Slovenske dežele in država

1. GENERAL GEOGRAPHY

 

k točki 3:

“…The Danube, the Sava, the Drava, the Mura, and the Kupa (Kolpa) Rivers are amongst Croatia’s main watercourses…”

Prejudic! Naloga arbitražnega tribunala je:

določiti …the course of the maritime and land boundary between the two States…”

Potek meje torej ni določen. Upoštevajoč edino doslej določeno mejo državnega značaja na tem območju, je gotovo le to, da Mura ni znotraj te meje – gre namreč za mejo med Županijo Zalo in Varaždinsko županijo, oziroma za mejo med Kraljevino Ogrsko in pokrajino znotraj nje – Hrvatsko.

Meja poteka po Dravi in pod junction (zlivom) Mura – Drava, kakor natančno opiše Trianon, ki je to mejo opredelil takole:

PART II.

FRONTIERS OF HUNGARY.

ARTICLE 27. 

2. With the Serb-Croat-Slovene State:

From the point defined above in an easterly direction to point 313 about I0 kilometres south of Szt Gotthard, a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the basins of the Raba on the north and of the Mur on the south,  thence in a southerly direction to point 295 about 16 kilometres north-east of Muraszombat, a line to be fixed on the ground passing east of Nagydolany, Orihodos with its railway station, Kapornak, Domonkosfa and Kisszerdahely, and west of Kotormany and Szomorocz, and through points 319 and 29I; thence in a south-easterly direction to ,ooint 209 about 3 kilometres west of Nemesnep,  a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the Nemesnepi on the north and the Kebele on the south; 

thence in a south-south-easterly direction to a point to be chosen on the Lendva south of point 265,  a line to be fixed on the ground passing to the east of Kebeleszentrnarton, Zsitkocz, Gonterhaza, Hidveg, Csente, Pincze and to the west of Lendva-jakabfa, Bodehaza, Gaborjanhaza, Dedes, Lendva-Ujfalu; 

thence in a south-easterly direction, the course of the Lendva downstream; 

then the course of the Mur downstream; 

then to its junction with the old boundary between Hungary and Croatia-Slavonia, about I 1/2 kilometres above the Gyekenyes-Koproncza railway bridge, 

 

Reka Mura je torej precej kilometrov severneje od meje/teritorija Hrvatske, in je ugotovitev tribunala “…The Danube, the Sava, the Drava, the Mura, and the Kupa (Kolpa) Rivers are amongst Croatia’s main watercourses…” popolnoma svojevoljna in v nasprotju tako s členom 3, kot s členom 4 Sporazuma o arbitraži pa tudi z dejanskim stanjem stvari.

Karta celotnega poteka meje od tromeje Štajerska/Ogrska/Hrvatska na skrajni levi strani, do Kotor(ibe) na desni. Na sliki 1 je zaključni del te meje do about I 1/2 kilometres above the Gyekenyes-Koproncza railway bridge, kakor je zapisano v Trinanonskem sporazumu.[1]:

K točki 6: “The land border between Croatia and Slovenia starts east from the tripoint with Hungary (“Land Boundary Tripoint”), and reaches its terminal point on the coast of the Bay called by Slovenia the Bay of Piran and by Croatia the Bay of Savudrija/Piran (“the Bay”).” velja pripomba, da so navedbe v tej točki v nasprotju s 3. členom Sporazuma o arbitraži. Potek meje ni določen ne na kopnem ne na morju, če je naloga tribunala, da to določi. V Sporazumu ni zapisano, da mora tribunal določiti “natančen potek meje” in niti ni zapisano: “tam, kjer je potek meje sporen!”  Sporazum pušča potek meje tako na kopnem kot na morju povsem odprt / nedoločen.

Vse navedbe tribunala, ki nimajo jasno razvidne opredelitve, da gre za mnenje ene ali druge strani, veljajo torej kot trditev tribunala – kar je v okviru Sporazuma in dejanskega stanja stvari nedopustno prejudiciranje.

Dosti bolj pomembno od mnenja udeleženih strani je, kar povedo veljavni internacionalni pravni dokumenti. “Land Boundary Tripoint” kakor ga navaja tribunal v tej točki, se po Trianonu nahaja  vsaj trideset kilometrov južneje od točke, ki se prikazuje tribunalu.

Enako popolnoma neutemeljeno in v nasprotju s propozicijami Sporazuma o arbitraži je določanje its terminal point (končne točke meje) on the coast of the Bay called by Slovenia the Bay of Piran and by Croatia the Bay of Savudrija/Piran (“the Bay”).

Ne le, da Sporazum ne govori o “meji v Piranskem zalivu”, mnoga relevantna internacionalna pravna dejstva in celo Temeljna ustavna listina natančno pove, da je državna meja med osamosvojenima RS in RH meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko V OKVIRU dosedanje SFRJ! Ne gre torej preprosto za notranjo jugoslovansko administrativno razmejitev med socialističnima republikama, upravnima enotama brez internacionalne pravne subjektivitete, marveč V OKVIRU, kar pomeni “upoštevajoč vse relevantne okoliščine”. Te pa so v prvi vrsti, da Slovenija ni nastala država šele znotraj SFRJ oz. z osamosvojitvijo, marveč je za razliko od Hrvatske že vstopila v južnoslovansko državo kot polnopravni subjekt internacionalnega prava (skladno tudi z Montevideo Conv.).

Republiko Slovenijo so V OKVIRU (!!!) SFRJ sestavljale slovenske dežele, najkasneje po Ausgleich 1867 subjekti intrntl prava: Habsburško monarhijo so sestavljale Kraljevina Ogrska in “vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu na Dunaju”:

Žolger, Ausgleich, str. 301 del.

Kakor je torej bila subjekt internacionalnega prava Kraljevina Ogrska, so bile enakovredni subjekti tudi vse dežele Cislajtanije, tu naštete v seznamu, koliko delegatov izberejo v dunajsko delegacijo (lastna oblast – parlament, vlada in suveren, teritorij in državljani). Ker pa so med seboj in vsaka posebej tudi s Kraljevino Ogrsko stopale v medsebojne odnose, so – kakor pove Montevideo Conv. – pridobile tudi moderno internacionalno pravno subjektiviteto.

Kot take, in 31.10.1918 veljavno združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, so s Kraljevino Srbijo dne 1.12.1918 sestavile južnoslovansko državo, najprej imenovano Kraljevina Srbov , Hrvatov in Slovencev, nazadnje, ob razpadu, pa SFRJ. Subjekti intrntl. prava so namreč bile le slovenske dežele (“ZEMLJE države SHS” imenovane v dokumentu) in Kraljevina Srbija, takrat že združena s Kraljevino Črno goro. Ozemlje današnje Makedonije (in Sandžaka) pa ji je bilo dodeljeno na berlinski konferenci in po “Balkanskih vojnah”!

 

Ni torej nobenega dvoma, da so slovenske dežele (Republika Slovenija) v južnoslovansko državo vstopile kot suvereni subjekti z določeno državno mejo, jugoslovanska republika Hrvatska pa je pridobila nekatere atribute šele znotraj Jugoslavije / SFRJ. Državnost pa dokončno šele z osamosvojitivjo 8. oktobra 1991:

V marmor vklesana razglasitev z datumom!

Evidentno je ob osamosvojitvi Republike Hrvatske Slovenija že bila samostojna država z veljavno državno mejo s preostankom SFRJ – z državnimi mejami slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko, s katerimi je v Jugoslavijo vstopila. Od dne 26.6.1991, dneva razglasitve osamosvojitve, je imela državno mejo s preostankom SFRJ, ne pa z državo Republiko Hrvatsko, ki je ni bilo. To mejo je znanstveno obdelal višji arhivski svetnik Peter Ribnikar v članku v reviji Arhivi, št. 26, 2003. Gre za obstoječo, prej omenjeno meddržavno mejo, zabeleženo v dokumentih, arhivih, na zemljevidih in na terenu.

Tudi Badinterjeva arbitražna komisija je bila ustanovljena kasneje, skoraj tri mesece kasneje, po osamosvojitvi Reublike Slovenije. Problem osamosvojitve Slovenije je dokončno (raz)rešila tripartirna konferenca na Brionih (sklep/izjava 7.7.1991), ki jo je sklicala Evropska skupnost, poleg njenih predstavnikov, pa so se je udeležili predstavniki napadene države, Republike Slovenije in predstavniki  / člani predsedstva SFRJ (preostanka), države, ki je osamosvojeno Slovenijo napadla. Brionska konferenca je ipso facto pomenila mednarodno priznanje Republike Slovenije, razrešila je nadaljevanje procesov, povezanih z osamosvojitvijo, zagotovila prenehanje spopadov na teritoriju Slovenije, med Slovenijo in jugoslovanskimi vojaškimi oblastmi pa je bil dogovorjen dokončen odhod vojske SFRJ z ozemlja države Republike Slovenije.

Badinterjeva komisija se torej ni ukvarjala z Republiko Slovenijo, marveč z etnoseparatističnimi vojaškimi spopadi v preostanku SFRJ. V tkim. “mnenjih” te komisije je Slovenija le omenjena, in to samo dvakrat – bežno: V seznamu republik in v mnenju št. 7, ki zahteva, da se Slovenijo nemudoma prizna. Problemi z ureditvijo, državnim teritorijem – mejo, niso vštevali že osamosvojene države Slovenije in nobena določba ni decidirano zadevala te države. Problemi so bili v preostanku SFRJ, in z njimi so se ukvarjale komisije in konference.

Tribunalovo izhodišče v šesti točki na strani 1 FINAL AWARD je torej absolutno napačno. Ni namreč mogoče svojevoljno, mimo s Helsinško listino opredeljenih načinov, spreminjati državnih meja – kar so meje slovenskih dežel (dokler jih poblaščeni gremij ne razveljavi/odpravi!). Republika Hrvatska se je osamosvojila, ko je osamosvojena republika Slovenija že zdavnaj obstajala, in je bila dolžnost Hrvatske, da obstoječo državno (ne znotraj jugoslovansko administrativno “republiško”) mejo upošteva brez rezerve.

Ve se, kje je “tripoint” na vzhodu, ve se, kje je “terminal point” na jadranski obali. Teh točk in meje v razdalji med njima ni določala ne Republika Slovenija, ne Republika Hrvatska, niti SFRJ. Gre za obstoječe meddržavne meje, določene že pred letom 1867.

Ve se, da tribunal v šesti točki UVODA govori na pamet, mimo načel in pravil internacionalnega prava in tudi v nasprotju z izrecnimi določbami Sporazuma o arbitraži.

K točki 8: The mouth of the Bay is approximately 5 km wide and runs between Cape Savudrija in Croatia and Cape Madona in Slovenia. While the location of the land boundary endpoint (and thus the starting point of the maritime boundary) is in dispute between the Parties, they agree that it is located on the coast of the Bay.

Se velja vprašati, odkod je tribunalu znano, da je rt Savudrija v Hrvatski, rt Madonna pa v Sloveniji. Glede strinjanja obeh strank v postopku, da se the land boundary endpoint nahaja “na obali v Zalivu” pa najprej:

– Ne gre morebiti za Reški zaliv? Tam namreč državna meja Primorske (Küstenland, Venezia Giulia) doseže obalo Jadrana.

potem:

– po določilu 5. člena Sporazuma o arbitraži Republika Hrvatska ni stranka v postopku odločanja, saj je na dan, določen v Sporazumu, ni bilo. Tudi se Republika Slovenija ni osamosvojila od Republike Hrvatske, marveč od SFRJ, v katero (takrat imenovano Kraljevina SHS) je vstopila kot ZEMLJE države SHS 1.12.1918, z natančno določenimi državnimi mejami na jugovzhodu.

– poleg tega ni naloga katere koli stranke v sporu, da določa potek državne meje – kakor ni pravica tribunala da karkoli prejudicira. Edini relevantni določeni podatek (pred razsodbo) je meja, ki doseže morsko obalo v Reškem zalivu (pri Kantridi). Vsako določanje meje kje drugje – kaj šele v Piranskem zalivu, kjer nikoli ni bilo nobene državne meje (kakor je tudi ni bilo nikjer v Istri) – pred razsodbo pooblaščenega tribunala, je groba kršitev načel in pravil ne le internacionalnega prava, marveč vsakega prava in dobrih običajev.

Andrej Lenarčič, 17082017

OPOMBA:

[1] Analogno odločitvi tribunala v zadevi “Tomšičeve parcele” pod Snežnikom, kjer je tribunal odločno zavrgel kot brezpredmetne vse “NOB” in “partizanske” argumente, pa tudi sociialistične upravne odločitve, brez rezerve pa upošteval tkim. “Rapalsko mejo” kot merodajno internacionalno pravno dejstvo, je upravičeno pričakovanje, da bi tribunal moral tudi v tem primeru upoštevati meddržavno mejo na Dravi, ki jo je verificiral tako pomemben meddržavni sporazum, kot je Trianonski, ki velja že skoraj 100 let in je zdržal brez korektur celo rušilne okoliščine in posledice II. svetovne vojne.