(KOMENTAR K FINAL AWARD 5)
- The Kingdom of Yugoslavia (1929-1941)
Točka 20
- King Alexander instituted the Kingdom of Yugoslavia in 1929, after a major political crisis. An Act of 1929 on the Name and Division of the Kingdom into Administrative Territories (the “1929 Act”) replaced the 33 oblasti by nine new provinces called banovine. These were later described in the 1931 Constitution of the Kingdom of Yugoslavia (“1931 Constitution”). The banovine boundaries largely replicated the boundaries of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, and thus also those within the former Austro-Hungarian Empire.
V točki 20 navedena dejanja nimajo internacionalnega pravnega značaja. Notranji (u)pravni akti na internacionalni ravni nimajo nikakega učinka. Edini akt, ki ima internacionalni pravni značaj in učinke v obdobju, ki ga zajema točka 20, je dne 1.12.1918 podpisani razglas “Ujedninjenje”, katerega bistveni značilnosti sta dve:
1) Ključno je, da deklaratorno “združuje” ljudstva, etnije (Slovence, Hrvate, Srbe!) in ne državnopravnih subjektov,
in
2) razen v delu, kjer je interveniral suveren/regent Srbije, Aleksander, ki je “zagrebško” dikcijo, da se “ujedinjuju Država Slovenaca, Hrvata i Srba i Kraljevina Srbija” spremenil v “se ujedinjuju ZEMLJE države Slovenaca, Hrvata i Srba sa Kraljevinom Srbijom.”
Na ta način je “družabo dogajanje” (združevanje ljudstev, plemen, in nastop nelegalne – neobstoječe tvorbe “Država SHS”) spremenil v relevantno internacionalno pravno dejanje: Združitev ZEMALJA države SHS (ZEMLJE države SHS so bile slovenske dežele, ki so bile polnopravni subjekti internacionalnega prava) in države Kraljevine Srbije. Pravno formalno je bila trivialna tribalistična farsa brez vsakega pravnega učinka “učlovečena” in čast/digniteta srbskega regenta rešena. In seveda je dejansko nastala združba slovenskih dežel in Kraljevine Srbije, na videz država, dejansko pa farsično unitarno “kraljestvo ljudstev” (Srbov, Hrvatov in Slovencev) ki je nazadnje pod imenom SFRJ dočakalo svoj zasluženi, klavrni konec.
Točka 21
The Ljubljana and the Maribor oblasti were then merged into a single Dravska banovina, albeit with some exceptions, including Medmurje/Medjimurje. The relevant parts of the territory of Croatia were divided into the Savska banovina and the Primorska banovina. In 1939, these merged, with some other counties, to form the Banovina Hrvatska.
Tribunalu je v tej točki uspelo ohraniti za zgodovino, da je bilo Medmurje odvzeto (with some exceptions, including Medmurje/Medjimurje), kar pa tako ali tako nima nikakršnega učinka na internacionalni ravni. Le kdo, tudi samo navzven podoben vrsti homo sapiens bi si drznil z nekim enostranskim upravnim aktom spreminjati tako pomemben mednarodni sporazum, kot je Trinanonski.
- The Yugoslav Territory During World War II
Točka 22
- World War II spilled over to the territory of the Kingdom of Yugoslavia in April 1941, leading to occupation by the forces of the Axis and the creation of the “Independent State of Croatia.” The latter had to yield a part of its territory along the coast to Italy, and the Dravska banovina was divided between the German Reich, Italy and Hungary.
Točka 23
- Anti-fascist liberation and resistance movements emerged. On Croatia’s account:
5.12 During World War II in Yugoslavia, partisan resistance to the German and Italian occupation forces, and to the governments that the occupying powers installed, was led by the Anti-fascist Council of People’s Liberation of Yugoslavia (AVNOJ). AVNOJ was the supreme authority of the Yugoslav resistance movement and exercised legislative and executive functions in liberated areas falling under its control. Partisan organizations in the various regions of Yugoslavia operated under its general command.
5.13 In Croatia, the highest governing organ of the partisan resistance was the National Anti-fascist Council of the People’s Liberation of Croatia (ZAVNOH), which served as the governing authority in liberated parts of Croatia. In Slovenia, the resistance was led by the Liberation Front of the Slovenian People, which functioned as the responsible governing authority in liberated Slovene areas.
Točka 24
- On Slovenia’s account:
In September 1941, the Slovenian People’s Liberation Committee (Slovenski narodnoosvobodilni odbor, SNOO) – which later became the Slovenian People’s Liberation Council (Slovenski narodnoosvobodilni svet, SNOS) – was created by the Executive Committee of the Liberation Front (Izvršni odbor Osvobodilne fronte, IOOF). In the occupied territory of the later Croatia, the National Anti-Fascist Council of the People’s Liberation of Croatia (Zemaljsko antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Hrvatske, ZAVNOH) was created in 1942; it was renamed in 1945 the People’s Parliament of Croatia (Hrvatski narodni sabor). At the federal level, the Anti-Fascist Council of People’s Liberation of Yugoslavia (Antifašističko Vijeće Narodnog Oslobođenja Jugoslavije, AVNOJ) established in 1942, assumed civil authority as the political umbrella organ of the liberation movements. It proclaimed, in November 1943, the Democratic Federation of Yugoslavia (DFY) and assumed itself the functions of the interim legislative body of the Federation. In addition, it appointed the National Committee for the Liberation of Yugoslavia (Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije, NKOJ) to act as the interim executive authority.
Glede upoštevanja odredb partizanskih organizacij in AVNOJ / ZAVNOH je tribunal jasen in nedoumen. V integralnem besedilu razsodbe je glede veljave in učinka te vrste aktov zapisal:
Zadeva “Tomšič”:
- The Tribunal will not enter into an in-depth analysis of all the legal consequences of those pieces of legislation. It will be enough for it to observe that those domestic laws could not have nullified the international boundary established by the Treaty of Rapallo, which was the boundary between Italy and Yugoslavia under international law from 1920 to 1947. The Tribunal will add that the purpose of those pieces of legislation was not to nullify the Treaty of Rapallo. Rather, they were only enacted to determine the law applicable in the territory attached to Yugoslavia under the Treaty of Paris.
The Tribunal determines that the boundary between Croatia and Slovenia in areas 9.3 and 9.4 follows the course of the former boundary between Italy and Yugoslavia as it stood from 1920 to 1947.
V LONG PRESS RELEASE PA:
Istria Region
In the Istria region, the Tribunal considers a series of disputed areas near Leskova Dolina and Snežnik in Slovenia and Prezid in Croatia. These areas have been referred to by the Parties as the “Tomšič plots”, on account of their former owner. The Tribunal analyses whether the boundary between the Parties may be based on the 1920 Treaty of Rapallo although the Treaty was rejected by partisan organisations in 1943 as well as by subsequent legislation in 1946 and 1947. The Tribunal finds those declarations or Yugoslav legislation could not have nullified the international boundary established by the Treaty of Rapallo. As a consequence, the former boundary between Italy and Yugoslavia, as it stood from 1920 to 1947, became the border between the two Republics and is now the boundary between the Parties. The disputed areas referred to as the “Tomšič plots” are thus located in Slovenia.
With respect to a disputed area near the settlement of Gomance, the Tribunal notes that Croatia, while asserting that the cadastral limits in the region are generally aligned, presents no specific evidence. Official topographic maps presented by Slovenia however support Slovenia’s claim to this area. Concluding that the Tribunal must give more weight to Slovenia’s clear and specific evidence of title than to Croatia’s unsubstantiated assertion of cadastral alignment, the Tribunal determines that the disputed area forms part of Slovenia’s territory.
Ni sence dvoma, da bi tribunal odločno in takoj zavrgel vse, v tu posredovanem delu odločitve navedene “AVNOJSKE” in “partizanske” (tudi povojne) argumente, kadar bi jih v konkretni zadevi mogel soočiti z upoštevanja vrednimi internacionalnimi pravnimi dejstvi – kakor je v tem primeru “Rapalska meja”. Zakaj slovenski predstavniki niso dali tribunalu na mizo te vrste dejstev, ki obstajajo za vso državno mejo slovenskih dežel od “tromeje” na Dravi pod sotočjem z Muro do obale Jadranskega morja pri Kantridi v Kvarnerskem zalivu. To so stoletja veljavne, natančno določene in evidentirane državne meje, ki so še za stopnjo višje od odločitev raznih mednarodnih konferenc.
V kolikor so mejni kamni, ki so določali potek te državne meje slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko (nikoli s Hrvatsko, saj Hrvatska ni bila država do 8. oktobra 1991 – razen nacistična epopeja NDH, ki pa je tu omenjeno mejo brez priziva priznala – tudi tisti del na reki Dravi!)
ZAKAJ SO SLOVENSKI PREDSTAVNIKI IN STROKOVNJAKI O TEM MOLČALI, JE POSEBNO VPRAŠANJE! Odgovor pa more biti izključno kazensko pravni.
- The Yugoslav Federation (1945-1991)
K tej zajetni in zelo podrobno elaborirani točki velja povedati (kot generalno opozorilo):
Evidentno gre za “federacijo ljudstev”, ljudskih republik, posebnega “socialističnega” tipa, o katerih državnih atributih naj bo povedano le: Prebivalstvo se ni smelo imenovati “državljani”, marveč “občani” (delavci, kmetje in občani…). Socialistični sprevrženi (z državnopravne perspektive – ali natančneje: v okoliščinah grobe zlorabe države in vseh njenih komponent s strani ideologije in partije) “novorek” je imel eno dobro plat: Brezkompromisno je razkrival pravo bistvo stvari – da ni šlo za federacijo subjektov, marveč objektov, da je bila vsa oblast v rokah ene Ideje in ene Partije. Država, kolikor je je bilo (bila je le na ravni internacionalnih odnosov zvezne administracije) je bila sredstvo in orodje vladajočih garnitur. Tudi “demokratične” volitve in druga orodja so bila predmet zlorabe.
Podobno, kakor nekoč Kraljevina Ogrska, je bila tudi SFRJ zvezna država, ne pa zveza držav. Pa še to “ljudskih” držav, kar je fenomen, vreden klinične ekspertize.
To je povedano s perspektive tisočletne državnosti slovenskih dežel/držav v okviru Svetega rimskega cesarstva.
Morebiti je potrebno glede notranjih pravnih ukrepov, ki imajo zelo zveneča poimenovanja, ponoviti, kar je tribunal opozoril v prejšnjem poglavju: Prav nobeno notranje pravno dejanje ali akt, še najmanj pa “partizanske” odločitve, nima nobenega učinka v soočenju z internacionalnimi pravnimi dejstvi. Tako je odveč opozarjati, da delitve UPRAVNIH OBMOČIJ znotraj teritorijev, ki jih je z mirovno pogodbo Italija vrnila Jugoslaviji, nimajo nobenega drugega učinka, razen notranje (u)pravnega. Niti slučajno ne pomenijo kakršne koli spremembe morebitne obstoječe državne meje.
V tej točki mdr. tribunal obravnava tudi delitve znotraj Julijske krajine. Upoštevati je treba, da je celotno ozemlje, ki ga je z Rapallom pridobila Kraljevina Italija, predstavljalo slovensko deželo Primorsko, ki je s sklepom vlade v Ljubljani prišla v sklop slovenskih dežel, po odločitvi v Rapallu pa jo je od Jugoslavije (v katero je z ostalimi slovenskimi deželami prešla z “Ujedinjenjem” dne 1.12.1918) prevzela Kraljevina Italija s tem, da je zaradi železniške povezave Trsta z Reko terjala in pridobila del Postojnskega okraja (z Idrijo!) in je tako železnica Trst – Reka potekala znotraj italijanskega nacionalnega ozemlja.
Po vojni je z mirovno pogodbo Primorsko vrnila Jugoslaviji spet s pridžkom, da je zadržala večji del samostojnega mesta Trsta in pokneženo grofijo Gradiško v večjim delom mesta Gorica.
Dvoma ni: Kakor so vse slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani od 31.10.1918 vstopile v južnoslovansko državo, (Trianon jim je dodal še povsem slovenske dele Zalske in Železne županije na Madžarskem), tako se je z mirovno konferenco in sporazumi Italija – SFRJ vrnilo prejšnje stanje – z manjšimi korekturami (kot omenjeno – Trst, Gradiška z Gorico).
Vse, kar se je potem dogajalo / dogodilo znotraj SFRJ – do razglasitve osamosvojitve Republike Slovenije – ni internacionalnih razsežnosti v ničemer spremenilo. Osamosvojilo se je dne 26.6.1991 natančno tisto, kar je 1.12.1918 vstopilo v državo, nazadnje imenovano SFRJ.
Zanimivo je, da celo ustavni akt o osamosvojitvi – Temeljna ustavna listina – natančno opredeljuje dejansko stanje stvari. In to z besedicama “V OKVIRU”. Zadevni tekst II. odstavka TUL se namreč glasi:
“…državne meje Republike Slovenije… ter meja med Republiko Slovenijo in republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ.”
Ker je – in dokler je – uradni jezik v Republiki Sloveniji slovenščina, je pomen določbe kristalno jasen. Ne gre preprosto za “mejo med (jugoslovansko) RS in (jugoslovansko)RH”, marveč za mejo V OKVIRU “dosedanje SFRJ”, kar pomeni / in vključuje vse relevantne okoliščine.
Poglavitna okoliščina je dejanska državna (ne “republiška”) meja Republike Slovenije, ki je “v okviru dosedanje SFRJ” dejansko sinonim za državne meje slovenskih dežel. Nobena mednarodna konferenca statusa teh dežel in njihove državne meje ni v času med 1.12.1918 in 26.6.1991 niti obravnavala, kaj šele spremenila.
Ukrepi in mnenja znamenite Badinterjeve komisije tako ali tako ne obravnavajo Slovenije – razen bežno – “za nazaj” veljava je sporna, predvsem pa 5. člen Sporazuma o arbitraži odpravlja vsak dokument ali dejanje po “critical date” (25.6.1991)
Z JAVNO RAZGLASITVIJO DNE 26.6.1991 NA TRGU PRED SLOVENSKIM PARLAMENTOM, JE IZ SFRJ IZSTOPILO TISTO, KAR JE 73 LET PRED TEM VANJO (V NJENO PREDHODNICO) VSTOPILO. VPRAŠANJE DRŽAVNE MEJE RS IN VSA VPRAŠANJA NASLEDSTVA SE MORA OBRAVNAVATI V OKVIRU TEGA DEJSTVA.
- Independence
Točka 34
- Both Croatia and Slovenia declared independence on 25 June 1991. On that day, the Parliament of the Republic of Croatia, the Sabor, adopted the Constitutional Decision on the Sovereignty and Independence of the Republic of Croatia and the Declaration on the Establishment of the Sovereign and Independent Republic of Croatia. On that same day, the Assembly of the Republic of Slovenia adopted the Declaration of Independence and the Basic Constitutional Charter on the Sovereignty and Independence of the Republic of Slovenia.
Morebiti drži, da je zagrebški Sabor dne 25.6.1991 sprejel neko izjavo o hrvaški državnosti. Vsekakor pa je več kot javno znano, da so v Zagrebu razglasili samostojnost in neodvisnost dne 8. 10. 1991. Ker je zelo pomembno načelo internacionalnega prava (in vsakega prava sploh!) “NON BIS IN IDEM”, se je treba vprašati, kako to, da je bila država Republika Hrvatska razglašena šele 8. oktobra. Ni dvoma, da je prej ni bilo!
Kaj se je dejansko dogajalo, je najprej povedal predstavnik hrvaškega republiškega predsednika Tudjmana. Dopisnik londonskega Guardiana, ki je prisostvoval slovesni razglasitvi suverene in nedovisne države Republike Slovenije je zgodbo objavil naslednji dan:
Ian Traynor in Ljubljana
The Guardian, Wednesday 26 June 1991:
By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement(!!!) appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’
Dejansko razglasitev samostojne hrvaške države so v Zagrebu nadvse ponosno VKLESALI V KAMEN, ki so ga položili pred stavbo, v katere kletnih prostorih se je razglasitev 8. 10. 1991 izvršila:
“U OVOJ ZGRADI HRVATSKI SABOR DONIO JE 8. LISTOPADA 1991 POVIJESNU ODLUKU O RASKIDU DRŽAVNO PRAVNIH SVEZA S BIVŠOM DRŽAVOM
Da Zagreb ni razglasil samostojnosti “HKRATI” z Republiko Slovenijo (kar si upa trditi tribunal!) , se je pokazalo v dejstvu, da je osamosvojeno Slovenijo JLA nemudoma napadla. Ni pa napadla jugoslovanske republike Hrvatske! Očitno za to ni bilo razloga. In še več: S teritorija te jugoslovanske republike so prihajali vsi valovi jugoslovanske vojske, ki so nameravali uničiti novo državo. Edino evidento dejstvo, resnica, je v tej zvezi le to, da je bila tudi jugoslovanska republika Hrvatska “HKRATI” (tokrat pa lahko tribunal pride na svoj račun, in uporabi sebi očitno ljubo besedo: tokrat seveda upravičeno!) z ostalimi jugoslovanskimi republikami in pokrajinami agresor na osamosvojeno Slovenijo.
Da je Zagreb načrtno sodeloval v agresiji na več načinov (od pasivnosti do asistence) ni razvidno samo iz dogodkov v času napada, marveč je o ozadju vse povedal sam predsednik Tudjman, oz. objavil v svoji knjigi njegov poveljnik ZNG (Zbora narodne garde), general Špegelj.
Med mnogimi dokazi glede osamosvojitve Hrvatske, je tudi Brionska konferenca. Sklicala jo je Evropska skupnost. Udeleženci pa so bili ES, kot sklicatelj, Republika Slovenija, kot napadena država, in SFRJ, kot agresor. Kot predstavniki SFRJ so se konference udeležili predsedniki jugoslovanskih republik in drugi visoki funkcionarji zveznega predsedstva.
Ipso facto je ta tripartitna konferena treh enakopravnih subjektov internacionalnega prava (ES, RS in SFRJ), pomenila prvo mednarodno priznanje osamosvojene države Republike Slovenije.
Četudi so predstavniki ES, da bi lahko angažirali vse sile in postopke vpričo grozečega nadaljevanja vojne na teritoriju SFRJ, zahtevali (in je bilo sprejeto s sklepom 7.7.1991), da se za tri mesece zamrznejo nadaljnja opravila v zvezi z osamosvojitvijo, to že osamosvojene, in v junaški vojaški obrambni operaciji vseh oboroženih sil (Milice in TO in drugih) zmagovalke nad JLA, vojsko preostanka SFRJ, ni v ničemer prizadelo. Konsolidacija situacije v državi se je uspešno nadaljevala in mednarodna afirmacija je šla svojo pot. Toliko lažje, ker je premagana JLA navdušeno izkoristila priložnost, in dogovorjeno jadrno zapustila (za vedno!) ozemlje države Republike Slovenije. Je pa sosednjo jugoslovansko republiko Hrvatsko, ker samostojnosti ni razglasila HKRATI (kakor so pred osamosvojitvijo RS v Ljubljani zagotavljali in prisegali v Zagrebu) s Slovenijo, brionski trimesečni moratorij zalotil kot integralni del SFRJ (in očitno tudi kot agresorja na Slovenijo), in je tako smela samostojnost razglasiti šele po treh mesecih (8. oktobra), in je šele tedaj lahko začela sprejemati (ali uresničevati, v kolikor so bili sprejeti) ustrezne odredbe in zakone. “Zakon o preuzimanju”, ki ga je sprejel sabor, jasno pove, da vse do 8. oktobra na teritoriju RH veljajo zakoni SFRJ !
Od tribunalove vznesene trditve o HKRATNI osamosvojitvi RS in RH je ostalo le dračje sramote (plačane z milijoni!). Glede na določilo v 5. členu Sporazuma o arbitraži po vsem tem ostaja neovrgljivo dejstvo, da RH sploh ni stranka v potopku odločanja o poteku državne meje RS. Kar je logično! Saj se slovenske dežele (nazadnje imenovane Republika Slovenija) niso združile s Hrvatsko, še manj pa se je Republika Slovenija odcepila od Republike Hrvatske, IN NIKOLI V ZNANI ZGODOVINI SLOVENSKE DEŽELE NISO IMELE DRŽAVNE MEJE S KAKO DRŽAVO HRVATSKO. (Nekajletno nacistično NDH bi v Zagrebu najraje pozabili – morebiti tudi zato, ker je državno mejo s Slovenijo – slovenskimi deželami – brez pripomb priznala…)
Slovenija se je osamosvojila od SFRJ, naslednico države, ki jo je (pod imenom ZEMLJE države SHS) sestavila s Kraljevino Srbijo. Vprašanja nasledstva, drugih vprašanj in vprašanje poteka državne meje posebej, je torej vprašanje (v kolikor sploh more biti vprašanje) med Slovenijo in preostankom SFRJ! Znamenita MNENJA Badinterjeve arbitražne komisije, ki je bila ustanovljena dosti kasneje (27. 8. 1991), po osamosvojitvi Slovenije, so bila zadeva preostanka SFRJ, kjer so divjali / grozili vojni spopadi. Slovenijo je omenjalo le 7. Mnenje, ki je predlagalo, da se RS nemudoma prizna.
Točka 35
- On 27 August 1991, the Member States of the then European Community (“EC”) assembled in Brussels in an extraordinary ministerial meeting to establish the Peace Conference on Yugoslavia and an arbitration commission. The Commission became known as the “Badinter Commission” after the name of its chair, the President of the French Constitutional Council, Robert Badinter. Between late 1991 and the middle of 1993, the Badinter Commission handed down fifteen opinions pertaining to legal issues arising from the fragmentation of Yugoslavia.
Točka 36
- By 15 January 1992, the EC and all EC Member States had recognized Slovenia and Croatia. Croatia and Slovenia became Members of the United Nations (“UN”) on 22 May 1992.44
O obeh teh točkah je vse že povedano ob robu točke 34.
- EVENTS AFTER 1991
Skladno s Sporazumom o arbitraži (posebej člen 5.) se s točkami pod tem naslovom ni treba posebej zamujati. O državni meji nič od tega ne more biti odločilnega pomena. (Nobenega, ne “le” odločilnega!). So pa nekatere “podrobnosti” zelo povedne.
Za začetek (točka 37) omenimo: “… they both accepted that the legal principle of uti possidetis applied to the determination of the border.” v točki 37 – in še kaj v njej.
Potrebno je pozorno prebrati, predvsem pa pravilno razumeti. “Izvajanje oblasti”? Pravilo uti possidetis predpostavlja izvajanje LASTNE SUVERENE OBLASTI, ne pa POOBLASTIL nekoga drugega. Državni organi jugoslovanskih republik in pokrajin so zlasti ne področju eklatantno DRŽAVNIH zadev(zunanje – meja, carina, vojska, milica in tajne službe) bili izvajalci zveznih pooblastil. Pove že bežen pogled na “okrugli štampilj” teh organov. Pravilo uti possidetis torej podobno, kot “sklepi AVNOJA in partizansko in drugo socilaistično pravo” ne velja, kjer obstajajo internacionalno pravno relevantna dejstva (kakor je tribunal “opazil” v zadevi “Tomšičeve parcele”). Državi organi v republikah so torej izvajali zvezna pooblastila in previlo uti possidetis lahko roma v koš povsod, kjer obstaja državna meja slovenskih dežel (vredna vsaj toliko, kot Rapalska…)
Tudi citat: “… remains the border that existed at the moment of independence between
the two constituent republics of the SFRY.” je dragocen/ilustrativen. Pove, kakšna manipulacija je trditev o HKRATNI osamosvojitvi in tribunalovo povzemanje teh očitnih laži in nelogičnosti. “V trenutku osamosvojitev” (kar zanima Tribunal) osamosvojena Republika Slovenija ni imela nobene – ne državne (ker države RH ni bilo) niti “republiške” (ker suverena država ne more “imeti” socialistične republiške meje) – marveč je imela prastaro DRŽAVNO MEJO slovenskih dežel s preostankom SFRJ. (Z njimi je vstopila v jugoslovansko združbo).
O tem je več v brošuri Problem državne meje Republike Slovenije s preostankom razpadle južnoslovanske države, avtor AL, Ljubljana, april 2012. Opomba št. 6 pove:
Definicije in opredelitve strokovnjaka je treba upoštevati cum grano salis. Od 1918 naprej so ljudje v državi, “ki ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in oravice republik in pokrajin” (prava štala torej – saj to pove TUL – Temeljna ustavna listina v uvodu!) imeli omejen domet v smeri pojmovanja in natančnosti v izražanju v zadevah internacionalnega in državnega sploh prava. Pove pa storkovna beseda uglednega arhivarja DOVOLJ!
Pri Točki 38
zapisana iskrena, in zato nadvse dragocena izjava Zagreba – dragocena za razumevanje “metod in sredstev”, ki so ondod v rabi za doseganje ciljev. Pravijo:
- Croatia also emphasises that in connection with Slovenia’s request for recognition, the Badinter Commission took note of the fact that “[t]he Republic of Slovenia also stresses that it has no territorial disputes with neighbouring States or the neighbouring Republic of Croatia.”47 Croatia therefore maintains that Slovenia’s position has subsequently changed.
Trditev Slovenije, da nima ozemeljskih sporov ne s sosedami nekdanje SFRJ, niti ne z republiko hrvatsko, je Zagreb poniglavo, neprofesionalno, podlo zaobrnil in Slovenijo obtožuje, da je spremenila svoje mnenje.
Umazani prijem, ki sodi na neko drugo polje, je res zaničevanja vreden. Če kdo, potem Zagreb natančno ve, da Republika Slovenija (slovenske dežele) ne more imeti nobenega problema v zvezi s potekom državne meje. Potek državnih meja s sosedami Italijo, Avstrijo in Madžarsko, so določen z veljavnimi mednrarodnimi pogodbami. Meja “s Hrvatsko” pa obstaja stoletja, z ustavnim aktom najvišjega ranga – Ausgleich Habsburške monarhije leta 1867 – pa je bila tudi dokončno določena na moderen evropski pravni način. O določenosti te meje priča tudi prej citirano znanstveno delo Petra Ribnikarja, da o specialnih kartah in drugih dokumentih ne govorimo znova.
Vsak normalen državljan ve, da pri tako natančno in nedvoumno določeni državni mejo problema s sosedi (dobronamernimi!) ne more in ne sme biti. Zagreb pa – po svoji praksi ? – zlobno preračunljivo zadevo obrne “naglavaćke”. Nravi in običaji pač. A to je na internacionalni pravni ravni manj ko nič!
Zadeva točke 39 je tudi zanimiva.
- With regard to the maritime boundary, Croatia asserts that “both States adopted the position that the maritime border between the former republics had not been formally determined.”49 However, according to Croatia, “there was an understanding . . . that the delimitation of the territorial seas of Croatia and Slovenia would follow the equidistance method set out in Article 15 of UNCLOS,”
Slovenija je popolnoma v skladu z mednarodnim pravom morja in pomorskim pravom soglašala, da se “v zalivu” odloči po pravilu “ekvidistance”. Popolnoma jasno in pravilno. Težavica, ki se jo brez problema odpihne, je le v tem, da Zagreb misli, da gre za Piranski zaliv. (Njihova ponesrečena manipulacija s Savudrijsko valo jih je nje same udarila po nosu! Savudrijska vala namreč ni Piranski zaliv, marveč je to uvala na južni strani rta, južno od Savudrijskega svetilnika. Pozna jo vsak nedeljski izletnik ali povprečen jadralec.)
V resnici namreč ne gre za Piranski zaliv, marveč za Kvarnerski! V tem zalivu se namreč državna meja Primorske dotakne Jadranskega morja pri Kantridi. Pri Kantridi zato, ker je suveren Franc Jožef svoje interese v Budimpešti podkrepil tako, da je primorsko Reko (prej krajnsko!) prepustil, kot svobodno pristanišče (podobno, kot Trst) neposredno Budimpešti. Če Madžari ne bodo delali težav, lahko ostane sedaj Reka v zagrebških rokah. (Trianon o Reki: Problem bodo uredili mejaši/sosedje!) Nikakor pa ne more nihče mimo pooblaščenega internacionalnega gremija spremeniti dejstva, da državna meja Primorske pride do morja poleg Kantride. Od te točke mora tribunal določiti za plovbo potrebne koridorje in morske pasove.
Natančno je podana meja Primorske z Ogrsko na vojaški specialki, ki jo je dala na splet budimpeštanska kartografska ustanova:
