Reminiscence ob branju prispevka o “hrvatofobiji” Janka Prunka, Sobotna priloga, 03022018
Uvodnim odstavkom, ki zvenijo prijazno, sledi močno obetaven začetek poglavja “Srbi in Hrvati”. Napoved razpre uhlje in vedoželjno pričakovanje zabrni kot močno napete strune: “Pa poglejmo nekaj dejstev”.
Ja, se v nadaljevanju kopičijo dejstva, a kaj ko “na bojnem polju zaman iščemo mlado/sveže/pomembno lice” relevantnih dejstev, obrazov stanj, ki kaj pomenijo na državni in meddržavni ravni. Kajti “internacionalno pravno relevantna dejstva”, ne taka ali drugačna mnenja kogarkoli že, štejejo. In še: vzroki “bojev in spopadov” tiče predvsem v pojmovni in besedni zmedi: besede, stvari, pojavi imajo različne pomene – ena stran jih vidi in razume drugače, kot druga.
Vsekakor obetavni napovedi sledijo podrobni in natančni opisi in podatki – a z njimi si na internacionalni pravni ravni ni mogoče pomagati. Ne ljudstva ne etnije niti politične interesne skupine niso relevantni pojavi na tej ravni. Seveda ustvarjajo okoliščine in vzpostavljajo razmerja, a država in pravo – internacionalno še posebej – slišita le zven in odmeve državno pravne subjektivitete. Je sicer res, da po desetletjih boljševistične anarhoidne arogance prevladuje mnenje, da so politične stranke državne/oblastne ustanove – organi. Ta kvazi demokratična perverznost žal obvladuje javno sceno pri nas. A kljub takemu pojmovanju neka “Majniška deklaracija” – naj bo še tako kovana v zvezde – nima nobenega državnega pomena. Je pač izraz programa neke skupine – ali več njih – toda državno pravnega učinka ne more imeti in ga ni imela. Če bi imela vsaj nekaj od tega, bi avtorji in sodelujoči nemudoma pristali v zaporu, krivci pred strelskim vodom. Pa je le šef suverenovega urada na Dunaju nekoliko ostreje prijel primasa katoliške srenje v slovenskih deželah, knezoškofa Antona Bonaventuro, ki so ga na Dunaju – in še kje – videli kot gonilo deklaracijskega gibanja, in dosegel trdno zagotovilo, da se Deklaracija tiče izključno območja Cislajtanije, da v ničemer ne posega na območje druge države – Ogrske, in še manj kake države, s katero je K.u.K mnonarhija v vojni.
Opevana Majniška deklaracija torej v ničemer ni bila državno pravno učinkovito zavezujoče/upravičujoče dejstvo, “jugoslovanstvo” pa je smelo biti omejeno izključno na dežele Cislajtanije – na Slovence, Srbe in Hrvate, državljane omenjenih dežel. Da pa je kljub temu dogajanje v času in okoli Deklaracij(e) imelo posledice, gre v prvi vrsti na račun prej omenjene “zmede”, natančneje na račun različnega razumevanja fenomena države: na eni strani državno pravno, na drugi tribalistično!
Kakor v vojski ni ravno lahko uskladiti koraka s korakanjem oddelka, če je prvi korak napačen, je tukaj, v “državnih rečeh” to še toliko težje. Zamenjava državnega z entičnim, državljanskega s plemenskimi resentimenti, ima pogubne posledice na vseh ravneh in v vseh smereh. Kako usodno so te deviacije prizadele udeležbo etničnih Slovencev pri upravljanju v svojih državah / deželah, se vidi še dandanašnji že na prvi pogled. A so pametni in prijateljski glasovi že zdavnaj opominjali, kam bo pripeljalo trošenje ljudske energije za napačen namen. Takole je poljski časopis povedal davnega leta 1907:
Etno-verski tribalizem (čredništvo) je skokovito pridobival na učinkih, bolj ko se je bližala uresničitev stoletnih prizadevanj politično zrelih posameznikov. Ko je bilo že tudi kritični masi jasno, da brez visoko izobraženih in nacionalno / deželno zavednih Slovencev ne bo šlo, so se vodilni kleriki potrudili, da so zbrana sredstva in cesarjeva podpora odplavali v predmestje glavnega mesta dežele Krajnske, kjer je pod patronatom knezoškofa nastala srednja šola, posvečena Kristusu, zveličarju sveta. Namesto univerze, ki bi Slovencem zagotovila zadostno število razgledanih izobražencev z mednarodnimi zvezami, so torej etnični Slovenci, ki jih je pritiskal etnošovinizem z italijanske, hrvaške, nemške in madžarske soseščine, dobili vzgojevališče naraščajnikov za bogoslovne šole, hkrati pa so, kot za stavo, po vseh slovenskih deželah vznikale nove, mogočne cerkve, ki so potrošile vse materialne viške, ki bi jih bilo mogoče usmeriti v pripravo orodij in znanj za obvladovanje državnih poslov (ki jih je bilo v kratkem upravičeno pričakovati), za nameček pa še širom dežel posejale sprvržene, bahave arhitektonske zmazke.
Ta kakofonija je nazadnje kulminirala v totalno ignoriranje pradavne državnosti svojih dežel, priklanjanje tujim prevaram/prividom/izmišljijam in se dokončno uresničila v do skrajnosti sprevrženi “troedinoplemenski” južnoslovanski obsedenosti. In kot češnjo na to družbeno politično torto smo za vrat dobili še rdečo boljševistično kugo v ovčjem kožuhu narodne (seveda niti pomotoma ne nacionalne!) osvoboditve. Odmev (grozeč?), ki je pokazal, da je po kolapsu tribalizma na veliko prišel na vrsto tribalizem na malo, je bilo slišati med predavanji na posvetu v Državnem svetu 1.2.2018. Ugotovitvi, da je med Slovenci zaupanje v politiko na najnižji mogoči ravni, je sledila še “jadovanka”, da nekako ne vemo kaj in kako s suverenostjo. Razumljivo, logično in neizogibno, če je pojmovanje državnega zreducirano na etnično, versko in partijsko/ideološko pripadnost. Verna čreda pač – ali za Kristusom ali za rdečim malikom… De civitate pa? NIČ. (Slovenske dežele/države ostajajo pozabljene za plotom!)
Ni torej presenečenje, če v nadaljevanju teksta v Sobotni preberemo, da je Majniška deklaracija pripeljala do ustanovitve samostojne države Slovencev, Hrvatov in Srbov – razglašene na isti dan v Ljubljani in v Zagrebu. Ta stavek z nadaljevanjem vred seveda vzame megla tisti trenutek, ko uporabimo internacionalno pravno optiko, z njo motrimo dejstva in se z mnenji ne zamujamo.
“Znamenite majniške deklaracije” v tej optiki ni opaziti. In ker je v vročičnih prizadevanjih suverena K.u.K nazadnje nastal ustrezen ustavni dokument, ki je uzakonil možnost povezovanja državnih subjektov Cislajtanije (oz. njih delov) po lastni volji in glede na etnični kriterij, deklaracija sploh ni bila potrebna. Toliko manj, ker so vsi državno pravni subjekti Cislajtanije nemudoma svojo pravico udejanili in razglasili svoje nove, povsem legalne in z ustavno podlago skladne povezave. Kakor so večinsko nemške dežele Cislajtanije na Dunaju 21. 10. 1918 razglasile svojo zvezo, so večinsko slovenske to storile v Ljubljani 31. 10. 1918. (J. Brejc v Slovenci v desetletju 1918 – 1928)
“Deklaracije” namesto relevantnih pravnih podlag pa so prišle na dnevni red tam, kjer upravičenj ni bilo. Suverenov ustavni dokument (Manifest, 16. 10. 1918), ki je vojvodinam in kraljestvom Cislajtanije priznal obstoječe suverene pravice, tega pod nobenim pogojem ni mogel priznati tistim, ki jih niso imeli: To so bila ozemlja celovite in nedeljive Kraljevine Ogrske. Suveren vseh prej naštetih vojvodin in kraljestev ter Kraljevine Ogrske si je od takrat, ko je sprejel znamenite Wilsonove točke, krčevito prizadeval, da bi demokratično preuredil zastarelo fevdalno monarhijo v celoti. Vendar se je moral omejiti na “svoje dežele Cislajtanije”, kjer je bil neomejen suveren vsake posebej. Budimpešta pa pod nobenim pogojem ni dovolila spreminjanja statusa znotraj kraljevine. Manifest je zato vseboval poudarjeno določilo, da tega, kar je dovoljeno njegovim deželam, ne more dovoliti znotraj Kraljevine Ogrske. Jasno: Tisti hip, ko bi podpisal dokument, ki bi bil v nasprotju s celovitostjo in nedeljivostjo Kraljevine Ogrske, bi ne bil več kralj, saj bi prelomil prisego.
Tako v Zagrebu ni mogel nastati noben dokument in nobeno telo, ki bi imelo zakonite atribute in veljavo. To velja prav gotovo do “treh enajstic” – do konca Prve svetovne vojne, podpisa premirja 11. dne 11. meseca ob 11. uri leta 1918. Razglasitev, da “prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” pa je bila že pred tem, po celodnevnem posvetovanju slovenskih poslancev pri cesarjevem svetu na Dunaju (Poravnava 1867 in Manifest 16.10.1918), pozno popoldne (ob 17h, 31. 10. 1918) v parlamentu Vojvodine Krajnske izglasovana in razglašena. Druga – še tako množična – zborovanja tako v Ljubljani kot v Zagrebu v tistih dneh niso imela nobenega pravnega in ustavno pravnega učinka. Razglasitev v parlamentu v Ljubljani pa je bila popolnoma legalna, podprta z ustavnimi podlagami in je imela tudi takojšnje učinke: Cesarski namestnik v Trstu je prišel v Ljubljano, in vladi izročil svoja pooblastila. Enako je storil cesarski namestnik v Ljubljani. Po ukazu vrhovnega poveljnika Karla je vojska prešla pod oblast vlade v Ljubljani. (A.B.Jeglič, Dnevnik, 29. oktober 1918) Tudi odposlanec štajerske vlade iz Gradca je v Mariboru, ko je bil soočen z imenovanjem Majstra za generala in s sklepi narodnega sveta v Mariboru, brez pripomb odločitve sprejel in se vrnil v Gradec.
To so nacionalno in internacionalno pravno relevantna dejstva – ne mnenja ali interpretacije. Kako resno in dokončno je bilo sprejeto, kar je določal suverenov Manifest, je mogoče razbrati iz publikacije Univerze v Gradcu, ki je izšla že v obodobju nacistične – zagotovo Slovencem niti slučajno naklonjene – Avstrije, prikazuje mejo med leta 1918 razglašeno “Deutsch Österreich” in slovenskimi deželami (ki so svojo zvezo razglasile 31. 10. 1918):
Iz doslej navedenega je torej razvidno, da Zagreb ni imel nobene pravne podlage za kakršno koli legalno ukrepanje. Ni dvoma, da si je “pomagal” z upravičenji slovenskih dežel in se (evidentno uspešno! s pomočjo Korošca, Kramerja in Izidorja Cankarja) “šlepal” na slovenskih upravičenjih. A vse nadaljnje zgodbe na območju kasnejše južnoslovanske države – po kapitulaciji Centralnih sil in odpovedi Karla Habsburga vladnim funkcijam – se internacionalnega pravnega stanja v slovenskih deželah v ničemer ne dotikajo. Celo v dokumentu, ki je nastal dne 1. 12. 1918 v Beogradu in pomeni začetek države, ki je z osamosvojitvijo Republike Slovenije dne 26. 6. 1991 razpadla, je zabeleženo sankcioniranje dejanskega stanja: Da sta se “ujedinila” subjekta, ki sta imela za to potrebne atribute, četudi je v javnosti odmevalo takrat – in odmeva še danes – da so se “združevala ljudstva” (“narodi” po srbsko, “troedino pleme” v slovenski perverzni varianti!). Regent Aleksander je dejansko pokazal, da ve nekaj o internacionalnem pravu in je zagrebško dikcijo v dokumentu, da “se ujedinjuje Država SHS sa Srbijom”, spremenil tako, da se glasi: “…da se ZEMLJE države SHS ujedinjuju sa Srbijom”. Na ta način je dokument postal korekten in je lahko obveljal. Odraža pa seveda tudi dejansko stanje stvari: Kasnejšo Jugoslavijo so torej sestavile slovenske dežele, ki so bile že združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, in Kraljevina Srbija, ki je bila že združena s Kraljevino Črno Goro. Preostala ozemlja pa so bila (mutatis mutandis) s strani zmagovite antantne sile – Kraljevine Srbije – okupirani teritoriji premagane Kraljevine Ogrske brez vsake lastne državno pravne subjektivitete.
Avtor besedila v nadaljevanju strokovno in podrobno opisuje zgode in nezgode znotraj južnoslovanske državne tvorbe v času nje trajanja. Zanimivo pripoved pa je treba motriti skozi kalejdoskop, tako nastavljen, da prikaže le relevantna dejstva. Potrebno je namreč upoštevati, da noben notranji pravni akt na internacionalni ravni nima nikakega učinka (to je odločno povedala šefinja katedre za internacionalno pravo, ko je nastopila na javni TV). Zato ni nobenega dvoma, da so slovenske dežele, ki so v južnoslovansko združbo vstopile z vsemi atributi internacionalnega pravnega subjekta (vključno teritorij in državna meja), enake, tokrat Republika Slovenija imenovane, združbo 26 . 6. 1991 zapustile. Državne meje s sosednjimi državami – Italijo, Avstrijo in Madžarsko so določene z veljavnimi meddržavnimi pogodbami, državne meje slovenskih dežel s preostankom Jugoslavije/FLRJ/SFRJ – obstoječe in natančno določene – pa je celo hrvaška nacistična NDH leta 1941 že brez pripomb priznala. Tako ali tako se od “ujedinjenja” pa do “osamosvojitve” pravno veljavno niso spreminjale. Kakor je o notranjih pravnih aktih povedala omenjena strokovnjakinja, je podobno zapisal tudi predsednik arbitražnega sodišča, ki je v točki, ki je omenjala AVNOJ in notranje pravne dokumente socialističnih organov, le-te gladko zbrisal in upošteval “edino relevantno dejstvo” – meddržavno “rapalsko” mejo. Koliko večjo veljavo od te kratkotrajne “rapalske” imajo stoletne državne meje slovenskih dežel!!! – a slovenski pooblaščenci z njimi tribunalu niso postregli…
K navedbam v citiranem spisu strokovnjaka, nekaj poudarkov:
O Andriji Hebrangu in njegovi vlogi je veliko povedala njegova vdova. Posnetek pogovora z njo je predvajala hrvaška TV (nekaj citatov iz oddaje):
Hebrang je 1943 razlagal: NDH nam daje BiH, NOB nam daje Medmurje, Istro in otoke. Zato Pavelićev odstop, ustašem dovoliti odhod in prehod nemških čet z juga domov, oblast skupaj z Mačkom. Kardelj ugovarjal in pisal Titu…
To je potrdila (v oddaji) Hebrangova vdova v odlomku, ki je očitno bil posnet v USA, saj je pod sliko bil pripis ameriškega arhiva/vira!!!
(Da so komunisti likvidirali Hebrangove poskuse ustvariti “federalno državo Hrvatsko” in ga po vojni celo likvidirali, pomeni de facto, da nobena republika v YU ni imela značaja države, da so vsi poskusi in sklepi brez internacionalne pravne veljave!)
HTV, 11. do 14.7.2011 14.51
Hebrang, dokumentarna serija
Godina proizvodnje: 2010
K navedbam v zaključnem delu spisa, kjer avtor komentira trditve hrvaške strokovnjakinje glede “vojne, ki ni bila vojna”, velja pripomniti: Dovolj natančno in verodostojno opisano dogajanje tistega časa – posebej sosledje dogodkov in tudi dokumentirane izjave Franja Tudjmana – pripoveduje drugačno, a zelo logično dejansko resnico.
Obrambni minister Špegelj:
Posebej pomemben je podatek, da je Tudjman datum osamosvojitve – ki naj bi bila skupna – kljub vztrajnim pritiskom Ljubljane, kjer je bilo za razglasitev vse pripravljeno, zavlačeval. Izkazalo se je, da je čakal, da še zadnjo točko odločanja na zvezni ravni, kjer so bili “njegovi” ljudje (predsednik zveznega izvršnega sveta, zunanji minister, šef vojske in šef tajnih služb), predsednika predsedstva, prevzame Mesić! Takrat je soglašal: “Sutra ćemo”! A je bila osamosvojitev razglašena le v Ljubljani (v Zagrebu šele 8. oktobra 1991), namesto sočasne razglasitve, pa je Tudjman preprečil vsak poskus ovirati pohod JLA nad osamosvojeno Slovenijo (pri čemer ne pozabimo, da so bile vse točke odločanja na zvezni ravni v rokah Hrvatov oz. Tudjmanovih ljudi…)
Navedbe nekdanjega šefa UDBE in nazadnje Tudjmanovega predsednika vlade, Josipa Manolića v njegovi knjigi še dodatno razkrivajo ozadja dogajanja tisti čas:
Povedo, da je bilo v odhod Republike Slovenije iz južnoslovanske združbe vpletenim (predvsem seveda Miloševiću, ki je Kučanu odločno povedal, naj “gre Slovenija ven”!) popolnoma jasno, za kaj gre in kakšen je položaj Slovenije. Vse, kar se je potem dogajalo, dovolj verodostojno in natančno pripoveduje, da je Zagreb tudi tokrat – po sedmih desetletjih – znal “ponoviti vajo”: Kakor se je leta 1918 “šlepal” na slovenskih upravičenjih in se potem na naš račun šel svojo vojno s Srbi, se je v času slovenske osamosvojitve “situaciji primerno vključil”. Tajni dogovor z Miloševićem v Karadjordjevu o delitvi BiH, katerega si ni upal razkriti svojim jastrebom, ki niso hoteli odstopiti od “granice na Drini”, bi Tudjman lahko razkril pajdašem le v primeru, da bi napad JLA Slovenijo spravil na kolena in bi Zagrebu, ki bi jo “reševal”, veselo “padla v naročje”. S tem od nekdaj tako silno zaželenim “plenom” (draguljem) na mizi, bi svoje jastrebe lahko potolažil in bi se sprijaznili z izgubo dela BiH. Toda junaški slovenski miličniki in teritorialci so geopolitične račune prekrižali, ustavili in blokirali agresorja, ki je – ko so odgovorni spregledali politiko Zagreba – jadrno odšel iz Slovenije. Tudjman pa je moral (smel) dele BiH izgubiti z vojno… Zato je tudi izjavil: Da nisam htio, rata ne bi bilo!
Pripoved avtorja članka v Sobotni torej pove veliko resnic. A kot rečeno, mnenja ne štejejo, od dejstev pa le tista, ki imajo “učinke na internacionalni ravni”! Vse bolj pa postaja očitno, da gre v “zadevi Jugoslavija” za premišljen projekt, v katerem je – če pustimo preostanek SFRJ vnemar – trenutno največji zgubaš Slovenija, na njen račun pa je največ pridobila Hrvatska. Ko so slovenske dežele s svojo državnostjo, ozemljem in državno mejo vstopile v južnoslovansko združbo, je današnja Republika Hrvatska obsegala madžarski pokrajini/teritorija Hrvatsko (južno od Drave in brez Reke ter Dalmacije) in Slavonijo. Do danes si je prisvojila Dalmacijo, Reko in Istro z otoki, Žumberak in Medmurje. S spretno manipulacijo v zvezi s sporazumom o arbitraži pa je dosegla internacionalno pravno določeno novo startno mejno črto za nadaljevanje osvajanj (pardon: “prijateljskih dogovarjanj o poteku državne meje”). Razgrajanje glede korumpiranosti arbitražnega postopka pa je namenjeno “varčevanju” – naj žrtev sama plača štrik!
04022018 , AL
