Ker nova državna meja še vedno ni določena (vsaj ena stran odločno zavrača odločitev), velja dosedanje stanje, doslej nikoli spremenjeno, ki se tiče državne meje: “Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” ( 31.10.1918, Ljubljana). Zato mora slovenska policija preprečiti oz. oglobiti vsak nezakonit prehod (ŠENGENSKE !!!) meje, ki je zarisana na veljavnih uradnih zemljevidih (pripeto)
Glede ničnosti arbitražnega postopka in razsodbe o poteku meje med RS in RH zaradi izhodišča: “REPUBLIKA SLOVENIJA IN REPUBLIKA HRVATSKA STA SE OSAMOSVOJILI HKRATI DNE 25.6.1991” je potrebno dosedaj navedenim in obravnavanim dejstvom dodati še:
“Krajem 1991 preuzet ćemo komandu 5. armijske oblasti na tadašnjem Lenjinovu trgu..” (Josip Manolić, Špijuni i domovina, ZGB 2016, str. 341)
JOSIP MANOLIĆ – Jedan je od osnivača HDZ-a na zagrebačkom Jarunu (tzv. “barakaši”) 1989. Godine 1990. postaje potpredsjednik Predsjedništva Republike Hrvatske. Početkom 1990-ih drugi je čovjek u novonastaloj Republici Hrvatskoj, odmah je do Franje Tuđmana, kojemu je bliski suradnik. Od 24. kolovoza 1990. do 17. srpnja 1991. obnašao je dužnost predsjednika Vlade RH, naslijedivši Stipu Mesića na toj dužnosti, jer je ovaj bio izabran za hrvatskog člana u Predsjedništvu SFRJ. Za vrijeme Manolićeva mandata Hrvatski sabor je 25. lipnja 1991. donio Ustavnu odluku o suverenosti i samostalnosti Republike Hrvatske i Deklaraciju o proglašenju suverene i samostalne Republike Hrvatske čime je započet proces razdruživanja Hrvatske od jugoslavenskih republika i autonomnih pokrajina, a Hrvatska je proglašen a nezavisnom i suverenom državom. Međutim, pod pritiskom međunarodne zajednice je 7. srpnja 1991. Brijunskom deklaracijom odgođeno daljnje razdruživanje Hrvatske od Jugoslvaije, što će se u konačnici dogoditi 8. listopada 1991. donošenjem Odluke o raskidu državnopravnih sveza s ostalim republikama i pokrajinama SFRJ od strane Hrvatskog sabora.
Od 1991. bio je šef Ureda za zaštitu ustavnoga poretka (tijelo koje je koordiniralo svim tajnim službama).
(Vikipedija)
Zapisani izjavi takratnega predsednika vlade in koordinatorja vseh tajnih služb je glede faktografije gotovo verjeti (politična interpretacija in tendenca v teh relacijah nima učinka!). Zato ni dvoma, da niti tkim. razglasitev, ki se je zgodila dne 8. oktobra 1991 ni bila legalna, saj niso bili izpolnjeni niti minimalni nujni, temeljni pogoji: Obvladovanje državnega aparata, nadzor nad teritorijem in oboroženimi strukturami ter delovanje demokracije. Tkim. “razglasitev” 8. oktobra 1991 pa niti ni bila JAVNA, kar je predpogoj vsake “RAZGLASITVE”!!! Zgodila se je skrivaj, daleč od oči javnosti, v kleti zgradbe INE in v neredu: Nekatere frakcije (Žarko Domijan npr. !!!) so prostor zapustile pred razglasitvijo… Dogodek so organizirali le dan po raketiranju Banskih dvorov s strani JLA !!! Velik del teritorija jugoslovanske republike Hrvatske je bil v rokah krajevnih milic in JLA. Ni bilo učinkovitih organov oblasti, ki bi obvladovali ozemlje, varovale ustavni red in zakonitost ter človekove pravice. Nasprotno: “Udruženi zločinački poduhvat” je z območja Hrvatske segel celo na teritorij BiH!!!!
Po katalonski “osamosvojitvi” septembra/oktobra 2017 in zadnji razsodbi haškega sodišča za vojne zločine na območju bivše YU z dokončno razglasitvijo obsodb storilcev in udeležencev UZP na Hrvaškem so te relacije in dejstva kristalno jasna.
Sprejemanje dokumentov v predstavniških telesih (Ljubljana od konca 80. let do 25.6.1991, Zagreb 25.6.1991) in oblikovanje stališč glede državnosti in samostojnosti more biti le del temeljnih pogojev za dejansko razglasitev suverene države. Republika Slovenija je razglasila svojo suverenost dne 26.6.1991, ko je imela trdno v rokah vse nujne elemente zakonite oblasti in uprave. Zagrebški “26. junij”, ki se je zgodil 8. oktobra 1991, pa ni imel nobenega (NOBENEGA) potrebnih elementov za dejansko in veljavno RAZGLASITEV – sploh ni bilo bistvene razlike med “deklaracijo” (Letter of intent, “just a declaration, sve ostaje isto…. Tudjmanov predstavnik na razglasitvi v Ljubljani, 26-6-1991), ki jo je hrvaški sabor sprejel 25.6.1991, ko ni bilo nikjer ne potrebnih zakonov ne kontrole državnih organov, vojske in teritorija. Divjanje paravojaških enot in tajnih združb ter vrsta grobih kršitev prava in temeljnih človekovih pravic na ozemlju, zločini proti človečnosti tudi prek meje z BiH, kar vse je dokumentiral ICTY in o njih ozadjih piše omenjeni Manolić, pa jasno priča o neobstoju države RH tudi, ko so jo po zaslugi naveze na pravno in dejansko korektno osamosvojeno Republiko Slovenijo priznale (TO PA “HKRATI”) nekatere države… V bistvu se je zgodilo že tretjič v enem samem stoletju “šlepanje” zagrebške nacionalšovinistične in ekspanzionistične klike na Ljubljani, Slovencih, slovenskih deželah:
1.) 1918 za “špansko steno” internacionalne pravne subjektivitete slovenskih dežel je Zagreb (s strani Srbije okupirani teritorij Kraljevine Ogsrke!) v Beogradu nastopil kot “subjekt” in začel svoje obračunavanje s Srbi.
2.) 1941 – 1945: “Sa Mačekom i NDH smo dobili BiH, sa NOB pa Istru i Medjimurje” = Andrija Hebrang svoji ženi. (Pričanje vdove v San Franciscu, predvajano na HTV) Torej znova na račun slovenskega državnega teritorija.
3.) 1991 = osamosvojitev in priznanje državnosti jugoslovanske republike Hrvatske znova na račun Slovenije, čeprav HR ni izpolnjevala nobenega potrebnega kriterija!!!!
Republika Slovenija se je osamosvojila tako, da je izstopila iz zveze, v katero so vstopile slovenske dežele 1.12.1918. Z osamosvojitvijo 26.6.1991 so obstoječe in nikoli odpravljene državne meje slovenskih dežel znova samoposebi dobile meddržavno veljavo. Kakor so bile do 1.12.1918 to meje slovenskih dežel med slovenskimi deželami in Krajevino Ogrsko, potem med II. vojno 1941 – 1945 državne meje z Nezavisno državo Hrvatsko, so 26.6.1991 postale državna meja s preostankom SFRJ, kar je z izrecno in nedvoumno zapisanim besedilom TUL o državni meji: “…v okviru dosedanje SFRJ”!!! tudi ustavno pravno sankcionirano.
Popolnoma enakovredno in enako učinkovito je dejstvo glede državne meje slovenskih dežel – sedaj Republike Slovenije – sankcionirano v Sporazumu o arbitraži (Stockholm, 4.11.2009) v njegovem 5. členu, ki glede poteka državne meje RS s preostankom SFRJ v celoti derogira vse, kar je nastalo po datumu 25.6.1991. Bolj natančno in dokončno ni mogoče dokumentirati, da more biti državna meja med (kdo ve kdaj po 25.6.1991 – ali 8. oktobra ali kdaj kasneje… nastalo) Republiko Hrvatsko samo in izključno vedno obstoječa državna meja slovenskih dežel, nazadnje s preostankom SFRJ. Republika Hrvatska, pa kadarkoli je že dejansko razglasila in udejanila svojo državnost in neodvisnost, tega pod nobenim pogojem ni mogla storiti, ne da bi priznala v času te “razglasitve” obstoječo državno mejo med Republiko Slovenijo in preostankom SFRJ. Skladno s Sporazumom o arbitraži bi moral (in smel) arbitražni tribunal odločati izključno o poteku te državne meje. Ker pa je šlo za arbitražni postopek, je bil tribunal vezan na dokumente, ki so mu bili uradno predloženi, in je tako dejansko odločal o poteku znotrajjugoslovanske medrepubliške razmejitve, ki se v ničemer ne tiče državne meje slovenskih dežel, in ki je razsodba arbitražnega tribunala tudi v ničemer ne derogira – saj je tribunal sploh ni obravnaval.
Final Award je torej v celoti nepraven in ničen dokument.
Prav tako je legalnost razglasitve in medržavnega priznanja Republike Hrvatske vprašljiva! Mednarodna skupnost, ki priznava države, nastale na “udruženom zločinačkom poduhvati”, na množičnih zločinih proti človečnosti in splošnemu kršenju temeljnih človekovih pravic, ki hkrati etnošovinistično čistijo nasilno osvojena dele ozemlja sosednjih držav in z vojaško silo posegajo na teritorij sosednje države, v temelju ogroža mir in varnost v svetu ter temeljna načela OZN.
Ljubljana, 26.12.2017
N1srbija
Crvena linija 03122017 13.00
Minister Vladislav Jovanović BGD
Minister Zlatko Lugumdžija SAR
Minister Milomir Žužul ZGB
Semenj bizantinskega sprenevedanja in manipuliranja je prinesel tudi izjavo Miloševićevega ministra Vladislava Jovanoviča:
“Rat je počeo zaradi enostranskega odcepljenja Slovenije in Hrvatske – JNA in SFRJ je morala zavarovati svoje meje…”
Tu ni namen niti prostor in čas za celovito analizo zgodbe eliminacije balkanske tvorbe, je pa nujno kratko komentirati izjavo vpletene osebe.
Jovanović zagreši natančno isto manipulacijo, kakršna se je v tem soočenju nekajkrat pojavila: Zamenjava teze ali pa podtikanje ene zgodbe drugi.
Namreč:
JLA je “bila dolžna zavarovati meje”!
To bi bila resnica, če bi za Slovenijo veljalo isto, kot za Hrvatsko. Namreč: Republika Slovenija je JAVNO sprejela vse potrebne predpise in zakone, (in ukrepe) skladne z zvezno in republiško ustavo in zakoni, ter JAVNO in PRAVNO KOREKTNO razglasila (!!!! ) samostojno in suvereno državo Republiko Slovenijo. (Badinter je ignorantom odločno povedal: “država nastane z razglasitvijo!”). Zato je bila vsaka oborožena intervencija JLA v oz. na osamosvojeno Slovenijo šolski primer agresije ene države na drugo – SFRJ na RS.
Da se je tega zavedal tudi vrh SFRJ, dokazuje razvoj dogodkov, ko je TUDI zaradi hrabrega in učinkovitega odpora oboroženih sil RS (in vsekakor ne le zaradi tega!!!!) JLA položila orožje in brez problemov zapustila teritorij RS – pri čemer velja opozoriti, da je v okviru tega umika zapustila celoten teritorij slovenskih deżel, ki so 1. decembra leta 1918 s Kraljevino Srbijo sestavile Jugoslavijo.
Popolnoma drugačna pa je slika onkraj drżavne meje osamosvojene Slovenije s preostankom SFRJ:
V jugoslovanski republiki Hrvatski, ki kljub dogovoru ni razglasila svoje osamosvojitve hkrati s Slovenijo, se je po osamosvojitvi Slovenije razbesnelo vojno obračunavanje med Hrvati in Srbi, kjer je bila vmešana tudj JLA. Brez ozira, kdo je začel, kdo je hotel odcepitev, kdo ostajanje znotraj SFRJ, vojaško obračunavanje in intervencija JLA (kjer je do nje prihajalo) vse do razglasitve osamosvojitve Hrvatske dne 8. oktobra 1991 ni bila agresija na Hrvatsko. O tem je mogoče govoriti šele ko je Republika Hrvatska postala suverena država.
Kako se sprevrženo prikazuje dejstva in to zlorablja za ustvarjanje svojim separatnim interesom prikrojene resnice, se je pokazalo v tu navajanem pogovoru o primeru BiH.
Sodišče v Den Haagu je s svojo zadnjo razsodbo “šestorici” odločno pokazalo, da je bila intervencija RH v BiH (ustvarjanje etnično čiste entitete Hercegovine) agresija, kar je točno, saj sta obe državi – RH in BiH že prej razglasili svojo samostojnost.
Spopadi znotraj BiH med etnijami pa je bila znotraj državni spopad – ki so mu asistirale tuje (zainteresirane?) sile na vseh treh straneh.
Za nas, Republiko Slovenijo pa je vsekakor bistveno, da smo osamosvojitev izvršili strogo pravno korektno, legalno in predvsem JAVNO! Nič manj pomembno ni, da se je tkim. “vojna za Slovenijo” – napad JLA – začel iz fraudolentnih razlogov in v režiji, ki še ni razčiščena. Že omenjeni hitri konec spopadov in umik JLA, še posebej pa javno izraženo “pošiljanje Slovenije ven” s strani Miloševića, dogovori Miloševića in Tudjmana v Karadjordjevu ter glasovanje hrvaškega predsednika predsedstva SFRJ proti umiku JLA iz Slovenije (!!!!!) puščajo nadaljnjemu raziskovanju veliko iztočnic in prostora.
Slovenija mora v svojo zavest dokončno vgraditi ključna in za njeno usodo/varnost/obstoj bistvena dejstva:
Kot zveza slovenskkh dežel je pod imenom “ZEMLJE države Slovenaca i Srba” (tako je zapisano v dokumentu) s Kraljevino Srbijo sestavila državo, katero je z razglasitvijo svoje osamosvojitve dne 26.6.1991 zapustila.
Z osamosvojitvijo se ni razdružila z jugoslovansko republiko Hrvatsko, ki je bila integralni del SFRJ. Zato je ob ponovni vzpostavitvi lastne državnosti (ki je bila internacionalno pravno relevantno razglašena 31.10.1918 v parlamentu Vojvodine Krajnske v Ljubljani) samodejno imela (znova) svojo državno mejo s preostalo SFRJ.
al
03112017
Bientôt l’année finira. En cette année nous avons reçu un jugement définitif en arbitrage concernant le cours de la frontière entre la République de Slovénie et la République de Croatie – mais je n’ai toujours pas découvert d’écho, qui toucherait “de sales détails”. La seule chose qui resonnait était la saloperie de manie d’écouter. Avec l’affire d’indépendance en Espagne, les problèmes liés à l’autodétermination et aux autres droits de l’homme sont apparus, mais le problème de l’arbitrage slovène “fait accompli” peut aussi valoir la peine de l’examiner de la “perspective grenouille” de la victime non autorisée.
Au moment des conclusions, avant que le tribunal d’arbitrage prenne des décisions, Delo a publié quelques unes de mes réflections sur la problématiques dans ses colonnes (Crise – opportunité pour trouver les bonnes fondations, 15. 6. 2011; Pour la République fédérale de Slovénie, 29. 8. 2011; Arbitrage, objet de litige et ballons, 15. 11. 2011 – cet article a même été republié le 4. 2. 2013!!!). Puisque le “Final Award” (verdickt final) en tous points et en détails a confirmé la justification et la mérite dans les articles publiés des faits et des avertissements énumerés, il n’est peut-être pas inutile de voir comment (certaines) choses sont (semblent d’être) maintenant.
Déjè sur les premières pages du produit abondant le choc du juge: la République de Slovénie et la République de Croatie sont devenues indépendantes EN MÊME TEMPS !!?? (Chapitre 7. Indépendence, point 34)
Peut- être il est vrai que, le Parlament de Zagreb, le 25.6.1991 a adopté une déclaration sur l’État croate. En tout cas, il est plus que publiquement connu, que l’autonomie et l’indépendance ont été proclamé à Zagreb, le 8. 10. 1991. Puisque le principe du droit international (et tout le loi en
géneral!) est très important “NON BIS IN IDEM”, il faut se demander comment l’État de la République de Croatie a été proclamé que le 8. octobre. Il n’y a aucun doute qu’elle n’existait pas avant!
Ce que c’est réelement passé, a d’abord été dit par le représentant du président croate Tudjman, à la proclamation solennelle, à Ljubljana. Le correspondant de London Guardian, qu’y étatit présent, a annoncé l’histoire le jour suivant:
Ian Traynor à Ljubljana
The Guardian, Mercredi, 26 juin 1991:
Contrairement à la déclaration slovène, la déclaration croate semblait être plus de geste que de substance. Un conseiller principal du président Franjo Tudjman de Croatie a déclaré que la déclaration d’indépendance ne devrait pas être prise littéralement. ‘C’est juste une déclaration. Tout reste identique.’ (Contrairement à la DÉCLARATION slovène, la DÉCLARATION croate est l’intention sans contenu… tout reste pareil…)
Déclaration réele de l’État croate indépendant a été excessivement fièrement CISELÉ DANS LA PIERRE, à Zagreb, ils l’ont mise devant le bâtiment, au sous-sol, où fut executée la proclamation du 8. 10. 1991 (Dans la cave (!!!) du bâtiment administratif de l’INA, dans la rue Šubićeva!):
“DANS CE BÂTIMENT LE PARLEMENT CROATE A ADOPTÉ, LE 8. OCTOBRE 1991, LA DÉCISION HISTORIQUE DE METTRE FIN AUX LIENS JURIDIQUES D’ÉTAT AVEC L’ANCIEN ÉTAT”
La conférence de Brioni est aussi parmis les preuves de l’indépendance de Croatie. Elle a été convoqué par la Communauté européenne. Les participants étaient les ES, comme rassembleur, la République de Slovénie, en tant que l’État attaqué et RSFY, en tant que agresseur. En tant que représentants de la RSFY, certains des présidents des républiques yougoslaves et d’autres hauts fonctionnaires de la présidence fédérale ont assisté à la conférence.
Ipso facto est cette conférence tripartite de trois sujets égaux de droit international (CE, RS et RSFY), a été la première reconnaissance internationale de l’État indépendant de la République de Slovénie.
Même si les représentants de CE, afin de pouvoir engager toutes les forces et procédures face à une guerre ménacante sur le territoire de la RSFY, ont exigé (et cela a été adopté par la décision, le 7.7.1991), de gélér les tâches liées à l’emancipation, cela n’ a pas de tout fait mal à la déjà indépendante, et dans l’opération heroïque de toutes les forces armées (Milice et TO et d’autres), le gagnant sur le YLA, l’armée du reste de RSFY. La consolidation de la situation dans l’État s’est poursuivi avec succès et l’affirmation internationale a suivi son cours. Tellement plus facile, parce que YLA vaincu a utilisé l’opportunité avec enthousiasme et a vite quitté le territoire négocié (pour toujours!) le territoire de la République de Slovénie. Cependant, comme la Croatie ne s’est pas déclarée indépendante EN MÊME TEMPS (comme avant l’indépendance de la République de Slovénie, à Ljubljana ont garanti et assermenté à Zagreb) avec la Slovénie, le moratoire de Brioni de trois mois a été reconnu comme partie en l’état intégrant de la RSFY (et apparement aussi comme un agresseur à la Slovénie), elle ainsi devrait annoncer l’indépendance qu’après trois mois (le 8. octobre).
De l’affirmation exaltée du Tribunal de l’indépendance de RS et RC EN MÊME TEMPS a resté seulement la honte de la honte (payée par des millions!). Selon la disposition de l’Article 5 de la convention d’arbitrage, après tout, il reste un fait irréfutable, que la République de Croatie n’est pas de tout partie au processus sur la frontière de l’État de la République de Slovénie. Ce qui est logique! Les terres slovènes (dernièrement appelées la République de Slovénie) ne se sont pas unies avec la Croatie, encore moins, la République de Slovénie s’est séparée de la République yougoslave de Croatie. ET JAMAIS DANS L’HISTOIRE CONNU DES PAYS SLOVÈNES N’ONT PAS EU AUCUNE FRONTIÈRE D’ÉTAT AVEC LE PAYS DE CROATIE. (Le NDH nazis de quelques ans voudraient de préférance être oublié, à Zagreb – peut-être aussi, parce qu’elle a reconnu la frontière d’État avec la Slovénie- avec les pays slovènes, sans commentaires…)
La Slovénie a acquis son indépendance de RSFY, successeur d’État, que (sous le nom de PAYS d’État de SHS) a établi avec le Royame de Serbie. Les questions de succession, d’autres questions et la question de la frontière d’État séparement, est donc une question (si elle peut- être une question) entre la Slovénie et le reste de la RSFY! Les célèbres OPINIONS de la Commission d’arbitrage de Banditer, qui a été établie beaucoup plus tard (le 27. 8. 1991), après l’indépendance de la Slovénie, étaient une affaire du reste de RSFY, où la guerre faisait rage/menaçait. Que la septième Avis a mentionné la Slovénie, cet Avis a proposé, que la République de Slovénie soit immédiatemnent reconnue.
Déjà les faux faits honteux susmentionnés rendent le verdict final en entier nul (“null and void”!), car le mensonge sur l’indépendance a un changement fondamental dans la prise de décision sur le cours de la frontière.
Mais c’est possible d’aligner un cas par (l’autre) cas:
L’article 5 de l’Accord stipule que la convention d’arbitrage, elle même, est ridicule, parce que la République voisine n’est pas partie à la procédure, parce qu’elle a été crée après la “date critique” – trois mois plus tard, et (citée par article) “pour les tâches du tribunal arbitral n’a aucune signification juridique et n’engage aucune partie en conflit et ne préjuge en rien le verdict.”
Les avertissements dans mes dossiers, qui, comme déjà mentionné, ci-dessous, ont été publié par Delo, soulignent l’importance de la norme de droit international, que les actes légaux (internes) au niveau international, n’ont aucun effet. De point en point, dans le jugement, nous sommes confrontés à ce probleme- à savoir, le problème que notre site n’a pas reclamé des faits pertinents (sur lesquels j’ai averti à plusieures reprisesl!).
Cela était particulièrement visible au point 684, (“Tomšičeve parcele”) lorsque le tribunal a pesé les arguments des deux parties et de la frontière de Rapallo (qui, comme par miracle, s’est trouvé quelque part dans l’argumentation). Il a decidé sans reserve, que la frontière de Rapallo, qui est un fait de caractère intérnational, ne supprime aucun acte yougoslave “partisan” ni aucune législation yougoslave ultérieure. (Final Award, point 684)
Il n’y a aucun doute que tout fait de caractère internationale gommerait pleinement tous les arguments internes yougoslaves at d’autres arguments non pertinents. Ils s’a(rr)eteraient – car il s’agit de la frontière d’État!!! – “seulement” les frontières de l’État des pays slovènes, avec lesqueles les pays slovènes, déjà réunis (proclamation, le 31.10.1918, au parlement de Vojvodina Krajnska) sous l’autorité du gouvernement à Ljubljana, sont entrés dans la liaison sud slave (de laquelle sous le nom République de Slovénie, se sont retirés, le 26.6.1991). Ces frontières, en termes de significations et de force, dépassent de loin (aussi) si nommé, frontière de Rapal. Peter Ribnikar, un archiviste à la retraite, a écrit, à ce sujet, une discussion scientifique, (Archives 26, (2003) nr. 1, page 119-128).
L’insistance de la lecture du produit nul très cher payé du tribunal d’arbitrage (pour son honte elle doit remercier nos contributeurs…) révèle un rire ridicule après rire ridicule. Il y a un episode tragicomique avec Trdinov vrh, où le tribunal avec un rire, à peine dissimulé, déclare que la partie slovène a présenté comme argument LA LETTRE D’UN LECTEUR DANS LE JOURNAL…(cela serait tragique, si cela ne serait pas intéressant pour les spécialistes d’une certaine profession). La note dit qu’il s’agit de la lettre du “ministre de défense” d’alors, qui a “amicalement” par TÉLÉPHONE, appelé Zagreb (dans la guerre! d’agresseur!), que les territoriaux slovènes ont repris le poste à Trdinov vrh, et qu’eux, à Zagreb, n’ont pas exprimé leur opposition. Professionnel, ça alors!
Les falsifications sur “la frontière entre la Carniole et la Croatie”, se succèdent, mais cette frontière n’a jamais existé. Simplement parce que les terres slovènes, après l’inversion, en 1918 (et bien sûr déjà avant) ont bordé sur le Royaume de Hongrie. Comme déjà mentionné: Il n’y avait aucune autre entité de droit international au dela de cette frontière (jusqu’à 8. octobre 1991 – si l’on oublie le NDH, qui a admis cette frontière sans commentaires!). Car la frontière nationale des pays slovènes n’a pas encore été résolu (ni arbitrage, puisque avec elle- comme on le voit- elle s’est pas occupé d’elle! Elle a défini le cours “de la frontière administrative interrépublicaine”), sans aucun doute elle existe encore. “Les experts” de ce côté, disent cependant que, suite à la décision de la commission de Badinter “les frontières républiques sont devenues de l’État” – mais ils oublient de dire que cela ne se rapporte pas à la Slovénie et ne peut pas se rapporter à elle, parce que:
1) Les décisions de cette comission se sont formées beaucoup plus tard, après, que la Slovénie était déjà un État souverain avec sa propre autorité, des citoyens et un territoire avec une frontière d’État! (interdiction de “rétroactivité”!!)
2) “Les opinions” de la commission de Badinter sur la question de la frontière d’État sont explicitement mentionnées par les différentes républiques yougoslaves. La Slovénie n’est pas parmis eux! Cela peut être compris: Seule la Slovénie (à l’exeption de la Serbie et du Monténégro) avait sa propre frontière d’État avant d’entrer dans la formation d’État slave du sud.
Comme indiqué ci-dessus, cette frontière existe toujours.
Il n’y a pas de Final Award, car il est évidemment complètement nul. Mis à part les (co)autheurs slovènes de ce blasphème, personne ne veut ni parler d’elle. Il n y a aucun doute, qu’il est nécessaire de mettre les choses en place, en accord avec l’état actuel des choses:
La République de Slovénie ne s’est pas détachée de la République de Croatie yougoslave, mais elle est devenue indépendante de RSFY, telle et de telle manière, comme elle y est entrée et les parties au processus de détermination du cours de la frontière d’État sont la République de Slovénie et- car RSFY a brisé (s’est decomposé) – tous les héritiers légitimes de RSFY. Le processus décisionnel doit cependant être lié aux règles et aux principes du droit intérnational. Tous jurent à la voix entière, tandisque les histoires, les préjugés et les opinions s’accumulent sur la table – le tribunal arbitraire a également montré à cette honte (qui est en fait le moins coupable, car il est lié aux règles d’arbitrage et seul ne peut pas “chercher” des arguments! Il a été attaché aux choses différentes- si l’en on juge par le contenu du verdict- les deux caricatures de l’État l’ont placé sur la table!).
Malheureusement, dans le public, depuis l’annonce de la décision, aucune voix critique au sujet des problèmes mentionnés ici, n’a pas emergé. Ce qui est pire: Les opinions s’imposent, que la tentative actuelle en Catalogne espagnole est une question similaire slovène (question similaire à question slovène).
Ljubljana, 5. novembre 2017
Skoraj se bo obrnilo leto, v katerem smo bili deležni dokončne razsodbe arbitraže o poteku meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko – a še vedno nisem zasledil odmeva, ki bi se dotikal “umazanih podrobnosti”. Odmevala je edino svinjarija s prisluškovanjem. Z osamosvojitveno afero v Španiji so problemi, povezani s samoodločbo in drugimi človekovimi pravicami stopili močno v ospredje, pa je problematiko slovenskega arbitražnega “fait accompli” (izvršeno dejstvo) morebiti vredno pogledati še z “žabje perspektive” nepooblaščene žrtve.
V času sklepnih dogajanj, preden je arbitražni tribunal pričel z odločanjem, je Delo v svojih rubrikah Gostujoče pero in Mnenja objavilo nekaj mojih razmišljanj o problematiki (Kriza – priložnost za iskanje pravih temeljev, 15. 6. 2011; Za zvezno republiko Slovenijo, 29. 8. 2011; Arbitraža, predmet spora in baloni, 15. 11. 2011 – ta članek je uredništvo celo ponovno objavilo 4. 2. 2013!!!). Ker je “Final Award” (končna razsodba) v vseh točkah in podrobnostih potrdila utemeljenost in upravičenost v objavljenih člankih navedenih dejstev in opozoril, morebiti ni odveč pogledati, kako (nekatere) stvari stoje sedaj.
Že na prvih straneh zajetnega izdelka sodnikov šok: Republika Slovenija in Republika Hrvatska sta se osamosvojili HKRATI !!?? (Poglavje 7. Independence, točka 34)
Morebiti drži, da je zagrebški Sabor dne 25.6.1991 sprejel neko izjavo o hrvaški državnosti. Vsekakor pa je več kot javno znano, da so v Zagrebu razglasili samostojnost in neodvisnost dne 8. 10. 1991. Ker je zelo pomembno načelo internacionalnega prava (in vsakega prava sploh!) “NON BIS IN IDEM”, se je treba vprašati, kako to, da je bila država Republika Hrvatska razglašena šele 8. oktobra. Ni dvoma, da je prej ni bilo!
Kaj se je dejansko dogajalo, je najprej povedal predstavnik hrvaškega republiškega predsednika Tudjmana na slovesni razglasitvi v Ljubljani. Dopisnik londonskega Guardiana, ki je razglasitvi prisostvoval, je zgodbo objavil naslednji dan:
Ian Traynor in Ljubljana
The Guardian, Wednesday 26 June 1991:
By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement(!!!) appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’ (V nasprotju s slovensko DEKLARACIJO je Hrvaška IZJAVA namera brez vsebine… vse ostaja isto..)
Dejansko razglasitev samostojne hrvaške države so v Zagrebu nadvse ponosno VKLESALI V KAMEN, ki so ga položili pred stavbo, v katere kletnih prostorih se je razglasitev 8. 10. 1991 izvršila (V kleti (!!!) upravne zgradbe podjetja INA v Šubićevi ulici!):
“U OVOJ ZGRADI HRVATSKI SABOR DONIO JE 8. LISTOPADA 1991 POVIJESNU ODLUKU O RASKIDU DRŽAVNO PRAVNIH SVEZA S BIVŠOM DRŽAVOM
Med dokazi glede osamosvojitve Hrvatske je tudi Brionska konferenca. Sklicala jo je Evropska skupnost. Udeleženci pa so bili ES, kot sklicatelj, Republika Slovenija, kot napadena država, in SFRJ, kot agresor. Kot predstavniki SFRJ so se konference udeležili nekateri predsedniki jugoslovanskih republik in drugi visoki funkcionarji zveznega predsedstva.
Ipso facto je ta tripartitna konferena treh enakopravnih subjektov internacionalnega prava (ES, RS in SFRJ), pomenila prvo mednarodno priznanje osamosvojene države Republike Slovenije.
Četudi so predstavniki ES, da bi lahko angažirali vse sile in postopke vpričo grozečega nadaljevanja vojne na teritoriju SFRJ, zahtevali (in je bilo sprejeto s sklepom 7.7.1991), da se za tri mesece zamrznejo nadaljnja opravila v zvezi z osamosvojitvijo, to že osamosvojene, in v junaški vojaški obrambni operaciji vseh oboroženih sil (Milice in TO in drugih) zmagovalke nad JLA, vojsko preostanka SFRJ, ni v ničemer prizadelo. Konsolidacija situacije v državi se je uspešno nadaljevala in mednarodna afirmacija je šla svojo pot. Toliko lažje, ker je premagana JLA navdušeno izkoristila priložnost, in dogovorjeno jadrno zapustila (za vedno!) ozemlje države Republike Slovenije. Je pa sosednjo jugoslovansko republiko Hrvatsko, ker samostojnosti ni razglasila HKRATI (kakor so pred osamosvojitvijo RS v Ljubljani zagotavljali in prisegali v Zagrebu) s Slovenijo, brionski trimesečni moratorij zalotil v statusu integralnega dela SFRJ (in očitno tudi kot agresorja na Slovenijo), in je tako smela samostojnost razglasiti šele po treh mesecih (8. oktobra).
Od tribunalove vznesene trditve o HKRATNI osamosvojitvi RS in RH je ostalo le dračje sramote (plačane z milijoni!). Glede na določilo v 5. členu Sporazuma o arbitraži po vsem tem ostaja neovrgljivo dejstvo, da RH sploh ni stranka v postopku odločanja o poteku državne meje RS. Kar je logično! Saj se slovenske dežele (nazadnje imenovane Republika Slovenija) niso združile s Hrvatsko, še manj pa se je Republika Slovenija odcepila od jugoslovanske republike Hrvatske. IN NIKOLI V ZNANI ZGODOVINI SLOVENSKE DEŽELE NISO IMELE DRŽAVNE MEJE S KAKO DRŽAVO HRVATSKO. (Nekajletno nacistično NDH bi v Zagrebu najraje pozabili – morebiti tudi zato, ker je državno mejo s Slovenijo – slovenskimi deželami – brez pripomb priznala…)
Slovenija se je osamosvojila od SFRJ, naslednice države, ki jo je (pod imenom ZEMLJE države SHS) sestavila s Kraljevino Srbijo. Vprašanja nasledstva, drugih vprašanj in vprašanje poteka državne meje posebej, je torej vprašanje (v kolikor sploh more biti vprašanje) med Slovenijo in preostankom SFRJ! Znamenita MNENJA Badinterjeve arbitražne komisije, ki je bila ustanovljena dosti kasneje (27. 8. 1991), po osamosvojitvi Slovenije, so bila zadeva preostanka SFRJ, kjer so divjali / grozili vojni spopadi. Slovenijo je omenjalo le 7. Mnenje, ki je predlagalo, da se RS nemudoma prizna.
Že tu navedena sramotno lažnivo prikazana dejstva naredijo dokončno razsodbo v celoti nično (“null and void”!), saj laž o osamosvojitvi bistveno spremeni odločanje o poteku meje.
A je mogoče nizati primer za primerom:
Omenjeni 5. člen Sporazuma pove, da je sam Sporazum o arbitraži smešnica, saj sosednja republika sploh ni stranka v postopku, ker je nastala po “critical date” – cele tri mesece kasneje, in (cit. po členu) “za naloge arbitražnega sodišča nima pravnega pomena in ne zavezuje nobene strani v sporu ter nikakor ne prejudicira razsodbe.”
Opozorila v mojih spisih, ki jih je – kot že omenjeno – objavilo Delo, izpostavijo pomembno internacionalno pravno pravilo, da notranji (pravni) akti na internacionalni ravni nimajo nikakega učinka. Od točke do točke v razsodbi se srečujemo s tem problemom – namreč problemom, da naša stran niti v eni besedi ni uveljavljala relevantnih dejstev (na katera sem neprestano opozarjal!).
Posebej izrazito se je to pokazalo v točki 684, (“Tomšičeve parcele”) ko je tribunal tehtal argumente obeh strani in rapalske meje (ki se je kot po čudežu od nekod znašla v argumentaciji). Brez rezerve je odločil, da rapalske meje, ki je dejstvo internacionalnega značaja, ne odpravi noben jugoslovanski “partizanski” akt, niti kasnejša jugoslovanska zakonodaja. (Final Award, točka 684)
Nobenega dvoma ni, da bi vsako dejstvo internacionalnega pravnega značaja v celoti zradiralo vse notranje jugoslovanske in druge nerelevantne argumente. O(b)stale bi – ker pač gre za državno mejo!!! – “le” državne meje slovenskih dežel, s katerimi so slovenske dežele, že združene (razglasitev dne 31.10.1918 v parlamentu Vojvodine Krajnske) pod oblastjo vlade v Ljubljani, vstopile v južnoslovansko povezavo (iz katere so pod imenom Republika Slovenija izstopile dne 26.6.1991). Te meje po pomenu in veljavi daleč presegajo (tudi) tkim. rapalsko mejo. O njih je znanstveno razpravo napisal arhivski svetnik v pokoju, Peter Ribnikar (Arhivi 26, (2003) št. 1, str. 119-128).
Vztrajanje pri prebiranju ničnega a drago plačanega izdelka arbitražnega tribunala (za svojo sramoto naj se zahvali našim kontributorjem…) razkrije smešnico za smešnico. Izstopa tragikomična epizoda s Trdinovim vrhom, kjer tribunal s komaj prikritim posmehom navaja, da je slovenska stran kot argument predložila PISMO BRALCA V ČASOPISU…(bilo bi tragično, če bi ne bilo zanimivo za specialiste neke določene stroke). Opomba pove, da gre zapismo tedanjega “obrambnega ministra”, ki je “prijateljsko” po TELEFONU poklical Zagreb (v vojni! agresorja!), da so slovenski teritorialci prevzeli postojanko na Trdinovem vrhu, in da oni v Zagrebu niso izrazili nasprotovanja. Profesionalno, ni kaj!
Potvorbe o “meji med Krajnsko in Hrvatsko”, se kar vrstijo, a te meje nikoli ni bilo. Preprosto zato,
ker so slovenske dežele ob prevratu 1918 (in seveda že prej) mejile na Kraljevino Ogrsko. Kot že omenjeno: Nobenega drugega subjekta internacionalnega prava ni bilo onkraj te meje (do 8. oktobra 1991 – če pozabimo na NDH, ki pa je to mejo priznala brez pripomb!). Ker državne meje slovenskih dežel doslej še nihče ni odpravil (niti arbitraža ne, saj se z njo – kot vidimo – sploh ni ukvarjala! Določala je potek “medrepubliške administrativne meje”), nesporno še vedno obstaja. “Strokovnjaki” na tej strani sicer predavajo, da so po sklepu Badinterjeve komisije “republiške meje postale državne” – pozabijo pa povedati, da se to Slovenije ne tiče in se je ne more, saj:
1) Odločitve omenjene komisije so nastale mnogo kasneje, potem, ko je bila Slovenija že suverena država z lastno oblastjo, državljani in teritorijem z državno mejo! (prepoved veljave “za nazaj”!!)
2) “Mnenja” Badinterjeve komisije v zadevi državne meje decidirano omenjajo posamezne jugoslovanske republike. Slovenije ni med njimi! To je lahko razumeti: Samo Slovenija je (razen Srbije in Črne gore) imela lastno državno mejo že pred vstopom v južnoslovansko državno tvorbo.
Kot je zgoraj poudarjeno, ta meja še vedno obstaja.
Ne obstaja pa nobena Final Award, ker je očitno v celoti nična. Razen slovenskih (so)avtorjev te blamaže, o njej niti govoriti nihče noče. Ni nobenega dvoma, da je potrebno postaviti stvari na svoje mesto, skladno z dejanskim stanjem stvari:
Republika Slovenija se ni odcepila od jugoslovanske republike Hrvatske, marveč se je osamosvojila od SFRJ taka in tako, kot je vanjo vstopila, in stranki v postopku določanja poteka državne meje sta Republika Slovenija in – ker je SFRJ razpadla – vsi legitimni dediči SFRJ. Postopek odločanja pa mora biti vezan na pravila in načela internacionalnega prava. Na to na ves glas sicer vsi prisegajo, na mizo pa kopičijo pravljice, predsodke in mnenja – na to sramoto je pokazal tudi arbtitražni tribunal (ki je pravzaprav še najmanj kriv, saj je vezan na pravila arbitriranja in sam ne sme “brskati” za argumenti! Vezan je (bil) na šavje, ki sta mu ga – če sodimo po vsebini razsodbe – na mizo nasuli obe karikaturi države!).
Žal se v javnosti vse od razglasitve razsodbe ni pojavil noben kritičen glas o tu navedenih problemih. Še huje: Vsiljujejo se mnenja, da gre pri aktualnem poizkusu španske Katalonije za slovenski podobno zadevo.
Ljubljana, 5. november 2017
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica in član Skupine za arbitražo.
SLOVENSKI SINDROM
Sramotna (ne)udeležba na letošnjih osrednjih proslavah največjega slovenskega državnega praznika – polprazna dvorana parlamenta in dobesedno opusteli Trg Republike – kriči v svet neko resnico, šokantno in hudo neprijetno.
Včasih se sliši ali bere nekaj o tisočletnem hrepenenju in boju slovenskega naroda za lastno državnost, odmevajo vznesene besede govorcev o končno priborjeni samostojnosti. Potem pa pride na proslavljanje prav takega dogodka v svojo parlamentarno dvorano le peščica “predstavnikov vsega ljudstva”. No, vsaj v tem so še ostali zvesti ustavi, ki zahteva od njih, da predstavljajo vse ljudstvo. To ljudstvo se, kot je mogoče sklepati po zevajoči praznini osrednjega prizorišča, namreč tudi požvižga na proslavo dneva slovenske državnosti.
Pred dobrim desetletjem se je na istem trgu ljudstvo drenjalo v desettisočih, da bi slišalo besede svojih tribunov, pa četudi je cepetalo v snežni brozgi in mrazu. Kar “leze in gre” se je potrudilo do glasovalnih skrinjic, ko se je bilo treba odločiti za samostojnost in demokracijo. Ni ga bilo, ki bi se, četudi golorok, ustrašil tankov in nabitega orožja sovraga. Vsepovsod so vihrale zastave nove slovenske države in tujci so debelo zijali, kaj se neki to dogaja, prav pred njihovim pragom.
Odgovorov na vprašanje, kako je mogoče, da se v komaj desetih letih vse obrne na glavo, da dobi neka “zgodba o uspehu” tako klavrno resnično podobo, je zagotovo več. Najenostavnejši, pa za začetek kar pravšnji, je, da mora biti vzrok hudičevo tehten, in da mora imeti globoke korenine: vsaj do pekla. In ker o množici drugih na kratko ni mogoče spregovoriti, naj omenim le nekaj bistvenih značilnosti.
Zgodilo se je pač, da so se prigrebli do vzvodov oblasti večinoma ljudje, ki so “z materinim mlekom”, da povzamem razlago enega izmed njih, pili in se napili naukov faliranega učitelja, ki je “mestu in svetu” brez sramu vpil svojo resnico o “odmiranju države”. To anarhoidno destrukcijsko blodnjo so zaokrožili še z bisago realsocialističnih ekonomističnih modrosti, ki so mogle živeti le v terariju, ki ga je z debelo mošnjo v eksperimentalne namene vzdrževal globalni kapital. Krema in zabela povrh pa je bila floksula o proletarskem internacionalizmu in totalna odsotnost duhovnih vrednot.
No, in potem se najde, ki se čudi, odkod vse to, kar nas je doletelo. Je sicer res, da so piromani radi najbolj zagnani gasilci, vendar bi ne bil pri pravi, kdor bi jim zaupal v varstvo svojo hišo…
A Slovenci smo storili prav to. Komaj rojeno svojo državo, najdragocenejše, kar se nam je moglo zgoditi, smo očitno prepustili v upravljanje ljudem, ki o državi ne vedo, da, niti nočejo vedeti, prav ničesar, razen, da je to nekaj, kar odmira, ki v domoljubju vidijo le nacionalizem, ki jim je ustavnost in zakonitost le orodje za uresničitev lastnih parcialnih interesov, ki so pripravljeni vsak trenutek skrajno racionalno in poslovno utemeljeno prodati “nacionalni interes”, ki so proletarski internacionalizem z največjim navdušenjem zamenjali z nekakšno globalizacijo, ki o duhovnih dimenzijah nimajo pojma, saj se jih menda ne da izmeriti…
Pa vendar je to le del slovenske zgodbe, slovenskega sindroma.
Vzrok, da so se mogli prilepiti k oblasti take vrste osebki, tiči globoko v narodovi duši. Temu ljudstvu, Slovencem, so v zadnjih dveh stoletjih, ko so nastajale nacionalne države, njegovi lastni politični veljaki natikali zelena očala “vsezaverodomscesarjevstva” in jih futrali s slamo panslovanstva. Ni ga bilo, junaka, ki bi zakričal resnico slovenske samobitnosti. O! Eden je vstal, tam na Koroškem, in TERJAL združeno Slovenijo, pa so ga tisti izmed njegovih, ki so namesto “terjali”, raje poniglavo PROSILI, surovo pognali v tujino, kjer je poginil kot pes, brez imena in brez groba. In so potem sto let le moledovali za prostorček (in mogoče kakšen dinarček na računu…zase…). Osvobodili so nas na začetku dvajsetega stoletja tako, da smo čez noč izgubili več kot tretjino nacionalnega ozemlja, skoraj polovico ljudi in dve tretjini nacionalnega bogastva. Hkrati so zasejali črva, ki je na sredi stoletja, med kataklizmo druge svetovne vojne, požrl nadaljnje desettisoče rojakov in pahnil domovino v polstoletno boljševistično suženjstvo balkanskega tipa. In ker gre v tretje rado, so je izkazalo, da se narodovi voditelji niso prav nič bolje izkazali na koncu stoletja.
Ne daleč od te trojne tragike pravkar minulega stoletja so tudi druge, komaj verjetne slovenske posebnosti. Ena teh je, da ljudje, ki globoko zajemajo iz žepov slovenskih davkoplačevalcev, sejejo mednje ljulko zgodovinarskih pravljic o nekih prišlekih, in vse, kar bi spominjalo na Slovence in slovenstvo, pa četudi podkrepljeno z v kamen in v naravo vklesanimi dokazi, nesramno razglasijo za mit, seveda brez vsake strokovne utemeljitve. (Prepisovanje tujih šovinističnih izpadov ni stroka!) Brez kančka sramu prekrstijo naše prednike, katerih jezik je eden prvih zapisanih v Evropi, za alpske Slovane, samo zato, ker se je tako nalašč zapisalo pred nekaj leti tujemu zgodovinarju, ki ne prenese resnice. Prek vsake mere pa gre dosežek še enega takih, ki ga ni sram jemati plače od ljudi, katerih prednike je ozmerjal v ugledni publikaciji z debelo zapisano zmerljivko, da so se v te kraje pritepli kot KRDELA.
Kdo ve, česa vsega je posledica, da to ljudstvo vedno znova samo sebi navleče za vrat tako moro. Zagotovo pa ne bo drugače, dokler se bo Slovenka in Slovenec, ko bo prvič prestopil šolski prag, najprej srečal s stavkom, ki se začne: “Po naselitvi…” in kasneje na univerzi ne bo našel katedre za uradni jezik svoje države.
Nič, kar je zgrajeno na laži in prevari, ne more živeti samo od sebe.
28062002
Andrej Lenarčič
982 Slovenia’s Memorial, paras 6.95-101; Annexes SI-M-2; see Mirko Valentić, Ivana Horbec and Ivana Jukić
(eds), Hrvatska na tajnim zemljovidima 18. i 19. Stoljeća [Secret Maps of Croatia from the 18th and 19th
century]: Varaždinska županija [Varaždin County], Vol. 7, Hrvatski institut za povijest, Zagreb, 2005,
p. 307, Annex SI-3; Map of the boundary between Styria and Croatia (1811), Annex SI-M-11; Cadastral
maps of the cadastral municipalities along the Sotla River (1824, 1825, 1828), Annex SI-12.
Navedbe v opombi 982 povedo, da so pooblaščenci z ene in druge strani šteli “zgodovinske” podatke za merodajne. V čem je problem?
1) Tribunal je na številnih mestih vehementno diskvalificiral “zgodovinske meje” – pri čemer je najbolj zanimivo, da je dosledno brisal ŠE VELJAVNA, OBSTOJEČA DEJSTVA (Npr. meddržavno mejo, nikoli spremenjeno, niti kakorkoli odpravljeno!), upošteval pa je resnično “zgodovinske podatke”, ki lahko imajo pojasnjevalno vlogo ali pa pomagajo pri odločitvi, če drugega ni na voljo.
2) Opomba 982 navaja tipične primere resnično “zgodovinskih dejstev”, kajti “Secret Maps of Croatia from the 18th and 19th century” ipd. je dejansko zgodovinski material brez vsake veljave. Z ustavno ureditvijo habsburške “dvojne” monarhije (Ausgleich) leta 1867 so vsi odnosi, ki so se odražali v tu citiranih dokumentih, popolnoma predrugačili. Ogrska je s Poravnavo postala strogo centralizirana država, Budimpešta se ni ozirala na zagrebški sabor, po vsem teritoriju je začela izvajati pospešeno madžarizacijo in o kaki državni meji med slovenskimi deželami in Hrvatsko ni bilo govora.
Dve leti – v obdobju revolucije, ki jo je na Dunaju Habsburgu pomagal zatreti hrvaški ban – 1848 – 1849 sta bili sicer “zvezdni leti” za Zagreb, ki se je nadejal, da se bo s pomočjo Dunaja znebil nadvlade Budimpešte. Seveda se to ni zgodilo. Nasprotno, neprijetnega “zaslugarja” Jelačiča je cesar mirno izgnal v notranjost Slavonije in ga napravil neškodljivega. V času pripravljanja Poravnave je sicer Habsburg navijal za posebno obravnavo Hrvatske in Slavonije, saj je poskušal ustvariti svoj vzvod za mehčanje Budimpešte, a Budimpešta je trmoglavila in se ni dala. Za “ljubi mir” so tisti del pogodbe, ki je onemogočal kakršnokoli avtonomijo Zagrebu, v trenutku podpisovanja prekrili (znameniti “Criptic”!), in je cesar mislil, da je vse OK – seveda ni bilo. Nič ni bilo niti z obljubljeno separatno “Nagodbo” z Zagrebom. Vse do razsula 1918 so se Hrvati neuspešno trudili – država je ostala tako trdno v rokah Budimpešte, da niti oktobra 1918, cesar Karel ni mogel dovoliti narodnega sveta Hrvatom. Preureditev države je lahko odredil le za svoj (osebni – dedni) cislajtanski del:
Samostojnost hrvaških pokrajin je pravno dokončno odšla v zgodovino
Celovita in nedeljiva Kraljevina Ogrska je bilo ustavno pravno dejstvo
Manifest suverena vsake cislajtanske vojvodine in kraljestva posebej, naslovnega Cesarja Avstrije (družinski naslov) je predvsem manifestacija državnosti in internacionalne pravne subjektivitete slovenskih dežel, hkrati dokaz, da ogrske pokrajine niso bile nič več, kot upravne enote z nujno potrebno minimalno avtonomijo.
Afera v budimpeštanskem parlamentu dokazuje, da so DEŽELNI ZBORI (“dežela” je DRŽAVA v slovenskem jeziku) suverena telesa suverenih držav. Sabor je pa skupščina (tudi etimološko!) “lokalne samouprave”!
Ni torej nobenega dvoma, da so po letu 1867 obveljale nove meje, ki so veljale leta 1918, in se v času trajanja južnoslovanske države nikoli niso veljavno spremenile.
Navedbe, citirane v opombi 982 so brezpredmetne in za naloge tribunala brez pomena. Obstoječa (“zgodovinska” zaradi starosti, ne “preteklosti”) državna meja je sama po sebi z osamosvojitvijo Republike Slovenije (od SFRJ, ne od RH!!!) znova stopila v veljavo. Notranje jugoslovanske upravne – katastrske ipd. razmejitve se morajo avtomatično umakniti in se uskladiti z veljavno državno mejo.
983 Slovenia’s Memorial, paras 6.95-100. Transcript, Day 3, p. 140:1-5. Almanac of the Kingdom of
Yugoslavia, General State Administration (Banovine, Districts, Municipalities and Towns), Editorial Board
of the Almanac of the Kingdom of Yugoslavia, Zagreb, 1932, p. 33, Annex SI-67.
984 Slovenia’s Memorial, para. 6.99; Surveying and Mapping Authority of the Socialist Republic of Slovenia,
Information on Problems Caused by the Undefined Boundary with the Socialist Republic of Croatia,
No. 45-d-25/25-70, 29 March 1972, Annex SI-181; see Letter to the Surveying and Mapping Authority of
Socialist Republic of Slovenia from the Šmarje Surveying and Mapping Authority, 16 June 1971,
Annex SI-180; Letter to the Secretariat for Justice and General Administration of the Socialist Republic of
Croatia, to the Secretariat for Justice, Organisation of Administration and the Budget of the Socialist
Republic of Slovenia, 17 May 1978, Annex SI-197.
985 Slovenia’s Memorial, para. 6.100; See Decree on a General Flood Protection Plan for 1954, Official Gazette
of the People’s Republic of Croatia, No. 4/54 (item II), Annex SI-136; See also Official Gazette of the
People’s Republic of Croatia, Nos. 7/55, 4/56, 1/57, 9/58, 4/59, 2/60, 2/61, 2/62 (item II); Official Gazette
of the Socialist Republic of Croatia, Nos. 1/63, 3/64, 1/65 (item II), No. 55/83 (item X). See also Official
Gazette of the Socialist Republic of Croatia, No. 54/1984 (item IX), Annex SI-209; Article I (1), Decree
Defining the Boundaries of River Basin Districts in the Socialist Republic of Slovenia, Official Gazette of
the Socialist Republic of Slovenia, No. 41/1966, Annex SI-171; Article 1 (3), Decree Defining the
Boundaries of River Basin Districts in the Socialist Republic of Slovenia, Official Gazette of the Socialist
Republic of Slovenia, No. 6/75, Annex SI-189; Article 1 (g), Decree Establishing Fishing Areas, Official
Gazette of the People’s Republic of Slovenia, No. 17/59, Annex SI-156; Article 6, Freshwater Fisheries
Act, Official Gazette of the People’s Republic of Slovenia, No. 22/1958, Annex SI-155; Article 18,
Freshwater Fisheries Act, Official Gazette of the Socialist Republic of Slovenia, No. 25/1976, Annex
SI-192. See Agreement between the Assembly of the Brežice Municipality and the Brežice Fishing Club
on the granting of the Brežice fishing environ to further management, 17 March 1982, Annex SI-206;
Agreement between the Assembly of the Šmarje pri Jelšah Municipality and the “Sotla” Podčetrtek Fishing
Club on the granting of the Sotla fishing environ to the management, 3 July 1981, Annex SI-204.
Tu navedene opombe pričajo o “undefined Boundary” na številnih mestih. Drugje spet je navedeno, da sprejeti sklepi o razmejitvi niso bili pravno formalno uresničeni. Vsekakor je ves čas obstoja Jugoslavije (brez ozira na njeno poimenovanje) šlo za določanje notranjih, upravnih ali katerih drugih razmejitev, pri urejanju najrazličnejših dejavnosti in potreb. Nobena navedba v tu nanizanih opombah ne govori o kakršni koli spremembi DRŽAVNE meje. Slej ko prej ta meja ostaja. In je sama po sebi znova obveljala kot meddržavna, ko je Slovenija dne 26.6.1991 razglasila osamosvojitev, SFRJ (to pomeni vse preostale jugoslovanske republike in pokrajini!!!) pa je osamosvojeno državo zato napadla.
Tudi agresija JLA kot taka pomeni materialen dokaz osamosvojitve Slovenije, hkrati pa dokazuje (poleg v kamen vklesanega podatka v Zagrebu), da Zagreb osamosvojitve ni razglasil, kakor je bilo dogovorjeno. Ker ga je brionski moratorij nadaljevanja osamosvojitvenih ukrepov zalotil kot integralni del SFRJ (in seveda kot agresorja na Slovenijo), so morali /smeli v Zagrebu razglasiti osamosvojitev šele po poteku moratorija. (8. oktobra 1991)
Sloveniji tega ni bilo treba, saj je osamosvojitev razglasila že 26.6.1991, v času tripartitne Brionske konference že zmagala v boju z JLA in prevzela vso operativno oblast na celotnem teoritoriju, kar se je pokazalo navsezadnje tudi z odhodom poražene JLA iz države.
AL, 08092017
KOMENTAR K FINAL AWARD 20
482 … The Tribunal might be prepared to give more weight to the presence of historic
boundary stones, as indicated on Figure 3.8 (a) of Slovenia’s Counter-Memorial. However, upon
review of that map, the Tribunal finds that no boundary stone was placed in the specific area
under consideration here. In the absence of any specific evidence in support of Slovenia’s claimsin the Santavec River area, the Tribunal therefore determines that the boundary follows the
aligned limits of the cadastres of Croatia and Slovenia.
SRHLJIVO – Tudi če se slovenskim ignorantom “po kurje” (slepa kura itd…) posreči pokazati kak relevanten drobec – ali ga ne znajo ali pa nočejo ustrezno podkrepiti (Tribunal finds that no boundary stone was placed in the specific area under consideration here. In the absence of any specific evidence in support of Slovenia’s claimsin…) . Na Dunaju (in v Budimpešti pa se police šibijo od uradnih dokumentov o DRŽAVNI MEJI SLOVENSKIH DEŽEL S KRALJEVINO OGRSKO***. Seveda v katalogu je ne najdeš, še vtipkaš “Croatia” ali pa “Hrvatska”….
PONOVNO IN SPET KOT MEDKLIC: NAMESTO ARGUMENTOV, KAKRŠNE TERJA SPORAZUM O ARBITRAŽI IN SO VES ČAS PRI ROKI NA TAK ALI DRUGAČEN NAČIN, SO SLOVENSKI STROKOVNJAKI IN POOBLAŠČENCI PREDLOŽILI TRIBUNALU NIČVREDNE PAPIRJE, KI NE IZPOLNJUJEJO OSNOVNIH KRITERIJEV, ZAPISANIH V 4. IN 5. ČLENU SPORAZUMA O ARBITRAŽI, ČE PA SE JIM JE – NA KDO VE KATERI NAČIN – VENDARLE POSREČILO (?) NA IZO DATI KAKŠEN USTREZEN PAPIR ALI PODATEK, GA OČITNO ALI NISO ZNALI ALI PA NE HOTELI PRAVILNO IN ARGUMENTIRANO PRESTAVITI.
NADVSE POMEMBNO PA JE JASNO IZRAŽENO STALIŠČE/IZHODIŠČE, KI GA TRIBUNAL V SLEDEČIH TOČKAH ŠE POSEBEJ POUDARJENO POVE:
Točka: 24. On Slovenia’s account:
In September 1941, the Slovenian People’s Liberation Committee (Slovenski
narodnoosvobodilni odbor, SNOO) – which later became the Slovenian People’s Liberation
Council (Slovenski narodnoosvobodilni svet, SNOS) – was created by the Executive
Committee of the Liberation Front (Izvršni odbor Osvobodilne fronte, IOOF). In the
occupied territory of the later Croatia, the National Anti-Fascist Council of the People’s
Liberation of Croatia (Zemaljsko antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Hrvatske,
ZAVNOH) was created in 1942; it was renamed in 1945 the People’s Parliament of Croatia
(Hrvatski narodni sabor). At the federal level, the Anti-Fascist Council of People’s
Liberation of Yugoslavia (Antifašističko Vijeće Narodnog Oslobođenja Jugoslavije, AVNOJ)
established in 1942, assumed civil authority as the political umbrella organ of the liberation
movements. It proclaimed, in November 1943, the Democratic Federation of Yugoslavia
(DFY) and assumed itself the functions of the interim legislative body of the Federation. In
addition, it appointed the National Committee for the Liberation of Yugoslavia (Nacionalni
komite osvoboditve Jugoslavije, NKOJ) to act as the interim executive authority.22
(EVIDENTNO SAMOZVANI ORGANI – SEVEDA: ČE DRUGIH/DRUGEGA NI – SAJ VEMO: “V SILI VOL…”
Točka 684. The Tribunal will not enter into an in-depth analysis of all the legal consequences of those pieces
of legislation. It will be enough for it to observe that those domestic laws could not have nullified
the international boundary established by the Treaty of Rapallo, which was the boundary between
Italy and Yugoslavia under international law from 1920 to 1947. The Tribunal will add that the
purpose of those pieces of legislation was not to nullify the Treaty of Rapallo. Rather, they were
only enacted to determine the law applicable in the territory attached to Yugoslavia under the
Treaty of Paris.
(ZA SLOVENSKO “STROKO” , POLITIKO IN DIPLOMACIJO UNIČUJOČA DISKVALIFIKACIJA !!!)
V LONG PRESS RELEASE PA: Istria Region
In the Istria region, the Tribunal considers a series of disputed areas near Leskova Dolina and Snežnik in
Slovenia and Prezid in Croatia. These areas have been referred to by the Parties as the “Tomšič plots”, on
account of their former owner. The Tribunal analyses whether the boundary between the Parties may be based
on the 1920 Treaty of Rapallo although the Treaty was rejected by partisan organisations in 1943 as well as by
subsequent legislation in 1946 and 1947. The Tribunal finds those declarations or Yugoslav legislation could not have nullified the international boundary established by the Treaty of Rapallo. As a consequence, the
former boundary between Italy and Yugoslavia, as it stood from 1920 to 1947, became the border between the
two Republics and is now the boundary between the Parties. The disputed areas referred to as the “Tomšič
plots” are thus located in Slovenia.
KLAVRNA PODOBA SLOVENSKE STROKE, KI ZASMRAJA PLEMENITO PODROČJE INTERNACIONALNEGA PRAVA, JE “PO ZASLUGI JASNE BESEDE ARBITRAŽNEGA TRIBUNALA” POSEBEJ NA OČEH V TEH NEKAJ TOČKAH.
SEVEDA NI DOVOLJENO SPREGLEDATI, DA GRE ZA ARBITRIRANJE, IN TRIBUNAL NI MOGEL PO SVOJE USTVARJATI ARGUMENTOV – ČE JIH NIHČE NI “DAL NA MIZO”. NI PA NOBENEGA DVOMA, DA JE LE MINIMALNO PRIKRITA “ZADIRČNOST” (JEZA?) TRIBUNALA, KI JO JE ČUTITI V DIKCIJI TEH TOČK, IZRAZ OGORČENJA, SAJ MENDA VEMO, DA JE STROKOVNJAKOM (TUJIM), VKLJUČENIM V DELO TRIBUNALA BILO ŠE KAKO JASNO, KAKŠNE VSE ARGUMENTE IMA REPUBLIKA SLOVENIJA NA SVOJI STRANI.
“ZADIRČNOST” – “JEZA” VERJETNO NI NAMENJENA AVNOJSKIM DOKUMENTOM, PARTIZANSKEMU PRAVU IN JUGOSOCIALISTIČNI PSEVDOPRAVNI EKVILIBRISTIKI – KAR TRIBUNAL ODLOČNO POMETE Z MIZE OB SOOČENJU Z URADNO DOLOČENO MEDDRŽAVNO MEJO. ZARADI TAKIH EKSOTOV SE RESNI STROKOVNJAKI NE RAZBURJAJO. ZA MALO PA SE JIM GOTOVO ZDI, ČE STRANKA V POSTOPKU DELUJE INFANTILNO, NEPRAVNO, NERESNO.
Naslovnica ustave z leta 1946 je nazorna slika dejanskega stanja: ne gre za nobeno “federacijo držav”
marveč za združena (“federirana”) LJUDSTVA – dokaz, da gre v slovenski verziji za enak pomen in na enak način uporabljeno besedo, je v “originalu” ustave iz leta 1963:
“narodi Jugoslavije” – torej LJUDSTVA ! so se “ujedinila” v republiko JUGOSLAVIJO, ki je država!, kar dodatno potrdi “dio prvi”: “…je savezna DRŽAVA … LJUDSTEV” !!!!
O pojmu in besedi NAROD (v originalu! seveda – SRPSKOHRVATSKO – ENGLESKI REČNIK, PROSVETA, BEOGRAD, 1977):
NAROD = people, ethnic group… (French people or the French, Croatians, German, the Serbs…),
common people, common folk, crowd….. (krdelo)
evidentno gre za identiteto, ki je ne določa POTNI LIST, marveč spermatozoidi, namreč:
NARODITI = to bear, to be born….
PRIPISOVATI KAKRŠENKOLI DRŽAVNOSTNI ATRIBUT JUGOSOCIALISTIČNEMU “NARODU”, NARODNIM ORGANOM, (v slovenščini “ljudskim…”) JE ALI PRERAČUNLJIVA LAŽ ALI PA SLABOUMNOST, KI POTREBUJE TRETMA.
(KOMENTAR NI POTREBEN)
_________________________________
OPOMBA:
***) Iz uradnega odgovora Urada Predsednika Republike Avstrije, Van der Bellena, 24.08.2017:
“…Concerning historical borders of territories having formed part of Austria-Hungary, as referred
to in your e-mail, extensive collections of relevant records and maps kept in Austrian state
archives are available for research purposes and can be studied by interested scholars and
experts on their request.”
Yours sincerely,…