V kopiji pisma bralca v Dnevniku 14082018 (Tvitarji za Možino) izstopa novota, da “je bila Republika Slovenija lahko ustanovljena samo zaradi sodelovanja v zavezniški koaliciji med drugo svetovno vojno.” V poplavi mnenj, blodenj, pesnikovanj in potvorb o naši (krvavi, mrličev polni) zgodbi dvajsetega stoletja je to presenetljiv odmik, ki po skrbnem preudarku pokaže svoj pravi pomen.
Če odmislimo pesniško svobodo – govorjenje o Sloveniji, ki je na internacionalni sceni do trenutka razglasitve dne 26.6.1991 ni bilo nikjer v vesolju – ostane nesporno dejstvo, zapisano v citiranem delu pisma bralca. Njegovo nespornost dokazujejo skozi prizmo časa natančno opredeljena, izčiščena dejstva in dogodki:
1) Ker so bile slovenske dežele docela vključene v boje proti fašizmu na strani zmagovite koalicije, še danes ne smejo uresničiti sicer razglašene osamosvojitve / odhoda iz združbe, v katero so vstopile 1.12.1918, potem ko so 31.10.1918 uresničile svojo združitev pod oblastjo vlade v Ljubljani (“Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” – razglašeno v stavbi parlamenta Vojvodine Krajnske, dne 31.10.1918, popoldne). Dovoljeno jim je bilo de facto le odcepiti jugoslovansko socialistično republiko pod imenom Republika Slovenija, ki je dejansko rešilni čoln s potapljajočega se (jugoslovanskega) Titanika, na katerega se je vkrcala še vsa balkanska realsocialistična sodrga.
2) Kakor piše bralec v Dnevniku, je tako le zato, ker je bila “Slovenija” (teritorij znotraj južnoslovanske države, poimenovan Dravska banovina in kasneje Socialistična republika Slovenija) v okviru “Jugoslavije” sodelavka zavezniške koalicije. Dokaz: Sosednji državi zvezna republika Avstrija in današnja Republika Hrvatska.
3) Avstrija: Avstrija je z velikanskim navdušenjem (primerljivim z navdušenjem Slovencev za Jugoslavijo) pozdravila priključitev nemškemu Hitlerjevemu Reichu (Anschluß, 1938) in z vsemi močmi sodelovala v nacistični agresiji in holokavstu. Za to svojo “dejavnost” je od zaveznikov dobila nagrado in so ji odobrili obnovo njene državnosti s Pogodbo o Avstriji (1955), ki je vrnila zvezno republiko v meje njenega nastanka (razglasitev 1918)
4) Republika Hrvatska: je dodatni dokaz, da pri Avstriji in Sloveniji ni šlo za slučaj, marveč za zavestno odločitev, kajti tudi Hrvatska je l. 1941 navdušeno pristopila k Trojnemu paktu sil Osi in sodelovala tako pri agresiji, kot holokavstu. Zato je bila (več kot očitno!) kljub vegavi razglasitvi nekakšne osamosvojitve (8.10.1991) in kljub dejstvu, da ni nadzorovala niti polovice svojega teritorija, nemudoma priznana s strani zmagovalcev iz zavezništva. Priznanja ji niso odtegnili niti potem, ko je z ogromno vojno silo in izdatno pomočjo zaveznikov okupirala do tedaj s Srbi poseljeno ozemlje in pri tem povzročila največje etnično čiščenje in eksodus domačega prebivalstva ter zločine proti človečnosti po drugi svetovni vojni v Evropi.
Sodelovanje s silami Osi in izvajanje etničnega čiščenja se po vsem sodeč še dandanašnji bogato obrestuje…
Navedeno potrjuje uvodno misel o pravilnosti citata iz pisma bralca v Dnevniku. Nesporno in v tu navedenih štirih točkah brez sence dvoma potrjeno je dejstvo, da je bila od zaveznikov priznana odcepitev jugoslovanske socialistične republike Slovenije, ne pa osamosvojitev slovenskih dežel, ki so leta 1918 legalno in veljavno s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo, ki je leta 1991/92 sramotno in v krvi razpadla. Pač niso dejavno in navdušeno sodelovale s silami Osi in Hitlerjevim nacističnim režimom.