Slovenske dežele in država

Slovenec je dan po javni razglasitvi suverenovega ustavnega dokumenta Manifest objavil obrazložitev cesarjevega kabineta (šef: Husarek) o vsebini.
Z Manifestom ni bilo mogoče urejati zadev znotraj enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske, saj je Budimpešta ljubosumno varovala ustavno zajamčeno popolno integriteto Ogrske.
Karel je zato lahko – kot suveren (po ustavi 1867) vsake svoje dedne dežele posebej – avtoritativno uredil razmere le v njih (Cislajtanija). To je določil z Manifestom, katerega izvedbo skicira/povzema v Slovencu objavljeno pojasnilo.
V zvezi s slovenskimi deželami je očitno, da gre za uresničenje Zedinjene Slovenije in za državo vseh južnih Slovanov v Cislajtaniji (slovenske dežele plus Dalmacija – Trstu znotraj Primorske še posebna avtonomija).
Avstrijske dežele in njih deli z večinsko nemškim prebivalstvom so nemudoma (21.10.1918), na zasedanju v dvorani Nižjeavstrijskega parlamenta v Gosposki ulici na Dunaju, razglasili njih zvezo: “Deutsch Österreich”. V Ljubljani, v danes zlorabljeni sijajni palači parlamenta Vojvodine Krajnske, kjer so cesarski namestniki na Primorskem (baron Friess-Skene) in v Krajnski (Grof Attems) izročili svoja pooblastila vladi v Ljubljani (Celovec je že soglašal z mejo na Dravi, Gradec pri Lipnici), so poslanci slovenskih dežel prav tako razglasili, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah!” Na ta način sta polnopravno nastali obe zvezni državi: Avstrija in Slovenija, vsaka s svojim teritorijem in državno mejo.
Avstrija se je pojavila za pogajalsko mizo v Parizu, slovenski uresničeni “davni sanji” – Zedinjeni Sloveniji – pa so ostro nasprotovali politični krogi v Zagrebu (s svojimi agenti in hlapci v slovenskih deželah – zgodba z začetka stoletja se na koncu ponavlja…). Z uresničitvijo določb Manifesta so namreč ostali praznih rok znotraj Kraljevine Ogrske – katere integrirani del so vedno bili! – in njihov “poslić” z ozemeljsko ekspanzijo, fašistoidnim etničnim čiščenjem, in predvideno obračunavanje s Srbi in Muslimani (Bosna, Dalmacija in Krajine) je bilo na tem, da pade v vodo. Zato so Korošec in liberalna kompanija iz Zagreba nemudoma poslali v Ljubljano Kramerja – ki je sicer zamudil, in je bila razglasitev – torej NASTANEK DRŽAVE – že izvršena, vendar pa je iz današnje perspektive jasno videti, da so to epohalno DEJSTVO, preprosto zamolčali oziroma prekrili z “jugoslovansko obsedenostjo”! Korošec in kompanija so preprosto utajili dejansko stanje stvari, javnosti niso predstavili slovenske države, marveč so jo skrili pod jugoslovansko plahto. Na internacionalni ravni se Slovenija in Slovenci sploh niso pojavili. V jugoslovansko KRALJEVO versajsko delegacijo pripuščeni posamezniki so bili (pravno in dejansko) predstavniki srbskega kralja, ki so – če jih je kdo bil pripravljen poslušati, jadikovali o nekem plemenu in njegovih pravicah……pri čemer so hkrati in na ves glas terjali Jugoslavijo! O SLOVENIJI SO MOLČALI KO GROB.

Zamolčanje – ignoriranje že razglašene in tako obstoječe države slovenskih dežel je imelo kljub strahovitim posledicam tudi dobro plat: Ne samo, da tega mednarodnega pravnega dejstva nihče ni postopkovno ustrezno odpravil – niti omenil ga ni nikoli nihče (edino notranji minister tiste “vlade v Ljubljani”, dr. Janko Brejc, je v zborniku ob deseti obletnici teh dogodkov, odkrito – in hrabro ! – zapisal, da je takrat nastala Zedinjena Slovenija!).
TAKO JE TO DEJSTVO PREBRODILO VSE POŠASTNE ZGODBE 20. STOLETJA, IN PRAVNO ŠE DANES OBSTAJA.
Naj vpleteni in udeleženi še tako zatiskajo oči in ušesa pred tem dejstvom, zveza slovenskih dežel obstaja. Pod imenom ZEMLJE (!!!) države SHS se je združila s Kraljevino Srbijo, in iz zveze, ki je takrat nastala, imenovana Kraljevina SHS (kasneje Jugoslavija, nazadnje SFRJ), se je dne 26.6.1991 osamosvojila kot Republika Slovenija.
Kakor je v zvezo vstopila s svojim državnim teritorijem slovenskih dežel, določenim z državno mejo, je tudi izstopila iz zveze z istim teritorijem. To dejstvo je sankcioniral celo Sporazum o arbitraži, ki določa kot kriterij izključno internacionalno pravo (kriterij “pravičnosti” in “dobrega sosedstva” le v izrecno določenih primerih! – 4. člen Sporazuma). Edino dejstvo, ki je v celoti in brez ostanka internacionalnega pravnega značaja, je državni teritorij z državno mejo slovenskih dežel, ki so (združene) sestavile Jugoslavijo.
Skladno s členom 3 Sporazuma o arbitraži je imel arbitražni tribunal nalogo, da določi potek te (obstoječe!!! Piše: “določi potek meje…”, ne piše “določi mejo”!) državne meje, ki je bila na dan sprejetja vseh potrebnih aktov za izvedbo osamosvojitve (25.6.1991 sprejem, 26.6.1991 izvršena osamosvojitev) državna meja Republike Slovenije s preostankom SFRJ. To ni bila meja s Hrvatsko – ne samo zaradi tega, ker je bila to do 1.12.1918 meja slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko, marveč tudi zato, ker države Hrvatske ne prej in ne ob osamosvojitvi Slovenije nikjer ni bilo (nacistična tvorba NDH pa je itak to mejo brez ugovora in takoj priznala!!!).
Udeležba pri pripravi Sporazuma in njen podpis s strani Republike Hrvatske – čeprav po naravi stvari in jasno zapisanem določilu 5. člena Sporazuma ni (ker ne more biti) stranka v postopku določanja poteka državne meje Republike Slovenije s preostankom SFRJ – pomeni nič več in nič manj, kot zavezo (kot mejaš), da bo odločitev tribunala upoštevala in s svoje strani izvršila.

Ljb, 02092018
A Lenarčič

Ta del je posebej zanimiv zaradi terminologije, ki jo uporablja / sprejema tribunal – je pa totalno v opreki z dejstvi in dejanskim stanjem stvari.
Zadeva je že večkrat temeljito obdelana, zato je tu ni potrebno posebej elaborirati. Zadošča specialka, sočasni izdelek vrhunske stroke.
Ni nobenega dvoma, da sta DRŽAVI (po solovensko DEŽELI) Primorska (Küstenland) in Krajnska (Krain) mejili na Kraljevino Ogrsko (UNGARN piše na karti),
ne pa na neko POKRAJINO Hrvaško…

KOMENTARJI K FINAL AWARD 12

345 ….
“Stranki se strinjata…” = 345. The areas that are not in dispute had been identified by both Parties as those in which the cadastral limits of neighbouring Croatian and Slovenian districts coincided and were “aligned”. The same position was taken in the exercise undertaken in 1991-1996 by the Expert Group established by the Parties.
…

(komunistična komunalna – katastrska ureditev….)

349. In any case, if the Parties are agreed that the boundary is not disputed in segments where their
cadastral limits are aligned, that agreement is itself sufficient to establish that the aligned limits
constitute the boundary.
KAJ NAJ???

350. The Tribunal is directed to determine the course of the whole of the land boundary.625 The
Tribunal therefore determines that in the undisputed segments the boundary follows the agreed
course.

The Disputed Segments of the Land Boundary

351. In the segments of the boundary where there is no agreed line, the essential task of the Tribunal is the same as it is in all other segments of the boundary: To determine the line according to the criteria stipulated by the two Parties. The Tribunal must, therefore, determine in the disputed areas the course of the boundary prescribed by the law of the SFRY as at 25 June 1991.

!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

the cadastral limits are a prima facie indication of the boundary between the two Republics in 1991

In general terms, the following grounds for disagreement can be
distinguished:
a. Cadastral limits depicted on cadastral maps overlap or leave gaps;
b. There is no cadastral limit;
c. The boundary must be determined by the application of some other instrument or
criterion.
STRAŠNE MUKE……….

357:
For the avoidance of doubt, the Tribunal reiterates that, while the present Award fixes
the boundary in such areas with binding effect (as the Parties have requested), the Award does
not preclude the Parties from subsequently reaching agreement between themselves on practical
arrangements concerning the boundary.
VSE SO DALE NA MIZO RS in RH…

B. DISPUTED SEGMENTS OF THE LAND BOUNDARY

359. Both Parties divide the land boundary into three regions or sectors—the Mura River Region, the
Central Region and the Istria Region—each of which presents distinct historical characteristics.630
Croatia defines the Istria Region consistently with the limits of historic Istria under the Austro-Hungarian Monarchy.631 It thus divides the Istria Region from the Central Region at the tripoint
of the border of the historical Kingdom of Croatia with the borders of the Austrian Crown Lands of the Littoral and Carniola(!!!).632 The Central Region ends, and the Mura River Region begins,
where Croatia’s historic boundary with Austria ended and its boundary with the Kingdom of
Hungary began.633 Slovenia’s definition of the three regions, on the other hand, is related to
differences in the applicable law (or legal title) in each region.634 Slovenia criticizes Croatia’s
historical approach and asserts that the division used by the Expert Group is more appropriate.635

KATASTROFALNA IGNORANCA UGLEDNIH(?) STROKOVNJAKOV(?)
Tribunal očitno povzema pravljičarstvo Zgb. Že leta 1867 /68 so v Budimpešti preprosto vrgli hrvaške poslance iz parlamenta. Potem so se izvržki igrali “obstrukcijo” (???), a vse do 1918 jim ni uspelo priti do statusa. Ogrska je bila enovita in nedeljiva, ni bilo nobene “Croatie”, Karl oktobra 1918 ni mogel v preureditev države vključiti svoje Kraljevine Ogrske, ker Budimpešta ni hotela niti slišati ničesar v zvezi z ZGB, zato je pač Ogrsko pustil v nemar in sestavil Manifest “samo” za Cislajtanijo.
Velja ponovno(!!!) opozoriti, da slovenske (in druge cislajtanske) dežele niso bile nobene “avstrijske kronske dežele”!!! Za razliko od pokrajine Hrvaške (in Slavonije) znotraj Ogrske, ki je sodila POD (!!!) ogrsko krono (NADVLADO!!! – zato “dežele ogrske Krone”!!!) so bile ves čas, z ustavnim aktom Ausgleich leta 1867 pa tudi dokončno na moderni internacionalni ravni, suvereni subjekti internacionalnega prava z LASTNIM suverenom (ki je bil hkrati tudi suveren preostalih dežel Cislajtanije – vsake posebej!), ki je nosil DRUŽINSKI NASLOV (primerjaj Cesarski patent 1804) “Cesar Avstrije” (to je podobno ureditvi znotraj RKC, ko “naslovni škofje” = samo častni naziv, nosijo ime NIČ VEČ ali SPLOH NE OBSTOJEČE ŠKOFIJE!). Suveren vseh dežel Cislajtanije ( in vsake posebej) je bil tudi kralj Ogrske. Ob kronanju je prisegel na celovitost in nedeljivost “dežel ogrske krone” – kar v prevodu pomeni: pokrajin pod neposrendo oblastjo Budimpešte!!! Slovenske (in ostale “Astrijske” = terminus technicus) dežele pa so bile “pod” lastno krono – “Avstrijske krone” NI BILO!!!!
Kaj je bilo onkraj državnih meja DEŽEL Primorske in Krajnske (že v času Avstrijskega cesarsta = do 1848/67), pokaže uradna specialna karta izpred leta 1848, ki jo je kustos državnega muzej Krajnske posvetil vojvodi svoje države – dežele Krajnske, po naslovu “Cesarju Avstrije” in dejanskemu kralju Ogrske. Države Primorska in Krajnska mejijo na Kraljevino Ogrsko (UNGARN):

 

Brošura je bila pripravljena ob začetku delovanja Skupine za arbitražo in razdeljena članom

Odgovor urada na pismo

Pismo uradu

http://www.politikis.si/?p=192166

22082017

Spoštovani Predsednik Republike Slovenije,  g. Borut Pahor

Spoštovani Predsednik Vlade, g. Dr. Miro Cerar

Spoštovani Predsednik Državnega Zbora, g. Dr. Milan Brglez

K prvim trem vrsticam: SSKJ-Pravila, (1994), paragrafi 103 – 104 in 145-146 – MALA ZAČETNICA!)

Slovenska oblast dolguje narodu…

“slovenska oblast” ima ingerence nad državljani Republike Slovenije!

Vsi narodi v evropski zvezi so že obsodili nacizem, fašizem in komunizem, le Slovenija še vedno zavlačuje z obsodbo.  Če bi kar so nam komunisti prizadeli, prizadeli nacisti ali fašisti, za obsodbo ne bi bilo pomisleka.

Tudi tukaj napačna raba velike začetnice! Tokrat je (verjetno zaradi preobsežne uporabe poprej) zmanjkalo velikih črk… Sicer pa pavšalna trditev ne sodi v take vrste pisanje. VSI?

Komunizem je propadel in teoretično v Sloveniji ni več komunistov, so pa simpatizerji komunizma, ki se z vsemi silami branijo in blazno zagovarjajo njihove načrtne in premišljene “pomote”, ker nimajo poguma priznati resnico. 

Glede na značaj – tematiko nekoliko prenapihnjeno. Predvsem pa netočno. Ni jasno, odkod je videti, kar državljane RS pri vsakdanji skrbi zase, družino, otroke ne obseda. Še zlasti pa: Več, kot je videti “simpatizerjev komunizma”, je na očeh javnosti vodilnih na politični sceni, ki so “otroci komunizma” (izdelki, aktivni v organih in dejavnostih!). So tudi vodilni na “obeh straneh”! Enako zagnani, kot so naučeni, le tokrat v nasprotnih smereh…

Kadar je govor o naši preteklosti, zagovorniki takoj omenijo domobrance. Tudi mlajši rod ponavlja isto, ker ne poznajo naše zgodovine.  Zagovorniki sploh ne priznajo začetka naše usode in predstavljajo domobrance kot, da so domobranci vsega krivi.  Nočejo priznati, da je bil začetek naše tragedije zasnovan leta 1940, ko je glavni ideolog KP Jugoslavije Edvard Kardelj povedal, da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo.Tako so kmalu po okupaciji leta 1941, začeli izvajati svoje načrte preko OF in KP.  Začeli so ustrahovati narod z umori uglednih in vplivnih civilistov, družin in tudi otrok.  Tako je bil Stanko Mavsar star komaj devet let, ena izmed prvih žrtev komunističnega nasilja.  Vaščani in kmetje niso imeli druge možnosti, da se rešijo nasilja, kot da so ustanovili vaške straže, ki so se kasneje formirale v domobranstvo.

K koncentratu neke interpretacije minulega: O “začetku naše tragedije” velja spomniti, da se stvari začno na začetku, ne nekje na sredi ali poljubno kdaj, kakor komu slučajno odgovarja. Dogajanje ima svojo pot, sledi zakonitostim in vplivom. Slovenska zgodba 20. stoletja, ki je zgodba podalpske blaznice (uničenje lastnih držav – po slovensko imenovanih DEŽELE, izbris njih državne in upravne strukture, hlapčevanje vsakemu tujcu, ki je imel pet minut časa za zmedeno, brezpravno rajo, prepuščeno tribalistični obsesiji) se ni začela niti leta 1941, niti kdajkoli v 20. stoletju, razen na samem začetku: Ob koncu Prve vojne, 31. oktobra 1918, ko je vlada v Ljubljani na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta Manifest, z dne 16. oktobra, in upoštevaje plebiscitarno odločitev izvoljenih poslancev iz slovenskih dežel sprejela in razglasila sklep, da “VLADA V LJUBLJANI PREVZEMA VSA USTAVNA POOBLASTILA V VSEH SLOVENSKIH DEŽELAH”! (citirano po zapisu notranjega ministra tiste vlade, dr. Janka Brejca). Samozvani “narodovi voditelji” klerikalne in liberalne provenience (seveda vsi brez vsakega mandata) pa so to odločitev brezsramno ignorirali in preko Zagreba zavozili komaj uresničeno “Zedinjeno Slovenijo” (tudi “uresničenje Zedinjene Slovenije” je formulacija notranjega ministra tiste vlade!) v Beograd, namesto v Pariz! Kaj bi se zgodilo, če bi “reševalci slovenskega narodnega vprašanja” tistega časa (kasneje so imeli sebi podobne, enako (ne)vredne posnemovalce…) namesto v Beograd, z Zedinjeno Slovenijo šli v Versailles, tako kot so to storili njihovi avstrijski kolegi, ki so na isti ustavni podlagi ravnali enako, kot Ljubljana (dne 21.oktobra so prav tako razglasili zvezo “nemških dežel Avstrije” – vse skladno s Karlovim Manifestom!), in so jih v Parizu nemudoma priznali.  In še danes je iz enakih dežel, kot so slovenske (oz. njih večinsko slovenski deli), sestavljena Avstrija uspešna in zgledna demokracija, ki je svojo trdnost izkazala tako, da je preživela celo nacistični Anschluß in tudi povojne poskuse komunistov pod močno moskovsko zaščito! Odgovor na vprašanje “kaj bi se zgodilo…” je jasen in nedvoumen: Že sto let bi Slovenci in vsi drugi državljani in prebivalci slovenskih dežel živeli v zgledni in uspešni zvezni državi, prav gotovo še bolj uspešni od sosede Avstrije. Namesto tega “umiramo na (poslednje!) obroke” v klavrnem “rešilnem čolni” potonulega Titanika, kar je “osamosvojena” Slovenija v najboljšem primeru! Seveda napolnjena z vso mogočo jugosocialistično nesnago. Od resnično osamosvojene Slovenije, slovenskih dežel, ki so 1.12.1918, kot ZEMLJE države SHS imenovane, sestavile južnoslovansko tvorbo, so “reševalcem” iz leta 1918 enako prizadevno in z enakim “uspehom” sledili tokratni osamosvajači in ustvarili sramoto (zadnjo?). Za analizo tokratnega dogajanja je priporočljivo uporabiti ustrezno masko in rokavice.

Ob koncu druge svetovne vojne, leta 1945 so zavezniki izročili oblast Jugoslavije komunistom.

Kaj je “oblast Jugoslavije”? A vseeno: Zavezniki niso mogli izročiti, kar so Titovi komunisti že zdavnaj imeli! Da so to lahko imeli (govor je o Sloveniji), so v prvi vrsti krivi tukajšnji maherji, ki so leta 1918 storili, kar je povedano v prejšnjem odstavku, in potem s svojo iste vrste raboto veselo surfali v okupacijo, odpor in “novim zmagam naproti”. Ljudstvo brez vsake državne strukture, je bilo na milost in nemilost prepuščeno balkanski “oblasti”, okupatorskim izživljanjem in poljubnim osvobajačem. Bolj organizirani in iz tujine podprti so imeli večjo moč – tako je pač v kaosu, A kaos so povzročili prej omenjeni.

Partizani so postali naši novi okupatorji do leta 1991, ko je komunizem formalno propadel.  Proti-komunisti in Slovenska vojska, so se pred komunistično okupacijo umaknili in dobili zatočišče na Vetrinjskem polju na Koroškem.

Morebiti je tako zapisano lepo brati. Dejstva so pa znana. Od osvoboditve Beograda jeseni (22. oktobra) 1944 je bil Maršal Jugoslavije, Josip broz Tito s svojo JA edini reprezentant na območju okupirane Jugoslavije. Partizani – ne le na Slovenskem – so bili najkasneje 1. marca 1944 z ukazom Maršala Jugoslavije in vrhovnega komandanta NOV in POJ sestavni del jugoslovanske armade (JA). “Protikomunisti” in “slovenska vojska” so bile internacionalno pravno neobstoječi pojavi, povrhu pa so prihajali le z manjšega dela slovenskega ozemlja. Dokumenti angleške diplomacije in vojske o “Vetrinjski zgodbi”, so nedvoumni. Tam so angleške čete zajele “JUGOSLOVANE”, ki so kolaborirali z Nemci in so se umikali z njimi pred Titovo JA. (The last secret, 1974, Nicholas Bethell, 4th Baron Bethell)

Tam smo živeli pod milim nebom več tednov ko smo slišali veselo novico, da nas Angleži nameravajo preseliti v taborišča v Italiji.  Odšlo je več transportov, predno smo dobili pretresljive novice od nekaterih domobrancev, ki so se rešili pred vrnitvijo v Slovenijo, da so nas Angleži prevarali in izdali.  Vsi transporti so šli v Slovenijo in ne v Italijo.  Sledilo je še nekaj transportov, predno sta dr. Meršol in major Barre prepričala angleškega poveljnika, da takoj ustavi vrnitev beguncev.

Zavezniki so se že v Teheranu, pa potem v Jalti dokončno dogovorili, da bodo vojne ujetnike vračali v njihove domače države. Kakor so s Koroške vrnili praktično vse državljane SSSR (celo potomce beguncev pred Oktobrsko revolucijo!), so vračali tudi Jugoslovane. Prizadevanja požrtvovalnih Slovencev (omenjen je ZDRAVNIK !!! Meršol) so rešila tistih nekaj (v glavnem civilistov – žensk in otrok – ki so še ostali. Večina je bila že vrnjena v Jugoslavijo, pa se postavlja vprašanje: Kje so bili tisti “veliki vodje naroda”, da je moral ukrepati nepooblaščeni ZDRAVNIK!?! Kje so bili veliki generali a la Krener in podobni? Tudi to izostri dejansko sliko katastrofe, ki je bila le neizogibno nadaljevanje “mojstrovine” iz leta 1918!

Po “zmagi” so komunisti na skrivaj mučili in pobijali domobrance v Kočevskem rogu, na Teharjih in v Hudi jami. Komunisti so poleg vojakov morili tudi civiliste in otroke. Po najnovejših podatkih so bili mnogi med njimi živi zakopani v rudniške rove.

Skromna pripomba: Če je o teh rečeh tedaj veliko vedel 7letni otrok, in potem redno obiskoval kraje slovenske tragedije (ne le v Rogu, Teharjih in Krimski jami) in tam, ko se je v tihoti z družino spominjal strašne tragedije slovenskega ljudstva, nikoli srečal takih, danes najbolj glasnih, potem pač ni mogoče govoriti o skrivalnicah. Vedelo se je, in kdor je hotel vedeti, je vedel. Ni pa bilo “koristno” niti spraševati, kaj šele “vedeti”. Komur je bilo življenje drago (od tistih, ki s(m)o ostali tukaj, in OHRANILI DOMOVINO! tudi za tiste, ki bi se kdaj vrnili…) o tem ni glasno govoril. Dovolj nevarno je bilo obiskovati kraje groze.

Soočeni smo s surovimi, pretresljivimi in nečloveškimi umori.

Z varne razdalje ni bilo ravno težko opazovati…

Z zločini, ki jih slovenska oblast še ni obsodila kot zlo. Obsodila je fašizem, nacizem in smrtno kazen. Tragično in nesprejemljivo pa je njeno zavlačevanje z odločno in nedvoumno obsodbo hudodelstev komunističnega nasilja. Hvaležni smo pokojnemu pisatelju Jožetu Rantu, ki je posvetil  svojo knjigo “Slovenski Eksodus 1945” v spomin vsem žrtvam vojne in revolucije ter pojasnil, da je umor zlo, ne glede na to, kdo ga povzroči.

O tragediji je bila napisana povest, ki je prejela nagrado nacionalnega radia, a opazil je ni nihče. Niti “iz varne razdalje”, niti od kje bližje…

Glasi se tako-le:

http://tvslo.si/predvajaj/literarni-nokturno/ava2.145582200/

Literarni nokturno

ARS, 12.9.2012

 

POVEST V ŠTIRIH SLIKAH – Nagrada RTV Slovenija leta 1998 za kratko zgodbo.

 

Urbs decora, Urbs silvestra, Sanguineque purpurata;

Vitae nostrae sis magistra, Verae pacis administra!

 

SLIKA PRVA

 

Visoko poletje.

Blag vetrc veje skozi temnozelen gaj na strmem grajskem pobočju vrh prostranega vrta izza velike meščanske hiše, stoječe ob ljubki cerkvici svetega Florijana.

Na razgledišču, odkoder nese pogled daleč tja čez Morost, kjer se temnijo pobočja Krima in Mokrca, pa Marijinega Kureščka in slavnega turjaškega Ahaca, sedi na klopci deček. Pogled mu ne beži v sinjo dalj. V rokah drži Slovenca in strmi v drobne črke.

Še vedno je pražnje razpoložen: Pravkar je odkril, kaj vse ponujajo drobne črne risarije na časopisnem papirju. Sijoč od sreče, je mami pokazal, da zna brati! Sedaj sedi tu zgoraj, samcat v hladni senci. Zrak zveni poletno popoldne, sinica ščebeta prav blizu, pesem škrjanca plava nekje visoko. Iz belega časopisnega papirja pa skozi črnjavo črk bruha še bolj črna, grozna in mračna resnica dolenjskega Šentruperta, graščine na Dobu, družine lastnika Logothettija in Mavsarjeve družine.

Deček ni pretresen. Že dolgo tega, ko so pred hišo na pločniku kolesa vojaškega tovornjaka zmlela kolesarko in se mu je prizor za vedno vtisnil v spomin, preden ga je mati potegnila z okna, mu je zavest preplavil neznan skeleč občutek, ki ga ne zapusti.

Ne prisluškuje zvonkim glasovom poletja, ne riše cvetic in živali. Negov svet je poln bobnenja topov in eksplozij, na papir riše letala, ki hrumijo podnevi in ponoči prek širnega neba, njegove igrače so tanki in topovi. Ne teka prek travnikov in se ne lovi z bratom in sestro. Največkrat teče poskakujoč čez dve stopnici hkrati in potem prek vrta globoko v zaklonišče pod Gradom, kjer se drenja v temi, dokler zvoku siren ne sledi sproščujoč direndaj.

 

SLIKA DRUGA

 

Ves teden so grmeli topovi na Gradu. Brez prestanka so bruhali granate čez trepetajoče strehe nekam v morostarske daljave.

Potem je nenadoma zavladala gluha tišina in za ovinkom je izginil zadnji lojtrnik, poln begunske mizerije, kakršna se je pod priprtimi polkni ves čas, dan za dnevom, počasi premikala proti severu.

Gluhoto je sredi noči pretresla eksplozija. Šipe so se zdrobile in po strehah je škropotalo. Potem so odeje pokrile skrb, ki je brez spanja prisluškovala še bolj gluhi noči.

Jutranje sonce je našlo prazne in tihe ulice.

Tudi njega je zamudni spanec ponesel v svetel dan. Potem je planil na okno.

Po ulici so prihajale vse večje skupine oboroženih ljudi. Med naraščajočo, neurejeno množico so se prerivali konjeniki, kolesarji, pa tu in tam kamion, poln razcapanih oborožencev. Vmes so bili tudi prav taki lojtrniki, kakršni so ropotali mimo hiše prejšnje dni, le da so tokrat med vrečami in ropotijo sedeli vojaki v opankah.

Eno za drugim so se odpirala okna. Nenadoma so v soncu zaplapolale zastave s čudno zvezdo. Skozi vežna vrata so vreli ljudje in mahali z majhnimi papirnatimi zastavicami. Ploskali so in vzklikali, ponujali cigarete in pijačo vojakom. Kmalu je bila ulica polna ljudi in hrupa, vihrale so zastave, na oknih so se pojavile rože.

Hrum je naraščal in zastajal. Vsake toliko se je dvignil vrišč in vzkliki so se mešali z zvoki harmonike. Kolonam pešcev so sledili tovornjaki, tem spet skupine z zastavo in harmoniko na čelu.

Proti večeru je vse potihnilo in ulica se je pogreznila v utrujen molk.

 

SLIKA TRETJA

 

Kot skoraj vsak dan, so tudi tokrat šli na sprehod čez Golovec.

Toda na križišču pred Karlovškim mostom jih je ustavil partizan: Nazaj! Oče je pokazal, da hočejo levo, po vozni poti na Grad. Partizan očitno ni vedel, kod in kam vodi ta cesta, pa je pomignil, naj gredo.

Počasi so se vzpenjali po ozki vozni cesti, ki je skozi Regalijev gaj peljala na grajsko planoto. Tam na ovinku nad novim mostom za pešce čez Gruberjev prekop jim je korak zastal.

Spodaj, na koncu slepega železniškega tira ob domobranski kasarni, je stal vlak živinskih vagonov. Onkraj Gruberjevega prekopa je na progi, ki je peljala na Dolenjsko in v Kočevje, stal prav tak vlak.

Bilo je pozno popoldne in v nizkem soncu so postave, ki so tekle prek mostu od enega vlaka do drugega, metale dolge majave in klecave sence. Uniformirani ljudje so kričali in jih naganjali na oni drugi vlak, ki je bil očitno namenjen proti Dolenjski.

Molčali so. Brez besed so izza grmovja strmeli v neverjeten prizor pod seboj. Potem se je oče zdrznil, kot bi se prebudil iz morečega sna, in počasi so – ne da bi spregovorili kako besedo – odšli naprej.

Potem je slišal pogovor med očetom in materjo v kuhinji: Tam za Kočevjem jih pobijajo…

Ko se je skoraj deset let kasneje prvikrat vozil z vlakom proti Kočevju – bila je šolska ekskurzija – ga je vso pot prežemala tista znana tesnoba iz davnih dni. Vso vožnjo tja in nazaj so se mu zelena gozdnata razkošja kazala mračna in mrzka. Pogled mu je uhajal proti nedostopnim roškim skrivnostim. Pred očmi so vstajale mlahave postave, ki so med vpitjem valovale prek brvi na čakajoči vlak…

 

SLIKA ČETRTA

 

Hinjski župnik mu je obljubil, da mu bo pokazal pot do strašnih roških brezen. Njemu so zanje povedale ženske, ki so že leta 1947 našle pot tja s pomočjo prijaznega logarja.

Z domačim župnikom so se odpravili na posvečeno romanje. Skrbno si je zapisal kilometre na števcu, zabeležil si je podrobnosti ob cesti in kmalu so obstali na ravnem v blagem ovinku. Avto je parkiral na levi strani, nekoliko v breg, med grmovje.

Potem so tiho in spoštljivo stopili čez cesto po komaj zaznavni stezi v redek gozd. Še ko so stopali proti gostejšemu zelenju, je po cesti pribrzel volkswagen, v njem pa uniformiranci v lovskih uniformah. Izginili so za ovinkom.

Počasi so stopali naprej in se spustili v majhno vrtačo. Kakih petdeset let stare smreke so kot v špalirju kazale pot na drugo stran. Njihova debla so nosila zanimive sledove, ki so olajšali predstavo, kako so tod križana visela telesa mučencev. Tu in tam je lubje kazalo sveže urezano znamenje križa…

Potem so se onkraj vrtače povzpeli par korakov navzgor in pred njimi je zazijalo brezno tik pod strmo, razdrapano steno.Obstali so in molitev je kar sama hotela v tišino gozda.

Potem so se razgledali. Po polomljenem vejevju so zlahka razbrali, kolikokrat in kdaj približno so z eksplozijami poskušali zasuti vedno bolj globoko, izdajalsko jamo. Razdrapana stena na južni strani brezna je kazala, da so tam postavljali eksploziv.

Bilo je očitno, kje in kako so morilci pehali navzdol polmrtve mučenike. In res, kamor si zagrebel v mehko gozdno prst, povsod so vreli na dan prazni tulci. Nenavaden je bil občutek, da držiš v rokah nekaj, odkoder je bruhnila smrt v nedolžnega človeka.

Vsako leto, tudi večkrat, je potem z vso družino obiskoval ta kraj. In bolj, ko si je postajal domač s samotno zeleno katedralo, slovensko Kalvarijo, manj so skeleli spomini iz zgodnjega otroštva…

Norost križa je stopala v ospredje.

Tolažilno spoznanje smisla “norosti” je vzniknilo in se potrdilo v njegovi zavesti leta po prvem srečanju z breznom pod Krenom:

Ob umirajoči ženi je prisluškoval odmevom prešernega slavja. Njuna davna sanja se je uresničevala. Zastava brez krvave zvezde, zastava svobodne, suverene države, je ponosno zavihrala nad vzneseno množico tam zunaj.

 

Gaudent in coelis animae sanctorum, qui Christi vestigia sunt secuti, et quia pro eius amore sanguinem suum fuderunt…

 

Ljubljana, 1998

 

Predsednik Pahor je na simboličnem pogrebu v Dobravi pri Mariboru povedal, da je dolžnost države storiti vse, kar ji velevajo zakoni in temeljne civilizacijske pravrednote.  Rekel je: “To dela našo družbo in našo državo bolj humano, bolj človeško in zrelo.” Komunistični sistem je načrtno prekršil civilizacijske pravrednote in zakone za zaščito človekovih pravic, ki so veljali že pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Kje je slovenska oblast, ki naj bi skrbela za blagostanje naroda?

Slovenska oblast dolguje svojemu narodu objektivno in nepristransko zgodovino naše preteklosti, ter obsodbo komunizma na moralni podlagi, s spoštovanjem človeka in njegovih pravic. To smo od nje pričakovali že od začetka, ko smo skupaj delali s komunisti za samostojno Slovenijo. Slovenijo, ki bi skrbela in izpolnjevala svoje dolžnosti za dobrobit naroda in uredila državo in družbo bolj človeško ter zrelo, enakovredno državam v svobodnemu svetu enaindvajsetega stoletja.

Oba tadva odstavka sta odmev in nazorna slika dejanskega stanja duha glede državnih reči na Slovenskem. Kakor so veljaki, prikoriteni k vzvodom moči in odločanja že pred, pa med in po prvi svetovni vojni zavajali državljane slovenskih dežel in jih ščuvali proti svojim lastnim državam / deželam, namesto da bi jih podpirali pri njihovem upravičenem prizadevanju za dejanski delež pri oblasti v svoji domovini, domači hiši, državi, enako so ravnali hlapci svojih nagonov in tujih interesov v kasnejših obdobjih, da so bile nesrečne okoliščine le še bolj krute in učinki grozoviti. Ta zločesta protislovenska zarota je bila tako sofisticirana in silovita, da se večina državljanov države Slovenije še dandanašnji, več kot četrt stoletja po “osamosvojitvi”, lastne državnosti ne zaveda in je niti ne razume. Ljudstvu so zlikovci – čisto po ribniško – nataknili “zelena očala” norih ideologij, da ne prepozna resnice, in voljno požira/prežvekuje otrobe – lesene oblance mnenj in prividov. Slovenska državnost, slovenske dežele pa še kar naprej ležijo pozabljene za plotom.

Nič čudnega, da je veliki pisatelj Ivan Cankar tisti hip, ko je pogruntal, za kaj dejansko gre (jeseni 1918), in to na glas povedal, “nesrečno (in dokončno) padel po stopnicah”………

Še mnogi so, največ njih pa v brezna, protitankovske jarke in rudniške rove………

Tu so skriti resnični problemi slovenstva.

 

Slovensko-ameriški svet

Rudi Kolaric, Predsednik

 

Lahko je tistim VSEM EVROPSKIM NARODOM obsojati – iz varne razdalje! Malo jih je namreč med njimi, ki so resnično doživeli in preživeli nacistično in komunistično zlo v vseh njiju krutih razsežnostih. Pojma nimajo, o čem deklamirajo. Niti tisti, ki so se pred Zlom umaknili na varno, prave podobe (na lastni koži!) niso občutili.

Predvsem pa naj se končno neha farsa vseh fars, da vodijo “protikomunistično opozicijo” in pridigajo o obsojanju in boju najpogosteje prav tisti, ki so se izoblikovali kot člani in funkcionarji propadlega režima! Naj se vrnejo v svoje štale.

Toliko, da se ve!

AL

Tako so od nekdaj vedeli tudi sami. Na misel nikomur ni prišlo, da bi rinil preko Drave v Slovensko krajino.

“KRATKIJ KURZ” O VIDEZU IN RESNICI (1918 – 1991).

 

Je že čas in prilika, da se natrosi nekaj več o dejanskem stanju stvari v deželi.

 

Znano je, sam Trubar je zapisal, da se je “hrvaškega” jezika priučil tudi s pomočjo obiskov na Ljubljanskem gradu. Tam so namreč bili že v njegovem času – kot se za glavno mesto vsake države spodobi – zapori. V njih so bili zaprti ujetniki iz spopadov s “Turki”.

Težave, še dandanašnji povsem običajne, z “nalepkami” in kaj se pod njimi dejansko skriva, razkrije odgovor na vprašanje: kateri jezik so torej govoril ujeti “turki”!!!

Kaj so počeli – vemo.

 

Ko opazimo, da se deklarirani cilj: “granica na Karavankama” vse bolj bliža (če se nekaj, kar je praktično že na cilju, sploh še lahko “bliža”), se  zbudi zavest, da gre za nekaj kontinuiranega, da je zgodba (bila) nam in prednikom ves čas za vratom.

Pa še res je!

Ni treba  globoko nazaj v 19. stoletje, ko so veledosežki (veličastne stvaritve LJUBLJANSKEGA kiparja beneške šole, Francija Roba, pa znamenita knjižnica (in kdo ve kaj še vse) GENERALA in POLIHISTORJA Janeza Valvazorja “našli svoje mesto” v Zagrebu in postali temelj “evropskosti” tega kraja, ki nosi v grbu leva beneških štacunarjev. Dovolj je, če pomislimo na polovični uspeh velikega Prešerna: Uspelo mu je ustaviti že takrat evforično – zmagoslavno “ilirizacijo” dežele in ljudi. Žal je opehal (morebiti je bil vendarle veliko večji pesnik, kot politik – četudi politik ni bil ravno slab!!!) pri pisavi in ni dovolj učinkovito pomagal, da bi se ohranila BOHORIČICA, pisava, ki je omogočila, da so slovenska besedila z lahkoto in pravilno brali vsi, govorci različnih jezikov. Danajsko darilo “gajice” je dotedanjo vpetost Krajncev in drugih Slovencev v samo jedro Evrope usodno zrahljalo in kuturno-politična obzorja omejilo in zameglilo.

Učinke podalpske zameglitve nam je dano tudi dandanes uživati.

Dogodki v času VELIKEGA PREVRATA (1918) so povsem v istem znamenju – blokada že uresničene Zedinjene Slovenije in “Ikarov” padec z neba v globino pekla – trupel in brezen. V najbolj skrite predale potlačena razglasitev zveze slovenskih dežel pod oblastjo vlade v Ljubljani in tribalistična evforija ob evforičnem “združevanje plemen”, namesto “poslovanja” na nacionalni – t.j. DRŽAVNI – ravni, je med ljudi na debelo posejalo usodne zastranitve. Ideologije in Cerkve so prekrile vse državno. Lasten dom so nam sesuli in nas razgnali kot zmedeno rajo v lastni domovini, za katero sploh nismo vedeli več, kako sijajna DRŽAVA (več njih!) to je. Še huje: danes sploh ne vemo več, kaj država sploh je! Stanje (“State of Union”) o tem glasno vpije.

Kakor ves čas, pred 1918, pa med okupacijo, in še zlasti v zvezdnem času (že spet! znova! Komu Usoda ponudi večkrat priložnost – četudi jo vsakokrat brezsramno zapravi?!) “osamosvajanja”, vedno je nad sceno in okoli nje, pod njo in za njo senca, ki je puhtela iz grajskih zaporov v času Trubarja, ob katastofalnem sesuvanju lastne hiše – domovine – države ob koncu Prve vojne, med okupacijo in po njej – vse do zmagoslavja osamosvojitve, ko je le malo manjkalo, pa bi Senca prekrila komaj osamosvojeni preostanek domovine in države…

So sicer prihajali iz vzhodnega obrobja k Mraku v Ljubljano veljaki odotnega duha in nejeverno majali z glavo, ko tukajšnji nikakor niso razumeli, za kaj pravzaprav gre. A tam, na bregovih Donave, so vedeli, kakšna “napaka” se je napletla v zmedenih časih preurejanja po Prvi vojni. Za nam sosednje kraje Balkana prav gotovo ta, da je nekomu v praznično pojedino zmagovalne Srbije uspelo podtakniti slovenske dežele. Z državne perspektive “neužitna” zagrebška jedača je s “krajnskim dodatkom” pač dobila videz užitnega in Beograd je v svojo smolo vanjo ugriznil. Pa tudi “Švica” na Krajnskem, lovišča in gradovi so mamili… Navsezadnje tudi cekini…

Vendar je Senca delovala. Namige iz krajev okoli Sotočja, naj se Slovenija končno pobere iz združbe, v katero ne sodi, in katera z njo nima kaj početi, povzroča le motnje pri “urejanju ondotnega prostora”, je razumela celo bolj kot tisti “Mračni”, katerim so bili namenjeni. Ponudila se je priložnost, vsaj dvakrat dotlej zamujena – 1918 in NDH. In literarno navdahnjeni in FDVjevsko oblikovani so šli na limanice.

Natančno tako, kot so njim podobni pred sedmimi desetletji po Ikarovsko padli z Olimpa lastne državnosti v brozgo plemenskega masakriranja, so “osamosvajači” v devetdesetih zapravili še tisto, kar je od države ostalo, in so si domišljali, da osamosvajajo.

Namesto da bi osamosvojili, kar so nesrečniki 1918 zavozili v morilsko balkansko klavnico, so v resnici – in skrajno klavrno  – ODCEPILI nekakšen “rešilni čoln s potapljajočega se Titanika”, na katerega so navlekli vso jugoslovansko socialistično brozgo. Senca, ki je spretno in ves čas ustvarjala svetle perspektive v “pravi smeri”, vizije tistega, kar bi se moralo zgoditi, pa zabrisovala, je imela vse v rokah. Ukazala je tudi “sutra ćemo”! in sprožila – tako je videti – zadnje dejanje stoletnega, skrbno načrtovanega projekta, katerega se je prijel “strokoven” naziv GRANICA NA KARAVANKAMA. (V uradni verziji so krožile floskule: Hrvatska graniči sa Italijom i Avstrijom – kar v prevodu pove: Dežel i Slovenaca nema!)

“Navodilo” upokojenega Titovega generala, izrečeno krajnskim Demosovcem na Otočcu (slovenskem, krajnskem Otočcu!) je pomenilo začetek zvite “nameštaljke”. Od trdno dogovorjene skupne akcije, se je Slovenija osamosvojila sama (poveljnik Zbora narodne garde, general Špegelj: “Sada ste sami”!), in se brez opozorila znašla brez pomoči napadena s strani JLA.

A drugače se zgoditi sploh ni moglo.

Kaj se je nakopičilo tisti čas v stoletni  “senčni zgodbi”?

“Jugoslovanski piemontizem” je bil zrel, da odpade z veje cvilizacije. “Izvirni greh” projekta (asistenca državnosti slovenskih dežel je omogočila igrarije “večno lijepe” v balkanskem teatrumu mundi – z glavnima igralcema takraj in onkraj Sotočja) zgrizeni spopad v bistvenem enakih, je odzvanjal zaključne akorde. Upokojeni Titov general je že posadil na “zvezne stolčke” svoje. Marković, Lončar, Kadijević, Mustač je le nekaj imen. Spomladi 1991 je šlo le še za položaj predsednika zveznega predsdstva. In tisti trenutek, ko je položaj zasedel Hrvat, so Demosovci na Otočcu zaslišali: “Sutra ćemo” – in navdušeno odhiteli v osamosvojitev – ki se je že kar neprijetno odlagala.

Videz zgodbe po razglasitvi je veličasten in nič ne kaže, da bi bilo zadaj kaj “senčnega”.

Seveda je vse ena sama Senca!

Najprej: Takoj po razglastivi v Ljubljani, ko vsi še niso vedeli, kar je londonskemu dopisniku Ianu Traynorju (The Guardian) povedal predstavnik predsednika Tudjmana na ljubljanski razglasitvi: “… the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.” In je ostalo vse isto – enaki balkanski običaji in metode. Osamosvojena Slovenija je ostala sama, osamljena, iz vojašnic JLA in preko meje s sosednjo jugoslovansko republiko pa so se valile kolone oklepnikov. Nad glavami so bobneli motorji reaktivcev in helikopterjev: Začela se je vojna, ki jo je ukazalo zvezno predsedstvo (operativno predsednik zveznega izvršnega sveta), vsi trdni zagrebški “generalovi” ljudje. Ta upokojeni Titov partizanski general je svojemu zvestemu pomagaču, poveljniku Zbora narodne garde, ki je zgrožen terjal, da Hrvaška sodeluje s Slovenijo in ji pomaga v boju z agresorjem, odločno (po vojaško!) odrecitiral:

Vse zadrževanje ljubljanskih nestrpnežev in potem nenadoma odločna spodbuda: SUTRA! sutra ćemo ZAJEDNO!!!  se je izkazalo za zvito intrigo. Spodbuditi Ljubljano, da v primernem trenutku razglasi razloge za intervencijo JLA, potem pa pritisniti na svoj beograjski “zvezni sprožilec” in osamosvojeno Slovenijo spraviti na kolena.

Ne le upokojenec z generalsko maškerado, nihče na Planetu ni verjel, da Sloveniji preostane kaj drugega od totalnega poraza ob udarcu mogočne armade (Kitajci bi rekli “papirnati tiger” – ne vedo pa, da balkanski “papirnati tigri” znajo uporabljati “pipce”!!! – ki so povsem priemrno “orodje” za prakso v zvezi z ženskami, otroci in neoboroženimi…). Vsekakor je dejstvo, da je bil odgovor slovenskih miličnikov in teritorijalcev na agresijo od znotraj in od zunaj totalno presenečenje, presenečenje za vse, celo za same osamosvojence! Genijalen – bolj spontan, kot skrbno načrtovan – odgovor slovenskih oboroženih sil je  šokiral mogočno JLA in jo prikoval v tla in v kasarne. Od bliskovitega (“Blitz”) “pohoda na Rim” ni bilo nič. Slovenija ni na kolenih prosila “brate z onega brega Sotle”, naj jih rešijo (Rešitev na ondotni način bi seveda bila “Alpska Hrvatska”!). Sesula je vojaški stroj JLA v prah.

In kaj je bilo tisto, kar je najbolj zaskrbelo “projektanta” v Zagrebu? KARADJORDJEVO, vendar!

Tam se je upokojenec z generalskimi epoletami že prej intenzivno pogajal z upokojenim beograjskim bankirjem, ki sicer ni imel nobenih državnih pooblastil – ne na zvezni, ne na srbski “republiški” ravni. Bil pa je šef srbske Partije z izdatno mero pripravljenosti, da sprejme poker z zagrebškim upokojencem o “razdelitvi plena”, ko bo SFRJ neizogibno kolabirala. Karadjordjevo bi Beograjčanu omogočilo triumf na Terazijah – zgodovinski dosežek (skoraj) “svi Srbi u jednoj državi”. zagrebški prevejanec pa je imel globko pod svojo vojaško kapo skrit svoj del “poslića”: Nikomur – sploh pa ne svojim jastrebom od “bansko dvorskega omizja” – ga ni razkril. Kajti v vsej zavozlavi dogajanja – kulminaciji “jugoslovanarije”  – je bilo stoprocentno gotovo le eno: Jastrebi so končno ugledali pavi cilj: “granica na Drini”, NDH renovata… Sedaj, ali nikoli. General se je dobro zavedal, da je mrtev tisti hip, ko bi jastrebi ugotovili, da je “prodal” pol BiH. Resda je zato dobil znamenite Krajine – dediščino srbskih uskokov iz obdobja krajnske in štajerske vojne krajine/bojev s “turki” – a to bi ga ne rešilo “pipca”. Le eno je bilo mogoče storiti, da pred svojimi legitimira poslić z Miloševićem: v trenutku, ko bi moral objaviti dosežek iz Karadjordjeva, bi moral na mizo prej postaviti lepo aranžirano darilo za najbolj zagrizene jastrebe najdražje:  Alpsko Hrvatsko, “granicu sa Italijom i Avstrijom”…. Bleščava tega darila bi zamajala tudi najbolj trdne NDH-jevce – “Drinaše”. Ker bi hkrati Zagrebu ostali tudi obe “vojni krajini”, bi bila scena naravnost evforična.

Vse to je zaradi uspešnega slovenskega vojskovanja polzelo iz rok. Vojaški um je deloval: Sprožiti je bilo treba odločnejši udarec: najbolj z zraka, saj Krajnci nimajo primernega “orodja” za obrambo pred letali in raketami.

Finta je bila enako pokvarjena, kot zlovešča.

Je naneslo, da so zvezni krogi SFRJ, kjer ni bilo dosti dvomov o zaželenem čimprejšnjem odhodu Slovenije, pravočasno premaknili vojaška poveljstva z območja Republike Slovenije. Vse vojašnice v mestnem središču v Ljubljani npr. so bile skoraj izpraznjene. Le tista v Šentvidu in ta v Polju sta bili polni orožja, tankov in oklepnikov, ter samih mladih rekrutov iz Srbije. Ko je bil sprožen napad na osamosvojeno Slovenijo, je izbruhnila v Srbiji skrb za te mlade Srbe. Stanje je bilo težavno! In v take okoliščine je sunila surova ideja – čisto balkansko-generalska: Zvezno poveljstvo je bilo v pravih rokah, in mogoče je bilo poslati v zrak vse, kar je v SFRJ lahko letelo in nosilo orožje, bombe in rakete. Za opravičenje uničenja brez primere (“Dresden” na podalpski način!) je bil potreben le en sam strel na oblegane vojašnice, polne srbskih osemnajstletnikov.

In ta stel je bil naročen: Obrambni minister, ki je formalno vodil obrambo, je po telefonu ukazal šefu štaba. Letala od Udbine do Pule so že grmela proti ciljem. Šef štaba je po telefonu ukazal poveljnikoma obleganja kasarn v Šentvidu in v Polju. Ta dva VOJAKA, sta vedela: S svojimi enotami, brez težke oborožitve obvladujeva le status quo. Le trdna blokada, brez akcije, ki bi razkrila dejansko (ne)moč oblegovalcev (in dala kisika – vode in zraka – oblegancem) lahko zadržuje/onemogoča sovražnika. Zato sta zahtevala pisni ukaz! Tega pa ni bilo………………………..

Ker se je začetek frontalnega letalskega/raketnega napada na Slovenijo nepričakovano zavlekel, je imel tudi nemški zunanji minister Genscher – edini, ki se je operativno učinkovito vpletal – dovolj časa, da je interveniral proti načrtovanemu početju. In ker “strela na naše fante” ni bilo, so se letala obrnila…..  Tudi “plan B” je upokojencu spodletel.

A ker obljuba dela dolg, in ker žvenket denarcev iz obrobnih “poslićev” zavezuje, je čez čas (poleg sprotnih, bolj ali manj prikritih in neopaznih usmerjenih “uslug”) prišel na vrsto “plan C” – uresničitev “Alpske Hrvatske” po metodi “Agrokor – Mercator”. Kdo je vzpostavil okoliščine, ki so prodajo Mercatorja (ki ni  – sploh ni samo “štacuna”, marveč poleg drugega še ogromno ozemlja v RS) ne le omogočile, marveč napravile nujno, je znano. Zaveza pač ne preneha. Ne le vojska in oborožitev iz Zagreba v Istri (in samo po sebi “priposestvovanje” nikoli hrvaške Primorske), tudi realni Šengen na Karavankah sodi v sklop te zvite kombinatorike. Državno mejo slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko, internacionalno relevantno dejstvo, je zarotnikom (take vedno spremlja dovolj idiotov in preračunljivcev) uspelo z zlorabo sicer sijajno sestavljenega Sporazuma o arbitraži, in z neizogibno odločitvijo (AWARD) tribunala, ki ni mogel ravnati v nasprotju z memorandumoma ene in druge strani (pravila arbitriranja pač!), dokončno odpraviti. Razen šepavih “samoupravnih socialističnih” in nič manj slabih AVNOJskih podlag slovenske državne meje pač ni več. Bile so meje slovenskih dežel. A odločitev mednarodne arbitraže jih povozi. In jih je – ob zagrizenem naporu naših izdajalcev idiotov in preračunjljivcev – povozila.

Kolone turistov na prividu šengenske meje na Sotli, Kolpi in Dragonji so le tisti minimalni sunek, ki je še potreben, da se zaželena situacija spremeni v danost.

Tu je. Kolone so na Šengenu na Karavankah.

Po dobrih sto letih je program izpolnjen. Podalpci so pa sami, uslužno, svojo hišo sesuli, nanjo pozabili,  po “osamosvojitvi” pa razmetali še, kar je od vsebine ostalo: od kulture do politike in nacionalnega samozavedanja. NIti za spominjanje ne bo več ostalo.

 

R.i.P:

Karantanija

Samova zveza

Slovenske vojvodine

Krajnska, Koroška, Štajerska, Primorska, Slovenska krajina na Ogrskem

Zedinjena Slovenija – zveza slovenskih dežel…

Pogreba ne bo…

Groba tudi ne…

je namesto tega ves “raj pod Triglavom” eno samo morišče in grobišče…

Kdor se tako norčuje od brezmejnih darov Creatorja, ne zasluži nobene zadušnice.

 

20082017

 

AL

Novinar, urednik in pisatelj Ruda Jurčec, doma tam ob Dravi, je v svoji knjigi spominjanj Skozi luči in sence, III. del, na strani 245 napisal tudi tole:

To je še en nazoren dokaz, da si južna soseda popolnoma neupravičeno lasti ozemlje na levem bregu Drave. Meja, ki je narisana na vojaških specialnih kartah (1910), in poteka ves čas po reki Dravi, je več kot očitno delila dve državni polovici kraljevine Ogrske. Če naši ignoranti dosledno ignorirajo obstoječa dejstva, pa bi vsaj “sloveči mednarodni pravniki”, okrašeni z akademskimi šavjem in debelo (z milijoni naših davkoplačevalcev) plačani kot arbitri, morali očitna dejstva, tudi če jih (ne)odgovorni naši pooblaščenci niso “dali na mizo”, OPAZITI! To mejo je “opazil” celo Trianon!

Ljubljana, 18. 08. 2017