Po desetletjih intervencij, protestov, zahtev, obupa – znova “razveseli” sramotenje v osrednjem časopisu:
Vsemu navkljub je bilo potrebno spet poslati pismo uredništvu:
protest 23022021
“Plečnikova posojilnica od zdaj Minisova” (Delo, 23.2.2021, str.4).
Protestiram zaradi lažne in žaljive navedbe v članku. Zahtevam popravek! Moj pokojni oče, zvesti Plečnikov učenec, sodelavec in življenjepisec, ni bil noben “tehnični risar” (kakor utegne bralec sklepati iz navedbe v članku), marveč arhitekt in ljubljanski urbanist. Projekt Posojilnice je DIPLOMSKO DELO diplomiranega inženirja arhitekture, Vinka Lenarčiča. Z lažjo se sramoti tudi Univerzo v Ljubljani, ki naj bi diplomo inženirja arhitekture podeljevala “navadnim” tehničnim risarjem.
Andrej Lenarčič
Takih pisem je bilo še pa še.
_____________________
To je Plečnikov učenec, dipl. ing. arch. Vinko Lenarčič (pred Tivolijem v Ljubljani)
Skupaj s kolegom/prijateljem/soimenjakom dipl. ing. arch. Vinkom Glanzem, po vojni ustvarjalcu številnih državnih objektov – tudi Skupščine v Ljubljani
Diploma:
O njegovi poklicni poti iz publikacije Plečnikova šola
in zasebno:
Diplomsko delo:
O “Plečniku” pri diplomski nalogi Vinka Lenarčiča:
Npr. Sri Lanka ali Madrid
O grozljivosti vpletanj mediokritet v njegovo stvaritev priča predvsem to, da se je od svoje stvaritve popolnoma oddaljil.
Dogajalo se je marsikaj okoli gradnje/investicije:
nasilno spreminjanje z nesramnimi izgovori
Zaradi tega je pri Plečniku zahteval, da prevzame vodenje izvedbe – Plečnik, ki je vedel, kaj bi ga doletelo, mu ni ustregel. Usmeril ga je na druga dela:
Polno je bil zato zaposlen z velikimi projekti od Slovenije do Prage.
Za svojo stvaritev v Celju se ni več zmenil. Tudi njegov lokostrelec na vrhu stavbe, ki je simboliziral namen Posojilnice: natančno opredeljene (poslovne) cilje in popolni zadetki, je izginil, in zamenjal ga je Kristus na križu(???!!! Hinavci?).
Takole je sam preizkušal lik lokostrelca in primerjavo z znanim v Berlinu:
Medtem je izdelal še urbanistični program za zdravilišče Rogaška Slatina (iz publikacije Tine Bratuš) in vilo v Ljubljani:
Intrige vplivnih so prisilile Plečnika, da je svojega učenca umaknil zaradi “drugega upravičenca”. Mu je pa kot (žaltavo) nadomestilo uredil službo urbanista na mestni občini. Da to Mojstru ni bilo preveč težko, je mogoče slutiti iz drobne omembe v Spominih, kako sta z Mojstrom trčila zaradi predavanja o “razvoju arhitekture”, kjer je VL šokiral Plečnika s svojimi modenimi, tehnično-inženirskimi pogledi. Šok je bil hud. Celo drug Plečnikov študent (Mušič) je o tem pisal (VL sam v svojih spominih pove, da so vsi kolegi močali, ko ga je Plečnik grobo napadel zaradi predavanja…):
Še hujši “trk” je bil soočenje z Mojstrovimi močnimi zaščitniki, ko je šlo za ureditev Tržnice. VL je odločno oporekal monstruozni gradnji Novega Magistrata in zabetoniranju struge Ljubljanice v – tako je rekel – “Cloaco Maximo” – ki je hkrati uničila najlepšo mestno veduto. S projektom ureditve Tržnice tako ni bilo nič… Čas je po sebi prinesel le, da se gradnja mostu ni uresničila. Magistrat pa sploh ne. V rokopisu urbanističnega programa Ljubljane se bere tele vrstice:
Kot mestni urbanist je sodeloval tudi pri pripravah zakonov in predpisov:
Vse do konca vojne je ves prosti čas posvetil slikanju – predvsem v svoji posebni tempera tehniki in sijajnimi velikimi akvareli. Med drugim je njegov tudi edini barvni portret mojstra Plečnika, ki krasi naslovnico Lenarčičevih spominov na učitelja, različni portreti in kopije slavnega Michelangela:
Z Michelangelovim motivom Stvarjenja se je poigral tako, da je kot angele naslikal (takrat šele) tri svoje otroke, Zemljo pa v podobi njemu tako dragega pogleda na Triglav s Krvavca:
Preden je konec vojne popolnoma spremenil življenje, je še naslikal prizor z domačega vrta…
Mlad – dvainšestdesetleten – je odrešen razočaranj potonil v spominu svoje žene in svojih otrok.