ŠVABSKO OGLEDALO — Pravice koroškega vojvode (Prevod – Šavli, Znamenja, str. 83-85)
Koroški vojvoda je lovski mojster rimske države. Njega tudi ne sme imeti niti vzeti za vojvodo in gospoda nihče razen svobodni prebivalci v tej deželi. Ti naj ga vzamejo za gospoda in nihče drug. To so svobodni kmetje te dežele. Ti določijo sodnika izmed njih samih, (tega) ki se jim zdi najtehtnejši in najboljši in najpametnejši, in (pri tem) ne gledajo na nobeno plemstvo (niti na moč), le na poštenje (in resnico), in to delajo na prisego, ki so jo storili deželi in rojakom.
Ta isti sodnik vpraša potem vse prebivalce in vsakega posebej glede na prisego, ki so jo prisegli sodnikom, deželi in rojakom, ali se jim zdi ta gospod in vojvoda deželi in deželanom koristen in dober in ali je tudi dobrodošel, tisti, ki jim ga pač daje in jim ga je tudi dala država, in če jim ni všeč in se jim zdi, da deželi ni dobrodošel, niti primeren, tedaj jim mora država dati drugega gospoda in vojvodo. Če pa (je, da) jim je ta gospod všeč za vojvodo in je tudi deželi dobrodošel, ki jim ga je dala država in deželani, ker ga je tu večina izvolila in rekla, da ga sprejme: „Všeč nam je in se nam zdi dober,” tedaj gredo revni in bogati po skupnem sklepu in ga sprejmejo lepo in častno, kakor je po pravu in šegah dežele.
In mu nadenejo siv skuknjič in dajo okrog rdeč pas, in na njem veliko rdečo torbo, kakor je pripravno in primerno za lovskega mojstra. V njo da svoj sir, svoj kruh in svoj prigrizek, in mu dajo tudi lovski rog, dobro pritrjen z rdečimi jermeni in mu nadenejo tudi dva čevlja z rdečimi vezalkami in preko suknjiča mu dajo siv plašč, in posade nanj siv slovenski klobuk s sivo klobučno vrvico, in ga posade nato na konja in ga peljejo k nekemu kamnu, ki leži med Glanekom in gostiščem pri cerkvi Naše Gospe in ga peljejo trikrat okrog tega kamna in tudi pojejo vsi, majhni in veliki, žene in možje skupaj svoj slovenski kirielejson, to je svojo slovensko pesem in hvalijo s tem Boga in svojega Stvarnika, da je njim in deželi dal gospoda po njihovi volji. In nato so mu pripadle vse njegove pravice, kakor se te imenujejo čast in ugled (in pravo), ki naj jih vojvoda dežele primerno in po pravici ima in uživa .. .
Švabenšpigel, prevod: Šavli, Slovenija, str. 72-74
Vojvoda Karantanije je lovski nadmojster cesarstva.
Razen svobodnih deželanov, ki jih zastopajo »dobri judje«, ga nihče ne more imeti ali napraviti za vojvodo in vladarja. Oni najprej na veči izberejo izmed sebe sodnika (predsednika), to je moža, ki je najbolj sposoben dober in moder, in pri tem ne gledajo ne na plemstvo ne na oblast, temveč zgolj na poštenje.
To naredijo pod prisego, ki so jo dali deželi in deželanom.
Taisti sodnik povpraša potem vse prisotne, vsakega posebej, če se jim zdi tisti, ki jim ga je poslalo kraljestvo, primeren in dober, in če jim je dobrodošel. Če jim ni všeč, potem jim mora kralj poslati drugega gospoda in vojvoda. Če pa jim ustreza, potem gredo po skupnem sklepu vsi, bogati revni, da ga sprejmejo častno in prijazno, kot je prav in v navadi dežele.
Ustoličevanje poteka na griču, imenovanem Krnski grad, kjer je blizu cerkve sv. Petra velik travnik. Na njem je Knežji kamen. Tja pride v spremstvu plemičev in vitezov novi vojvoda z deželnim praporom. Z eno roko vodi marogastega vola in z drugo črno-belega bojnega konja. Vojvoda odloži svoja dragocena oblačila. Potem ga oblečejo v siv suknjič in mu nadenejo rdeč pas, na katerem visi velika rdeča torba, kot se spodobi za lovskega nadmojstra. V njej ima svoj sir kruh in druge jedi. Obesijo mu tudi lovski rog, pritrjen z rdečimi jermeni. Obuje tudi čevlje, ki imajo rdeče vrvice. Končno mu nadenejo še siv plašč in mu posadijo na glavo siv slovenski klobuk, s sivo vrvico, katere en konec mora prosto viseti.
Na Knežjem kamnu sedi svoboden kmet, ki ima to pravico v svoji rodbini po dednem nasledstvu. Vojvoda, držeč v roki palico, stopa naprej. Ob njem so palatin, deželni grof in drugo plemstvo.
Kmet na kamnu zakliče po slovensko: »Kdo je ta, ki prihaja.«
Navzoči odgovorijo: »To je deželni knez!«
Zatem kmet vpraša: »Ali je pravičen sodnik, ki mu je do blaginje dežele, in je svobodnega stanu, da je te časti vreden? Ali je častilec in branilec vere krščanske?« Vsi odgovorijo. »Je in bode.«
Nakar on: »Vprašam torej s kakšno pravico me lahko odstrani s tega sedeža?« Vsi rečejo: »Dal ti bo 60 denarjev, ti prepustil pisane živali in svojo obleko in tvojo hišo osvobodil dajatev«
Zatem se kmet dvigne, in ko je še nalahno udaril vojvodo po licu, mu prepusti svoj sedež.
Vojvoda stopi na kamen, potegne svoj meč in se obrne na vse štiri strani v znamenje, da bo vsem pravičen sodnik.
Govorijo tudi, da napravi potem še požirek hladne vode iz kmečkega klobuka. S tem pred ljudstvom pokaže, da ne hlepi po vinu, temveč da se zadovoljuje s tem, kar zemlja daje za življenje.
Nato ga posadijo na konja in peljejo trikrat okoli Knežjega kamna. Pri tem vsi skupaj pojejo, majhni in veliki, žene in možje, slovensko hvalnico, zahvaljujoč Boga, da je dal njim in deželi vladarja po njihovi volji.
Po ustoličenju hitijo vojvoda in njegovo spremstvo s Krnskega gradu čez polje v stolnico pri Gospe Sveti, kjer škof ali vidnejši prelat ob navzočnosti cerkvenih predstojnikov in opatov, daruje slovesno mašo in po obredniku v pontifikalni knjigi blagoslovi vojvodo, ki je še vedno v kmečki obleki.
Po mašnem obredu razdelijo vojvodovo obleko revežem po uvidevnosti komornika. Vojvoda pa, opravljen z novimi oblačili, pristopi k obedu, pri katerem se v svojih službah kar najbolj primerno odlikujejo maršal, komornik, stolnik in točaj.
Po obedu grejo vsi na Gosposvetsko polje, tja, kjer se vidi sodni sedež, imenovan Vojvodski stol. Sedeč na njem vojvoda sodi in podeljuje fevde, odvisne od dežele in njemu pripadajoče. Na drugi strani stola sedi grof palatin kot zastopnik kralja, ki podeli fevde tistim, katerim jih je bil vojvoda odrekel. Da bi se spor ne zavlačeval.
Ko vojvoda sedi na stolu, je lahko tudi obtožen. Obtoži pa ga lahko le slovenski mož ki mora pri tem takole govoriti: »Ne vem, dobri gospod kako meniš, da mi za to ne daš zadoščenja.‹( Na to lahko vojvoda odgovori če hoče: »Ne vem, dobri prijatelj, kaj meniš, ne razumem tvojega jezika. «
Dokler namreč vojvoda še ni prejel od kralja v fevd Karantanije, ga je lahko vsakdo obtožil zatem pa le slovenski mož. V duhu slovenskega prava vojvoda njegove obtožbe ni smel zavrniti. Kot državni knez pa je bil vendarle podrejen samo kraljevemu sodišču. Zaradi tega se je obtožbi slovenskega moža – če je hotel – izognil zatrjevaje, da ne razume slovenskega jezika.
Celoten obred ustoličevanja so zadnjič uprizorili leta 1414, ko je bil ustoličen nadvojvoda Ernest Železni, vladar Notranje Avstrije oziroma Karantanije, ki jepripadal Leopoldinski veji Habsburžanov.
Po njem se habsburški vojvodi iz te veje, ki so bili izvoljeni za cesarje, kot deželni vladarji niso več ustoličevali po starem ljudskem obredu. Sedeč na Vojvodskem stolu ali ob njem, in potem vDeželni hiši v Celovcu, so sprejemali poklonitev deželnih stanov. Cesar Karel VI. je bil zadnji, kateremu so se deželni stanovi še poklonili. Negova hči in dedinja Manja Terezija je obred opustila, ker so bile deželne pravice »za vedno zajete v Pragmatično sankcijo«, s katero je lahko kot ženska naslednica zasedla cesarski prestol.
NA BESEDILO DOKUMENTA O USTOLIČEVANJU, ZAPISANEM V SCHWABENSPIEGLU, SEM SI DOVOLIL KOZERIJO:
SLOVENSKI OBZORNIK
O PRAVICAH IN DOLŽNOSTIH PREDSEDNIKA KRAJNSKE – dinamični prevod
Pravice in dolžnosti predsednika so državnega in regionalnega izvora, izvirajo pa tudi iz ustave Evropske Federacije. (von dem lande vnd ouch dem Rich… Roemschen Kaysser, Roemschen Kunig)
Največ pravic in dolžnosti zajema odgovornost in skrb za človekove pravice, ohranjanje naravnega okolja in naravnih danosti. (Roemschen richs Iaegermeister)
Predsednika države Krajnske izvolijo in ustoličijo državljanke in državljani Krajnske sami. (nieman ze hertzoggen noch ze herren …nemen den fryen geburen)
Državljanke in državljani Krajnske izvolijo na svobodnih in splošnih (fryen geburen des selben Landes die haisset man die lanttsaessen) volitvah v državni zbor predstavnike vsega ljudstva.(den sy den Richtern dem land vnd lantsassen geschworen vnd geton hand)
Državni zbor izvoli svojega predsednika. (Die nemend ainen Richter under jnnen selber der waegst der best vnd der witzigost düchtt…sechen ouch enkain adel noch gewalt an)
Predsednik državnega zbora predstavi poslancem kandidata za predsednika države. Če poslanci s kandidatom niso zadovoljni, mora predsednik v soglasju s Federacijo predlagati novega kandidata. (mvss in das Rich ainen andren herren..)
Ko je večina poslancev s predlaganim kandidatom zadovoljna, parlament slovesno razglasi novega predsednika države in začno se postopki slovesne umestitve in prevzema pooblastil. (empfachen in gar schoen und erlich)
V slovesnih oblačilih, državnimi simboli in glasbo, ga v protokolarnem odprtem vozilu odpeljejo na Grad k OSARIJU, ki je nacionalni simbol, Spomenik neznanemu junaku v obliki vaške situle in predstavlja zgodovino, ponosne, sijajne in strašne zgodbe iz preteklosti države. (setzen in dann uff ain veld pfaertt vnd furend jn denn zü ainem stain)
Pred OSARIJEM, v katerem so shranjeni upepeljeni ostanki vseh, ki so na ozemlju države izgubili življenje, pa nimajo lastnega groba, potem novi predsednik na predpisani način slovesno priseže in orkester zaigra nacionalno himno. (mitt jerem windischen gesang, Dristum vmb den selben stain)
Obredu prisostvujeta pooblaščenec Evropske Federacije in predsednik Zvezne republike Slovenije. (zü dem Roemschen Kayser, ald zü dem Roemschen Kunig…Es sye kaysser oder kunig der denn gewaltig ist…)
Vsi prisotni, novi predsednik in uradni predstavniki se potem odpravijo v sprevodu na Grajsko planoto, kjer potem v prostorih Urada Predsednika Krajnske novi predsednik prevzame posle, v prostorih gradu, na grajskem dvorišču in na Grajski planoti pa se dogaja prešerno ljudsko veselje, ker je država dobila novega predsednika. (lobend da mitt Gott vnd jeren schoeppffer daz er jnnen und dem lant ainen heren geben hautt nach jerem willen)
Andrej Lenarčič, 4.1.2013