Komentar k uvodniku in kratka korespondenca

K uvodniku v enem od tednikov je 01062018 AL napisal:

Spoštovani!

Pisanje, podpisano “………”, je dragoceno pričevanje. Razkriva rak rano, ki še dandanašnji krotoviči ljudstvo, ki od nekdaj prebiva v dolinah vzhodnega obrobja Alp in na prehodu snežakov v sinjino Jadrana in prostranstva Podonavja. Rak rana je strupena zel, ki so jo posejali sovražniki ljudstva, ki je ta košček planeta spremenilo s svojim trudom, znojem, inteligentnostjo in krvavimi obrambnimi boji v pravi raj na Zemlji. Kako učinkovito so zavistneži zasejali strup pozabe in zmede med to srčno ljudstvo, kričijo po vsej deželi nepokopana trupla, širom Zemlje razsejani Slovenci, in v “oskubljeni kuri”, v kar so večni “rešitelji” in “osvobajači” spremenili nekdaj cvetočo Domovino in DEŽELE (države!), bo od pradavnega slovenskega ljudstva kmalu ostal komaj vzorec. Tako strašno so zdesetkali ljudstvo in tako nepopravljivo so poškodovali nacionalno SAMOZAVEST in ZGODOVINSKI SPOMIN.

O tem govori tudi omenjeno pisanje v Uvodniku.
Kaj pove? Pove, kako uspešno so tisti, ki so hoteli državljane slovenskih dežel držati kar najbolj daleč stran od vzvodov upravljanja, podtaknili ljudstvu kulturno in osebnostno afirmacijo v cerkvi, politiko in oblast so si pa medtem prisvojili oni (njim so kmalu sledili – po že utrjeni poti – agenti neke druge, silnejše in nasilnejše internacionale…) Ljudstvo je lahko pobožno romalo, molilo in prepevalo po slovensko, tisti prihajači in fovšljivci pa so vladali, zatirali in zlorabljali po nemško (po letu 1918 pa še po srbsko-hrvaško). Seveda so največ škode državljanom slovenskih dežel naredili domači ljudje, ki so se vdali in služili tujcem, da so se lahko zdrenjali za drobtine pri koritu, in so prizadevno potiskali v pozabo ali pa predrugačevali resnico in dejstva. Največji zločin v novejši dobi so storili oni, ki so na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta (Manifest, 16. oktober 1918 – knezoškof Jeglič v Dnevniku: “Cesar Karel postopa izredno plemenito in nesebično. Kar narodi zahtevajo, odobri in dopusti….”) razglašeno novo državo, zvezo slovenskih dežel (Proklamacija vlade v Ljubljani: “Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah!”) zaprli za “devet pregrad” in Slovence z njihovimi DEŽELAMI (državami) vred prepustili tujcem! Kaj so dejansko storili, vpije sestrska zveza dežel, razglašena sočasno na isti ustavni podlagi, država, ki je trdnost tega ustavnega temelja preizkusila tako, da je preživela celo “Anschluss”, in še danes ponosno živi polno državnost svojih dežel. Gnusna rabota slovenskih kolaborantov, ki so slovensko državnost leta 1918 svojim rojakom prikrili, in državo namesto v Versailles odnesli v pozabo oz. “balkansko sužnost”, pa se razodeva v že omenjenem totalnem razsulu in v domovini, oskrunjeni s pošastno morijo. To je drugi grozljivi zločin – posledica prvega – v enem samem stoletju! In to v trenutku, ko smo z razglasitvijo zveze slovenskih dežel uresničili “davno sanjo” – Zedinjeno Slovenijo! (to je posebej poudaril v jubilejnem zapisu ob deseti obletnici razglasitve notranji minister tiste vlade, dr. Janko Brejc!)
Kako so k vzvodom upravljanja prislinjeni posamezniki zavozili v času Druge vojne in Revolucije, ni treba ponavljati. Je pa klavrna prevara z “osamosvojitvijo” leta 1991, ki je bila dejansko odcepitev “rešilnega čolna” s potapljajočega se Titanika z vso socialistično nesnago vred, namesto osamosvojitev tistega, kar je 1.12.1918 s Kraljevino Srbijo sestavilo južnoslovansko državo (prim. zapis regenta Aleksandra v razglasu!), rodila bolečo resničnost, ki nas obdaja…
Slovenska državljanska samozavest je očitno tako silno poškodovana, da so v pozabo potonile vse slavne bitke SLOVENCEV (Slovenci !!! državljani slovenskih dežel so bili vojščaki, poveljniki, zmagovalci…) v obrambi svojih DEŽEL, ki so bile vedno države z lastnim suverenom, lastno vojsko in državno upravo. Sistem pozabljanja je dejansko do maksimuma izpopolnjen in danes lahko beremo tu v Uvodniku zapisano: “Slovenci nimamo nobenega slavnega kralja ne kraljice, niti zmagovite vojske…” Tisti, ki zapišejo takšno sramotitev svojih prednikov, ki so mu ustvarili in ohranili Domovino in Državo (seveda tudi vero in kulturo), niso niti podobni homo sapiens. In gre povrhu še za moralno izprijenost, da o strašljivem ingoriranju notoričnih dejstev, kot so v kamen vklesana slovenska državno pravna besedila ali npr. najstarejše bogoslužna besedila, zapisana v takrat znanem svetu v nekem jeziku, ki ni latinski ali grški, ne izgubljamo besed.
Koliko so bili kralji, vojvode in vojskovodje, ki so vodili slovensko ljudstvo, državljane slovenskih dežel, v tisočletni zgodovini Evrope oz. natančneje Svetega rimskega cesarstva “naši”, bi morebiti pomagal razumeti že bežen pogled prek bližnjih državnih meja – npr. v Rusijo, ki so ji vladali slavni vladarji, na katere so tam brezmejno ponosni, pa jih je bilo kar nekaj nemškega rodu.Tudi Združenemu kraljestvu še danes vlada rodbina, ki je nemškega porekla in so ji naslov “Vindsorski” nataknili šele v času svetovne vojne, ko se pač ni bilo ravno primerno hvaliti z rodovino SaxCoburgGotha – tako ali tako pa so prvo svetovno vojno zakuhali in vodili trije bratranci – cesarji/kralji Rusije, Prusije in Združenega kraljestva.
Vse to je po svetu povsem naravno. Le v tukajšnji podalpski zmešnjavi se odpovedujemo vsemu našemu in svojemu – lastnim suverenom, vojvodom slovenskih dežel (vsake posebej!) in velikim vojskovodjem (recimo zmagovalcem pri Sisku ali slavnemu Valvazorju, zmagovalcu pri Monoštru, ki je v zahvalo za zmago svojih krajnskih konjenikov dal postaviti na osrednjem trgu glavnega mesta svoje vojvodine Krajnske, pred jezuitsko cerkvijo sv. Jakoba in med parlamentom in univerzo spomenik, ki je danes na drugem mestu in do nespoznavnosti spremenjen v “Marijin steber”…ali npr. slavnemu maršalu Radetzkyju, Tržičanu), in se vsevprek razglašamo za izdajalce “naroda” (ne da bi kdorkoli sploh razumel, kako je mogoče “izdati ljudstvo”!)
In tako naprej, brez konca… česa podobnega ne zmore nihče v znanem Vesolju!

Le nekoliko zdrave pameti in poštenja bi bilo treba.

Ljubljana, 01062018

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica

V pet., 1. jun. 2018 13:45 je oseba “…..” napisala:
Lepo pozdravljeni,

hvala za prispevek.
Prispevek je dolg 6.100 znakov s presledki. Predvidena dolžina za rubriko Odmevi je 2.500 znakov.
Ker je vaše pismo kar precej daljše, vas bi prosili, da skrajšate na predvideno dolžino.

Vse dobro.

AL je odgovoril:

Spoštovani! Zahvaljujem se za prijazen odziv, hkrati pa bi povedal: Menim, da te vrste pisanja pravzaprav ne sodijo v pisma bralcev. Če bodo poslano prebrali tisti, ki dajejo ton javnemu mnenju, ki vzgajajo mlade in ki odrejajo, kaj objaviti in kaj ne, bom popolnoma zadovoljen, saj bo namen dosežen. Ta je, da med ljudmi pridejo do veljave dejstva ne pa mnenja.
Vse, na kar se v svojem pisanju navezujem, so internacionalno pravno relevantna, dokumentirana in arhivirana dejstva. Ve se, kdo, kje, kdaj in na kakšen način more zagotoviti, da pridejo v zavest ljudi.

Prav lepo pozdravljam!
AL

Leave a Reply