Premislek pol leta po objavi Final Award

Skoraj se bo obrnilo leto, v katerem smo bili deležni dokončne razsodbe arbitraže o poteku meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko – a še vedno nisem zasledil odmeva, ki bi se dotikal “umazanih podrobnosti”. Odmevala je edino svinjarija s prisluškovanjem. Z osamosvojitveno afero v Španiji so problemi, povezani s samoodločbo in drugimi človekovimi pravicami stopili močno v ospredje, pa je problematiko slovenskega arbitražnega “fait accompli” (izvršeno dejstvo) morebiti vredno pogledati še z “žabje perspektive” nepooblaščene žrtve.

V času sklepnih dogajanj, preden je arbitražni tribunal pričel z odločanjem, je Delo v svojih rubrikah Gostujoče pero in Mnenja objavilo nekaj mojih razmišljanj o problematiki (Kriza – priložnost za iskanje pravih temeljev, 15. 6. 2011; Za zvezno republiko Slovenijo, 29. 8. 2011; Arbitraža, predmet spora in baloni, 15. 11. 2011 – ta članek je uredništvo celo ponovno objavilo 4. 2. 2013!!!). Ker je “Final Award” (končna razsodba) v vseh točkah in podrobnostih potrdila utemeljenost in upravičenost v objavljenih člankih navedenih dejstev in opozoril, morebiti ni odveč pogledati, kako (nekatere) stvari stoje sedaj.

Že na prvih straneh zajetnega izdelka sodnikov šok: Republika Slovenija in Republika Hrvatska sta se osamosvojili HKRATI !!?? (Poglavje 7. Independence, točka 34)

Morebiti drži, da je zagrebški Sabor dne 25.6.1991 sprejel neko izjavo o hrvaški državnosti. Vsekakor pa je več kot javno znano, da so v Zagrebu razglasili samostojnost in neodvisnost dne 8. 10. 1991. Ker je zelo pomembno načelo internacionalnega prava (in vsakega prava sploh!) “NON BIS IN IDEM”, se je treba vprašati, kako to, da je bila država Republika Hrvatska razglašena šele 8. oktobra. Ni dvoma, da je prej ni bilo!

Kaj se je dejansko dogajalo, je najprej povedal predstavnik hrvaškega republiškega predsednika Tudjmana na slovesni razglasitvi v Ljubljani. Dopisnik londonskega Guardiana, ki je razglasitvi prisostvoval, je zgodbo objavil naslednji dan:

Ian Traynor in Ljubljana

The Guardian, Wednesday 26 June 1991:

By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement(!!!) appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’ (V nasprotju s slovensko DEKLARACIJO je Hrvaška IZJAVA namera brez vsebine… vse ostaja isto..)

Dejansko razglasitev samostojne hrvaške države so v Zagrebu nadvse ponosno VKLESALI V KAMEN, ki so ga položili pred stavbo, v katere kletnih prostorih se je razglasitev 8. 10. 1991 izvršila (V kleti (!!!) upravne zgradbe podjetja INA v Šubićevi ulici!):

Shrani.si

“U OVOJ ZGRADI HRVATSKI SABOR DONIO JE 8. LISTOPADA 1991 POVIJESNU ODLUKU O RASKIDU DRŽAVNO PRAVNIH SVEZA S BIVŠOM DRŽAVOM

Med dokazi glede osamosvojitve Hrvatske je tudi Brionska konferenca. Sklicala jo je Evropska skupnost. Udeleženci pa so bili ES, kot sklicatelj, Republika Slovenija, kot napadena država, in SFRJ, kot agresor. Kot predstavniki SFRJ so se konference udeležili nekateri predsedniki jugoslovanskih republik in drugi visoki funkcionarji zveznega predsedstva.

Ipso facto je ta tripartitna konferena treh enakopravnih subjektov internacionalnega prava (ES, RS in SFRJ), pomenila prvo mednarodno priznanje osamosvojene države Republike Slovenije.

Četudi so predstavniki ES, da bi lahko angažirali vse sile in postopke vpričo grozečega nadaljevanja vojne na teritoriju SFRJ, zahtevali (in je bilo sprejeto s sklepom 7.7.1991), da se za tri mesece zamrznejo nadaljnja opravila v zvezi z osamosvojitvijo, to že osamosvojene, in v junaški vojaški obrambni operaciji vseh oboroženih sil (Milice in TO in drugih) zmagovalke nad JLA, vojsko preostanka SFRJ, ni v ničemer prizadelo. Konsolidacija situacije v državi se je uspešno nadaljevala in mednarodna afirmacija je šla svojo pot. Toliko lažje, ker je premagana JLA navdušeno izkoristila priložnost, in dogovorjeno jadrno zapustila (za vedno!) ozemlje države Republike Slovenije. Je pa sosednjo jugoslovansko republiko Hrvatsko, ker samostojnosti ni razglasila HKRATI (kakor so pred osamosvojitvijo RS v Ljubljani zagotavljali in prisegali v Zagrebu) s Slovenijo, brionski trimesečni moratorij zalotil v statusu integralnega dela SFRJ (in očitno tudi kot agresorja na Slovenijo), in je tako smela samostojnost razglasiti šele po treh mesecih (8. oktobra).

Od tribunalove vznesene trditve o HKRATNI osamosvojitvi RS in RH je ostalo le dračje sramote (plačane z milijoni!). Glede na določilo v 5. členu Sporazuma o arbitraži po vsem tem ostaja neovrgljivo dejstvo, da RH sploh ni stranka v postopku odločanja o poteku državne meje RS. Kar je logično! Saj se slovenske dežele (nazadnje imenovane Republika Slovenija) niso združile s Hrvatsko, še manj pa se je Republika Slovenija odcepila od jugoslovanske republike Hrvatske. IN NIKOLI V ZNANI ZGODOVINI SLOVENSKE DEŽELE NISO IMELE DRŽAVNE MEJE S KAKO DRŽAVO HRVATSKO. (Nekajletno nacistično NDH bi v Zagrebu najraje pozabili – morebiti tudi zato, ker je državno mejo s Slovenijo – slovenskimi deželami – brez pripomb priznala…)

Slovenija se je osamosvojila od SFRJ, naslednice države, ki jo je (pod imenom ZEMLJE države SHS) sestavila s Kraljevino Srbijo. Vprašanja nasledstva, drugih vprašanj in vprašanje poteka državne meje posebej, je torej vprašanje (v kolikor sploh more biti vprašanje) med Slovenijo in preostankom SFRJ! Znamenita MNENJA Badinterjeve arbitražne komisije, ki je bila ustanovljena dosti kasneje (27. 8. 1991), po osamosvojitvi Slovenije, so bila zadeva preostanka SFRJ, kjer so divjali / grozili vojni spopadi. Slovenijo je omenjalo le 7. Mnenje, ki je predlagalo, da se RS nemudoma prizna.

Že tu navedena sramotno lažnivo prikazana dejstva naredijo dokončno razsodbo v celoti nično (“null and void”!), saj laž o osamosvojitvi bistveno spremeni odločanje o poteku meje.

A je mogoče nizati primer za primerom:

Omenjeni 5. člen Sporazuma pove, da je sam Sporazum o arbitraži smešnica, saj sosednja republika sploh ni stranka v postopku, ker je nastala po “critical date” – cele tri mesece kasneje, in (cit. po členu) “za naloge arbitražnega sodišča nima pravnega pomena in ne zavezuje nobene strani v sporu ter nikakor ne prejudicira razsodbe.”

Opozorila v mojih spisih, ki jih je – kot že omenjeno – objavilo Delo, izpostavijo pomembno internacionalno pravno pravilo, da notranji (pravni) akti na internacionalni ravni nimajo nikakega učinka. Od točke do točke v razsodbi se srečujemo s tem problemom – namreč problemom, da naša stran niti v eni besedi ni uveljavljala relevantnih dejstev (na katera sem neprestano opozarjal!).

Posebej izrazito se je to pokazalo v točki 684, (“Tomšičeve parcele”) ko je tribunal tehtal argumente obeh strani in rapalske meje (ki se je kot po čudežu od nekod znašla v argumentaciji). Brez rezerve je odločil, da rapalske meje, ki je dejstvo internacionalnega značaja, ne odpravi noben jugoslovanski “partizanski” akt, niti kasnejša jugoslovanska zakonodaja. (Final Award, točka 684)

Nobenega dvoma ni, da bi vsako dejstvo internacionalnega pravnega značaja v celoti zradiralo vse notranje jugoslovanske in druge nerelevantne argumente. O(b)stale bi – ker pač gre za državno mejo!!! – “le” državne meje slovenskih dežel, s katerimi so slovenske dežele, že združene (razglasitev dne 31.10.1918 v parlamentu Vojvodine Krajnske) pod oblastjo vlade v Ljubljani, vstopile v južnoslovansko povezavo (iz katere so pod imenom Republika Slovenija izstopile dne 26.6.1991). Te meje po pomenu in veljavi daleč presegajo (tudi) tkim. rapalsko mejo. O njih je znanstveno razpravo napisal arhivski svetnik v pokoju, Peter Ribnikar (Arhivi 26, (2003) št. 1, str. 119-128).

Vztrajanje pri prebiranju ničnega a drago plačanega izdelka arbitražnega tribunala (za svojo sramoto naj se zahvali našim kontributorjem…) razkrije smešnico za smešnico. Izstopa tragikomična epizoda s Trdinovim vrhom, kjer tribunal s komaj prikritim posmehom navaja, da je slovenska stran kot argument predložila PISMO BRALCA V ČASOPISU…(bilo bi tragično, če bi ne bilo zanimivo za specialiste neke določene stroke). Opomba pove, da gre zapismo tedanjega “obrambnega ministra”, ki je “prijateljsko” po TELEFONU poklical Zagreb (v vojni! agresorja!), da so slovenski teritorialci prevzeli postojanko na Trdinovem vrhu, in da oni v Zagrebu niso izrazili nasprotovanja. Profesionalno, ni kaj!

Potvorbe o “meji med Krajnsko in Hrvatsko”, se kar vrstijo, a te meje nikoli ni bilo. Preprosto zato,

ker so slovenske dežele ob prevratu 1918 (in seveda že prej) mejile na Kraljevino Ogrsko.  Kot že omenjeno: Nobenega drugega subjekta internacionalnega prava ni bilo onkraj te meje (do 8. oktobra 1991 – če pozabimo na NDH, ki pa je to mejo priznala brez pripomb!). Ker državne meje slovenskih dežel doslej še nihče ni odpravil (niti arbitraža ne, saj se z njo – kot vidimo – sploh ni ukvarjala! Določala je potek “medrepubliške administrativne meje”), nesporno še vedno obstaja. “Strokovnjaki” na tej strani sicer predavajo, da so po sklepu Badinterjeve komisije “republiške meje postale državne” – pozabijo pa povedati, da se to Slovenije ne tiče in se je ne more, saj:

1) Odločitve omenjene komisije so nastale mnogo kasneje, potem, ko je bila Slovenija že suverena država z lastno oblastjo, državljani in teritorijem z državno mejo! (prepoved veljave “za nazaj”!!)

2) “Mnenja” Badinterjeve komisije v zadevi državne meje decidirano omenjajo posamezne jugoslovanske republike. Slovenije ni med njimi! To je lahko razumeti: Samo Slovenija je (razen Srbije in Črne gore) imela lastno državno mejo že pred vstopom v južnoslovansko državno tvorbo.

Kot je zgoraj poudarjeno, ta meja še vedno obstaja.

Ne obstaja pa nobena Final Award, ker je očitno v celoti nična. Razen slovenskih (so)avtorjev te blamaže, o njej niti govoriti nihče noče. Ni nobenega dvoma, da je potrebno postaviti stvari na svoje mesto, skladno z dejanskim stanjem stvari:

Republika Slovenija se ni odcepila od jugoslovanske republike Hrvatske, marveč se je osamosvojila od SFRJ taka in tako, kot je vanjo vstopila, in stranki v postopku določanja poteka državne meje sta Republika Slovenija in – ker je SFRJ razpadla – vsi legitimni dediči SFRJ. Postopek odločanja pa mora biti vezan na pravila in načela internacionalnega prava. Na to na ves glas sicer vsi prisegajo, na mizo pa kopičijo pravljice, predsodke in mnenja – na to sramoto je pokazal tudi arbtitražni tribunal (ki je pravzaprav še najmanj kriv, saj je vezan na pravila arbitriranja in sam ne sme “brskati” za argumenti! Vezan je (bil) na šavje, ki sta mu ga – če sodimo po vsebini razsodbe – na mizo nasuli obe karikaturi države!).

Žal se v javnosti vse od razglasitve razsodbe ni pojavil noben kritičen glas o tu navedenih problemih. Še huje: Vsiljujejo se mnenja, da gre pri aktualnem poizkusu španske Katalonije za slovenski podobno zadevo.

Ljubljana, 5. november 2017

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica in član Skupine za arbitražo.

Leave a Reply