Archive for the ‘Uncategorized’ Category

Arbitraža – odlomek starega pisanja

Tuesday, February 26th, 2013

Iz pisma uglednemu diplomatu v zadevi arbitraže o meji med RS in RH (25. 9. 2010) – odveč je pripomba, da je pisanje bilo deležno popolne ignorance!

Gre za aktualno vprašanje v zvezi s Sporazumom o arbitraži med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko glede določitve mejne črte med državama.

Zelo verjetno Vam je znano, da sem veliko pisal o zadevi in da so mi – za čuda (le kakšen interes so našli?) – precej pisanj objavili tudi v Delu, dokler (tako se mi dozdeva) ni prišel odnekod znak STOP!. Naj pa vendarle v grobem povem nekaj več o mojih stališčih, zaradi katerih sem vključen v posvetovalno skupino.

Moje izhodišče je, da Sporazum o arbitraži (v nadaljevanju SOA) dokazuje, da meja med državama ni določena in da jo mora arbitražni tribunal določiti upoštevajoč striktno načela in pravila meddržavnega (internacionalnega) prava in (po uvidevnosti) načela pravičnosti in dobrega sosedstva.

Drugo moje izhodiščno prepričanje je, da med državama RS in RH ne obstaja noben relevanten akt, ki bi zadeval določitev meddržavne meje skladno z internacioanlnim pravom. V to bom prepričan vse dotlej, dokler se ne znajde na mizi nek tovrstni akt. Doslej o njem ni bilo slišati, niti ni bilo zanj osnovnih pogojev: Pred 1991 sta bili obakraj tkim. republiške meje socialistični republiki znotraj SFRJ, po 1991 pa do nobenega takega akta ni prišlo, ali pa ga ena ali druga stran ni priznala.

Tretje: Prepričan sem, da je bilo pri utemeljitvah, dejanjih, sklepih, odločitvah (npr. Badinter), ki so spremljale osamosvojitveno dogajanje 1991, v celoti napačno ugotovljeno dejansko stanje stvari. Vsi udeleženi so namreč kot izhodišče vzeli republike SFRJ in ustavo 1974. Tudi Badinter je govoril o “republiških mejah” ki postanejo meddržavne. Ker sem podrobno prebral večino njegovih tekstov o tej problematiki, vem, da je le majhen drobec namenjen slovenski meji, saj so bile že obstoječe in še bolj pričakovane težave drugod v SFRJ daleč bolj zapletene in so take vrste formulacijo zahtevale. Sicer sem problem “slovenske republiške” meje obdelal posebej, a bolj pomembno je, da je pravzaprav skoraj 90% meddržavne meje slovenskega državnega ozemlja z južno sosedo skladno z “medrepubliško mejo” znotraj SFRJ. Najbolj dragocena od vsega pa je Badinterjeva ugotovitev, da ni šlo za odcepitev, marveč za razdružitev. Tu pa smo spet pri “ugotovitvi dejanskega stanja”.

1) Če bi šlo za secesijo, velja stanje, ki je nastalo znotraj Jugoslavije in ga je sankcionirala ustava 1974, ki je implicite dovoljevala republikam/avtonomnim pokrajinam odcepitev pod ustreznimi pogoji.

2) Ker je dokončno sprejeto, da je šlo za razdružitev, pa velja stanje v trenutku združevanja. Razdružijo se namreč lahko svobodno in v izvirnem obsegu subjekti, ki/kakor so se združili. Subjekti, ki so se združili v Kraljevino SHS, kasneje imenovano Jugoslavija, so poleg drugih (Kraljevina Srbija, že združena s Črno goro, ostalo so bila s strani antantne zaveznice Srbije okupirana ozemlja drugih držav) brez dvoma slovenske dežele Avstrijskega cesarstva pod legitimnim vodstvom ljubljanskega Narodnega sveta, skladno z Manifestom Karla I. V času trajanja države Jugoslavije (kateregakoli imena) ni znan noben internacionalnopravni akt, ki bi relevantno spreminjal kakorkoli in karkoli glede državne meje teritorija slovenskih dežel, ki so se združile s Kraljevino Srbijo (Odgovor regenta Aleksandra na adreso dr. Pavelića 1.12.1918 v Beogradu). Edino dejstvo internacionalnega značaja po letu 1918 in pred letom 1991, ki zadeva to meddržavno mejo, onkraj katere je ozemlje sedanje republike Hvatske, je nastanek Nezavisne države Hrvatske, ko je avtomatično znova obveljala že obstoječa, nikoli ukinjena državna meja kot meddržavna.

Kot rečeno torej ni znan noben drug akt ali dejstvo internacionalnega značaja v zvezi z državno mejo teritorijev slovenskih dežel.

Podrobno sem te stvari obdelal v številnih sestavkih. Nekaj jih je bilo objavljenih v časopisih in revijah. Teža pa je v tem, da je bilo tisto, kar bistveno določa tako stanje pri združitvi kot v trenutku razdružitve, v celoti spregledano: Nihče ni upošteval, da so v Jugoslavijo vstopile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva kot subjekti (med)državnega prava z vsemi atributi. Tega dejstva v ničemer in niti najmanj ne spreminja žalostna/klavrna resnica, da se takratni (in očitno tudi sedanji!) “narodni voditelji” teh krucialnih dejstev niso zavedali in z njimi niso računali, kaj šele, da bi se nanja sklicevali. Kljub nekvalificiranemu ravnanju vpletenih torej “internacionalna” dejstva ostajajo, dokler – kot omenjeno – niso internacionalno pravno relevantno spremenjena. (Tako je npr. ustrezno spremenjena/določena meddržavna meja slovenskih dežel/Jugoslavije z Italijo, Avstrijo in Madžarsko).

Vse se torej vrti okoli “ugotovitve dejanskega stanja”.

Glede državnosti slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva je veliko dokumentacije. Taka, ki jo kaže uporabiti kot ilustracijo, je pri roki in z njo ni problema, saj ni nujno, da so papirji verificirani. Je pa nekaj dokumentov, ki so ključnega pomena glede te državnosti. Mednje sodi zagotovo, Patent z dne 7. 12. 1804 o vzpostavitvi Avstrijskega cesarstva. Potem dokumenti (kolikor se tičejo vprašanja – zlasti poteka meddržavne meje) avstrijsko-madžarske poravnave (Ausgleich) z dne 18.2.1867, in integralni tekst Manifesta Karla I. z dne 16. oktobra 1918.

Ti strije sklopi dokumentov so bistveni in bi morali biti pri roki v ustrezni verificirani obliki.

Kolikor imam doslej izkušenj, ne morem pričakovati, da bi kdorkoli tukaj kaj ukrenil v tej smeri. Zato Vas vljudno prosim za pomoč: Kako, kje in na kakšen način je mogoče priti do teh prepotrebnih dokumentov. Kot veste, sem povsem brez vsakega pooblastila (kot član skupine bi morebiti dobil kako legitimacijo…), brez vsake institucionalne znanstvene podpore. Vaša pomoč mi je predragocena.

arbitraža – aktualno

Sunday, January 27th, 2013

Ker so skuhali, kar so skuhali, toda v “počenem loncu”, namesto da bi pravočasno uredili lonec – dokončali osamosvojitev – je prav ponoviti objavo pripomb k volilnemu programu vladajoče stranke:
Predlogi SDS – 6.7.2011

Iz besedila / povabila k dodatnim predlogom oz. komentarjem vzpodbudno izstopa zlasti stavek: “Slovenska demokratska stranka zaupa podjetnikom in bo storila vse za razmah njihove ustvarjalnosti in uspeha na trgu.” saj obeta, da utegnejo v slovenskem političnem prostoru počasi odmreti ostaline zavožene ideologije in režima, katerega usodno premoč v naši sedanjosti razkriva ugotovitev ameriškega ambasadorja ob državnem prazniku Združenih držav, da je v Sloveniji mnogo preveč socializma. Izjava ne preseneča, preseneča pa, da ljudje pri nas v nasprotju z zdravo pametjo pričakujejo, da bodo moderno državo vodili in za propulzivne družbene okoliščine skrbeli ljudje, ki so se “kalili” v “kumrovcih”. Kako naj – za božjo voljo – dedič kardeljanskega “odmiranja države” ali “komunalnega sistema” ustvari in vodi državo!!! Stvar je še bolj zapletena tudi zaradi tega, ker take sorte “kadri” zelo radi oblečejo nov kožuh, oziroma obrnejo plašč po vetru – saj so tudi v propadlem režimu rinili v ospredje največkrat zaradi osebnih ambicij – a potem ni povsem jasno, ali bi bilo bolj škodljivo njihovo vztrajanje v preživelih vzorcih od hlapčevanja novim “modelom” (gospodarjem?). A vendar omenjeni stavek vnaša optimizem in pričakovanje, da država ne bo več gospodarila namesto ljudi, mislila namesto njih, upravljala z njimi in kar je še biserov iz zakladnice dosežkov proslule ideologije Edine Resnice in propadlih inženirjev duš, da bo morebiti vendarle nekoč iz našega besednjaka izginila raba “republiški”, kadar gre za državni, ali pa naših ušes ne bodo mučili komentatorji s TV zaslonov s svojimi “družbenimi proizvodi”, katerim se je zadnji čas – neka nova podvarianta? – pridružil celo “bruto državni proizvod”! Kot da bi vse prišlo prav, da le ni tisto res pravo. Tako nekako so v neki zgodbi oslu natikali zelena očala, da je bil zadovoljen z oblanci. To in ono, vsekakor pa preveč vsega, pripoveduje, kako globoko tičimo v nekih preživelih, propadlih vzorcih. In vsaj rahlo komično, če ne zaskrbljujoče tragično je, da s svetilniki in napotki za “izhod iz Egiptovske sužnosti” v znatni meri opletajo sotrudniki propadlega suženjstva in njih “izdelki”.

Ni dvoma in kriza kriči in tu navedeni predlogi sprememb ustave razkrivajo, da problemi so. Je pa vprašanje, ali je v počenem loncu mogoče skuhati karkoli užitnega. Še tako dobro premišljeni posamezni ukrepi – recepti – ne pomagajo, če je lonec neuporaben. Zgodovina in realno življenje okoli nas pripoveduje, da so lahko recepti različni, jedi pa vseeno dobre. Da pa pri nas nikakor ni mogoče skuhati okusnega obroka že dvajset let, čeprav receptov mrgoli, kaže na to, da je po vsej verjetnosti nekaj narobe z loncem. Ker je v tukaj obravnavanem primeru lonec država, je očitno ta napačno sestavljena. Jo je treba “resetirati” – kakor smo pred časom lahko slišali – če naj stvari delujejo.

Kar je mogoče prebrati v predloženem predlogu ustavnih sprememb ne pušča dvoma, da je ljudi, ki vedo in znajo s posameznimi področji upravljanja države, dovolj, prej citirani stavek o zaupanju podjetnikom pa obeta da bo konec zlorabljanja države za klikarske interese, se torej z recepti – dodajanjem količin in začimb – ne gre zamujati. Predvsem zaradi lonca, ki je glavni problem, ki ga je treba urediti preden se prične s kuho.

Najprej je torej na vrsti država. Razumevanje nje vloge. Njena strukturiranost. Funkcioniranje. Sprejetost. Odzivnost. In smo pri začetku Zgodbe.

Stanje, ki ga danes živimo v Republiki Sloveniji, je derivat vložkov in procesov, ki so kulminirali na začetku 20. stoletja, in se potem kataklizmično sproščali ter nazadnje sprostili leta 1991 v razpadu umetne balkanske tvorbe. Vmes je bilo vsega dovolj in preveč, največ pa uničenja in mrličev. Zadeva bi ne bila tragična, če bi svojo državo zgradili na njenih realnih temeljih, ne pa na gomili razvalin, na ideoloških predsodkih in na izmišljijah. Vsebina te gomile in ostalih naplavin nas tare in teži že dve desetletji, in je torej tako vsebina kot nje količina vsem znana. Ni pa znano dovolj oz. je skrito za ideološkimi podtaknjenimi predsodki, kar je skrito pod to navlako. Če naj država odraža dejansko prepletenost danosti in vzpostavlja idealno součinkovanje dejavnikov, služi torej dobremu počutju, identiteti, poslovni uspešnosti, varnosti, prihodnosti, sožitju prebivalcev, državljank in državljanov, potem so prizadevanja brez smisla, dokler ne odkrijemo temeljev, ki so skriti pod navlako, a hkrati tudi nalašč zanikovani. To zanikovanje bi lahko strnili v nekaj uveljavljenih obrazcev: Hlapci, za hlapce rojeni. Nikoli nismo imeli svoje države. Nikoli nismo imeli svojih vladarjev. Nikoli nismo imeli svojega plemstva. Naša država stoji na kulturi. Nismo vojaki.(Višek sprevrženosti je, da imamo v najimpozantnejši zgradbi, namenjeni parlamentu, sedež univerze!) Že teh nekaj primerov pove, da so temelji skriti pod omenjeno gomilo in navlako, a hujše od tega je sistematična indoktrinacija, katere namen je pozaba lastne preteklosti, odrekanje lastni identiteti. Dokler to počne tujec zaradi svojih koristi, je mogoče razumeti, in je odpor mogoč. A opravka imamo s katastrofo, ko postanejo taka gesla naša, uničevanje in zanikovanje lastnih temeljev pa politični in znanstveni progam pod zastavo domoljubja in osvoboditve.

Ključno dejanje, ki je določilo, kaj bo z nami danes, se je zgodilo ob koncu prve svetovne vojne. Do tistega trenutka smo bili Slovenci tisoč let in več, pač vso znano, dokumentirano zgodovino, sestavni del razvijajoče se evropske civilizacije. Živeli smo svoje življenje v obliki in na način, kakor je bilo to v različnih dobah v navadi. Vsekakor pa smo živeli v svoji domovini, v svojih deželah, ki smo nje in njih pojave z lastnim delom oblikovali, jih poimenovali v svojem jeziku in v tem jeziku tudi uresničevali vse svoje družbene potrebe. Z jezikom in kulturo smo se seveda predstavili sebi podobnim v sosedstvu. “Zraven” smo bili pri vseh ključnih atributih državnosti in javnega udejstvovanja – od diplomacije do vojske in državne uprave. V korak smo stopili z najpomembnejšo zgodbo moderne zgodovine – izumom tiska in s knjigo. Velikansko (za tiste čase) število knjig v jeziku “hlapcev in dekel” bi bil popoln nonsens, če bi jih ne brali tisti, ki so jih plačali – to pa je bil parlament dežele Krajnske. Je torej bila slovenščina nekaj takega, kot tisto, kar dandanašnji birokracija stlači pod kategorijo “jezik v javni rabi”! “Zraven” smo bili v znanosti in tehniki. In imeli smo svojo državo – celo več njih – in seveda tudi svoje vladarje.
Krik, da nismo nikoli imeli svojih vladarjev, postane smešnica takoj, ko pogledamo čez planke. Veliki Rusi so imeli zelo malo “svojih” carjev/caric. Večina so bili Nemci. Nemec je bil celo prejšnji moskovski patriarh! Pa ni zaznati, da bi Rusi vsled tega imeli kak problem. Čehi so imeli za kralja Habsburžana. Madžari tudi. Bolgari so imeli Nemca, Sakskoburggotskega, Romuni prav tako Nemca. Angleški kralji so hannoverskega rodu in so si le “zaradi lepšega” (ko so se igrali vojne z bratranci) izmislili kamuflažni naslov “Vindsorski”! Švedom je kraljevsko dinastijo dostavil Napoleon – čistokrvnega Francoza. Španci so “prenašali” ali Habsburžana ali kakega Bourbona. Še danes ga imajo čisto za svojega. Fraza “lastni vladarji” in lamentiranje s tem v zvezi je torej napaka v razumevanju sistema. “Lasten” je tisti vladar, ki ga ljudstvo izbere ali potrdi “na krajevno običajen način”! (Kakor danes predsednika ali parlament). Slovenci smo že v pradavnih časih svoje vladarje potrjevali na celo posebej zanimiv/odmeven način. In Habsburžani – vladarji do časa prej omenjenega “ključnega dejanja” – so bili tolikokrat potrjeni kot vojvode v deželah, v katerih smo živeli, in so živeli tudi oni(!), da so v stoletjih pač dobili dedno pravico in je bilo potrjevanje zgolj formalnost. A bilo je!
Krik, da nikoli nismo imeli svoje države je nič manj smešnica, kot ono z vladarji. Še hujša, do neke mere zaradi posledic tudi tragična, smešnica je manipulacija “proračunskih zgodovinarjev”, ki zavzeto razlagajo, da ne gre zamenjavati države danes z državo nekoč, v isti sapi pa odrekajo Slovencem lastno državo, ker nekoč nismo imeli takšne, kot je v navadi danes. Kakršnakoli že je bila država nekoč, pa preje pa kasneje, dejstvo je, da so bile to naše dežele, v katerih smo živeli in zanje počeli marsikaj, tudi umirali, ko smo jih branili. Da so bile te naše dežele države, pove že etimologija, saj beseda dežela pomeni v slovenščini državo. Beseda država je prišla v naš jezik od drugod. In so imele te naše dežele/države tudi vse atribute, ki določajo državo. Imele so ozemlje, mejo, državljane in oblast. Vedno znova so se pojavljala dejanja in dokumenti, ki so izpostavili to državnost. Francoske vojne v času Napoleona so prinesle mirovne sporazume (torej dokumente internacionalnega prava), v katerih so naše dežele v francoščini poimenovane états héréditaires (dedne države!). Cesarski patent iz leta 1804, s katerim je Habsburg z uvedbo dinastičnega naslova “cesar Avstrijskega cesarstva” nadomestil izgubljeni cesarski naslov Rimskega cesarja, ki ga je ukinil Napoleon, natančno zapiše, da ta naslov v ničemer ne zadeva zgodovinske avtonomije dednih držav/vojvodin. Ob znameniti Poravnavi leta 1867, s katero se je začelo zadnje dejanje habsburške vladavine na ozemlju Avstrijskega cesarstva in kraljevine Ogrske, se je odrazila tudi internacionalnopravna subjektiviteta naših dežel/držav. Zapisano je namreč v tem dokumentu, da Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju. Državni subjekti, ki stopajo v odnose z drugimi državnimi subjekti, so brez dvoma subjekti mednarodnega prava.

Slovenci smo torej od nekdaj in vedno imeli svoje države in svoje vladarje. To dejstvo toliko bolj izstopa, če – le kot ekskurz – pogledamo k južnim sosedom, s katerih državnostjo se mnogi postavljajo, in so na tistem prividu tudi naši politiki, ki so lastno državnost navdušeno ignorirali, gradili neko bodočo usodo Slovencem.
Južni sosedje so morebiti imeli neko državo v nekem davnem času nekje bolj južno. Kar je dovolj natančno dokumentirano, je dejstvo, da so oblast, in to absolutno, “na madžarski način”, ki ni dovoljeval suverenih vojvodin, kakršne so bile v navadi v Rimskem cesarstvu, prevzeli v dobi, ki je zgodovinsko dokumentirana, madžarski kralji, ki za svojo vladavino nad temi ozemlji niso potrebovali nobenega soglasja/potrditve. In so obravnavali svojo kraljevino kot celovito in enovito. Tako celovito in nedeljivo je bilo ozemlje kraljevine Ogrske do konca KuK. Zaradi te celovitosti ni uspel poskus trializma nadvojvode Ferdinanda, in to celovitost je zapisal v svoj Manifest zadnji cesar Avstrije in kralj Ogrske, Karl I., kjer je posebej poudaril, da razkosanja celovite kraljevine Ogrske ne more dopustiti. Na celovitost je namreč prisegel, ko je prevzel madžarsko krono. Od neke lastne državnosti onkraj mejnih rek v neki sivi davnini torej ni ostalo dosti. Nasprotno pa je državnost slovenskih dežel trajno in dokumentirano dejstvo od začetkov zapisane zgodovine do vključitve dežel v južnoslovansko tvorbo decembra 1918.
Slovenske dežele z lastno oblastjo in vsemi drugimi državnostnimi atributi so se na podlagi obstoječih dejstev, ki jih je evidentiral Karlov Manifest z dne 16. oktobra, lahko legalno in legitimno združile svobodno med seboj in z drugimi subjekti mednarodnega prava. Tiste dežele Avstrijskega cesarstva, v katerih so bili državljani nemškega jezika v večini, so se že 21. oktobra združile v Nemško Avstrijo. Tudi slovenske dežele in večinsko slovenski del Štajerske in Koroške so se združile pod oblastjo ljubljanskega Narodnega sveta, a ne z namenom sestaviti – končno (!) – samostojno Združeno Slovenijo, marveč so domači politični voditelji s sumljivim mandatom (dejansko ga za kaj takega niso imeli) skupaj z zagrebškim Narodnim vijećem 1. decembra 1918 v Beogradu razglasili združitev s Kraljevino Srbijo. Srbski regent Aleksander je na Pavelićevo adreso, v kateri je ta naglasil, da se država SHS združuje s kraljevino Srbijo, odgovoril, da ga veseli, da se DEŽELE DRŽAVE SHS združujejo s Kraljevino Srbijo. S tem je na diplomatsko običajen način dezavuiral Pavelićevo izjavo, saj država SHS ni bila nobena država, slovenske dežele v njej pa so bile, in le z njimi se je, kot enaka z enakimi, smela združiti Kraljevina – država Srbija. Hrvaško in Slavonijo pa je obravnavala tako, kakor jima je dejansko šlo – kot okupirano madžarsko ozemlje (enako Vojvodino in Slovensko krajino), katerega usodo je kasneje določil sporazum v Trianonu.

Državnost in avtonomija slovenskih dežel v trenutku vstopa v leta 1991 razpadlo balkansko tvorbo je torej na dlani. Razlogi, da so se voditelji Slovencev l. 1918 odločili, kakor so se, in Slovencem odrekli državno samostojnost v Združeni Sloveniji, ki je bila po stoletju krčevitega boja končno na mizi in utemeljena na isti ustavnopravni podlagi, kot so jo imele “nemške”, ki so ustanovile Nemško Avstrijo, pa so dosti manj jasni. (“Maiestät, zu spät” – Korošec – “posel” je bil očitno že sklenjen in usoda Slovencev zapečatena z genocidno-idiotsko farso “troedinega plemena”.)
Notranjo logiko oz. mehanizme, ki so na delu v tej zvezi lepo ponazarja najnovejša iznajdba vodilnega nacionalnega zgodovinarja, specialista za to obdobje, ki jo je zapisal v obliki: Če bi ne ustvarili Jugoslavije, bi nas razkosali. Ta dosežek človeškega (?) uma je fenomenalen. Izpovedba je namreč nastala na tako popolnoma in vsestransko razkosanem “slovenskem truplu”, da si popolnejše razkosanosti ni mogoče niti misliti. In to razkosavanje se je začelo in razdivjalo šele po iznajdbi in uresničenju balkanske tvorbe. Do zadnjega trenutka je bil Trst največje slovensko mesto in središče slovenskega delavstva, Gorica pa kulturno, cerkveno in slovensko politično središče vse Primorske z izdatnim učinkovanjem v vseh ostalih slovenskih deželah. Celovec je bil srčika slovenske knjige in založništva brez primere. Krajnska in južna Štajerska sta bili nemudoma okupirani s tujo vojsko, vojsko tujega jezika in tuje pisave, ki je preplavila deželo nič manj, kot italijanska okupirano Primorsko. Razlika je bila le v tem, da so se Primorci smeli upirati, Krajnci in Štajerci pa ne, saj so bili “osvobojeni”! Česa? Lastne državnosti in identitete! Ne univerza, ne akademija znanosti nista smeli nositi slovenskega imena. “Nepodobni učitelji” so se čez noč znašli globoko na Balkanu, občutljivo področje zgodovine pa so na univerzi itak prevzeli tuji profesorji. Bilanca pobojev in usmrtitev v seštevku po skoraj sto letih nasilja in destrukcije nacionalne samobitnosti skoraj ne pokaže razlike glede na “cono”: ali italijanske ali jugoslovanske okupacije. Koroška in madžarska “okupacija” in stanje ondod je sui generis! Dežela Koroška in del Slovenske krajine sta namreč ostala v okviru svojega dotedanjega širšega državnega okolja. S tem, da se je vsaj na Koroškem silovito razmahnil protislovenski sentiment, prisoten seveda že oddavna, le da je tokrat dobil krila na podlagi nespornega dejstva, da so nekateri sodržavljani slovenskega jezika pomenili tistim nemškega jezika in ostalim “koroško razpoloženim” očitno “nevarnost za enotnost in celovitost tisočletne države/dežele”, ki so jo hoteli “Slovenci – Čuši” poriniti pod tujo balkansko monarhijo. Najprej štajerska (Maistrova) in krajnska, potem pa še srbska vojska so bile za Koroško vsekakor tuj agresor in “jugoslovanska” grožnja. Da to drži, dokazuje Maistrov “uspeh” na Štajerskem, kjer sta bila Maribor in Ptuj prav toliko “nemška”, kot Celovec na Koroškem, pa je vseeno prišlo do razdelitve dežele brez vojaških spopadov, saj so bili akterji “domači”, znotraj ene države. “Umiritev” mariborskih nemškutarjev ni bila vojna, niti ni bila podobna silovitim spopadom, ki so izbruhnili na Koroškem, ko so tja prišle Maistrove enote in kasneje, ko je intervenirala srbska vojska in povzročila “dokončno izgubo Koroške” – ki je bila dejansko in dokončno izgubljena že tisti hip, ko je Korošec zavrnil Manifest in Slovenci na Koroškem niso bili vključeni v državne organe, ne pa šele s plebiscitom, katerega izid je bil logična in neizogibna posledica ravnanj odgovornih udeležencev. O usodi, ki je doletela koroške “domorodce” v “zibelki slovenstva” zaradi tako zavozlane konstelacije takoj po razpadu KuK, pa v času Anschlussa, in še po vojni, in ki je storila obupni “poslednji boj” Slovencev na Koroškem popolnoma brezupen, pa dovolj nazorno pripoveduje najnovejši “dosežek” na Koroškem, ko se je nosilna nacija dežele končno, po komaj stoletju, znašla na ravni nekaj kvadratnih metrov “Ortstafelnov”. Slutnja, da situacija na Koroškem čaka Slovence tudi drugod v njihovih deželah, ni ravno popolnoma brez vsake osnove, če le pogledamo okoli sebe. Že na državnih proslavah je kaj slovenskega odveč ali pa se kot slovensko podtika “tuja učenost”.

Raznarodovalno nasilje, spremljajoče usodo Slovencev, ki so od nekdaj živeli v svojem okolju, še danes odzvanjajočem njihovo sobivanje z naravo in svojimi deželami tako v zunanji podobi le teh kot v imenih naravnih pojavov in govorici, ki odzvanja še dandanašnji marsikje, se je stopnjevalo hkrati z imperialistično in rasistično obsedenostjo, ki je zajela Evropo in svet v devetnajstem stoletju. “Sovražni prevzem” je sistematično radiral narodov zgodovinski spomin, istovetenje z deželo/državo, njenimi atributi, z vojsko, oblastjo, z dosežki od političnih prek znanstvenih in kulturnih do državniških, in hkrati imputiral občutek tujosti, prihajaštva, odvisnosti od “bratovske ljubezni”! Na ta način je slovansko sosedstvo vsaj enako učinkovito, če ne morebiti celo bolj, kot nemški, italijanski in madžarski šovinizem, “spreminjalo narodni značaj Slovencev” (Kocbek je take vrste nasilje nad entiteto institucionaliziral v svoji znameniti točki programa OF).
Bilo je tako, da se je obramba Slovencev pred plazom nemškega šovinizma in italijanskega iredentizma sprevrgla v popolno podreditev tretji strani, ki je stisko Slovencev izrabila za lastni dobiček. Projekt Jugoslavija je bil vsekakor izpeljan na račun življenjskih interesov Slovencev in v največjo korist prvega soseda, ki se ja račun slovenske državnosti zavihtel s položaja teritorija ogrske kraljevine v subjekt državnega prava kot nekakšna republika znotraj Jugoslavije in si zvijačno ter z etničnim čiščenjem prisvojil ogromno ozemlja slovenskih dežel, ki so jih zvabili v zlokobni projekt (“Grobovi tulijo”). Namesto “narodne rešitve” smo se Slovenci znašli razkosani, zatirani, osiromašeni, pobiti, pregnani v tujem svetu, prikrili so nam državnost in usodno načeli nacionalno (samo)zavest in identiteto. Zato ni bilo nobeno presenečenje, da nosilci osamosvajanja prejkone niso imeli pojma, kaj osamosvajajo. Različni dokumenti, celo ustavni, razkrivajo, da niso dosti vedeli niti o tem, kako. V tej luči je pravzaprav še dobro, da je danes tako, kot je. Bilo bi lahko še slabše, saj so imeli interesi prvega soseda očitno prosto pot in predane sodelavce med vodilnimi tostran. A to je do neke mere razrešil Sporazum o arbitraži.
Ta premislek, izzvan s pozivom h komentiranju Predloga SDS, se mora omejiti na “lonec”, omenjen na začetku. Vsak dan znova namreč lahko poslušamo vprašanja, kako razrešiti gordijski vozel, v katerem tiči naša država. Kot že rečeno, ni rešitve v nobenem receptu ali kuharju, dokler lonec ni v redu, dokler se v njem kuhati ne more. Skuhati se pa v naši državi ne more nič užitnega za državljanke in državljane in druge prebivalce, dokler bo Republika Slovenija s seboj vlačila vso navlako, zaradi katere se je morala osamosvojiti. Dejansko stanje je podobno zgodbi človeka, ki se je znašel v kloaki, se po čudežu nekako izvlekel, potem pa pustil na sebi vso nesnago, namesto da bi se opral.

Iz dosedaj povedanega je razvidno, kaj in zakaj je leta 1918 na slovenski strani vstopilo v novonastalo južnoslovansko državno tvorbo. Da so to bile slovenske dežele/države pod vladavino Narodnega sveta v Ljubljani, ki je skladno z ustavnim aktom in na njem utemeljenim uradnim naznanilom zvezni administraciji na Dunaju prevzel vsa ustavna in zakonska pooblastila v slovenskih deželah Primorju (Goriška, Trst, Istra z otoki), Krajnski, povsem slovenskem delu Koroške, in na južnem delu Štajerske – po dogovoru z Gradcem. Naknadni sporazum v Trianonu je priznal Kraljevini SHS še večji del Slovenske krajine prek Mure do Drave in določil mejo na Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo, ki je bila vedno meja med Slovensko krajino in Hrvatsko znotraj Kraljevine Ogrske. Nobena hrvaška lokalna uprava – državne nobene ni bilo, razen ustaške med Drugo vojno in potem od 8. oktobra 1991 naprej – nikoli ni segala preko Drave na teritorij Slovenske krajine. Prevzem državne oblasti na tem ozemlju – kakor seveda tudi na ozemlju Primorske (Istre in otokov) – po razglasitvi hrvaške samostojnosti 8. oktobra 1991 je šolski primer okupacije. Obnašanje slovenske politike takrat pa, upoštevajoč nekatere pikantne posebnosti, zasluži precej grobo, neprijetno oceno.
Danes je oddaljenost od dogodkov že tolikšna, da je slika dokaj jasna. Pokazalo se je, da je v nasprotju z vsakim pravom, mednarodnim pa še posebej, slovenska osamosvojitev potekala ob popolni ignoranci dejanskega državnopravnega in internacionalnopravnega položaja. V nobeni obliki ni bilo upoštevano, kaj je v Jugoslavijo vstopilo, in da mora to isto tudi izstopiti iz nje ob osamosvojitvi. Predmet eventuelnih pogovorov so lahko le tista dejstva, zaveze in koristi, ki so nastale v času sobivanja znotraj skupne države. Posebno poglavje, ki neposredno zadeva aktualno krizo in vprašanje, kako iz nje, je strukturiranost osamosvojene države, pri kateri zaradi ignoriranja zgodovinskih dejstev in danosti prevladuje vse tisto nezdravo, slovenski državnosti in identiteti nasprotno, kar se je nagrmadilo na slovenske hrbte znotraj Jugoslavije in je povzročilo splošno soglasje, da je treba ven. Ja, ven je šel spak, ki je nastal znotraj Jugoslavije, ne pa tisto, kar je šlo leta 1918 vanjo.
Če je tisto, kar je nastalo iz slovenskih dežel znotraj Jugoslavije, pognalo Slovence v rešilni beg, potem se je treba predvsem tega bremena znebiti! Treba je vrniti državnost slovenskim deželam, seveda tudi državnostne atribute in identiteto njih državljanom ter drugim prebivalcem različnih etnij, ki od nekdaj tam prebivajo, ter vzpostaviti zvezno republiko, kot uresničitev pradavne želje Slovencev, ki so jo njihovi voditelji leta 1918, ko je bila “Zedinjena Slovenija” že na mizi, po nemarnem zapravili za skoraj sto let, in povzročili nepopisno škodo ljudstvu. Osamosvojitev je omogočila postaviti državnostno strukturo Slovenije na njene prave, zdrave temelje. Ker to ni bilo storjeno, nas tepejo krize in težave, ki jih sicer ne bi bilo. Vsaka dežela zase zna dosti bolje prisluhniti svojim potrebam in jih vskladiti z možnostmi. Zvezna administracija lahko dosti bolj racionalno a hkrati učinkovito izvršuje klasična “zvezna” pooblastila in naloge na zunanjem in notranjem področju. Zvezna strukturiranost države hkrati odgovarja v celoti zahtevam EU po regionalizaciji, brez dvoma pa tudi sama po sebi pomeni neposredno pomoč, možnost učinkovitega sodelovanja pri reševanju življenjsko pomembnih vprašanj Slovencev v deželah onkraj državne meje. Usodnost stanja, ko vlade dežel v sosedstvu pri reševanju problemov “svojih” Slovencev nimajo pravega sogovornika na tej strani, se je v vseh svojih dimenzijah razkrila prav ta čas v deželi Koroški. Stanje na italijanski strani tudi pripoveduje o tem. In seveda na Madžarskem – vprašanje trenutno zasedenih delov slovenskih dežel pa glasno vpije svojo resnico. Prekinitev ignorantskega obnašanja in upoštevanje dejanskega stanja – torej ustavna preureditev države v zvezno republiko dežel – bo vzpostavilo tudi ugodno ozračje, da bodo pozitivne možnosti, ki jih ponuja Sporazum o arbitraži glede južne državne meje, prišle do izraza, in jih bo slovenska vlada s predstavitvijo internacionalnopravno relevantnih dejstev, kakršna terja Sporazum o arbitraži in z njimi razpolaga le Slovenija, tudi v celoti izkoristila.

Popravilo “lonca”, ali “resetiranje države” – če tako bolj všečno zveni – v zvezo dežel, s katerimi se prebivalci še danes, kljub skoraj stoletni destrukciji še vedno identificirajo, bi v trenutku omogočilo kuharjem, da bi končno skuhali Slovencem in ostalim državljankam in državljanom ter prebivalcem Zvezne republike Slovenije za zdravo sobivanje potrebno, tečno “hrano”.
Vsa sprevrženost stanja vsak dan znova bruhne na plano – celo na državnih proslavah…

Arbitraža

Saturday, January 26th, 2013

http://www.siol.net/novice/svet/2013/01/pogacnik_savudrija_arbitrazni_sporazum.aspx
ANDREJ LENARČIČ, KOMENTAR, 25. 01. 2013

PETEK 25.01.2013, 15:07
(Č)lanek: Pogačnik: Meje do Savudrije ne moremo zahtevati, razen če …
(K)omentar: Med rutinskimi novinarskimi poročili so se v zvezi z arbitražo končno znašle misli renomiranega strokovnjaka. To spodbuja sproščen in kritičen pristop k zadevi, saj je zagotovljeno, da globlje ni mogoče pasti.
(Č): Ljubljana – Zdaj, ko arbitražni sporazum velja, je nekoliko problematično posegati v časovna območja pred kritičnim datumom. Če bi želeli to uveljavljati, bi morali to storiti prej, je opozoril dr. Miha Pogačnik.
Kot poročajo nekateri hrvaški mediji, naj bi Slovenija glede arbitražnega sporazuma povečala svoje apetite in naj bi po novem zahtevala cel Piranski zaliv, vse do Savudrije. O tem smo že poročali, in sicer, da so nekateri iz t. i. koalicije prvakov strank menili, da bi pred arbitražnimi sodniki zagovarjali državno mejo skladno z zgodovinskimi mejami občine Piran, ki je potekala do rta Savudrija.

O zgodovinski meji in upravičenosti morebitne zahteve Slovenije smo se pogovarjali s profesorjem mednarodnega prava na Evropski pravni fakulteti Mihom Pogačnikom, ki je za Planet Siol.net pojasnil, da je ključno razumeti pojem kritičnega datuma. To je datum stanja, o katerem odloča arbitraža, in je tudi datum, ko je spor nastal. Ob tem je opozoril, da sta se obe državi dogovorili, da je ta datum 25. 6. 1991, ko sta obe državi postali samostojni.
(K): Če torej velja, da je “kritični datum” datum stanja, o katerem odloča arbitraža – čeprav ni to nikjer zapisano – in če je to datum, ko je spor nastal, problema ni. 25. 6. 1991 je Republika Slovenija razglasila in uveljavila državno samostojnost. Jugoslovanska republika Hrvatska svoje državne samostojnosti kljub poprejšnjemu dogovoru ni uresničila. (To je storila šele 8. 10. 1991) Osamosvojena država Republika Slovenija je torej na kritični datum imela državno mejo z Jugoslavijo in ne z jugoslovansko republiko Hrvatsko. Vojska Jugoslavije je zaradi osamosvojitve začela agresijo na samostojno Slovenijo. Ni napadla republike Hrvatske, ker je bila ta del SFRJ. Teza, da je ta datum 25. 6. 1991, ko sta obe državi postali samostojni., torej da sta na ta datum “obe državi postali samostojni”, nima nobene zveze z realnostjo.
(Č): Arbitraža zavezana razsojati na podlagi stanja na kritični datum
“To pomeni, da je vsakršna razprava o tem, kje so meje potekale pred tem, pred drugo svetovno vojno, pred prvo svetovno vojno, za kralja Matjaža in podobno, povsem odveč,” saj je, kot je pojasnil Pogačnik, arbitraža po sporazumu zavezana razsojati na podlagi dejanskega stanja na kritični oziroma presečni datum, ki je 25. junij 1991.
(K): Tudi to, da naj bi bila arbitraža po sporazumu zavezana razsojati na podlagi dejanskega stanja na kritični oziroma presečni datum, ki je 25. junij 1991., ni nikjer v Sporazumu zapisano – ni pa nič narobe, če se tribunal osredotoči na stanje na ta dan. Navsezadnje je to stanje, ki ga mora predstaviti Slovenija, dolžan preveriti. Zapisano pa je v Sporazumu natančno, da je dolžnost arbitražnega tribunala določiti potek (državne) meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko (ki je nastala 8. 10. 1991), in da je zavezan načelom in pravilom internacionalnega prava. Vendar niti s tem ni problema. Dejansko stanje na ta ključni datum je namreč na dlani: Republika Slovenija je bila na kritični datum samostojna in suverena država, ki je mejila na preostali del države Jugoslavije (SFRJ). Če hoče tribunal izpolniti nalogo in določiti potek državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko, mora najprej ugotoviti, kje je bila državna(!) meja države Slovenije s preostankom SFRJ (“v okviru SFRJ”) tistega kritičnega dne, ko se je država Republika Slovenija osamosvojila. Dikcija v Sporazumu pove, da državna meja na kritični datum obstaja, tribunal je dolžan le določiti nje potek.
(Č): Zdaj, ko arbitražni sporazum že velja, je tako po njegovem mnenju nekoliko problematično posegati v časovna območja pred kritičnim datumom. Če bi želeli to uveljavljati, bi morali to storiti prej, vendar pa to ni bila edina napaka, ki je bila storjena glede arbitražnega sporazuma.
(K): Določiti potek državne meje med osamosvojeno državo Republiko Slovenijo in SFRJ(Jugoslavijo) je popolnoma nemogoče brez upoštevanja dejanskega stanja na kritični datum. To stanje je pa prav tako nemogoče določiti brez vpogleda v internacionalno pravno stanje pred tem datumom – z drugimi besedami brez upoštevanja, da se Republika Slovenija ni odcepila od skupne države, marveč je iz nje izstopila /se razdružila kot subjekt. Izstopila pa je in se ni odcepila, ker je v skupno državo, ki se je v trenutku razdružitve imenovala SFRJ, vstopila kot subjekt, natančneje kot (slovenske) dežele, ki so se na podlagi ustavnega akta z dne 16. 10. 1918 združile s sklepom predstavnikov vseh narodnih svetov slovenskih dežel pod oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, ki je dne 31. 10. 1918 prevzel v teh deželah vsa ustavna pooblastila. To internacionalno pravno stanje, ki pomeni tudi teritorialno celovitost dežel in njihovo državno mejo, se z vstopom v novo jugoslovansko državno tvorbo ni v ničemer spremenilo, niti tega stanja (v okviru Jugoslavije/SFRJ) ni odpravil noben kasnejši veljavni sklep.
Katere so (vse) napake, “storjene glede arbitražnega sporazuma”, avtor ne pove. Ni pa nobenega dvoma, da je storjena usodna napaka, če tribunalu ni predočeno dejansko stanje na “kritični datum”(kar sicer terja tudi pisec tega članka!).
(Č): Pomembno je dokazovanje
Običajno je tako, da države svoje meddržavne meje urejajo v trenutku njihovega nastanka. Zato se Pogačniku zdi najprimerneje upoštevati presečni datum, kar pa to zagotovo ne pomeni meje na kopnem delu Savudrijskega polotoka, ki je bil pod hrvaško suverenostjo.
Postavlja pa se vprašanje, kako je z nadzorom celotnega akvatorija. Pri tem je pomembno dokazovanje. Kot je pojasnil, morata obe državi dokazati, kakšno je bilo stanje na dan 24. 6. oziroma 25. 6. 1991 zjutraj, ob nastanku novih držav. To dokazovanje pa ne pomeni, da nekdo samo reče “to je moje”, ampak se mora to dokazati.
“Kdo je izvrševal pravno oblast, policijsko oblast, sodno oblast, kdo je nadzoroval ozemlje z vidika okoljevarstva ipd. Vse skupaj se bo reduciralo na to, da se bo dokazovalo, kam so hodili otroci v šolo, ali je pošto nosil slovenski ali hrvaški poštar, ali so imeli na hišah slovenske ali hrvaške hišne številke, se pravi rdeče ali modre, kateri gasilci so prišli v primeru požara, kam so hodili v zdravstvene domove, na katero električno omrežje so bili priključeni, katera policija je intervenirala v primeru neredov, katera sodna oblast je urejala zemljiška, lastninska in druga civilnopravna in upravna stanja,” je navedel Pogačnik.
(K): Dne 25. 6. 1991 sta na ozemlju znotraj mednarodno priznanih meja SFRJ obstajala dva suverena subjekta: SFRJ (brez Republike Slovenije) in Republika Slovenija. Problem državne meje na ta dan je po propozicijah Sporazuma o arbitraži torej problem Republike Slovenije in SFRJ. Kakršnokoli “dokazovanje” na ravni današnja Republika Slovenija in Republika Hrvatska nima nobenega pomena, ker na kritični datum ni bilo nobene hrvaške suverenitete. Kar je nastalo kasneje, pa po določilih Sporazuma o arbitraži za nalogo arbitražnega tribunala – torej za določitev poteka državne meje – nima nobenega pomena. V zvezi z izvajanjem pooblastil različnih organov znotraj države SFRJ do presečnega datuma je treba razločevati med lokalnimi organi in državnimi organi. “Lokalni organi” glede na propozicije v Sporazumu ne igrajo nobene vloge. Glede organov, ki so izvajali državna pooblastila, je dovolj pogledati “okrugli štampilj”, pa je jasno, katera in čigava pooblastila so ti organi izvajali. (Če zaglavja dokumentov ne zadoščajo).
(Č): Katera država je izvrševala pretežni del suverenosti?

Vse to so podatki oziroma dokazi, ki jih bosta morali predložiti obe strani, in tista, ki jih bo zbrala več in bolj kakovostne, tista bo utemeljila svoj primer.
(K): Republika Slovenija je dolžna in to ji nalaga Sporazum o arbitraži, predložiti dokaze o državnosti slovenskih dežel, njih teritorialni celovitosti in državni meji ob vstopu v novo južnoslovansko državo leta 1918. Ker v času trajanja te južnoslovanske države nihče tega stanja (v okviru države, ki se je ob osamosvojitvi Slovenije imenovala SFRJ) ni kvalificirano spremenil, je to stanje obstajalo tudi v trenutku osamosvojitve. Arbitražni tribunal, ki je dolžan upoštevati načela in pravila internacionalnega prava, bo na podlagi predloženih dokazov in dejstev lahko ugotovil obstoj in določil potek te državne meje. Toliko lažje, ker je še marsikje zaznamovana na terenu samem, določajo jo pa tudi veljavni mednarodni sporazumi (npr. Trianon). Nenazadnje je ta meja skoraj v celotnem poteku obveljala že v trenutku nastanka nacistične tvorbe NDH.

(Č): Vse to pa bi, kot je še dejal Pogačnik, moralo biti tudi v memorandumih, kajti memorandum je tisti, ki dokazuje stališča stvari. “Ni dovolj, da rečete, da je bilo nekaj pod našo suverenostjo, ampak je to treba obsežno dokumentirati,” je poudaril in dodal, da ima verjetno vsaka stran ogromno te dokumentacije, ki se je zbirala 20 let od osamosvojitve in še čez. Tista, ki bo znala bolj kakovostno, argumentirano in dokumentirano utemeljiti, da je bila ona tista, ki je izvrševala pretežni del suverenosti na ozemlju na presečni datum, bo arbitražo prepričala proti tisti, ki bo imela manj dokumentov,” je sklenil.
(K): Za prispevek je strokovnjaku treba biti hvaležen. Nekoliko nerodno je le, da avtor odločno oporeka vsakemu ugotavljanju dejstev pred kritičnim datumom, četudi o tem v Sporazumu ni niti besede, hkrati pa brez izjeme napotuje na ogromno te dokumentacije, ki se je zbirala 20 let od osamosvojitve in še čez, četudi Sporazum (5. člen) odreka dejstvom in dokumentom, nastalim po kritičnem datumu, vsako veljavo v zvezi z nalogo arbitražnega tribunala. Sporazum brez sence dvoma določa tudi, da za tribunal pri določanju poteka državne meje republike Slovenije država Hrvatska ne obstaja – oziroma njen obstoj zanj pri izvrševanju njegove naloge nima nobenega pomena, saj je država Hrvatska nastala 8. 10. 1991 (glej PRILOGI)
Izkazano je, da stanje na kritični datum ni noben problem, ker je določljivo. Kazalo pa bi dopolniti člen o nalogi arbitražnega tribunala, saj ni dvoma, da je njegova poglavitna naloga, da sosednji državi, Republiki Hrvatski, odločno in z vso avtoriteto pove, kje poteka državna meja Republike Slovenije, oz. dežel, iz katerih je sestavljena.

Stanje 25.6.1991

Wednesday, January 23rd, 2013

Zvezna republika Slovenija

Friday, January 4th, 2013

Spoštovani! V zadevi izjavljam: Ker je pojmovanje tako parlamenta kot države sploh do kraja sprevrženo, in tem sprevrženim predstavam neizogibno slede še bolj sprevržena ravnanja, je odveč vsakršno objokovanje dejanskega dogajanja in reakcij javnosti, dokler ne bo najprej in docela spoštovana veljavna ustava in zakoni, potem pa nemudoma storjeni vsi nujni koraki, da namesto v odcepljeni socialistični jugoslovanski spaki končno zaživimo v osamosvojenih slovenskih deželah, ki so zaradi nesrečnih okoliščin namesto v svobodo – tako kot njihove sestre dvojčice v sosednji, še danes zato uspešni evropski državi – potonile za skoraj stoletje v nasilni, umetni, za našo državnost in identiteto uničujoči združbi. Mednarodna telesa so avtoritarno ugotovila, da se je korumpirana združba razdružila – da je torej razpadla na tiste subjekte, iz katerih je nastala. Da so eden subjektov “ujedinjenja” 1.12.1918 tudi slovenske dežele, ki so se legitimno in legalno, na podlagi ustavnega akta, združile s sklepom narodnih svetov v Ljubljani dne 31.10.1918, je seveda izven sence dvoma.
Dokler ne bomo priznali naše zgodovinske državnopravne strukture, ki še vedno obstaja, saj je nikoli nihče ni ukinil, so vse jamrarije kontraproduktivne in recepti za skuhati karkoli užitnega, smešni, dokler je lonec počen.
Vsekakor ni normalno celim nacijam čez noč zradirati zgodovinsko identiteto! Moji predniki so stoletja živeli kot državljani dežele, v kateri živim tudi sam še danes – in takih je stotisoče – potem pa se od nekod nekdo priplazi, in mojim staršem in njihovim staršem in prednikom z eno besedo odvzame pravico do obstoja – in seveda meni in mojim otrokom pravico do spomina in (samo)zavesti (menda niso “velikih del” v naši tisočletni zgodovini napravili neki vedno znova priseljeni “zombji”!!!???). Povem, da sem že nekoliko utrujen od vedno novih “osvoboditev” in ustanavljanja vedno “novih” držav – kar je vse le bedna in smešna – a žal tudi tragična – pravljičarija. Atributi držav so znani! Med njimi ni pravljic in zgodb, naj bodo še tako herojske. Atributi države so (Montevideo konvencija) 1) teritorij, 2) državljani, 3) oblast – in dodatno: stopajo v odnose z enakimi subjekti. To, in nič več in nič manj. Slovenske dežele so tisočletja imele vse te atribute in naši predniki so bili njih državljani. Enkrat bo treba reči DOVOLJ MANIPULACIJ ! Dovolj sramote, da nas, ki smo bili vedno steber kulture, politike in gospodarstva v Evropi, ta Evropa sploh več ne prepozna.
25.6.1991 so se pod trenutnim poimenovanjem “Republika Slovenija” iz združbe, ki je nastala 1.12.1918, izločile slovenske dežele – subjekti mednarodnega prava, ki so vanjo 1.12.1918 vstopile (tako piše v samem aktu Ujedinjenja). Da glede tega vlada katastrofalna zmeda, dokazuje že govorjenje, da ima Slvenija problem državne meje s Hrvaško. Toda resnica, očitna vsemu svetu, je da se je RSlovenija osamosvojila od SFRJ, saj jo je zaradi tega napadla JLA – vojska SFRJ – ne pa od Hrvaške, ki je bila kot integralni del SFRJ in JLA seveda tudi agresor. Problem državne meje slovenskih dežel, ki so vstopile v Jugoslavijo in iz nje izstopile, torej v nobenem primeru ni problem med RS in RH, marveč med RS in SFRJ (dediči), kar je v členu 5. Sporazuma o arbitraži podpisala, ratificirala in registrirala pri OZN tudi sama Republika Hrvatska. Slovenske dežele itak nikoli niso imele (in še vedno nimajo!) svojih državnih meja s Hrvaško, marveč izključno s Kraljevino Ogrsko. Ta uradna meddžravna meja je v času trajanja južnoslovanske združbe bila v rabi kot administrativna notranja razmejitev. Takoj, ko je ob prvem razpadu Jugoslavije onkraj nastala nacistična NDH, je ta meja postala znova meddržavna. Enako seveda ob osamosvojitvi 1991. Na oni strani je ostal preostanek SFRJ, ne pa RH, ki tedaj ni bila subjekt mednarodnega prava. Dokler ne bo tribunal, ki mu je naloženo na podlagi pravil in kriterijev internacionalnega prava določiti potek državne meje, svoje naloge izvršil, ostaja edina doslej ostoječa mednarodna meja – zarisana v uradnih zemljevidih in zapisana v uradnih dokumentih. Kje poteka, je torej javno znano. Tudi tisti del, ki ni stvar združitve slovenskih dežel oktobra 1918 – to je meja Slovenske krajine na reki Dravi – je mednarodnopravno določen. Določil jo je Trianonski sporazum.

Problem, ki trenutno obremenjuje slovenski javni prostor, torej ni problem receptov, marveč gre za prepoznanje dejanskega stanja na državnopravni in internacionalnopravni ravni. Dolgo se iz svoje lastne državnosti pač ne bomo več mogli norčevati. Če je kakor po čudežu obstala in preživela skoraj sto let ignorance in destrukcije, nismo upravičeni pričakovati, da se bo čudež ponavljal v nedogled. Najprej omogočimo svojim zgodovinskim deželam, da po stoletju “babilonske sužnosti” znova zadihajo svobodno, začno svoje lastne zadeve urejati vsaka po svoje, suvereno, kot so jih vedno, in seveda z ustavno prilagoditvijo priznamo to, kar je sicer pozabljeno “za plotom”, a pravno obstaja: Zvezno državo Slovenijo.
V naravnem okolju, skladnem z danostmi, bo tudi probleme mogoče uspešneje razreševati.

Andrej Lenarčič

From: Drustvo poslancev
Sent: Friday, January 04, 2013 9:57 PM
To: undisclosed-recipients:
Subject: Izjava ob tendencioznem poročanju o dopustih poslancev

Izjava

V društvu poslancev 90 smo presenečeni in razočarani nad tendencioznim poročanjem nekaterih medijev v zvezi z delom Državnega zbora RS dne 2. Januarja 2013. Izjava, da si je dopust vzelo 20 poslancev, kar je skoraj večina ne rabi dodatnega komentarja, saj vsak ve, koliko je večina od 90 poslancev v Državnem zboru. Hkrati pa ne razumemo, kaj bi sploh lahko bilo sporno, če poslanci svoj dopust izkoristijo tako, da si podaljšajo praznike, še posebej, če jim delovne obveznosti tega ne preprečujejo? To je ustaljena praksa v vseh sredinah, tudi pri zaposlenih na medijih.

Ocenjujemo, da se s tovrstnim poročanjem med ljudmi namerno ustvarja negativen odnos do politike in zavestno rušenje integritete inštitucij države. To vsekakor ne pripomore k ustvarjalnemu dialogu in sprejemanju konstruktivnih rešitev za dobrobit naše države in državljank ter državljanov.

V Društvu poslancev 90 ponovno poudarjamo, da se nedvoumno distanciramo od morebitnih neetičnih ravnanj posameznikov, kar bi v tem primeru prav gotovo bil izostanek iz službe, brez najave dopusta. Nikakor pa ne pristajamo na posploševanja in pavšalne obsodbe vseh poslank in poslancev ter drugih nosilcev funkcij, še toliko bolj, ker se je v konkretnem primeru povsem neupravičeno problematizirala nesporna pravica, ki vsakemu izhaja iz dela.

dr.Mitja Slavinec

predsednik Društva poslancev 90

Švabsko ogledalo – prepis in dinamični prevod

Friday, January 4th, 2013

ŠVABSKO OGLEDALO

Von hertzoge von Kaerdern rechten.

Wie ain Herzog von Kaernden hett sine Recht von dem lande vnd ouch dem Rich,
Er ist ouch des Roemschen richs Iaegermeister, In svl ouch nieman ze hertzoggen noch ze herren han noch nemen denn die fryen lanttsaessen in dem land, Die sond ouch in ze herren nemen vnd anders nieman, Das sind die fryen geburen des selben Landes die haisset man die lanttsaessen in dem land, Die nemend ainen Richter vnder jnnen selber, der sü der waegst der best vnd der witzigost düchtt, Sie sechen ouch enkain adel noch gewalt an. wan biderbkait vnd warhaitt, vnd tünd ouch daz vff den aid den sy den lanttlütten vnd dem land geschworen habend, Der selb richter fragett dann die lanttsaessen all vnd ouch jettlichen lantsaessen besunder uff den aide, den sy den Richtern dem land vnd lantsaessen geschworen vnd geton hand, Ob sü der selb hertzzaugg dem land vnd den lantlüten nütz vnd gvtt dunke vnd ouch dem land komenlichen sye vnd wol fvge, and fügtt er innen nitt so mvss in das Rich ainen andren herren vnd hertzaugen gen, Ist aber das in der selb herr zü ainem, hertzoeggen wol geuelt, vnd ouch dem land wol kvmtt denn jnnen daz Rich geben hett vnd ouch die lantsaessen, So da der mertall erwellt vnd ze nemen gesprochen ist, wie er jnnen wol geuall
vnd vast gütt beduncke sin, So gautt ouch alles daz land dar mitt gemein Raut arm and rich, vnd enpfachen in gar schoen and erlich als sy ouch von rechtt sönd nach des Landes, gewonhaitt vnd legend im ouch einen graewen rok an, vnd ainen roetten gürtell tünd sy im vmb vnd dar an ain groess roett taeschen als ainem Iaeger maister wol kuntt and füglich ist,
Dar in er leg sin kaess sin brot vnd sin geraettloch, vnd gend jm ouch ain jaegerhorn wol gevassett mitt roten riemen vnd legend im ouch an zwen rautt gebunden bunttschvch and ouh ain grawen mantel lett man jm vber den rock an, und setzen im ouch ainen, Grawen windischen hvtt vff mitt ainer grawen schnür und setzen in dann vff ain veld pfaertt vnd fvrend jn denn zü ainem stain, Der litt enzwüschend, Glanegg vnd dem spitali ze vnser Frow Kilchen und fvren in mitt jerem windischen gesang, Dristund vmb den selben stain vnd singend ouch alle klain ung gross frowen und man, gmainlich und lobend da mitt Gott vnd jeren schoeppffer daz er jnnen vnd dem lant ainen heren geben hautt nach jerem willen,
und darnach so sind im alle sine recht geuallen, wie die genannt sind erre wirdekaitt und Rechtt, die ain hertzaugg vnd herr des landes bilich vnd von rechtt haben sol vnd niessen,
vnd wen der selb vorgenantt Herzog gen hof kumptt, zü dem Roemschen Kaysser, ald zü dem Roemschen Kunig so sol er in den selben klaydern für jn komen, Es sye kaysser oder kunig der denn gewaltig ist, vnd sol denn also ainen hirtzen mitt im bringen, vnd also mitt dem sin lechen enpfachen, vnd wenn daz also beschichtt ainem hertzogen von kaernden. So mag in fürbas nieman uje ansprechen, vor dem Richter des selben landes vmb kain sach, Noch vmb kain schlachtt schulde den ain windischer man der spricht in wol an, vmb schuld vnd vmb ander sachen, Aber vor ey, daz er sine lechen von dem rich enpfache so mag man in wol ansprechen vmb waz Jeman zü jm ze sprechend hett vnd, Der windisch man der jn also ansprichtt mit windischer zungen so sol er sprechen, Er sig rich oder arm ob er es tün wil Das stautt zü jm der da clegtt, Ich enwaiss gutt herr wie du es manist das du mir nitt, dar vmb vffrichtung tvst, dar vff mag, der hertzaug anttwurten, ob er wil ich euwaiss gvtt fründ, was du manist ich verstan diner sprach nitt, vnd da mitt hett er inn dann gantz uffgericht, vnd ist von jm ledig mitt allem rechten vnd daz ist ains hertzog Rechtt von Kaerndern des lantz herren.

Prepisal AL iz
Der Swabenspiegel oder Schwäbisches Land- und Lehen- Rechtbuch
nach
Einer Handschrift vom Jahr 1287
Herausgegeben
von
Dr. F. L. A. Freiherrn von Lassberg
Tübingen
1840
____
SLOVENSKI OBZORNIK

O PRAVICAH IN DOLŽNOSTIH PREDSEDNIKA KRAJNSKE – dinamični prevod

Pravice in dolžnosti predsednika so državnega in regionalnega izvora, izvirajo pa tudi iz ustave Evropske Federacije. (von dem lande vnd ouch dem Rich… Roemschen Kaysser, Roemschen Kunig)

Največ pravic in dolžnosti zajema odgovornost in skrb za človekove pravice, ohranjanje naravnega okolja in naravnih danosti. (Roemschen richs Iaegermeister)

Predsednika države Krajnske izvolijo in ustoličijo državljanke in državljani Krajnske sami. (nieman ze hertzoggen noch ze herren …nemen den fryen geburen)

Državljanke in državljani Krajnske izvolijo na svobodnih in splošnih (fryen geburen des selben Landes die haisset man die lanttsaessen) volitvah v Državni zbor predstavnike vsega ljudstva.(den sy den Richtern dem land vnd lantsassen geschworen vnd geton hand)

Državni zbor izvoli svojega predsednika. (Die nemend ainen Richter under jnnen selber der waegst der best vnd der witzigost düchtt…sechen ouch enkain adel noch gewalt an)

Predsednik državnega zbora predstavi poslancem kandidata za predsednika države. Če poslanci s kandidatom niso zadovoljni, mora predsednik v soglasju s Federacijo predlagati novega kandidata. (mvss in das Rich ainen andren herren..)

Ko je večina poslancev s predlaganim kandidatom zadovoljna, parlament slovesno razglasi novega predsednika države in začno se postopki slovesne umestitve in prevzema pooblastil. (empfachen in gar schoen und erlich)

V slovesnih oblačilih, državnimi simboli in glasbo, ga v protokolarnem odprtem vozilu odpeljejo na Grad k OSARIJU, ki je nacionalni simbol, Spomenik neznanemu junaku v obliki vaške situle in predstavlja zgodovino, ponosne, sijajne in strašne zgodbe iz preteklosti države. (setzen in dann uff ain veld pfaertt vnd furend jn denn zü ainem stain)

Pred OSARIJEM, v katerem so shranjeni ostanki vseh, ki so na ozemlju države izgubili življenje, pa nimajo lastnega groba, potem novi predsednik na predpisani način slovesno priseže in orkester zaigra nacionalno himno. (mitt jerem windischen gesang, Dristum vmb den selben stain)

Obredu prisostvujeta pooblaščenec Evropske Federacije in predsednik Zvezne republike Slovenije. (zü dem Roemschen Kayser, ald zü dem Roemschen Kunig…Es sye kaysser oder kunig der denn gewaltig ist…)

Vsi prisotni, novi predsednik in uradni predstavniki se potem odpravijo v sprevodu na Grajsko planoto, kjer potem v prostorih Urada Predsednika Krajnske novi predsednik prevzame posle, v prostorih gradu, na grajskem dvorišču in na Grajski planoti pa se dogaja ljudsko veselje, ker je država dobila novega predsednika. (lobend da mitt Gott vnd jeren schoeppffer daz er jnnen und dem lant ainen heren geben hautt nach jerem willen)

KAM SMO ZABREDLI

Saturday, December 15th, 2012

Vsepovsod odmeva, medijski prostor poka po šivih, toliko se govori in piše o problemih z državo, parlamentom, strankami, politiko sploh. Poskusi in predlogi rešitev pa so skoraj povsem vkleščeni v denar, banke in podjetništvo. Očitno gre za zamenjavo teme. V Delu so že objavili daljši članek o “receptih”, enem boljšem od drugega, da je problem lonec, ki je počen, pa niti besede.

Kdaj bomo dokončali osamosvojitev? Tudi o tem je dosti napisanega, politiki so pa kljub temu ob predsedniških volitvah pogrnili na celi črti. Predsedovati počenemu loncu ali kuhati v vegasti, državi podobni Sloveniji?

 

A naj se omejim na aktualno “strankokracijo”, ki je že nekaj časa šlager. Žal poulični, namesto trezen, strokoven, državotvoren. Že zdavnaj, na začetku 90., ko so poskusi rušenja parlamenta že nakazali našo usodo, sem zaman opozarjal, da v parlamentu ni političnih strank, marveč da so v njem izvoljeni predstavniki vsega ljudstva, ki se zbirajo v poslanskih skupinah. Stranke v parlament nimajo vstopa. Takratna generalna sekretarka je takoj razumela in prepovedala tiskovne konference strank v stavbi parlamenta, ki so se takrat že razpasle. Ustava in sama načela parlamentarne demokracije ne dovolijo delovanja političnih strank znotraj parlamenta. Stranke so v demokratični ureditvi osebe zasebnega prava, ne pa, kakor je bilo tudi tu še nedavno, neki kvazi “državni organi”, dejansko zloraba države v “zasebne – partijske” interese. Pri nas so v vodstvih strank skoraj sami “dečki iz Brazilije” – otroci boljševizma in komsomolstva, pa se ni treba čuditi, da je tako, kot je.

 

Tu je nekaj drobcev iz časov, ko še niso vsi opazili, kam nas vodijo:

 

Privilegiji poslancev – Delo, 5.7.2006  – komentar

 

andlen – 05.07.2006 ob 10:36:03 – Zvito! Od prvega dneva slovenskega parlamentarizma se oblastniki trudijo instrumentalizirati ljudsko predstavništvo. Po žilah jim očitno polje komsomolska kri in otožno se spominjajo pridnih (in poceni) dvigovalcev rok v socialističnih skupščinah. Radi bi dokončno sesuli ta nebodigatreba parlament. In ne le, da bodo s parolami, všečnimi plebsu, pridobili glasove na volitvah, še nekaj milijončkov viška si bodo pripravili v proračunu. Plebs pa se ne zaveda, da si ne le sam zavezuje zanko okoli vratu, še več: celo špago si sam kupuje…

 

De civitate

 

Sobotna, 12. aprila 2008

 

 

Kar prav je, da sta spisa Spomenke Hribar in Majde Vukelić objavljena v isti številki Sobotne, in ob tem času, ko se nizajo obletnica za obletnico odločilnih dogodkov v zadnjih sto letih.

Za nas in naš trenutek je značilna zadnja faza demontaže komaj porojene demokratične državne ureditve. Dogodki v zadnjih sto letih pa vsak po svoje izčiščujejo predstavo o njej.

Tako članek o sodniških zahtevah kot pisanje o Vovkovem pastirskem pismu se dotikata fenomena, ki mu rečemo država, vsak v svojem segmentu.

 

Vukelićeva veliko pove o zahtevah sodnikov in o zasluženih plačah poslancev. Škoda pa je, da ne pove, da poslanci pač niso ne uslužbenci, ne uradniki. Da je farsa vseh fars – in seveda groba potovrba ustavne intencije – da se jim določajo različne “plače”, položaj, vloga in podobno, tudi ni nobenega dvoma. Zakon o poslancih je natančno določal nadomestilo poslancem v določenem znesku, ki je bil odvisen od uspešnosti države, ne pa od socialistično samoupravnih “tekovina” propadlega sistema. Ustava zelo skopo a natančno pove, da so predstavniki vsega ljudstva, vsi in vsak z enakimi dolžnostmi in obveznostmi. Če drugega ne, to pomeni, da niso ne socialistični delegati in še manj predstavniki (samo) tistih, ki so zanje glasovali ali – bognedaj – kake klike ali bossa. Seveda je ugleden predstavnik vsega ljudstva s Primorske moral njega dni požreti od podobno uglednega ondotnega direktorja ukazujočo izjavo: Ti si naš delegat in moraš zastopati naša stališča. No, danes je zadeva – zlasti po zaslugi aktualne koalicije – dokončno urejena, in z lučjo pri belem dnevu lahko iščemo poslanca, ki ne krši 82. člena ustave.

Sistematična demontaža stebra demokratičnosti vsake države, kar je parlament, je potekala že takoj od prvega dneva. Najprej so predpisali, kaj poslanci smejo piti. Potem so si morali sami znižati plačo, čeprav jim tudi to znižano vedno znova oporekajo, sledil je usodni morilski sunek v srce demokracije z odločitvijo ustavnega sodišča v zvezi z zakonom o poslancih. Za pretvorbo predstavnika vsega ljudstva v še hujšo karikaturo, kot je bil socialistični delegat, je bil potreben le še čas in volja ducata “šefov”.

 

Spomenka Hribar piše o Vovkovem pastirskem pismu, katerega odkritje bi naj bil razlog za nov začetek. Vsak povprečno poučen katoličan seveda ve, da so ti začetki ne le možni, marveč zaukazani katoličanom vsak dan znova in v ta namen ni potrebno nobeno pastirsko pismo, oz. za katoličana ni nobeno presenečenje. Od Vovkovih besed pa se zdi, da je bolj pomembna tista v njegovem dnevniku iz maja 1945, ko tarna: Čemu vsi bežijo! To pove dosti več o tragediji, ki se je takrat – ne zgrnila nad nas, marveč dopolnila, saj se je začela že takrat, ko je Slovenijo samozvana garnitura klerikalnih voditeljev pognala iz evropskih manir v srebreniške.

Tu se namreč dotikata oba objavljena spisa. Gre za pojmovanje in vlogo države. Ko npr. Hribarjeva govori o moriji po vojni in sooča udeležene, pozabi na glavnega udeleženca: državo Jugoslavijo in njene oborožene sile – JLA, KNOJ, OZNA, ki so bile pod neposrednim poveljstvom maršala Tita, maršala Jugoslavije in od zaveznikov priznanega voditelja nove države. In Jugoslavija je bil edini (relevantni) dejavnik tisti čas. Ta država je imela moč in orodja da je odločala o življenju in smrti na slovenskem ozemlju. Kdo so bili njeni voditelji in odgovorni, je natančno znano. Kdor se trmasto zaganja v izvrševalce s podna, ki so večinoma zaradi svoje rabote grdo nastradali, izkazuje svojo namero, da prikrije prave povzročitelje.

 

Država ni nek samoupravni klub ali stanovsko društvo. Človeštvo se je s težavo dokopalo do spoznanja, da se skupne zadeve morejo urejati le z orodji države. Kjer države ni, ali jo klika v odsotnosti parlamenta zlorablja, je seveda katastrofa neizogibna. Nemško in italijansko državo sta v minulem stoletju temeljito zlorabila dva kujona. Kaj sta z demontažo parlamentarne demokracije povzročila svetu in lastnima narodoma, vemo. Kako sistematično so tukaj in danes demolirali slovenski parlamentarizem že v plenicah, občutimo, in o tem dosti pove pisanje Vukelićeve. Torej ni potrebno posebej ugibati, kaj nas čaka.

 

Andrej Lenarčič

—-

 

 

___

MMM – ne vem kdo je moj poslanec v BS3 (19.9.2008 – Razgledi.si)

 

Kar je napisal MMM pove vse o politični realnosti pri nas. Ljudje nimajo pojma o državni ureditvi, kot jo določa naša ustava. Če bi ga imeli, potem bi MMM ne tarnal, kdo je “njegov” poslanec.

“Njegovi” poslanci so VSI poslanci! In VSAK poslanec.

Seveda je za našo stvarnost tragično, da o ustavno opredeljeni državni ureditvi pri nas nimajo pojma niti politični voditelji. Tistih, ki ga imajo, pa očitno zanima le toliko, kolikor jim služi za pridobitev oblasti.

Tisto, kar si MMM predstavlja kot “svojega poslanca”, bi moralo biti v državnem svetu. Žal so ustavopisci zadevo zasrali in niso jasno ločili (vse)državnih interesov (Državni zbor) in  posebnih, lokalnih, separatnih (Državni svet). Zato imamo sedaj nerazrešljivo kolobocijo, ki nas bo drago stala. V državnem zboru sedijo lokalci, manjšinci in upokojenci, ki so vsi dobesedno “protidržavni elementi”, saj njihovi ineteresi praviloma kolidirajo z (vse)državnimi, z državnim svetom, kjer bi le-ti in vsi drugi – tudi zamejci, emigranti, Romi in Sinti, verske združbe itd. – dejansko morali sedeti, pa sedaj ne vemo ne kod ne kam.

 

Pismo na Delo (objavljeno!)

 

“Preostale stranke so bolj za okras, kot za dejansko prevlado!” (Delo, 26.9.2008)

Objavili ste ta citat gospoda profesorja dr. Franceta Bučarja, očeta moderne slovenske države, človeka, ki mu je bilo dano, da je slovesno razglasil njeno ustanovitev in ki je zanjo opravil občudovanja vredno delo.

Kakor ima vsak dom streho, mora imeti tudi država svoj parlament, če naj bo demokratična in trajna. To verjetno ni za nikogar sporno. Težava nastopi, če streha pušča, in jo prebivalci zaradi tega zavržejo. S trehami je tako, da vsaka prej ali slej bolj ali manj pušča. Včasih jo celo odnese vihar. A glej ga zlomka: Še divja vihar, še plohe zalivajo stanovanje, ljudje pa že z vsem žarom postavljajo novo streho. A pri “parlamentarni strehi”, začuda, velja neka drugačna logika. Še puščati ne začne, pa bi jo že kar sami razkrili…

Citirana izjava nadvse spoštovanega gospoda profesorja, predsednika prvega demokratično izvoljenega ljudskega predstavništva Slovencev, zagotovo ni imela slabega namena. Pa vendar bi bilo treba povedati ob njej še kaj. Predvsem to, da je naš parlament, kakor ga določa ustava in proprocionalni (iz)volilni sistem, sestavljen tako, da pride v njem do svojega polnega izraza (politična) volja kar najširšega kroga državljank in državljanov. Ta politična volja se praviloma izoblikuje v političnih strankah in se potem preko izvoljenih predstavnikov  izraža v parlamentu. Pozor: Izraža! Koliko se lahko UVELJAVLJA, pa v največji meri odločajo volilci, katerih volja določa “razmerje sil” in tudi tisto izmed strank, ki mora prevzeti največjo odgovornost. Naša skrb, torej skrb vseh državljank in državljanov mora torej biti, da obstaja čim več poti in možnosti za izražanje politične volje, da so v parlament izvoljeni predstavniki vseh mogočih opcij in da se s parlamentarnimi orodji in postopki uveljavi tista volja, ki ima ustrezno legitimacijo. Seveda parlament “pušča”, kot vsaka streha. A zato ga ne bomo zavrgli, kakor ne bomo omalovaževali “majhnih” strank in mnenj, ki kaki sili iz ozadja ne ustrezajo. Edina možnost in pot za izražanje in uveljavitev “volje ljudstva” je parlament. Je tudi edino orodje za učinkovit nadzor drugih vej oblasti – posebej izvršne! In naj se okoreli svečeniki nekega sprevrženega parlamentarizma iz propadlega sistema še tako posmehujejo “glasovanju po vesti”, ki ga zahteva naša ustava (Studio ob 17h, 25. septembra letos), strehe, katere pomembni tesar je profesor Bučar, in ki varuje našo državo, pa naj še tako pušča, ne more nadomestiti prav nič!

 

Andrej Lenarčič

GLAGOLITE PONAS REDKA ZLOUESA –

Monday, November 26th, 2012

– govorite za nami teh malo besed (O Brižinskih spomenikih, NUK 2004, spovedni obrazec)

Po več kot tisočletju burne zgodovine in stoletju kataklizmičnih dogajanj, je izven vsakega dvoma že napočil čas, da si etnija, ki vso znano oz. dokumentirano zgodovino živi v teh deželah, ki jih je izoblikovala, jim dala obraze in imena, napravi inventuro – ali bolj domače in skladno s tisočletno tradicijo imenovano “očitno spoved”.

Klavrno sesuta in ponesnažena naša hiša vpije o grehotah, ki smo jih zagrešili mi in naši predniki. Grobovi tulijo, pregnani, zradirani, izbrisani tudi. “Ideja etnične homogenizacije je pod nacizmom doživela novo kvaliteto” je ena od uvodnih misli k mednarodnemu posvetu Poizkusi etnične homogenizacije v alpsko – jadranskem prostoru, ki bo te dni v Celovcu. In še mnogo je takega, kar neusmiljeno razkriva zmote in zablode, ki so se rodile v obupnem boju proti tujemu etničnemu izključevanju in šovinizmu, ki je okužil slovenske dežele, pa je hkrati postal rak rana, breme in kruta usoda tistih, ki s(m)o se ogroženi branili z enakim orožjem. Že res, da se klin s klinom (i)zbija, a kakor povsod in vedno velja tudi v tem primeru: Cum grano salis!

Namesto da bi se z bojem za enakopravno sobivanje in soupravljanje uprli “etnični homogenizaciji”, kar je strnjeno povedano bilo brezsramno prevzemanje absolutne oblasti v vedno slovenskih deželah s strani tuje in tujcem podložne birokracije, smo (so) poskušali odgovoriti z istim orožjem – ki pa smo ga seveda lahko le uvozili in to z druge strani, ki jo lahko poimenujemo jugoslovansko. Orožje – “etnična homogenizacija” – ki smo ga uporabili, je imelo seveda usoden učinek in je najbolj škodovalo prav nam samim. Kot da bi se prek vsake dopustne mere “popipsali”, smo se nemudoma znašli v tragični farsi “troedinega plemena”, pozabili smo v hipu na lastno državnost, na svoje dežele, ki so vedno bile države, na njihov teritorij in meje, s prevzemanjem besedišča, ki je zvenelo podobno, imelo pa čisto drug pomen, smo iz svoje državotvorne misli naredili neužitno zmešnjavo etničnega, ideološkega, le de civitate malo ali nič.

Metoda – orožje “etnične homogenizacije”, ki je svoj grozljivi obraz vsemu svetu pokazala pod Dolfetom, je najbolj udarila nas same. Deželo Primorsko na primer, ki je stoletja bila prijazen dom številnih etnij, sestavljena iz pradavne Goriške in Gradiške, svobodnega mesta Trsta in Istre, smo pomagali scefrati do neprepoznavnega, pri čemer je postala najmanj prijazna prav do domačega prebivalstva. Pa so tam zrasli velikani slovenstva, Slovenci so velikodušno pomagali ohranjati samobitnost Hrvatom, razvoja slovenske moderne socialne misli, besede in tiska si brez Trsta ni mogoče niti predstavljati, in če bi ne bilo “domače krajnske” intervencije, bi že pred Prvo vojno imeli tam svojo univerzo.
Omenjena metoda, s katero smo tudi na široko odprli vrata proletarskemu internacionalizmu – ki če je kaj, je gotova smrt maloštevilčnih narodov – je podobno zadela tudi druge slovenske dežele. Tragedija Koroške je v “štajerski optiki” še najbolj povedna. Pove namreč, da niti mesti Ptuj in Maribor, ki sta bili bolj nemškutarski od Celovca, nista mogli preprečiti, da je prestolnica Štajerske dežele – Gradec – opazila slovensko “Maistrovo” oblast in pristala na razdelitev ozemlja v skladu z ustavnim aktom suverena (vseh in vsake dežele posebej) – Karlovim Manifestom. Koroška svojega “Maistra” ni imela, Celovec – središče slovenske knjige (koroške še dandanašnji!) – je z vso silo izkoristil “tujo intervencijo”, ki jo je nazadnje začinila še “srbska vojska”, in izsilil za Slovence vnaprej izgubljeni plebiscit, saj bi se Korošci morali odpovedati svoji deželi – državi – v korist tuje, balkanske kraljevine.
Krajnska se je zaradi dejanske, skoraj popolne etnične homogenosti in geografske zaokroženosti (če tako poimenujemo zaprtost), dokaj srečno izognila hujšemu masakru – pa smo jo potem sami malo obsekali. Kaj bi s Slovensko krajino – deželo onkraj Mure in severno od Drave (!), ki jo je Trianon po tisočletju vrnil v z SHS obarvani “slovenski objem” – tudi nismo prav vedeli. Ne vemo še dandanašnji.

Je še dosti besed, ki bi jih morali zglagolati v spovedni skrušenosti. Ker za nekatere grehe velja, da so neodpustljivi, je o njih morebiti bolje ne govoriti. A potem bi morali molčati o tako strašnih rečeh, kot je zanikovanje lastne državne tradicije, nacionalne – t.j. državne – identitete, vloge v evropski in svetovni zgodovini. In od tega molka je potem še hujši molk o zmagovitih obrambnih bojih od Ravbarjevih in Turjačanovih prek Valvazorjevih vse do Doberdoba. Čeprav predgovor Jurija, prevajalca Biblije, na ves glas pripoveduje, da je oblast dežele Krajnske prevod in izdajo tega monumentalnega, drugim evropskim sočasnega dosežka, omogočila, o tem raje molčimo. Poudarjamo vsemogoče, a da Trubarjevih niso preganjali zaradi slovenstva, saj so podpirali slovenski tisk (preganjala ga je Sveta katoliška Cerkev), marveč zaradi “krive vere”, raje ne izpostavljamo. Nič čudnega, če smo za nameček ponesnažili še brezmejno žrtvovanje in tragedijo v Drugi vojni, ko smo se šli tuje krvave igre na svoj račun.

A bi z glagolanjem le malo (pravih, odkritih in resničnih) besed zaslužili vse obljubljene blagodati, in še več. Aktualni Sporazum o arbitraži nas dobesedno “za ušesa vleče v nebesa”! Preprosto, razločno in odločno nas usmerja tja, kamor moramo, če hočemo povrniti že skoraj zapravljeno lastno državno identiteto. Od nas noče nobenih pravljic, ideoloških floskul, naučenih obrazcev ali narodnoljubiteljskih fraz. Terja argumente, ki v vsem ustrezajo kriterijem načel in pravil internacionalnega prava. Če nas ta zahteva ne prebudi, da skrušeno priznamo svojo maximo culpo in končno, po skoraj sto letih, ne izjecljamo resnice o naši nacionalni identiteti, ne pokažemo svojega slovenskega domovanja, njega teritorija, meje, oblasti in raznolikega prebivalstva – državljank in državljanov, potem ekskulpacije za nas ni in je ne bo. Pravda o državni meji zahteva, podpisani, veljavni sporazum terja, da državno mejo slovenskih dežel tribunalu pokažemo. Ampak z njo pokažemo tudi tisočletno zgodovino sobivanja različnih v naših deželah. Sobivanje, ki je v diametralnem nasprotju s kugo ponekod že poraženega etničnega izključevanja.
Če kdaj, potem je sedaj čas, da v sproščenem vzdušju “dolge spovedi”, v svesti si, kakšno zlo je prineslo etnično nasilje in obupni boj z njim, priznamo, da ne dela etnija države (Badinter 1991), marveč da je država struktura, ki mora v prvi vrsti varovati in negovati etnije, ki v njej “stanujejo”.

Ljubljana, 22.11.2012

Dokončanje osamosvojitve – odprto pismo predsedniku republike

Saturday, November 10th, 2012

(Tudi to pismo ni bilo vredno objave v časopisu)

ODPRTO PISMO

Spoštovani gospod predsednik in kandidat za novi mandat, dr. Danilo Türk!

Pisal sem Vam osebno prek spleta, pa tudi v člankih in pismih bralca sem često opozarjal, da nemoč pri premagovanju težav kaže na nedokončani proces osamosvojitve. Že Badinterjeva komisija je kvalificirano ugotovila, da je južnoslovanska tvorba razpadla na subjekte, iz katerih je nastala (“dissolution”!). Suveren, regent Aleksander, je dne 1.12.1918 s svojo zadnjo besedo v uradnem dokumentu o izvršenem “Ujedinjenju” jasno in razločno povedal, in je to v dokumentu zapisano, da so se s Kraljevino Srbijo združile “zemlje države SHS”, kar z drugimi besedami pove, da so se s Kraljevino Srbijo združile slovenske dežele. Le slovenske dežele, združene od 31.10.1918 pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, so bile subjekti mednarodnega prava, ki edini morejo stopati v razmerja z drugimi podobnimi subjekti. Sama “Država SHS” seveda niti geografski pojem ni bila, saj ni imela nobenega tovrstnega atributa. Zato je bila prej navedena intervencija regenta Aleksandra neizogibna, saj ni smel dezavuirati svoje države. Južnoslovansko novotvorbo, ki je po slabem stoletju klavrno in tragično, v opomin različnim “konstruktorjem”, razpadla v krvavem vrtincu, so torej sestavili subjekti, od katerih nas zanimajo slovenske dežele.

Resnična – popolna – “osamosvojitev 1991” je po povedanem mogoča izključno tako, da iz združbe izstopijo slovenske dežele z vsemi atributi, takšne, kakor so vanjo vstopile.

Naraščajoče splošno nezadovoljstvo in očitna nesposobnost za ustrezen odziv na vsesplošno krizo, kaže na to, da 25.6.1991 iz južnoslovanske združbe niso izstopili avtonomni subjekti – slovenske dežele – ki so vanjo vstopili, marveč se je od SFRJ odcepila ena od socialističnih republik, ki so nastale znotraj južnoslovanskega konstrukta, očitno tista, ki je obetala, da bo uspešno zaživela “na svojem”, a so se pričakovanja razblinila že preden je izbruhnila svetovna kriza. Izkazalo se je, da nenaravna združba, od SFRJ z vso svojo socialistično in balkansko dediščino odcepljena republika, nima orodij in nastavkov za reševanje naraščajočih, vedno hujših problemov.

Edina šansa – dokler je čas – je seveda nemudoma dokončati osamosvojitev, in to na način, da se pravnoformalno vzpostavi stanje pred “Ujedinjenjem”. To državnopravno stanje je vzpostavil sklep o združitvi slovenskih dežel pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, sprejet 31.10.1918, ki ni bil nikoli odpravljen. Ta “Zedinjena Slovenija” (prim. Janko Brejc, notranji minister takratne vlade: Od prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1918 – 1928) mora torej izstopiti iz razpadle zveze. Sprememba ustave in razglasitev Zvezne republike Slovenije je potrebni formalni korak, da slovenske dežele zaživijo svoje polno avtonomno življenje. Da so slovenske dežele ustrezen naravni in pravni okvir, v katerem vse državljanke in državljani in druge prebivalke in prebivalci lahko uspešno uresničujejo svoje svoboščine in interese, dokazuje po eni strani naša tisoč in več letna zgodovina, ko so naši predniki stopali v korak z razvojem v Evropi in svetu, k njemu maksimalno prispevali in v marsičem tudi prednjačili, po drugi strani pa o ustreznosti tega naravnega okvira pričajo našim deželam najbližje “sorodnice” – torej nemške in avstrijske – ki v svojih zveznih državah pomenijo temelj njihovega očitnega uspeha, saj sta obe omenjeni zvezni državi med najuspešnejšimi članicami tako Evropske unije kot tudi svetovne družine nacij.

Ker torej ni nobenega dvoma, da so slovenske dežele (“dežela” pomeni država po slovensko in kajkavsko – prim. P. Skok: Etimološki riječnik hrvatskog ili srpskog jezika, III, Zagreb, 1973) naravni državni subjekti z lastno avtonomijo in polno internacinalno pravno subjektiviteto, ki ne premine sama po sebi, ukinjena pa nikoli ni bila, je torej nesmisel vsako prizadevanje ohranjati pri življenju in računati na uspeh pri obvladovanju krize znotraj izmišljenih, invalidnih konstruktov. Slovenske dežele so torej tiste naravne državne strukture z vsemi atributi, znotraj katerih je prebivalstvo izgrajevalo svojo državno, politično in kulturno identiteto, ter ustvarjalo ekonomsko podlago svoje eksistence. Za državljane slovenskega porekla je nastopil hud problem ob izbruhu nacionalističnega ekskluzivizma in ekspanzionizma močnih sosedov. V svojih državah/deželah so se znašli odrezani od upravljanja, vse bolj zatirani in preganjani. Parcialni interesi – zlasti RKC – so situacijo še dodatno zapletli, saj je Cerkev s svojo “narodno zaščitniško politiko” Slovencem jemala pripravljenost in voljo za upor in boj za delež pri oblasti, ter jih usmerjala na polje religije in “narodne kulture” – po domače povedano: Verna, krotka čreda roma, moli in prepeva, tujci pa nemoteno izvršujejo tisto grdo, za slovensko ljudstvo grešno opravilo – vladajo…Ti vladajoči so seveda zato primerno nagrajevali Cerkev. Tu velja pripomniti, da so oblastniki svoje državljane hudo zatirali marsikje – v Ameriki so jih celo obravnavali kot sužnje, toda nobenemu teh zatiranih črnih državljanov ni prišlo na misel, da bi se svoji državi, državljanstvu in identiteti zaradi tega odpovedal. Nasprotno: “We shall Overcome!” (“Zmagali bomo” – In so zmagali!) Dodatno so prizadevanju Slovencev, da bi prevzemali svoj delež pri upravljanju svojih dežel/držav, škodovale tudi panslavistične težnje in drugi posebni interesi močnejših “slovanskih” sosedov. Posledica je bila, da med Slovenci ni zrasla kritična masa upravljalcev, pa so bile ideje o “rešitvi” usmerjene v ignoriranje lastne državnosti in podrejanje umetnim “jugoslovanskim” projektom, ki so se uresničili v najbolj farsični obliki “troedinega plemena” in podobnih političnih manipulacijah, ki so se nazadnje utopile v krvi in strahovitih žrtvah. Dogajanje ob dokončnem razpadanju tega umetnega konstrukta je v določenih segmentih celo prekosilo najhujše, kar je uspelo nacističnemu režimu: Hitlerju kljub strahoviti moriji ni uspelo docela izprazniti nobene dežele. Razpad južnoslovanske tvorbe pa je etnično popolnoma izpraznil vsaj eno Krajino…

Ni torej nobenega dvoma, da odcepljena socialistična jugoslovanska republika ni primeren okvir za obstoj tako države kot državljanov in drugih prebivalcev. Osamosvojitev, ki se je začela in bila razglašena dne 25.6.1991 je torej treba dokončati: Sprejeti ustavne spremembe in vrniti v življenje “Zedinjeno Slovenijo” od 31.10.1918, pač pod “modernim” imenom Zvezna republika Slovenija. V tako strukturirani zvezi slovenskih dežel morejo državljani in drugi prebivalci učinkovito sodelovati pri upravljanju in razreševanju problemov znotraj svoje dežele, s katero se identificirajo in jo sprejemajo kot svojo državo in domovino brez ozira na etnično poreklo in druge osebne lastnosti. Dežela je “najmanjši skupni imenovalec”, ki more učinkovito in uspešno razreševati svoje lastne probleme, hkrati pa delegirati na zvezno raven diplomatska, mednarodno-finančna opravila in obrambne zadeve. V tako strukturirani državni skupnosti sama po sebi odpade večina danes do nerešljivosti zavozlanih problemov, saj racionalno organizirani zvezni uradi z lahkoto in ekspeditivno razrešujejo njim dodeljene naloge – zlasti na ravni EU in na področju mednarodnih financ. To je mogoče zato, ker so upravljalska telesa na ravni dežel neposredno voljeni suvereni subjekti, ki na zvezno raven delegirajo svoje pooblaščence – delegate, uradnike. Nista brez razloga tako koncipirani obe uspešni “zvezni” sosedi, ki ju sestavljajo našim deželam bližnje sorodnice, s katerimi s(m)o (naši predniki) delili usodo več kot tisočletje.

Predsedniška kampanja je v luči in v okviru aktualne mednarodne krize – in nič manj težke situacije doma – primeren trenutek za koncipiranje in uveljavitev tu opisanega. Državljanke in državljani, še posebej pa vsi drugi prebivalci slovenskih dežel, bodo z velikim zaupanjem sprejeli program, ki zagotavlja tako zmago v boju s krizo, kot tudi uspešno delovanje in uveljavljanje države – Zvezne republike – v prihodnje.

V Ljubljani, 1.11.2012

Regije ?

Saturday, November 10th, 2012

(Še eno pismo, ki ni našlo prostora v časopisu)

Sabotaža?

Mediji so danes, 4.11.2012, prinesli vest: Kamnik bi mejil na Avstrijo. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo predlaga spremembo meje med občinama Kamnik in Jezersko, tako da bi tudi Kamnik mejil na Avstrijo. Itd.

Farsa okoli regij se v RS vleče že dolgo časa in se nje sprevrženost razodeva že v abotnem, z vsako naravno danostjo, človeškim razumom in pametjo – in seveda tradicijo – docela skreganim poimenovanjem kar vseh od njih množice, ki je menda predlagana. Ni se mogoče znebiti vtisa, da jih je tod okoli veliko preveč, ki si na vse kriplje prizadevajo delati se norca iz Slovencev in vseh državljanov, njih nacionalne identitete in korenin. Le koncertirana zarotniška akcija rušenja državnopravnih temeljev slovenske države more biti izza tega rušilnega programa, ki v kali zatre vsako misel na države – dežele, v katerih so naši predniki uveljavili svojo samobitnost in soustvarjali evropsko in svetovno civilizacijo, in ki državnopravno obstajajo še dandanašnji, saj nikoli – niti s tkim. “ujedinjenjem” (z njim še najmanj) – niso bile ukinjene kot avtonomni subjekti mednarodnega prava. Kakor sosednji srednjeevropski državi Zvezna republika Avstrija in Zvezna republika Nemčija ne moreta obstajati brez svojih zveznih držav – Länder, tudi trdna, prosperitetna država Slovenija ne more obstajati drugače, kot zvezna država svojih držav – dežel, ki so edini resnični, trdni mednarodnopravni temelj naše državnosti že tisočletje in več. Kriza upravljanja in prepoznavnosti, ki zaznamuje naš vsakdan, vpije! Dokler…

Infantilni, nedostojni in sprevrženi poizkus povezati “Osrednjeslovensko regijo” (Help!) s sosednjo avstrijsko regijo Koroško z bedastimi, nasilnimi spremembami občinske meje, razkriva vso tragikomično podstat te, sicer smrtno nevarne protidržavne zarote, ki tiči za takšno “regionalizacijo” Slovenije, kakršno vsiljuje tukajšnja aktualna vladajoča politika. Na oni strani državne meje z Avstrijo sta EU regiji dežela Koroška – zraven nje pa dežela Štajerska. In takraj, na naši strani meje, je dežela Krajnska, zraven nje pa meji na avstrijsko deželo Steiermark slovenska Štajerska.
Bomo končno zmogli dokončati proces osamosvojitve? Smo iz zavoženega, vsiljenega in nehumanega projekta (“ki ni deloval kot pravno urejena država in v katerem so se hudo kršile človekove pravice” – TUL) izstopili zato, da dejansko in tokrat dokončno propademo?