ENO STARO PISAJNE O TI ARBITRAŽI

Že dolgo tega napisano besedilo, ki je po sramotni, zaradi grobih kršitev načel, pravil in postopka nični in neobstoječi “Dokončni razsodbi” (Final Award) še kako aktualno:

Sporazum o arbitraži
Andrej Lenarčič
20. november 2009
https://www.dnevnik.si/1042316720
(Ob odgovoru prvega ministra na poslansko vprašanje 16. 11. 2009) Premier je tokrat jasno povedal: “Za nas je presečni datum 1991.” Slovenska nacionalna stranka govori o datumu nastanka združene države, ki je razpadla. In kaj je razlika med 1918 in 1991?
Leta 1918 je bila med deželami, ki so pod vlado Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v Kraljevino SHS, poznejšo Jugoslavijo, in drugimi pokrajinami nove države natančno določena in zaznamovana meddržavna meja, ki je do današnjega dne nikoli noben akt v ničemer ni spremenil. Dokler sta bili na obeh straneh te meje federalni socialistični republiki brez mednarodnopravne subjektivitete, meja ni imela svoje meddržavne vloge. Ta se je sama po sebi znova pokazala med drugo svetovno vojno, ko je nacistični blok ustanovil Nezavisno Državo Hrvatsko in je bila v veljavi do sesutja te državne tvorbe leta 1945. Seveda se je znova pojavila ob razpadu zvezne države leta 1991, saj nekaj more razpasti le na tiste dele, iz katerih je nastalo. Zakaj takrat nihče ni hotel tega dejstva opaziti in še manj upoštevati in so odgovorni in ostali v odločanje vpleteni ravnali v nasprotju z meddržavnim pravom, je posebno vprašanje. In to bi bilo zaradi dogodkov, ki so sledili, tudi usodno za Slovenijo – če bi ne bilo pravkar podpisanega sporazuma, da se odločitev prepusti tretji osebi – arbitražnemu tribunalu.
Sporazum namreč s svojo jasno dikcijo, opredelitvami in zahtevami nesporno derogira vsako dosedanjo odločitev v zvezi z mejo. Niti z eno besedico – niti člen, ki ga je s “presečnim datumom” pri odgovoru imel očitno v mislih premier, o tem ne govori – ni določeno, kje poteka trenutno meja med državama. Ni mogoče sprejeti, da je za zapisanim še nekaj javnosti prikritega. Zagotovo torej ne more veljati nobena dosedanja odločitev – niti Badinterjeva niti ona iz temeljne ustavne listine. Še najmanj kake fiksne ideje birokratov. Če pa velja katera od teh odločitev, potem pač sporazum o arbitraži ne more veljati, saj zavaja arbitre in obe stranki v postopku. Ni nobenega dvoma, da skladno s podpisanim sporazumom tribunal sam in popolnoma po svoji volji, skladno z argumenti, ki ustrezajo načelom in pravilom meddržavnega prava, odloči o celotnem poteku meje tako na kopnem kot na morju. Če bi bil potek meje kjer koli in kakor koli vnaprej določen oziroma odločanje tribunala kakor koli omejeno, bi to v sporazumu moralo biti zapisano. A o tem ni niti besedice. Tribunal se mora ravnati po načelih in pravilih international law (v angleščini, da ne bo nesporazuma, kaj to pomeni!) in sme upoštevati pri odločitvah v zvezi z akvatorijem načelo pravičnosti in dobrososedskih odnosov. Kje je tu mogoče opaziti kako Savudrijsko valo ali kakšen Drnovšek-Račanov dimnik? Gre izključno za to, da more tribunal zaradi dobrososedstva in pravičnosti modificirati katero od odločitev, ki je sicer v skladu z načeli in pravili international lawa. Samo za primer: ker po načelih in pravilih meddržavnega prava ni nobenega dvoma, da sodi Istra z otoki kot del celovite dežele Primorske k Republiki Sloveniji, more tribunal preprečiti kolaps v Zagrebu tako, da pomakne mejo kam višje proti severu in s kakim dimnikom – tokrat hrvaškim! – Zagrebu omogoči, da ima košček morske meje z Italijo.
Sporazum o arbitraži je torej lahko zgodovinski dosežek, a le pod pogojem, da vlada v memorandum zapiše edini argument, ki izpolnjuje v členu 4 zapisani pogoj – to pa je meddržavna meja v času, ko je nastala Kraljevina SHS. Drugi akti in dejstva meddržavnega značaja v zvezi z ozemljem današnjih držav RS in RH se do leta 1991 tičejo izključno države Jugoslavije in države Italije. Akti notranjega prava, upravne in administrativne odločitve, pa na meddržavni ravni nimajo nobene vloge. Lahko so pomembne, če ne obstaja noben dokument, ki ustreza zahtevi iz sporazuma. Toda ta več kot očitno obstaja in Slovenija ga je dolžna zapisati v memorandum. Ne sme pa dodajati nobenih dejstev in aktov, ki pogoja iz sporazuma ne izpolnjujejo, saj s tem po eni strani relativizira moč glavnega in edinega argumenta, po drugi strani pa legitimira argumente druge strani, ki sicer v nobenem primeru ne izpolnjujejo zahteve iz sporazuma. Podobno je z enostransko izjavo hrvaške vlade k sporazumu v zvezi s členom 5 sporazuma. Ker je slovenska vlada objavila svojo izjavo kot odgovor hrvaški, jo je s tem legitimirala, saj če bi ostala enostranska, bi ne imela nobenega učinka. Zakaj slovenska vlada tudi v tem primeru pomaga hrvaški?
In nenazadnje – gospod premier je imel prav, ko je povedal, da je “za nas presečni datum 1991!”. Tako je! Leta 1991, ko sta obakraj vedno obstoječe meddržavne meje iz leta 1918 nastala nova subjekta meddržavnega prava, je ta meja znova postala relevantna. Povsem enako, kot je postala leta 1941, ko niti nacistični botri novonastali tvorbi niso dovolili, da bi posegla le milimeter na nikdar njeno slovensko ozemlje – ne na območju Istre z otoki, še manj preko Drave v Medmurju.
V zvezi s “presečnim datumom” torej ni niti najmanjše nesloge, kakor je poskusil dopovedati prvi minister v svojem odgovoru. Ne! Nobene nesloge ni, vsi vemo in se zavedamo, da je presečni datum 1991, ko bi morali uveljaviti pred 1918. letom in med drugo svetovno vojno obstoječo meddržavno mejo, ki ustreza vsem kriterijem in načelom meddržavnega prava.
Podpisani sporazum o arbitraži je torej sijajna priložnost, da se končno izniči katastrofalno – celo zločinsko – ravnanje komunističnih in za njimi Demosovih oblastnikov, in da, sicer z zamudo, a vendarle, Republika Slovenija omogoči arbitražnemu tribunalu, da razsodi v skladu z meddržavnim pravom. Zato pozivam, da vlada pripravi memorandum, kakor je tu povedano.
Andrej Lenarčič, poslanec DZRS 1992-96

Leave a Reply