Posts Tagged ‘AWARD. KOMENTAR’

Saturday, August 19th, 2017

(KOMENTAR K FINAL AWARD 4)

Točka 14

A further, detailed land survey was carried out under the Austrian Empire. Commenced under Francis I and conducted from 1817 to 1861, it resulted in the so-called Franziszeische Kataster (“Franciscan cadastre”). It served as a basis for taxation, as opposed to military mapping carried out in a separate Franziszeische Landesaufnahme. This Franciscan cadastre contains detailed cadastral maps prepared for each cadastral municipality.
Tu je mogoče pripomniti le, da besedilo pripoveduje, da ima kataster notranjo upravno funkcijo, saj je v tekstu jasno izpostavljen drugi pol evidence državnega teritorija: Vojaška kartografija, ki ima državno-politično funkcijo obrambe državnega teritorija. Ta se začne pri državni meji.

Točka 15

In 1867, the Austro-Hungarian Compromise transformed the Austrian Empire into the Austro-Hungarian Empire, which lasted until 1918. Its eastern part, known as “the territories of the holy Hungarian Crown of Stephan,” or Transleithania, was constituted by the Kingdom of Hungary and the Kingdom of Croatia-Slavonia. The remaining provinces were included in the western part of the Empire, officially named “the Kingdoms and Lands represented in the Imperial Council,” also known as Cisleithania.
Resnica je kruta, dejstva ves čas vsem na očeh. Compromise – Ausgleich – Poravnava je ustava habsburške monarhije par excellence. Ključno za razumevanje državne meje slovenskih dežel je, da v vseh členih dokument jasno in določno opredeljuje “Kraljestva in dežele, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu”, kot samostojne subjekte z isto osebo kot suverenom, medtem ko imajo “Ozemlja (“territories”!) Svete Ogrske Krone “državnopravno in notranjo administrativno samostojnost”! (Staatsrechtliche und innere ADMINISTRATIVE Selbständigkeit!).
Podtikanja nekakšne državnostne avtonomije Hrvatski in Slavoniji (zanimivo, da se pri tej točki (15) Dalmacija neznanokam izgubi) so očitna manipulacija vpričo (le) ADMINISTRATIVNE (upravne!) samostojnosti. Krucialna razlika med teritoriji Svete ogrske Krone in Kraljestvi in deželami (DRŽAVAMI!) zahodne polovice je bistvena – Habsburške dedne DRŽAVE so od začetkov subjekti mednarodnega prava z lastnim suverenom, dočim so teritoriji Ogrske Krone od začetkov upravne enote z enim suvernom vseh hkrati. “Ban” je izvrševalec kraljeve volje. Suvereni slovensih dežel – vsakokratni “rimski” oz. po Patentu 1804 “avstrijski” cesarji, so morali biti posebej ustoličeni v vsaki od svojih dednih dežel. (V Zagrebu??? Kdo? Kdaj!)
V enem najpopolnejših jezikov, slovenskem (enaka besedila so najkrajša v slovenskem, potem latinskem jeziku!), je mogoče kratko povedati:
Cislajatanija je ZVEZA DRŽAV, Translajtanija je ZVEZNA DRŽAVA.
Več je tega manipuliranja v naslednji točki:

Točka 16

According to Croatia, the constitutional and political status of the Kingdom of Croatia within Austria-Hungary was governed by the Croatian-Hungarian Compromise of 1868, which created a union between the “Kingdom of Croatia, Slavonia and Dalmatia” and the Kingdom of Hungary. The territories that now constitute Slovenia were then mainly part of the Austrian Crown Lands of Styria and Carniola, and of the Austrian Littoral.

Zveza “Kingdom of Croatia, Slavonia and Dalmatia” and the Kingdom of Hungary je izgledala tako, da se je Dalmacija pojavila med deželami Cislajtanije, zagrebški “sabor” pa, ki se ni strinjal z v Budimpešti napisanim predlogom notranje organizacije Translajtanije (enovite, celovite in nedeljive Kraljevine Ogrske), je Budimpešta preprosto ignorirala in njegov bojkot (in obstrukcijo hrvaških poslancev) “hvaležno vzela na znanje (iskreno povedano: med burnimi razpravami v času priprav na Poravnavo, so jih preprosto vrgli iz budimpeštanskega parlamenta!), ter dokumente in zakone z veliko večino sprejela brez njih. Po uveljavitvi “Poravnave” pa uvedla intenzivno madžarizacijo državne uprave. (Včpgp Zagreba pri upravljanju javnih zadev je razkril razpad 1918, ko je po odhodu madžarskega osebja železniški promet na Hrvaškem in v Slavoniji obstal. Na pomoč so priskočili slovenski železničarji – Slovenci so upravljali v svojih deželah – ki so jih Italijani nagnali s primorskih železnic!)
Nedeljivost in unitarnost Kraljevine Ogrske, ki je bila bistvena značilnost madžarske države ves čas, se je pokazala tudi v Manifestu cesarja Karla. S tem manifestom je suveren dežel Cislajtanije svojim državam omogočil svobodno odločitev, kakšno državo in skupnost hočejo. Ni pa mogel tega dovoliti v kraljevini Ogrski, saj o čem takem Budimpešta ni hotela ničesar slišati, pa še ob kronanju je moral priseči na celovitost in nedeljivost Ogrske. Vsak njegov korak, nasproten tej prisegi, bi pomenil, da ni več suveren/kralj Ogrske.
V Manifestu je zato moral zapisati:
Diese Neugestaltung, durch die die Integrität* der Länder der ungarischen heiligen Krone in keiner Weise berührt wird, soll jedem nationalen Einzelstaate seine Selbstständigkeit gewährleisten.
(Ta preureditev, ki se v ničemer ne dotika integriranosti* dežel Svete ogrske Krone, bo vsaki nacionalni državi zagotovila samostojnost.)
Op.:
tu opomba avtorja: namesto “integrität” stoji v Rumplerjevi knjižni izdaji “Rechte und Stellung…berührt werden”, kar potrjuje moj prevod: “integriranost (v)”, ne pa “integriteto” vsakega (teritorija) posebej, kakor v slovenščini razumemo izraz “integriteta”, ki zveni podobno kot nemška beseda”integrität”, ki pa v resnici pomeni “integriranost!, kot povedano…
Državni zbori, sestavljeni upoštevajoč etnični kriterij (po Manifestu!) sp bili torej zakoniti le v cislajtanski polovici (še posebej v etnično najbolj specifičnih slovenskih deželah) monarhije. Nikakor niso bili dovoljeni v ogrski, translajtanski polovici, ki je bila “zvezna država” popolnoma “integriranih dežel ENE krone”! Ker bi veljavnost Manifesta na Ogrskem rušila ustavnopravno nedeljivost kraljevine, je suveren zapisal, kakor je zapisal, in to šele potem, ko noben njegov poizkus, da nekako omehča Budimpešto, ni bil uspešen, pa je odmislil Ogrsko in uredil stvari (le) v “svojih” (dednih) deželah, kjer je imel za kaj takega ustavno možnost.
Krona dokumentarne in pravne butalščine (zelo, zelo “usmerjene”) pa je tribunalov citat The territories that now constitute Slovenia were then mainly part of the Austrian Crown Lands
of Styria and Carniola, and of the Austrian Littoral.
Lepa reč. Prav nič “mainly” niso bile “part”. Do razsodbe 29. 7. 2017 je bil celoten teritorij slovenskih dežel “del Slovenije”. Prav nič “mainly”.
Ni gotovo, da je imel tirbunal mandat spreminjati znano državno mejo, s katero so slovenske dežele vstopile v Jugoslavijo. Tribunalova naloga je jasno zapisana v Sporazumu (3. člen). Državna meja torej obstaja (kar je itak očitno), tribunal mora le določiti, kje (natančno) poteka. Tega pa ne more storiti verodostojno, če obstoječo državno mejo, znano, dokumentirano, na kartah zarisano in na terenu označeno, preprosto ignorira…
Povrhu slovenskih dežel Poravnava nikoli ne imenuje “Crown Lands”! Predvsem zato ne, ker je to v nasprotju z dejanskim stanjem. “Vovodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu na Dunaju” niti slučajno in nikoli niso bile “pod eno krono” (kakor je to slučaj s teritoriji na Ogrskem), marveč je vsaka vojvodina in kraljestvo imelo svojega lastnega, ustoličenega suverena (slučajno – ne pa nujno in v vsakem primeru – iz iste dinastije in isto osebo).
Tako površno, netočno in napačno opletanje na najvišji internacionalni pravni ravni pač ne sodi nikamor.

Točka 17

primerno krona “dosežke” poprejšnjih:
17. Within the Austro-Hungarian Empire, a large part of the territories which later became Slovenia and those which became part of Croatia were essentially divided by the boundary between Cisleithania and Transleithania.

Je pač tako, da je meja med Cis- in Translajtanijo potekala dosledno po državnih mejah slovenskih dežel, natančno zabeleženih na vojaških specialnih zemljevidih in v številnih drugih dokumentih, ki niso bile meje s kako hrvaško državo, marveč državne meje s Kraljevino Ogrsko. S temi DRŽAVNIMI mejami so slovenske dežele (dokument zapiše ZEMLJE države SHS) dne 1.12.1918 stopile v zvezo s Kraljevino Srbijo. Samo one so bile namreč subjekt mednarodnega prava, ki more sklepati veljavne
dogovore z drugimi enakimi subjekti. (Z okupiranim teritorijem poražene Kraljevine Ogrske Srbija, suverena država, pač ni mogla sklepati nobenih zvez. Mejo s sporazumom v Trianonu razdeljenih in Kraljevini SHS dosojenih delov Železne županije in županije Zala s hrvaškim teritorijem (Varaždinska županjija) na reki Dravi, pa je dokumentiral ta sporazum v točki 2 (potek meje s Kraljevino SHS).

TRIANON O MEJI NA DRAVI

O meji na reki Dravi (od Zavrča do sotočja z Muro) pa govori Trianonski sporazum:
2 With the Serb-Croat-Slovene State:
From the point defined above in an easterly direction to point 313 about I0 kilometres south of Szt Gotthard, a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the basins of the Raba on the north and of the Mur on the south thence in a southerly direction to point 295 about 16 kilometres north-east of Muraszombat, a line to be fixed on the ground passing east of Nagydolany, Orihodos with its railway station,
Kapornak, Domonkosfa and Kisszerdahely, and west of Kotormany and Szomorocz, and through points 319 and 29I; thence in a south-easterly direction to point 209 about 3 kilome-tres west of Nemesnep, a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the Nemesnepi on the north and the Kebele on the south; thence in a south-south-easterly direction to a point to be chosen on the Lendva south of point265, a line to be fixed on the ground passing to the east of Kebeleszentrnarton, Zsitkocz, Gonterhaza, Hidveg, Csente, Pin-cze and to the west of Lendva-jakabfa, Bodehaza, Gaborjanhaza, Dedes, Lendva-Ujfalu; thence in a south-easterly direction,the course of the Lendva downstream;
then the course of the Mur downstream; then to its junction with the old boundary between Hungary and Croatia-Slavonia*, about 1 1/2 kilometres above the Gyekenyes-Koproncza railway bridge, the course of the Drau (Drave) downstream;
thence south-eastwards to a point to be chosen about 9 kilometres east of Miholjacdolnji, the old administrative boundary between Hungary and Croatia-Slavonia, modified, however, so as to leave the Gyekenyes-Barcs railway, together with the station of Gola, entirely in Hungarian territory;
Shrani.si

1,5 km severno od železniškega mostu prek Drave se stika meja županije Zala z novo, “trianonsko” mejo, ki se nadaljuje “downstream” po Dravi in naprej (rumeno poudarjena linija). Ta stik (junction) je tista “tromeja), ki bi jo moral tribunal opaziti (tudi če/ker je zainteresirana – ali pač NEzainteresirana –  stranka v postopku ne da na mizo).

Op.:
*) V času Trianona je že obstajala Kraljevina SHS, ki je vključevala Hrvatsko in Slavonijo. Uporaba toponimov je šla s časom. Se pa v naslednjem stavku zopet pojavi pravo poimenovanje: “old administrative (!!!) boundary”…

Znotraj Jugoslavije je imela Slovenija (slovenske dežele) državno (ne “republiško”) mejo s preostankom Jugoslavije (SFRJ nazadnje) in ne s Hrvatsko. Tudi se ni odcepila od Hrvatske, marveč se je osamosvojila (izstopila iz združbe – dissolution) od SFRJ dosti prej, preden je ta država v hudih secesijskih vojnah dokončno prenehala obstajati.

Tags:
Posted in FINAL AWARD, KOMENTARJI, sporazum, Uncategorized | No Comments »

KOMENTAR K FINAL AWARD 3

Saturday, August 19th, 2017

KOMENTARJI K FINAL AWARD 3

GENERAL GEOGRAPHY

Točka 9

Two treaties delimiting the northern part of the Adriatic Sea were concluded by the SFRY and Italy. The Treaty concluded on 10 November 1975 at Osimo (“Treaty of Osimo”) delimited the territorial sea between the SFRY and Italy, by an equidistance line that extends for a distance of  25.7 nautical miles (“NM”) and connects five points.4 Furthermore, an agreement on the delimitation of the continental shelf between Italy and the SFRY was concluded on 8 January 1968 at Rome (the “1968 Treaty”) defining a line of delimitation with 43 points connected by 40 straight segments and 2 curved segments.5 In accordance with established principles of customary law reflected in Article 11 of the Vienna Convention on the Succession of States in respect of Treaties,6 a succession of States does not as such affect a boundary established by treaty. Accordingly, and as the Parties have accepted,7 the delimitation lines established pursuant to the 1968 Treaty and the Treaty of Osimo are applicable to Croatia and Slovenia as successor States to the SFRY. Points on these lines may therefore be utilized by the Tribunal to the extent necessary. 

 Tu velja izpostaviti poudarjeno besedilo – in v nadaljevanju motriti predmet skozi to optiko, ki je seveda prava, ustrezna in edino mogoča. “Obstoječih stanj internacionalnega značaja ni dovoljeno  prezreti” je vodilo.

 

  1. HISTORICAL BACKGROUND
  2. Historical Developments up to the 18th Century

 

Točka 10 vsebuje samovoljno definicijo, ki v stvarnosti nima podlage:

The Marches, or Margraviates, of Carniola (“March of Carniola”) and Styria (“March of Styria”) were established in the 10th and 12th centuries respectively. Their territories formed part of theeastern border region of the Holy Roman Empire of the German Nation.  

Če naj visoki tribunal vzbuja in uživa potrebno (in dovolj plačano) zaupanje, potem si vsaj tako za lase privlečenih opredelitev ne sme privoščiti. Seveda je res, da so nemški etnošovinisti (zelo pozno!) pričeli pritikati uradnemu poimenovanju svojo “nemško narodnost” (Deutsche Nation), a to v ničemer ni spreminjalo (danes bi rekli multietničnega) značaja povezanih držav z istim suverenom.

Vse do zadnjega – in nikoli poprej – na uradnem pečatu rimskega cesarja ni mogoče najti niti črke od “nemške nacije”! Tekst dosledno govori o CESARJU RIMLJANOV = IMP.(erator) ROM.(anorum), po slovensko CESAR RIMLJANOV (“državljanov rimskega cesarstva”).

Ni dvoma, da uradno ime cesarstva nikoli ni vsebovalo floskule zakompleksanih nacionalistov “nemške narodnosti”! V rabi je bila le “pollegalno” in le nekaj časa, v nekakšno “samozadovoljstvo” nekega dela prizadetih, preden je Napoleon vse skupaj poslal na smetišče.

Ni torej dostojno, in ne obeta ravno “visoke maše” pravne doslednosti, če tribunal posebej – in popolnoma brez potrebe – izpostavi spotikljivo, in za pravno rabo nič kaj prida, poimenovanje državnopravnega fenomena.

Glede navedb o hrvaški kraljevini pa bi kazalo povprašati najprej v Budimpešti!

 

Točki 11 in 12 nimata posebnega pomena. (razen, če kdo dokaže, da so katastrske meje državne meje).

 

 

  1. The Austrian Empire and the Austro-Hungarian Empire (1804-1918)

 

točka 13 je nedvomno potrditev, da je številka 13 nesrečna. Tribunal v nekaj besedah naloži goro netočnosti in nesmislov. Sicer vse to z državno mejo slovenskih dežel (in tako tudi ne z nalogami tribunala) nima nič opraviti, vendar je zaradi dostojnosti vendarle treba odločno povedati resnico!

Tribunal kvasi:

The Napoleonic Wars brought major changes in the region, including the dissolution of the Holy Roman Empire in 1806. In 1804, King Francis II of Austria had already established the Austrian Empire and declared himself Emperor of Austria under the name Francis I. The Austrian Empire lasted in that form up to 1866.

Resnico pa je mogoče zapisati le tako-le:

Napoleonova “ukinitev” Svetega rimskega cesarstva je imela za Habsburško dinastijo zelo hude “stranske učinke”. Glavni in najhujši je bil, da je rodovina, ki se je stoletja šopirila v cesarskem ornatu na cesarskem prestolu veličastnega cesarstva, nenadoma zdrknila na “poden” navadnih grofov, vojvod, nadvojvod, knezov (in priženjenih kraljev). Bližajoči se konec Korzičanove avanture je prinašal težka pogajanja mrhovinarjev v brokatu, ko bo šlo za dediščino epohe in prerazdelitev vlog. Habsburgi niso mogli dopustiti, da bi se v tako usodnih trenutkih znašli za pogajalsko mizo s cesarji, carji, kralji in drugimi načičkanimi mogočniki kot nepomebni “grofiči”, pa so urno doumili sijajno rešitev. Ekspresno so sestavili “cesarski patent”, katerega bistvene določbe se glasijo:

CESARSKI PATENT FRANZ I. 1804

Beilage 2

Neue Titulatur und Wapen Seiner Römisch- und Oesterreichisch-Kaiserlich-, auch Königlich-Apostolischen Majestät, nach den durch den Luneviller Friedensschluß herbey geführten Veränderungen und der Allerhöchsten Pragmatikal-Verordnung vom eilften August 1804. Wien, Aus der kaiserl. und kaiserl. königl. Hof- und Staats-Druckerey 1804.

 

Wir Franz der Zweyte,

von Gottes Gnaden erwählter römischer Kaiser, zu allen Zeiten Mehrer des Reichs, König in Germanien, zu Hungarn und Böheim, Galizien und Lodomerien etc., Erzherzog von Oesterreich, Herzog von Burgund und von Lothringen, Grossherzog von Toskana etc. etc.

Obschon Wir durch göttliche Fügung und durch die Wahl der Kurfürsten des Römisch-Deutschen Reiches zu einer Würde gediehen sind, welche Uns für Unsere Person keinen Zuwachs an Titel und Ansehen zu wünschen übrig lässt, so muss doch Unsere Sorgfalt, als Regent des Hauses und der Monarchie von Oesterreich, dahin gerichtet seyn, dass jene vollkommene Gleichheit des Titels und der erblichen Würde mit den vorzüglichsten Europäischen Regenten und Mächten aufrecht erhalten und behauptet werde, welche den Souveränen Oesterreichs, sowohl in Hinsicht des uralten Glanzes Ihres Erzhauses, als vermöge der Grösse und Bevölkerung Ihrer, so beträchtliche Königreiche und unabhängige Fürstenthümer in sich fassenden Staaten, gebühret, und durch völkerrechtliche Ausübung und Tractaten versichert ist.

Wir sehen Uns demnach zur dauerhaften Befestigung dieser vollkommenen Rangs-Gleichheit veranlasst und berechtigt, nach den Beyspielen, welche in dem vorigen Jahrhunderte der Russisch-Kaiserliche Hof, und nunmehr auch der neue Beherrscher Frankreichs gegeben hat, dem Hause von Oesterreich, in Rücksicht auf dessen unabhängige Staaten, den erblichen Kaiser-Titel gleichfalls beyzulegen.

In Gemässheit dessen haben Wir, nach gepflogener reiflichster Ueberlegung, beschlossen, für Uns und für Unsere Nachfolger in dem unzertrennlichen Besitze Unserer unabhängigen Königreiche und Staaten, den Titel und die Würde eines erblichen Kaisers von Oesterreich (als den Nahmen Unsers Erzhauses) dergestalt feyerlichst anzunehmen und fest zu setzen, dass Unsere sämmtlichen Königreiche, Fürstenthümer und Provinzen, ihre bisherigen Titel, Verfassungen, Vorrechte und Verhältnisse fernerhin unverändert beybehalten sollen. Zufolge dieser Unserer allerhöchsten Entschliessung und Erklärung verordnen Wir:

Erstens: Dass unmittelbar nach Unserem Titel eines erwählten Römisch-Deutschen Kaisers, jener eines erblichen Kaisers von Oesterreich eingeschaltet werde, sonach aber Unsere weiteren Titel als König von Germanien, Ungarn, Böhmen etc., dann die eines Erzherzogs von Oesterreich etc., Herzogs von Steyermark etc., und jene der übrigen Erblande folgen sollen. Nachdem jedoch seit Unserem Regierungs-Antritte mehrere Veränderungen in den Besitzungen unseres Erzhauses vorgefallen, und durch feyerliche Tractaten bestätiget worden sind, so lassen Wir zu gleicher Zeit die beyliegende, nach dem gegenwärtigen Zustande neu regulirte Titulatur hiermit kund machen, und gehet Unsere Willensmeinung dahin, dass selbe künftighin statt der bisher üblichen eingeführet und gebraucht werde.

Zweytens: Soll allen, sowohl Unseren Descendenten beyderley Geschlechtes, als jenen Unserer Nachfolger in der Regentschaft des Erzhauses, der Titel von kaiserlich-königlichen Prinzen und Prinzessinnen, nebst jenem von Erzherzogen und Erzherzoginnen von Oesterreich, dann von kaiserlich-königlichen Hoheiten beygelegt und ertheilt werden.

Drittens: Gleichwie aber alle Unsere Königreiche und andere Staaten vorbesagter Massen in ihren bisherigen Benennungen und Zustande ungeschmälert zu verbleiben haben, so ist solches insonderheit von Unserem Königreiche Ungarn und den damit vereinigten Landen, dann von denjenigen Unserer Erbstaaten zu verstehen, welche bisher mit dem Römisch-Deutschen Reiche in unmittelbarem Verbande gestanden sind, und auch in Zukunft die nähmlichen Verhältnisse mit demselben, in Gemässheit der von Unseren Vorfahren im Römisch-Deutschen Kaiserthume Unserem Erzhause ertheilten Privilegien, beybehalten sollen.

Viertens: Wir halten Unseren weiteren Entschliessungen die Bestimmung derjenigen Feyerlichkeiten bevor, welche Wir für Uns und Unsere Nachfolger, in Ansehung der Krönung als erblicher Kaiser fest zu setzen, für gut finden werden; jedoch soll es bey denjenigen Krönungen, welche Wir und Unsere Vorfahren, als Könige von Ungarn und von Böhmen empfangen haben, ohne Abänderungen auch in Zukunft verbleiben.

Fünftens: Diese Unsere gegenwärtige Erklärung und Verordnung soll in allen Unseren Erbkönigreichen und Staaten, in den gehörigen Wegen unverzüglich kund gemacht, und in Ausübung gesetzt werden. Gleichwie Wir nicht zweifeln, dass sämmtliche Stände und Unterthanen derselben diese gegenwärtige, auf die Befestigung des Ansehens des vereinigten österreichischen Staaten-Körpers zielende Vorkehrung, mit Dank und patriotischer Theilnehmung erkennen werden.

Gegeben in Unserer Haupt- und Residenzstadt Wien, den eilften August, im achtzehnhundert und vierten, Unserer Reiche des Römischen und der Erbländischen im dreyzehnten Jahre.

 Franz.
(LS)
Aloys Graf von Ugarte,

 

Na kratko. Patent določa dedni naslov “Cesar Avstrije” vsakokratnemu “Šefu Hiše Avstrije”. Avtonomije, samouprave in vse druge statusne prilike držav – vojvodin, kraljevin in kneževin – katerih suveren je “Šef Hiše Avstrije”, “Cesar Avstrije” imenovan, se v ničemer ne spreminjajo; ostajajo, kot so bile dotlej.

 

Tribunalovo domislico: King Francis II of Austria had already established the Austrian Empire and declared himself Emperor of Austria under the name Francis I. si torej lahko zataknemo za klobuk.

Ni dvoma, da zadeve niso tako zelo preproste in na prvi pogled razvidne. A naj zadošča opozorilo:

Suveren npr. Vojvodine Krajnske ni bil “Cesar Avstrije”, marveč vojvoda Vojvodine Krajnske. Na državno pravne okoliščine države Krajnske ni prav nič vplivalo dejstvo, da je ta vojvoda bil hkrati tudi vojvoda drugih vojvodin, kralj kraljevin, in da je nosil “družinski naslov” cesar Avstrije.

Zvijačneži – ustvarjalci Patenta 1804 so preprosto prenesli “cesarski škrlat, brokat in hermelin” z rimskocesarskega balona na družinski, habsburški balonček. Kakor že prej suveren dežel (vojvodin in kraljestev) ni bil rimski cesar, marveč je vsaka država imela lastnega suverena (v isti osebi, seveda), se je igra ponovila – le da se je suveren dotlej sončil v “rimskem sijaju”, poslej pa v se je moral/smel  “samo”  v “avstrijskocesarskem”!

“Avstrijsko cesarstvo” je bil torej privid. Le malenkostne korekture pokažejo, da je šlo za povsem enako združbo, kot jo je na ustavni ravni določila Poravnava (Ausgleich) 1867, s tem, da so tokrat mejo med deželami (vojvodinami in kraljestvi) zahodno od Leithe  in Kraljevino Ogrsko začrtali odločno in natančno, Kraljevina Ogrska pa si je utrdila celovitost in nedeljivost svojega ozemlja – za povrh pa pridobila še dotlej Primorsko (še prej Krajnsko) Reko (“okno v svet”!)

Gremij, ki ima tako zahtevno nalogo, kot je določiti potek državne meje, si ne sme dovoliti nobene površnosti. Netočne navedbe v točki 13 zamegljijo situacijo. Nesporna državno pravna situacija suverenih slovenskih dežel se neutemeljeno umika nekakšni državnosti pokrajine Hrvatske, ki je znotraj Ogrske imela izključno upravno avtonomijo, upravnika (“ban”) in zakone pa je postavljala Budimpešta. V členu Poravnave, ki določa, kdo sestavlja Habsburško monarhijo, besede Hrvatska ni. So pa seveda vse slovenske dežele……

Tags:
Posted in FINAL AWARD, KOMENTARJI, sporazum | No Comments »