odropotal poslednji voz za ovinek, so z Gradu zagrmele silne eksplozije in po strehah je šklopotalo. Tudi kakšna šipa je odžvenketala na pločnik. Vojaki, ki so z Gradu ves teden neprestano streljali tja nekam na Barje, so razstreliti topove. In zjutraj so prazne ulice nenadoma oživele. V sončni dan so se odpirala okna, po ulici so s karlovške strani korakali vojaki, hrup vozil je prekrival glas harmonike, vzdignila se je tudi pesem, iz množice radovednežev na pločnikih so roke ponujale vojakom cigarete, od nekod so se prikazale polne steklenice, in z oken so se vsipale rože. Že drugi dan so v hišo prihrumeli čudni, surovi ljudje s puškami, razlezli so se po vseh prostorih in tudi po stopnišču. Nekaj dni je bilo tako, potem je pa mama od nekod prinesla petrolej in tak zelo fin glavnik, da mu je očistila lasišče uši.

Nedolgo po tistem prvem in hkrati zadnjem takem božiču, ki se ga spominja, je minilo ali postalo drugačno tudi vse drugo. Najprej so bila vhodna vrata v vežo razbita in se niso več zapirala. Luči med vojno ponoči ni bilo dovoljeno prižigati zaradi ukazane zatemnitve, potem, po vojni, pa je nikakor nisi mogel prižgati, četudi si jo hotel – ali ni bilo elektrike ali pa ni bilo žarnice – ne v svetilki, še manj v trgovini. Tudi lesenih polken poleti skoraj ni bilo vredno nameščati na zunanje okenske podboje, saj je bilo veliko stekel zamenjanih z lepenko – po strašni eksploziji, ki jim niti medvojni letalski napadi niti nekajdnevno bobnenje topov z Gradu tik pred koncem vojne ni bilo primerljivo, pa večina. V trgovini čez cesto, kamor ga je mati pošiljala v dolgo vrsto čakajočih po moko ali sol, je največkrat, tik preden se je vzpel prek pulta in prodajalki pomolil živilsko karto, že vsega zmanjkalo. Tudi živilske karte so se namreč spremenile. Niti kupon ni več pomagal. Zmanjkalo…

Pomaranč, fig, rožičev in drugih prej znanih dobrot pa ni moglo zmanjkati. O čem takem namreč police v trgovini sploh niso več ničesar vedele. Tudi on seveda ne, saj je od božičev z razkošno okrašenim drevescem in darili pod njo, ostal le spomin. Otožen. Jaslice so še bile, a so se postarale. Mati mu ni več prepevala s svojim čudovitim glasom. Ni razumel, zakaj nenadoma ni šla več iz hiše. Nikoli več ni šel z njo po ulici, na sprehode ob Ljubljanici, prek Šuštarskega mostu in med stare hiše pod hribom. Ni razumel in bolelo ga je. Ni imel komu več podati roke. A bil je tako sam, ko se je znašel na cesti. In svet, ki ga je obdajal, je bil sedaj čisto drugačen.

Še so bili božiči. Oče ga je vsako leto ta čas vodil po mestu daleč naokoli gledat jaslice. Cerkve so bile prazne, tihotne in odprte vse dneve. Bilo je neskončno lepo – posebej v Štepanji vasi, kjer so bile jaslice postavljene prek celega stranskega oltarja, in s figurami skoraj v naravni velikosti. Take velike figure so imele tudi jaslice pri Srcu Jezusovemu na Taboru, le da so bile bolj obrtniške, lesene – prav tako, kot materijal, iz katerega so bile izdelane. Stolnica je bila resnobna in take so bile jaslice. Na Rakovniku so bile figure narejene iz plošč, take, kot jih je sam doma, iz predlog Bare Remčeve, izrezoval in lepil na trši papir. Na Rakovniku je bilo posebej lepo zato, ker je v prazni in tihi cerkvi skoraj vedno nekdo igral na orgle. Zvoki tega glasbila so ga silno privlačevali. Kar otrpnil je, kadar so iz male cerkvice, ki je stala tik ob njihovem stanovanju, zadonele orgle. Cerkveno okno je bilo tik kuhinjskega okna, in dokler so orgle igrale, je nepremično slonel na njem in zamaknjen poslušal. Bilo je to le dvakrat v letu: za žegnanje na god sv. Florijana in septembra na praznik Marije sedem žalosti.

Velika farna cerkev je bila blizu – na trgu za vogalom. Tja se je začel umikati. Brezmejna lepota notranjosti, bogastvo beneške kiparske in kamnoseške umetnosti, štukature in slikarije, tihota in blaženi mir, tako nepopisno drugačen od hrupa zunaj, kjer je pogosto prek trga rohnela harmonika in se je razlegalo vreščanje pijane množice, mu je bilo zavetje. Neredko je v cerkveno okno priletel kamen. Tudi pot od doma do cerkve, kratka sicer, je bila pogosto huda preizkušnja. Neredko se je s skrajnim naporom izognil uličnim pobalinom, ki jih je motil malo zaradi cilja svoje poti, še bolj pa zato, ker je bil drugačen, opran in zlikan, četudi dosti bolj ubog od njih. Radi so ga pričakali za vogalom. A nič ni moglo zmotiti blaženosti, ko so zadonele orgle, ko je odkrival lepoto koralnega petja, listal po starih knjigah v arhivu nad zakristijo, iskal prave tipke in sozvočja na harmoniju v pevski sobi. Kmalu ga je stari organist začel učiti svoje umetnosti, kar je v glavnem določilo njegovo poznejšo življenjsko pot. Vodila ga je v svet cerkvene glasbe. In ta svet mu je pripeljal naproti dekle.

Srečal jo je, pravzaprav so se srečale njune oči, ko je tistega adventnega nedeljskega večera kot ponavadi pel na frančiškanskem koru pri večerni nedeljski maši. Bilo je to nedeljsko petje dragoceno zanj in je tja redno prihajal od svoje domače fare. Zbor je vodil znani skladatelj, ki mu je praktično in z besedo razstiral tenčice imenovane interpretacija, organist, frater Kanizij pa se je potrudil in ga učil igranja na orgle. Tako je tistega nedeljskega večera v adventu tam na koru na drugi strani, kjer so bile pevke, med znanimi obrazi nenadoma ugledal dve očesi. In se zdrznil. Tudi oni dve očesi sta zrli vanj. Noben ni umaknil pogleda. Po maši je pohitel skozi samostan – moški pevci so namreč prihajali na kor skozi samostan, ženske pa naravnost iz cerkve – in pred cerkvijo iskal to dekle. Kot bi se udrla v tla. Nikjer je ni bilo. In nikoli več tistih oči ni bilo na kor. Ni jih mogel pozabiti.

Tri leta kasneje je kot vsak nedeljski večer šel prek Tromostovja k frančiškanom. In nenadoma otrpnil: Prek drugega mostu so šle v nasprotno smer tiste oči! V trenutku je pozabil na kor in petje. Zdaj ali nikoli. Podvizal se je in videl, da je šla v stolnico. Ko je stopil v cerkev, jo je zaman iskal med ljudmi. Maša je bila s petjem, pa je vedel: na koru je. Že naslednji dan je šel na škofijo k stolniškemu regensu chori, s katerim sta se poznala, saj se je dosti ukvarjal s stvarmi, povezanimi s cerkveno glasbo in je imel opravke tudi na škofiji. Povprašal je, ali lahko prihaja peti na kor. Seveda. Pevcev je povsod manjkalo. In tako so že prvo nedeljo pri glavni deseti maši njegove oči ujele tiste begunske. In sta se tudi pogleda ujela – tokrat za vedno. V žepu je imel dve karti za večerno Franzlovo gostovanje v LaBoheme. Stopila sta skupaj v Opero in po predstavi ven v skupno življenje.

Trajalo je še veliko let in zgodilo se je mnogokaj, a pot je bila le ena. In vodila je v le njun božič. Ne naravnost. Življenje ima očitno svoja pota. Že to, kar mu je povedala, kako je pobegnila tistega adventnega večera, ko sta se njuna pogleda prvič ujela, je bilo zgovorno. Vedela je, da bo tu šlo zares in je vse storila, da bi ušla. A usoda je že napisala svoj scenarij.

Najprej ji je naredil majhne jaslice, s katerimi se je posebej potrudil in mu  je zanje znana kiparka, dahavska obsojenka, naredila prekrasno drobno skulpturo svete Družine po njegovi skici. Ko je videla, kakšen prostor je  pripravil za njeno umetnijo, mu izdelka ni hotela zaračunati. Jaslice so bile res nekaj posebnega in primerno darilo za dekle, ki mu je usodno prekrižalo pot. Vedel, čutil je, da razume, doživlja, kar je vanje vložil. In vložil je vse – svoj božič iz otroštva, svoje spomine in svoje upanje. Razumela je, sprejela vlogo, igro in zgodbo. Naredila sta svoj veliki božič in s petimi Jezuščki dala pet novih možnosti stvarstvu.

A kot vsega, kot njegovega prvega božiča, ki je že zdavnaj utonil v spomin, je bilo tudi tega velikega, neponovljivega in samo njunega božiča prekmalu konec. Odšla je za vedno, ko je vse razdala. Verjel je, da je prav zato bogata stopila pred svojega Stvarnika. Njemu pa je prepustila otroke in tiste jaslice. Dal jih je sinu, soimenjaku, ki si jih je zaželel. In ostal je znova sam. Kot že nekoč davno, tudi tokrat ni bilo dragocene roke, po kateri je zaman segal.

Naredil je še ene jaslice. Zadnje. Prvič zase, za svoj zadnji božič, kadarkoli že bo prišel. Saj božič ni nič drugega, kot konec dolgega hrepenečega pričakovanja in skrivnosten začetek neznanega novega.

Večna zgodba. Božična zgodba.

Andrej Lenarčič, 11.12.2009

Novica 10.10.2022: Preganjani, zaprti in veleizdaje obtoženi pisatelj je prejel nagrado Vaclav Havel

Predgovor k slovenski izdaji njegovega dela Oblast manipulacije (2009):

Kara-Murza, Oblast Manipulacije

12.04.2022: aretiran (zaprt, obtožen veleizdaje)

10.10.2022: prejemnik nagrade Vaclav Havel

Spremna beseda

Že ob uvodnih taktih zajetne kompozicije znakov, sestavljenih v pojme in domislice, morebiti dotlej spešni korak zastane. Ne toliko zaradi množine. Najprej in zlasti, ker so že prvi odstavki polni zapažanj, ki niso ravno običajna in vsakdanja. Vsakdan namreč ni popolnjen z zavestjo navideznosti, minljivosti, neznatnosti in krhkosti na prvi pogled mogočnega in stabilnega okolja, ki nas obdaja in na katerem se gremo svoje samopašne igrarije homo-sapiensa. Kara-Murza vrže pred bralca surovo resnico o najbolj nestabilnem sestavu, kar si jih je mogoče predstavljati, o popolni nezavarovanosti vsakega trenutnega stanja. Le kaj je bolj negotovega, kot krogla, plavajoča v etru – le kdo zagotavlja, da bo naslednji trenutek os vrtenja in krožnica okoli Sonca tam, kjer je ta hip? Kdo more biti gotov, da se do neznosnosti tenka trdna opna, ki nas ločuje od žareče vsebine Planeta, ne bo naslednji trenutek razmaknila, vzvalovala, razbesnela v fantazmičen ognjeni kolaps? Solfatare, ognjeniki, gejziri, potresi, zdrsi večjih ploskev ob prelomih so le mrmrajoče opozorilo, ki Zemljane, vezane na svoj čas, ki je od kozmičnega neskončno drugačen, morebiti celo bolj zabava, kot opominja. A vendar so vsepovsod na očeh znamenja, ki razkrivajo kataklizme, ki so se dogajale in so oblikovale materialno okolje na Zemlji.

Trmasto izmikanje resničnosti, ki nas obdaja in od katere smo eksistenčno absolutno odvisni, je zagotovo mati vseh manipulacij. Samomanipulacija.

Kar so vedeli že v antiki, in so zapisali v rek: “Človeštvo hoče biti varano, torej varajmo ga!” torej drži kot pribito. In ker je vse bitje in žitje človeka neločljivo vezano na prevaro – tako ali drugačno, hoteno ali vsiljeno, je avtor Kara-Murza imel kaj početi, ko se je potrudil pogledati v drobovje pojava in ga analizirati v vseh njegovih komponentah, posebej pa še njega skrajno sofisticirane moderne aplikacije – tudi povsem konkretne.

Pravzaprav ne gre za nič novega. Znamenita najdenina iz kraja Nebra na Saškem v Nemčiji, bronasta plošča, ki so jo našli leta 1999, je dokaz, kako površno ljudje razmišljamo o minulih časih in kako pozabljamo na vsakdanje manipulacije, ki so jim bili izpostavljeni ljudje v različnih obdobjih. Ta bronasta plošča/krožnik z določenimi znamenji, je brez dvoma neke vrste koledar, kvazi sončna ura, s pomočjo katere je bilo mogoče določati letne čase. Dandanašnji namreč pozabljamo, kakšen problem je bilo določanje časa in letnih dob v pretekloti. Že prižgati ogenj je bilo na meji čudeža. Kdor je znal določiti uro dneva, pa morebiti celo letni čas in predvideti nebesne pojave, povedati poljedelcu, kdaj orati in kdaj sejati, je imel v rokah ljudske možice. Plošča iz Nebre, in spoznanje (morebiti tudi na njeni podlagi) da so razni “Stonehengi”, ki jih za razliko od britanskega kamnitega, najdemo v Nemčiji v lesenih variantah, nekaj podobnega,  razkrivajo ta orodja posvečenih, ki so z njimi obvladovali ljudstvo. Ne dosti drugače, kot konkvistadorji, ki so z napovedjo nebesnih pojavov krotili domorodce v novem svetu.

Moderni časi, ko si večina že domišlja, da razume atom in vesolje, so metode in področja manipulacije pognali do skrajnosti. Kara-Murza se ne izogiba ničemur. Loteva se z zamahom manipulacij “inženirjev duš”, režiserjev, ki ustvarjajo navidezne svetove, ki človekovi lastni presoji zoperstavljajo vabljive surogate in ki si pospešeno prizadevajo podrediti množice na Planetu.

Velik korak k samo-zavesti nam je pripravil Kara-Murza.

AL, 2009

3. Pogibel Poljske.

Anglija in Francija sta se zaradi češkoslovaških do­godkov zelo razburili. Anglija, ki se je temu ves čas ote­pala, se je končno odločila, da bo sprejela obveznost vo­jaške pomoči vsaj za obrambo Poljske, ki je od januarja 1939 dalje govorila zahodnima velesilama na srce, da bo sedaj ona na vrsti. Dne 6. aprila 1939 res angleški mini­strski predsednik objavlja v spodnjem domu, da je Anglija dala Poljski jamstvo oborožene pomoči, če bi bila napa­dena. V Nemčiji so angleško jamstvo Poljski sprejeli za izzivanje, kar je dne 28. aprila Hitler v svojem govoru v državnem zboru tudi povedal. Pri tej priliki je Hitler tudi dal odgovor na angleško-poljsko zvezo s tem, da je ukinil prijateljsko nenapadalno pogodbo s Poljsko z dne 24. apri­la 1934, kakor tudi pogodbo z Anglijo o omejitvi oboro­ževanja na morju. To je bil samo prvi del odgovora. Drugi je sledil v začetku majnika, ko sta se dne 8. majnika v Milanu sestala grof Ciano, italijanski zunanji minister, in Ribbentrop, zunanji minister Nemčije. Dne 22. majnika sta prišla oba državnika v Berlin, kjer je bila slovesno pod­pisana in objavljena nemško-italijanska politična in vo­jaška zveza. Pri tej priložnosti je bilo tudi razčiščeno za­držanje Italije pri reševanju nemško-poljskega spora, ki ga je nemška vlada hotela v kratkem likvidirati. V juniju in v juliju je zavladala velikanska napetost med Nemčijo in Poljsko, ki je prišla do izraza v strupenem pisanju časopisja, bojevitih govorih državnikov in politikov ter tudi v neredih med Poljaki in nemško manjšino. Napetost se je osredotočila okrog vprašanja Gdanska in so sle­dila številna posredovanja zahodnih velesil, dokler se grof Ciano in Ribbentrop nista spet sestala v Salzburgu dne 11. avgusta, ko so bili od obeh zaveznikov sprejeti dokonč- ni sklepi glede, neizprosne izvedbe nemških zahtev o vrni­tvi Gdanska nemški državi.

Dne 20. avgusta pride velikansko presenečenje, ki pa je naznanjevalo bližajočo se burjo. V Berlinu in v Moskvi so objavili, da bodo podpisali nemško-sovjetsko nenapa­dalno pogodbo. Presenečenje je bilo tem večje in tem bolj boleče za zahodni velesili, ker sta imeli v Moskvi že dva dolga meseca politična in vojaška odposlanstva, ki so se pogajala za zavezniško pogodbo. Angleško in francosko odposlanstvo se je še nahajalo v Moskvi in z okroglimi očmi gledalo Ribbentropa, ki se je dne 24. avgusta z le­talom pripeljal v Moskvo ter še istega dne podpisal s So­vjeti nenapadalni pakt ter prisrčno stiskal Stalinovo roko. Nemčija si je zavarovala hrbet… Anglija in Francija sta izgubili možnost, da bi s pomočjo Sovjetov Nemčijo vzeli v precep po zgledu 1. 1914…

Nemčija je sedaj smela hitro nastopiti. Oprta na zvezo z Italijo in na nenapadalno pogodbo s Sovjeti, s po­močjo zaščitene Slovaške na južnih mejah Poljske, je dne 51. avgusta Poljski predložila svoje predloge glede Gdan­ska in Pomorja. Ce primerjamo takratne nemške predloge in današnji položaj Poljske, bomo rekli, da so bili nemški predlogi naravnost malenkostni. Po nemških predlogih je nastalo razburkano diplomatično delovanje med Poljsko, Anglijo in Francijo na eni, Nemčijo in zahodnima vele­silama na drugi strani. Diplomati so v letalih prihajali in odhajali, toda Hitler je dne 1. septembra presekal vsa ugibanja in pogajanja s svojim govorom v državnem zboru, ko je izjavil, da Poljska na nemške predloge ni odgovo­rila in da je dal povelje nemški armadi, da »doseže nemške pravice z orožjem«. Takoj po njegovem govoru je bil tudi objavljen zakon, s katerim je bil Gdansk slovesno priklju­čen Nemčiji. Istega jutra so nemške čete tudi že preko­račile poljsko mejo.

Na dan 2. septembra pade še italijansko mirovno po­sredovanje, ki je imelo za cilj, da omogoči novo mpnakovsko konferenco, ki bi se tokrat pečala s Poljsko. Toda ta predlog ni bil sprejet. Naslednjega dne, torej 3. septembra ob 9h dopoldne je Anglija poslala Nemčiji ultimat, naj svo­je čete umakne iz Poljske. Ultimat je potekel opoldne. Opoldne je poslala ultimat tudi Francija in je njen rok potekel ob 5h popoldne. Nemška vlada je v službeni objavi odgovorila, da si prepove, da bi ji kdo pošiljal ultimate. Med Anglijo in Francijo na eni in Nemčijo na drugi strani je nastopilo vojno stanje…

Potek vojnih operacij je trajal tri tedne. Poljska voj­ska se je hrabro branila. Zahodni velesili sta Poljakom očiiali, da so bili prehitro zlomljeni. Dogodki v Franciji osem mesecev pozneje so pokazali, da je bila obramba polj­skega vojaka junaška in da bi imela Poljska pravico očit­ke. ki jih je od svojih zaveznikov sprejela v septembru, vrniti v juniju 1940. Dne 17. septembra je poljska vlada že zbežala čez mejo v Romunijo, kajti istega dne zjutraj so prišli Sovjeti in Poljakom vpadli v hrbet. Odpor je bil zlomljen. Poljske države je bilo konec. Dne 22. septembra sta Nemčija in Sovjetska Rusija potegnili skozi sredino Poljske prvo ločilno črto, ki je bila z nekaterimi spre­membami v posebni pogodbi dne 29. septembra v Moskvi, kamor je Ribbentrop prišel v teku dveh mesecev že tretjič, potrjena kot bodoča državna meja med obema državama. Nemčija si je priključila zahodne dele Poljske, srednji del pa spremenila pod imenom »generalni guvernement« v zaščiteno ozemlje pod njenim nadzorstvom. V juliju 1940 je generalni guverner izjavil, da »guvernement« sicer še ostane, a je trajno postavljen pod okrilje nemške države. Sovjetska Rusija pa je na bivšem poljskem ozemlju izvedla dne 31. oktobra 1959 »prostovoljno priključitev« severnega dela k svoji beloruski sovjetski republiki, medtem ko je bil južni del priključen sovjetski ukrajinski republiki.

Hitler je imel dne 5. oktobra svoj veliki »poljski go­vor«, v katerem je poročal o rešitvi poljskega vprašanja, nakar je stavil zahodnima velesilama mirovno ponudbo.

Molotov je govoril dne 31. oktobra, kjer je poročal o pri­dobitvah na Poljskem. Poljska vlada se je preselila v Fran­cijo, kamor ji je sledilo okrog 100.000 vojakov. Poljske države ni bilo več.

      4. Smrt Albanije.

V začetku aprila 1959 se je zvedelo o težkih pogaja­njih denarnega značaja med Albanijo in Italijo. Pogajanja niso nikamor dovedla. Dne 7. aprila zjutraj pa so se na albanskih tleh izkrcali italijanski vojaki in italijanska letala. Odpor albanske vojske je bil hitro strt. Kralj Zogu je s svojo ženo kraljico Geraldino, ki je bila nekaj dni po porodu, zbežal v Grčijo, Albanija pa je bila, pro­glašena kot kraljevina pod italijanskim protektoratom in pod italijanskim vladarjem, ki k svojemu naslovu cesarja Abesinije doda še naslov kralja Albanije. Albanija je kot samostojna država izginila tako rekoč v enem samem dnevu.

5. Potop baltiških držav.

Sovjetska Rusija je v svojih pogodbah z Nemčijo do­segla, da je Nemčija vse svoje manjšine po baltiških drža­vah, to je v Litvi, Letonski in Estoniji poklicala nazaj v nemško državo. Isti sporazum je bil dosežen tudi glede poljskih pokrajin, ki so prišle pod Sovjete. Nemčija je svoje manjšine zelo hitro izseljevala, kar je bil dokaz za to, da Sovjeti nekaj na Baltiku nameravajo. In res, že dne 24. septembra 1939 so dobile vlade v Estoniji, Letonski in Litvi poziv iz Moskve, naj takoj zaporedno pošljejo svoje zunanje ministre na posvetovanja v Moskvo. Ministri so prihajali v razdobju nekaj dni. 20 sovjetskih divizij se je premikalo od meje do meje lepo po vrstnem redu, kakor so si pač baltiški državniki sledili na Kremlju. Sovjeti so predlagali nenapadalno pogodbo, a so zahtevali, da jim baltiške države priznajo nekatera oporišča na svojih ozem­ljih. Baltiške državice so to s krvavečim srcem z ozirom na 20 sovjetskih divizij, katerih sence so se odražale en­krat na tej, drugič na drugi meji, sprejele in so v raz­dobju 14 dni pogodbe podpisale, uveljavile in izvedle. Konec oktobra 1959 so bile sovjetske čete že povsod na baltiški obali in po vseh večjih mestih baltiških držav. Sovjetska propaganda se je potem bohotno razpasla po vsem Baltiku. Prišlo je do novih državnozborskih »volitev«, ki so dale seveda veliko večino sovjetom prijazni stranki, tako da so dne 51. julija 1940 vse tri baltiške države »prostovoljno prosile« sovjetsko vlado, naj jih sprejme v okvir Sovjetske zveze, kar je sovjetska vlada blagohotno sprejela in jih dne 1. avgusta 1940 na seji vseruskega so vjeta tudi slovesno sprejela v svoje naročje, kar je potrdil zunanji komisar Molotov z velikim govorom. Tako so izgi­nile tri baltiške državice, ki so sedaj utonile še pod kul­turno navlako boljševizma.

6. Žrtve male Finske.

Sovjetska Rusija je hotela v isti sapi, ko je pogoltnila baltiške države, sprejeti vase tudi Finsko in — če bi bilo mogoče — tudi Turčijo. Finska vlada je istočasno, kakor baltiške države, dobila povabilo, naj se predstavi na Krem­lju in podpiše podobno pogodbo, kakor njene tri nesrečne posestrime. Toda finska vlada je pogodbo odklonila in se je v septembru in v oktobru razvila vedno večja napetost, ki je dosegla svoj višek v prvem ultimatu Sovjetov, po­slanem Fincem dne 26. novembra 1959, ki mu je dne 4. de­cembra že sledilo vkorakanje sovjetskih čet čez mejo v Karelijsko ožino. Toda Finska je bila trd oreh za sovjet­sko vojsko. Ves december, ves januar, ves februar se je krepko držala, odbijala sovjetske napade in prizadejala rdeči vojski boleče izgube. Končno pa je, ker je bil brez pomoči in je od zahodnih velesil dobivala le ustmene iz­jave sočutja in občudovanja, omagala ter po sovjetskem predoru Mannerheimove črte dne 10. marca 1940 sama za­prosila za mirovna pogajanja in dne 12. marca že sprejela hude sovjetske pogoje, s katerimi je morala odstopiti na jugu in na severu dragocene predele svoje zemlje Sovje­tom, ki jim je morala poleg tega prepustiti še važno po­morsko oporišče Hango ter nadzorstvo nad Aalandskimi otoki, na severu pa važne prehode čez njeno ozemlje v Botniški zaliv. Tudi na Fin­skem so Sovjeti začeli s sovjet­sko propagando, da bi oslab­ljeno deželo spravili najprej v sovjetski režim, potem pa v Sovjetsko zvezo, toda, kakor se je zvedelo, je Finska pra­vočasno sklenila tajen dogo­vor z Nemčijo, ki je ob času največjih komunističnih de­monstracij na Finskem spo­mladi 1940 poslala na finsko mejo štiri oklopne divizije, v juliju pa zasedla finsko mesto Vaaso kot oporišče za prehod svojih vojakov na Finsko. Ta­ko je bila Finski prihranjena usoda baltiških držav.

V času, ko si – ne brez težav – gradimo lastno pravno državo, ni odveč spomniti bralcev, da je naša “pravna država” že kar precej stara zadeva.

Karantansko pravo

V zvezi s pismi bralcev, ki se nanašajo na prvo slovensko državo Karantanijo, je treba omeniti tudi karantansko pravo (institutio Sclavenica), ki ga je v obdobju pred drugo svetovno vojno omenjal tudi ugledni slovenski zgodovinar Josip Mal. V zgodovinskih učbenikih pa ga pisci sploh niso omenjali.

Izpuščali so njegovo navajanje nedvomno zaradi tega, ker je v tistem času lastno pravo pomenilo imeti  lastno državo, ki so jo Slovencem nosilci bodisi pangermanske kot tudi panslovanske in jugoslovanske ideologije vztrajno odrekali. Slovencem so nadevali zgodovinski jarem hlapčevstva, kar se je po drugi vojni tako zelo prilegalo tudi ideologiji zgodovinskega materijalizma.

Ta ideologija je danes sicer ovržena ali pa se kot zgolj akademska tvorba preprosto ne omenja več. Toda domnevno zgodovinski jarem hlapčevstva nad Slovenci je kljub temu ostal.

Znamenita “institutio Sclavenica” je bila isto kot razne “leges” pri zahodnih narodih v zgodnjem srednjem veku (pri Bavarcih, Švabih, Frankih, Langobardih…). Očitno je potemtakem, da gre pri prikazovanju Slovencev kot hlapcev v zgodovini samo za akademsko domislico.

Ljubljana, 14.02.1995

Andrej Lenarčič

Nekaj resnega v poplavi butalske blaznosti:

Ker se je 24.02.2021, pod nerazglašeno/zlorabljeno plahto “izrednih razmer” zgodilo:

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

          U K A Z 

o razglasitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ-D) 

Razglašam Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ-D), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 16. februarja 2021.

Št. 003-02-2/2021-9

Ljubljana, dne 24. februarja 2021

Borut Pahor predsednik Republike Slovenije 

Z A K O N 

O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR (ZVDZ-D) 

1. člen

V Zakonu o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 54/07 – odl. US in 23/17) se v 7. členu v prvem odstavku pred besedo »dopolnil« doda beseda »že«…

nihče po uveljavitvi navedenega zakona (12.09.1992)  “izvoljenih” in po njih imenovanih/postavljenih državnih funkcionarjev/sodnikov/uslužbencev sedaj torej dejansko in dokončno nima zakonitega pooblastila. Od oseb, ki še imajo veljaven mandat in ki morejo in morajo katastrofalno izvedeno osamosvojitev tisočletne slovenske države (dežele /976 “windisch sprach”/ združene od 31.10.1918, vstopile v YU 1.12.1818, izstopile 26.6.1991) končno legalizirati, so delegati “osamosvojitvene skupščine”, predsednik republike MK, in “Drnovškova vlada”, sestavljena 14.05.1992:

https://www.gov.si/drzavni-organi/vlada/o-vladi/pretekle-vlade/2-vlada-republike-slovenije-od-14-maja-1992-do-25-januarja-1993/

Vsi trije subjekti – skupščina, vlada in predsednik – ki jim mandat (po zakonu !!!) ni prenehal, so še vedno (številčno) opravilno sposobni in morejo in morajo izvršiti za legalizacijo potrebna dejanja: Udejaniti TUL, legalizirati (izbrane, ne vseh!!!) sprejete a nelegalne (zato neveljavne) zakone, predpise, sporazume, imenovanja itd., zakonito popraviti 7. člen ZVDZ, predsednik Kučan pa potem razpiše volitve v DZ.

Vsi “nelegalni” so takoj na dopustu.

ČE/KER SE TO NE BO ZGODILO, JE SEVEDA (po 24.02.2021 dokončno) NA DOPUSTU DRŽAVA SLOVENIJA. MOŽNOST ORGANIZIRANIH OGLEDOV BO UREJENA V DOGLEDNEM ČASU. PLINSKE MASKE OBVEZNE. (Vstopnine ne bo, zdravstvena oskrba obiskovalcev – ob potrjenem plačilu vstopnine – zagotovljena).

K poplavi MNENJ velja k tokratnim objavam v Sobotni nanizati nekaj relevantnih DEJSTEV:

Še nikoli nismo bili tako politično osamljeni in šibki.

Na področju internacionalnega prava se z mnenji ni vredno zamujati. Pa vendar bi bilo treba k nizu mnenj, ki so objavljena pod navedenim naslovom, pritakniti nekaj relevantnih dejstev.

Prvo in ključnega pomena je, da se je Slovenija osamosvojila in ne odcepila, kakor so se nekatere druge YU republike, ki v (razpadajočo) povezavo niso “prinesle” lastne državnosti, in jim je zato morala Badinterjeva arbitražna komisija podeliti državni status in atribute (njihove “republiške meje” so postale državne – seveda tiste in tam, kjer ni bilo obstoječe državne meje sosed…). Zato je brez sence dvoma na dlani, da se je Slovenija smela in se je lahko osamosvojila takšna in tako, kot se je v povezavo vključila: S svojimi državnimi atributi (deželami – ZEMLJAMI piše v dokumentu!), ki so ozemlje (državna meja), državljani in oblast. S tem, da se omenjena komisija s Slovenijo sploh ni ukvarjala, je to očitno dejstvo tudi potrjeno.

Drugo dejstvo je, da znotraj YU ni nastalo nič, kar bi imelo učinke na internacionalni ravni (“Notranji pravni akti na internacionalni ravni nimajo nikakega učinka” – izjava vodje katedre za mednarodno pravo na TVS!). V času trajanja južnoslovanske zvezne države so bila uveljavljene le nekatere meddržavne pogodbe s sosedami, ki so spremenile – določile meddržavno mejo. Temeljna ustavna listina RS te spremembe v celoti potrjuje.

Tretje dejstvo glede meje RS s preostankom SFRJ (Slovenija se je osamosvojila od SFRJ!) pa je, da potek meje še vedno ni določen. Arbitražna odločba, sprejeta na podlagi veljavnega, pri Združenih narodih evidentiranega Sporazuma o arbitraži, je ad acta, null and void. In to iz vsaj dveh razlogov:

– 1) Arbitražni memorandum, ki ga je podpisal in tribunalu v Haag poslal PV JJ, je lažniv. Navaja neresnico, da “sta se RS in RH osamosvojili hkrati”. Da je to navadna laž in potvorba (v korist južne sosede!), ni razprave.

– 2) Južna soseda, ki po točki 5. Sporazuma o arbitraži ni stranka v postopku določanja poteka meje (se je pa dobrega pol leta po osamosvojitvi Slovenije pojavila kot soseda), se je s podpisom Sporazuma zavezala, da bo odločbo arbitražnega tribunala upoštevala, ves postopek in samo odločbo zavrača in ignorira.

Ni torej nobenega dvoma, da potek meje med Republiko Slovenijo in sosednjo Republiko Hrvatsko ni določen. Edina določena državna meja je torej še vedno (skladno s Helsinškimi dokumenti) tista, s katero so se slovenske dežele (t.j. države – ZEMLJE) 1.12.1918 “ujedinile sa Srbijom”! Te meje so javno znane, objavljene na vseh relevantnih zemljevidih, dokumenti shranjeni v arhivih na Dunaju, v Budimpešti in v Rimu itd. (Predsednik Republike Avstrije v dopisu pove, da so pooblaščenim vsi dokumenti in karte vsak trenutek na voljo…).

Za nameček: Mejo, o kateri je tu govor in ki obstaja, in je dokumentirana, so oblasti Nezavisne države Hrvatske v celoti in brez rezerve priznale že maja 1941. (Hkrati z mejo na Dravi od Zavrča do sotočja Drave in Mure pod Kotoribo!)

Do morebitnega meddržavnega dogovora z južno sosedo na podlagi veljavnega/zavezujočega Sporazuma o arbitraži torej obstajajo in so mednarodno pravno dejstvo edine obstoječe meddržavne meje Republike Slovenije s preostankom SFRJ, kakor so opisane zgoraj.

Ljubljana, 24. 04. 2021

Strašljive “balkanske zgodbe” minulih stolet(ij) se vračajo na sceno – kot da pandemija ni dovolj…

In znova so nas vpletli.

Varovalni mehanizmi ves čas niso delovali iz preprostega razloga, ker dobro plačani strokovnjaki (za katero “stroko” gre, bo vsak sam uganil!) pravljičarijo in umetelno zaokrožajo naročene zgodbe. In tako bo ostalo in vedno znova nas bodo vpleteni zvlekli zraven kot poceni prikritje svojih lopovščin. Tako je bilo na začetku modernih prekucij v Evropi, ko je Budimpešta “učinkovito”(!) ustavljala Josipove prestolonaslednike in po njegovi smrti Karlu ni dovolila slediti Wilsonovim “točkam”. Ker Zagreb zaradi budimpeštanskega centralizma ni imel nobenih državnih pravnih upravičenj, mu je državnost slovenskih dežel prišla prav v pričakovanem “jugoslovanskem” spopadu z Beogradom. Zgodba je znana in razkriva vse scenarije, ki so tudi v času razpadanja balkanske tvorbe spet prišli prav Zagrebu. Slovenci pa znova paravan za obračunavanja drugih.

Je vtis – in bati se je, da ne vara – da še v tretje bebavo bolščimo v dogajanje, ki ga ne razumemo, se nas pa še kako tiče! In je vanj poleg Zagreba in Beograda seveda vpletena Budimpešta. Slovenci pa (znova) tragikomični paravan…

Nil nove su sole!

OD VSEPOVSOD ODMEVA – NE PESEM, NEKAKŠNO SPRAVAŠTVO OB TRIDESETI OBLETNICI OSAMOSVOJITVE (pomisel k prispevkom o “spravi”)

A še najbolj bi se spodobil kakšen slovesen requiem – maša za mrtve (še najbolj državotvorno ob Spomeniku neznanemu junaku – OSARIJU. O desetletja starem predlogu je že dovolj povedanega!). Zgodba ljudstva, ki so ga zadnjih sto let pospešeno osvobajali in osamosvajali,  povzročili pa nespregledljiv kup mrličev in kataklizmo brez primere. Kako sicer poimenovati kruto resnico, da nas je danes kljub številnim priseljenim (komaj) toliko, kot pred sto leti? Druge nacije so v tem času svojo številčnost vsak podvojile! Gospodarsko in okoljsko škodo pa raje prepustimo za to plačanim.

Je pa treba spregovoriti o praznovanju tridesetletnice razglasitve osamosvojitve Slovenije. Množica besed doslej se v ničemer ne dotakne resnice, ki od vsepovsod štrli vsakomur v nos. V vsej preprostosti in povednosti pa vstane pred nami vsemi, ko se vprašamo: Kaj se je osamosvojilo dne 26.6.1991? Odgovor najprej počaka na dodatno vprašanje: Kaj se sploh more osamosvojiti, in na odgovor: Kar je prej nekaj sestavilo. In smo tu – pri omenjeni resnici:

Dne 26.6.1991 se je z javno razglasitvijo (prim. Pravni terminološki slovar, Ljubljana, 2018) osamosvojilo, kar se je v državo, ki je s tem razpadla, združilo. O tem združevanju je bilo v  javno objavljenem razglasu 1.12. leta 1918 razglašeno, da so se “ZEMLJE (v srbščini to pomeni države) države ( države z malo začetnico!!!)  Slovencev Hrvatov in Srbov ujedinile sa Kraljevinom Srbijom”! In kakor sta se leta 1918 “ujedinila” (sklenila “posel”) le dva subjekta – slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani in Kraljevina Srbija, sta udeleženca “posla” leta 1991 tudi le dva: slovenske dežele imenovane Republika Slovenija in SFRJ. Vse ostalo, kar sodi v proces razpadanja južnoslovanske tvorbe, se je dogajalo kasneje, ko sta bila “na trgu dva subjekta: Republika Slovenija, ki je svojo osamosvojitev in status zavarovala z oboroženo silo, in preostanek SFRJ = SFRJ brez Slovenije. Načela in pravila internacionalnega prava (kasneje – Montevideo Convention, 1933 – ubesedena glede internacionalne pravne subjektivitete države) povedo, da morejo medsebojno “poslovati” le subjekti enakega značaja – torej država z državo. Nikakor ne neka “grupa gradjana” ali “etnična skupina”! Torej pravilno zapisano besedilo v omenjenem razglasu je povedalo, da so se 1.12.1918 v Beogradu z razglasitvijo združile s Srbijo DRŽAVE (imenovane: država SHS). Te države pa so bile tedaj izključno slovenske dežele cislajtanskega dela habsburškega državja, ki so imele vse atribute subjekta internacionalnega prava (z drugimi državami so enakopravno stopale v medsebojne odnose…) in samo z njimi je DRŽAVA Kraljevina Srbija smela sklepati veljavne in učinkovite meddržavne pogodbe/dogovore – tokrat o “ujedinjenju”! S tem, da je do tedaj Srbija že obsegala takratno Južno Srbijo, Sandžak in priključeno Črno goro. S pomočjo sil Antante, kot zmagovalna zaveznica,  pa je tedaj že okupirala dele teritorija premagane Kraljevine Ogrske (Hrvatsko, Slavonijo, Vojvodino) in ozemlje Bosne in Hercegovine (v soupravi Budimpešta – Dunaj!).

Z “ujedinjenjem” nastala država (Jugoslavija) je delovala bolj ali manj enovito. Vsekakor pa nič, kar se je upravnega dogodilo znotraj nje v burnih časih njenega sedemdesetletnega obstoja, ni imelo na internacionalni ravni nikakega učinka, še manj pa je kakor koli prizadelo – spremenilo internacionalno pravno subjektiviteto slovenskih dežel, kakršne so v zvezo prišle. Na to so vplivale le meddržavne pogodbe – npr. Kraljevine SHS z Italijo o prevzemu Primorske in Reke, pa v času Druge vojne pogodba med Italijo, Nemčijo, Madžarsko in Nezavisno državo Hrvatsko o medsebojnem priznanju meja slovenskih dežel in trianonske meje na Dravi (od Zavrča do sotočja s pritokom Muro pod Kotoribo) in seveda vse druge mirovne in meddržavne pogodbe (npr. vrnitev Primorske Jugoslaviji, Državna pogodba o Avstriji…Trianon), ki so določale meje slovenskih dežel znotraj Južnoslovanske države in s sosedami: Italijo, Avstrijo in Madžarsko.

Dejansko internacionaln o pravno relevantno stanje stvari, ki je dotlej znotraj južnoslovanske države “mirovalo”, je prišlo na dan, ko se je ta država znašla v stanju razpadanja. Glasno in najvišji ravni se je pokazalo v izjavi srbskega vožda Miloševiča, s katero je pozival Slovenijo naj vendar že odide. Od vseh jugorepublik sta namreč samo Slovenija in Črna gora prišli v zvezo kot subjekta z vsemi atributi države (seveda tudi ozemljem in državno mejo!). Zato pri kasnejšem “ločevanju” Srbije in Črne gore in dokončni odpravi “Jugoslavije” ni bilo trenj. Prav tako tudi osamosvojitev Slovenije (vsaj za Srbijo) ni bila težava (bila pa je – prim. 1918! – znova hud problem Zagreba, ker jo je hotel zlorabiti v svojem obračunavanju s Srbi. “Da nisam htio, rata ne bi bilo…” je Tudjmanove besede objavil v knjigi njegov general Špegelj). Nasprotno: beograjska politika je ves čas obstoja razumela Slovenijo kot motnjo pri njenih “poslih” z Zagrebom, saj je Zagreb spretno vijugal v tem trikotniku. Še najbolj leta 1918, ko se je izza fasade državnosti slovenskih dežel skušal pritihotapiti v Beograd kot subjekt ujedinjenja. Aleksander ga je seveda “prizemljil” z zgoraj citirano formulacijo v dokumentu o ujedinjenju.

“Mnenja” znamenite Badinterjeve arbitražne komisije so tudi potrdila, da se je Republika Slovenija lahko brez težav osamosvojila, saj je imela za to vse pravne in materialne pogoje. Z njo se “Komisija” sploh ni ukvarjala. Tako ali tako je bila Slovenija v trenutku, ko je “Komisija” nastala in začela delovati, že pol leta suvereni subjekt internacionalnega prava – kot udeleženka tripartitne Brionske konference (Evropska skupnost, kot sklicateljica, Republika Slovenija kot napadena država in preostanek SFRJ kot agresor) tudi de fakto priznana.

Razlog nastanka in delovanja Badinterjeve arbitražne komisije je bilo urejanje statusa delov razpadajoče države. Kot rečeno, s Slovenijo težav ni imela, saj je dotedanja jugoslovanska republika prišla v zvezo z vsemi atributi – tudi državnim teritorijem in določeno državno mejo. “Jugorepublike” Hrvatska, BiH in Makedonija pa so nastale znotraj in v času obstoja SFRJ in niso imele internacionalnih državnopravnih atributov in tako niti svojih državnih meja (medrepubliške so bile administrativne!). Zato je Komisija v svojih “mnenjih” določila, da “republiške meje (teh republik – torej tiste, ki doslej niso bile meddržavne!) postanejo državne” – sicer tem republikam  ne bi bilo mogoče priznati državne pravne subjektivitete.

Osamosvojitveni dokumenti Republike Slovenije – še zlasti Temeljna ustavna listina, drugi razdelek = meje – v celoti upoštevajo relevantno internacionalno pravno stanje stvari. Ni sicer jasno, če so se avtorji zavedali, kaj /kako so zapisali, a to dejstev ne spremeni. In zapisano je = npr. poglavje meje v Drugem razdelku TUL.

Kakor je samozvana “narodnovoditeljska” klika (ves spekter – od desne do leve) leta 1918 pred ljudstvom utajila, kaj se je dejansko zgodilo, da je nastala nova država, zveza slovenskih dežel (razglasitev 31.10.1918 na podlagi suverenovega Manifesta; enako kot Češka in “nemške” dežele Cislajtanije), in nove države ni predstavila ter zahtevala udeležbo ob boku “posestrime” Nemške Avstrije v St. Germaine, marveč državo in državljane kot brezpravno rajo, podrejeno nekemu Zagrebu (ki kot provinca centralizirane Ogrske ni imel nobene legalne podlage), pognala v plen Srbiji, s katero so bili državljani slovenskih dežel do včeraj (11.11.1918 ob 11h) v vojni (Posledice/učinke tega manevra vidimo, vonjamo, štejemo… še dandanašnji), je “osamosvajaška” klika (ponovno vseh barv) tudi resnico o razglasitvi osamosvojitve 1991 pred ljudstvom utajila: Dokumenti in veljavno internacionalno pravno stanje sicer pripovedujejo dejstva OSAMOSVOJITVE (!!!) klika pa ves čas ravna, kot da se je od propadle balkanske umetne tvorbe odcepil “rešilni čoln”, imenovan Republika Slovenija, na katerega je vkrcan ves moralni, idejni, politični in gospodarski šoder propadle države in režima. Čeprav ni nobenega dvoma, da se je 1991 lahko osamosvojilo le tisto, kar je zvezno državo sestavilo, je to dosledno “prepovedana tema!. In še huje: Pojem “Slovenec” kot državljan osamosvojene države Slovenije sploh ne sme obstajati in ni zapisan niti v ustavi. Državljani Slovenije ne obstajajo, saj nimajo niti svojega imena. Se pa toliko bolj vse utaplja v nacionalistični, plemenski, šovinistični, ideološki in “gospodarski” brezpravni greznici. Enako, kot je klika zlorabila leto 1918 in debelo profitirala, se je ponovilo leta 1991.

Česa “tridesetletnico” naj praznuje ogoljufano ljudstvo, prebivalci in državljani slovenskih dežel, pobiti, padli, pomorjeni, pregnani, pobegli, razseljeni, izbrisani, okradeni, ogoljufani, zanikani, osramočeni – raja, ki si niti svojega lastnega imena “ne zasluži”?

Ljubljana,  12. 4. 2021

Op.:

(besedilo je v luči vtikanja naših “mojstrov” v “balkanske posle” še bolj aktualno – velja pa ponoviti, da je Badinterjeva komisija imela vsa pooblastila da vzpostavi nova internacionalna pravna stanja – to pomeni še zlasti, vzpostaviti državnost (teritorij, meje, obblast…) tistim jugorepublikam, ki niso imele svoje lastne državnosti – kot so jo “prinesle” v YU Slovenija (slovenske dežele), Srbija in Črna gora. KOmisija je posebej poudarila, da so po hlesinških dokumentih DRŽAVNE meje nespremenljive. To v prvi vrsti velja z državne meje tistih držav, ki so – kot rečeno – s temi atributi v Jugoslavijo prišle. Zato se je Slovneija smela osamosvojiti takšna, kot je v YU prišla (s tistimi državnimi mejami slovensih dežel!) Srbija in Črna gora pa sta ohranili svoje. “Republiške” meje Hrvatske, BiH in Makedonije, pa so postale državne – in enako kot prej omenjene slovenske, srbske in črnogorske – postale nespremenjljive. Ker je bila Badinterjeva komisija arbitraža, vzpostavljena pod patronatom UN in Evropske skupnosti, teh meja, ki jim je komisija podelila statis državnih meja pod nobenim izgovorom ni mogoče spreminjati. (Samo medklic: še zlati pa ne državnih meja slovenskih dežel, s katerimi so te dežele eta 1918 s Srbijo sestavile državo, ki je SFRJ imenovana leta 1991 razpadla. Kruto dejstvo je, da slovenski politični vrh tega noče razumeti in sprejeti.)