(Pismo bralca Ivana Laha v Delu dobro ilustrira “jezikoslovni” vidik “TROJNE OKUPACIJE” – ki še traja, in se celo sprevrača v ČETRTO – zadnjo in dokončno…)
Hieronim naj v Ljubljani dobi svoj trg (Delo, 22022021, avtor IVAN LAH – nekaj opomb si je dovolil AL)
Po poročanju Dela 29. januarja je ljubljanska oblast odločila, da se ena od cest poimenuje Hieronimova ulica. Lepa priložnost, da slovensko ljudstvo izve o tem možu kaj več, zlasti resnico.
V davnem 4. stoletju je namreč Hieronim prevedel svete spise (v nadaljevanju Pismo) v tedanji slovenski jezik. Zapisano z latinskimi besedami:»(…) translatoris (…) de Ebreica in Latinam et Slauonicam linguas (…)« s pomenom: prevedel je svete spise iz hebrejščine v latinski in slovenski jezik. Bodi isto povedano še z obstoječim angleškim prevodom: »(…) St. Jerome, translator of the Holy scripture from Hebrew to Latin and Slavonic (…)«.
Leta 2019 |e Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) izvedla simpozij z naslovom »Hieronymus noster – naš Hieronim« z. udeležbo nad sto referatov, namenjenih predvsem bogoslovju, nič o njegovih zaslugah za svetno Slovenstvo.
Jernej Kopitar je v svojem času imel na vpogled snopiče papirja, kjer je na pergamentnem ovitku v nekdanji nemščini pisalo: »Dises puech hat Sant Jeronimus mit aigner hant geschriben in Crabatischcr sprach.« S Kopitarjevim pojasnilom: »Te peterke, semkaj zvezane, so bile napisane lastnoročno od sv. Hieronima, največjega učenjaka božje cerkve. So del biblije, napisane pa so v hrvaškem jeziku (…)«. Glede jezika je gotovo pomota, kajti Hieronim je umrl dvesto let prej, preden so Hrvatje dospeli v naše kraje (podčrtal AL, stara slovenščina, s katero je pisal Hieronim, je bila nemškemu človeku pač podobna glagolski hrvaščini, časovno neskladje je prezrto, prišleki sorodnega jezika pa so začeli privzemati jezik novih krajev in si Hieronima lastiti za Hrvata.(podčrtal AL)
V njegovem času sta se ozemlji Dalmacije in Panonije stikali na slovenskem delu Krasa, kar je Hieronim sam označil kot svoj rojstni kraj. Bil je ilirskega porekla, nekako tako, kot bi danes pomenilo Balkanca. Kopitar je moral izposojeni Hieronimov rokopis vrniti lastniku. Morda bi ga bilo danes še mogoče najti, čeprav je Kopitar povedal, da mu je dunajski knjigovezec pokazal papirje z neznano pisavo in jezikom, s katerimi so tedaj ojačevali hrbtne strani tiskanih knjig.
Bolj od bogoslovne vsebine tam zapisanega je pomembno spoznanje, da je Hieronim živel in kot Kraševec že v 4. stoletju govoril ter pisal slovensko – seveda s tedanjim stanjem tega jezika. To (ne samo to!) narekuje, da se preuredi vsa slovenska svetna in cerkvena zgodovina, kajti v šolah se še vedno uče, da so predniki Slovencev v 6. stoletju dospeli izza Karpatov. Odgovor je očiten: Slovenci so bili tod staroselci in nadaljevalci Venetov že pred nastankom rimljanske okupacije; tudi po umiku Rimljanov se |e prejšnji slovenski jezik nadaljeval in razvijal.
Slovensko zapisana beseda je torej vsaj 600 let starejša od Brižinskih spomenikov in več kot 1100 let starejša od Trubarjeve tiskane knjige; če napise na vrčih* (situlah) pred našim štetjem le omenimo. To je nadležna zadeva za svetno in cerkveno zgodovinopisje. Brazde bi morali zastaviti na novo, zlasti ker se dotika tudi t.i.. latinomanije, ko naj bi se obstoj slovenskih naselij priznaval le, odkar so zapisana z latinskimi črkami. Kot da prej ne bi obstajala? Kopitar je nekaj naslutil, a v osir raje ni drezal, ker bi v dunajskem okolju najbrž naletel na preveč spotik**. Tudi dandanes v Sloveniji človek tvega posmehovanje, če poskuša dvomiti o uradni, po tujem nareku prirojeni slovenski zgodovini,*** čeprav so udje Cerkve in SAZU ponašili Hieronima z zaimkom »noster«, so najbrž prezrli, da je za Slovenstvo veliko pomembnejši glede zgodovinopisja in slovenistike (ohranjanje in razvoj slovenskega jezika) kot za bogoslovje, čeprav je sicer široko znan po prevodu Pisma – Vulgata.
Zdi se prav, da bi bili odločevalci mesta Ljubljane obveščeni o pomenu Hieronima za slovenstvo. Morda bi novi del Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK II) lahko bil poimenovan po njem oziroma imel vsaj naslov Hieronimov trg 1? Ni prepozno, kajti preden bo poslopje zgrajeno. bi bilo mogoče Hieronimovo ulico z okolišem preimenovati v Hieronimov trg s soseščino Plečnikovega spomenika Iliriji, zgrajenega iz kraškega marmorja. Tudi Plečniku se jo zdela stara venetska in etruščanska kultura domačnostna.****
Kraševec Hieronim oziroma Ilir z rojstnim imenom Evzebij Sofronij si v sedanjem središču slovenstva zasluži obeležitev dostojnega spomina. Najbrž bi se njegovi zemeljski ostanki tod počutili bolje kot v daljnem Rimu, od koder se je moral za življenja umakniti.
IVAN LAh, Ljubljana
_________________________
*) moja opomba: Škoda, ker je besedilo tehtno in utemeljeno – a pri “situli” podleže modi. “Situle” so po vseh elementih in kraju najdbe brez sence dvoma (ŽARNA !!! grobišča!) ŽARE za pepel pokojnika. Za “navadne” ljudi pač glinaste, za plemenitnike/kneze pač razkošne, bronaste, s “življenjepisom” (v maniri COMICS – STRIPA = likovne “pisave”) na obodu…
**) Kako nevarno je v slovenskem “akademskem” okolju samo poskusiti povedati resnico, je doživela ruska jezikoslovka Ana Plotnikova, ki je bila zaradi “latinske resnice” izgnana iz Ljubljane.
*** moja opomba: Plečnik: “na skrivnem sem Venet… ” v pismu prijatelju Jagru. Niti veliki Plečnik si ni upal o tem javno… (v: Andrej Lenarčič, Na skrivnem sem Venet, referat za ciklus konferenc Korenine slovenskega naroda, september 2001)
****) Andrej Lenarčič: NA SKRIVNEM SEM VENET – spis o Plečnikovem prepričanju na podlagi njegovega “absolutnega posluha za formo”. (Referat za ciklus konferenc Korenine slovenskega naroda, september 2001)
Naslovnica angleške izdaje referata. Prikazuje podboj vrat, ki jih je Plečnik ustvaril v svoji Vzajemni v Ljubljani. Dodana shema etrusko-venetske arhitekture priča, kako je Plečniku forma “sedla v dušo” in mu zazvenela popolnoma domača. Tudi podboje vrat v lastnem domu je določil po tem vzoru. V slovenski kmeči hiši je videl odmev razmerij/proporcev, domačih našim prednikom. Izraze njegove “venetskosti” srečamo povsod, vedno znova.