Slovenske dežele in država

K uvodniku v enem od tednikov je 01062018 AL napisal:

Spoštovani!

Pisanje, podpisano “………”, je dragoceno pričevanje. Razkriva rak rano, ki še dandanašnji krotoviči ljudstvo, ki od nekdaj prebiva v dolinah vzhodnega obrobja Alp in na prehodu snežakov v sinjino Jadrana in prostranstva Podonavja. Rak rana je strupena zel, ki so jo posejali sovražniki ljudstva, ki je ta košček planeta spremenilo s svojim trudom, znojem, inteligentnostjo in krvavimi obrambnimi boji v pravi raj na Zemlji. Kako učinkovito so zavistneži zasejali strup pozabe in zmede med to srčno ljudstvo, kričijo po vsej deželi nepokopana trupla, širom Zemlje razsejani Slovenci, in v “oskubljeni kuri”, v kar so večni “rešitelji” in “osvobajači” spremenili nekdaj cvetočo Domovino in DEŽELE (države!), bo od pradavnega slovenskega ljudstva kmalu ostal komaj vzorec. Tako strašno so zdesetkali ljudstvo in tako nepopravljivo so poškodovali nacionalno SAMOZAVEST in ZGODOVINSKI SPOMIN.

O tem govori tudi omenjeno pisanje v Uvodniku.
Kaj pove? Pove, kako uspešno so tisti, ki so hoteli državljane slovenskih dežel držati kar najbolj daleč stran od vzvodov upravljanja, podtaknili ljudstvu kulturno in osebnostno afirmacijo v cerkvi, politiko in oblast so si pa medtem prisvojili oni (njim so kmalu sledili – po že utrjeni poti – agenti neke druge, silnejše in nasilnejše internacionale…) Ljudstvo je lahko pobožno romalo, molilo in prepevalo po slovensko, tisti prihajači in fovšljivci pa so vladali, zatirali in zlorabljali po nemško (po letu 1918 pa še po srbsko-hrvaško). Seveda so največ škode državljanom slovenskih dežel naredili domači ljudje, ki so se vdali in služili tujcem, da so se lahko zdrenjali za drobtine pri koritu, in so prizadevno potiskali v pozabo ali pa predrugačevali resnico in dejstva. Največji zločin v novejši dobi so storili oni, ki so na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta (Manifest, 16. oktober 1918 – knezoškof Jeglič v Dnevniku: “Cesar Karel postopa izredno plemenito in nesebično. Kar narodi zahtevajo, odobri in dopusti….”) razglašeno novo državo, zvezo slovenskih dežel (Proklamacija vlade v Ljubljani: “Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah!”) zaprli za “devet pregrad” in Slovence z njihovimi DEŽELAMI (državami) vred prepustili tujcem! Kaj so dejansko storili, vpije sestrska zveza dežel, razglašena sočasno na isti ustavni podlagi, država, ki je trdnost tega ustavnega temelja preizkusila tako, da je preživela celo “Anschluss”, in še danes ponosno živi polno državnost svojih dežel. Gnusna rabota slovenskih kolaborantov, ki so slovensko državnost leta 1918 svojim rojakom prikrili, in državo namesto v Versailles odnesli v pozabo oz. “balkansko sužnost”, pa se razodeva v že omenjenem totalnem razsulu in v domovini, oskrunjeni s pošastno morijo. To je drugi grozljivi zločin – posledica prvega – v enem samem stoletju! In to v trenutku, ko smo z razglasitvijo zveze slovenskih dežel uresničili “davno sanjo” – Zedinjeno Slovenijo! (to je posebej poudaril v jubilejnem zapisu ob deseti obletnici razglasitve notranji minister tiste vlade, dr. Janko Brejc!)
Kako so k vzvodom upravljanja prislinjeni posamezniki zavozili v času Druge vojne in Revolucije, ni treba ponavljati. Je pa klavrna prevara z “osamosvojitvijo” leta 1991, ki je bila dejansko odcepitev “rešilnega čolna” s potapljajočega se Titanika z vso socialistično nesnago vred, namesto osamosvojitev tistega, kar je 1.12.1918 s Kraljevino Srbijo sestavilo južnoslovansko državo (prim. zapis regenta Aleksandra v razglasu!), rodila bolečo resničnost, ki nas obdaja…
Slovenska državljanska samozavest je očitno tako silno poškodovana, da so v pozabo potonile vse slavne bitke SLOVENCEV (Slovenci !!! državljani slovenskih dežel so bili vojščaki, poveljniki, zmagovalci…) v obrambi svojih DEŽEL, ki so bile vedno države z lastnim suverenom, lastno vojsko in državno upravo. Sistem pozabljanja je dejansko do maksimuma izpopolnjen in danes lahko beremo tu v Uvodniku zapisano: “Slovenci nimamo nobenega slavnega kralja ne kraljice, niti zmagovite vojske…” Tisti, ki zapišejo takšno sramotitev svojih prednikov, ki so mu ustvarili in ohranili Domovino in Državo (seveda tudi vero in kulturo), niso niti podobni homo sapiens. In gre povrhu še za moralno izprijenost, da o strašljivem ingoriranju notoričnih dejstev, kot so v kamen vklesana slovenska državno pravna besedila ali npr. najstarejše bogoslužna besedila, zapisana v takrat znanem svetu v nekem jeziku, ki ni latinski ali grški, ne izgubljamo besed.
Koliko so bili kralji, vojvode in vojskovodje, ki so vodili slovensko ljudstvo, državljane slovenskih dežel, v tisočletni zgodovini Evrope oz. natančneje Svetega rimskega cesarstva “naši”, bi morebiti pomagal razumeti že bežen pogled prek bližnjih državnih meja – npr. v Rusijo, ki so ji vladali slavni vladarji, na katere so tam brezmejno ponosni, pa jih je bilo kar nekaj nemškega rodu.Tudi Združenemu kraljestvu še danes vlada rodbina, ki je nemškega porekla in so ji naslov “Vindsorski” nataknili šele v času svetovne vojne, ko se pač ni bilo ravno primerno hvaliti z rodovino SaxCoburgGotha – tako ali tako pa so prvo svetovno vojno zakuhali in vodili trije bratranci – cesarji/kralji Rusije, Prusije in Združenega kraljestva.
Vse to je po svetu povsem naravno. Le v tukajšnji podalpski zmešnjavi se odpovedujemo vsemu našemu in svojemu – lastnim suverenom, vojvodom slovenskih dežel (vsake posebej!) in velikim vojskovodjem (recimo zmagovalcem pri Sisku ali slavnemu Valvazorju, zmagovalcu pri Monoštru, ki je v zahvalo za zmago svojih krajnskih konjenikov dal postaviti na osrednjem trgu glavnega mesta svoje vojvodine Krajnske, pred jezuitsko cerkvijo sv. Jakoba in med parlamentom in univerzo spomenik, ki je danes na drugem mestu in do nespoznavnosti spremenjen v “Marijin steber”…ali npr. slavnemu maršalu Radetzkyju, Tržičanu), in se vsevprek razglašamo za izdajalce “naroda” (ne da bi kdorkoli sploh razumel, kako je mogoče “izdati ljudstvo”!)
In tako naprej, brez konca… česa podobnega ne zmore nihče v znanem Vesolju!

Le nekoliko zdrave pameti in poštenja bi bilo treba.

Ljubljana, 01062018

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica

V pet., 1. jun. 2018 13:45 je oseba “…..” napisala:
Lepo pozdravljeni,

hvala za prispevek.
Prispevek je dolg 6.100 znakov s presledki. Predvidena dolžina za rubriko Odmevi je 2.500 znakov.
Ker je vaše pismo kar precej daljše, vas bi prosili, da skrajšate na predvideno dolžino.

Vse dobro.

AL je odgovoril:

Spoštovani! Zahvaljujem se za prijazen odziv, hkrati pa bi povedal: Menim, da te vrste pisanja pravzaprav ne sodijo v pisma bralcev. Če bodo poslano prebrali tisti, ki dajejo ton javnemu mnenju, ki vzgajajo mlade in ki odrejajo, kaj objaviti in kaj ne, bom popolnoma zadovoljen, saj bo namen dosežen. Ta je, da med ljudmi pridejo do veljave dejstva ne pa mnenja.
Vse, na kar se v svojem pisanju navezujem, so internacionalno pravno relevantna, dokumentirana in arhivirana dejstva. Ve se, kdo, kje, kdaj in na kakšen način more zagotoviti, da pridejo v zavest ljudi.

Prav lepo pozdravljam!
AL

Že dolgo tega napisano besedilo, ki je po sramotni, zaradi grobih kršitev načel, pravil in postopka nični in neobstoječi “Dokončni razsodbi” (Final Award) še kako aktualno:

Sporazum o arbitraži
Andrej Lenarčič
20. november 2009
https://www.dnevnik.si/1042316720
(Ob odgovoru prvega ministra na poslansko vprašanje 16. 11. 2009) Premier je tokrat jasno povedal: “Za nas je presečni datum 1991.” Slovenska nacionalna stranka govori o datumu nastanka združene države, ki je razpadla. In kaj je razlika med 1918 in 1991?
Leta 1918 je bila med deželami, ki so pod vlado Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v Kraljevino SHS, poznejšo Jugoslavijo, in drugimi pokrajinami nove države natančno določena in zaznamovana meddržavna meja, ki je do današnjega dne nikoli noben akt v ničemer ni spremenil. Dokler sta bili na obeh straneh te meje federalni socialistični republiki brez mednarodnopravne subjektivitete, meja ni imela svoje meddržavne vloge. Ta se je sama po sebi znova pokazala med drugo svetovno vojno, ko je nacistični blok ustanovil Nezavisno Državo Hrvatsko in je bila v veljavi do sesutja te državne tvorbe leta 1945. Seveda se je znova pojavila ob razpadu zvezne države leta 1991, saj nekaj more razpasti le na tiste dele, iz katerih je nastalo. Zakaj takrat nihče ni hotel tega dejstva opaziti in še manj upoštevati in so odgovorni in ostali v odločanje vpleteni ravnali v nasprotju z meddržavnim pravom, je posebno vprašanje. In to bi bilo zaradi dogodkov, ki so sledili, tudi usodno za Slovenijo – če bi ne bilo pravkar podpisanega sporazuma, da se odločitev prepusti tretji osebi – arbitražnemu tribunalu.
Sporazum namreč s svojo jasno dikcijo, opredelitvami in zahtevami nesporno derogira vsako dosedanjo odločitev v zvezi z mejo. Niti z eno besedico – niti člen, ki ga je s “presečnim datumom” pri odgovoru imel očitno v mislih premier, o tem ne govori – ni določeno, kje poteka trenutno meja med državama. Ni mogoče sprejeti, da je za zapisanim še nekaj javnosti prikritega. Zagotovo torej ne more veljati nobena dosedanja odločitev – niti Badinterjeva niti ona iz temeljne ustavne listine. Še najmanj kake fiksne ideje birokratov. Če pa velja katera od teh odločitev, potem pač sporazum o arbitraži ne more veljati, saj zavaja arbitre in obe stranki v postopku. Ni nobenega dvoma, da skladno s podpisanim sporazumom tribunal sam in popolnoma po svoji volji, skladno z argumenti, ki ustrezajo načelom in pravilom meddržavnega prava, odloči o celotnem poteku meje tako na kopnem kot na morju. Če bi bil potek meje kjer koli in kakor koli vnaprej določen oziroma odločanje tribunala kakor koli omejeno, bi to v sporazumu moralo biti zapisano. A o tem ni niti besedice. Tribunal se mora ravnati po načelih in pravilih international law (v angleščini, da ne bo nesporazuma, kaj to pomeni!) in sme upoštevati pri odločitvah v zvezi z akvatorijem načelo pravičnosti in dobrososedskih odnosov. Kje je tu mogoče opaziti kako Savudrijsko valo ali kakšen Drnovšek-Račanov dimnik? Gre izključno za to, da more tribunal zaradi dobrososedstva in pravičnosti modificirati katero od odločitev, ki je sicer v skladu z načeli in pravili international lawa. Samo za primer: ker po načelih in pravilih meddržavnega prava ni nobenega dvoma, da sodi Istra z otoki kot del celovite dežele Primorske k Republiki Sloveniji, more tribunal preprečiti kolaps v Zagrebu tako, da pomakne mejo kam višje proti severu in s kakim dimnikom – tokrat hrvaškim! – Zagrebu omogoči, da ima košček morske meje z Italijo.
Sporazum o arbitraži je torej lahko zgodovinski dosežek, a le pod pogojem, da vlada v memorandum zapiše edini argument, ki izpolnjuje v členu 4 zapisani pogoj – to pa je meddržavna meja v času, ko je nastala Kraljevina SHS. Drugi akti in dejstva meddržavnega značaja v zvezi z ozemljem današnjih držav RS in RH se do leta 1991 tičejo izključno države Jugoslavije in države Italije. Akti notranjega prava, upravne in administrativne odločitve, pa na meddržavni ravni nimajo nobene vloge. Lahko so pomembne, če ne obstaja noben dokument, ki ustreza zahtevi iz sporazuma. Toda ta več kot očitno obstaja in Slovenija ga je dolžna zapisati v memorandum. Ne sme pa dodajati nobenih dejstev in aktov, ki pogoja iz sporazuma ne izpolnjujejo, saj s tem po eni strani relativizira moč glavnega in edinega argumenta, po drugi strani pa legitimira argumente druge strani, ki sicer v nobenem primeru ne izpolnjujejo zahteve iz sporazuma. Podobno je z enostransko izjavo hrvaške vlade k sporazumu v zvezi s členom 5 sporazuma. Ker je slovenska vlada objavila svojo izjavo kot odgovor hrvaški, jo je s tem legitimirala, saj če bi ostala enostranska, bi ne imela nobenega učinka. Zakaj slovenska vlada tudi v tem primeru pomaga hrvaški?
In nenazadnje – gospod premier je imel prav, ko je povedal, da je “za nas presečni datum 1991!”. Tako je! Leta 1991, ko sta obakraj vedno obstoječe meddržavne meje iz leta 1918 nastala nova subjekta meddržavnega prava, je ta meja znova postala relevantna. Povsem enako, kot je postala leta 1941, ko niti nacistični botri novonastali tvorbi niso dovolili, da bi posegla le milimeter na nikdar njeno slovensko ozemlje – ne na območju Istre z otoki, še manj preko Drave v Medmurju.
V zvezi s “presečnim datumom” torej ni niti najmanjše nesloge, kakor je poskusil dopovedati prvi minister v svojem odgovoru. Ne! Nobene nesloge ni, vsi vemo in se zavedamo, da je presečni datum 1991, ko bi morali uveljaviti pred 1918. letom in med drugo svetovno vojno obstoječo meddržavno mejo, ki ustreza vsem kriterijem in načelom meddržavnega prava.
Podpisani sporazum o arbitraži je torej sijajna priložnost, da se končno izniči katastrofalno – celo zločinsko – ravnanje komunističnih in za njimi Demosovih oblastnikov, in da, sicer z zamudo, a vendarle, Republika Slovenija omogoči arbitražnemu tribunalu, da razsodi v skladu z meddržavnim pravom. Zato pozivam, da vlada pripravi memorandum, kakor je tu povedano.
Andrej Lenarčič, poslanec DZRS 1992-96

Na Aljazeera je 13. maja 2018 ob 17.00 tekla oddaja o problemih Makedonci /Albanci. Zelo pametne pripombe in misli:
ALBANCI nikakor ne ogrožajo Makedocev – ker imajo popolnoma različno kulturo in jezik.
MAKEDONCE ogrožajo BOLGARI IN SRBI, ker imajo zelo podobne jezike in kulturo.
Z Bolgari in Srbi imajo Makedonci tudi izkušnje zatiranja in osvajanja. Z Albanci nikoli ni bilo sporov kaj šele vojne.
Je pa edini problem za Makedonce nataliteta, ki se lahko razreši samo z rastjo nacionalne samozavesti in organiziranosti države – zato je nujna neka oblika federacije, da izginejo strahovi, ki so odzunaj votli notri jih pa ni. Spore je generirala defektna domača politika v kombinaciji s preračunljivostjo sosedov!!!

NEVERJETNO: KOT BI POSLUŠAL KRITIKO SITUACIJE V SLOVENSKIH DEŽELAH !!!!!!!
Lakotni sosedje (zlasti z one strani Kolpe in Sotle, (od koder je stoletja prihajal le rop, požig, pomor!!!), so uspešno plasirali med slovensko ljudstvo – državljane slovenskih dežel Primorske, Krajnske, Štajerske, Koroške in Slovenske krajine onkraj Mure – floskulo, kako strašno jih zatirajo NEMCI (zanimivo, da laške agresije nikoli niso problematizirali – imeli so pač od nekdaj skupne interese na Jadranu!!!!!) in k temu dodajali neko izmišljeno brezpravnost in suženjstvo. Pa so slovenski državljani slovenskih dežel v tisoč in več letih STRAŠNEGA NEMŠKEGA NASILJA bili v srčiki Evrope, na čelu kulturnega razvoja, udeleženi pri oblasti, upravi, kulturi, ideologiji (v samem vrhu Lutrove reformacije!!!!), znanosti in umetnosti… Tako strašno so nas Nemci zatirali in uničevali, da smo ves čas ohranjali in razvijali svoj jezik in kulturo, nazadnje pa kronali svoja prizadevanja, da prevzamemo delež pri upravljanju svojih dežel z RAZGLASITVIJO ZVEZE SLOVENSKIH DEŽEL dne 31.10.1918 – dogodek, postavljen na ustavni podlagi – enako kot sočasna razglasitev zveze nemško govorečih dežel na Dunaju! Kljub temu, da so plačanci južnih sosedov nastanek nove slovenske DRŽAVE ignorirali in prepustili načrtni intenzivni pozabi in prikrivanju, so Slovenci to razglasitev svoje države (ki so jo manipulanti zvijačno “ujedinili sa Srbijom” že čez en mesec) praznovali na dan 31.oktobra celih deset let – vse do leta 1928 !!!!! Šele tedaj so na ukaz s to prakso morali prenehati in se je slavilo “ujedinjenje” 1.12.1918…….
Očitno spretno podtaknjeno flavzo o “Slovencih – hlapcih” so lakotniki z vseh štirih strani neba spretno izkoristili. Predvsem nevtralizirali NACIONALNO SAMOZAVEST SLOVENCEV tako, da so jim spodrezali korenine – prečrtali zgodovino in naphali glave – začenši z otroki v šoli – z usmerjenimi flancarijami. Nazadnje so še nacijo in državo “ustvarili iz nič”, ki se je prikotalila iz host po koncu Druge vojne in s pomočjo Sovjetije zasedla prostor, ki so ga očistili okupatorji, domači norci/plačanci in nazadnje zmagovalci z decimiranjem in sprotnim nadomeščanjem populacije…

Če vse slovenske izgube v znani zgodovini tako na hitro zložimo, so daleč najmanj doprinesli “strašni nemški sovražniki” (in naj obojestranske koristi ta hip zanemarimo!). “Bratje z juga” pa so odnesli daleč največji delež pri poškodovanju slovenske nacionalne mase. Že omenjeni Lahi jim dobro “držijo štango”!!! (Ve se – že prej omenjeni “posebni jadranski interesi” jih družijo z “ondotnimi”!!!). IMAJO TOREJ V MAKEDONIJI PRAV: NAJPREJ JE TREBA RESNICI POGLEDATI V OČI IN SPOZNATI, KDO JE PRAVI SOVRAŽNIK !!!! Drži za Slovence povsem enako, kot za Makedonce. Gre za podoben sindrom: Umanjkanje NACIONALNE SAMOZAVESTI, neizdelana / “sovražno prevzeta” / podtaknjena podoba lastne zgodovine in državnosti, prepredenost s prodanci in plačanci vseh sort in ravni.

Kakor Makedoncev ne ogrožajo Albanci, ki imajo popolnoma drug jezik in kulturo, Slovencev niso ogrozili Nemci – s povsem drugačnim jezikom, pa tudi v kulturi smo jih prej prekašali kot ne. (Samo rektorjev dunajske univerze je bilo nekaj deset !!!! Gallusa ne poseka nihče, jezikoslovca Miklošiča – tudi rektorja – prav gotovo nobeden. Vega, Kopitar, Stefan, protestanti —- vse v samem kulturnem vrhu Evrope).

V TISOČ IN VEČ LETIH USPEŠNEGA SOBIVANJA Z NEMCI SMO – KOT NAVEDENO – OHRANILI (IN RAZVILI) SVOJE KULTURNE, NACIONALNE IN POLITIČNE ATRIBUTE, SAMO SLABO STOLETJE “REŠITVE NA BALKAN” NAS JE OROPALO POLOVICE PREBIVALCEV, POLOVICE TERITORIJA, VEČJI DEL GOSPODARSKEGA POTENCIALA IN POPOLNOMA OKUŽILO JEZIK IN KULTURO PREOSTANKA. TAKO ZELO, DA NITI Z 26. 6. 1991 OSAMOSVOJENO, ŽE 31.10.1918 RAZGLAŠENO ZVEZO SLOVENSKIH DEŽEL NISMO ZNALI IN NIMAMO KAJ POČETI – ŠE TISTO, KAR NAM TUJCI DOTLEJ NISO POBRALI (ALI SMO SAMI ZMETALI STRAN) SMO USPEŠNO ZAPRAVILI – PREMOŽENJE, OSTANKE KULTURE IN LJUDI………..IZ BLEŠČEČEGA DRŽAVNOSTNEGA FENOMENA SMO PADLI NA RAVEN OSKUBLJENE KOKODAKAJOČE POMILOVANJA VREDNE KURE !!!!! ………….
Edina razlika med Makedonci in nami je v tem, da Makedonci imajo šanso – to pa zato, ker jih nacija, ki ima popolnoma drugačno kulturo in jezik za svojo lastno promocijo potrebuje in jim bo pomagala razviti lastno nacionalnost. Naši JUŽNI sosedje pa potrebujejo le MERCATORJE….. Slovencev in njihovih DEŽEL pa nič več, saj so z našo pomočjo dodobra izkoristili DRŽAVNOST SLOVENSKIH DEŽEL (ker lastne niso imeli!) v svojih (DOSLEJ USPEŠNIH) prerivanjih za prevlado na Balkanu s Srbi (in “mejo na Karavankah” so že zakoličili s Stepincem NA SAMEM SIMBOLU SLOVENSTVA – TRIGLAVU !!! Kot lovec, ki upleni dolgo zasledovanega trofejnega medveda, stopi ustreljeni žrtvi za vrat…).

Ljubljana, 13052018

5. maj 2018 ob 00:00
Ljubljana – MMC RTV SLO
Na današnji dan je bila leta 1945 v Ajdovščini ustanovljena prva slovenska vlada po II. svetovni vojni.
Vlado, ki je znana tudi kot ajdovska vlada oziroma Narodna vlada Slovenije, sta v Bratinovi dvorani ustanovili jugoslovanska in slovenska revolucionarna elita, ki sta hkrati posredno razglasili tudi slovensko državo oziroma Socialistično republiko Slovenijo.
_________________________________________________________
PROBLEM:
• predsednik vlade: Boris Kidrič
• podpredsednik vlade: Marijan Brecelj
• ministrica za socialno politiko: Vida Tomšič
• minister za promet: Franc Snoj (SLS)
• minister za notranje zadeve: Zoran Polič
• minister za pravosodje: Jože Pokorn
• minister za kulturo: Ferdo Kozak
• minister za finance: Aleš Bebler
• minister za industrijo in rudarstvo: Franc Leskošek
• minister za kmetijstvo: Janez Hribar,
• minister za gozdarstvo in lesno industrijo: Tone Fajfar (krščanski socialisti)
• minister za zdravstvo: Marjan Ahčin
• minister za trgovino in preskrbo Lado Vavpetič
• minister za gradnje Miha Kambič
“vlada” je bila LOKALNA ADMINISTRACIJA z vsekakor POGOJNIM mandatom (do demokratičnega izraza volje ljudstva v mirnem času! 31. januarja 1946, sprejem Ustave FLRJ)
Ni resorja za ZUNANJE ZADEVE niti za OBRAMBO !!!! “Vlada” ki nima teh dveh ključnih DRŽAVOTVORNIH resorjev, ni VLADA! Je uprava nekega teritorija znotraj subjekta, katerega vlada ima ti dve ministrstvi!
Kljub zvenečim flancanjem in obloženim pridevnikom, so bile kasnejše “republiške vlade” prav tako navadne lokalne samouprave, saj je zvezna ustava določala popolno “gospodarsko in politično enotnost teritorija SFRJ” in “vsi republiški akti so morali biti uglašeni z zveznimi predpisi”!!!!
Tako ali tako nobena socialistična federalna enota YU ni imela nobenih diplomatskih ingerenc! Internacionalno diplomatsko priznanje je uživala izključno SFRJ. VSE DO OSAMOSVOJITVE REPUBLIKE SLOVENIJE, ki je ipso facto diplomatsko priznanje dočakala že kot udeleženka Brionske konference (skladno z načeli Montevideo Konvencije!).

Da je tako v Ajdovščini kakor tudi kasneje v Beogradu šlo za “državnopravne subjekte sui generis”, je izpričano z uporabo terminov. Kljub danes na slovenskem jezikovnem območju splošno uveljavljenemu nategovanju (zavajajočega) termina NARODNO na vse mogoče politične podpomene, ni nobenega dvoma, da je v času oblikovanja administracij v povojni socialistični tvorbi pri pojmu NAROD, NARODEN šlo izključno za LJUDSKI – LJUDSTVO. Tako je Ustava 1946 v slovenščini: Ustava federativne ljudske republike Jugoslavije, in v srbohrvaščini: Ustava federativne narodne republike Jugoslavije.
Ni nobenega dvoma, da je šlo za boljševistični tip združbe LJUDSTEV, PROLETARCEV – nobene NACIJE!. Še dolga desetletja je to dejstvo odmevalo iz besedil avtorja vse te državno teoretične samovoljne čobodre, kjer je poudarek na ODMIRANJU (!!!) države. Izogibanje pojmom DRŽAVA, DRŽAVLJANI ipd. (preferiranje OBČANOV !!! in KOMUNALNE ureditve!!!) je še dodaten dokaz, da nimamo opravka ne z nacijo ne z državo.V državi “delavcev in kmetov”, socialistični internacionali in podobnemu iz ropotarnice boljševiških diktatur zaman iščemo in čemurkoli pripisujemo kakršnokoli državno pravno subjektiviteto.
Bahavi “parlamenti” v “sovjetskih republikah” SSSR kričijo na ves glas o farsi kvazi demokracije, ki je bila “pobeljeno grobišče gulagov”. V balkanski “demokraciji” so bili temelji naphani s trupli na drugačen način…. V Socialistični republiki Sloveniji pa se ni šopiril nič manj bahaški boljševistični “parlament” (SKUPŠČINA!) z enakim “demokratičnim” glasovalnim aparatom Partije. In to par sto metrov stran od vrhunske evropske parlamentarne arhitekture parlamenta slovenske države, Vojvodine Krajnske, v katerem je bila 31.10.1918 razglašena zveza slovenskih dežel – ustavno pravno popolno – legitimno in zakonito in učinkovito. Tudi to je bil eden od razlogov, da so stavbo spremenili v dresurnico svojih kadrov, ki še danes upravljajo z državo in ljudmi in ki uspešno blokirajo vsak poizkus dokončanja osamosvojitve – osamosvojitve tistega, kar je v Jugoslavijo vstopilo!!!!! Škandalozno stanje države pove, da nimamo opraviti z osamosvojitvijo, marveč z odcepitvijo najbolj “socialistično kompromitiranega dela SFRJ z vso boljševistično navlako vred.”

Tu je mogoče dodati, da iz prej navedenih razlogov in dejstev znotraj države YU in v času trajanja te države nobena teritorialna administrativna enota – socialistična republika/pokrajina – pa naj se je imenovala še tako “državnostno” zveneče, ni pridobila (niti imela/uveljavljala) statusa, ki ga ni imela od prej (Državnost slovenskih dežel in Kraljevine Srbije s Črno Goro ob “ujedinjenju” 1.12.1918!).

Majl SNS, 30042018

Dama – priimek pove, da je potomka poturic – v Zagrebu pooblaščena za zadeve EU, je v zvezi z “ujete Slovenije tožbo” glede izvrševanja arbitražne Final Award povedala, da “državna meja 25. 6. 1991” velja.

Pa poglejmo dejstva:

25. 6. 1991 sta bili tako Slovenija kot Hrvatska integrirani v SFRJ. Ker tudi Sporazum o arbitraži postavlja kot Critical date ta datum, velja stanje na ta dan. Slovenija in Hrvatska sta torej bili znotraj SFRJ. Med njima – socialističnima republikama – je bila v veljavi in rabi administrativna razmejitev enotnega jugoslovanskega prostora:

– čl. 5 ustave SFRJ, prva alinea: “Ozemlje Socialistične federativne republike Jugoslavije je enotno in ga sestavljajo ozemlja socialističnih republik.” O enotnosti – teritorialni, gospodarski in politični torej ni nobenega dvoma. Nadaljnje določbe v tem členu o event. spremembah razmejitve zadevajo izključno administrativni značaj razmejitve. V nobenem primeru dve administrativni enoti znotraj SFRJ niti na podlagi zveznega odloka niti z lastnim soglasjem ne moreta odločati o DRŽAVNI MEJI  – če obstaja, a znotraj SFRJ ne velja.

– čl. 208 ustave SFRJ, druga alinea: “Republiški in pokrajinski zakon ter drugi predpisi in splošni akti organov družbenopolitičnih skupnosti in samoupravni splošni akti ne smejo biti v nasprotju z zveznim zakonom.” Republike so bile torej popolnoma podrejene zveznim oblastem. Na svojem  –  administrativno razmejenem – ozemlju so lahko izvajale le zvezna pooblastila. Tako npr. slovenska milica (mejna, pomorska) tako kot hrvaška –  sta vsaka na svojem administrativno določenem delu ENOTNEGA JUGOSLOVANSKEGA prostora bili le IZVAJALKI ZVEZNIH POOBLASTIL. Toliko v vednost glede tako oboževane mantre UTI POSSIDETIS – noben organ ni izvajal SVOJIH LASTNIH POOBLASTIL !!!!!

Vse navedeno pove, da sta se jugoslovanski republiki Slovenija in Hrvatska dne 25.6.1991 znašli v popolnoma različnih situacijah. Jugoslovanska republika Hrvatska je bila del teritorija enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske, ki ga je ob koncu Prve vojne okupirala zmagovita antantna sila, vojska Srbije. Jugoslovanska republika Slovenija pa je bila teritorij slovenskih dežel, subjektov internacionalnega prava (Ausgleich 1867, Manifest 16.10.1918, Razglasitev 31.10.1918, Ujedinjenje 1.12.1918), ki so na podlagi dokumenta o Ujedinjenju 1. 12. 1918 kot ZEMLJE države SHS s Kraljevino Srbijo sestavile državo, nazadnje imenovano SFRJ.

Hrvatska torej v Jugoslavijo ni prišla kot subjekt. Postala je ena od administrativnih socialističnih jugoslovanskih republik brez vsake lastne državnosti (Prim. ustavo SFRJ)

Slovenija je prišla v Jugoslavijo kot subjekt internacionalnega prava: Razglasitev dne 31.10.1918 na podlagi suverenovega akta Manifesta, da “vlada v ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” pove, da je bila regentova sprememba zagrebškega besedila “Država SHS sa Srbijom” v “ZEMLJE države SHS” utemeljena in nujna – saj se neka država more o čemerkoli dogovarjati le s sebi enakim subjektom, ne pa z nekim teritorijem ali ljudstvom (plemenom)…..

Na dan 25.6.1991 je torej imela jugoslovanska republika Slovenija poleg administrativne razmejitve s sosednjo republiko (zaradi urejenega poslovanja in izvrševanja zveznih pooblastil!) tudi svoje stoletja obstoječe, veljavne in priznane državne meje svojih dežel (ZEMALJA)*** s katerimi je vstopila v Jugoslavijo. Ni imela ne prej ne kasneje nobene državne meje z neko hrvaško državo, ker te ni bilo. Imela je državne meje svojih dežel s kraljevino Ogrsko do trenutka, ko je s Srbijo sestavila Jugoslavijo – in ponovno od trenutka, ko je razglasila osamosvojitev (26.6.1991) – torej izstop iz združbe, ki jo je s Srbijo sestavila 1.12.1918.

Na osnovi povedanega je jasno, da ima poturica prav: Državna meja Republike Slovenije ob osamosvojitvi je znana.
Pri tem je potrebno upoštevati, da se Republika Slovenija ni osamosvojila od Hrvatske, marveč od SFRJ – in v trenutku osamosvojitve je imela natančno določeno državno mejo s preostankom SFRJ (ki jo je prav zaradi osamosvojitve – skupaj s Hrvatsko jugoslovansko republiko, seveda – napadel!!!)

Kot kurioziteto velja dodati, da je nacistična Nezavisna država Hrvatska nemudoma in brez ugovorov priznala državno mejo slovenskih dežel, o katerih je tu govor.

lpAL

Op.:

Predsednik Republike Avstrije je promptno odgovoril na vprašanje glede zemljevidov državnih meja slovenskih dežel, da te karte in papirji obstajajo v državnem arhivu in so vsak trenutek za strokovno rabo na voljo…

PRAZNIK USTANOVITVE OF?

Reporter, 23042018, str. 50 – 51

Kratek opomnik k članku:

Proslavljanje, ki je predmet članka, sodi po vsem sodeč v območje mednarodno pravnega. Ko se gibljemo v tem prostoru, so pravila neizprosno natančna, upoštevana in splošno v rabi. Mednarodni pravni značaj česarkoli mora biti brez sence dvoma. V zgodovini Slovencev je kar nekaj, za jasno predstavo o dejanskem stanju stvari več kot dovolj, tega “česarkoli”!

Da smo Slovenci in drugi prebivalci slovenskih dežel (Krajnska, Primorska, južni del Koroške, južni del Štajerske, Slovenska krajina onkraj Mure) državljani teh držav (“dežela” je slovenska beseda za državo!), je znano dejstvo že dolga stoletja. Da je vsaka teh držav (vojvodin) imela svojega lastnega suverena, je tudi dokumentirano. Cesarski patent iz leta 1804 poudarja, da se določbe o “Cesarju Avstrije kot dednemu naslovu (!!!) vsakokratnega šefa Hiše Avstrije” v ničemer ne doktikajo, kaj šele spreminjajo, suverenitete in avtonomije vojvodin. Brez sence dvoma je torej vsaka vojvodina imela svojega lastnega suverena, ki je bil večinoma ista oseba, če je bil hkrati “Šef Hiše Avstrije” pa je nosil še OSEBNI naslov “Cesar Avstrije”!

Državnost in mednarodna pravna subjektiviteta slovenskih (in drugih) dežel Cislajtanije je bila potem dokumentirana v ustavi (Ausgleich 1867) Dvojne monarhije, kjer je določeno, da monarhijo sestavljajo subjekti: Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu na Dunaju. Da je šlo za “konstitutivne” suverene subjekte (suvereniteta skladna z danes splošno uveljavljeno Montevideo Convention) ni bilo le zapisano, marveč se je ponovno izkazalo, ko je 16. oktobra 1918 suveren Karel objavil svoj

Manifest: V tem ustavnem dokumentu, ki ga je sestavil na podlagi zahtev “Wilsonovih točk” in v želji, da se ustavi vojna in preuredi monarhija, jasno pove, da imajo njegove “cislajtanske” dežele pravico izbrati svoje državne zbore po etničnem ključu (torej ne več z dotlej običajno prevlado manjšinskega nemškega prebivalstva) in se svobodno odločiti o nadaljnjem sobivanju. Posebej pa je izpostavil, da “tega ne morem dovoliti na območju Kraljevine Ogrske”! To je moral povedati, ker je bila Kraljevina Ogrska enovita in celovita, nedeljiva kraljevina. Na to pravno dejstvo je tudi prisegel ob kronanju. Če bi dovolil karkoli s tem v zvezi (samoodločba Slovaške ali Hrvaške in Slavonije ter Vojvodine), bi bil dokument brezvreden papir, saj bi s krštvijo prisege takoj izgubil kraljevska pooblastila. A to je za nas pravno manj pomemben ekskurz.

Doslej našteti dokumenti torej neizpodbitno izpričujejo državnost slovenskih dežel, ki so povsem enako in na isti pravni (ustavni) podlagi kot sosednje avstrijske (večinsko nemške dežele odn. njih deli) dne 21. oktobra, razglasile dne 31. oktobra 1918 svojo zvezo. Sklep vlade pod predsedovanjem viteza Pogačnika, sprejet po celodnevnem zasedanju poslancev slovenskih dežel v zgradbi parlamenta Vojvodine Krajnske (danes zasedena s strani univerze) se je glasil: “Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” Tako je v skladu s suverenovim ustavnim dokumentom nastala nova država, zveza slovenskih dežel. Popolnoma enaka sosednji zvezi “nemških” dežel. “Kdor oporeka pravici slovenskih dežel, da se po sto letih končno združijo na tej podlagi (op. za to rabo: na podlagi veljavne razglasitve 31.10.1918) v “davno sanjo” – Zedinjenjo Slovenijo, torej v Zvezno republiko Slovenijo, oporeka pravico do obstoja tudi sosednji državi Avstriji..” je zapisano v članku, objavljenem v Delu dne 15. 6. 2011 v rubritki Gostujoče pero . Kako močno in trajno je to pravno dejstvo, se je izkazalo v primeru avstrijskega Anschlussa, ki državnosti Avstriji ni odvzel. Zavezniki so jo brez težav (seveda na podlagi junaškega oboroženega boja Slovencev na Koroškem proti nacizmu) znova priznali in ji dali v podpis Državno pogodbo o obnovi Avstrije.

Državnost slovenskih dežel, združenih pod oblastjo vlade v Ljubljani, pa je “spala svojo vlogo Sneguljčice” – zanjo (kljub vsej lepoti in dragocenosti) niso hoteli slišati niti tisti, ki so se trkali po prsih in venomer nekaj osvobajali… (za njihovimi prizadevanji so se v glavnem kopičila trupla..). Vendar je zadnji dan oktobra 1918 razglašena država (Badinter slovenskim “strokovnjakom”: Država nastane z razglasitvijo – proklamacijo, ne deklaracijo! in ne s priznanjem!) dobila že po le mesecu dni svoje mednarodno priznanje, ko je srbski regent besedilo, da se s Srbijo ujedinjuje “Država SHS” spremenil v ” ZEMLJE države SHS”, kar pove, da Država SHS ni bila subjekt in se država Srbija z njo ni smela o ničemer dogovarjati. Subjekti (mednarodnega prava) pa so seveda bile slovenske dežele – torej ZEMLJE države SHS, ki so stale pred regentom v kraljevem dvoru v Beogradu.

Na ta način so slovenske dežele bile mednarodno priznane in so postale poleg Srbije edini konstitutivni element nove južnoslovanske države, kasneje Jugoslavije in nazadnje SFRJ.

Ta niz dejstev in dogajanj pove, zakaj je Beograd dobesedno izganjal Slovenijo iz Jugoslavije in zakaj je bila osamosvojitev Republike Slovenije pravno neproblematična. (Edini – usodni – problem za Slovenijo so njeni večni osvobajači in osamosvajači!). In ne le to. Zanimiva je podobnost z dogajanjem leta 1918: Tudi leta 1991 je (od SFRJ !!! ne od sosednje jugorepublike!) osamosvojena država Republika Slovenija dočakala mednarodno priznanje že mesec dni kasneje: Z uradno udeležbo na Brionski konferenci. Udeleženci na Brionih so bili: Evropska skupnost kot sklicatelj, Republika Slovenija kot napadena država in SFRJ kot agresor! To je pravno popolno priznanje internacionalne pravne subjektivitete države – tako govori konvencija iz Montevidea.

Ker je torej na dlani, da se je 26. 6. 1991 (ne 25. !!!!) z razglasitvijo osamosvojilo, kar je 1.12.1918 kot ZEMLJE države SHS sestavilo državo, nazadnje imenovano SFRJ, ni torej nobenega razloga, da se državljani in vsi prebivalci Republike Slovenije, ki je pravno veljavno zveza slovenskih dežel, tega ne zavedajo in da se to popolnoma legalno stanje dejansko uveljavi. Tisti trenutek ni več nobene dileme! Ni več dvomov o teritoriju države, o državnih mejah dežel, o kontinuiteti državnosti in še posebej: ni več težav s proslavljanjem česarkoli. “Česarkoli” – namreč dogodkov, ki imajo državni in mednarodni pomen. Tu je bilo nanizanih kar nekaj relevantnih datumov.

Koliko pa “tehtajo” in so vredne slavljenja zgodbe znotraj balkanske tvorbe, vpijejo zlasti mrliči in druge izgube. O pravni relevanci dokumentov, ki jih je sproducirala komunistična Revolucija med vojno in po njej, pa je na ves glas zavpil arbitražni tribunal, ki je v točki 684 svoje dokončne razsodbe (Final Award) Avnojske papirje in jugosocialistične predpise veselo pometel z mize, čim se je na njej pojavilo internacionalno pravno relevantno dejstvo. Naši kontributorji dokumentacije za potrebe aribtriranja sicer niso prakticirali navajanja tovrstnih dejstev, a pri tu omenjeni točki – “Tomšičevih parcelah” – se je vendarle pritihotapila na mizo arbitrov državna “Rapallska” meja… Ta drobec o pomenu nekajletne “Rapallske” meje pove, koliko bi šele pomenile DRŽAVNE MEJE SLOVENSKIH DEŽEL s Kraljevino Ogrsko, ki so veljale stoletja, tudi ob “ujedinjenju 1918”, ki jih je leta 1941 brez pripomb priznala hrvaška država NDH in s katerimi je Republika Slovenija izstopila iz združbe, kakor je z njimi vanjo vstopila.

A vsega tega se moramo zavedati najprej mi sami, se pomembnih dogodkov iz svoje preteklosti spominjati, se po njih ravnati in jih proslavljati, ne pa capljati za okrvavljenimi prapori/cunjami Sramote, Zla, Laži in ZMOT!

KOT BI HOTELI SKUHATI UŽITNO JED, PA ZA ZAČETEK ZAVRGLI LONEC…

Pisanje “Leto 1919 – obnova ali ustanovitev Univerze v Ljubljani”, objavljeno v današnji izdaji Dela, nam – če odmislimo sklope mnenj in interpretacij in poskusimo opaziti le “suha dejstva” – ponuja vsaj dva sklepa:

Prvi je pri roki, če preberemo, kar so nam leta 1907 sporočali Poljaki in je posredoval našemu bralstvu znani profesor dr. Franc Grivec (1878 – 1963) v reviji Čas (št. 2, 1907, str. 94), pod naslovom Zanimiva sodba o Slovencih. Gre za opozorilo, naj se ne zapletamo s tribalizmom, marveč naj utrjujemo svojo državnost, državnost svojih – slovenskih – dežel (namesto za “narodno avtonomijo” se brigajmo za “deželno /t.j. državno/ avtonomijo”) in poskrbimo, da se vsaj Krajnska narodno okrepi. Današnji pogled na to pokrajino pove, da smo v enem samem stoletju popolnoma zanemarili lastno tisočletno državnost, početje pa okrasili z vsem mogočim osvobajaštvom in osamosvajaštvom.

Drugi sklep je tudi na dlani, če opazimo, da so storilci sicer sestavili (nepopolno) univerzo srbskega / jugoslovanskega kralja Aleksandra, a tako, da so s tem prividom slovenske univerze zradirali do zadnjega kamna simbol slovenskega parlamentarizma – parlament  Vojvodine Krajnske. Prav potiho se pritihotapi tudi pomisel, zakaj: V tej stavbi, ki še vedno ponosno nosi pozabljene DRŽAVNE simbole, so poslanci slovenskih dežel na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta (Manifest 18. 10. 1918) dne 31. 10. 1918 (dober teden za sestrskimi deželami z nemško govorečo večino) razglasili, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” in tako pravno popolno in učinkovito vzpostavili novo državo – zvezo slovenskih dežel. Kaj so dejansko storili, so demonstrirale prej omenjene sestrske dežele, ki so svojo zvezo (Deutsch Österreich sprva imenovano) “odnesle” v Versailles in so še danes ena trdnejših evropskih demokracij.

Naši velemojstri pa so doseženo že naslednji dan prepustili pozabi in ljudstvo svojih dežel prepustili tistemu, česar učinke srečujemo vsak dan na vsakem koraku v svojih nekdaj slovenskih deželah (Bognedaj, da zagrebemo malo globje v zemljo…)

Seveda država ni izginila. (Cuius est instituere, eius est abrogare). Kakor se je dne 1. 12. 1918 pod imenom ZEMLJE države SHS (dokument!) združila s kraljevino Srbijo, se je dne 26. 6. 1991 povsem na enak način (z razglasitvijo osamosvojitve) vrnila v prejšnje stanje. Težava je le v tem, da vpleteni in tisti, ki tukaj odločajo, tega ne opazijo (ali pač nočejo opaziti…), četudi na ves glas govorijo o osamosvojitvi in ne o odcepitvi. A je vtis, da ne o razliki ne o držav sploh, kaj dosti ne vedo.

NITI OSKUBLJENE KOKOŠI NI MOGOČE SKUHATI V POČENEM LONCU

29032018

Ljubljana, 15. 2. 2018, Državni zbor, predlog zakona.

Predlagatelj: dr. Dragan Matić

Predlog zakona o uresničevanju kolektivnih kulturnih pravic narodnih skupnostih pripadnikov narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji (ZUKKPNS), prva obravnava, EPA 2585-VII

Matičeva provokacija pokaže bistvo problema:

Kakor pripoveduje zgodba osamosvojene RS že ves čas, in kar se dogaja na krucialnih področjih (npr. problem državne meje in arbitraže), je manifestacija popolnoma napačnega razumevanja, kaj se je zgodilo 26.6.1991.

Tu navedeno namreč pripoveduje, da zlasti prikoriteni osebki menijo (in se skladno s tem obnašajo in v tem smislu tudi ravnajo), da se je znamenitega junijskega dne leta 1991 od SFRJ odcepila “socialistična ljudska republika”, del socialistične federacije “naroda i narodnosti Jugoslavije”.

Resnica pa je, da je bila dne 26.6.1991 v Ljubljani na trgu pred parlamentom slovesno razglašena OSAMOSVOJITEV Republike Slovenije (in ne odcepitev, kar so edino lahko storile tiste jugrepublike, ki lastne državnopravne subjektivitete niso “prinesle v zakon”!). Pojem OSAMOSVOJITEV pove, da se je osamosvojilo tisto, kar je skupnost, od katere se osamosvaja, sestavilo. In še: Ker ljudstva in narodi ne morejo ničesar sestavljati ali razstavljati, saj niso subjekti internacionalnega prava, marveč njega objekti, so tako prejšnjo državo sestavile DEŽELE (ZEMLJE) s Kraljevino Srbijo, in ti subjekti so se edino lahko OSAMOSVOJILI.

Plemenska, tribalistična južnoslovanska združba “ljudstev” (naroda i narodnosti Jugoslavije) z državno subjektiviteto DEŽEL/”ZEMALJA”, ki so bivšo državo sestavile, nima nobenega opravka.

OSAMOSVOJITEV Slovenije torej ni in ne more biti odcepitev “naroda i narodnosti Jugoslavije”, marveč osamosvojitev subjektov internacionalnega prava, ki so Jugoslavijo sestavili. Ti subjekti so imeli natančno določen teritorij z državno mejo, oblast in državljane – tako kot so Jugoslavijo sestavili, tako so se osamosvojili – kot Republika Slovenija.

“Narodi i narodnosti Jugoslavije” nimajo s tem nič. Predsednik Demosa je po referendumu o osamosvojitvi razglasil: Jugoslavije ni več.

Republika Slovenija torej ni “država naroda i narodnosti Jugoslavije”, marveč država (zveza dežel) svojih državljanov, v kateri se govori in razume slovensko***, na območjih OBČIN, v katerih žive pripadniki italijanske oz. madžarske manjšine, pa TUDI italijansko oz. madžarsko.

Vsi državljani so enakopravni in imajo enake pravice in dolžnosti.

JUGOSLAVIJE Z NJENIM SPREVRŽENIM (KRVAVIM, MORILSKIM) “REŠEVANJEM” (ustvarjanjem) NARODNIH VPRAŠANJ NI VEČ! IN JE NE SME BITI VEČ!

TO JE VSE.

Op.:

***) Ustavni dokument na podlagi katerega sta bili konec oktobra 1918 sočasno razglašeni zvezi dežel z večinsko nemškim jezikom v javni rabi (Avstrija) in večinsko slovenskim jezikom v javni rabi (Slovenija), je sestavil in podpisal suveren vsake teh dežež posebej – Karel Habsburški, ki je kot “šef hiše Avstrije” nosil naslov “Karel I. cesar Avstrije”. V tem dokumentu je izrecno zapisal, da tega, kar morejo storiti dežele/države Cislajtanije, nikakor ni mogoče dovoliti v celoviti in nedeljivi Kraljevini Ogrski, katere suveren je tudi bil (Karel V.), in je na kronanju na to nedeljivost in celovitost prisegel. Zagrebško neko “vijeće” torej ni in ne obstaja (Neka “država” SHS še manj). Šlo je za teritorij Kraljevine Ogrske, ki ga je zasedla zmagovita antantna sila Kraljevina Srbija. Na teritorij slovenskih dežel pa je srbska vojska stopila šele po razglasitvi “ujedinjenja” (“ZEMALJA države SHS sa Srbijom”), ko je bila že jugoslovanska vojska in ni bila okupator v slovenskih deželah.

Državna meja Republike Slovenije in izjava predsednika Vučića na Pantovčaku

Vsa mizerija klike, ki je po prevratu leta 1918 uzurpirala parlament Vojvodine Krajnske in ima odtlej v rokah vse vzvode odločanja na državni ravni v slovenskih deželah, se je dne 12. 2. 2018 znašla v bleščavi reflektorjev na tiskovki predsednika Srbije in predsednice Hrvatske po pogovorih na Pantovčaku v Zagrebu.

Predsednik Srbije Aleksander Vučić je taksativno nanizal vprašanja, o katerih je tekel pogovor. Med ostalim je v zadevi državne meje povedal:

“Hrvatska se poziva na svoje katastarske knjige, Srbija se poziva na zakon, i smatram, da je zakon snažniji pravni akt od katastarskih knjiga bilo koje države odnosno federalne jedinice bivše države.”

S to kratko izjavo je matiral slovenske “strokovnjake”, ki so v sporu o poteku državne meje ravnali podobno, kot bi obravnavali ločitev zakona med Lojzko in Mirkotom, zakon sta pa dejansko sklenila Tončka in Sandi.

Izjava predsednika Srbije je toliko bolj pomembna, kolikor je kratka. V nekaj besedah pove vso resnico tako o slovenskih “strokovnjakih” za vsako pravo, kot tudi o dejanskem stanju stvari.

Natančno je opredeljeno, kdo je sestavil državo, ki je z odhodom Slovenije razpadla. Kaj so države – subjekti internacionalnega prava, in kaj so federalne enote socialistične federacije.

V luči Vučičeve izjave še bolj izstopa jasno izražen sklep arbitražnega tribunala, ki je odločal o poteku meje in je odločno pometel z notranjimi jugoslovanskimi in revolucionarnimi dokumenti, ko se je na njegovi mizi znašel odsek tkim. Rapalske meje. A ta košček neke krakotrajne državne meje (“zakon” v Vučićevi izjavi) je edino, kar so uspeli slovenski mojstri omeniti v arbitražnem memorandumu. Ignorirali so pa sistematično vsa zakonita dejstva, vso državno mejo slovenskih dežel z Ogrsko, s katerimi so slovenske dežele pod imenom ZEMLJE države SHS “sklenile zakon s Kraljevino Srbijo”…

Zaradi bistvenih kršitev postopka in popolnoma napačno ugotovljenega dejanskega stanja je aktualna arbitražna razsodba tako ali tako nična (null and void), povrh vsega pa tribunal sploh ni odločal o poteku DRŽAVNE meje (obstoječe!) marveč o znotraj jugoslovanski upravni razmejitvi “med federalnima jedinicama”, kar sploh ni in ne more biti zadeva slovenske osamosvojitve. Iz “svetega zakona, sklenjenega med slovenskimi deželami in Kraljevino Srbijo” pač ne moreta izstopiti “jugoslovanski federalni jedinici”. Vsak “zakon” – tudi tak – daleč presega pomen neke “katastarske knjige”.

“Osamosvajanje” ostalih jugoslovanskih “federalnih jedinic”, ki v “jugoslovanski sveti zakon” niso vstopile kot “ženini in neveste” – torej svoje lastne državne pravne subjektivitete, državnega teritorija in državnih meja niso imele – pa je moralo dobiti svoj poseben pravni okvir, v katerega sodi tudi slovito Badinterjevo “mnenje” o “republiških mejah, ki postanejo državne”! A te “republiške” meje v nobenem primeru ne morejo povoziti obstoječih državnih meja. (npr. državnih meja slovenskih dežel!)

V luči izjave predsednika Srbije šlamastika slovenske “osamosvojitvene in arbitražne stroke” ni več zadeva za zgodovinarje, marveč za pravnike, politike in – še posebej – kriminaliste.

PS:

– Izjava predsednika Vučića na Pantovčaku po pogovorih s Kolindo Grabar Kitarović:

“…Hrvatska se sklicuje na svoje katastrske knjige, Srbija se sklicuje na zakon. Zakon je snažniji pravni akt od katastarskih knjiga bilo koje države odn. federalnih jedinica bivše države.”

– link:  https://www.youtube.com/watch?v=cCTqB7f8Ykg